Iz dnevnika 
malega 
Šiškarja
PETEK
Danes se ni zgodilo nič posebnega, zato vam bom raje razodel moje dogodivščine, ki sem jih družno s sosedovim Jožkotom prebil v dvorani Tivoli za časa najbolj znanega slo-venskega festivala, ki mu nekateri pravijo tu-dd Bum festival, za kar pa ne vem, čemu tak-šen naziv. Sicer, roko na zadnjico, meni se to že malo svita, ker imi je to z lesikovo šibo raz-ložil naš ata, ko sem zvečer priišel domov. Narnreč je tako močno udrihal, da bi temu res lahko rekel en krepak BUM. No, pa k, stvari. Z Jožkotom sva se prešvercala v dvo-rano, kjer je bilo že jako veselo. Na odru so se eni tipi dajaili s ikitarami in je Jožko pri-pomnil, da grozljivo lepo igrajo, toda je neki dasa poleg naju raaložil, da tipi sedaj šele uglašujejo instrumenite. Potem je bil Jožko modro tiho, ani na odru pa ne, zato je bilo hrupa še in še. Ceprav so bili brenkači z mu-ziko jako naddežni, se folk v dvorani ni dal kaj dositi motiti in bi verjetno vsaj tričetrt dvorane sploh ne zamerttalo, če bi na oder ne-nadoma privlekli kompresor in začeli ropo-tati z njim, namesto z blagoglasniimi kitarami. Potem sva se družno zazrla v neke tovariše in tovarišlce, ki so natepavali kruh in mleko, na-kar sva nekaj dobila tudi midva, čeprav še nisva dase. Poitem je bilo tam na odru vse tiho in je Snicelj izrekel, da je za danes konec, kar pomeni, da naj gospoda v dvorani lepo za-spančka na mestu samem in naj lepo sanja o pop bum festivalu. Potem sva midva odšla in se je za naju bum nadaljeval doma, kar pa sem lepo opisal že na začetku tele zgodovine.
SOBOTA
No, danes ie pa že bolj zanimiv dan, zato mi ni več treba posegati v preteklost. Danes je na vrsti Kmečka ohcet, ki je neke vrste POP BUM za ta stare, kar pa ai naši mami nisem upal priznati, ker je bila šiba še vedno na do-kaj izzivalnem mestu na omari.
Je pa treba strokovno reči, da je bilo na tokratnem festivalu, pardon, ohceti, veliko več fajhtnih tovarišev kot zadnjdč na bumu, je pa res, da ni bilo tako ropotajoče. Ker je bil tisti dan ravno dan mladosti, sem se z Jožkotom postavil ob cesto, pa me ta stari niso pustili bliže, čeprav mi njihov dan, tako da sem lahko gledal le med nogami gledajočih. To pa jasno ni gledišče, ki bi kaj dosti razkrivalo, zato sem si od kmečke ohceti zapomnil le konjske fige, ki so jih po naši krasni vpadnici razda-jaili našemljeni konjiči. Potem, popoldne, je šel naš ata v dvorano Tivoli gledat, kako tisti, ki so zraven, opravljajo požrtijo. Ko se je vrnil, sem ga vprašal, kako je bilo in pridelal souporabo šibe, ker sem mu rekel, zakaj ni vzel s seboj kile kruha, da bi prigrizoval, med-tem ko bi gledal pečenko na mizah tam doli v dvorani. S trpečim pozdravom žrtve zgreše-nih vzgojndh prijemov vas za danes zapušča