Ina
Marijina golobica
iVa  fasadi   visoke cerkve,  ob  vznožju kipa  Brezinacležne,  je gnezdila drobna, bela golobica.
Kljub lakoti in žeji je dan za dneni, noč za nočjo potrpežljivo sedela v gnezdecu. Le kadar je bila lakota preliuda, se je spusiila na tla, poiskala bežno par drobtinic, potem pa se je takoj spet vrnila.
Mirno je gnezdila golobica pod varstvom Marijinega kipa, čakala in poslušala, kdaj se prebude mladički in prekljujejo tanke jajčne Iupinice.
Pa tudi cerkovnikov Stanko je čakal. Zadnjič. ko se je vračal iz šole, je opazil gnezdece. In zdaj je oprezal vsak dan okoli golobice, ki ni vedela. na kaj fant čaka, in ga je gledala prijazno z rdečimi ooki.
Končno je dobila mladička, Mala, nerodna sta čepela v gnezdecu in neprestano odpirala lačna kljunčka. Golobica ju je pitala, kakor dobra. skrbua mamica.
Ko je Staako zagledal mladioka, je še bolj ko prej lazil okoli golo-bice. In ko je golobica nekoč odletela, se je Stanko nrno kot mačka povzpel na zid, zagrabil preplašena mladička in ju odnesel domov.
Doma ju je zaprl v gajbico, jima nalil vode in nasul seineiia. Mladička sta trepetala, žalostno obračala glavici in odpirala lačna kljunčka. Saj še nista znala sama pobirati.
Zvečer ju je Stanko pokazal mami:
»Mamica, glej, golobčka sem prinesel. Izredim ju in ko doraseta. ju bomo spekli!«
Mati je bila huda.
»Stanko, ti si neumeii. Saj vendar vidiš, da sta golobčka še premlada. Ubogi živaloi, saj niti jesti še ne znaita! Takoj ju moraš nesti nazaj, razumeš?«
Stanko je nerad obljubil.
Odnesel je mladička. Toda ne h golobici, ampak na podstrešje, cla ju skrije pred materjo.
»Se že naučita jesti, če bosta lačna,« si je mislil.
Ko je šel drugo jutro mimo cerkve, je videl golobico, kako je žalostno letala okoli razdrtega gnezdeca in iskala mladieka. Potem pa je utrujena sedla na rame Brezmadežne, kakor da ujo prosi pomoči.
Stauka je zapekla vest. Obrnil se je proč in odhitel v šolo.   ¦
Pri verouku je nenadoma začel govoriti katehet o golobici na župni cerkvi. Pripovedoval je, kako je sedela golobica v gnezdecu in kako je pozneje hranila mladička. Včeraj pa je neki zlobnež razdrl tisto gnezdece in odnesel golobčka. In zdaj plahuta revica okoli in ju išče.
»Grd, zloben človek je moral biti, ki je to storil ubogi, nedolžni živalci!« je zaključil gospod katehet pripovedovanje in ostro pogledal učence.
Stanko je rdel in gledal v klop. Čutil je, da so pogledi sošolcev uprti vanj. Saj jiin je že večkrat pripovedoval, da bo golobici vzel rnladiče. Tudi gospod katehet je zagledal Stankovo zadrego. Ostro ga je vprašal:
»Stanko, ali morda ti veš, kdo je bil tisti?«
Stanko je vstal.
»Ne!« je zajecljal, »jaz nič ne vem!«
»Res?«
»Res!« se je zlagal.
Gospod katehet ga je čudno pogledal in ga ni več spraševal.
Ko se je vrnil Stanko iz šole, je takoj odhitel na podstrešje. Zdelo se mu je, da dopoldne gospod katehet ni verjel njegovi laži in zato je hotel vseeno odnesti mladička nazaj h golobici. Tudi vest ga je še huje pekla. Kesal se je, ker se je zlagal gospodu katehetu.
Približal se je h gajbici in se prestrašil. Živalci sta bili mrtvi. Stanko je obžaloval, ker ni ubogal mamice. Kaj bo, če zve gospod katehet, da je on umoril uboga golobčka!
iNesel je ptička na vrt in ju skrivaj zakopal.
»Tako bo najbolje,« si je mislil. »Zdaj ne bo nihče zvedel, da sem jaz tisti »grdi, hudobni človek«, kot je rekel gospod katehet.
