Šmarnice so vsebinsko nespremenjen ponatis šmarnic, ki so izšle leta 1976 - v letu razglasitve Leopolda Mandića za blaženega. Izdal jih je Kapucinski samostan Škofja Loka. CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 27-5-312.47(0.034.2) 27-36sv. Leopold Mandić(0.034.2) ŠMARNICE s sv. Leopoldom za leto 2016 [Elektronski vir] / [neznan avtor ; prevod Metod Jeršin in Avguštin Cijan]. - El. knjiga. - Ljubljana : Slovenska kapucinska provinca, 2016 Način dostopa (URL): https://zalozba.kapucini.si ISBN 978-961-6078-49-8 (ePub) ISBN 978-961-6078-50-4 (mobi) 284455680 1. dan: Cvet Boke Kotorske Dragi Marijini častilci! Za letošnji Marijin mesec v svetem letu Usmiljenja smo izbrali patra Leopolda Mandića, ki ga je papež Frančišek – skupaj s patrom Pijem – izbral za zavetnika svetega leta, ker je bil služabnik usmiljenja. V svojem govoru je sveti oče dejal: pater Leopold je bil »služabnik usmiljenja«. In to je bil ves čas, s tem ko je, včasih do onemoglosti, opravljal »apostolat poslušanja«. Po službi spovedovanja je postal »živo ljubkovanje Očeta, ki ozdravlja rane greha in z mirom opogumlja srce«. Nikoli se ni utrudil sprejemati oseb in jih poslušati, širil je vonj po Gospodovem odpuščanju. In to je lahko počel, ker je bil stalno navezan na izvir: vedno je tešil svojo žejo pri Križanem Jezusu in tako je postajal »kanal usmiljenja«. V srcu je nosil mnogo oseb in mnogo trpljenja ter vse pridruževal Kristusovi ljubezni. »Živel je veliko skrivnost bolečine, ki se daruje za ljubezen. Na ta način je njegova majhna kaplja postala velika reka usmiljenja, ki je namakala mnogo zapuščenih src in ustvarila oaze življenja na mnogih koncih sveta,« Poslušajmo sedaj, kakšna je bila mladost tega poznejšega junaka spovednice, apostola in žrtve za zedinjenje kristjanov. Bila je sobota 12. maja 1866. Mestece Hercegnovi, eden izmed biserov, ki krase vhod v bajno lepi Kotorski zaliv v Dalmaciji, se je smehljalo v pozni pomladi; rože so opojno dehtele, veje palm in oliv pa so šelestele vetriču. Morje se je od sončnih žarkov zlato lesketalo. Prav tistega dne, v velikem miru narave, je družino Petra Antona Štefana Mandića in njegove žene Karoline Carjevič razveselilo rojstvo novega bitja, zadnjega od dvanajstih otrok, ki so okronali njuno krščansko ljubezen. Bilo je nebogljeno in nežno ko roža. Šele mesec po rojstvu so ga lahko nesli h krstnemu kamnu, kjer so mu dali ime Bogdan. To ime mu je tudi pristajalo, saj ga je Bog poslal na svet zato, da bi rešil mnogo duš. Ker je bil najmlajši v družini, so mu posvečali posebno skrb in pozornost. Zrasel je telesno šibak in se ni nikoli dokončno razvil. Vendar je že od vsega začetka kazal izredno osebnost. Ni bil kot drugi dečki. Po žilah se mu je pretakala plemenita kri njegovih prednikov; to je razodevalo tudi njegovo lepo in vljudno vedenje. Igral se je z bratci, vendar je lahko vsakdo opazil, da njegov duh teži za nečim višjim. Niso mu bili všeč hrup in prepiri, tako da je, komaj je ostal sam, tekel v sobo molit, pri čemer je poklekal na gole deske. Njegova duša je čutila od zgoraj skrivnosten klic. In starši, ki so bili izredno pobožni, so mu bili svetli voditelji. Strastno se je učil, vendar je bolj od nadarjenosti prekipevalo njegovo srce. Eden njegovih tovarišev, ki živi v Ameriki, se še danes ganjen spominja, kako je Bogdan vsak dan na skritem kraju delil z njim, ki je bil revnejši, svoj kos kruha. Bil je čist kot angel. Gorje, če so se njegovi tovariši kdaj spuščali v nespodobne pogovore! Nekega dne je s pogumom, ki je bil nenavaden za njegovo starost, trdo ozmerjal gospo, ki je pomanjkljivo oblečena stopila v hišo. Župnik v mestu ga je dajal za zgled njegovim sovrstnikom, kotorski škof pa ga je imenoval »zgled vseh kreposti.« Pri 16. letih je bil Bogdan duhovno in duševno že popolnoma zrel fant. Dobro je razumel, koliko trpi njegovo rojstno mesto, njegovo ljudstvo in vsi narodi na vzhodu zaradi verske razdvojenosti. Bil je priča bratomorom, krvavemu maščevanju in obračunavanju med katoličani in pravoslavnimi. V njegovem plemenitem srcu se je zbudila velika želja, da bi postal misijonar in apostol krščanske edinosti. Dolgo je premišljeval in molil. Končno se je odločil: »Hočem postati duhovnik in oznanjati ljubezen med brati.« Jasno je videl svoj poklic in se odločil stopiti v kapucinski red. Beneški kapucini so imeli v Hercegnovem majhen samostan. Že več let je pogostoma zahajal k patrom in vzljubil njihovo preprostost in gorečnost, s katero so oznanjali evangelij. Videl je, s kakšno ljubeznijo so si prizadevali, da bi pomirili pravoslavne in katoliške družine. Kot kapucin bo lahko najbolje uresničil svoj življenjski ideal: apostolat krščanske edinosti med brati. Zelo je bil navezan na svoje starše, brate in sestre. Zato je bila z njegovo odločitvijo združena velika srčna bolečina, ker jih bo moral zapustiti. Toda Bog ga je klical, zato mora biti pripravljen tudi na največjo žrtev. Dobri in verni starši so bili neizmerno veseli, ko se je Bogdan odločil za redovniški poklic. A z druge strani niso mogli niti misliti na bridko ločitev. Toda zmagala je Božja ljubezen. Sami so prosili kapucine, naj sprejmejo Bogdana v svoje semenišče. Provincial beneških kapucinov jim je pisal, naj pride Bogdan v Videm 16. novembra 1882. Bogdan je bil ves srečen, ko je zvedel, da so ga sprejeli v semenišče. Komaj je čakal na napovedani dan. Ob slovesu so vsi jokali, samo Bogdan ne. Rekli so mu:»Bogdan, zapuščaš nas brez solz.«. »Ne morem jokati, saj grem v Gospodovo hišo,« je odgovoril. Ko sta se z mamo nežno objela in poljubila, je z atom odpotoval v Videm. 2. dan: Gospod ga je klical Dragi Marijini častilci! Na današnji dan je papež Pavel VI. razglasil služabnika božjega patra Leopolda Mandiča iz Hercegnovega za blaženega. Skrbno so preiskali njegovo življenje, njegova pisma, spise in izpovedi raznih prič, ki so ga poznale in dognali, da je imel ta skromni padovanski spovednik krščanske kreposti v herojski meri. Ta junak krščanske vere, ki je za življenja pritegoval k sebi številne duše, jih priteguje tudi po smrti. Toda ne zase! Priteguje jih, da jim kaže pot k Bogu. Marija je v Kani Galilejski vodila zaskrbljene ženinove in nevestine starše k Jezusu, p. Leopold nas po njenem vzoru tudi vodi k Jezusu. Poslušajmo danes, kako je mladi Bogdan, tako je bilo p. Leopoldu ime, dokler ni dobil pri kapucinih samostanskega imena v središču Furlanije, v mestu Vidmu, začel študirati, kaj se pravi biti redovnik in kaj mora vse vedeti duhovnik. Bogdan je bil majhne postave, slabotnega zdravja. V semenišču so se vsi spraševali, kako bo mogel prenašati težo študija in hišnega reda. Kmalu pa so se vsi čudili njegovemu napredovanju in obnašanju. Nadškof Sebastijan Cuccarollo je bil Bogdanov sošolec. Takole piše o njem: »Našel sem mladega Bogdana, ko sem stopil v semenišče v Vidmu leta 1883. Naš ravnatelj je bil p. Viljem iz Madriza, naš duhovni voditelj pa p. Cezarij iz Vilafranke. Bogdana sta cenila in ljubila bolj kot vse druge. Toda semeniščniki nismo bili prav nič nevoščljivi ali ljubosumni, pač pa zadovoljni, ker smo videli, da Bogdan zasluži tako ljubezen. Bil nam je najlepši zgled pri učenju, na sprehodu, najbolj pa v kapeli, kjer je molil kakor svetnik. Večkrat smo ga videli, kako je bil v molitvi ves zamaknjen in kako mu je obraz žarel v nadzemski lepoti. Svoj jezik je znal tako krotiti, da v času samostanskega molka ni spregovoril niti besedice. Zato smo ga imeli še bolj radi. Med odmorom, se je rad igral z nami in nas razveseljeval s svojo nevsiljivostjo. Njegova zunanjost je bila sicer pomanjkljiva, toda njegovo vedenje je bilo prikupno, da smo ga vsi ne samo ljubili, ampak tudi spoštovali.« P. Odorik iz Pordenona, bivši provincial beneških kapucinov, piše: »Z Bogdanom sem bil v kapucinskem semenišču v Vidmu. Že tedaj je bil velik svetnik. Na vso moč se je trudil, da ne bi naredil nobene prostovoljne napake. Tistega, kar bi utegnilo biti pomanjkljivo, ne bi naredil za nobeno ceno. Bogdan je ostal v Vidmu dve leti. V študiju in vedenju je tako napredoval, da so ga predstojniki radi poslali v noviciat. Ravnatelj semenišča p. Cezarij iz Vilafranke je napisal o njem takole: »Odkar je Bogdan Mandič stopil v semenišče, se je tako lepo obnašal, da smo jasno spoznali njegov poklic za naš kapucinski red.« 20. aprila leta 1884 je Bogdan prispel v Bassano del Grappa sredi Alp in vstopil v kapucinski noviciat. Po desetdnevnih duhovnih vajah je bil 2. maja preoblečen. Dobil je redovniško ime brat Leopold. Noviciat je leto preizkušnje. Novinci se uvajajo v samostansko življenje, da spoznajo, ali jih Bog res kliče. Spoznal je, da je svetost v ljubezni. Zato se je odločil, da bo zatajeval samega sebe, se vadil v ponižnosti, veri in ljubezni do vseh. Imel je srečo, da je našel v noviciatu izvrstnega duhovnega voditelja, p. Petra iz Avesa. Ta je spoznal, da Bog kliče mladega Leopolda za velike reči. Zato ga je z očetovsko skrbjo vodil k popolnosti. Noviciat je bil za brata Leopolda življenjskega pomena. Do smrti je izpolnjeval sklepe, ki jih je naredil tedaj. 4. maja 1885 se je prvič zaobljubil, da bo živel v pokorščini, brez lastnine in v čistosti. Kdo bi si mislil, da bo ta neznatni in ponižni redovnik nekoč tako velik apostol in da bo toliko ljudi prihajalo k njemu iskat miru in tolažbe! Po noviciatu so ga poslali v Padovo na študij filozofije. Padova je večje italijansko mesto, znano predvsem po dveh stvareh. V tem mestu je starodavno vseučilišče, na katerem so se že od nekdaj šolali izobraženci in zlasti zdravniki. Poleg tega je to kraj, kjer je umrl slavni sin sv. Frančiška, znani svetnik sv. Anton Padovanski, katerega god obhajamo 13. junija. Že od daleč se vidi bazilika, ki je posvečena njemu v čast. Ob baziliki je samostan, ki ga vodijo minoriti. Minoriti so ena izmed vej frančiškanske družine. Kapucini so sorodni red, ki se je razvil v 16. stoletju in ima nekatere posebnosti v svojih pravilih. Kakor po nekaterih drugih večjih mestih, so se naselili tudi v Padovi poleg minoritov še kapucini. Vendar v Padovi njihova cerkvica ni tako velika kakor bazilika sv. Frančiška. Je že bolj ob robu mesta, umaknjena iz največjega mestnega šuma. Sem je torej prišel mladi brat Leopold, da študira za duhovnika, patra. Prosimo danes Marijo milosti za vse tiste, ki so se odločili delati kot redovniki in duhovniki za Božje kraljestvo in se pripravljajo na svoj poklic z molitvijo in študijem. 3. dan: Mlad duhovnik po raznih samostanih Dragi Marijini častilci! Včeraj smo slišali, da je po začetni redovniški dobi, ki jo je brat Leopold Bogdan Mandić preživel sredi alpskih gora v Bassano del Grappa, prišel v mesto Padovo študirat za duhovnika. Škof Sebastijan Cuccarollo je študiral v Padovi skupaj z bratom Leopoldom Mandičem. Takole pravi o njem: »Brat Leopold je bil zelo marljiv učenec. Kar se je naučil iz knjig, je rad premišljeval. V prostem času se je rad pogovarjal o tem, kar smo se učili v šoli. Nikoli pa ni vsiljeval svojega znanja drugim. Bil je popoln gospodar samega sebe in svojih nagnjenj. Zdelo se je, kakor da jih nima, čeprav je v njem vrela dalmatinska kri. Najrajši je bral in študiral knjige velikih, globokih mislecev. Rad je govoril o prebrani vsebini, čeprav se je težko izražal zaradi govorne napake. Študiral je le zato, da bi bolj spoznal svojega Gospoda in ga vedno bolj ljubil.« 20. oktobra 1888 se je s slovesnimi redovnimi zaobljubami popolnoma posvetil Ženinu svoje duše. Potem je šel v Benetke študirat bogoslovje. Zaradi ponižnosti se je bal duhovništva kakor sveti Frančišek. A zaupanje v Gospodovo dobroto ga je navdajalo z velikim veseljem, ko se je bližal čas mašniškega posvečenja. Posvečen je bil 20. septembra 1890 v baziliki sv. Marije v Benetkah. Posvetil ga je kardinal patriarh Dominik Agostini. Po polaganju škofovih rok se je čutil popolnoma spremenjenega. To ni bil več ubogi in slabotni brat Leopold, ampak božji maziljenec. Jokal je. A to so bile solze hvaležnosti in ljubezni do Gospoda, ki ga je izvolil za svojega služabnika. Ko je končal študije in imel v rokah dovoljenje za spovedovanje in pridiganje, je bil pripravljen za apostolat. Takoj je zaprosil predstojnike, naj ga pošljejo za misijonarja na Vzhod. Toda predstojniki so se ozirali na njegovo slabo zdravje in na govorno napako, zato niso ustregli njegovi želji. Sedem let je ostal v Benetkah za spovednika. Veliko je molil in spovedoval. Rad je pomagal bratom neduhovnikom v zakristiji, kuhinji, v obednici in na vrtu. Septembra 1897 so ga poslali v Zadar. Nepopisno je bilo njegovo veselje, ker se je približal Vzhodu, kjer je bilo njegovo srce. V veliki ljubezni do vzhodnih bratov se je takoj povezal z njimi v mestu in pristanišču. Toda že čez tri leta so ga predstojniki spet poklicali nazaj in ga poslali v Bassano del Grappa. Zelo žalosten, a vdan v Božjo voljo, se je moral oddaljiti od Vzhoda. V Bassanu je zopet veliko spovedoval in molil. Če ga je kdo iskal, ga je našel v spovednici ali pred tabernakljem. Kdor se je enkrat spovedal pri njem, ga ni mogel več pozabiti. Leta 1905 se je spet malo bolj približal Vzhodu, ko so ga premestili v Koper za kaplana. Toda samo za eno leto. Jože Norbedo, ki je bil takrat v samostanu uslužbenec, je povedal o p. Leopoldu: »Vsi smo ga imeli za svetnika, saj je samo spovedoval in molil. Bila ga je sama dobrota do vseh. Za vsako malenkost se je zahvaljeval meni. Nemogoče je bilo, da bi o kom povedal kaj slabega.« Leta 1906 je bil prestavljen v Thiene za spovednika v Marijino svetišče. Počutil se je presrečnega, da je mogel skoraj ves dan preživeti pred milostno Marijino podobo. Kraj Thiene je ob robu alpskega predgorja na beneški ravnini, 12 km severno od Vicenze, na desno, ko se vozimo po avtocesti proti Veroni. Kraj ni velik, a je znan po svetišču, ki ga imenujejo Madonna dell'Olmo. V Marijinih svetiščih verniki radi opravijo sv. spoved in prejmejo obhajilo. Tako je tudi v tem kraju. In mladi p. Leopold je tri leta v tem svetišču z veliko gorečnosti poslušal spovedance in jim delil v Kristusovem imenu odvezo. Spomnimo se nocoj na svoje spovedi, ki smo jih opravili v Marijinih svetiščih. Priporočljivo je, da raje opravimo spoved takrat, kadar ni veliko ljudi, kot pa če jih je cela vrsta. Vendar je najpomembnejše to, da nam je grehov žal in da imamo dober namen prizadevati si, da ne bi več grešili in žalili Boga. Prosimo danes Marijo, da bi vedno dobro opravili sveto spoved. Naj nam izprosi to milost pri svojem Sinu Jezusu! 4. dan: Bog ga je hotel imeti v Padovi Dragi Marijini častilci! Skromni, mali redovnik p. Leopold je 16 let preživel, kot smo včeraj slišali, po raznih samostanih beneške kapucinske province. Nazadnje je bil tri leta spovednik v Marijini cerkvi Thiene pri Vicenzi. Leta 1909 so se njegovi predstojniki odločili, da ga pokličejo v Padovo, kjer je svoj čas študiral za duhovnika. Patru so poverili skrb za malosemenišnike. Vsi, ki so bili tedaj njegovi učenci in se ga spominjajo, enodušno priznavajo, da jim je bil kot mati in oče. P. Hilarij Milardo pripoveduje: »P. Leopold je tako skrbel za svoje študente, da so mu nekateri celo očitali preveliko dobroto. Pozimi jih je hitro poslal v posteljo, da bi se ogreli. Sam pa je namesto njih molil in delal pokoro pozno v noč.« P. Gregor Mastelotto piše: »P. Leopold je bil čudovit duhovni voditelj. Navajal je študente, naj bodo dobri iz ljubezni do Boga. Sam se je tako premagoval ob vsaki priliki, da smo ga morali posnemati tudi mi. Skrbel je za nas kot mati. Njegova ljubezen do nas ni imela meja. Vsi učenci se spominjamo njegove velike svetosti.« 1912. je p. Leopold pisal svojemu zaupnemu prijatelju: »Vsak dan se hočem žrtvovati Gospodu Bogu za svoje učence.« Oktobra 1914 je bil razrešen službe ravnatelja. Od tedaj je bil vse do smrti samo spovednik. Leta 1914 je izbruhnila po sarajevskem atentatu svetovna vojna. Medtem ko so pri nas in v Dalmaciji odhajali fantje in možje na fronto, je Italija ostala nekaj časa še nevtralna. Toda ne za dolgo. Leta 1915 je napovedala Avstro-Ogrski vojno. Začele so se znamenite ofenzive na soški fronti in na Doberdobu. Od te strani je bila Padova precej oddaljena, mnogo bliže je bila fronta na severu, kjer so se bili boji okoli Bassana in v hribih nad Vicenzo. Zato so se slišali topovi tudi v Padovo. Med prvo svetovne vojno je p. Leopold ostal v Padovi kljub hudemu bombardiranju in veliki nevarnosti. Svojih spovedancev ni hotel zapustiti v njihovem trpljenju. Leta 1917 pa je moral nepričakovano zapustiti Padovo in se preseliti na jug. Italijanske oblasti so izdale povelje, naj avstrijski državljani sprejmejo italijansko državljanstvo ali pa bodo internirani južno od Firenc. P. Leopoldu so vsi svetovali, naj sprejme italijansko državljanstvo. On pa tega ni hotel, ker je bil preveč ponosen na svoje hrvaško poreklo. Nekateri so mu očitali, da je trmast, toda on jim je odgovarjal: »Kri ni voda.« Tako je ravnal popolnoma v skladu s svojim idealom. Mislil je na vzhodne brate in na njihovo zveličanje. Hotel jim je postati vse, zato ni smel zatajiti svoje in njihove narodnosti. Če bi to storil, bi ga vzhodni bratje ne mogli sprejeti medse. Zato je šel rajši v izgnanstvo v južno Italijo, dokler se ne bi mogel spet vrniti v Padovo. P. Odorik iz Pordenona, padovanski gvardijan, mu je pisal takole: »Vse mesto žaluje za vami. Zdaj šele vemo, kako velika milost ste bili za nas.« Jožef Perin, profesor v semenišču, mu je pisal: »V Padovi si vas srčno želimo. Ukradli so nam vas." Tudi p. Leopoldu je bilo zelo dolgčas po Padovi. Veliko je trpel zaradi bolezni in preganjanja. Končno se je zopet vrnil med svoje. Prva svetovna vojna se je končala z razsulom fronte ob reki Piavi. Italijani so zasedli Trst, Gorico, prišli do Postojne in hoteli imeti celo Dalmacijo. P. Leopold je mislil na domače kraje. Njegovo srce ga je vedno bolj vleklo na Vzhod. Leta 1923 se je zdelo, da ga je Bog uslišal. Ko so Italijani zasedli Reko, so ga predstojniki poslali tja za spovednika Hrvatov in Slovencev. Od srca je zapel: »Tebe, Boga, hvalimo ...« Toda vsa Padova je skočila na noge. Zavladalo je splošno žalovanje in negodovanje, zakaj so p. Leopolda prestavili. Kronika beneških kapucinov tistega leta opisuje, kaj je p. Leopold pomenil za Padovo: » P. Leopold je velik apostol spovednice. Ker zaradi govornih napak ne more pridigati, se ves posveča spovednici, in to s takšno vnemo in svetostjo, da k njemu prihajajo ne samo preprosti, ampak zlasti izobraženci, profesorji in univerzitetni študentje, duhovniki in redovniki. »Mnoge visoke osebnosti so zahtevale pri škofu, naj prosi kapucinskega provinciala, da p. Leopolda nemudoma pokliče nazaj v Padovo. Zato je škof 23. oktobra 1923 pisal provincialu tole pismo:" »Nujno Vas prosim za veliko uslugo. Premestitev p. Leopolda na Reko je povzročila v Padovi veliko žalost in potrtost. Ugledne osebnosti Vas prosijo za p. Leopolda. Razumem zahteve Vaših redovniških pravil. Vendar mislim, da je treba napraviti izjemo v prid slavnemu mestu in škofiji v Padovi, ki si s takim navdušenjem želi vašega patra Leopolda.« Provincial Odorik iz Pordenona je dobro vedel, kako bo p. Leopoldu težko, ko bo moral zapustiti Reko. Toda v prošnji padovanskega škofa je videl Božjo voljo. Zato je pisal p. Leopoldu: »V Padovi si Vas tako želijo duhovniki, redovniki in verniki s svojim škofom na čelu, da ne morem drugače, kakor da Vas pokličem nazaj. Vrnite se v svoje gnezdo!« P. Leopolda je stisnilo pri srcu, ko je prebral provincialno pismo: »Zbogom, Vzhod! Kdaj te bom mogel zopet videti?« Ni se upiral. Saj je v tem pismu spoznal Božjo voljo. V Padovi je vrnitev p. Leopolda zbudila nepopisno veselje. Nihče pa ni mogel slutiti, koliko je p. Leopolda stalo, ko se je na zunaj kazal zadovoljnega. Človek obrača, Bog pa obrne. Tako se je zgodilo s patrom Leopoldom. Tudi Mariji se je tako zgodilo. Želela se je vrniti iz Betlehema nazaj v Nazaret, toda morala je v begunstvo, daleč na tuje, v Egipt. Ne čudimo se, dragi bratje in sestre, če se tudi z nami kdaj zgodi drugače, kot pričakujemo ali si želimo. Vprašanje je le, kje nas želi imeti Gospod. Prosimo Marijo, naj nam posreduje milost, da bi znali znova in znova vdano sprejeti božjo voljo. 5. dan: Leopoldova vera Dragi Marijini častilci! Jezus ukazuje vsem ljudem: »Bodite popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče.« Vsi smo torej poklicani k svetosti. Dejansko pa je svetnikov zelo malo, pa tudi ti ne bi bili nikoli sveti, če bi jim ne pomagal Bog. Samo Bog more posvetiti človeka po veri, upanju in ljubezni. To so božje čednosti, ki povezujejo človeka z Bogom. Po veri Boga spoznavamo, po upanju se ga oklepamo, a doživljamo ga samo po ljubezni. V teh treh krepostih so vključene vse druge naravne in nadnaravne čednosti. Zato so jedro vsakega krščanskega življenja in bistvo krščanske popolnosti. Prva med njimi je vera, kajti brez nje ni mogoče ugajati Bogu. Bog nam je podaril vero pri krstu kot seme, ki mora zrasti in dozoreti. Pravični živi iz vere. P. Leopold je živel iz vere. Vera mu je bila vsakdanji kruh in smisel njegovega življenja. To so njegove besede: »Samo vera uresničuje svetost in pravičnost.« Tudi zanj veljajo besede prve Mojzesove knjige o Abrahamu: »Veroval je v Boga in to se mu je štelo v pravičnost« (1 Mz 15,6). Ko je bil mlad, se je z velikim veseljem učil verskih resnic. Pozneje pa je o njih vsak dan veliko premišljeval. Do Svetega pisma je imel globoko spoštovanje in ga je zelo dobro poznal. Ko so pri mizi brali evangelij, se je vsakokrat odkril. Nekemu prijatelju je zaupal: »V svojih sodbah se vedno ravnam po Svetem pismu.« Poleg Svetega pisma je najbolj cenil cerkvene očete in učitelje. Najrajši je imel sv. Avguština in sv. Tomaža. Zanimivo ga je bilo videti tako majhnega med velikimi in debelimi knjigami. Cerkveno učiteljstvo, zlasti papeža, je p. Leopold neizmerno ljubil in spoštoval. Vsakega papeža je imenoval Petra: Peter pravi tako! Zadosti nam bodi! Vedno se je živo zanimal za važne in sporne teološke probleme. Vero je treba braniti, a ne z običajnim orožjem, ampak z življenjem po veri. »Pokazal ti bom vero iz svojih del,« pravi sv. Jakob. V letih 1907-1911 je p. Leopold napisal 11 člankov za mesečnik Frančiškove družine. Med drugim piše: »Vera nam mora biti kakor ščit. Stari vojaki so ga znali tako uporabljati, da so z njim odbijali sovražne udarce. Tako mora vsak član Frančiškove družine v najrazličnejših življenjskih okoliščinah vedno imeti pred očmi sveto vero. Sveti Pavel je rekel: Kakor verujem, tako govorim in delam. Tudi mi verujemo v Boga, zato smo pripravljeni storiti vse, kar nam on ukazuje. Kakor verujemo, tako govorimo in delamo bodisi doma, bodisi v javnem življenju.