— 305 — Ocene, zapiski, poročila – Reviews, Notes, Reports młodzieży. Publikacja napisana została w sposób przystępny, a jednocześnie udało się uniknąć powierzchownego podejścia do badanego tematu. Ton wy- wodu pozostaje bezpośredni, struktura wypowiedzi jest jasna, pozbawiona nie- potrzebnych dywagacji czy udziwnień. Publikacja nie jest dzięki temu przeła- dowana nadmiarem informacji, szcze- gółów, które zainteresowany czytelnik może w każdej chwili uzupełnić. W pracy widoczna jest pokora au- torki względem opisywanego tema- tu – Várnai nie rości sobie prawa do nieomylności, w sposób rzetelny i uczciwy podchodzi do czytelników, nie przemawiając do nich z pozycji wszech- wiedzącego mentora, ale zachęcając do własnych badań i poszukiwań. Widać również wielki szacunek do badanego tematu, szacunek do tradycji, do prze- szłości. Autorka, pomimo erudycji i nie- wątpliwej znajomości badanego tematu, pozostaje jakby w cieniu, nie dominuje i staje się dla czytelnika towarzyszem wielkiej przygody, jaką niewątpliwie jest badanie literatury. Widać, że autorka, jako osoba dwu- języczna i „dwukulturowa”, porusza się z wielką badawczą swobodą zarówno po obszarze węgierskiej, jak i polskiej kultury. Bogate doświadczenie peda- gogiczne pomogło również w tym, że publikacja nie ma charakteru pracy hermetycznej, przeznaczonej jedynie dla wąskiego grona naukowców. Praca Doroty Várnai ma szansę stać się jed- nym z ważnych źródeł wiedzy o węgier - skiej i polskiej literaturze renesansu dla wszystkich studentów kierunków huma- nistycznych w Polsce i na Węgrzech. Agnieszka Janiec-Nyitrai Eötvös Loránd University Budapest, Institute of Slavic and Baltic Philology, janiec.nyitrai@gmail.com Suzana TODOROVIĆ, 2020: Istrskobeneški jezikovni atlas severozahodne Istre 2. Števniki in opisni pridevniki, čas in koledar, življenje, poroka in družina, hiša in posestvo. Koper: Libris, Italijanska unija, Osrednja knjižnica Srečka Vilharja. Suzana Todorović sistematično ra - ziskuje slovenska in beneška istrska narečja v Sloveniji in je med najbolj prodornimi dialektologi mlajše gene- racije. Kot profesorica italijanskega jezika in književnosti ter univerzitet- na diplomirana socio loginja kulture je leta 2011 doktorirala na Oddelku za romanske jezike in književnosti Filo- zofske fakultete Univerze v Ljubljani z nalogo L e k s i k olo š k o - e t i m olo š k a a n a l i- za izbranih romanizmov v šavrinskih govorih. Že v času študija se je navdu- šila nad terenskim delom in je do danes opravila terenske raziskave v več kot 20 krajih (raziskovalnih točkah): Kr- kavče, Boršt, Nova vas nad Dragonjo, Padna, Sveti Peter, Dragonja, Sečovlje, Strunjan, Tinjan, Koper, Izola, Piran, Dekani, Hrvatini, Škofije, Bertoki, Pu- če, Sveti Anton, Šared, Pomjan, Buje in Milje. Rezultati njenih raziskav so objav- ljeni v več znanstvenih monografijah: Narečno besedje piranskega podeželja (2014), Šavrinsko in istrskobeneško be- sedje na Piranskem (2015), Slovensko istrsko izrazje v zaledju Kopra (2015), Narečje v Kopru, Izoli in Piranu (2016), Narečna raznolikost v okolici Kopra (2017), Raznovrstnost narečnih govo- rov na Koprskem (2018), Istrobenešči- na v krogu drugih jezikov in govorov v slovenskih obmorskih krajih ( 2 0 1 9 ) in Narečje ter ljudsko glasbeno in plesno izročilo v Dekanih z okolico nekoč in danes (2020). — 306 — Slavia Centralis 1/2021 Ocene, zapiski, poročila – Reviews, Notes, Reports