S o n e t. Irobeli s cvetjem se drevd spomladi, Vertnarju preobilen sad obeta, Vesel naprej že kose za-nj si spleta, Ker več ga upa, kakor po navadi. Al' ker so dnevi zdaj še merzli radi, Lej, v noči pade slana, ropar cveta! Po vodi šel ves up je tega leta, — Tolaži se s prihodnjim v novi nadi. Ko včasih se človeku kaže sreča, Že misli, da dobil bo hribe zlata, — Naenkrat pa ogoljufa lažeča: Prihodnost pa ima zaperta vrata, — Zato gori naprej mu upa sveča, Dokler ga ne zasuje v grob lopata. Fr. Cimperman.