Poiitnice so tu Šolsko leto se je nagnilo h koncu — počitnice so tu. Trdo in težko delo je bilo, posebno so ga čutili oni, ki so imeli v razredih 60, 70, 80, 90 ali celo 100 otrok, kakor vsi tisti, ki so poučevali na najnižje organiziranih šo lah. Za vse je bil 10 mesecev trajajoč delavnik, za mnoge res le delavnih. Pomislimo na one tovariše, ki delujejo na najoddaljenejših enorazrednicah. Ti niso imeli delavnika le v šoli, temveč tudi izven nje. Delali so brez počitka in brez razvedrila. Za odpočitek ne zadostuje telesni, temveč mora biti istočasno duševni počitek. Nobeden stan ne zahteva toliko zbranosti celega človeka, kakor naš. Ne zadostuje pridobljeno šolsko znanje, učitelj se mora vedno izobraževati. Zasledovati mora pedagoško-metodični razvoj, kakor tudi gospodarsko, tehnično in socialno stran življenja. Ni mu dovolj ozka poklicna naobrazba, zasledovati mora tako rekoč ves tehnični, kulturni in gospodarski razvoj. Da more svojemu stremljenju zadostiti, mora imeti poleg sred- stev tudi čas. Dober učitelj porabi ves dan za svojo službo. Pet ur dopoldne za delo v šoli in ostali čas za pripravo in nadaljnji študij. Delo v šoli zahteva zbranega, zdravega in prisebnega človeka, terja vso pozornost in vse živce. Učitelj mora obvladati snov in učence. Obvladuje jih z zanimivim poukom in z disciplino, katero doseže s svojo energijo, voljo in pozornostjo. Dolgotrajna pozornost in zbranost utrujata živce. Zato prihaja učitelj iz šole zdelan. Posebno velja to za živčno slabe. Kako utruja šolsko delo, priznavajo starši sami, ko pravijo, da komaj čakajo, da odide deca v šolo, ker jih težko obvladujejo in še težje prenašajo njih krik. In starši imajo komaj par otrok. Kaj bi rekli, če bi jih imeli 50 do 80? Učitelj je zaposlen tako intenzivno, da nima proste niti minute. Vedno mora paziti in sodelovati. Duševno delo utruja bolj kot telesno. Toda vsakdo rad opravlja svojo naporno službo. Veselje ima takrat, ko vidi kako napredujejo deca pod skrbnim učiteljevim vodstvom. Če- prav je naša služba naporna, bi ne smeli biti z njo nezadovoljni. Vsakdo mora priznati, da je v primeri z mnogimi drugimi poklici vendarle lepa. Res je, da je učitelj tisti uradnik, ki mora v vsako najbolj oddaljeno in zapuščeno vas; res je, da mora stanovati v nezdravih prostorih, res je, da je v razredu v nezdravem zraku izpostavljen vsem mogočim boleznim, posebno jetiki in revmatizmu, kar dokazujejo številni smrtni primeri učiteljev. Vse je res. Toda prišel bo čas, ko se bodo tudi ti nedostatki zmanjšali ali odstranili. Upajmo, da bodo zidali bolj zdrave, zračne in sončne razrede in sobe; upajmo, da se bodo uredile razmere glede službovanja v oddaljenih in težkih krajih; upajmo, da se bodo življenjske razmere nekoč izboljšale. Ali smo kdaj pomislili, da ima učiteljski poklic tudi lepe strani in da je stanovska organizacija priborila že marsikatero olajšavo? In najlepše kar imamo — so naše počitnice. Niso radi nas, so radi mladine, da se telesno in duševno opomore od napornega šolskega dela. V naprednih državah so počitnice še daljše. Z mladino smo jih deležni tudi mi, da si z mladino vred odpočijemo in telesno okrepimo. Porabiti jih moramo smotrno; počitnice morajo biti v prvi vrsti namenjene okrepitvi — telesni in duševni. To morajo imeti pred očmi vsi. Koliko manj obolenj bi bilo med učiteljstvom, če bi počitnice uporabljali res za počivanje. Zalibog je to radi gmotnega stanja učiteljstva v današnjem času težko izvedljivo. Letovanje je za učitelja predrago. Da bo pa možno, je treba resnejše misliti na učiteljske domove, kjer bi učiteljstvo ceneje letovalo. Poštni uradniki imajo svoje okrevališče na morju v Kastel Lukšicu, kamor potujejo vsako leto poštni uradniki iz vse države. Kakor nekaterim prija morje, koristijo drugim planine. Zato zidajo poštni uradniki planinsko okrevališče na Pohorju. Žalibog sta domova premajhna, da bi mogla sprejeti vse uradništvo. Učiteljstvo Slovenije bi samo potrebovalo dva doma, enega na morju, drugega v planinah. Cene v teh okrevališčih bi morale biti primerne gmotnemu stanju učiteljstva, da bi jih mogli obiskati vsi učitelji. Družine bi morale biti deležne še prav posebnih ugodnosti. Po prizadevanju društva za postavitev obmorskega učiteljskega doma v Omišlju in posebno po prizadevanju tovariša Kocijančiča je zamisel pred realizacijo. Društvo še vedno nima dovolj sredstev, ker je delež previsok. Deleži bi se mogli znižati, če bi pristopilo čim več ali vse učiteljstvo. Baš tako bi bilo potrebno okrevališče na planinah na Pohorju ali na Gorenjskem. Učiteljstvu bi bilo omogočeno obiskati morje ali planine. Kakor je vsem dobro znano, si učitelj težko privošči počitek v letoviščih, ker stane dnevna oskrba najmanj 50 din, t. j. 1500 do 2000 din mesečno. To so za nas previsoki izdatki, ker jih ne zmoremo. V poštnem domu v Kaštel Lukšiču stane dnevna oskrba ca. 25, t. j. 750 din mesečno. To vsoto bi zmogel marsikdo. Opozoriti hočemo še na eno perečo točko. Učitelj seznanja mladino z lepoto in običaji naše domovine. Da more uspešno vzgajati mladino, mora najprej sam poznati domovino. Primerno bi bilo, da pristane oblast na eno brezplačno potovanje v počitnicah. Na ta način bi moglo učiteljstvo spoznati lepote in zanimivosti naše države in z njimi seznaniti svoje učence. Sam vem, da morem izčrpno pripovedovati le o onem, kar sem sam videl. Vsakdo bi med šolskim letom prijavil svoje potovanje, nakar bi dobil brezplačno vozovnico. Misliti bi morali tudi na študijska potovanja v inozemstvo. Taka potovanja uče človeka in veže pedagoge raznih držav. Počitnice so tu! Pomislimo, koliko uradnikov čaka na nje in kako bi bili zadovoljni, če bi dobili svoj dopust baš najiepši čas — julij in avgust. Zato ne iščimo vedno nekih prednosti pri drugih stanovih, temveč priznajmo, da jih imamo tudi mi. Imamo naše počitnice. Pričakujmo jih z veseljem. Vsi pa pomislimo, da morajo služiti naši okrepitvi. Porabimo jih v dobro duševnega in telesnega zdravja. Da bi južno sonce in prekrasne planine pregnale vse težke skrbi in vrnile izrabljene moči ter veselje do dela — želi vsem tovarišem