Suzana Todorović na podlagi lastnih terenskih dialektoloških raziskav od le- ta 2015 naprej na novo zarisuje območje slovenskega istrskega narečja. Jeseni 2019 je izšla monografija Istrskobeneški jezikovni atlas severozahodne Istre 1 = Atlante linguistico istroveneto dell’Istria nordoccidentale 1, jeseni 2020 pa še Istrskobeneški jezikovni atlas severo- zahodne Istre 2 = Atlante linguistico istroveneto dell’Istria nordoccidentale 2. Gradivo v Atlasu 1 (2019) in Atlasu 2 (2020) je rezultat leksikalne lingvistične raziskave, ki – temelječ na najnovejših dialektoloških ugotovitvah – opozarja na neustrezne kartografske predstavit- ve areala istrskih narečnih govorov in na novo definira območje slovenskega istrskega narečja. Jezik oz. govor obal- nega dela Slovenije, ki pred raziskavami avtorice še ni bil preučen oz. popisan, nam reč ne spada med slovenska na rečja, temveč v italijansko beneško jezikovno oz. narečno skupino. V drugem delu Istrskobeneškega je- zikovnega atlasa severozahodne Istre avtorica zajame odgovore na 470 vpra- šanj, na katere je dobila preko 6.000 na- rečnih odgovorov (leksemov); te izraze je zaradi večje preglednosti razdelila v že omenjena semantična polja. Nareč- ne izraze za 477 obravnavanih pojmov prikazuje na 485 jezikovnih kartah; na- rečni izrazi opisujejo življenje Istranov v obmorskih in bližjih zalednih krajih (Milje, Hrvatini, Koper, Bertoki, Izola, Piran, Strunjan, Šared, Sečovlje, Dra- gonja in Buje). V razdelku, v katerem je opisana raba narečja v posameznih istrsko beneških in kontrolnih istrsko- slovenskih točkah, je zapisanih več na- rečnih besedil oz. pripovedi (z dodanimi prevodi v slovenščino in italijanščino). Analiza narečnega korpusa je pokazala, da posebnosti posameznih različkov si- cer ohranjajo predvsem starejši govorci, a v narečje prodira čedalje več neologiz- mov iz italijanščine in slovenščine, dveh uradnih (tj. knjižnih) jezikov, s katerima je istrobeneščina v stiku od konca druge svetovne vojne dalje. Gradivo, prikazano na kartah, od- raža jezikovne razmere v slovenski Istri, ki jih že stoletja sooblikuje stik dveh jezikov. Od dvanajstih izbranih raziskovalnih točk v slovenski Istri jih je devet istrskobeneških, tri pa so is- trskoslovenske. Avtorica npr. opozarja na foneme, ki so prisotni le v istrsko- beneškem narečju – to so ċ, ṡ, ż, in ʒ (npr. ˈrẹċa ‘uho’; pjoˈvaṡa ‘naliv; močan dež’, ˈkalṡa ‘nogavica’, ˈṡena ‘večerja’; pˈjanżer ‘jokati’, ˈżorno ‘dan’, ˈorżo ali ˈorʒo ‘ječmen’, ʒiˈtela ‘neporočena mladenka’ in ʒerˈman ‘bratranec’). V prvem delu atlasa je zbrano besedje iz semantičnih polj vremenske razmere, geomorfologija, običaji in institucije ter človeško telo in bolezni. V drugem delu atlasa so zbrani: 1) števniki in opisni pridevniki, 2) čas in koledar, 3) življe- nje, poroka in družina ter 4) hiša in po- sestvo. Vprašalnik, s katerim se je avto- rica lotila zbiranja gradiva, je vseboval 1525 vprašanj za lekseme oz. pojme, razdeljene v štirinajst pomenskih polj (z ustreznimi podpolji). Zaradi obsežnosti zbranega gradiva bodo leksikalne karte objavljene v treh zvezkih; tretji zvezek bo izšel 2021. Jezikovne karte dokazujejo, da meja slovenskega istrskega narečja, ki je bila na dosedanjih kartah slovenskih narečij zarisana do morja, ne ustreza narečni oz. jezikovni stvarnosti: slovenski ša- vrinski in rižanski govor namreč niko- li nista bila materni jezik avtohtonega