Ob priliki vožnje po šlezijski železnici je listal g. Hertl nekaj časa po šopu časnikov, dokler ga ni premagal spanec in je zadremal. Čez nekaj časa se je prebudil in opazil, da mu je sedel ravno nasproti nov potnik. Neznanec je bil velik, širokoplečat in izredno bledega obraza. Hertla pa ni zbegal potnikov bledi obraz, ampak njegove blesteče, mrzle oči, ki so se neprenehoma zasajale vanj, lcakor bi mu hotele izsesati kri. Nad široko odprtimi očmi so visele v trepetajočem gibanju vnete .trepalnice. Hertl, zmeden od spanja, od nepričaikovane navzočnosti tujca, se je pričel tresti od strahu. Pogled, katerega je zasajal sopotnik vanj, mu je nagnal mravljince po hrbtu. Neznanec ni nameraval nič kaj dobrega, to je bilo liki pribito. Ni zastonj stegnil tako daleč svojih nog — gotovo je hotel Hertlu na ia način oncmogočiti umik do vrat. Hertl se je spomnil, kaj je vendar pred zadremanjem čital v .asopisu. Po tem poročilu je napadel tolovaj v brzovlaku Hamburg—Bremen bankirja, ga umoril tcr izropal, In tale človek s strahotnimi očmi? Brezdvomno, morilec je! Tako izgledajo roparji, tako mrzlo, hudobno ter neusmiljono. Hertl je otipal počasi in bolj prikrito, če še ima listnico. Da, da, listnico je čutil v notranjem žepu na telovniku. V njej ni bilo bogzna koliko denarja. Le nekaj tisoč mark, katere je potreboval za najnujnejše trgovske posle. V sedanjih hudih časih pa zaleže 2 do 3000 mark precej. In nadalje: ali že niso bili napadeni potniki radi mnogo manj.ih zneskov in celo umorjeni? Mnogi so že zagrešili umor radi par grošev! Kon.no: njegov sopotnik ni mogel znati, koliko denarja se skriva v njegovem žepu. Gotovo je domneval v listnici smrti zapisane žrtve veliko višjo vsoto, nego je bila v resnici. Vsa ta razmišljanja so se kotalila z bliskavico po Hertlovi glavi. Mrzel pot mu je zalival čelo — ali še bo sploh ikedaj videl svojo ženo, svoje otroke? Na to svidenje ni več upal. Njegova usoda je počivala v roki neznanca in — njega jo doletel prav žalosten ikonec! V strahu, ki ga je pretresal po celem telesu, je zbral Hertl še zadnji preostanek korajže. Da, poskusil je celo, da bi pričaral na usta brezbrižno smehljanje. Naenkrat je celo vstal, se priklonil in izpehal iz sebe polglasno ter hripavo: »Dober večer. — Oprostite. r__Q}o sem bil zadren.nl, r-Scri tsga flis.in opazi'; __ Sem med spanjem dobil družbo.« Omenjene besede so bile le komaj slišno šušljanje, pa vendar dovolj giasno, da ga je sopotnik lahko razumel. Mož nasproti, ta seveda se je delal, kakor bi ne bil čul prav nicesar. Niti zganil se ni — samo njegove hudobno svetlikajoče oči so bile nepremično zabodene v Hertlovo šklebetajočo postavo. »Mogoče pa mu nabija v srcu nekaj, čemur pravimo srce,« si je mislil obupani Hcrtl. »Slišal sem že o morilcih, ki so pokazali občudovanja vredno usmiljenost.« Pripovedoval je brez povoda, v upanju, da bi zavlekel napad, o svoji bolehni ženi o svoji deci, ki je še tako majhna, pa vendar ga Ijubi iz celega srca. Govoril je polglasno predse in brez vsacega smisla. V nadaljnem pripovedovanju je nameraval glas povzdigniti, da bi opozoril ter privabil sprevodnika ali kacega drugega potnika. Vlak je ropotal enakomerno naprej. Tujec je sedel mirno, liki pribit na sedež. Njegov obraz je razodeval umirjenost, kakor bi bil izklesan iz kamna. »Moral bi mu nekako dokazati, da se res ne izplača —,« je vrelo v Hertlu. Šlo je za živhjenje in kaj pomeni v takem slučaju par tisoč mark? »Slabi časi so sedaj,« jc godrnjal sam zase. »Seboj imam tri tisoč mark, skoraj mojo celotno gotovino. Ako bom imel srečo pri trgovini, bom zaslužil s to vsoto 10%. 0 riskiranju pri mojih poslih pa je boljše, da sploh ne govorim.« Sopotnik ni odgovoril niti z besedico. Njegove oči so bile le napol odprte. Naenkrat se je zganil ter zastokal. Hertl so je ves stresel, ko je tujec zadel z nogo ob njegovo koleno. »Oprostite,« je izustil neznanec. — »Rekli so mi, da je ta oddelek prazen. »Sem namreč slep.« »Slep?« je ušlo Hertlu. »Da, — obe očesi sem izgubil po ne-' sreči. Imam oči iz stekla, da se ljudje preveč ne bojijo praznih očesnih jamic. »Slep,« je ponovil Hertl. »Steklene oči... Odtod ta pogled! Tujec je spal mirno ter nedolžno. In jaz ...« Sram ga je bilo. Slepec se mu je zasmilil. Zav.est pa, da je ušel nevarnosti, ni pustila, da bi se bili povspeli njegova' sramota in usmiljenost nekoliko višje? Vres srečen je gledal skozi okno in! občudoval probujajoče se jutro.