« P. Leopold je bil prepričan, da so redovniki zaradi svojega redovniškega posvečenja posebej dolžni oznanjati božjo besedo, ker so prisegli na Kristusov evangelij. Božja pota niso naša pota, Božje misli niso naše misli. Bog je bil z našim p. Leopoldom, po človeško govorjeno, nedosleden. Obdaroval ga je z misijonskimi karizmami, ni mu pa dal prepotrebnega daru govora. Vsi tehnični pripomočki za ozvočitev glasu mu niso mogli pomagati. Imel je veliko govorno napako. Besede so mu spodrsavale z jezika. Nikoli ni mogel pridigati. Pravilno je izgovarjal le posvetilne besede pri maši in odvezo pri spovedi. Ker sam ni mogel pridigati, je navduševal za oznanjevanje božje besede svoje sobrate in duhovnike. Njegov sošolec škof Sebastijan Cuccarollo piše o njem: »P. Leopold je ljubil govorništvo. Navduševal se je za velike govornike. Vzor mu je bil Bossuet, zlasti govori za Jezusove in Marijine praznike. Zelo rad je govoril o homilijah sv. Janeza Zlatoustega. Hvalil je sv. Pija X., ki je svetnika razglasil za patrona cerkvenih govornikov. Proti koncu 19. in v začetku 20. st. so mnogi govorniki oznanjali modernistične nauke namesto evangelija. P. Leopolda je grabila sveta jeza, če je slišal, da redovniki in duhovniki oznanjajo svojo učenost, namesto da bi vodili vernike z Božjo besedo. Prepoln sreče in hvaležnosti do Boga pa je bil, ko je Božja previdnost poslala beneškim kapucinom dva odlična govornika: p. Roberta iz Nove in p. Rajmunda iz Herne. Oba sta bila goreča oznanjevalca Božje besede. Več desetletij sta bila vodilna govornika v največjih italijanskih mestih. P. Rajmund se spominja, kako sta se s p. Leopoldom pogovarjala leta 1938: »P. Leopold se je kar pomladil, ko sva govorila o pridiganju. Bil je poln idealizma in navdušen iskalec novih poti. Nekoč sem mu rekel: 'Pater, vi imate popolnoma nove ideje o cerkvenem govorništvu.' 'Pojdi, pojdi,' mi je odgovoril, 'resnica ostane vedno mlada. Prav tako tudi Božja beseda.' Vzel je knjigo sv. Avguština in mi s prstom pokazal nekaj odstavkov, ki so mi zelo koristili za pridiganje. Kadar sem se po pridigi oglasil pri njem, se je takoj živo zanimal, kako je bilo. Pri njem sem vedno našel spodbudo, tolažbo in razumevanje«. Velik prijatelj p. Leopolda, Andrej Korner, je imel sina bogoslovca. P. Leopold je pisal očetu: »Čestitam, da je tudi eden tvojih sinov poklican k duhovništvu in apostolatu. Naj vztraja na svoji poti, čakajo ga bolečine in žrtve. Toda z njim je Kristus, Božja Beseda, ki ga kliče v službo svetega evangelija.« Sobratu, ki je hotel prositi predstojnike, da bi ga razrešil pridigarske službe, je p. Leopold svetoval: »Nikar, nikar; delaj, delaj! Naš poklic je delati za duše, delati za rešitev sveta z oznanjevanjem Božje besede.« Ob zlati maši so mu čestitali tudi bogoslovci. Takole jim je odgovoril: »Dovolite mi, da vam ob svojem jubileju povem, da smo ustvarjeni za delo: Največja sreča je, da smemo delati za duše in oznanjati Božjo besedo. Prosite Boga, da bi smeli umreti pri delu za duše!« Sam je v resnici tako delal, saj se je popolnoma žrtvoval zanje. Svojemu prijatelju Antonu Settinu je pisal: »Stalno delam za duše, hvalim Boga za to veliko milost.« Dragi Marijini častilci! Vsi raje poslušamo velike govornike, ki navdušeno govorijo, kakor pa tiste, ki ne znajo prav oblikovati svojih misli. Vendar če poslušamo pridigarja, pomislimo, da nam želi oznanjati božjo besedo. Tudi slaboten in nevešč govornik nam lahko pove za naše zveličanje kaj zelo važnega. Bog nam tudi po njem hoče nekaj povedati. Prosimo Marijo, naj nam izprosi milosti, da bomo odprtega srca za Božjo besedo, čeprav ni izrečena na sijajen in mogočen način. 6. dan: Ljubil je duhovništvo Duhovništvo je neločljivo od vere. Duhovništvo je bila privlačna sila za vero p. Leopolda. Vsa modrost, bogastvo in lepota tega sveta zanj ni pomenila nič v primeri z duhovništvom. Ko je spovedoval, svetoval, tolažil, se je zavedal svojega duhovniškega dostojanstva. Ni bil več ubog redovnik, ki je govoril, ampak duhovnik, Kristusov služabnik, sam Kristus, ki je deloval po njem. V posebno težkih okoliščinah, ko je bilo treba nastopati odločno in hrabro, je večkrat ponavljal: »Kdo je govoril? Mar jaz, ubogi pater? Ne, duhovnik je govoril, Kristus! Dovolj!« Tako prepričanje in taka gotovost sta vlivala pogum in pomirila vsakogar, pa če je bil še tako neodločen. Duhovništvo mu je pomenilo vse na svetu, ker duhovnik pri maši daruje Bogu najsvetejšo daritev. Svojemu prijatelju iz otroških let Andreju Kornerju je pisal: »Bliža se dan mašniškega posvečenja tvojega sina Jerka. Za tvoje očetovsko in verno srce bo to največja tolažba. Tvoji družini že naprej čestitam. Tvojega sina Jerka sicer ne poznam, toda dobro poznam tebe. Zato te prosim, povej sinu, kakšno prijateljstvo na ju veže od otroških let. Sinu čestitaj v mojem imenu in mu reci, da bom čez dve leti, če Bog da, obhajal zlato mašo in da ga že zdaj rad sprejmem med svoje tovariše v Gospodovem vinogradu. Dobro veš, da duhovnik pri sv. maši daruje Bogu Očetu edinorojenega Sina in na nekrvav način obnavlja kalvarijsko daritev. Ko mašujemo, prinašamo Bogu neskončen dar, samega Božjega Sina. Duhovnik opravlja najvišje poslanstvo na zemlji. To poslanstvo bo kmalu opravljal tudi tvoj sin. Po pravici se veseliš tega dne, ko bo prvič obhajal svete skrivnosti. Prosim te, ko bo tvoj sin duhovnik, mu poljubi roko v mojem imenu.« Malo pozneje mu je zopet pisal: »Do zdaj si imel za prijatelja duhovnika v moji ubogi osebi, zdaj pa ti je Gospod dal sina duhovnika. Veruješ v Jezusa in ga ljubiš, zato ceniš milost, ki ti jo je dal.« P. Leopold je vse življenje izkazoval spoštovanje duhovnikom. Ne samo starejšim, ampak tudi mlajšim se je priklonil in se odkril pred njimi. Spoštovanje in občudovanje je gojil do vseh duhovnikov, ki so bili njegovi spovedanci. Za duhovnike je bil pripravljen na vsako žrtev. Ves srečen jih je hodil spovedovat, ko so imeli duhovne vaje po raznih beneških semeniščih. Nikoli ni gledal na utrujenost, ko je bilo treba sprejeti kakega duhovnika. Na njegovi zlati maši se je zbralo ogromno duhovnikov. Jože Schievano, stolni prošt v Padovi, je spregovoril v imenu vseh: »Ljubljeni oče Leopold, obdaja vas lepo število vaših duhovnih sinov. Čutimo se globoko povezane z vami s svetimi in močnimi vezmi. Šele večnost bo razkrila vaše žrtve in vse, kar ste dobrega storili našim dušam, ko ste nas tolažili in nam lajšali dušne bolečine. Med svojo zadnjo boleznijo ni mogel več priti v cerkev. Spovedoval je kar v bolniški sobi. Prihajali so zlasti duhovniki. Enemu izmed njih je rekel: »Zdaj ne morem več dosti narediti, toda ostanejo mi še duhovniki, ki jih Jezus najbolj ljubi.« Če je kdo opravljal duhovnike, se je močno zavzel zanje in opravičeval njihove slabosti. Imel je navado reči: »Pustimo, naj sodi Gospod Bog.« Vrhunec, kateremu teži vse duhovniško in sploh versko življenje v Cerkvi, je obhajanje evharistične skrivnosti. Kakor sta za duhovnika mašniško posvečenje in nova maša najlepša dneva v življenju, tako so najlepši trenutki dneva tisti, ki jih preživi z Jezusom pri oltarju. P. Leopold je globoko doživljal svete skrivnosti. Od navdušenja ves iz sebe je govoril: »Ko bi mogli videti, kaj se godi na oltarju, bi naše oči ne prenesle sijaja evharistične skrivnosti! Ne morem povedati, kako sem srečen, da lahko vsak dan mašujem.« Zato ni čudno, da je bila sveta maša veliko doživetje za patra in za vse, ki so bili navzoči pri njegovi maši. Po spremenjenju se mu je obličje svetilo. Pogostne solze so bile priča, da je bil pater eno z živo daritvijo, ki jo je držal v rokah. Rad bi se dalj časa mudil pri oltarju, pa ni maral biti nikomur v nadlego. Čakale so ga že dolge vrste pri spovednici. Če so navzoči molili pri maši ustne molitve, mu ni bilo prav. Želel je, da bi premišljevali Kristusovo daritev, v čemer je zanj bilo bistvo sodelovanja. Ob dotiku z božjo žrtvijo je čutil, kako mu milost Svetega Duha napolnjuje dušo in telo. Zapisal je: »Zahvala po maši je najdragocenejši trenutek v mojem življenju. Jezus je neskončno bogat, pa ne more dati svojemu duhovniku več, kot mu da vsak dan pri sveti maši. Pravičnost zahteva, da se mu duhovnik zahvali. Mnogi so opustili zahvalo zaradi pomanjkanja vere in ljubezni. Jezus je ozdravljal bolnike samo z dotikom svoje obleke. Kaj bo storil v nas šele s svojo evharistično navzočnostjo? Mi smo poklicni delivci božjih darov. Izkoristimo vse možnosti, da izprosimo milosti grešnikom, sorodnikom in pokojnim. Dokler evharistične podobe ne preminejo, je Bog v nas. Kakšen praznik in veselje za nas! Po maši grem takoj v spovednico. Duše me čakajo. Toda med spovedovanjem sem pri vseh mašah svojih sobratov.« Dragi Marijini častilci! Slišali ste, kako je p. Leopold ljubil duhovništvo in sveto mašo. Vsak dober kristjan ljubi duhovništvo in sveto daritev. Namesto da bi se pohujševali, če slišimo o duhovniku kakšno slabo novico, raje molimo zanj in sploh za duhovništvo. Večkrat molimo za duhovne poklice. Danes pa še posebej priporočimo vse naše duhovnike Jezusovi Materi Mariji, ki je srednica vseh milosti. 7. dan: Vsemogočno orožje Dragi Marijini častilci! P. Leopold je bil prepričan, da je sveta maša najmočnejše sredstvo, s katerim se da vse izprositi od nebeškega Očeta. Ko je s tresočimi rokami daroval živo žrtev, je dobro vedel, da mu Bog ne more odreči nobene milosti, pa če je še tako velika. Svojemu prijatelju je pisal: »Žrtev, ki jo darujemo pri sv. maši je neskončne vrednosti. Nikdar ne moremo prositi kaj tako velikega, kakor je daritev sama. Zato moramo imeti pri maši vedno kar najbolj široko srce.« Gospodični Pepci Cremonesi piše: »Ko mašujem, mislim na vse, ki se obračajo name. Z vso duhovno širino objemam vse, ki se zatekajo k meni. Srce se mi širi v veselju, da bom prejel vse, kar prosim, saj vem, da to ni nič v primeri s tem, kar darujem.« Bog mu je res dal, kar ga je prosil. 7. marca 1925 je devetnajstletna Evelina Berto iz Bovolente pri Padovi zbolela za hudo influenco. Nastale so komplikacije z vnetjem sklepov in ledvic, kar je povzročilo hudo vnetje srčnega ožilja. Zaradi visoke vročine in strašnih bolečin je bolnica vpila in se zvijala v krčih. Domači zdravnik se je posvetoval tudi s prof. Aleksandrom Borgherinijem iz Padove. Skupna ugotovitev je bila: življenje je v nevarnosti. Smrt lahko kaj kmalu nastopi. Popolno ozdravljenje je nemogoče. Žalost v družini je bila neizmerna. Neprestano so se vrstili ob postelji uboge Eveline, ki se ni mogla premakniti. Enajst dni se je borila s smrtjo. 18. marca se njen oče Egidij odpelje v Padovo. Pred baziliko sv. Antona izstopi, da bi obiskal svetnikov grob in molil za Evelino. Toda neka skrivnostna sila ga napoti v kapucinsko cerkev k p. Leopoldu. Najprej opravi spoved, ne da bi kaj povedal o stanju svoje hčerke. P. Leopold takoj odkrije njegovo bolečino in ga vpraša: »Gospod Berto, kaj vam je, da ste tako žalostni?« Nesrečni oče pove patru, da njegova hčerka umira. P. Leopold negibno posluša, nato reče: »Gospod Berto, vedno ste imeli vero, imejte jo tudi zdaj! Jutri je praznik sv. Jožefa. Pri maši bom mislil na vašo hčerko in bo ozdravela. Ste prepričani o tem, kar sem vam rekel?« »Da, oče, verjamem vašim besedam.« Takoj je občutil v srcu mir in prepričanje, da bo njegova Evelina naslednji dan zdrava. Vrnil se je domov in povedal vse, kar mu je rekel p. Leopold. Ponoči je bilo bolnici še huje kakor doslej. Imela je še višjo vročino, strašne krče, obupno se je zvijala od bolečin. Zgodaj zjutraj na praznik sv. Jožefa, ko je p. Leopold maševal, je mama, ki je bedela pri Evelini, ugotovila, da je vročina pojenjala. Patrove besede so se začele uresničevati. Evelina je ozdravela. Poklicali so zdravnika, ki ni mogel verjeti svojim očem. Trikrat ji je zmeril vročino. Bila je normalna. »Nemogoče, nemogoče,« je ponavljal. Še enkrat jo je pregledal in ugotovil, da je bolezen izginila. V nekaj dneh si je opomogla in je vstala popolnoma ozdravljena. Po 27 letih je pred škofijskim sodiščem pri postopku za razglasitev p. Leopolda med blažene sama izpovedala: »Od tedaj nisem bila več bolna. Leto po ozdravljenju me je zdravnik ponovno pregledal in ugotovil, da je srčna astma popolnoma izginila. Takoj po ozdravljenju sta moj brat in oče obiskala p. Leopolda in mu vse povedala. Mirno je poslušal in pristavil: »Da, sv. Jožef dela velike čudeže, ne da bi zbujal pozornost.« Še to moram povedati, da je bil moj zdravnik prej ateist. Pri mojem ozdravljenju pa je priznal nadnaravni poseg in začel verovati v Boga. To mi je pred nekaj dnevi potrdila še neka druga oseba, ki ga je sama slišala pripovedovati, da je bilo moje ozdravljenje velik čudež.« Tudi na druge ljudi je ozdravljenje gdč. Eveline močno vplivalo. Neki industrialec v Coneglianu, ateist, se je spreobrnil, ko je slišal o tem dogodku. Zapustil je svet in stopil v samostan. Ada Anselmi iz Padove je l. 1934 po rojstvu otroka hudo zbolela. Dvakrat je bila na kliniki, a vse zaman. Končno je morala ostati v postelji z visoko temperaturo in s hudimi bolečinami. Dva zdravnika, profesorja s padovanske klinike, sta jo pregledala. Ugotovila sta, da preostane le težka operacija. A uspeha ji nista mogla zagotoviti. Gospa je bila obupana ob misli, da bo morala zapustiti moža in otroke. Bilo ji je komaj 26 let. Njena dobra soseda je poklicala p. Leopolda. Prišel je in bolnico spovedal. Potem ji je rekel kakor navdihnjen: »Gospa, ne jokajte, dajte se operirati! Vsak dan se vas bom spomnil pri sv. maši. Zagotavljam vam, da boste popolnoma ozdraveli!« Gospa je mirno šla na operacijo. Zdravniki so jo operirali na njeno odgovornost. Operacija je potekala zelo dramatično, toda uspela je popolnoma. Tisto jutro je p. Leopold maševal za gospo Ado. Ta se je vrnila iz bolnice popolnoma zdrava. Z možem in otrokom se je prišla zahvalit p. Leopoldu. Blagoslovil jih je in spodbujal, naj gredo vsak dan k maši. L. 1940 je bil Jakob Lampronti iz Vidma ob vse svoje premoženje, ker je bil judovskega porekla. Zgubil je službo in vsako možnost zaposlitve. Zvedel je za p. Leopolda in ga obiskal v Padovi. Dobri pater mu je rekel: »Verujte in zaupajte! Dokler ste brez zaposlitve, bodite vsak dan pri sveti maši! Božja previdnost vas ne bo pustila na cedilu. Ne govorim jaz, ampak Bog govori po meni. Samo ne pozabite iti vsak dan k sveti maši!« Lampronti je verjel patru Leopoldu. Dokler je bil brez dela, je bil vsak dan pri maši, pa mu ni nikoli manjkalo, kar je potreboval za vzdrževanje svoje družine. Včasih je bil res pravi čudež, kako mu je Bog pomagal. Bilo je navsezgodaj zjutraj 6. aprila 1935. Emerik Alibardi iz Bassanella hiti v Padovo po zdravnika. Njegova žena je v smrtni nevarnosti. Že dva dni se zvija v porodnih bolečinah in ne more roditi. Mož gre mimo kapucinske cerkve. Tedaj se spomni na p. Leopolda in ga obišče. Pater je bil v spovednici. Mirno posluša Emerika. Potem mu reče: »Verujete?« »Da, Oče,« mu odgovori Emerik. Potem pojdite takoj v baziliko sv. Antona in bodite pri maši na svetnikovem grobu! Vrnite se domov in poglejte, kako je z ženo, potem mi pridite povedat. »Oče, saj bom šel k maši, a ne zdaj, pač pa pozneje. Najprej moram poiskati zdravnika, moja žena umira.« »Rekel sem vam, da pojdite takoj k sv.maši.« Mož je začutil neko skrivnostno silo v sebi in ubogal. Šel je v baziliko in bil pri maši na grobu sv. Antona. Po maši je tekel domov. Čudež, čudež! Žena je rodila prekrasnega fantka, brez vsake težave. Mož je ugotovil, da je porodila prav tedaj, ko je on po maši zapustil baziliko. Še tisti dan je šel ves vesel povedat p. Leopoldu, kaj se je zgodilo. Pater se je smehljal in rekel: »Ali vam nisem dejal; da verujte v sveto mašo?« 8. dan: Vir vseh milosti Dragi Marijini častilci! P. Leopold je doživljal svojo mašo. Tudi drugim je hotel posredovati svojega duha vere. Tu je bil zanj vir vseh milosti. Duhovnikom, ki so se pri njem spovedali, je priporočal pobožno maševanje in svetoval, naj osredotočijo svoje duhovno življenje v sveto mašo. Jože Mamini iz Verone piše: »Že kot novomašnik sem bil pri p. Leopoldu. Govoril mi je o maši s takšno modrostjo, da sem se čudil. Priporočal mi je, naj mašujem čim bolj pobožno, da bi bila maša središče mojega duhovnega življenja. Rekel je: »Če boš tako delal, ti zagotavljam velike uspehe v apostolatu in v tvojem osebnem življenju.« Teh njegovih besed nisem nikoli pozabil. Duhovniku Angelu Lambruschini je pater pisal: »Mašujte z vedno večjo gorečnostjo, pa bodo tudi sadovi vedno večji. Živite od maše, ki ste jo opravili ali jo še boste, kakor da bi nenehno maševali, saj duhovniki nadaljujemo Kristusovo večno duhovništvo.« Vernikom je priporočal vsakdanjo udeležbo pri maši s premišljevanjem evharistične skrivnosti. Advokatu Lojzetu Maggii iz Padove je pisal: »Z mislimi in željami bodimo vedno navzoči pri sveti daritvi, ki se opravlja po vsem svetu tako podnevi kakor ponoči! Božje Jagnje odjemlje grehe sveta. Če bi obhajanje daritve prenehalo samo za trenutek, bi se tisti hip zrušil svet zaradi svojih pregreh. Vedno tesneje se oklepajmo Jezusa, ki se daruje pri maši. Imejmo široko srce in vključimo ves svet, jaz, ko mašujem, vi pa, ko ste pri maši navzoči! Jezusova ljubezen v daritvi sv. maše neskončno presega vso človeško hudobijo in zadoščuje Božjemu veličastvu za vse žalitve. Te misli imejte vedno pred očmi.« Gospe Ani Bartogliero je pisal: »Pomislite, kako velika je Jezusova ljubezen do nas! Samega sebe je izročil v smrt za nas. Sedaj želi, da se njegova daritev nenehno obnavlja pri sv. maši. Prvo daritev je opravil sam, drugo pa obnavlja po svojih služabnikih v evharistični skrivnosti, pri kateri sodelujete in sodarujete tudi vi.« Leopold je občutil pri maši in obhajilu veliko duhovno veselje. Nekaj trenutkov po maši je bil kakor zamaknjen v zaklad, ki ga je nosil v sebi. Toda zakramentalne podobe hitro izginejo. Z njimi pa preneha tudi Jezusova evharistična navzočnost. Isti Jezus, njegovo presveto telo in njegova predragocena kri, pa ostane še vedno blizu, v tabernaklju. P. Leopold se ni mogel nikoli oddaljiti od njega. Naj je delal karkoli, naj je šel kamorkoli, njegove misli in želje so bile vedno pri Jezusu v tabernaklju. Njegovo duhovno življenje se je odigravalo v svitu sv. hostije. Večkrat je rekel: »Brez evharističnega ognja kmalu ugasne plamen v duhovnikovem srcu!« Komaj je bil prost, je že hitel pred tabernakelj in se potopil v globoko molitev. Vedno na kolenih, ne da bi se kam naslanjal. V sklepih je trpel hude bolečine, pa je skoraj vedno klečal na golih tleh, nepremično kot kip, ves zamaknjen v tabernakelj, žarečega obraza in solznih oči. Navajamo nekaj prič, ki so na cerkvenem sodišču izpovedale, kako je delovalo nanje, ko so gledale p. Leopolda pred tabernakljem. Pred nekaj desetletji je prišel v Gorico za nadškofa Hiacint Ambrosi. Ta naslednik velikega nadškofa Sedeja je bil kapucin. Rojen je bil v Trstu in slovenskega pokolenja iz rodovine, ki se je imenovala Ambrožič. Kot siromašen deček je stopil v kapucinsko malo semenišče in pri kapucinih postal duhovnik. Srečal se je s patrom Leopoldom in ga spoznal. Zato je rad pozneje napisal nanj svoje spomine in povedal svoje vtise o njem. Med drugim je zapisal tudi tole: »V bližini najsvetejšega zakramenta je bil p. Leopold vedno kar zamaknjen. Čutili smo, da je evharistija središče njegovega življenja.« Brat bolničar Hilarion iz Čedada je zapisal: »Velikokrat sem ga videl, kako je molil pred tabernakljem, zatopljen v molitev z obilnimi solzami.« Drugi brat bolničar Silvij pravi tole: »P. Leopold je gojil posebno pobožnost do Jezus v tabernaklju. Večkrat sem ga videl, kako pobožno je molil in jokal pred oltarjem. Ko je klečal, se ni nikoli naslanjal, kljub hudemu revmatizmu v nogah. Včasih sem ga silil, naj sede, pa mi je rekel: Pred božjim Gospodarjem ni noben položaj dovolj spodoben. Tako je klečal po cele ure, ne da bi se kam naslonil.« Pa ne samo, ko je molil pred tabernakljem, ampak kadar koli je šel mimo, je pater tako lepo počastil Najsvetejše, da so bili ganjeni vsi, ki so ga videli. Ko je šel po sredi molitvenega kora, je pokleknil in pritisnil čelo na zid za tabernakljem, kakor bi hotel položiti svojo trudno glavo na Jezusovo srce. Janez Armelini iz Padove piše: »P. Leopold je imel veliko vero v Jezusovo navzočnost v tabernaklju. Večkrat sem ga nalašč opazoval, kako je poklekoval pred evharističnim oltarjem. Bilo je res ganljivo in spodbudno, kar sem videl." Neki gospod, doma blizu Padove, je že mnogo slišal o patru Leopoldu. Pravili so mu, da to ni navaden redovnik ampak svetnik. Ker ga še nikoli ni videl, se je odpravil v kapucinsko cerkev. Pokleknil je v klop, da bi se pripravil na sveto spoved. Videl je več redovnikov, ki so šli mimo. Končno je prišel skozi stranska vrata ob oltarju majhen pater. Pred tabernakljem je tako pobožno pokleknil, da se je temu gospodu takoj zbudil globok občutek božje navzočnosti. Sam pri sebi si je mislil: To mora biti p. Leopold. Takoj je šel za njim in se spovedal. Spoznal ga je po živi veri v evharistijo. 9. dan: Ob Jezusu v tabernaklju Dragi Marijini častilci! P. Leopold je bil velik častilec sv. Rešnjega telesa. Njegova želja je bila, naj bi bilo okoli tabernaklja vse v najlepšem redu. Sveti obredi so mu veliko pomenili, zato je ljubeznivo opozarjal brate na slučajne nepravilnosti. Pri uradnem postopku za razglasitev p. Leopolda za blaženega so nekatere priče izpovedale: »P. Leopold je imel veliko spoštovanje do svetih predmetov. Lepota bogoslužja mu je bila zelo pri srcu. Večkrat je potožil, ker v samostanski cerkvi niso opravljali bogoslužja tako slovesno, kot si je želel on. Ves srečen je bil, ko je slišal cerkveno petje. Gorje, če bi v cerkvi opazil uvelo cvetje ali našel kaj drugega v neredu. Božja hiša se je morala lesketati v sijaju. Vse je moralo biti čisto in lepo okrašeno. Dokler je mogel, je tudi sam rad pomagal pri čiščenju in krašenju cerkve. Natančno se je držal obrednih predpisov. Več let je skrbel za pranje mašnih prtičev. Do organistov, ki z igranjem in petjem veliko pripomorejo k sijaju bogoslužja, je imel vedno veliko ljubezen in spoštovanje. Zelo mu je bilo hudo, če je koga videl, da se ni dostojno vedel pred tabernakljem. Neka priča izjavlja: »Nekega dne me je pater videl, kako sem tako rekoč ležal na klopi v molitvenem koru za tabernakljem. Zelo me je pokaral, češ da se to pred Bogom ne spodobi.« Nekoč je pater molil v koru za oltarjem. Mimo prihiti bogoslovec in namesto da bi pokleknil, samo cincne pred tabernakljem. P. Leopold ga pokliče nazaj, ga opomni, naj še enkrat lepo poklekne, in mu reče: »Bratec, ali ne veruješ, da je Jezus v tabernaklju?« P. Venceslav Baggio pripoveduje: Leta 1931 so prezidavali kapucinski samostan v Padovi. Iz tehničnih razlogov so morali porušiti stare bolniške sobe in tudi bolniško kapelo, kjer je p. Leopold velikokrat maševal. Tudi sv. Lovrenc Brindiški in p. Marko iz Aviana sta nekoč maševala v njej. P. Leopold je bil zaradi tega zelo žalosten. Bridko mi je potožil. Zanj so bili tisti zidovi sveti, saj so imeli toliko časa v gosteh Jezusa v najsvetejšem zakramentu. P. Leopold je bil prepričan, da je evharistija vir vseh milosti, zato je hrepenel po tem, da bi tudi drugi zajemali iz studencev odrešenja. Za pokoro je rad dajal obiske najsvetejšega zakramenta. Nenehno je priporočal pogostno sv. obhajilo kot najboljše duhovno zdravilo. Neki duhovnik ga je vprašal, ali bi bilo primerno, da bi mu v primeru bolezni nosili vsak dan obhajilo. P. Leopold se je začudil in vzkliknil: »Kaj, mnogi, ki niso duhovniki, prejemajo vsak dan sveto obhajilo tudi za ceno velikih žrtev. Mi duhovniki pa ne bi tega storili, ko imamo toliko možnosti?