MOSTOVI 1999/XXXI11 95
O izidih bomo poročali kasneje.
Najbolj zanesljive rezultate je dobil Jones.
Predvidevamo, da... Verjamemo, da... Dom¬
nevamo, da ...
Čeprav ljudje na splošno mislijo, da...
Jasno je, da bo potrebnega še veliko dela, pre¬
den bomo v celoti razumeli...
Zal ni bila razvita kvantitativna teorija, ki bi
razložila ta pojav.
Pravilna znotraj reda velikosti
Upamo, da bo naše delo spodbudilo nadaljnje
raziskave na tem področju.
Zahvaljujem se Tomu Glotzu za pomoč pri
poskusih in Johnu Doeu za koristne razprave.
Morda se bom kdaj lotil tega.
On je bil moj študent.
Jaz mislim, da...
V zvezi s tem imam tako dober protiargu¬
ment, da ga bom zdaj napisal.
Tega ne razumem...
... in drugi tudi ne.
Napačna
Ta članek sicer ni kaj prida, ampak na tem ne¬
srečnem področju tudi drugi niso nič boljši.
Glotz je opravil poskuse in Doe je pojasnil,
kaj pomenijo izsledki poskusov.
Zadeva se bere zelo sodobno, čeprav je stara več kot 40 let (vir: C. D. Graham Jr., Metal Pro-
gress, 71, str. 75 (1957)).
Olga Shrestha
Z zbornico nad črni trg prevajalcev
Kdo vse se danes pri nas ukvarja s prevaja¬
njem in čemu?
To vprašanje je vse prej kot preprosto. Pre¬
vajanje je od nekdaj veljalo za nekakšno »po¬
možno« dejavnost, ki je sicer neizogibno po¬
trebna, vendar bi morala ostati kar se da neo¬
pazna. Kot slušni aparat: nihče naj ne bi opa¬
zil, da ga uporabljamo, obenem pa od njega
pričakujemo brezhibno delovanje. In morda je
prav ta vsiljena anonimnost kriva, da danda¬
nes pravzaprav nihče nima zanesljivih podat¬
kov o tem, koliko ljudi se občasno ali redno
ukvarja s prevajanjem.
»Uradno registrirani« prevajalci iščejo
svoj prostor pod soncem v okviru združenj,
kot so Društvo znanstvenih in tehniških pre¬
vajalcev Slovenije (DZTPS), Društvo knji¬
ževnih prevajalcev, Združenje konferenčnih
tolmačev ter nedavno ustanovljeno Društvo
prevajalcev v Mariboru. »Uradno registrira¬
ni« sem postavila med navednice zato, ker
članstvo v katerem od navedenih združenj še
zdaleč ne zagotavlja članom legitimnega sta¬
tusa. To najbolje vedo t.i. svobodni prevajalci,
ki se za priznanje svojega statusa vsak dan
spopadajo z državno birokracijo in pri tem
96 MOSTOVI 1999/XXXIII
ugotavljajo, da je veliko bolj kot članska iz¬
kaznica DZTPS pomembno, v kateri občini
prebivaš. Glede na to, da v razvidu dejavnosti
svobodnih poklicev poklica prevajalca ni (!),
si vsaka občina razlaga reči po svoje: medtem
ko majhnemu številu izbrancev, ki imajo to
srečo, da živijo v krajih, kjer je občinska ob¬
last bolj širokosrčna, za registracijo in zavaro¬
vanje zadošča potrdilo o članstvu v DZTPS,
pa se morajo drugi na vse kriplje truditi, da bi
dokazali, da niso oz. ne želijo biti samostojni
podjetniki, dokler nazadnje ne obupajo in se
razglasijo za - občane ali pa se prijavijo na
zavod za zaposlovanje... Vse povedano se se¬
veda nanaša na ljudi, ki so se za prevajanje
ustrezno usposabljali in opravljajo to dejav¬
nost kot svoj osnovni poklic. Koliko pa je ti¬
stih drugih, ki so brez ustrezne kvalifikacije in
se ukvaijajo s prevajanjem preprosto zato, ker
je to »donosen posel« ali pa so se morali ne¬
kako znajti, potem ko so jih npr. razglasili za
»tehnološki presežek« ali so se po več letih
bivanja v tujini vrnili v domovino. Neurejeno
stanje na tem področju pa so idealne razmere,
da se tak čmi prevajalski trg naprej nekontro¬
lirano širi in ima številne zagovornike celo pri
posameznikih in ustanovah, katerih dejavnost
je odvisna prav od prevajanja. Še vedno na¬
mreč velja prepričanje, da »papir vse prene¬
se« in da zaradi malo bolj okornega jezika ali
prevajalske napake v kakih navodilih za upo¬
rabo gospodinjskega aparata »ne bo nikogar
konec«, ali pač? Je že kateri od tistih, ki tako
zagovarjajo obstoj konkurenčnega črnega trga
v prevajanju kdaj pomislil, da lahko ima slab
ali napačen prevod usodne finančne, pravno-
legalne ali celo fizične posledice? Ne želim,
da bi moj prispevek izzvenel kot poveličeva¬
nje pomembnosti znanstveno-tehniškega pre¬
vajanja, oziroma ga razglasiti za pomembnej¬
še od prevajanja književnosti, vendar je prav
znanstveno-tehniško prevajanje tisto, na kate¬
rem je največja anarhija, obenem pa od njega
(glede na težnje in željo po hitrem približeva¬
nju Evropski uniji) največ pričakujemo. Za
prevajanje zakonodaje EU bo potrebno
ogromno število usposobljenih in preverjenih
(!) prevajalcev, da bodo opravili ta posel. Pre¬
vajalci bodo izbrani prek javnega razpisa, to
pa pomeni, da se lahko prijavi vsakdo, ki me¬
ni, da izpolnjuje v razpisu navedene pogoje in
je sposoben opraviti razpisano delo. Kdo pa
bo lahko preverjal, ali kandidat ustreza osnov¬
nim normativom za opravljanje prevajalskega
poklica, če ta niso bila nikoli uradno do¬
ločena? Bojim se, da osebna priporočila in
predhodne izkušnje tu ne bodo več zadoščale.