prebivalstva obalnih mest in krajev. Avtorica ponovno (kot v monografiji Šavrinsko in istrskobeneško besedje na Piranskem iz l eta 2 0 1 5 ) predlaga, da bi pri določanju zahodne črte istrskih — 307 — Ocene, zapiski, poročila – Reviews, Notes, Reports narečij morali upoštevati zgodovinske podatke o poselitvi Istre in (naj)novej- ša dognanja terenskih dialektoloških raziskav, ob tem pa tudi dejstvo, da v obalnih krajih oz. mestih Istrani niso govorili slovenskega istrskega narečja. Jezikovnogeografsko gradivo, pred- stavljeno v Atlasu 2 (2020), odraža preteklo in sedanje narečje v slovenski Istri. Dosedanje strokovne in znanstve- ne razis kave so slovensko in italijansko istrsko narečje obravnavale ločeno, brez jasne določitve jezikovnih arealov; av- torica ju obravnava skupaj, temeljito in celost no. V delu prikazuje nareč- no stvarnost obalnih mest in krajev na stičišču treh jezikov (slovenskega, hrvaške ga in italijanskega) in pri tem razlikuje med rabo narečne italijanščine in slovenščine, zato predlaga ustreznej- šo razmejitev istrskobeneških in istr- skoslovenskih govorov v slovenski Istri ter s tem spremembo karte slovenskih narečij. Zbiranje narečnega gradiva, njego- va znanstvena obravnava in objavlja- nje so zlasti pomembni na jezikovno in narečno mešanih področjih, saj se tu narečja in jeziki spreminjajo hitreje ali celo tonejo v pozabo oz. izumirajo. Istrskobeneško narečje je z množičnim izseljevanjem avtohtonega romanskega mestnega prebivalstva po koncu druge svetovne vojne izgubilo kar 90 odstot- kov svojih govorcev. Na njegovo rabo od takrat vplivajo knjižna italijanšči- na in knjižna slovenščina ter številnih jeziki priseljencev, ki so se naselili v slovenskih obmorskih krajih. Znano je, da so se z modernizacijo življenja spremenila tudi številna druga narečja; prav zato je danes morda nemogoče go- voriti o »idealnih« narečnih govorcih in o nekem pristnemu narečju, saj skoraj v vsa narečja prodirajo neologizmi, ki opredeljujejo predmete in življenjske navade, ki v preteklosti niso obstajali. Istrobeneščino ohranjajo večinoma sta- rejši govorci, in sicer predvsem v pogo- voru s sonarodnjaki in domačimi. Pre- beremo lahko: »Per fortuna mia madre era vissuta fino a 94 anni e con lei ho potuto parlare in dialetto. Conosceva solamente l’isolano.« (‘Na srečo je moja mati živela do 94. leta in sem lahko z njo govorila v narečju. Govorila je le izolanščino.’) Istrskobeneški jezikovni atlas seve- rozahodne Istre je prav zaradi področja raziskav zanimiv za slovensko, hrvaško in italijansko (romansko) jezikoslovje, predvsem za dialektologijo in leksiko- logijo ter za primerjalno jezikoslovje. Potencialni bralci monografije so tako jezikoslovci, romanisti, dialektologi in drugi strokovnjaki humanističnih ved, pa tudi laična javnost oz. vsi, ki jih zanima avtohtoni jezik obravnavanih obalnih mest in istrsko narečje nasploh. Zanimiva in dragocena bo predvsem za lokalne slovensko in italijansko go- voreče ljubitelje in poznavalce ter/ali govorce jezika in narečij; vsi nestrpno čakajo tretji zvezek atlasa, ki bo izšel jeseni 2021. Tjaša Jakop Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, ZRC SAZU, Ljubljana, tjasa.jakop@zrc-sazu.si Blanka BOŠNJAK, 2015: Med sodobnostjo in tradicijo. Maribor: Založba Pivec. 200 str. Znanstvena monografija Med sodob- nostjo in tradicijo je avtoričina dru- ga knjiga, v kateri namenja pozornost