« Nekemu svojemu spovedancu je rekel: »Priporočam vam vsakdanje obhajilo. Videli boste, kako čudoviti so sadovi.« Božjemu služabniku Gvidu Negriju je pisal: »Božji Zveličar vas prosi samo za eno: vsakdanje obhajilo, če le utegnete.« Gospodu Lojzetu Maggii je pisal: »Po hudi bolezni ste spet okrevali. Nadaljujte staro in lepo navado. Pojdite vsak dan k maši in obhajilu. Dobro veste, kako potrebno nam je sv. obhajilo. Spomnimo se na Jezusove besede: »Moje meso je res jed ... Kdor je moje meso in pije mojo kri, ostane v meni in jaz v njem. Ko smo obhajani, smo združeni z Jezusom. To pa je največ, kar moremo doživeti. Mislite na to, ko prejemate sveto obhajilo.« Pogostno obhajilo je priporočal kot najboljši pripomoček v dušnih nevarnostih, v katerih morajo živeti danes mnogi naši ljudje. Gospodu Armandu Bredolu je pisal: »Zunanji razlogi lahko vplivajo na nas samo kot okoliščine, ne pa kot vzroki. Zato lahko ostanem, v svojih mislih neodvisen od zunanjih vtisov, pa naj sem v kakršnemkoli okolju. Ostanite torej v svojih mislih in željah neodvisni, kjerkoli ste. Veliko molite in kadarkoli morete, prejmite sv. obhajilo. Vaša dobra volja je velik Božji dar. Božji Gospodar, ki je v vas dobro delo začel, ga bo tudi dokončal. Seveda moramo tudi mi sodelovati z milostjo, ki deluje v nas.« Dragi Marijini častilci! Sestra Nazarita Pezzo iz Verone je slovesno izpovedala, kako jo je p. Leopold, h kateremu se je zatekla v hudi bolezni leta 1946, spodbujal, naj gre v cerkev k obhajilu in bo potem ozdravela. Bolehala je na želodcu dalj časa in prestala operacijo brez uspeha. 4. decembra 1946 je dobila hud napad z vročino čez 40 stopinj, ko je bila pri stricu župniku. Ni mogla uživati nobene hrane. 8. decembra je začela opravljati devetdnevnico k očetu Leopoldu. Naslednjo noč se ji je ta prikazal v veliki svetlobi. Dejal ji je, naj gre drugi dan v cerkev k obhajilu, ker bo ozdravela. Bolnici so bolečine potem ponehale in naslednje jutro je ob začudenju vseh vstala in šla v cerkev k obhajilu. Od takrat ni čutila več nobenih bolečin. Dekle je to ozdravljanje razumelo kot božji namig, naj se posveti božji službi. Stopila je v red misijonskih sester v Veroni. Kot sestra je svoje poročilo o tem dogodku podala 12. novembra 1950. Ali ni ta velika ljubezen očeta Leopolda Mandiča za nas vabilo, da še mi poživimo svojo ljubezen do Jezusa v tabernaklju. Stopimo kdaj v cerkev in ga pozdravimo. Izpovejmo Jezusu svojo ljubezen. Marijo pa danes prosimo, naj nas vodi k Jezusu. 10. dan: Imejmo več zaupanja v Boga Dragi Marijini častilci! Danes poslušajte, kako je p. Leopold rad spodbujal k zaupanju v Boga. Božja krepost upanja izhaja naravnost iz vere in ji je tako podobna, da ju je težko ločiti. Pri postopku za blaženega je nekdo izpovedal: »Po Leopoldovi besedi 'zaupajte', se je razlilo upanje v duše vseh, ki so se mu približali.« Vedno je ponavljal: »Zaupajte, zaupajte!« Mislil je na zaupanje v Božjo dobroto. Sicer pa vemo, da je vera trdno prepričanje o tem, kar kdo upa. Če je vera živa, nam predstavlja Boga tako lepega, dobrega in popolnega, da zahrepenimo po njem, da si ga zaželimo, vedoč, da more le on utešiti našo žejo po sreči. Naši majhnosti se zdi sicer nedosegljiv, toda vera nam zagotavlja, da nas je ustvaril prav zato, da končamo svoje zemeljsko potovanje v njegovem naročju v nebesih. Za našo vest, ki obupuje zaradi lastne hudobije, je edino zdravilo Božje usmiljenje in odpuščanje, ki nam ga podarja Kristus v svojem učlovečenju, trpljenju in smrti. Dovolj je, da njegovim zaslugam dodamo najmanj, kar od nas zahteva, to je, da se kesamo, da prosimo za odpuščanje in da zaupamo v njegovo usmiljenje. Za ohranitev upanja je potrebno več plemenitih čustev. Če velja pregovor: »Krepost je v sredini«, potem velja to najbolj za upanje. Potrebno je ravnovesja. Na skrajnih koncih so grehi zoper Sv. Duha ali predrzno zaupanje ali pa obup. Čim bolj smo daleč od obeh, tem bolj smo popolni v svetem upanju. Božja previdnost je hotela dati v p. Leopoldu čudovit zgled duhovnega ravnovesja. Na eni strani je njegovo popolno zaupanje v Božjo, dobroto in v zveličanje, na drugi strani pa globok in pretresljiv strah pred Božjo sodbo. Kako se je obdržal v ravnotežju med tema dvema poloma, izpričuje njegovo življenje, potrjujejo njegove besede in spisi. Največ nam vedo povedati o tem tisti, ki so ga poznali od blizu. Sobrat, starejši od njega, izpoveduje: »Bil je prepričan, da je nič, da nima nobene zasluge za nebesa. Toda zaupal je tako goreče, da ni dvomil o svojem zveličanju, vedoč, da bo prišel v nebesa po Jezusovem usmiljenju in Marijini priprošnji. Rekel je: »Čim več naredimo v življenju na zemlji, tem več zaslug si pridobimo za nebesa in rešimo veliko duš. Nihče nam ne odvzame prostora v nebesih. Svojim spovedancem je vlival zaupanje v Božje usmiljenje in v zveličanje.« Neki mlajši kapucin trdi: »Upanje je bilo posledica vere, ki jo je pater globoko doživljal. V težavah, skušnjavah in duhovnih stiskah je ponavljal: »Fant, ljudje plavamo proti toku! Nujno čutimo odpor svoje pokvarjene narave. Ne obupuj! Vedno naprej! Bog vidi vse napore in bo poplačal trud.« Pri spovedi nas je osrečeval: »Z božjo pomočjo bomo vse dosegli.« Bolj kot upanje je bila zanj to gotovost. Univerzitetni profesor je zapisal: »Vedno je govoril o nebesih, kamor je dvigal misli svojih spovedancev. Imel je največje zaupanje v Boga. Ko je spodbujal k molitvi, smo čutili njegovo neomajno zaupanje.« Njegov duhovni svetovalec in voditelj pravi: »Zagotovo vem, da je p. Leopold gojil nadnaravno krepost upanja. Živel in delal je v luči večnosti. Vse je spodbujal k zaupanju. Od njega so ljudje odhajali polni moči in poguma.« Podobno zdravnik in univerzitetni profesor: »Lahko povem, da pater nikoli ni omahoval v zaupanju v Boga. Da bi me potolažil, mi je pri spovedi večkrat pripovedoval o svojih notranjih težavah in stiskah.« Profesor na srednji šoli, ki je bil dolgoletni patrov spovedanec, je zapisal: »Pater je imel veliko nadnaravno krepost za upanja. Pogosto je govoril o zaupanju s takim navdušenjem, da ga je posredoval tudi nam vsem. Skrivnost njegovih uspehov v spovednici je bila prav neomajno zaupanje, ki ga je znal vlivati v duše.« Neka gospa trdi: »Brez dvoma je p. Leopold neomajno zaupal v Boga. Zato je znal vzbujati zaupanje tudi v drugih. V neki posebni okoliščini me je rotil, naj zaupam v Božjo previdnost. Zahteval je, naj si zapišem tele besede: 'Bog ne pusti na cedilu tistih, ki verujejo in zaupajo vanj.'« V zgodovini lahko vsakdo odkrije dejstvo, da imajo ljudje najrajši tistega, ki jim najbolj zna vlivati pogum in zaupanje. Zato razumemo, zakaj so ljudje imeli p. Leopolda tako radi, da ga ne morejo pozabiti. Bolj kot čudežni dogodki so ga razglasili njegovi dušnopastirski prijemi, s katerimi je znal vlivati ljudem zaupanje. Iz Kanade je pospeševalec za beatifikacijo p. Leopolda prejel od žene, ki živi v Torontu, tole pismo: »Želim se zahvaliti p. Leopoldu za milost, ki jo je prejel moj sin Janez. Moral je na hitro v bolnišnico zaradi rane na želodcu. Po pregledu z žarki so zdravniki prišli do sklepa, da gre za hujšo bolezen in da morajo poskusiti z operacijo.« Žena piše, da je postal položaj zelo resen. Sin je bil ves pobit in je velikokrat jokal. Dala mu je podobico p. Leopolda in ga spodbujala, naj se mu priporoča, ker mu bo gotovo pomagal. Žena je začela opravljati devetdnevnico. Ker ni bilo izboljšanja, je že mislila, da bo za možem, ki je umrl šest let prej za isto boleznijo, izgubila še sina. Kleče pred podobo patra Leopolda je obljubila, da bo v primeru ozdravljenja sina poromala v Padovo, dala tam za mašo na oltarju pri grobu p. Leopolda in okrasila z rožami njegov grob. Tako je začela drugo devetdnevnice. Kmalu nato pa je zvedela po telefonu od zdravnika, da so najnovejši izvidi pokazali nenadno spremembo, ki si je ne znajo razložiti. Žena je prepričana, da je bil njen sin, ki je bil v bolnišnici v Torontu od 13. do 29. februarja 1964 čudežno ozdravljen. Dragi Marijini častilci! Zaupajte, zaupajte, nam kliče blaženi p. Leopold. Nad nami je Bog, on nas varuje. Ne bo nas pustil preskušati čez mero. Le več zaupanja imejmo in pokažimo Bogu svojo zvestobo s tem, da redno vsak dan molimo, da hodimo ob nedeljah k Božji službi in pristopamo tudi k svetim zakramentom, ki so vir moči za to in za večno življenje. 11. dan: Tolažnik žalostnih Dragi Marijini častilci! V tem Marijinem mesecu nam letos sije zgled blaženega Leopolda iz Hercegnovega. Zelo je ljubil Marijo. Marija pa ga je vodila k Jezusu. Ker je p. Leopold sam veliko trpel, je zmogel razumeti bližnjega v stiski in ga je znal tudi tolažiti. V življenjskih stiskah in bolečinah ljudje nujno potrebujejo razumevajoče srce in besedo tolažbe, da ne obupajo, ampak pogumno vztrajajo in napredujejo na križevem potu. P. Leopold je vse to razumel in čutil za svojo dolžnost tolažiti potrta srca z besedo tolažbe, ki jo daje vera. Neki gospe je pisal: »Dovolite mi, da vam povem, kar mi narekuje vera: Služim Kristusu po daru, ki sem ga prejel, da tolažim tiste, ki se zatekajo k meni. To je moja največja tolažba.« Res je znal razgnati temne oblake in vrniti dušam mir. Kar je povedal, je bilo silno preprosto. A njegova beseda je bila podobna rokam, ki božajo in lajšajo najhujše bolečine. Koliko solza je bilo potočenih v njegovi spovednici! Najprej solza žalosti in obupa, nato pa solza veselja in upanja, ker je bil spet vrnjen mir, za katerega so mislili, da je za vedno izgubljen. Za Padovo je bilo res, kar so govorili: Kdorkoli je bil obupan, je hitel k p. Leopoldu po tolažbo. Zlasti so se ljudje zatekali k p. Leopoldu po izbruhu druge svetovne vojne, ko jih je bilo toliko v nevarnosti in strahu za svoje drage na bojiščih. Tudi sam je večkrat jokal z njimi, zlasti zaradi trpljenja tolikih mater, ki so trepetale za svoje sinove. Njegove besede so bile kot balzam za njihova iz mučena srca. To niso bile človeške, ampak božje besede. Narekovala mu jih je vera. V resnici je bila Božja Beseda sama, Jezus v tabernaklju, ki mu je narekoval, kaj naj govori. P. Leopold je zajemal tolažbo iz Jezusovega srca in jo vlival v krvaveča srca. Samo na Boga se je zanašal. Tudi v pismih je uporabljal iste besede, ki so izhajale iz tabernaklja in prodirale v trpeče duše tudi na daljavo, prinašale so pravi mir, ki ga svet na more dati. Govoril je živo in učinkovito, ker je tudi sam veliko žrtvoval. Podnevi je preživljal dolge in mučne ure v spovednici, ponoči pa molil za svoje spovedance. Svojemu prijatelju je pisal: »Dobro vem, kako težak in grenak križ ste vzeli na svoje rame. Ne pravim, da potrpite; lahko je drugim govoriti o potrpežljivosti, a potrpeti je težko. Kar naravnost vam povem, kar nas uči vera. Neskončno tolažbo nam prinašajo besede, ki jih je izrekel Jezus v prid trpečemu človeštvu: 'Pridite k meni in jaz vas bom poživil.' Rekli mi boste, kje naj najdete Zveličarja, da bi šli k njemu in našli tolažbo? Božji Zveličar je v evharistiji. Tam je kot naša hrana in žrtev, ki se daruje za nas vselej, ko njegovi služabniki obhajajo svete oltarne skrivnosti. Božji Odrešenik se tisti trenutek poslužuje svojih služabnikov in se z neskončno ljubeznijo daruje za vse, ki hrepenijo po njegovi dobroti in so pobožno navzoči pri maši. Božje srca je odprto vsem, ki koprnijo po njem. V njem najdejo obilno tolažbo. Toda verniki ne morejo biti vedno navzoči pri maši. Nič za to, Gospod Jezus je tudi pravi Bog. Pozna našo dobro voljo, ki nam jo sam navdihuje. Če gremo lahko z mislimi in željami, kamor hočemo, če lahko ljubimo tiste, ki so daleč od nas, koliko bolj smo lahko osredotočeni v Boga, ki nam je tako blizu, saj je v nas kot naš pravzrok in končni cilj. Zdaj razumete, da ima Božja dobrota za nas tolažbo vedno pripravljeno, da Jezusovo srce vedno bije za nas, da posreduje za nas, ko se nenehno daruje nebeškemu Očeta pri maši. Tudi vi se lahko združite z Odrešenikom, ko ste pri maši telesno navzoči. Kadar ste zadržani, bodite z Božjo žrtvijo združeni v veri in ljubezni. Tako boste lahko vedno pri Jezusu in on bo držal besedo. Njegovo srce vam bo odprto na stežaj, da boste našli v njem tolažbo,pogum in počitek!« Koliko vere in ljubezni je v teh besedah. Ni čudno, da so bili potolaženi vsi, ki so jim bile namenjene. Nekdo je bil potrt zaradi hude nesreče. P. Leopold mu je pisal: »Moram vam pisati, da vas potolažim s tolažbo vere. Evangelij nam zagotavlja: 'Pridite k meni in jaz vas bom poživil.' Zato bi vas rad spodbudil. V svojih velikih stiskah molite in vzdihujte k Jezusu! Položite vse v njegovo Srce! V Božjem Srcu, ki je v svojem življenju na zemlji trpelo vse človeške bolečine, boste našli tolažbo, zavetje in mir. Kadar ste prosti, pojdite k maši in obhajilu! Saj govorim vam, ki imate živo vero. Pri obhajilu postane vaše srce eno z Jezusovim Srcem. Preložite vanj vse svoje gorje! Brez dvoma boste doživeli resničnost njegove obljube. Božja previdnost vam bo pomagala.« V sebi je nosil bolečine in bridkosti drugih, kakor bi sam trpel. Njegova beseda je zato vlivala tolažbo vsem, ker je izvirala iz žive vere. Svoji spovedanki je pisal: »Lahko si mislite, kako me je pretresla žalostna novica. Z vero, ki jo imam kot duhovnik, in z veliko ljubeznijo, ki jo čutim do vas in do vaših dragih, padam na kolena pred Kristusom, ki je navzoč v sveti evharistiji. Molim za vašo družino, kolikor najbolj morem. Zdi se mi, da slišim v sebi glas, ki mi zagotavlja, da boste vi in vaši otroci potolaženi ob tako veliki izgubi ljubljenega moža in očeta. Bog bo v svoji dobroti posebej poskrbel za vas.« Ganljivo je, kako je znal biti človeški, se pridružiti trpečim kot oče in brat, priznati velikost nesreče, ki jih je zadela, in najti primerno besedo, ki jim je kot balzam lajšala bolečine. Neki gospe je pisal: »Zopet vas je zadela huda nesreča, zopet vam pravim: Zaupajte, molite, pojdite k obhajilu! Gospodu so znani vsi časi, zato vabi tako vas kakor vse, ki trpijo v stiskah in nesrečah, pojdite k njemu po tolažbo in olajšanje! Njemu je dobro znano, koliko trpijo človeški otroci in kako jim more pomagati in poskrbeti zanje, saj je vsemogočen. Prosim vas, zaupajte z vsem srcem! Božje usmiljenje vam pride naproti z Božjo previdnostjo še prej, kot si morete misliti.« Ko je tolažil, si je prizadeval, da bi življenjske stiske poboljšale tiste, ki so trpeli, da bi jih sprejeli v zadoščenje za svoje grehe in v odrešilne namene. V nekem pismu priporoča: »Zaupajte v vseh preizkušnjah, ki vam jih pošilja nebeški Gospodar! On dobre ve, kaj dela. Ko nas po eni strani tepe zaradi naših grehov, nam po drugi strani pripravlja svoje usmiljenje za popolnejše življenje.« Veroval je v neskončno dobroto Jezusovega srca, ki živi in bije iz ljubezni do nas v evharistiji. Popolnoma je bil prepričan, da bodo njegove besede prinesle tolažbo njegovim prijateljem. Gospe Angeli Marzotto je pisal: »Slišal sem, da ste globoko užaloščeni. V tem trenutku zastopam Jezusa, ki pravi: 'Pridite k meni in jaz vas bom poživil.' V njegovem imenu vam povem, da je on z vami, njegovo srce vam je na stežaj odprto. Danes zjutraj ste ga prejeli v evharistiji. Pod zakramentalnimi podobami je on, ki ukazuje tudi tistim, ki ga nočejo ubogati.« Dragi Marijini častilci! Slišali smo, kako je znal p. Leopold Mandić tolažiti, ta skromni, preprosti, stari, zgubani pater. Tolažiti je znal, ker je bil povezan z Jezusom. Ohranimo stik z Jezusom in večkrat prosimo Božjo Mater Marijo: Marija, vodi nas k Jezusu, priporoči nas Jezusu, izroči nas Jezusu! 12. dan: Gledal je v prihodnost Dragi Marijini častilci! V luči vere je p. Leopold prodiral z velikim pogumom v Božje skrivnosti in gledal tudi v prihodnost. Napovedoval je stvari, ki jih po človeško ni mogel vedeti. Vse to pa je delal, da bi tolažil trpeče. Neka gospa je bila globoko užaloščena, ker njen oče zaradi nenadne smrti ni mogel prejeti zakramentov za umirajoče. P. Leopold ji je pisal: »Dovolite mi, da vam v tolažbo povem tole: Vaš oče je pred smrtjo prosil Boga za odpuščanje in umrl kot kristjan. Res ni mogel prejeti tolažbe sv. zakramentov, toda Božja milost mu je narekovala kesanje, Božje usmiljenje pa mu je naklonilo odpuščanje vseh grehov. Vera in ljubezen sta delovali v njegovi duši. Zato zaupajte, vaš oče je rešen! Veliko molite zanj, da mu Gospod čim hitreje odpre nebeška vrata!" Neki gospod, doma blizu Padove, piše: »Leta 1938 je mojega očeta nenadoma zadela kap. Neizmerno sem bil potrt, zlasti zato, ker je umrl brez zakramentov, najbolj pa zato, ker ni živel kot kristjan, ni hodil k maši in je grdo preklinjal Boga. Če sem mislil na njegovo dušo, mi je bilo obupno hudo. Neko jutro sem se odpravil h kapucinom. Najprej sem prejel sveto obhajilo in molil za svojega pokojnega očeta. Jezusa sam prosil, naj se usmili njegove duše, mene pa potolaži po p. Leopoldu, kakor je potolažil po Arškem župniku ženo samomorilca. Stopim v spovednico k p. Leopoldu in mu vse povem. Vprašam ga, ali smem upati, da moj oče ni pogubljen? Pater me je spraševal o življenju in veri mojega očeta. Na žalost sem mu moral negativno odgovoriti na vsa vprašanja. Nato me je vprašal, ali pogosto prejemam sv. obhajilo. Odgovoril sem, da pogosto. Potem mi je rekel: 'Vaš oče je bil gotovo deležen vseh tistih milosti, ki ste jih vi prejeli pri sv. obhajilu. Zato vam zagotavljam, da mu je Bog izkazal posebno milost, da je mogel obuditi pred smrtjo popolno kesanje in da je rešen. A vi boste morali še veliko moliti za njegovo dušo!' Nenadoma se je moja žalost spremenila v veselje in globok mir se je polastil moje duše. Prepričan sem, da je Bog govoril po ustih p. Leopolda, drugače ne bi mogel občutiti v duši take spremembe.« Sestra Gemma Angelini, redovnica elizabetinka iz Padove: piše: »Moja mama je umrla 1934. Koliko sem premolila, da bi ji mogla stati ob strani na zadnjo uro! Tudi mama si je to želela in za to prosila Jezusa. Ko sem bila v Florenci, jo je zadela kap in je umrla, ne da bi mogla spregovoriti še kako besedo. Žalostna vest me je hudo prizadela. Kaj je z mojo mamo? Ali je bila pripravljena stopiti pred Gospoda? Zakaj me Jezus ni uslišal, ko sem ga toliko časa prosila za milost, da bi mogla biti zraven pri njeni smrti? Tako sem bila žalostna, da sem samo jokala. Tudi duhovne vaje v Padovi me niso pomirile. Neka sosestra mi je svetovala, naj grem k p. Leopoldu k spovedi, saj je prav takrat spovedoval v naši hiši. Nisem ga poznala. V začetku nisem mislila, da bi pri njem opravila sv. spoved, pa sem se vseeno odločila in šla k njemu. Ko sem mu vse povedala, je dolgo časa molčal. Nato me je glasno in ukazovalno vprašal: 'Ali verujete, da v tem trenutku zastopam Jezusa?' 'Da, oče, seveda verujem.' 'Verujete, da ne govorim jaz, ampak Jezus?' 'Da, varujem.' 'Dobro, potem vam povem, da ne smete več jokati. Tudi moliti ni treba več za mamo, ker je že v nebesih.' Ko sem se mu zahvalila in vstala, da bi šla iz spovednice, me je poklical nazaj in mi rekel: 'Torej, sva se razumela? Ne smete več jokati in tudi moliti ne za mamo. Je že v nebesih, tam vas čaka. Tega ne pravim jaz, ampak sam Jezus govori po meni.' Samo svetnik je mogel govoriti tako, ker ga je Bog navdihoval. Takoj sem vedela, da je povedal resnico; kajti doživela sem nepopisno veselje v svojem srcu. Kadarkoli mislim na svojo ljubo mamo, vedno čutim velik mir in veselje.« Za p. Leopolda je bilo veliko veselje, če je mogel tolažiti duhovnike. Iz lastne izkušnje je poznal njihove stiske, bridkosti in razočaranja, nehvaležnost in vse težave njihovega poklica. Na vse načine si je prizadeval, da bi jih tolažil in spodbujal. Spominjal jih je na svete oltarne skrivnosti. Nekemu duhovniku je pisal: »Iz vašega pisma razumem, da vas mučijo skrbi za rešitev duš. Veliko zaradi tega trpite; vztrajajte v tako težkem apostolatu! Tudi če ne vidite uspehov, je Gospod zadovoljen z vami. Pomnite, da smo Kristusovi služabniki! Sicer pa vemo, da je za nas največja tolažba sveta maša, saj se v njej uresničuje, kar pravi sv. Pavel: 'Gospod Jezus vedno živi, da prosi za nas.' Zato moramo popolnoma zaupati v njegovo neskončno ljubezen. On bo uresničil svoje odrešilno delo po naših rokah.« Ko je zvedel, da so njegove besede obrodile sad tolažbe in miru, da je Gospod izkazal svojo dobroto in olajšal človeško trpljenje, je p. Leopold poln hvaležnosti do Boga in ves vesel spodbujal k še večjemu zaupanju v Gospoda in ljubezni do njega. Poglejmo tole pismo: »Vaše pismo me napolnjuje z veseljem. Vidite, kako dober je Gospod! S prstom vam je pokazal, kako je resničen njegov očitek: 'Maloverni, zakaj dvomite?' Ko se je zdelo, da je vse izgubljeno, tedaj ste videli, da je zopet vse v redu. O, kako lepo ravna Bog z nami! Poniža nas do tal in skoraj izniči, potem pa nas dvigne in obogati z obnovljenim življenjem! Poučeni s takim Božjim ravnanjem moramo še bolj zaupati v Božjo dobroto.« P. Leopold je bil v resnici tolažnik. Toliko je zgledov, da jih ni mogoče vseh navesti. Profesor Henrik Rubaltelli s padovanske univerze pripoveduje: »V najbolj žalostnih trenutkih svojega življenja, v negotovosti, v skrbeh svojega zdravniškega poklica sem našel v besedi p. Leopolda mir, tolažbo in pogum. Ob vstopu v njegovo spovednico je vsak človek, pa naj je bil izobražen ali preprost, velik ali skromen, začutil zaupanje in spoštovanje. Doživeli smo nekaj skrivnost njega, kakor da bi nas tista mala vrata, ki so se za nami zaprla, iztrgala iz resničnosti vsakdanjega življenja in nas prestavila pred Božjega človeka. V njegovi navzočnosti smo pozabili na vse zemeljsko, tako nas je prevzela skromnost, čistost, zlasti pa ljubeznivost in razumevanje predobrega patra. Sprejel nas je, kakor da bi nas že dolgo pričakoval, ves majhen in ponižen, poln tiste potrpežljivosti, ki pomirja in razorožuje, s tistimi besedami, ki so bile čisto njegove: Povejte, no, le povejte ... če dovolite ... vidite, vidite ... oprostite, oprostite ... hvala, hvala ...« Njegove besede, tako ponižne in prisrčne, so osvetljevale in kakor balzam blagodejno vplivale na dušo, ki je postala kakor zamaknjena in spremenjena. 