Pa ni bilo tako.
Ko je zvečer legel in zaspal, je zasanjal čudne sanje. Zdelo se mu je. da so se tiho odprla vrata njegove sobe. Angel v rožnati halji in z zlato zvezdo ua čelu je pristopil k njegovi postelji.
»Pojdi z menoj!« ga je tiho pozval.
Stanko je vstal, se oblekel in odšel z angelom.
Pred hišo ju je čakal svetel voz iz sarnih zvezdic. Drobni, ljubki angelčki so bili kakor konjički vpreženi v njem. Na kodrastih glavicah so imeli bele čopke, okoli vratu pa srebrne kraguljčke.
»V nebesa!« je zapovedal Stankov spremljevalec in angelčki so poleteli proti žarečim zvezdicam.
Šele pred nebesi so se ustavili. Angel in Stanko sta izstopila iz \*oza in odšla skozi blesteča, zlata vrata v nebesa.
Okoli Stanka so žarele z\Tezde, angelčki so peli — oh, bilo je tako lepo!
Angel je vodil Stanka skozi rdeče, rumene, zelene, zlate in srebrne dvorane, v katerih so se igrali angelčki v zlatih, srebrnih, ruinenih, zelenih in rdečih haljicah.
Stanko jih je gledal in si zaželel, da bi imel tudi on tako krasuo haljico in bi se smel igrati z angelci.
»Kain neki ine pelje?«, je ugibal, ko se angel nikjer ni liotel ustaviti.
Končno sta obstala.
Stanko se je ozrl okrog.
Prišla sta v belo dvorano, ki je bila lepša od vseh. Bele lilije so bile posute po tleh. Po njih so stopali kodrolasi angelčki v belih haljicah in z belimi zvezdicami na čelu. Igrali so na srebrne piščali in prepevali z drobnimi glaski.
Sredi dvorane pa je stala prekrasna žena. Snežnobela halja ji je lila do tal. Svetlomoder pas ji je objemal ledja iu prav tak plašč je imela okoli rainen. Glava ji je tožno klouila. Okoli zlatih, razpuščenlh las pa je žarelo veliko svetlih zvezd.
Stanko je strmel. In tedaj šele je zagledal, da sedi na desni rami te lepe žene bela golobica.
Spomnil se je svojega grelia in zatrepetal.
Žena je dvignila glavo in ga pogledala. Tedaj  jo je Stanko spoznal. Bila  je  Brezmadežna,  katere  kip   je stal  na  pročelju  župne   cerkve, in. golobica na njeni rami je bila ona, ki ji je Stanko ugrabil mladiča.
»Ti si Stanko?« ga je vprašala Brez-madežna z mehkim glasom.
»Da!«  je zajecljal in sklonil glavo. »Zdaj, zdaj,« si je mislil in trepetal, »gotovo   pokliče   samega   Luciierja,   da me kaznuje za moj greh.«
Pa   to   se  ni   zgodilo.   Kakor  pesem tožnega slavčka ga je pobožal glas:
»Povej,  zakaj si storil zlo moji go-lobici?   Zakaj  si  ji   ugrabil   mladička?« Tožno  ga je gospa  pogledala in iz lepih oči sta se ji utrnili dve solzi.
Marija je jokala zaradi njega!  Za-radi njega!
Stanko   je   padel   na   kolena  in   za-ihtel.
»Saj sem ju hotel nesti nazaj, pa sta
že poginila. Odpustite! Odpustite!«------
Prebudil se je.
Mati se je sklanjala nad njim in ga v skrbeh spraševala:
>Kaj ti je? Pa zakaj jokaš?« Oklenil se je je in ji povedal svoj greh in sanje.
»Vidiš, zakaj me nisi ubogal? Uboge živalce si mučil. Ali te ni sram!«
Drugo jutro pa je šel Stanko h go-spodu katehetu. Brez strahu mu je vse povedal.
Dobri gospod ga je pokaral. Potem ga je pa lepo poučil, kako mora ravnati, da Marija ne bo več jokala zaradi njega.
Stauko se je res poboljšal. Nič več ne preganja ptičkov in vsak dan, ko se vrača iz šole, se ustavi pri kipu Brezmadežne in nasuje njeni golobici drobtinic. Tako dela že dolgo iu Brezmadežna ga gleda in se mu smehlja...