Misli o Vodnikovem spominku.
Ker so nam ^Novice" že misli mnogih o spominka Vodnikovem razodele, naj bo tudi meni pripuščeno povedati, kaj o ti zadevi mislim. Mnogim Sl.-vencom ni po volji, da se očetu našega slovstva slika postavi. Veliko bolje bi bilo, terdijo nekteri, da se, namesti mu sIko napraviti, nabrani denarji za kak drug namen porabijo. Na primer pravijo, naj bi se darila razpisale za izvirne slovenske dela, ali pa naj se s temi denarji revni, v domačem jeziku iz-verstni učenci podpirajo. V resnici peivi in drugi namen sta pametna, hvale vredna in koristna. Pa prasam vas, dragi (Slovenci: v kakošeu namen so naši rojaki denpr dali? Gotovo
68
le zato, da se slavnemu možu kip postavi. To so bile dr. Toman-ove misli; le zato je vse rodoljube povabil in prosil, kaj darovati. Nočem s tem reči, da bi ne bilo prav, nabrane denarje za plačilo slovenskih pisateljev ali pa za štipendi revnih učencov porabiti. Pervo in drugo bi bilo za Slovence potrebno in služilo bi jim v veliko korist, pa Vodnik bi se s tem malo poslavil. Mi pa, njegovi hvaležni sinovi, smo dolžni storiti, da njega ime in njegova slava večna ostane. Mi smo dolžni našim naslednikom pokazati, da smo svoje slavne može častili, da smo njih zasluge cenili. Ptuji narodi naj spoznajo, da tudi Slovenci spoštujejo svoje možake.
Marsikdo, ki sedaj večidel ptuji jezik raje govori kakor svojega, ki ptuje bolj ceni kakor svoje, ki zasluge svojih rojakov malo ali pa nič ne pozna, se bo zdramil pri kipa slavnega pesnika. Z ojstrimi besedami bo Vodnikova podoba marsikomu serce mehčala in mu ljubezen do domovine navdihnila. Marsikteri mladeneč se bo navdušil vidši sliko svojega slavnega rojaka. Ni tedaj nespametno in nekoristno Vodniku spominek, „ki ga bo dež spiral in vihar rušil4*, postaviti, ker služil bo Vodniku v slavo, nam v korist, našim naslednikom v izgled, Slovanom v ponos. — Ce bi pa kdo zato spominkov postavljati ne hotel, ker jih nevihta poškoduje, bi nikdar noben slavni mož spominka ne imel. Ce smo ga postaviti mogli, ga borno tudi popravljali. Res je, da bi Vodnik, če bi živel, raji imel, da se ti denarji za kako drugo potrebno stvar porabijo, kakor da se mu za-nje spominek postavi. To bo vsak domorodec storil in želel, naj se raje domovini pomaga, kakor da on slavi; to že ljubezen do domovine in skromnost tirja. Pa mi ne gledajmo na to, tem več bodimo hvaiežni očetu slovenskega slovstva. Njegove zasluge za nas so ve'iKe; napravimo mu tudi vreden spominek. Ce je še premalo denarja, čakajmo, da se po obrestih tako pomnoži, da bomo to storiti mogli. Morda bo še kak rodoljub kaj  položil na altar Slovenije.
Kje, kako in kadaj naj se ta spominek postavi, naj drugi sodijo, posebno gospod dr. Toman, ki je to stvar sprožil. — To so moje misli o Vodnikovem spominka. Ravno takih misel je več naših rojakov na Reki.
Janez Bilc.