13. dan: Ljubiti Boga, to je pomembno Dragi Marijini častilci! Pater Leopold je imel v spovedni celici podobo Marije Device. Krasil jo je s svežimi cveticami, ki jih je vsak dan menjal. To je delal zato, ker je hotel na zunaj pokazati, da v njegovem srcu vedno gori zaupanje in ljubezen do nebeške Matere. To dejanje je prihajalo iz globoke vere, zaupanja in ljubezni do Boga. Slišali ste že prejšnje dni o njegovi veri in njegovem zaupanju v Boga. Pomudimo se nekoliko ob njegovih izrazih ljubezni do Boga. Malo komu je bilo dano videti, kako je gorela ljubezen v njegovem srcu. Z nikomer ni rad govoril o sebi, razen s spovednikom in duhovnim voditeljem, pa še to samo toliko, kolikor je bilo za duhovno vodstvo potrebno. Osebam, ki so bile že visoko v popolnosti, je dajal globoke smernice za hojo po poteh krščanske duhovnosti, a le redki so zaslutili, da je govoril iz lastne izkušnje. Lahko rečemo, da si je naravnost prizadeval, kako bi skril tisto, kar se je dogajalo v njem. Seveda ni mogel skriti vsega, saj usta govore, kar čuti srce. Zato vendar lahko nekaj zvemo iz njegovega življenja. Njegov ideal je bil sv. Frančišek Asiški. Leta 1908 je pisal: »Sv. Frančišek je začetnik nove evangeljske popolnosti. To je posebni serafinski duh, duh izredne ljubezni do Boga in posebne nenavezanosti na vse, kar je zemeljsko. Sv. Frančišek je bil velik v ljubezni do Boga in velik v ljubezni do uboštva. Njegovi sinovi so poklicani, da ga v tem posnemajo. To je milost frančiškanskega poklica.« S tega vidika je imel ljubezen do Boga za najvišji življenjski smoter, vse drugo pa za smeti. Večkrat je rekel svojemu sobratu, zaupnemu prijatelju: »Brez plamenečega ognja ljubezni do Boga nima naše življenje nobenega smisla. Mi moramo dokazati svetu, da je treba verovati v Božjo ljubezen. Boga ljubiti ... Samo to velja, vse drugo je nič in prevara.« Če koga resnično ljubimo, ga ne bomo nikdar razžalili. Zato se je p. Leopold izogibal tudi malega greha, da ne bi razžalil Gospoda. Ljubezen do Boga je bila zanj najmočnejše orožje v boju s satanom, ki zapeljuje v greh. Takole je pisal: »Satan se boji predvsem naše ljubezni, ki ni navadna ljubezen, ampak prijateljstvo, ko se dvoje src tako ljubi, da postaneta drug drugemu cilj in se spremenita v eno samo srce. Če je to res med ljudmi, koliko bolj resnično je šele med Bogom in človekom, saj je Bog neskončno darežljivo bitje. Jezus pravi: 'Kdor ljubi mene in spolnjuje mojo besedo, ga bo ljubil moj Oče in bova k njemu prišla in pri njem prebivala.' Ko bo satan videl, kako smo združeni s Kristusom, bo njegovo kraljestvo v nas uničeno. Zato moramo biti vedno združeni s Kristusom in z njegovim evangelijem po veri, ki deluje po ljubezni. Tako bo Kristusova milost v naših dušah vedno obilna. Božjim sovražnikom bomo zbujali vedno večji strah in branili v sebi Kristusov evangelij proti satanu, ki ga bomo ponižali in premagali. Sv. pismo pravi: 'Uprite se satanu in bo pobegnil od vas.'« P. Leopold ni nikdar prostovoljno razžalil Boga. O tem so bili prepričani vsi, ki so živeli skupaj z njim. Navajamo nekaj prič, ki to izpovedujejo: Brat Jurij, kapucin, ki je živel 25 let skupaj z njim: »P. Leopold je goreče ljubil Boga. Prepričan sem, da ni naredil nobenega prostovoljnega greha.« Že omenjeni nadškof Hiacint Ambrosi, kapucin, je zapisal: »P. Leopold je bil v svojem vsakdanjem življenju poln ljubezni do Boga. Prepričan sem, da je ohranil krstno nedolžnost in da nikoli ni naredil nobenega prostovoljnega, niti malega greha.« P. Venceslav Baggio, ki je bil patrov provincialni predstojnik, pravi: »Prepričan sem, da p. Leopold ni nikoli smrtno grešil. Ko sem nekoč razpravljal z njim o duhovnih zadevah, mi je rekel: 'Božja milost me je podpirala, zato se ne zavedam, da bi bil kdaj smrtno grešil!' To mi je povedal tako mirno in gotovo, da nisem mogel dvomiti v resničnost njegovih besed.« Bežal je pred vsakim, tudi najmanjšim grehom. Ko pa se mu je zdelo, da se je v čem zmotil, se je hitro ponižal in prosil Boga za odpuščanje. Takoj si je naložil kazen, da bi zadostil za zlo, ki ga je storil. Njegov prijatelj ga je našel nekoč v spovednici vsega potrtega. Ko ga je vprašal, zakaj je tako žalosten, je razprostrl roke, uprl pogled v nebo in vzdihnil: »Kaj hočete, kdor greši, naj se spokori. Nepotrpežljiv sem bil, razjezil sem se. Zdaj čakam, da mi Bog pošlje pravično kazen.« Nekdo je pri postopku za proglasitev za blaženega lepo povedal: »Mirno lahko rečemo,da je bilo vse življenje p. Leopolda ena sama borba proti grehu.« Včasih se mu je posrečilo pregovoriti ljudi, da niso žalili Boga. Bog je potrdil njegovo prizadevanje s čudežnim posegom. V nekem kraju blizu Padove so imeli posebno društvo, ki je prirejalo pohujšljive plese in bilo celo desetletje v spotiko vsej okolici. Župnik je poskusil vse, da bi pripravil nesrečneže, naj odstopijo od svoje dejavnosti, ki je povzročila že toliko hudega v njegovi župniji in v bližnjih vaseh. Toda vse je bilo zaman. Hudobneži so gledali samo na svoj dobiček in brezobzirno nadaljevali svoj umazani posel. Leta 1925 se je zgodilo tole: P. Leopold je zvedel za pohujšanje, ki so ga povzročili člani omenjenega društva. Poklical je nekoga iz tistega kraja in mu naročil: »Poidi k predsedniku društva in mu reci, naj takoj preneha s svojim početjem, kajti Bog je sklenil podreti njegovo hišo. Vsi bodo umrli pod ruševinami.« Mož je šel in pogumno sporočil, kar mu je bilo naročeno. Krivec je vedel, da p. Leopold ne govori zaman, zato se je hudo prestrašil, odstopil s položaja in ni hotel več slišati o plesu. Drugi člani pa niso hoteli popustiti. Skupaj z gostilničarjem so priredili še večjo plesno zabavo. Toda nekaj dni pozneje so nenadoma umrli kar trije: novi predsednik društva, gostilničarjev sin in njegov nečak. Takoj so razpustili društvo. Božji poseg je bil očiten. Končajmo današnje branje, dragi verniki, z besedami, ki jih je v spomin na p. Leopolda napisal njegov hišni predstojnik pater Bernardin Lago: »Pater je bil vedno osredotočen v Boga. Čutili smo, da so njegove misli usmerjene v Jezusa.« Dragi Marijini častilci, potrudimo se tudi mi, da bomo malo bolj mislili na Jezusa. 14. dan: Žrtve so drva – za ogenj ljubezni Dragi Marijini častilci! Ljubezen ni samo v besedah, ampak v dejanju, ko prenašamo težave in bridkosti za ljubljeno osebo. Zato sploh ni mogoča ljubezen do Boga brez trpljenja in ljubezni do križa. P. Leopold je večkrat rekel: »Ljubezen do Jezusa je kakor plamen. Žrtve pa so drva na ogenj. Če drv ni, ogenj ugasne.« Po značaju je bil p. Leopold zelo občutljiv in razburljiv. Po žilah se mu je pretakala dalmatinska kri. Lahko rečemo, da se je moral vse življenje premagovati in prav s tem je dokazal svojo ljubezen do Boga. Tako se je znal obvladati, da je bil do vseh krotak in da se je zdelo, kakor da ne pozna navala jeze. Gvido Bellincini je ob njegovi zlati maši rekel: »P. Leopold, če vaša krotkost ne bi bila krepost, bi morali reči, da na laž postavljate svojega rojaka sv. Hieronima. V navalih svoje ognjevite narave je obsojal samega sebe in vzdihoval pred Bogom: 'Gospod, odpusti mi, saj veš, da sem Dalmatinec.' Morali bi reči drugače kakor sv. Hieronim, da so Dalmatinci najkrotkejši ljudje na svetu, ker ste vi tako krotki, ljubeznivi in potrpežljivi, vedno pripravljeni na vsak klic kakor zdravnik, vedno razpoloženi za zaupne pogovore kakor prijatelj, vedno neustrašni in vedri kakor svetnik.« Toda p. Leopold ni postavil na laž. sv. Hieronima, ker se je moral junaško boriti, da se je premagal v navalih jeze. Silno je trpel, če ga je kdo zaničeval zaradi majhne postave ali česa drugega. V začetku je včasih tudi izbruhnil, če ga je kdo užalil, pozneje pa se je v takih primerih ljubeznivo smehljal. Škof Cuccarollo piše: »Kdor se je samo slučajno srečal s p. Leopoldom, je imel vtis, kakor da ga je sama sladkost, ker je bil tako prijazen, ljubezniv in pripravljen na vsako žrtev. Kdor pa je bil stalno z njim, je poznal njegov občutljivi in precej razburljivi značaj. Dobro smo vedeli, da se je moral odločno premagovati. Včasih mu je v kakem razgovoru postalo tako vroče, da mu je kar vidno stopila kri v glavo, ko se je premagoval, da bi zatrl v sebi nejevoljo, ki je hotela izbruhniti v jezo. Hitro je obrnil pogovor in rekel: »Oprosti, oprostite, kri ni voda, dalmatinska kri je v meni!« V težkem vsakdanjem boju se ni oziral na solze in kri, ker je hotel dokazati Jezusu svojo ljubezen s tem, da ga je posnemal v krotkosti in ponižnosti. Boril se je, da bi obvladal svoj značaj. Mrtvičil se je, da bi bilo telo pokorno duhu. Bil je tako majhne in drobne postave, da se je zdel le kot obris človeka. Toda ne glede na to je imel svoje revno telesce, izmučeno zaradi stalne bolehavosti, za najhujšega sovražnika. Moralo je biti pripravljeno na vse žrtve, ki jih je zahtevala duša, usmerjena k najvišji popolnosti. P. Leopold se je veliko postil. Jedel je tako malo, da so se vsi čudili, kako more ob tako pičli hrani stati pokonci in opravljati tako naporno službo. Lahko rečemo, da je njegov post trajal celo leto. Vina, slaščic, sadja ni užival skoraj nikoli. Nikdar ni pokusil tega, kar so mu prinesli dobrotniki, ampak je vse dal predstojniku za bolne sobrate. Pri mizi je jedel, kar so postavili predenj in se ni nikdar pritoževal zaradi hrane. Pri vsem tem pa se je vedel tako preprosto, da sploh ni bilo mogoče opaziti, kako se je premagoval in zatajeval pri jedi. Zaradi stalnih bolečin v želodcu pa je prišlo tako daleč, da mu je moral zdravnik predpisati majhna okrepčila izven navadnih obrokov in vsak dan vsaj pol ure sprehoda. P. Leopoldu se je zdelo preveč. Pisal je svojemu duhovnemu voditelju, ki mu je takole odgovoril: »Odkrito vam povem, da lahko z mirno vestjo sprejmete, kar je predpisal zdravnik za vaše zdravje, namreč skromno razvedrilo in okrepčilo, kljub temu da ste se drugače zaobljubili. Kot vaš duhovni voditelj vam celo ukazujem, da zdravnika ubogate. Ne ukazujem sicer pod grehom, ampak zato da bi imeli zasluženje pred Bogom. Skrbite za svoje zdravje! Nikar ne imejte tega za mehkužnost! Storite to iz ljubezni do Boga, da boste lažje služili Božjemu ljudstvu v spovednici, za kar vas je Bog določil.« Skoraj vse življenje je počival samo pet ur na dan. Nekomu je zaupal: »Pet ur mi je zadosti. Po kosilu ne grem nikoli v posteljo. Kadar sem zelo utrujen, se malo naslonim na stol.« Odpovedati se spanju je največja muka, kajti organizem ga potrebuje včasih bolj kot hrano. P. Leopold je rad prenašal tako premagovanje, češ da težje pokore ni zmožen in da to lahko dela, ne da bi kdo za to vedel. To je bila velika muka za ubogo telo po utrujajočem sedenju v spovednici. Zvečer so ga videli v bolniški kapeli, kako je v klopi kleče molil brevir. Večkrat je omahnil od zaspanosti, pa se je hitro dvignil in znova začel. Sobratje so ga prosili, naj gre spat, pa je odgovarjal: »Še en trenutek, še en trenutek.« Oni so šli k počitku, sam pa je ostal tam. Ko je zmolil brevir, je ugasnil luč, da ga ne bi videli, in še naprej vztrajal v molitvi. Zima je povzročala p. Leopoldu veliko hudega. Njegovo krhko telo je bilo zelo občutljivo za mraz. Toda nikoli ni prosil, da bi namestili peč v njegovi spovednici, ki je bila polna vlage in brez sonca. Nekega ledenega zimskega dne ga je našel prijatelj napol zmrznjenega. Rekel mu je: »Toda, pater, zakaj vam ne napravijo majhne peči?« »Kaj hočete?« je odgovoril. »Ubogi ljudje prezebajo, jaz pa naj sedim pri topli peči? Kaj naj jim rečem, ko pridejo k spovedi?« Skupina duhovnikov, njegovih spovedancev, mu je proti koncu njegovega življenja kupila majhno peč in ga oskrbela z drvmi. Toda stvar ni bila tako preprosta. Kapucinski samostani takrat niso bili ogrevani, razen bolniških sob. Kaj bodo rekli drugi redovniki? Toda p. Leopold je bil na kraju s svojimi močmi, ves moder od mraza, skoraj prozoren, v resnici potreben ogrevanja. Predstojniki so se končno odločili in dovolili. Dobrotnikom se je takole zahvalil: »Nisem prosil za peč. Toda izkazali ste mi veliko dobroto. Prav zaradi mraza nisem mogel več zdržati.« Dragi Marijini častilci! Bog ne zahteva od nas izrednih premagovanj. Skušajmo izrabiti vsakdanje nevšečnosti življenja in jih ponudimo Bogu kot »pokoro« za grehe naše neurejenosti, mlačnosti. Marija, pomagaj nam, da bo naše življenje plamen ljubezni do Boga! 15. dan: P. Leopold – potrpežljiv v bolezni Dragi Marijini častilci! Kot si je Marija v Lurdu izbrala slabotno in bolehno Bernardko, da se ji je prikazovala, ter ji tudi povedala, da je ne bo osrečila na tam svetu, tako si je izbrala nekako takega patra Leopolda za delivca svojih izrednih milosti. Mati narava je bila z blaženim p. Leopoldom Mandićem zelo skopa. Bil je zelo majhne postave. Imel je govorno napako: ni mogel jasno in gladko govoriti. Bil je vse življenje bolehen; njegov krhki ih šibki organizem ni mogel biti odporen proti boleznim. Zgodaj ga je začel mučiti revmatizem, ki mu je z leti skrivil vse prste. Ker je sedel cele dneve v spovednici in se ni mogel dovolj gibati, je trpel na slabi prebavi. Nerazumljivo je, kako je sploh mogel doseči tako visoko starost, 76 let. Čeprav so ga bičale tolike bolezni, je bil vedno miren in vdan. Nikoli se ni pritoževal Bogu, pač pa se mu je zahvaljeval za lepo priložnost, da je mogel, kakor je rekel, tako zadoščevati za svoje grehe. Vedno je govoril: »Božji Gospodar hoče tako! Naj se zgodi njegova volja!« Da ga pa ne bi imeli za mučenca in žrtev, je vsakokrat smehljaje dodal: »Pač pa se počutim bolje, počutim se bolje.« V njegovi potrpežljivosti ni bilo nobene narejenosti. Če mu je kdo rekel, da bi rad veliko trpel za Boga in ga je prosil, naj moli zanj, da bi mu Bog poslal mnogo trpljenja, morda celo mučeništvo, mu je pater z očetovsko dobrohotnostjo odgovoril: »Ne, ne, sinko! Tako govoriš, ker si zdrav. To je poezija, poezija! Prepustimo to redkim dušam, ki jih Bog posebej kliče. Za nas uboge grešnike je dovolj, če potrpežljivo prenašamo to, kar nam Bog sproti pošilja. Prosimo ga, naj nam pomaga, da bomo potrpežljivo nosili vsakdanje težave!« Zares je prenašal vse težave z veliko potrpežljivostjo., Kapucinski brat bolničar, ki je dolgo časa živel skupaj z njim v Padovi, piše: »Kot bolničar sem mu moral zaradi zdravljenja večkrat povzročiti hude bolečine. Če je včasih zavpil od bolesti, me je hitro prosil odpuščanja in rekel: »Odpusti mi, brat, nikar se ne pohujšuj! Telo se upira, duh pa je vedno pripravljen slaviti Gospoda!« Drugi piše: »Leta 1933 je imel p. Leopold gnojno vnetje prsta. Zdravnik me je prosil, naj bom prisoten, da ga bom držal, ko mu bodo v samostanski ambulanti prerezali bolni prst. Med operacijo je ubogi pater strašno trpel, toda brez vsake tožbe. Oči je imel uprte v nebesa in je ponavljal vzdihljaje. Zdravnik ni bil preveč izkušen, zato je pater trpel še toliko bolj. Ko zdravnik ni imel več poguma, da bi nadaljeval, mu je pater rekel: »Prerežite, gospod doktor, kar prerežite, nič se ne bojte!« Trikrat ali štirikrat mu je moral prerezati prst. Nisem mogel razumeti, kako je pater prenašal tolikšne bolečine brez vzdihovanja. Videl sem, kako se mu je telo zvijalo v silnih mukah.« Ko ga je bolničar v njegovi zadnji bolezni videl, kako se je tresel od bolečin zaradi raka v požiralniku, mu je rekel: »Ubogi pater, koliko morate trpeti.« - »Brat, res veliko trpim, pa vse za Gospoda Boga, on tako hoče, naj se zgodi njegova volja!« Takoj se je razvedril, kakor da bi bolečine prenehale. S svojo potrpežljivostjo v zadnji bolezni je zbujal veliko začudenje, zlasti pri zdravnikih. Profesor Feliks Rodighiero piše: »P. Leopold je bil vedno potrpežljiv v bolezni. Zlasti v zadnjem času svoje bolezni, ko je imel raka v požiralniku je pokazal junaško moč v prenašanju in obvladovanju velikih bolečin.« V svojem življenju je p. Leopold pogostoma govoril trpečim: »Pogum! Zaupajte v Gospoda, Jezus je zdravnik in zdravilo.« Kadar je pa osebno sam hudo trpel in je odpovedala človeška pomoč, se je tudi sam z živo vero in velikim zaupanjem zatekal k Jezusu in Mariji po pomoč. V molitvi je iskal in tudi našel notranjo moč in tolažbo. Po pogledu na Križanega mu je vse bilo laže. Dragi Marijini častilci! Tudi naše življenje rade spremljajo bolezni in druge težave. Posnemajmo p. Leopolda! Iščimo pri Mariji pomoč, pri Križanem pa tolažbo, da bomo šli bolj pogumno skozi življenje. 16. dan: Bil je mož molitve Dragi Marijini častilci! Kako lepo je nebo, kadar ponoči blestijo na njem zvezde! Človek bi gledal in gledal in se ne naveličal! Bog nam je v svoji dobroti dal vzornike, svetnike in svetnice, da nam sijejo kakor zvezde. Ena teh zvezd je tudi p. Leopold Mandić. Ta preprosti človek je bil ves predan Bogu, zato je bil stalno z mislimi pri njem. Molitev je naravni učinek pobožnosti, zato oživlja in ohranja pobožnost samo, ko nas usposablja, da moremo prejeti od Boga njegove očetovske darove. Saj ne molimo zato, da bi Boga nagnili, naj nam podeli dobrote (Bog je že sam po sebi nagnjen k temu, da se nam podarja), pač pa molimo zato, da bi bili zmožni sprejeti to, kar nam on sam hoče dati v svoji dobroti. Zato nam je molitev nujno potrebna, da prejmemo Božje dobrote, predvsem večno zveličanje, da bi Boga posedovali, uživali in ljubili brez konca. Ko bomo dosegli to, kar je najbolj potrebno, bomo prosili Boga še za vse drugo. P. Leopold je molil in prosil za razsvetljenje, da bi bolje spoznal Boga, se čim tesneje zedinil z njim in spolnjeval njegovo voljo, da bi bolje spoznal sebe in svojo nevrednost, da bi bolj hrepenel po svetosti, da bi božja ljubezen sežgala v njem vse, kar je nečistega. Zato je prosil dobre duše, naj molijo zanj. Neki gospe je pisal: »Prosite Jezusa, naj mi njegovo Srce podeli, da postanem popoln Božji služabnik.« Molil in prosil je za zdravje, da bi mogel spovedovati do smrti. Tudi druge je prosil, naj molijo v ta namen. Takole je pisal: »Prosite Boga, naj mi vrne zdravje, da bom mogel reševati duše v spovednici.« Molil je tudi za druge. Trpel je sam, zato je znal jokati z jokajočimi. Pisal je: »Iz tega, kar trpim, se učim moliti za druge. Skušam se vživeti v vaše trpljenje, zato molim za vas, kakor bi molil zase ob času trpljenja. Ko sem zvedel za vaše težke družinske razmere, me je hudo prizadelo. Takoj sem se zatekel k molitvi in neprenehoma prosim Boga, naj vas reši tolikega trpljenja.« Prav nič se ne čudimo, da je Bog tolikokrat uslišal molitev, ki so jo spremljale patrove žrtve. 14. novembra 1934 je prišla k p. Leopoldu mati in mu razodela svoje gorje. Ostala je vdova s številno družino. Sinovi so bili zmožni za delo, pa niso mogli najti zaposlitve. Ker ni mogla plačati, najemnine, so ji odpovedali stanovanje in napovedali za naslednji dan dražbo, da bi izplačali upnike. Kaj bo z družino brez stanovanja, brez pohištva, na pragu zime? Dobri pater je jokal z materjo, jo skušal potolažiti in ji obljubili da bo molil, naj se jih Bog usmili. Naj tudi sami molijo in zaupajo. Ko je končal delo v spovednici in so vsi odšli k počitku, je stopil v cerkev, se vrgel na kolena pred tabernakelj in vso noč premolil in prejokal za nesrečno družino. Jezusovo Srce se ni moglo ustavljati toliki ljubezni. Nebesa so se odprla. Ko se je naslednji dan policija odpravljala na pot, je tovornjaku odpovedal motor in so morali pustiti stvari pri miru. Družine niso vrgli na cesto. V kratkem so sinovi dobili službo, poravnali so dolgove in našli boljše stanovanje. P. Leopoldu so se prav posebno smilili mladi ljudje, ki jim je bilo življenje prezgodaj ogroženo. Zanje je molil, kolikor najbolj goreče je mogel. P. Pankracij Chemin, kapucin, pripoveduje: »Leta 1933, ko sem bil še študent, sem zbolel za tifusom in meningitisom. Dolgotrajno bolezen so spremljale tako mučne posledice, da sem popolnoma oslabel in so zdravniki izgubili vsako upanje na ozdravljenje. Povedli so mi, da zame ni več rešitve in da bi mogel živeti kvečjemu še dober mesec. Kakor navadno, me je tudi ta dan obiskal p. Leopold. Povedal sem mu zdravnikovo sodbo in dodal, da sem se popolnoma vdal v Božjo voljo. Pazljivo me je poslušal, se vzravnal in mi odločno dejal: 'Ne, ne boste umrli! Molil bom za vas. Morate ozdraveti! Ste razumeli? Še veliko dobrega boste morali narediti. Sva se razumela? Ni se vam še bati smrti. Kar mirni bodite!' 'Toda, pater,' sem ugovarjal, 'saj rad umrjem.' 'Ne, ne, nikar ne govori tako, ozdraveti moraš, da boš še veliko dobrega naredil, si razumel? Povej, če si razumel?' 'Da, razumem,' sem mu odgovoril, da bi ga zadovoljil. Sam pri sebi pa sem dvomil. Kmalu za tem sem moral na operacijo. Vso zimo sem bil hudo bolan. Toda spomladi se mi je obrnilo na bolje. V juniju sem se dal preiskati prof. Zankanu. Ko me je preiskal, je začuden vzkliknil: 'Ko sem te začel zdraviti, nisem imel nobenega upanja, da boš kdaj ozdravel. Zdaj pa sem priča nenadnemu ozdravljenju. To je skoraj čudež! To je Božja roka, sicer bi ne mogel ozdraveti.' Od tedaj sem vedno najboljšega zdravja. Veliko lahko delam in upam, da bom storil še veliko dobrega, kakor mi je napovedal p. Leopold.« P. Leopold je zaupal v moč molitve in je bil prepričan, da bo Bog olajšal ljudem bolečine in, če bo treba, storil tudi čudež. Leta 1927 so v neki vasi blizu Padove nasprotniki krivično obsodili nekega gospoda. Dan pred sodno razpravo se je šel priporočit p. Leopoldu. Ta ga je tolažil in spodbujali naj zaupa, da se bo vse dobro izteklo. Rekel mu je: »Molil bom za vas! Hitro pojdite v baziliko sv. Antona in mu recite: 'Pošilja me p. Leopold, moj spovednik, reši me tega obrekovanja!' Sv. Anton vas bo uslišal; vse se bo dobro izteklo Zaupajte!« Zares je bilo tako, kajti na obravnavi je obtoženi dokazal svojo nedolžnost, tožniki pa so bili kaznovani. Pater je veliko molil v zadoščenje za grehe svojih spovedancev. Neko noč ga je brat bolničar našel opolnoči, kako je molil v kapeli in nepremično gledal v tabernakelj. Rekel mu je: »Ubogi pater, zakaj ne greste počivat, ko ste tako utrujeni?« »Kaj hočeš,« je odgovoril, »molim pokoro za tiste, ki sem jih danes spovedal. Ker jim dam malo za pokoro, moram sam zadoščevati zanje.« Dragi prijatelji Marije! Poživimo v tem majniku svojo molitev, da bo to res zaupen pogovor z Bogom. Bog je vedno pripravljen nas poslušati, ker nas ljubi. Pater Leopold nas uči, kako moramo moliti. 17. dan: Častil je Marijo Dragi bratje in sestre! P. Leopold je ljubil in častil Marijo. Vsak dan je maševal pri Marijinem oltarju. Ob prostih sobotah je maševal na čast brezmadežnemu spočetju. Vsak dan je molil male Marijine dnevnice in več rožnih vencev. Bil je tako slabega zdravja, da mu predstojniki niso pustili vstajati ob enih ponoči za korno molitev. Dobil pa je dovoljenje, da je vstajal k nočnim molitvam pred Marijinimi prazniki. Take dneve je navadno preživljal z mislijo na Marijo, v molitvi in žrtvah Mariji na čast. Kadar koli je prišel v bližino Marijine podobe ali če je šel mimo nje, je pozdravil in počastil Marijo. V njegovem času so imeli navadno vsi kapucinski samostani na vrtu Marijino kapelo. P. Leopold jo je šel obiskat vsak dan. Med potjo je utrgal rožo na vrtu in jo nesel Mariji. Pred njeno podobo je vsakokrat malo pomolil. Ko je po nasvetu zdravnikov in po volji predstojnikov vsak dan hodil na polurni sprehod, je šel najprej v župnijsko cerkev sv. Križa in tam ostal nekaj časa v molitvi pred podobo Matere odrešenja. Vse nedelje in zapovedane praznike je šel po kosilu v baziliko svete Justine počastit podobo blažene carigrajska Device. Pokleknil je pred oltarjem na marmornate stopnice in se poglobil v molitev za dobre pol ure. P. Leopold je ljubil Marijo in trdno zaupal v njeno mogočnost in dobroto. Zavedal se je, da ima v nebesih dobro Mater, ki skrbi zanj. Gospodu Rafaelu Gasparottu iz Padove je pisal: »Srce naše Matere je v nebesih. Srce, ki nas tako nežno ljubi, brezmadežno Marijino Srce.