Vso to množico prevajalcev in »prevajalcev«
bo treba nekako presejati in na podlagi na¬
tančno opredeljenih objektivnih kriterijev raz¬
vrstiti, poleg tega pa še porazdeliti v skupine,
ki bodo najbolj usposobljene za prevajanje
besedil z določenega strokovnega področja.
V Društvu znanstvenih in tehniških preva¬
jalcev, ki je s skoraj 800 člani najmočnejše v
Sloveniji, smo spoznali, da tej problematiki
sami ne bomo kos. Zato smo že pred leti spro¬
žili pobudo za ustanovitev prevajalske zborni¬
ce Slovenije, resneje pa smo se lotili tega pro¬
jekta lani. Razveseljujoče je, da so nas pri tem
tako moralno kot formalno podprla tudi vsa
druga prevajalska združenja v Sloveniji, kijih
pestijo enaki problemi. Prepričani smo, da bi
se le taka močna krovna organizacija lahko
uspešno spopadla z reševanjem problema sta¬
tusa prevajalcev v Sloveniji, zakoličila osnov¬
ne normative in pogoje, ki jih mora izpolnje¬
vati posameznik ali agencija, ki se želi ukvar¬
jati s to dejavnostjo in s podeljevanjem kon¬
cesij registriranim prevajalcem vsaj »uradno«
odpravila čmi trg. Končno pa bi bilo poskrb¬
ljeno tudi za zaščito naročnikov prevodov, saj
bi zbornica imela ustrezne mehanizme, da bi
lahko posredovala ob morebitnih reklamaci¬
jah ali sporih med naročnikom in prevajal¬
cem. Ker pa na prevajanje kot dejavnost pri
sestavljanju registra svobodnih poklicev ni
nihče pomislil, tudi obstoja prevajalske zbor-
MOSTOVI 1999/XXXIII 97
niče naša obstoječa zakonodaja ne predvide¬
va. Napisati bo treba torej predlog oz. osnutek
takega zakona in ga ponuditi v obravnavo dr¬
žavnemu zboru - in seveda upati, da bo vsaj
nekaterim od poslancev, ki se bodo odločali
za ali proti, postalo jasno, zakaj tako krovno
organizacijo vsi prevajalci v Sloveniji nujno
potrebujemo - sedaj, ko trkamo na vrata
Evropske unije.
(Članek je bil objavljen v časopisu Večer
24. februarja 1999)
Anton Omerza
Konferenca prevajalcev v Dubrovniku
V Dubrovniku je bil 4. in 5. decembra 1998
kongres z naslovom Vloga prevajalcev in tol¬
mačev pri združevanju Evrope. Pripravila sta
ga Evropski dom Dubrovnik in Prevoditelj,
združenje prevajalcev iz Dubrovnika pod po¬
kroviteljstvom ministrstva za znanost in teh¬
nologijo in urada za evropske integracije.
To je bilo prvo srečanje prevajalcev po letu
1992. Okrog 50 navzočih je poslušalo 19 re¬
feratov iz desetih držav. Med pomembnimi
osebnostmi konference naj navedem gospo
Liese Katschinka, sekretarko FIT za Evropo z
Dunaja, dr. Mirka Gojmerca, dekana, in dr.
Vladimira Ivirja, profesorja s fdozofske fa¬
kultete v Zagrebu ter gospoda Patricka Denni-
ja, kulturnega atašeja francoskega veleposla¬
ništva v Zagrebu.
Slovenci smo bili štirje, dve profesorici z
visoke šole za management iz Kopra, Alan
Duff in jaz, ki sva imela referat. Duffov refe¬
rat je imel naslov Pride or Prejudice: You
speak my language, so I don 't need to speak
yours (objavljen tudi v teh Mostovih), jaz pa
sem na željo organizatorjev konference pri¬
pravil poročilo, ki sem mu dal naslov Pripra¬
va za Evropo - izkušnje slovenskih prevajal¬
cev. V nadaljevanju podajam svoj referat v
skrajšani obliki.
Priprava za Evropo -
izkušnje slovenskih prevajalcev
Opisal bom razmere, v katerih delujejo slo¬
venski strokovni prevajalci. Najprej bom
obravnaval izobraževanje prevajalcev, nato
njihovo praktično delovanje, na koncu pa
bom opisal njihove priprave pri prevajanju za
Evropsko unijo.
Izobraževanje
V Sloveniji je v šolskem letu 1997/98 začel
delovati oddelek za študij prevajanja in tol¬
mačenja. Lani se je vpisalo 80, letos pa kar
150 študentov. Študijska smer je nova, zato še
ni diplomantov, srečujejo pa se s prostorskimi
težavami in potrebujejo veliko zunanjih sode¬
lavcev, ki so strokovnjaki za specializirana
področja prevajanja in tolmačenja (za jezike
strok). Pokazalo seje, da imajo študenti še ve¬
liko težav s samimi tujimi jeziki, zato jih je
tudi težko uvesti v jezike strok. Primanjkuje
jim ustreznih slovarjev, priročnikov in leksi¬
konov v slovenščini, to pa močno otežuje nji¬
hovo delo.
Na povsem drugi strani deluje zasebna izo¬
braževalna ustanova OST. Vodi jo Anton
Omerza, pomaga pa mu vsaj še pet uglednih
prevajalskih strokovnjakov. Vsako leto pri-