« Kapucinskemu bratu Juriju iz Bassana je pisal: »Marija je stala pod križem kot Mati Božje Žrtve. Gotovo nam stoji ob strani, ko vsak dan darujemo na oltarju nekrvavo daritev sv. maše za zveličanje sveta.« Po njegovi želji naj bi vsi gledali na Marijo kot na mogočno in dobro Mater. V Mariji je gledal sidro zveličanja. Samo ona more rešiti človeški rod pogubljenja, ki ga zasluži za svoje grehe. Če nas Brezmadežna ne reši, smo izgubljeni. Če ona ne posreduje pri Sinu za nas, se Božja pravičnost ne bo umaknila usmiljenju. To svoje neomajno zaupanje je gradil na dejstvu, da Marija ne more zapustiti otrok, za katere je morala toliko pretrpeti. Takole je pisal: »Milost prejemamo od Brezmadežne po Kristusu, ki je blagoslovljeni sad njenega telesa. Za božje življenje nas je skrivnostno rodila pod križem s tako bridkim mučeništvom, ki ga je kdajkoli mogla prestati kaka mati. Mi smo zares otroci njenih solza.« Vse je spodbujal, naj se v trpljenju zatekajo k njej, polni upanja, prepričani, da jih ne bo zapustila. Lojzetu Bortignonu je pisal: »Kolikokrat ste rekli Mariji: 'Pokaži, da si Mati!' Dobro, razodela vam je svoje usmiljeno srce. Milosti, ki ste jih do sedaj prejeli, so zagotovilo, da boste prejeli še večje.« In gospe Asunti Botti je zapisal: »Jutri je praznik angelovega oznanjenja Mariji. Vzvišena Gospa, najsvetejša Devica dobro ve za materinske težave na zemlji, čeprav je najčistejša in brezmadežna. Potolažila vas bo. Ona je tolažnica žalostnih, čutili boste njeno materinsko srce.« Kolikokrat ja spodbujal svoje spovedance, naj ljubijo in častijo Marijo. Pogosto jim je govoril o njej. Duhovnikom je priporočal, naj v svojih pridigah razlagajo Marijine odlike, zlasti brezmadežno spočetje. Če je opazil pri njih kakšno negotovost glede tega, jih je ljubeznivo, toda odločno opozoril. Neka tretjerednica iz Padove piše: »Spominjam se, kako nam je pogostoma priporočal: 'Ljubite Marijo, Marija vse premore! Marija je naša mati.' Ni mogoče povedati, kako je spremenil glas, ko je ponavljal: 'Marija, Marija.' Zdelo se je, kakor da bi bil to zadnji vzdihljaj, s katerim je zaupal Mariji svoje življenje. Ni mi povedal nič drugega, toda spovednico sem zapustila popolnoma spremenjena. Čutila sem, da je Marija razumela moje potrebe in se mi nasmehnila po tistem vzdihu svojega ljubljenega otroka. P. Leopold, čisti in ponižni redovnik, je varno vodil duše k Mariji.« Njegovo zaupanje do Marije je bilo tako veliko, da je tako v svojih lastnih stiskah kakor v stiskah svojih spovedancev pisal Mariji prekrasna pisma. Navajamo en primer: Preblažena Devica Marija, tebi, blažena Gospa, pošiljam v Svetem Duhu tole pismo in te ponižno prosim, poglej vendar milostno na verno družino, ki jo dobro poznaš in za katero veš, da te prosim. Znane so ti velike stiske, v katerih je. Prosim te, dobra in premila Gospa, da jim pomagaš. Presveta Gospa, naj te prosim z vso ljubeznijo in naj trdno verujem, da boš sprejela moje pismo in me uslišala, za kar te prosim. Ponižni in vsega dobrega nevredni služabnik brat Leopold. Taka pisma, polna ljubezni in neomajnega zaupanja, je polagal na oltar pred podobo preblažene Device. Nebeška Gospa se je smehljala, všeč ji je bila preprosta duša. Gotovo mu je spolnila pobožne želje. 18. dan: Marija mu je izprosila milosti Dragi Marijini častilci! Danes naj vam govorijo o zaupanju v Marijo zgledi iz življenja p. Leopolda. Bilo je leta 1927. Gospa Adelina Milazzo iz Padove je bila v veliki stiski. Njeni sinovi so bili sposobni za delo, pa niso mogli dobiti službe. Nobenega upanja na zaposlitev ni bilo več. Neka dobra gospa jim je skušala najti delo, a se ji ni posrečilo. Nesrečna mati poišče p. Leopolda in mu pove svoje gorje. Dobri pater jo posluša, joka z jokajočo, nato pa skoči, kot bi ga nekaj zbodlo in ves vesel zakliče: »Gospa, takoj pojdite v baziliko sv. Justine! Pri oltarju carigrajske božje Matere pokleknite in recite: »Nebeška Gospa, pošilja me tvoj služabnik p. Leopold. Česar ni mogla doseči ona dobra gospa, boš ti gotovo preskrbela. Ne pravite drugega! Pojdite takoj! Ste razumeli? Pojdite takoj!« Gospa je verjela dobremu patru, hitro šla v baziliko sv. Justine, pokleknila pred podobo čudodelne božje Matere in povedala tako, kakor ji je bilo naročeno. Iz cerkve je šla naravnost domov polna upanja, da bo Marija uslišala molitev svojega služabnika. Drugi dan ni bilo nobene težave več! Fantje so nenadoma dobili službe, kakor so želeli. Leta 1928 je petletna deklica iz neke vasi blizu Padove zbolela za meningitisom. Že več dni se ni mogla premakniti, ne spregovoriti besede. Roki je imela prekrižani pod glavo, njene steklene oči pa so bile nenehno uprte v Marijino podobo na steni. Z veliko težavo je mogla zaužiti le nekaj kapljic mleka na dan. Zdravnik je poskusil vse, kar mu je omogočala znanost. Po tem je izjavil, da je dekličino stanje zelo resno. Njen stric je šel 22. oktobra k p. Leopoldu in mu povedal, kako je deklici, in ga prosil, naj jo blagoslovi. Dobri pater se je razžalostil, sklonil glavo skoraj do kolen in dolgo časa ostal tako. Potem je vstal, ves žareč in poln veselja. Rekel je: »Počakajte malo, pridem takoj!« Čez pet minut se je vrnil in veselo rekel: »Gospod, kar mirni bodite, vaša nečakinja bo ozdravela!« V istem trenutku je vstopil samostanski brat z velikim jabolkom v roki. P. Leopold blagoslovi jabolko in ga izroči dekličinemu stricu rekoč: »Nesite tole jabolko deklici, naj ga lepo poje, pa bo zdrava, potem mi pridite povedat, kako ji je.« Stric hitro teče domov. Deklica je bila še vedno negibna, oči steklene in odprte. Stric se skloni k njej in držeč jabolko v roki reče: »Vidiš, kako lepo jabolko ti pošilja p. Leopold. Čudež! Deklica takoj razklene roki, jih vzame izpod glave, se dvigne, sede na posteljo in z velikim tekom poje blagoslovljeno jabolko. Bila je ozdravljena. Vsi navzoči so jokali in se zahvaljevali Bogu in Mariji za tako veliko milost. Stric se je takoj vrnil v Padovo naznanit p. Leopoldu veselo novico. Pater je kar poskočil od veselja in vzkliknil: »Marija je to naredila! To je naredila Marija! Njo hvalimo, njej se zahvaljujmo!« Neki gospod iz Padove že več let ni bil pri spovedi. Končno se ga je dotaknila Božja milost, pa je šel k patru Leopoldu. Ko se je spovedal, mu je pater naložil za pokoro: »Pojdite k Marijinemu oltarju in zmolite enkrat Pozdravljena, Kraljica!« »Pater,« odgovori spovedanec, »oprostite, je že toliko let, ko ne molim več, da sem čisto pozabil to molitev.« »Rekel sem, da zmolite Pozdravljena, Kraljica.« »Oprostite, prosim res ne znam več te molitve.« Tedaj je pater še bolj odločno zahteval: »Zmolite Pozdravljena, Kraljica.« Mož je precej nerazpoložen stopil v cerkev in se ustavil pri Marijinem oltarju. Tam ga je neka sila vrgla na kolena. Nenadoma mu je v ušesih zadonel skrivnosten glas, ki mu je narekoval besedo za besedo iz molitve Pozdravljena, Kraljica. Najprej ga je spreletel srh v kosteh, poten pa sta ga napolnila mir in veselje. Za tistim glasom je ponavljal besedo za besedo, kar mu je pater dal za pokoro. Sestra Marjeta, redovnica iz samostana Marijinega obiskovanja v Padovi, piše: »Avgusta 1916 je padel na fronti mlad oficir Marcel Giacon, moj brat. Neutolažljivo smo ga objokovali. Mama je bila čisto obupana. Starejši brat, ki je bil tudi v vojski, je pisal s fronte, naj gremo h kapucinu p. Leopoldu, da nas on gotovo potolaži. Ob prvi priložnosti sva res šli z mamo in sestro v kapucinski samostan in prosili za razgovor s p. Leopoldom. Zelo ljubeznivo nas je sprejel, z zanimanjem poslušal žalostno zgodbo in kakor po navdihnjenju spregovoril: »Gospa, bodite mirni! Vaš sin je že na kraju počitka!« Naročili sva sv. mašo za pokojnega Marcela. Patrove besede so nas zelo potolažile. Mama je bila kot prerojena in velik mir ji je napolnil srce. Nekaj dni potem je spet želela naročiti mašo za brata. Ko smo prišli v kapucinsko cerkev, sva pozvonili pri oltarju Brezmadežne. P. Leopold je takoj prišel in se ustavil pred Marijinim oltarjem. Mama mu je ponudila dar za sveto mašo. Ko je s koščeno roko odklonil denar, je počasi zlogoval tele besede: »Ne, ne, ne potrebuje več maš.« Po kratkem molku je nadaljeval: »Vaš sin je že v nebesih. Tega ne pravim jaz, ampak Marija.« Z bleščečim pogledom in s kretnjo nam je pokazal na Brezmadežno. Kar spreletelo naju je. Nadnaravno je vdrlo v nas. Solze veselja so privrele iz naših oči, naša srca pa je napolnil neizrekljiv mir. Kadarkoli se spomnimo na pokojnega Marcela, se vedno znova vrača vnaša srca mir in veselje. To je jasen dokaz, da je Marija govorila po p. Leopoldu. V bolnici v Padovi je ležal železničar, ki ni bil že 40 let pri spovedi in obhajilu. Sestre so poklicale p. Leopolda, toda bolnik ga je nesramno odklonil. Pater ni obupal. Prosil je Marijo, pribežališče grešnikov, naj izprosi bolniku čudež spreobrnjenja. Naslednjega dne je bolnik sam prosil, naj še enkrat pokličejo tistega malega redovnika, češ da mu je vedno pred očmi. P. Leopold se je ves srečen vrnil k bolniku in ga spravil z Bogom. Revež je živel še 5 dni in želel imeti vedno pri sebi p. Leopolda. Kar naprej je ponavljal: »Tisti pater je angel, tisti pater je angel.« Potem ja umrl. Neki Leopoldov spovedanec piše: »Nekega dne mi je pater poslal pismo, v katerem mi je povedal, da je težko obolel in da bo moral iti v bolnico. Rotil me je, naj prosim Marijo zanj. Vso noč sem molil in jokal pred Marijino podobo. Zdelo se mi je, da bo moja prošnja uslišana. Drugo jutro sem takoj šel k predragemu patru, ki me je ves zadovoljen vprašal: 'Kaj vam je rekla Marija o meni?' 'Pater, če se ne motim, mi je rekla, da bo uslišala mojo molitev za vas!' 'Točno! Po vaši molitvi me je Marija ozdravila. Ne bo mi treba iti v bolnico. Zahvaliva se skupaj Mariji!' Pater je jokal od veselja.« 19. dan: Pater Leopold v Lurdu Dragi Marijini častilci! V juliju l. 1934 je Marija izkazala p. Leopoldu posebno milost. Romal je v Lurd. Že davno je želel poljubiti tisto blagoslovljeno zemljo, ki jo je Marija posvetila s svojo navzočnostjo. Končno so se uresničile sladke sanje. Nekaj njegovih spovedancev ga je hotelo imeti za spremljevalca na potovanju. Prevzeli so nase vse potne stroške. Na romanje je šel ves prevzet od veselja in ves pomlajen. Med potovanjem je kar naprej spovedoval. Vsi so se hoteli spovedati pri njem. V Turinu se je zgodilo nekaj posebnega. Guido Mazzocco, škof v Adriji piše: »Julija l. 1934 sem imel posebno srečo, da sem romal skupaj s p. Leopoldom v Lurd. Mimogrede smo se ustavili v Turinu. Obiskali smo Malo hišo božje previdnosti. Najbolj me je prevzelo in nikoli ne bom mogel pozabiti, kakšno spoštovanje so izkazovali p. Leopoldu vsi oskrbovanci in sestre v Kotolengovi hiši. Ko je hodil po tistih ozkih hodnikih in obiskoval družine, kjer so bili zbrani toliki trpini, so se zgrinjali okoli njega, poklekovali, mu poljubljali roke in ga prosili za blagoslov. Toda nihče ga nikoli prej ni videl, saj še govoriti niso slišali o njem.« V Lurdu je p. Leopold preživel nekaj nebeško lepih dni, neprestano je molil in spovedoval. Maševal je pri oltarju v votlini prikazovanj, kjer mu je Marija izprosila posebne milosti. Na Marijino podobico je zapisal, kako mu je Marija dala razumeti, da mora začeti svoje duhovno življenje od začetka, češ da ni bilo nič, kar je storil do zdaj. Tako je ponižno izpovedal, da je prejel nadnaravno razsvetljenje, ki ga je razumela samo njegova duša, ko je bila že tako visoko na poti popolnosti. Udeleževal se je vseh verskih prireditev romanja s tako vero in pobožnostjo, da so bili ganjeni vsi, ki so ga videli. Pripovedovali so, da mu je žarelo na licih nepopisno veselje in da je neprestano ponavlja: »Danes smo videli čudovite stvari!« Presrečni dnevi so prehitro minili. P. Leopold se je vračal potolažen. Marija se mu je smehljala in ga v svoji ljubezni pripravljala na velik čudež. Zvečer 13. julija 1934 sta se vračala iz Lurda g. Lojze Callegaro, župnik iz Cornegliana blizu Padove, in p. Leopold. Na padovanskem kolodvoru sta izstopila. Tam ju je čakal kočijaž Avgust Formentin s svojim sedemletnim nečakom Angelom Bernardijem. Peljali so se po Dantejevi ulici in se nenadoma srečali z večjim tramvajem. Med tramvajskimi tračnicami in obcestnimi stebri je bilo tako malo prostora, da kočija nikakor ne bi mogla mimo, ne da bi bila uničena. Mnogo ljudi je bilo tisti trenutek navzočih. Začeli so vpiti kočijažu in vozniku tramvaja, naj ustavita. Toda ne tramvaj ne konj se nista hotela ustaviti, ampak sta šla čudežno drug mimo drugega. Ljudje so jih obkolili, nastala je taka gneča, da so se morali ustaviti. Ko pa so ljudje zagledali v kočiji p. Leopolda, so zavpili: »Zato se jim ni nič zgodilo, ker imajo p. Leopolda. »Dobri pater je v svoji sramežljivosti odgovoril: »Ne, saj sva dva duhovnika, ki se vračava iz Lurda. Marija nas je rešila!« Ljudje so jih ganjeni spremljali prav do kapucinskega samostana. Preden se je g. Lojze vrnil na svojo župnijo, je p. Leopold vprašal kočijaža Formentina, kaj se je pravzaprav zgodilo. Ta je odgovoril: »Tisti trenutek se mi je zdelo, da se je cesta razširila.« Dva dni pozneje sta se župnik Lojze in kočijaž Formentin vrnila na kraj rešitve. Izmerila sta prostor med tračnicami in stebri in se še bolj prepričala, da so bili rešeni samo po čudežu, ki ga je izprosila Marija v strašni nevarnosti. P. Leopold je rad poslušal, ko sta mu kočijaž Formentin in njegov nečak Bernardi večkrat pripovedovala o tem dogodku. Vsakokrat je bil do solz ganjen in je ponavljal: »Marija nas je rešila, Marija nas je rešila!« Tako v tej kakor v mnogih drugih okoliščinah je Marija pokazala, kako so ji bile všeč besede, ki jih je njen služabnik tako rad ponavljal: »Vse pričakujem po mogočni Marijini priprošnji in po njenem materinskem Srcu.« Deviška Mati privlači k sebi vse človeške otroke, jih materinsko oskrbuje s tako velikimi milostmi, darovi in prednostmi, da bi mogli dejansko najti v njej izpolnitev svojih srčnih želja vsi ljudje. Od tod izvirajo različne marijanske pobožnosti, ki se nanašajo na posebne Marijine prednosti, odlike, kreposti, na kraje prikazovanj in češčenja. Vse pa imajo svoj začetek in konec v osnovni pobožnosti, to je v predanosti in obveznostih, ki jih narava in krepost narekujeta, ohranjata in poglabljata v dobrem otroškem srcu. Od tod tako številni naslovi, s katerimi olepšujemo svojo pobožnost do Marije. Tako radi jo motrimo skozi prizmo, iz katere se lomi v tisočih barvah ena sama svetloba, ki jo razliva nanjo Kristus, njeno in naše Sonce. P. Leopold je otroško ljubil Marijo. Ta ljubezen ga je podpirala v življenjskih težavah, ga razsvetljevala, navduševala in tolažila. Kdor je z njim živel, rad priznava, da je nemogoče povedati, kako je ljubil Marijo. Težko je z besedami izraziti, kako je zvenel njegov glas, ko je govoril o Mariji, in kako so žarele njegove oči, ko je gledal njene podobe. Morali bi ga videti, da bi razumeli, kakšen plamen ljubezni je žarel v njegovem srcu. Imel je to srečo, da je njegova mama zelo ljubila Marijo. Njej ga je posvetila že od rojstva in vžgala v njegovem srcu iskro tiste ljubezni, ki se je potem tako razplamtela. Sam je rekel takole: »Mariji sem bil posvečen že kot otrok. Marija me je na poseben način podpirala v mojem poklicu.« Vodite, drage matere, svoje malčke rade k Marijinemu oltarju. Prepovedujte jim o Mariji, Jezusovi materi, in Marija vam jih bo varovala. 20. dan: Nebeški prijatelji Dragi Marijini častilci! V nebesih imamo poleg Marije še druge prijatelje. V to je bil trdno prepričan tudi naš p. Leopold. Nadnaravno ozračje, ki ga je p. Leopold širil okrog sebe, je razumljivo po vsem, kar smo do sedaj o njem povedali. Še bolj pa ga osvetljujeta vidik, kako je pater gledal na občestvo svetnikov, in njegovo zaupno prijateljstvo z nebeškimi prijatelji. Občestvo svetnikov vključuje vse ude Cerkve v njeni trojni razsežnosti: potujoča, trpeča in zmagoslavna. Najodličnejši med njimi so tisti, ki so že dosegli pri Bogu nagrado za svoje boje in bridkosti. Po njihovi družbi tudi mi hrepenimo z vsemi silami svojega življenja. Spoznati njihovo življenje in zglede se pravi obogatiti svoje življenje. V veliko tolažbo je naši slabosti, ko jih kličemo na pomoč. A najbolj zgovoren način češčenja svetnikov je, kadar jih posnemamo. Tako upamo, da bomo prišli v njihovo družbo in živeli z njimi srečno brez konca. Sv. Pavel pove to z enim izrazom: »Naša domovina pa je v nebesih (Fil 3,20).« Lahko bi prevedli tudi: »Naša prijateljstva so v nebesih.« Pobožnost do svetnikov ima marsikaj skupnega z našimi prijateljstvi na zemlji. Božja previdnost nam daje prijatelje med sorodniki, v poklicu in v družbi. Izbiramo si jih pa tudi sami po nekem duhovnem sorodstvu. Prijateljstvo uresničuje in utrjuje povezanost v pogledih in namenih. Če vse to prenesemo na naše prijatelje v Bogu, imamo pravo pobožnost do svetnikov. P. Leopold nam je čudovit zgled takega prijateljstva. Da je p. Leopold med svetniki najbolj ljubil sv. Frančiška Asiškega, je razumljivo. Kot redovnemu ustanovitelju in očetu mu je izkazoval vso pozornost in ljubezen. Občudoval ga je ne samo kot ljubitelja narave, ampak kot drugega Kristusa v njegovi edinstveni odliki med svetniki. Takole je pisal: »Tudi pred Frančiškom je Bog govoril Cerkvi po svojih svetnikih, ki so svetili ljudem kot zgled evangeljske pravičnosti. A v nobenem svetniku ni nebeški Oče razodel svojega Sina tako, kakor v sv. Frančišku. V njegovi osebi nam je dal živo Odrešenikovo podobo, ki tako verno predstavlja Kristusa, kakor ga sploh more izžarevati umrljivi človek. Zato lahko rečemo, da nam je v Frančišku res govoril Oče po svojem edinorojenem Sinu.« V Frančišku je p. Leopold gledal branitelja evangelija, zato je čutil dolžnost nadaljevati njegovo poslanstvo. Njegova misel: »Kakšno je bilo Frančiškovo poslanstvo? Kakor našega Gospoda Jezusa Kristusa samega. Frančišek je bil izbran, da upodobi v sebi učlovečenega Božjega Sina. Vse njegovo življenje pričuje za Kristusa. Kristusovo poslanstvo pa je bilo uničiti delo satana in prinesti človeštvu zveličanje. Tudi Frančišek je bil izbran za zveličanje sveta v borbi preti satanu. S sv. Pavlom je mogel reči: »Kristus me je postavil, da branim njegov evangelij.« Bog je zaupal Frančišku veliko nalogo: oživiti evangelij, pa ne z bliščem človeške modrosti, ampak z bolečim in ljubečim življenjem. P. Leopold je pisal: »Ko premišljujemo življenje in delo sv. Frančiška, takoj spoznamo, kako je bil izbran, da obnovi Kristusovo delo in oživi med nami Kristusa, kakršen je bil v svojem ponižanju, trpljenju in križanju. Tudi Frančiškovi sinovi so poklicani, da na tak način oznanjajo evangelij.« P. Leopold se je zatekal k Frančišku z odprtim srcem, poln ljubezni in zaupanja, prepričan, da bo prejel obilje milosti in blagoslova. Pisal je: »Naš sv. oče Frančišek je sodeloval pri odrešenju na poseben način, ker je nosil na svojem telesu rane na šega Gospoda. Med očetom in sinovi so dobrine skupna last. Čim bolj ljubeče bomo povezani s svojim serafskim očetom, tem bolj nam bo kot svojim sinovom posredoval iz obilja svojih milosti v Kristusu.« Te lepe misli so se ujemale z njegovim življenjem, posvečenim posnemanju sv. Frančiška. V posnemanju je videl najzanesljivejše zagotovilo svetnikovega varstva. Ljubezen do božje Matere Marije je narekovala p. Leopoldu tudi globoko spoštovanje do njenega moža sv. Jožefa. Jezusov rednik je ljubil skrito življenje, zato je bil patru še toliko bolj všeč. Jožefovo življenje na zemlji je bilo tesno povezano z veseljem in žalostjo božje Matere. P. Leopold je upal, da mu bo sveti Jožef pomagal v smrtni uri. Tistih trenutkov se je namreč božji služabnik v svoji veliki ponižnosti najbolj bal. V bolniški kapeli, kjer je p. Leopold toliko ur kleče premolil, je bila na oltarju lepa podoba, ki je predstavljala svetega Jožefa, kako umira v Jezusovih in Marijinih rokah. Posebno so bili p. Leopoldu ljubi tisti nebeški prijatelji, ki so mu bili sorodni po teženju in načinu življenja. Ker ga je Bog poklical, naj hodi za sv. Frančiškom, je posebej častil svetnike svojega reda. Prednost je imel seveda sveti Anton Padovanski. Večkrat je pošiljal spovedance na njegov grob, kjer so našli tolažbo in pomoč. Njegova vroča želja po apostolatu na slovanskem jugu mu je navdihovala posebno češčenje do sv. bratov Cirila in Metoda. V njegovi sicer tako ubogi in prazni sobi je visela na steni njuna podoba. Z njo se je rad pohvalil, češ da predstavlja apostole njegovega ljudstva. V svojem misijonskem idealu, ki ga pa ni mogel nikoli uresničiti, je rad častil velikega vzhodnega apostola, sv. Frančiška Ksaverja. Ta svetnik je bil posvečen za duhovnika v Benetkah in je opravil prvo sveto daritev pri kapucinih na Giudecchi v kapeli sv. Janeza Krstnika. Spominski dogodek je upodobljen na oltarni podobi. Kadar se je p. Leopold mudil v Benetkah, je vselej obiskal to kapelo in počastil sv. Frančiška Ksaverja. Tudi drugim se je priporočal, naj gredo molit zanj njegovemu nebeškemu zavetniku. Sv. Leopold je bil njegov veliki zavetnik. Njegov oltar je v baziliki sv. Antona. Vsako leto je šel na njegov god, 15. novembra, tja maševat. Poleg svojega angela varuha, ki ga je rad častil in poleg vernih duš v vicah, ki se jim je rad priporočal, je p. Leopold imel še mnogo drugih prijateljev. Med njimi zlasti sv. Gregorija Barbariga, arškega župnika sv. Janeza Vianneja in sv. Katarino iz Aleksandrije, ki ima cerkev v Padovi. P. Leopold jo je šel vsako leto počastit na njen praznik. Zmeraj so ga videli, kako so je ponižno sklonil, ko so mu položili na glavo njeno relikvijo. Kakor pravi izročilo, je svetnica znala čudovito braniti sveto vero pred poganskimi filozofi. Zato se ji je rad priporočal, da bi njemu in njegovim spovedancem izprosila modrost in prepričevalno moč. 21. dan: Iskal je Kristusa v bolnikih Dragi Marijini častilci! V teh šmarnicah premišljujemo, kako globoko veren je bil p. Leopold Mandić. Poslušajte danes, kako je iskal v bolnih trpečega Zveličarja. P. Leopold je ljubil uboge, za bolnike pa je bil naravnost poosebljena ljubezen. Zanjo bi žrtvoval tudi življenje. Prvi so bili njegovi domači bolniki. V Padovi so imeli ob njegovem času kapucini svojo bolnico, kjer so bili stari in bolni redovniki iz vse province. P. Leopold jim je hotel biti vedno blizu. Samostanski brat pripoveduje: »P. Leopold je imel veliko sočutje do starih in bolnih sobratov. Vsak dan jih je po večkrat obiskoval in tolažil. Če sta bila odsotna predstojnik in njegov namestnik, je bil on na vrsti, da ju je nadomeščal, ker je bil v družini najstarejši. Tedaj si ni dal miru. Bil je vedno okoli bolnih sobratov. Rekel sem mu, naj bo miren, saj je za bolnike dobro poskrbljeno. Odgovoril mi je, da mora predstojnik vse žrtvovati, da ustreže bolnikom v vseh njihovih potrebah in željah. Bolniki so čakali na njegov obisk kakor na prihod angela iz nebes.« Tudi za bolnike zunaj samostana je skrbel, kolikor je le mogel. Ko so ga povabili, jih je rad obiskal, ne glede na žrtve. Popoldanske ure je navadno porabil za obiske bolnikov, tudi poleti v najhujši vročini. Trpljenje bolnikov ga je vedno ganilo. Zato je nadlegoval Božje Srce, dokler mu ni dalo, za kar ga je prosil. Smehljaje si je govoril: »V takih primerih moramo nadlegovati Boga, kakor je tisti mož nadlegoval svojega prijatelja sredi noči tako dolgo, da je moral vstati in mu dati, kar ga je prosil.« Navajamo samo nekaj primerov. Napisali bi mnogo knjig, če bi hoteli povedati vse. Albert Bedin iz Marendole pripoveduje: »L. 1933 sem težko zbolel in kmalu sem bil s svojimi močmi pri kraju. 31. julija zjutraj sem se začel boriti s smrtjo. Ko je prišel zdravnik, je povedal, da ne bom dočakal večera. V moji sobi je bilo več ljudi, ki so čakali, da bi bili navzoči pri moji smrti. Poleg mene je bil tudi župnik, ki me tisti dan ni zapustil. Moji domači so vedeli, da sva si s p. Leopoldom velika prijatelja. Mislili so, da bi bilo dobro, če bi ga poklicali k meni. Šli so ponj in ga pripeljali z avtom okoli treh popoldne. Ko je, stopil v mojo sobo, je rekel vsem navzočim: »Verujte in zaupajte!« Nato je prosil, naj ga pustijo samega z menoj. Tudi župnik se je umaknil. Ničesar nisem razumel, toda naenkrat sem se zbudil zaradi udarcev po licu, ki sem jih začutil. Pred seboj zagledam p. Leopolda, ki me je začel poljubljati na lice. Potem je odprl vrata in poklical ljudi, rekoč: »Zaupajte, verujte! Pomagajte mi! Molite! Bolnik je že moj!« Ko sta me skupaj z župnikom mazilila, sem nenadoma ozdravel. Ob štirih je prišel zdravnik, prepričan, da me bo našel mrtvega. Začudeno je gledal, ko me je videl sedečega na postelji in slišal, kako sem se smejal in se pogovarjal z ljudmi, ki so čakali moje smrti. P. Leopold je ponižno sklonjen ponavljal: »Vera in zaupanje v zakrament sv. maziljenja sta mu pomagala!« Marija Zanirati iz Stellate pripoveduje: »Moja hči je že tri leta zelo hudo trpela na hrbtenici. Kljub najboljši zdravniški negi je vedno bolj slabela. Niti za najmanjše delo ni bi la več sposobna; kmalu se še premakniti sama ni več mogla. Preiskal jo je še en specialist, ki je izjavil, da ozdravljenje ni mogoče. Leta 1939 se mi je sanjalo, naj grem k p. Leopoldu. Še tisto jutro sem odpotovala v Padovo. Ko sem videla p. Leopolda, sem občutila neomajno zaupanje in vero, da bom uslišana. Povedala sem, kaj se je zgodilo moji hčerki. Ko sem jokala, je bil ganjen tudi dobri pater; malo je pomislil in rekel: 'Še danes boste uslišani! Pomirite se! Hčerka bo ozdravela, potem naj gre vsako nedeljo k obhajilu!' Opogumila sem se in odprla p. Leopoldu še eno srčno rano. Moja sestra je bila v veliki denarni stiski zaradi hudih družinskih tragedij. Takoj mi je odgovoril: 'Bodite brez skrbi! Vaša sestra bo dobila drugo službo, božja previdnost je ne bo zapustila.' Bila sem vsa iz sebe ob toliki dobroti, toda nisem bila še zadovoljna. Še nekaj me je težilo, pa si nisem upala povedati. Dobri pater je uganil mojo bolečino in mi z očetovsko dobroto odprl srce na stežaj. Povedala sem mu, da imam nečaka, ki je v španski vojni dobil v prsi kroglo, ki je obtičala blizu srca, od koder je ni mogoče odstraniti. Povzroča mu hude bolečine in je neprestano v nevarnosti, da podleže. P. Leopold je ostal dolgo časa zamišljen, potem mi je blagohotno, da me ne bi razžalostil, odgovoril: 'Ne, gospa, tega pa ne!' Ko sem se mu prisrčno zahvalila za dve milosti, sem šla iz spovednice in stopila v cerkev, da bi molila. Čez kakih deset minut se je pri vratih prikazal p. Leopold, ki me je poklical k sebi in rekel: 'Gospa, tudi to se bo zgodilo! Vaš nečak bo ozdravel, tudi zanj bo dobri Bog priskrbel.' Zdaj nisem mogla več zadržati solz, s katerimi sem omočila roko dobremu patru. Vse se je zgodilo, kakor mi je napovedal. Ko sem prišla domov, sem našla hčerka popolnoma zdravo. Dobila sem jo pri delu v pralnici. Od tedaj ni bila nikoli več bolna. Tri dni pozneje mi je sestra pisala, da je imela veliko srečo in da se je gospodarsko osamosvojila. Tudi nečak mi je pisal, da so izginile vse bolečine in da lahko dela kot nekdaj.« Gospa Ana Gazzi, iz istega kraja, pripoveduje: »Leta 1936 sem pričakovala otroka. Začutila sem hude bolečine, prišlo je do zastrupljenja in hudega vnetja ledvic. P. Leopold mi je brzojavil, naj grem v bolnico, da me blagoslavlja in da bo vse v redu. Zdravnik je takoj ugotovil najhujši primer zastrupitve pri porodu. Drugo jutro je sam profesor izjavil, da mi ostaja samo še ena ura življenja. Zato so me pustili kar v operacijski sobi, da bi tam umrla. Jaz pa sem še vedno zaupala v p. Leopolda. Nenadoma je nekdo potrkal na vrata. Zaslišala sem glas: 'Nekaj nujnega imam za vas!' Bil je telegraf p. Leopolda. Tisti trenutek sem rodila deklico. P. Leopold mi je po telegrafu sporočil: 'Blagoslavljam vas in deklico.' Dva dni pozneje sem zapustila bolnico. Bila sem popolnoma zdrava. V zahvalo smo dali deklici ime Leopoldina. Pozneje je šel moj mož v Padovo h kapucinom, da bi se zahvalil p. Leopoldu, ki ga do tedaj še nikoli ni videl. Komaj je stopil med ljudi, ki so čakali, da pridejo na vrsto za spoved, pride ven pater Leopold in ga pokliče, rekoč: 'Naj pride sem oče moje Leopoldine!'« Ti primeri razodevajo patrovo plemenito sočutje do mater v njihovih bolečinah. Vpričo tolikih solza tudi sam ni mogel več zdržati. Jokal je z njimi. S svojimi solzami in molitvami za matere je ganil božje Srce, da se je milostno ozrlo nanje in posušilo njihove solze. 22. dan: Tolažnik nesrečnih Dragi Marijini častilci! Letos razmišljamo o življenju in delu Marijinega prijatelja p. Leopolda. Več kot lepe besede o njegovih krepostih povedo dogodki iz njegovega življenja. Poslušajte jih, po njih nas Bog uči. Leta 1932 je zadela Elizabeto Fiorazzo Salemi iz Padove strašna nesreča. Njen edini sin je tako zbolel na živcih, da se mu je začelo blesti. Zdravnik Borgherini ga je sklenil poslati v zavod za duševne bolezni. Nesrečna mati je bila vsa iz sebe od bolečine, saj je bil sin njeno edino upanje za prihodnost. Božja previdnost ji je navdihnila misel, naj obišče p. Leopolda. Dobri pater jo je potrpežljivo poslušal, jokal z njo in dolgo molčal. Potem se mu je obraz zasvetil in je rekel: »Gospa, pomirite se! Danes smo v evangeliju brali, kako je Jezus obudil mladeniča iz Naima. Kakor se mu je zasmilila uboga vdova, tako se mu smilite tudi vi. Verujte in zaupajte, vaš sin bo ozdravel!« Tako se je tudi zgodilo. Ko je prišla domov, je našla sina popolnoma zdravega. Duševna bolezen je izginila za vselej. Spet je lahko opravljal težko in naporno službo v uradu. Tudi Marija Capato iz Guzzona je doživela leta 1940 hudo nesrečo. Dvajsetletnega sina je začela metati božjast. Vse so poskusili, da bi ga rešili, a bilo je zaman. Mama je romala peš v Padovo, da bi na grobu sv. Antona molila za sina in mu izprosila zdravje. Blizu Padove je vsa onemogla sedla kraj ceste, da bi se odpočila. Neka ženska ji je svetovala, naj gre k p. Leopoldu, da ji bo gotovo pomagal. Toda bila je razočarana. P. Leopold ji je rekel: »Nesrečna mati, ali ne veš, da je ta bolezen neozdravljiva?« Mati se je milo razjokala. P. Leopold je malo počakal, potem ji je ves nasmejan rekel: »Veruj, zaupaj, tvoj sin bo gotovo ozdravljen!« Gospa je odšla vsa potolažena. Sinu se je obrnilo na bolje. Čez enajst mesecev pa ga je zopet vrglo. Prestrašena mati se je vrnila k p. Leopoldu. Komaj jo ta zagleda, takoj spozna, zakaj je prišla; pa ji reče: »To je bil hudobni duh, ki ga je vrgel, a zdaj ne bo več mučil tvojega sina. Pojdi in zaupaj!« Od tedaj je bil sin zdrav. Veliko zla in trpljenja izvira iz človeške hudobije in krivice. Za bolečine stiskanih in po krivici preganjanih je bil p. Leopold zelo občutljiv. Tolažil jih je in spodbujal, naj zaupajo v božjo previdnost, ki končno poravna vse krivice. Hildi Palloni je pisal: »Nad človeško hudobijo in zlobo je Bog, ki hudo kaznuje, najvišji Sodnik, ki je takole razsodil: 'S kakršno mero merite, s takšno se vam bo odmerilo (Mt 7,2).' Po domače pravimo: Kar kdo išče, najde. Verujte v Božjo pravico, pa ne boste razočarani!« Če je bilo potrebno, je p. Leopold s svojimi molitvami hitro dosegel pri Bogu pravico za stiskane. L. 1937 se je nenadoma znašlo v hudi stiski kar petnajst kmečkih družin v neki vasi blizu Padove. Veleposestnik je zahteval, da mu vrnejo njive in travnike, ki so jih imeli v najemu. Eden od njih se je zatekel k p. Leopoldu in mu vse povedal. Ko je slišal žalostno zgodbo, je pater ves žareč rekel: »Recite vsem, naj zaupajo v Boga! Ne bo se zgodilo, česar se boje. Tisti človek je sicer gospodar posestev, Bog pa je gospodar vesolja. Zaupajo naj!« Tako je tudi bilo. Gospodar je sicer vse poskusil, a svojega namena ni mogel doseči. Kmetje so ohranili njegova posestva. L. 1941 se je v neki vasi blizu Padove zgodilo tole: Ubog kmet s petimi otroki je bil v nevarnosti, da izgubi stanovanje in najemništvo. Sosed, ki se je hotel polastiti še njegovih njiv, ga je za to obrekoval in tožil pri gospodarju. Zatekel so je k p. Leopoldu. Ta mu je rekel: »Gorje tistemu, ki vas obrekuje in toži! Naj samo poskusi, da bi vam škodoval! Zaupajte, verujte! Izgubil bo najemništvo prej ko vi!« Tako se je tudi zgodilo. Gospodar ni maral verjeti tožbam in obrekovanju. Da bi naredil temu konec, je lepega dne odvzel krivičnežu hišo in polje, medtem ko je preganjani kmet ostal z otroki na svojem. Januarja 1942 je dečka Alojzija Masiero iz Padove napadla huda mrzlica. Zdravnik je odkril meningitis. Sedmi dan meseca je bilo otroku tako slabo, da so vsi pričakovali smrt. Imel je nad 40° vročine. Otrokov oče se je zatekel k p. Leopoldu. Ker je tisti dan tudi on ležal bolan v postelji, mu je poslal svetinjo in listek z besedami: »Zaupajte! Otrok bo ozdravel!« Oče se je vrnil domov ves zadovoljen. Komaj je položil svetinjo na otrokove prsi, je vročina izginila in otrok je bil zdrav. Advokat Avguštin Solda iz Monselice pripoveduje: »L. 1939 je zbolel moj triletni sinko Sergij. Zdravnik je ugotovil pljučnico. Vročina je bila visoka. Vzamem avto in se peljem v Padovo k p. Leopoldu. Rečem mu: 'P. Leopold, moj Sergij ima pljučnico, pomagajte nam!' Pater mi reče: 'Bodite mirni, otroku bo bolje! Ko bo zdrav, mi pridite povedat!' Ko pridem domov, najdem otroka v mirnem spanju. Vročine ni bilo več. Ob osmih je prišel zdravnik. Čudil se je, ker je otrok dihal mirno. Z mojim dovoljenjem ga je zbudil, ga natančno pregledal, a ni našel nobenega sledu pljučnice. Ponavljal je: 'Ne razumem, ne moram razumeti; saj ni ničesar več!' Česar ni mogel razumeti zdravnik, smo dobro razumeli mi. P. Leopold je izprosil našemu Sergiju čudežno ozdravljenje.« Vzroki za človeško bolečino so neštevilni. Včasih je dovolj lepa beseda, da potolažimo bližnjega v bridkosti. Kdor je usmiljen, bo vsepovsod izkazoval krščansko usmiljenje in tolažil žalostne. P. Leopolda so vedno zelo ganile nesreče drugih: ubogih, bolnikov, stiskanih. Posebno je znal tolažiti tiste, ki so bili potrti zaradi svojih grehov. Sočustvoval je z vsakim, ki je trpel. 23. dan: Trpel je s trpečimi in žalostnimi. Dragi Marijini častilci! Kdor ljubi Marijo, ljubi Jezusa. Kdor pa ljubi Jezusa, ima ljubeče srce posebno za tiste, ki trpijo in so nesrečni. Tak je bil blaženi p. Leopold. 12. decembra 1928 je prišla zgodaj zjutraj k p. Leopoldu učiteljica Ana Giovanelli. Jokaje je opisovala svojo nesrečo: »Gospod pater, pravkar sem brala v današnjem dnevniku, da je obsojen moj bližnji sorodnik. Zdaj moram z avtobusom v šolo k pouku kot vsak dan. V avtobusu bo kakih deset kolegic, ki bodo brale časopis in komentirale vest, ki je zame tako boleča. O, kako me je sram!« Krčevito je jokala. P. Leopoldu se je smililo ubogo dekle. Poglobil se je v molitev, potem je rekel: »Pojdite mirno v šolo, nihče ne bo govoril o tem!« A to je še ni pomirilo. Mislila je, da ji je pater rekel to kar tako, da bi ji pač nekaj rekel. Zato ni hotela oditi, ampak je še naprej bridko jokala. P. Leopold mirno in dostojanstveno ponovi: »Pojdite v miru, zagotavljam vam, da o tem ne bo nihče črhnil niti besedice! Da v avtobusu ne bo nihče bral časopisa.« Učiteljica je odšla. Našla je kolegice, ki so čakale na avtobus prav ob kiosku, kjer so prodajali dnevnike, a ga nobena ni kupila. Zamišljene so molčale. Med vožnjo se je sprevodnik, ki je sicer bil vajen njihovega živahnega pogovarjanja, čudil splošnemu molku. »Kaj je to danes? Ste zgubile jezike ali kaj?« jih je vpraševal. Tudi ko so se vračali, ni v avtobusu nihče bral časopisa. Kar je napovedal p. Leopold, se je natančno izpolnilo: ne tisti dan ne pozneje ni nihče vpričo nje omenil tega, kar jo je tako bolelo. Vendar ni mogoče vedno odvrniti nesreče. Včasih je treba tudi spodbujati k vdanemu prenašanju trpljenja. Tudi Jezusa na Oljski gori je angel tolažil, naj izpije kelih trpljenja do dna za zveličanje sveta. P. Leopold je znal tudi to. Če je bila Božja volja, da ljudje sprejmejo trpljenje kot sredstvo zveličanja zase in za druge, se je potrudil in jih pripravil, da so vdano sprejeli trpljenje iz Božjih rok. 14. junija 1937 je neki mož iz vasi blizu Padove prišel v mesto in si kupil kip Jezusovega Srca. Šel je k p. Leopoldu, da bi mu ga blagoslovil. Patru je bil kip zelo všeč. Blagoslovil ga je in dolgo časa ogledoval. Prosil je moža, naj postavi kip na okno spovedne sobe, da bi ga bolje videl. Nato ga je vzel v roke in premišljeval. Minilo je več minut. Pater je nepremično gledal kip. Potem se ves preplašen obrne k možu, ki ga je začudeno gledal, in reče: »Poslušajte, gospod, vsi moramo trpeti v življenju! Jezusovo Srce želi nadaljevati v nas svoje trpljenje za odrešenje sveta. Sprejmite bridkost, ki vam jo pošilja! Pojdite v miru, molil bom za vas!« Mož ni mogel razumeti, kaj je mislil pater, ko je to govoril, zato se je zelo nemiren napotil proti domu. Nedaleč od doma mu je prišel naproti brat, ves objokan. Povedal mu je strašno novico: Medtem ko je bil on v Padovi, je mamo zadela kap in je bila takoj mrtva. Nekega dne je prišla k p. Leopoldu mati z bolnim otrokom. Prosila ga je za blagoslov. Pater je dolgo molil za otroka, ga blagoslovil, ljubeče pobožal, se obrnil k materi, ki je trepetala. Komaj je čakala, da bi slišala, kaj ji bo povedal. Počasi je izgovarjal tele besede: »Gospa, vedno moramo biti pripravljeni izpolnjevati Božjo voljo. Bog naredi vedno vse prav in nam v dobro. Ta deček je ustvarjen za nebesa, zemlja je preveč grda zanj.« Čez nekaj dni je otrok umrl. Uboga mati je v svoji silni bolesti našla tolažbo v patrovih preroških besedah. P. Leopoldu je bilo jasno, da je bistvo evangelija v ljubezni do vseh, dobrih in hudobnih. Do teh morda še prav posebno. P. Rajmund iz Herne piše: »Najbolj sem občudoval njegovo ljubezen do sobrata, ki mu je prizadejal veliko hudega in končno postal tako neznosen, da so ga morali odpustiti iz samostana. Bil je zelo užaljen in ves razjarjen. Ker pa je bilo treba dobiti spregled redovnih obljub, so ga določili za naš samostan, kjer naj bi počakal na odgovor iz Rima. Ko sem zatem prišel v Padovo, me je p. Leopold v pogovoru kar rotil, naj ga lepo sprejmemo, naj prosim predstojnika, da bo dober z njim, dokler ostane tam, ker je na vsak način treba rešiti vsaj njegovo vero. 'Povej ubogemu bratu, mi je naročil, da bom vedno molil zanj, da se ga bom vedno spominjal pri sv. maši, da bom tudi maševal zanj. Povej mu, da ga imam še vedno rad!' To me je prevzelo. Kakšna ljubezen je to! Več kot materinska!« Za p. Leopolda je bilo vse zaobseženo v tem: ljubiti do konca, žrtvovati se za druge. V tem je bila vsa njegova skrivnost in vsa njegova moč. Zato je lahko vsakogar potolažil, vsem pomagal. Nekdo ga je vprašal: »Pater, kako so mogli svetniki s tako gotovostjo napovedati čudežno ozdravljenje bolnikov?« Odgovoril je: »Don Bosco je na podobno vprašanje odgovoril: 'Ko bi vedeli, koliko stanejo čudeži, bi prosili Boga, naj nam nikar ne daje takih darov. Da, čudeži stanejo, pa še koliko!' Ko se svetnik sreča z bolnikom, ki prosi za ozdravljenje, se postavi med Bogom in med njim kot posrednik, kot tarča in kot žrtev, kakor bi hotel reči: 'Ljubi Bog, tukaj sem, kaznuj mene, temu bolniku pa daj zdravje!' Tako sprejmejo nase vso božjo jezo in nejevoljo, da bi sami zadoščevali za druge, odvrnili od njih preizkušnje s tem, da jih vzamejo nase. Ker so z Bogom združeni, v njem spoznajo, da jih je uslišal. Zato lahko z gotovostjo napovedo čudež, ki se bo zgodil. Tako so svetniki pridruženi odrešilnemu delu v poslanstvu našega Gospoda, ki se je ponudil svojemu nebeškemu Očetu v spravo in zadostil za grehe sveta s svojim odrešilnim trpljenjem.« Tako je delal tudi p. Leopold. Kolikokrat se je ponudil Bogu v spravo za svoje brate in sestre! Ti so odhajali od njega potolaženi, pomirjeni, ozdravljeni, on pa je moral te milosti plačati s hudim trpljenjem, z velikimi notranjimi in zunanjimi bridkostmi in preizkušnjami. Pogosto je rekel: »Bodite mirni, vrzite vse na moja ramena. Vso odgovornost za vas sprejmem nase.« Kolikšna požrtvovalnost in ljubezen! 24. dan: Bil je predvsem spovednik Dragi Marijini častilci! Glavno opravilo p. Leopolda je bilo poslušanje spovedi in dajanje odveze. Danes poslušajte, kako je postal velik pri tem vsakdanjem, na zunaj nič blestečem opravilu. P. Leopold je imel tako živo vero, da je zadel vedno v bistvo stvari. Zanj so bile važne samo duše, rešiti ljudem dušo, vse drugo je bilo postransko. Nikoli ni gledal na zunanjost. Vseeno mu je bilo, koga je imel pred seboj, bogatega ali revnega, izobraženega ali nepismenega, mladega ali starega, moškega ali žensko, profesorja ali delavca, duhovnika ali kmeta. V vsakem je gledal samo dušo, ki jo je treba očistiti, posvetiti in rešiti. Čim bolj je bila zakopana v blato greha, s tem večjo ljubeznijo se je lotil dela, da bi jo rešil. Santinello, rektor semenišča v Padovi, pričuje: »P. Leopold je žrtvoval svoje življenje za spovedance. Lahko ga imenujemo mučenca spovednice. Vedno je bil na voljo, vsako uro, tudi v bolezni, tudi po petnajst ur nepretrgoma. Vedno zadovoljen, da lahko ustreže spovedancu, ne glede na svojo utrujenost in veliko trpljenje.« V Padovi je na hodniku poleg kapucinske cerkve majhna sobica za spovedovanje. Cerkev je bila 14. maja 1944 zaradi bombardiranja porušena, a pozneje na novo pozidana. Ta sobica, ki je obstala nepoškodovana med ruševinami, zatohla in temna, pozimi ledena, poleti zadušljiva, je bila Kalvarija za p. Leopolda. V njej je visel na križu 40 let. Tu je bil prostovoljni jetnik skoraj pol stoletja, da bi bil vedno na voljo spovedancem, ki so se zgrinjali okoli njega. To je bil njegov oltar, na katerem je prelival kri, saj je neverjetno, kaj vse je moral vsak dan pretrpeti v tej prostovoljni ječi. Vedno v spovednici, ne da bi mislil na olajšavo ali počitek. Vedno bolan in slaboten. Zgrozimo se, če samo pomislimo na to. A ljubezen do duš je bila močnejša kot želja, da bi se znebil spovednice. Z gole stene ga je gledal Križani, ki je visel na križu za grešnike. To je patra zadrževalo v tisti sobici. Ponavljal si je: »Do smrti, do izničenja moram ostati tu notri za duše, ki so več vredne kakor moje življenje.« Spovedanci so prihajali drug za drugim. Odhajali so, on pa je ostajal tam, negiben v majhnem naslonjaču. Počasi so minevale ure, dnevi, tedni, meseci in leta. Menjavali so se letni časi in leta, mimo so šle pomladi in jeseni, on pa vedno v spovednici. In tako 40 let! Če je kdaj za trenutek zapustil spovednico, se je takoj vrnil in veselo nagovoril spovedanca: »Tukaj sem, gospod, tukaj sem!« In tako ne samo desetkrat, ampak tudi stokrat; tudi pozno zvečer, ko je bil že v postelji, če je kdo od sobratov potrkal na njegova vrata, da bi opravil pri njem sveto spoved. Hitro je vstal in bil na voljo. Samostanski hišni red je zahteval, da je bila cerkev zaprta v prvih popoldanskih urah in ob določeni večerni uri. Za patra Leopolda je bilo to pravo mučeništvo, ker je hotel, da bi bila njegova spovednica dostopna ves dan, od jutra do poznega, večera. To ga je silno bolelo, a se je rad vdal v Božjo voljo ter vse izročil v Božje roke. Večkrat je rekel svojemu prijatelju: »Moli zame, da mi predstojniki pustijo več svobode v spovedovanju. Predobri so, bojijo se za moje zdravje.« P. Cezarij piše: »Ko sem bil l. 1931 nastavljen v Padovi za gvardijana, mi je p. Leopold prišel takoj čestitat. Prosil sem naj vztraja v spovedovanju kakor do sedaj. Dovolil sem mu, da zvečer, ko zaprejo cerkvena vrata, lahko pripelje spovedance v cerkev skozi samostanska vrata. To dovoljenje mu je bilo v veliko veselje. Velikokrat smo ga videli ob pozni uri, kako je čakal pri vratih. Ko je slišal, da se kdo približuje, je hitro odprl in povabil: »Tukaj sem, tukaj, sem, izvolite, gospod!« Iz Trsta je večkrat prišel k spovedi neki oficir, ki se je vedno prej najavil, da bi patra gotovo našel doma. P. Leopold ga je vselej čakal tudi pozno ponoči. Nekoč je prišel ob dveh ponoči. Bilo je pozimi. Ni vedel, ali bi potrkal, saj ga pater vendar ne more čakati ob tem času. Toda komaj je potrkal, mu je že odprl. Ves se je tresel od mraza, a ga je vesel sprejel, rekoč: »Tukaj sem, izvolite, gospod!« Dokler je mogel, je prikrival svoje bolečine, da ga ne bi predstojniki silili k počitku. Prijatelj ga je našel v spovednici z veliko vročino. Zasmilil se mu je, pa mu je rekel: »Pater, za božjo volje, saj imate visoko vročino. Pojdite v posteljo, tako se boste uničili, pazite vendar na zdravje!« »Kaj hočeš,« odgovori pater, saj smo rojeni za delo in napore, počivali bomo v nebesih. Gospoda gre v posteljo zaradi prehlada. Mi ubogi moramo delati, tudi če nas vročina kuha. Kako naj grem v posteljo, ko pred spovednico čaka toliko ljudi, ki hrepenijo po moji revni pomoči? Ko bi predstojniki vedeli, da imam vročino, bi mi prepovedali spovedovanje, kdo ve, za koliko časa. Moli zame, da bom mogel vzdržati! Prosi Marijo, naj se mi izkaže za Mater!« Bolj zaupne spovedance je prosil, naj molijo in prosijo Boga, da bi mu poslal mnogo duš, zlasti velike grešnike ali, kakor jih je imenoval »velike ribe«. Neki gospod iz Vicenze pripoveduje: »Več kot 20 let nisem bil pri spovedi. Dan pred poroko sem šel k p. Leopoldu, ker so mi pripovedovali, kako je dober do vseh. Sprejel me je z veliko dobroto, kakor da bi bilo med nama staro prijateljstvo. Ko sem se po spovedi hotel posloviti, je vstal iz svojega naslonjača, vzel moje roke v svoje in se mi zahvaljeval. Moje presenečenje je bilo veliko, saj bi se mu moral zahvaljevati jaz. Ko je opazil mojo zadrego, mi je rekel: 'Neizmerno sem vam hvaležen. Naredili ste mi veliko veselje, ker sem bil prvi, ki sem smel biti priča vašega kesanja pri spovedi po toliko letih!'« 25. dan: Vse za duša Dragi Marijini častilci! Številne iznajdbe so v zadnjih desetletjih spremenile človekovo življenje. Omogočile so človeštvu razne dobrine, ki jih prej ni moglo biti deležno. Žal so te novosti po trgovinah, prodajalnah in drugod tako pritegnile oči ljudi, da hlepijo le po njih in izgubljajo smisel za še druge vrednote. Poleg gmotnih vrednot so namreč še duhovne vrednote. P. Leopold je iz leta v leto opozarjal vse, ki so prihajali k njemu, da so te vrednote za človeka mnogo bolj pomembne kot pa gmotne, materialne. Da bi ljudem omogočil ravnotežje v srcu, si je postavil za geslo besede: Vse za duše. Duše je tako ljubil, da je bil pripravljen pretrpeti mučeništvo za njihovo zveličanje. Duhovnik iz Padove piše: »Nekega dne je bilo izredno veliko spovedancev pred njegovo spovednico. Pater je bil zelo izčrpan in bolan. Mislil som si, kako bo mogel, ubogi revež, spovedati vse te ljudi. Rekel sem mu: 'Pater, če so mučenci tisti, ki izpovedujejo Boga pred ljudmi, potem ste tudi vi, ki spovedujete ljudi pred Bogom!' Pogledal me je, se nasmehnil in vzdihnil: 'O, ko bi mi Bog dal, da bi postal mučenec za zveličanje duš!'« Lahko si mislimo, koliko je trpel med zadnjo boleznijo, ko ni mogel več spovedovati. Telesne bolečine in duševne bridkosti niso bile nič v primeri z mukami, ki jih je moralo prestajati njegovo srce, ko ni mogel v spovednico. Kadar ni mogel rešiti duše ali je dvomil o njeni večni usodi, so ga obhajale smrtne težave, da se je smilil vsem, ki so ga videli. Neki mož iz Padove, ki je bil mornariški podoficir, že dolgo ni prejemal zakramentov. Protiverske okolje, v katerem je živel, mu je pogasilo zadnje iskre vere in mu vnelo v srcu divje sovraštvo do duhovnikov in do Cerkve. Bil je že v letih, ko je še vedno dajal mnogim veliko pohujšanje. Njegovi domači so poskusili vse, da bi ga spravili z Bogom. Končno so ga pregovorili, da je šel k p. Leopoldu. Nesrečnež je šel samo zaradi sorodnikov, da bi se jih rešil. Ni se hotel spovedati, ampak je vpričo dobrega patra nesramno blatil duhovnike in vero. P. Leopold ni odprl ust, ampak je pustil revežu, naj izbruha vso hudobijo iz srca. Mož je končal s sramotenjem in rekel: »Pater, nočem se spovedati, toda, če dovolite, bi rad povedal nekaj, kar me muči, da ne najdem miru niti za trenutek.« »Povejte, povejte, gospod.« »Tole je: Imel sem prijatelja. Ko je umiral, sem preprečil duhovniku, da bi se mu približal, čeprav so njegovi domači to želeli. Ko je bil še živ, sva si večkrat obljubila in celo prisegla, da ne bova pustila duhovnika k najini smrtni postelji.« P. Leopold je skočil na noge, solze so mu zalile oči tekle po licu in bradi. S tresočim in jokajočim glasom je ponavljal: »Sinko, kaj si storil? Kaj si storil, sinko? Pa kaj si ti vedel o večnosti? ... Objokujem tvoj strašni zločin ... Sinko, še ti jokaj, jokajva skupaj!« To je starega grešnika zadelo v živo. Ni vedel, kaj naj reče, kaj naj stori. Pogledal je patra v obraz, ki so ga zalivale solze. Videl je, da so mu žarele oči kakor dva plamena. Tedaj je tudi sam planil v jok. Kakor po čudežu so izginili vsi dvomi in predsodki. Takoj se je spovedal in obžaloval vse pregrehe svojega brezbožnega življenja. Popolnoma se je spremenil in spreobrnil. Začel je živeti kot res dober kristjan in ni več zapustil p. Leopolda. S svojim spreobrnjenjem je potegnil za seboj mnogo prijateljev, ki so bili prej daleč od Boga. Goriški nadškof Hiacint Ambrosi, kapucin, daje čudovito lepo spričevalo o vnemi p. Leopolda za zveličanje duš. Takole piše o njem: »Ko so prihajali spovedanci, je bil vedno pripravljen. Ob katerem koli času, podnevi in ponoči. Vedno s tisto svojo značilno dobroto. Nikdar ni pokazal nejevolje ali utrujenosti. Nejevoljni so bili sobratje, ko so videli toliko ljudi, ki so čakali pri njegovi spovednici in mu niso pustili toliko časa, da bi šel in se okrepčal. Pater pa ni bil nikoli nepotrpežljiv. Zanj so bili najlepši tisti dnevi, ko je največ spovedoval. Če kdaj ni bil zadovoljen kot navadno, so vsi vedeli, da po njegovem mnenju ni bilo dosti dela v spovednici. Največji čudež je njegovo življenje samo. Živeti le v Božjo slavo, žrtvovati se do onemoglosti, do izčrpanosti, v tako težkem apostolatu kot je spovedovanje, to je junaštvo brez primere. Gotovo so v Cerkvi še drugi, ki so se posvetili spovedovanju z enako obveznostjo in vnemo, toda bolj kot p. Leopold gotovo ne. Kajti ne morem razumeti, da bi mogel kdo na tem tako težkem in občutljivem področju narediti več ali bolje, kot je storil p. Leopold.« P. Leopold je dokazal, da ima popolno ljubezen do neumrljivih duš. 14. junija 1934 je bilo na tramvaju v mestu Padovi. P. Leopold hoče izstopiti. Zaradi velike gneče nevede stopi nekemu mladeniču na prste. Ta ga udari po licu. Pater mu mirno nastavi še drugo rekoč: »Daj mi še eno! Nerodno mi je hoditi okoli rdeč samo po eni strani.« Fanta je bilo tako sram, da je pokleknil in prosil patra odpuščanja. Pater ga je prijazno potrepljal po rami rekoč: »Nič hudega, nič hudega, prijatelja, sva kakor prej!« Nekoč je šel p. Leopold po stranski ulici. Obkrožijo ga pobalini, zasmehujejo ga in mečejo kamenčke v njegovo kapuco. V tistem trenutku pride mimo znani dr. Angel Periani, njegov spovedanec, in ozmerja pocestno otročad. P. Leopold ga pa miri in smehljaje govori: »Pustite jih gospod doktor, naj se zabavajo, saj jaz zakaj drugega res nisem sposoben!« Drugič sta šla s sobratom v baziliko sv. Justine v Padovi pozdravit carigrajsko Marijo. Na trgu pred cerkvijo so ju napadli mladoletniki in ozmerjali: »Delomrzneža, potepuha, brezvestneža!« P. Leopold se ni nič vznemirjal, le svojemu sobratu je rekel: »To je lepo darilo, ki ga danes nisva pričakovala. Stopiva hitro v cerkev molit zanje!« Da bi pomagal dušam, si je pater prizadeval za pravo ponižnost v lastnem srcu. Nerad je slišal, če ga je kdo hvalil. Kot nekaj samo po sebi razumljivega je sprejemal priložnosti za ponižanje, ki mu jih je prineslo življenje. Omenili smo tri take primere. 26. dan: Spovedanci pripovedujejo Dragi Marijini častilci! Zahodnonemški verski listi so sredi meseca marca 1976. leta pisali: »V Nemčiji ne bodo odstranili spovednic.« Če si bral naprej, si slišal, da je spoved še vedno potrebna človeku, tudi modernemu človeku. Res je, da si povsod prizadevajo, kako bi naredili prostor za spoved človeku bolj primeren, bolj sodoben. Konec koncev se lahko dobro spoveš povsod, kjer dobiš duhovnika, važno je le, da imaš kesanje v srcu. Poslušajte danes spovedance, ki so se spovedovali pri p. Leopoldu. Morda boste v njihovih pripovedih in doživljajih našli kaj koristnega tudi za vaše spovedi. P. Rajmund iz Hernei, kapucin, pripoveduje: »Ko sem bival v Padovi, me je obiskal mlad prijatelj. Sprehajala sva se po obokanem samostanskem hodniku in se pogovarjala. Nenadoma pride mimo naju p. Leopold, pogleda mojega prijatelja in gre dalje. Ko odide, me prijatelj vpraša: 'Kdo je ta pater?' 'Kako! Ali ga ne poznaš? Pater Leopold je. Toda kaj ti je, da si tako nemiren?' - 'Ali nisi videl, kako me je pogledal?' - 'Mislim, da je gledal kakor navadno.' - 'Ne, ne! Pogledal me je na poseben način. Da si videl, kakšen pogled! Videl je moje življenje! Spoznal je vso mojo notranjost!' - Skušal sem nadaljevati pogovor, ki ga je prekinil p. Leopold, ko je šel mimo naju, toda prijatelj mi ni mogel več slediti. Zdaj pa zdaj je ponovil in vzdihnil: 'Ta pater je spoznal vso mojo notranjost!' - Tudi mene je malo prizadelo, pa sem mu rekel, naj gre k njemu k spovedi. Samo tako se bo mogel pomiriti. – 'Seveda bom šel,' je rekel, 'kajti nikoli ne bom pozabil tistega pogleda.' - Še tisti dan sem hotel vprašati p. Leopolda, da bi zvedel resnico, pa se je ljubeznivo nasmehnil in obrnil pogovor drugam.« Za veliko noč 1934 so prijatelji pregovorili nekega moža iz Padove, da je šel z njimi k p. Leopoldu. Že več let je živel daleč od Boga. Tudi zdaj ni imel namena, da bi se spravil z Bogom. Prišel je le iz radovednosti in da bi se rešil nadležnih prijateljev. Mislil je: Ne bom se spovedal; postavim se v vrsto z drugimi, pustim jih pred seboj. Ko bodo moji prijatelji odšli, odidem še jaz, a oni bodo mislili, da sem se spovedal. Račun je delal brez krčmarja. Ko je prišel ven prvi spovedanec; se je pokazal pri vratih p. Leopold, pokazal s prstom nanj in ga poklical: »Pridite najprej vi, gospod, čakam vas, veste, čakam vas.« Mož osupne, vstopi, a ne ve, kaj bi povedal, saj se ni pripravil za spoved. Namesto njega je govoril p. Leopold: »Vi niste hoteli priti, kaj? A hotel je Gospod Bog. Ne delajte si skrbi! Bom jaz povedal; kaj ste storili.« In mu je povedal vse: »To je bilo, kaj ne?« Ves iz sebe je mož izjecljal: »Da«. - »Zdaj se kesate, kajneda? Gotovo boste živeli kot dober kristjan. Ali ne?« - Še en »da«, toda izgovorjen iz dna srca. – »Bog vam odpušča vse, zahvaljujem se vam, da ste prišli, naredili ste mi veliko veselje, pa še pridite, veste, pridite, pa bova dobra prijatelja.« Mož je odšel popolnoma spremenjen. Prijateljem, ki so ga spraševali, kako je bilo, je pravil: »Tisti pater ni človek kakor drugi, to je svetnik.« Od tistega dne se je pogostoma vračal k p. Leopoldu. Postala sta res dobra prijatelja. V aprilu leta 1939 je p. Leopold že več ur spovedoval sestre elizabetinke v njihovi kapeli. Nenadoma, ne da bi ga kdo poklical, vstane in reče sestri Ermeti Favaro, ki je bila na vrsti za spoved: »Žal mi je, da boste morali malo počakati. V govorilnici je nekdo, ki me potrebuje.« Prav tisti trenutek je prišel v sestrsko hišo gospod, ki je prispel od daleč. Ker ni našel p. Leopolda v samostanu, so ga napotili k sestram. K spovedi je nekoč prišel bogoslovec, ki je bil tik pred posvečenjem, zato je želel opraviti življenjsko spoved. A p. Leopold noče slišati o tem. Reče mu: »Vam ni potrebna življenjska spoved. To Vam povem v Božjem imenu. Ste razumeli?« Mladenič ni bil zadovoljen. Prosil je vratarja, naj pokliče drugega spovednika, pri katerem je opravil spoved, kakor je želel. Od tedaj se ni več vrnil k p. Leopoldu. Šele po dvajsetih letih je prišel zopet k njemu, ko je bil že dolgo v dušnem pastirstvu, pa se mu je slučajno pripetilo nekaj, o čemer bi se rad posvetoval s p. Leopoldom. Komaj vstopi v spovednico, ga pater pogleda, se mu nasmehne in pravi: »Midva se poznava, kajne? Vi ste tisti bogoslovec, ki mi takrat niste zaupali in ste potem opravili življenjsko spoved pri drugem spovedniku. A še zdaj Vam pravim, da Vam tista spoved ni bila potrebna.« P. Leopold se je vračal iz mesta v samostan. Prav blizu cerkve se pripelje mimo kolesar, mož, ki že 40 let ni prestopil cerkvenega praga. Ponašal se je s svojo nevero, zaničeval Cerkev in duhovnike. P. Leopold ga ni videl še nikoli. Zdaj pa ga je tako pogledal, da se je mož takoj ustavil in vprašal: »Pater, morda kaj želite, ko ste me tako pogledali.« - »Želim, da takoj greste z menoj v cerkev!« - Mož je gledal, kot bi ga zadela strela z jasnega. Nekaj trenutkov se je obotavljal, potem je rekel odločno: »Dobro, grem!« Vstopila sta v cerkev. P. Leopold ga je peljal v svojo spovednico, od koder se je mož vrnil spravljen z Bogom. Od tedaj je živel kot dober kristjan in je rad pripovedoval vsem, kako mu je patrov pogled segel globoko v dušo in ga tako pretresel, da se ni mogel več ustavljati božjemu klicu k spreobrnjenju. Umberto Petit iz Padove piše: »Bila je velika sobota leta 1934. Že dolgo let se nisem spovedal. Tedaj pa sem začutil hrepenenje, da se vrnem k Bogu. Težko mi je bilo poklekniti pred duhovnika. Toda neka skrivnostna sila me je priganjala, naj naredim ta korak. Šel sem iz cerkve v cerkev, končno sem se ustavil pri kapucinih. Pred spovednicami se je gnetlo ogromno ljudi. Čakal sem nekaj časa, potem sem sklenil oditi. Bil sem skoraj zadovoljen, da sem naletel na tako gnečo, češ da se mi ne bo treba spovedati. Ko sem nameraval oditi, pride od oltarja majhen in sključen redovnik, se mi približa in vpraša: »Ste prišli k spovedi? Pojdite z menoj, sicer boste odšli nespovedani!« Šel sem za njim v malo sobico blizu oltarja. Spovedal sem se, bil pomirjen in zadovoljen kot nikdar prej v življenju. Domov grede sem razmišljal, kako je vendar mogel videti v mojo duše in vedeti za to, kar sem mislil in hotel narediti. Ko sem se vrnil nekaj dni pozneje v kapucinsko cerkev, sem zvedel, da je bil tisti spovednik p. Leopold. Nisem se več čudil, saj sem že slišal govoriti o njem, da je svetnik in da bere v duši. Marija Gotti iz Padove je leta 1937 pripeljala k patru Leopoldu gospodično, ki je bila v velikih težavah, pa je želela njegov blagoslov. Gospodični se je mudilo na vlak. Pred spovednico je bilo ogromno ljudi, ki so čakali na spoved. Prosili sta jih, da bi ju pustili naprej, a niso hoteli slišati. Žalostni sta hoteli oditi, ker nista mogli čakati. Kar pride iz spovednice p. Leopold, pokliče gospodično in ji reče: »Pridite, pridite, kar naprej, prosim!« Peljal ju je v sobico za spovedovanje, ju blagoslovil, jima povedal nekaj besed v tolažbo in ju prijazno odslovil. Mesec dni po smrti p. Leopolda, 31. 6. 1942, je katoliški duhovnik v L'Avvenire d'Italia pisal: »Čutimo potrebo po medsebojnem spoznavanju. P. Leopold je bil privlačen zato, ker smo vedeli, da zna pogledati v naše najbolj skrite kotičke. Vedeli smo, da nas pozna. Pomagal nam je do medsebojnega spoznavanja. Ni naša stvar povedati, ali je neposredno zrl v našo notranjost ali je bil razsvetljen. Pred njim smo se počutili kot pred velikanskim žarometom, ki je razsvetljeval našo temo. Koliko duhovnih vprašanj je rešil samo s svojim utrujenim, a mirnim glasom, s tisto že obrabljeno besedo: 'No, vidite, prosim!' In videli smo, ker je on videl vse, čutil je z nami, z nami je živel naše lastno življenje.« 27. dan: Resno, a razumevajoče Marijini častilci! Že nekajkrat ste poslušali pri letošnjih šmarnicah o izrednem spovedniku, p. Leopoldu. Od otroških let je ljubil Marijo, zato je tudi pozneje znal tako voditi človeška srca k Jezusu. Ni bil mogočen pridigar, bil je pa čudovit vodnik duš. Odkrival je dušne rane in pomagal vsakomur do spoznanja lastne odgovornosti. Zoprno mu je bilo moderno pojmovanje, ki bi rado zmanjšalo človekovo odgovornost za krivdo, zlasti glede spolnosti. Telesni ustroj, bolezen, okolje, vzgoja, to so bili dejavniki, ki jih je znal zelo dobro upoštevati. Z zanimanjem je spremljal razvoj znanosti v teh vprašanjih. A ni hotel poslušati, ko so govorili, da je krivda odpravljena. Odgovornost za greh se spreminja v neizmernih odtenkih od posameznika do posameznika, toda vsak je odgovoren zase, kar mora pri spovedi priznati. V tem ni popuščal. Bil je živa podoba Božjega usmiljenja v prizanašanju in odpuščanju, toda o načelih ni dopuščal nobenega razpravljanja. Če je pri tem naletel na težavo, je skušal spovedanca potrpežljivo poučiti, pri čemer je uporabil vsa svoja spoznanja. Toda če je zadel ob nepremakljivo skalo in ni bilo mogoče ukloniti razuma pred razvidnostjo resnice, sta se očetovska dobrota in usmiljenje v njem spremenila v odločnega sodnika zlonamernosti, s katero je kdo opravičeval svojo hudobijo, zagovarjal svoje zmote ali branil svojo navezanost na greh. V takih primerih je včasih nastopil s tako srčnostjo, da je omajal moč volje, ki se je zdela trda kot kamen. Če mu to kdaj ni uspelo, je nesrečneža, zakrknjenega v hudobiji, jokaje odslovil, z bolestjo nad nepovračljivo izgubo. To se je zgodilo samo trikrat ali štirikrat v petdesetih letih spovedovanja. Toda teh spovedancev ni mogel pozabiti. Nikoli ni nehal zanje moliti in se Bogu žrtvovati za njihovo zveličanje. Ko so bile odstranjene ovire in je zmagala milost, je p. Leopold začel zdraviti krvaveče dušne rane. To delo je opravljal kot usmiljeni Samarijan: z oljem usmiljenja in samo če je bilo potrebno, z vinom odločnosti. Ni se hudoval nad ubogimi dušami, ni jih poniževal. Rekel je: »Zakaj bi jih morali še poniževati, ko poklekujejo pred nami? Ali niso dovolj ponižani? Ali je Jezus poniževal cestninarja, prešuštnico, Magdaleno? Ne samo, da jih ni poniževal, ampak jim je celo izkazoval veliko spoštovanje. Vse moramo spoštovati brez razlike.« Če je bil pred njim velik gospod ali univerzitetni profesor ali delavec ali kmet ali stara ženica, v vsakem je gledal dušo, odkupljeno z Jezusovo krvjo. Čutil se je nevrednega, ko je bil priča tolikim čudežem milosti. Prosil je za odpuščanje Boga in ljudi, ker se mu je zdelo, da ni vreden oskrbnik tolikih skrivnosti. Vse to je vplivalo na spovedance, da so se mu odpirali in sprejemali njegove nauke in nasvete, ki niso bili navadno enaki za vse, ampak primerni potrebam, izobrazbi in miselnosti vsakega posebej. Če je bilo potrebno, je govoril v spovednici v domačem narečju, da bi ga razumeli tudi preprosti ljudje. To se mu je zdelo pomembno. Nekemu duhovniku je rekel: »V spovednici ne smemo razkazovati svojo izobrazbe, tudi ne govoriti o stvareh, ki presegajo zmožnost posameznih spovedancev, da ne bomo v svoji neprevidnosti preprečili Božjega delovanja v dušah. Bog je na delu, mi se moramo umakniti in biti le pomožno orodje v Božjih rokah, ki edino rešujejo in posvečujejo.« Njegove besede so bile premišljene, pretehtane in odmerjene. Niti besedice preveč. Samo toliko, kolikor je bilo potrebno, nič več! Vsi, ki so ga poslušali, so imeli vtis, da niso pred kakim razkazovalcem svojega znanja, ampak da so pred očetom, bratom in prijateljem. Anton Barzon, kanonik, piše: »Poslušal je, svetoval in odpuščal. Ni veliko govoril. Dve besedi, pogled na križ, kak vzdih. To je bilo navadno vse. Toda vsakdo je šel od tega duhovnega srečanja kakor prenovljen, z novim upanjem v srcu. Gvido Bellincini, tudi kanonik in teolog v Padovi, izjavlja: »P. Leopold ni dajal dolgih naukov. Pretehtan nasvet, moder izrek, pogosto ena sama beseda, pa je zadostovalo za duhovno vodstvo, saj je razodevalo jedrnato vsebino njegovega znanja in ga spreminjalo v življenjsko modrost, ki si jo je pridobil z mnogimi izkušnjami, a bila je predvsem dar Svetega Duha zvestemu božjemu služabniku.« P. Leopold je poučeval in vodil duše, ne da bi jim vsiljeval svoje ideje, ampak je ponižno sodeloval z Božjo milostjo, ki edina dela čudeže. Upošteval je vse, kar je bilo dobrega v spovedancu. Vsakogar je usmerjal le na tisto pot, na katero ga je postavil Bog. V tem je zares modro postopal; tako je v ljudeh zbujal čut odgovornosti za vzgojo osebnosti in jim dvigal zavest lastnega dostojanstva. Mnogi so mu bili za to hvaležni. Dobrota in odločnost, eno in drugo, toda oboje je pomagalo dušam k dobremu. Zanimivo je, kar piše Rihard Carrini iz Padove: »Mnogo nas je čakalo na hodniku pred spovednico p. Leopolda. Nenadoma se prerine med nas kmet, krepke postave. Glasno nam pove: 'Štirideset let se že nisem spovedal, toda zdaj se moram, če ne, mi bo lastnica vzela polje, ki ga imam v najemu. Pustite me, prosim, naprej, nimam časa za te neumnosti!' Pustili smo ga naprej. Ko je minilo približno pol ure, je prišel ven popolnoma spremenjen. Jokal je kot otrok. Kaj se je zgodilo v tisti mali spovednici? Gotovo se je Božja milost dotaknila njegove duše in ga spremenila. Pozneje sem zvedel, da se je od takrat pogostoma vračal k p. Leopoldu.« P. Leopold je v svoji spovednici tako široko in velikodušno dajal odvezo, da so mu mnogi, ki ga niso dobro poznali, pripisovali široko vestnost. Toda on se na to ni oziral, ampak je odpuščal. Opiral se je le na usmiljenje dobrega Očeta, čigar Sin je na križu prelil svojo kri za odpuščanje grehov. Razsvetljen, kot je bil, nikoli ni v spovedancu, ki je klečal pred njim, gledal krivde same, temveč v povezavi z vsem življenjem. Izkušnja ga je naučila, da v duhovnih boleznih ni mogoče ravnati tako kot v telesnih. Z operacijskim nožem lahko zdravnik odstrani bolni del telesa in bolniku vrne zdravje. Duhovne bolezni pa so mnogo bolj zapletene in tako globoko zakoreninjene, da jih lahko izruje le vešča roka s posebnimi in napornimi posegi. Z grehom človek strmoglavi tako globoko, da mora prehoditi trnjevo pot, če se hoče zopet povzpeti na goro kreposti in svetosti. Potreben je voditelj, ki mu pri vzponu odločno in ljubeznivo pomaga. Tako je delal dobri pater. 28. dan: Skozi vojne grozote Dragi Marijini častilci! P. Leopold je živel v Italiji 60 let, od 1882 do 1942. Preživel je torej prvo svetovno vojni in doživel drugo. Ker je bil tako poln ljubezni do bližnjega, je imel dovolj priložnosti, da je tolažil ljudi in jim pomagal v vojnih grozotah. Naslednje tri napovedi so povezane s prvo in drugo svetovno vojno. P. Cezarij Finotti, kapucin, piše: »Leta 1919 sem se po dolgih letih vojaškega življenja vrnil v samostan. Moji sošolci, ki niso bili poklicani k vojakom, so že vsi prejeli mašniško posvečenje. Neizmerno sem si želel, da bi kmalu stopil pred oltar. Po 4. letniku bogoslovja so predstojniki prosili zame v Rim za spregled, da bi smel biti posvečen pred časom, ki je določen po cerkvenih predpisih. Dvakrat so prosili, a prošnja je bila obakrat odbita. Pater provincial mi je odkrito povedal, da je vsaka prošnja zaman in da bom moral počakati še eno leto. Bilo je oktobra, ko sem bil še v Padovi. Nekega večera sem klečal v molitvenem koru. Nenadoma pride k meni p. Leopold in mi reče: 'Pogum, še letos boste posvečeni za duhovnika!' Začudil sem se in si mislil: To je nemogoče! Iz Rima so že dvakrat odgovorili negativno, a leto gre h kraju. Bomo videli, kdo ima prav. Medtem sem bil premeščen v Benetke. Sredi novembra pride nepričakovano iz Rima dovoljenje za moje mašniško posvečenje. Kardinal La Fontaine je bil tako dober, da me je 17. decembra posvetil v duhovnika. Tedaj sem spoznal, kako je bil p. Leopold zares razsvetljen in kako je gledal v prihodnost.« Lino Menegazzo iz Padove pa piša: »L. 1935 sem se spovedal pri p. Leopoldu, preden sem odšel k vojakom. Zelo sem bil žalosten. Jokal sem kot otrok. Pater me je tolažil, mi izročil Marijino svetinjico in rekel: 'Vojna bo strašna, a ti ne boš umrl.' Prišla je vojna in leta 1941 so me ponovno vpoklicali k vojakom. Med vojno sem moral veliko pretrpeti zaradi raznih bolezni in mnogih kirurških posegov. Poslali so me v Albanijo. Med vožnjo čez Jadran nas je napadla podmornica, pa nismo bili zadeti. Več kot stokrat sem gledal smrti v oči, toda nikoli nisem pozabil patrovih besed: Ti ne boš umrl v tej vojni! To mi je dajalo pogum. Vse je minilo, jaz pa sem se vrnil domov.« Ada Bendazoli iz Padove je bila spomladi l. 1942 v veliki stiski. Sin se je boril v Afriki. Že dolgo se ni več oglasil. Poizvedovala je in spraševala, a nikjer niso nič vedeli o njem. Bila je vsa obupana. Prvič v življenju je šla k p. Leopoldu, ki je tudi še nikoli ni videl. A brž ko mu je hotela razodeti svoje gorje, jo je že vprašal in potolažil: »Vi ste vdova, kajne? In imate samo enega sina? Vrnite se domov zadovoljni in veseli! Sin vam bo prav kmalu pisal. Veliko noč boste obhajali srečno.« Gospa je bila presenečena, ker je pater vse vedel. Mirno je šla na svoj dom. Za veliko noč je dobila od sina pismo. Pisal ji je, da je sicer v ujetništvu, a da mu je dobro. Zgodaj zjutraj 23. marca 1932 je zaupen prijatelj obiskal p. Leopolda. Ko je stopil v sobico za spovedovanje, je opazil, da je bil pater zelo žalosten in potrt. »Pater, kaj vam je? Ali ste bolni?« »Ne, ne, ni mi slabo.« »Ali se vam je pripetila kakšna nesreča?« »Ne, ne, nič se mi ni zgodilo,« je še odgovoril, potem pa bruhnil v krčevit jok. Prijatelj se je sklonil k patru, da bi ga potolažil. Še enkrat ga je sočutno vprašal za vzrok žalosti, nakar mu je pater odgovoril: »Nocoj med molitvijo mi je Bog odprl oči. Videl sem Italijo v morju ognja in krvi! Ko je to rekel, si je pokril obraz z rokami in jokaje ponavljal: »O' ko bi Bog dal, da sem se zmotil, da sem se zmotil!« Tako je ostal nekaj časa, potem se je vzravnal, odločno zamahnil z roko in rekel: »Ne, na žalost se nisem zmotil! Italija bo v morju ognja in krvi!« Od tedaj je vsakokrat, ko sta govorila o žalostnih in negotovih časih, milo tožil in vzdihoval: »Bog naj se nas usmili, naj se nas usmili!« P. Leopold se ni zmotil. Njegova napoved je postala žalostno uresničenje. Večkrat je že napovedal, da bo kapucinski samostan v Padovi porušen. Leta 1940 je to jasno povedal. V juniju ga je vprašal gospod Alvise Franceschini iz Padove: »Ali bo tudi naše mesto tarča zračnih in bombnih napadov?« Pater je odgovoril: »Padova bo velikokrat bombardirana!« »In ta samostan?« »Na žalost bo tudi ta samostan zadet. Toda tale sobica za spovedovanje bo ostala nedotaknjena. Tu je Bog izkazal dušam veliko usmiljenja, zato mora ta spovednica ostati spomenik božje dobrote.« Težka napoved se je uresničila. Padova je prestala strahotno mučeništvo pod bombnimi napadi, ki so za seboj pustili nepregledne ruševine in povzročili nešteto žrtev. 14. maja l. 1944 je padlo pet težkih bomb na kapucinsko cerkev in samostan. Cerkev je bila skoraj popolnoma uničena. Prav po čudežu je ostal cel kip Brezmadežne in Leopoldova sobica za spovedovanje. Žrtve ni bilo nobene. Gotovo je p. Leopold iz nebes obvaroval svoje brate. To je samo nekaj primerov. Toda p. Leopold je mnogokrat prodrl s svojim pogledom v prihodnost, vedno in samo v korist svojim spovedancem. Največkrat se je to zgodilo tako neopaženo in preprosto, da so se spomnili šele potem, ko se je uresničilo, kar je napovedal. Pri tem je imel pater pred očmi samo zveličanje duš in božjo slavo. Med raznimi dogodki iz patrovega življenja sta tudi naslednja dva, ki nam kažeta, kako je Bog dal patru izreden dar gledanja v prihodnost. Nadškof Sebastijan Cuccarollo, kapucin, pripoveduje: »Na splošno so govorili in verjeli, da je p. Leopold videl v prihodnost. Ko sem bil župnik v Adriji, sem imel velike dušnopastirske skrbi. Pri spovedi sem mu zaupal svoje križe in težave. Tolažil me je in spodbujal, zraven pa še dodal: 'In kako boste nosili križ, ki vam ga šele pripravljajo?' Tisti trenutek nisem pomislil na to. Kmalu za tem sem bil izvoljen za škofa. Šele tedaj sem razumel, da mi je pater to naprej povedal.« P. Alfonz Orlini izjavlja: »Ko so me izvolili za provinciala beneške province, sem takoj obiskal p. Leopolda. Čestital mi je in rekel: 'Čujte, čujte, vi boste pa malo časa provincial, kajti prav kmalu vas bodo izvolili za generalnega predstojnika vašega reda.' Tedaj nisem veliko dal na patrove besede. Vzel sem jih bolj za šalo. Saj tisto leto sploh nismo imeli kapitlja. Toda še prej kot čez tri mesece se je generalni vikar odpovedal službi in jaz sem bil pri 36. letih izvoljen za generalnega predstojnika. Prepričan sem, da je bilo to pravo in resnično prerokovanje.« Taki darovi so pač izredni darovi. Bog jih daje v blagor duš, da bi bili boljši, da bi bili bolj Božji. Ali vzamemo, dragi Marijini častilci, dovolj zares to, kar je v zvezi z Bogom? Leta našega življenja minevajo. Naenkrat se bomo znašli pred Božjim obličjem. Skrbimo, da ne bomo prišli pred Boga brez dobrih del. Vse drugo bomo morali pač pustiti na tem minljivem svetu. 29. dan: Apostol edinosti med kristjani Dragi Marijini častilci! Gospod je svojega služabnika p. Leopolda izbral za veliko poslanstvo, toda le po malem mu je razodeval svojo voljo, kako naj izpolni nalogo. Božji izvoljenec dolgo časa ni mogel razumeti, kako se bo izpolnila na njem Božja volja. Zapustil je dom, postal kapucin, da bi dosegel najvišji ideal svojega življenja: delati za zveličanje svojih bratov na vzhodu. S kakšno ljubeznijo je študiral in si prizadeval, da bi postal izvoljena posoda, iz katere naj bi Gospod razlival darove milosti na pravoslavne vzhodne narode. Bog ga je res izbral za to veliko poslanstvo, vendar s pridržkom, da sodeluje pri delu za rešitev svojih sonarodnjakov le z molitvijo in žrtvijo. Svoje življenje naj posveti spovedovanju v Padovi. V spovednici naj posvečuje kristjane na zahodu, da s tem reši one na vzhodu. V življenju svetnikov večkrat zasledimo skrivnostne božje načrte. Sv. Terezija Avilska, sv. Terezija Deteta Jezusa, sv. Filip Neri in mnogi drugi so želeli iti v misijone, toda Bog je hotel, da sta prvi dve ostali v samostanu, sv. Filip pa je deloval v Rimu in vzgajal mladino. A bili so vseeno veliki misijonarji in imeli enako zasluženje, saj so rešili mnogo duš. Sv. Tereziji Avilski je bilo razodeto, da je rešila toliko nevernikov kot sv. Frančišek Ksaver. Sv. Terezija Deteta Jezusa pa je celo zaslužila, da jo je Cerkev proglasila za zavetnico vseh katoliških misijonov. Tudi s p. Leopoldom je imel Bog posebne načrte. Postal je velik apostol vzhoda, čeprav je ostal zaprt v svoji spovednici. Misijonsko delo na vzhodu je bilo njegov življenjski ideal. Prav zato je postal kapucin. Kapucini so v njegovem rojstnem kraju razvili apostolat ljubezni in edinosti. Tudi pravoslavni so jih cenili. Bogdan Mandić je to videl in slišal, pa se je navdušil za njihov poklic. Odkar je postal kapucin, je vedno sanjal o svojem apostolatu na vzhodu. Vedno je mislil na to in se o tem rad pogovarjal s svojimi sošolci. Eden od njih, škof Sebastijan Cuccarollo, piše: »P. Leopold je že v semenišču delal načrte, kako bo nekoč deloval kot misijonar na vzhodu. Pripovedoval nam je, da bo s pomočjo tiska širil Marijino češčenje med vzhodnimi brati in jih tako po Mariji pripeljal k Jezusu.« 18. junija 1887, ko je bil p. Leopold še študent v Padovi, se je zgodilo nekaj, kar je bilo odločilno v razvoju njegovega misijonskega poklica na Vzhodu. Bog ga je poklical, kakor nekoč dečka Samuela, in mu razodel svojo voljo. Ali je bilo videnje? Ali je slišal Gospodov glas? Ali je bilo samo notranje razsvetljenje? Tega ne ve nihče, kajti p. Leopold ni z nikomer govoril o tem. Šele po petdesetih letih, prav na obletnico tega dogodka, ko je odmaševal pri oltarju sv. Gregorija Barbarigo v padovanski stolnici, je napisal na Marijino podobico: »V slovesen spomin dogodka 1887–1937 - 18. junij. Letos mineva petdeseta obletnica od tedaj, ko sem prvič slišal Božji glas, ki me je razločno vabil, naj molim in delam, da se z vzhodnimi brati združimo v edinosti.« To je moralo biti izredno Božje razodetje, ne samo goreča želja p. Leopolda, da bi rešil vzhodne brate, kajti vse življenje mu je ostalo živo v spominu, kdaj se je to zgodilo. Od tistega dne njegovo srce ni več mirovalo Gledal je neizmerne množice slovanskih in drugih vzhodnih narodov, kako stegujejo svoje roke proti njemu in ga prosijo, naj jim pomaga. Gospod sam ga je izvolil, da po njem zveliča ta ljudstva. Naloga je bila pretežka, vsakdo bi obupal, p. Leopold pa je jasno slišal Božji glas, zato je hotel izpolniti svoje poslanstvo. Zanimivo je, da je p. Leopold, ki je umrl pred koncilom, tako lepo mislil o vzhodnih bratih. Ni jih imenoval razkolnike ali krivoverce, ampak vzhodne brate. Ni mislil na njihovo spreobrnjenje, ampak na njihovo zedinjenje s katoliško Cerkvijo. Delati je hotel za edinost kristjanov in za zveličanje vseh. Takoj po novi maši je p. Leopold ves navdušen zaprosil predstojnike, naj mu dovolijo oditi v misijone na vzhod, kjer bi lahko uresničil svoje hrepenenje. Toda, kakor smo že videli, so predstojniki mislili drugače. Jasno je bilo, da njegovo zdravje in njegove telesne moči niso bile kos takemu apostolatu. Toda sam se je počutil dovolj močnega, kajti klical ga je Gospod, ki se je nekoč poslužil Davida, slabotnega dečka, da je ubil velikana Goljata. Kljub temu se je ponižno uklonil in sprejel, kar mu je bilo naloženo. Prepustil je Bogu, naj odstrani težave in mu pokaže, kako naj uresniči poslanstvo, ki mu ga je zaupal. Bival je po različnih samostanih beneške kapucinske province. Dvakrat se mu je zdelo, da je dosegel svoj cilj, ko je bil za kratek čas nastavljen v Zadru in Kopru. Toda vsakokrat se je njegovo upanje podrlo, ko je moral spet nazaj na beneško stran. Medtem se je skrbno pripravljal na svoj apostolat. Leta 1923 se je zadnjikrat približal zaželenemu Vzhodu, ko so ga poslali na Reko za spovednika Hrvatov in Slovencev, ki so prihajali v velikem številu v to pristanišče. Ali je končno le prišla njegova ura? Nikakor! Tukaj se je šele jasno pokazalo, kaj hoče Bog od njega. Ni še minil mesec, ko je dobil pismo od provinciala p. Odorika iz Pordenona. Ta je bil tudi njegov duhovni voditelj, ki je imel globok vpogled v njegovo dušo. Spoznal je načrte, ki jih je imel Bog z njim. Takole mu je pisal: »Bog zahteva od vas še eno žrtev. Prepričan sem, da boste ponovili svoj 'Tukaj sem!' in 'Zgodi se tvoja volja!' Padova vas želi imeti. Nič novega! Tudi sv. Anton je želel iti v misijone, da bi tam umrl mučeniške smrti, pa je Gospodov veter zanesel ladjo, ki je plula proti Afriki, na italijansko obale. Sv. Anton vas hoče imeti pri sebi. Vdajte se v Božjo voljo in vrnite se v svoje gnezdo.« To pisma je odločilno vplivalo na p. Leopolda, da je pravilno usmeril svoje življenje. Ubogal je in se takoj vrnil v Padovo. Končano? Ne, pač pa popolnoma pojasnjeno, v čem bo njegovo poslanstvo za zveličanje vzhodnih narodov. 30. dan: Človek obrača, Bog obrne Dragi Marijini častilci! Božji načrt je dobival v duši p. Leopolda vedno bolj določno obliko. Popolnoma jasno mu je bilo, da se ga je hotel Bog poslužiti v svojih načrtih: sodelovati pri odrešenju vzhodnih narodov, toda na poseben način. Bog ni hotel, da bi p. Leopold šel osebno na vzhod, tam pridigal in spreobračal pravoslavne brate, jih prepričeval in nagovarjal, naj se vrnejo v rimsko Cerkev. Tudi ni hotel, da bi pater pisal v ta namen knjige in razprave. Hotel pa je, da se pater žrtvuje in tako izprosi vsem Cerkvam milost, da postanejo eno. Šele po koncilu je bil jasen Božji načrt glede edinosti kristjanov. Od takrat govorimo o spreobrnjenju vseh h Gospodu. Ko bomo vsi spreobrnjeni h Gospodu, svojemu Bogu, potem bomo v njem vsi eno. Edinost kristjanov ne bo plod medsebojnih srečanj, učenih razprav, ognjevitih in navdušenih govorov, ampak velikih žrtev. Po Božjem načrtu, po nadnaravni izvolitvi, naj se p. Leopold žrtvuje za edinost kristjanov. Ni treba, da bi vedeli, kaj je storil za ločene brate. Ni važne, ali bo njegovo delo, njegove solze, njegova kri, ostala skrita: on se mora žrtvovati. Samo Bogu, ki ga je navdušil za tako velik ideal in ga izbral za to, je bilo vse znano. Samo Bogu je mogoče, tako včeraj, danes in jutri, odstraniti vse ovire na poti k edinosti. Noben človeški napor tega ne zmore sam po sebi. P. Leopold je moral izprositi milost s svojimi skritimi žrtvami. Žrtvoval se je tiho in velikodušno. Kdor ne veruje, ne more razumeti velikosti tega dejanja. Za verujočega pa to pomeni največ, kar more storiti človek pred Bogom. Ker je vsak deber dar od Boga, gre največja zasluga tistemu, ki zna dobre darove izprositi od Boga s svojimi žrtvami. Ko je p. Leopold spoznal, kaj Bog namerava z njim, je s popolno odprtostjo sprejel Božje načrte, toda izključno v Božjo slavo, ne da bi iskal svojo slavo. Razumel je, da Bog želi njegovo žrtev. Od tistega trenutka ni z nikomer več govoril o svojem poslanstvu. Samo njegov spovednik in morda še kdo od njegovih zaupnih prijateljev so bili na tekočem. Hotel je biti kakor Jezus, ki se je v svojem trpljenju sam žrtvoval, da bi rešil duše. Tudi sobratje so opazili na njem neko spremembo. Brat Oswald iz Fontanive, kapucinski brat, piše: »Leta 1907 sem bil skupaj s p. Leopoldom v samostanu Thiene. Govoril mi je o vzhodu in se mi priporočal v molitev k Materi božji za milost, da bi mogel iti med pravoslavne brate. Čez nekaj let sem se srečal z njim v padovanskem samostanu in ga vprašal: Pater, kako da ste pred leti tako želeli iti v misijone in govorili o njih s takim navdušenjem, zdaj pa ne govorite več? Pred časom, - mi je odgovoril - sem imel priložnost srečati še z neko sveto osebo. Ko sem jo obhajal, mi je rekla: Pater, Jezus mi je ukazal, naj vam povem, da je vaš vzhod vsaka duša, ki jo sprejmete v spovednici! Vidiš torej, dragi moj, - je nadaljeval ves žareč od zadovoljstva, da me Bog hoče imeti tu in ne v misijonih, kakor sv. Filipa v Rimu.« Svojemu prijatelju je zaupal: »Rojen sem med ljudmi, ki mislijo drugače kakor mi, a jaz živim zanje. Prosite Marijo, naj mi posreduje milost, da bi smel potem, ko izpolnim svoje poslanstvo v Padovi, odnesti moje uboge kosti med svoje ljudi v zveličanje njihovih duš. Za zdaj mi ni mogoče pobegniti iz Padove. Hočejo me imeti tukaj, toda počutim se kot ptiček v kletki: moje srce je vedno onstran morja.« P. Leopold je razumel, da Bog hoče, naj ostane vse življenje v spovednici in se žrtvuje za vsakogar, ki pride k njemu k spovedi. Vedel je, da bo prav ta žrtev in to naporno delo cena za odkup zveličanja njegovih vzhodnih bratov. Večkrat je to napisal. Leta 1935 je pisal iz Vicenze: »… vsaka duša, ki me bo prosila za spoved, bo moj vzhod.« Podobno tudi leta 1941, eno leto pred smrtjo: »Vsaka duša, ki me bo potrebovala v spovednici, bo zame kakor vzhod.« Njegovo zanimanje za pravoslavne in vzhodne narode je ostalo vedno živo, toda o svoji zaobljubi in o svoji žrtvi zanje ni izrekel niti besedice. Tako se je zgodilo, da je Magdalena Bredo iz Padove, ki je pripravljala posebno ustanovo za zedinjenje pravoslavnih s katoliško Cerkvijo in imela v p. Leopoldu navdušenega svetovalca, šele po njegovi smrti izvedela, da je imel blaženi pater Leopold enake ideale in da je žrtvoval vse življenje zanje. P. Leopold se je zavedal, da ga Bog kliče k velikemu delu za edinost kristjanov. To naj bi bil njegov novi poklic, ki ga je vključil v svojo frančiškansko poklicanost. Pogostoma je mislil nanj, kot da bi hotel podoživljati glavni namen svojega bivanja. Večkrat je to napisal na listke ali na podobice, ki jih je imel na mizi ali v brevirju, da bi se vsakokrat, ko bi jih videl spomnil na svoje poslanstvo. 2. februarja 1918 je pisal: »Kristus je Gospod, odrešenje je njegovo delo. Jaz sem le nevredni služabnik njegovega odrešenja za pravoslavne brate. Gospod, ti vse veš, ti si Gospodar moje volje!« Ko je bil v samostanu v Benetkah, je pisal: »Hoteti in želeti, da bi se pravoslavni in katoličani združili v eno, to je poklic, s katerim me je obdarila božja previdnost ... Pred Bogom ne smem več dvomiti, ali sem poklican ali ne. Živeti moram in delati samo v ta namen. Stvar mi je popolnoma jasna.« 19. oktobra 1935 je to svojo misel takole izrazil: »Z obljubo se zavežem, da bom pri vsaki sv. maši, če pravičnost in ljubezen ne bosta zahtevali drugače, daroval vse sadove za zveličanje pravoslavnih bratov in za edinost kristjanov. Kadar pa bosta pravičnost in pobožnost narekovali drugače, naj le ostanejo nedotaknjeni; kolikor pa ostane od preobilja sv. maše, naj bo za vzhodne brate.« Neko jutro je maševal za pravoslavne. Po maši je rekel istemu prijatelju: »Zdaj sem maševal za moj narod.« Z roko je naredil odločno kretnjo, obraz se mu je zasvetil, ko je rekel: »Prepričan sem, da v njihovih dušah že učinkuje najsvetejša daritev!« 31. dan: Dragi Marijini častilci! O patru Leopoldu vam bo več povedal njegov življenjepis. Za njegovo razglasitev za blaženega so zbrali veliko pričevanj o njegovem svetniškem življenju. Danes moramo pač omeniti še nekaj o zadnjih dneh tega skritega, a velikega apostola krščanske edinosti. Ko je prišla njegova ura, so ga poslali v bolnišnico, da bi mu tam še kaj pomagali. Skrbno so si zdravniki prizadevali, da bi okrepili njegovo slabotno telo. Bilo je to sredi vojne leta 1942. Po vrnitvi iz bolnice so mu ostali še trije meseci življenja. Lahko rečemo, da je spovedoval kakor pred boleznijo, saj je bolniško sobo spremenil v spovednico in nenehno sprejemal spovedance, ki so prihajali od vseh strani. Počutil se je tako slabo, da je zbujal sočutje in usmiljenje pri vseh, ki so ga videli. Nerazumljivo je, kako je mogel imeti še toliko moči, da je sprejemal vse z enako ljubeznijo in potrpežljivostjo, ne da bi pokazal tudi najmanjše znamenje utrujenosti in naveličanosti. Dan pred smrtjo je med drugimi spovedal najmanj 50 duhovnikov. Še za eno milost je p. Leopold vedno prosil Boga: da bi bil do zadnjega trenutka pri zavesti, da bi tako bila duša pripravljena na veliki korak. P. Luka iz Carreja piše: »Bilo je 29. julija 1942 zvečer. Dan je bil vroč. Zrak je bil težak in soparen. Dva mlada sobrata sta spremljala p. Leopolda na samostanski vrt, da bi se malo oddahnil na večernem zraku. Sedli smo na zid ob vodnjaku. Razgovor je tekel počasi in pretrgano, kajti p. Leopold se je komaj držal pokonci. Njegov glas je skrivnostno zvenel. Govorili smo o sobratu bolniku, ki je bil zaradi starosti in bolezni že dalj časa v nezavesti. P. Leopold je po kratkem molku z žalostnim glasom rekel: »Nekaj strašnega mora biti, če se človek prikaže pred Boga, ko je v nezavesti.« V njegovih besedah sem čutil naglas, ki me je tako pretresel, da ga nisem mogel več pozabiti. Ko sem naslednje jutro opazoval p. Leopolda, kako je komaj zaznavno premikal ustnice in odgovarjal molitvam za umirajoče, sem spoznal, da je bila uslišana njegova molitev, ko je prosil, da bi se prikazal pred Bogom pri popolni zavesti.« 30. julija je napočil dan večnega plačila. Tisto jutro je p. Leopold kot navadno zgodaj vstal, da bi se pripravil na sv. mašo. V bolniški kapeli je molil skoraj eno uro. Ob pol sedmih je odšel v zakristijo, da bi se oblekel za mašo, pa ga je nenadoma napadla slabost, da je padel in izgubil zavest. Takoj so pritekli in ga odnesli v posteljo. Kmalu je prišel k sebi in znova vstal, da bi šel maševat v kapelo. Toda lotil se ga je nov napad, ki je bil tudi zadnji. P. Leopold se ni več dvignil. Namesto maše je zdaj končeval daritev svojega življenja. P. Marcelino iz Cartigliana mu je podelil sv. maziljenje. Bil je še pri popolni zavesti in popolnoma vdan v Božjo voljo. Medtem je prišel gvardijan, p. Benjamin, ki je zmolil molitve za umirajoče in Pozdravljena Kraljica. P. Leopold je s pojemajočim glasom počasi ponavljal besedo za besedo. Komaj je izrekel: O milostljiva, o dobrotljiva, o sveta Devica Marija, je bila njegova blaga duša že sprejeta v veselje nebeškega Očeta. Brez dvoma je nebeška Gospa, ki jo je tako ljubil in častil, spremljala njegovo dušo pred božji prestol, da bi prejela nagrado za svoje junaške kreposti. P. Leopold je umrl, toda ni se pokazala nobena sprememba na obrazu. Videti je bilo, kot da bi mirno spal. V slovesnem veličastju smrti se je zdel kot preobražen; plemenitost in mir sta žarela z njegovega obraza. Bilo je ob sedmih zjutraj, 30. julija 1942. Kakor blisk se je razširila po mestu in deželi žalostna novica o smrti p. Leopolda. Vsepovsod je zbudila globoko žalost. Vsi so govorili: »Umrl je svetnik, umrl je svetnik!« Takoj je začela prihajati množica, ki bi bila rada videla in pokropila njegovo truplo. Vsi so se zavedali, da so izgubili vodnika, tolažnika in duhovnega očeta. Poljubljali so ga na lice in ga kropili s solzami. A bolečina je bila spokojna: nehote se je spreminjala v veselje, kajti vsi so bili prepričani, da je pater že v Božjem naročju ter jih bo spremljal in varoval še bolj kot doslej. Ob mrtvaškem odru so se ponavljali ganljivi prizori. Vsi so se hoteli dotakniti trupla. Dotikali so se ga z rožnimi venci, podobicami, robčki in drugimi predmeti, da bi jih imeli za spomin. Slišati je bilo vedno iste besede: »To je bil svetnik! To je bil svetnik! Koliko dobrega je storil moji duši! P. Leopold, prosi za nas!« Takega navala ni mogel slutiti nihče. Samo tisti dan, 31. julija 1942, so našteli nad 25 tisoč ljudi ob mrtvaškem odru p. Leopolda. Grob pomeni konec vsega za večino ljudi, tudi za tiste, ki so bili tako veliki in mogočni, da so se zdeli neumrljivi. Naj bodo nagrobne plošče še tako lepo popisane, naj bodo kamniti in bronasti spomeniki še tako veličastni in trajni, morda bo kdo od mrtvih še zanimal zgodovinarje, nikoli pa ne bo vžgal src, da bi zagorela v ljubezni. Vse drugače pa je z dušami, ki so se v svojem življenju popolnoma posvetile Gospodu, se zanj žrtvovale in iskale le njegovo slavo. Bog sam se obvezuje, da bo skrbel za večnost njihovega spomina, ko pravi: »V večnem spominu bo pravični (Ps,11,7).« Spominja se jih Bog in ljudje jih ne pozabijo nikoli. Deležni so ne le hladnega spomina, ampak občudovanja in ljubezni. Te besede, ki jih je izrekla nezmotljiva Resnica, se uresničujejo na čudovit način pri p. Leopoldu. Veličastne svečanosti ob pogrebu, na trideseti dan in obletnico smrti niso bili zadnji dokazi ljubeče hvaležnosti, ampak začetek novega češčenja, ki je vedno bolj raslo. V svojem življenju je p. Leopold ljubil najpopolnejšo skritost. Nikoli ni hotel, da bi govorili o njem. Gospod je uslišal njegovo željo. Toda po smrti se mu ni treba več bati za ponižnost. Zato je Gospod sam sklenil poveličati ga na izreden način. Njegov grob na pokopališču v Padovi je postal cilj neprestanih obiskov, ki so bili podobni romanjem. Grob je bil vedno pokrit s cvetjem, dokler je p. Leopold ležal tam pokopan. Dne 19. septembra 1963 so prepeljali v kapucinsko cerkev njegove zemeljske ostanke. Nov grob je v kapeli, ki so jo zgradili blizu njegove spovednice. Ob tej priliki je prišlo ogromno ljudi z vseh strani Italije. Začela so se prava romanja na njegov novi grob. Dne 3. februarja 1976 so odprli krsto p. Leopolda v prisotnosti komisije. Komisiji je kot uradni zastopnik Rima predsedoval padovanski škof. Komisija je potrdila identiteto pokojnika in ugotovila, da je njegovo telo po 34. letih ostalo nestrohnjeno. Cerkvena oblast je začela že leta 1946 postopek za njegovo razglasitev za blaženega. Škofijski preiskovalni postopek so zaključili leta 1952. Tudi vsi takratni jugoslovanski škofje so v skupnem pismu 25. septembra 1952 prosili papeža za otvoritev apostolskega postopka, kajti »upravičeno upamo, da bo poveličanje tega velikega sina naše domovine našemu ljudstvu v tolažbo in zadoščenje ter velika spodbuda pri delu za edinost kristjanov na našem jugoslovanskem ozemlju.« Prosimo, bratje in sestre, milosti Marijo, da bi nas vse, ki jo ljubimo – na vzhodu in zahodu – še bolj zbližala in končno združila.