134
Slovanski popotnik.
* Vlansko leto nas je razveselil izverstvi pesnik gosp. Mirko Bogovič z dramo: Frankopan, ktera ni le serbskim eitateljem, temuč vsem izobraženim Slovencom jako mila bila. Projaviti zamoremo že drugo delo imenovanega pesnika. Izdal je namreč drugo dramo: Stepan, poslednji kralj bosanski, drama u pet činah. (Med Frankopan o m in Stepanomni nobenega posebnega razločka; povsod se vidi, da ste hčerki enega očeta. V obeh nam kaže izverstni pesnik žalostne dogodjaje kervave povestnice jugoslavenske tako živo, rekel bi, da duša človeku v per-sih se stresa. Pretehtovati dramatične cene omenjene žaloigre ni naš namen; reči pa moremo z dobro vestjo, da vsakdo jo bo radosten prečital od kraja do konca. Da je vse bolj razumljivo tudi neizurjenemu v zgodovini in pravilih dramatiških, ob kratkem popisuje pesnik v predgovoru vse, kar je vsakemu vediti potreba. Kar zadeva unajno obliko, jezik in metrum, je kaj izverstno; skoz in skoz narodno, kakor sam pesnik pravi, da se je trudil, kolikor mogoče v narodnem duhu pisati — zato je razumljivo vsakemu, akoravno ni misliti, da bi le en omikan Slovenec še dihal slovenski zrak in svojih bratov Serbov ne razumel, ali viceversa, le enemu omikanemu Serbu neznana bila gladka slovenska beseda. —
fr Izvirno dramatično delo gosp. J. Freudenreich-a pod naslovom „Graničari ili Proštenje (zbor), u Ili-jevuu, o kterem so „Novice" s pohvalo že večkrat govorile, ko se je igralo v Zagrebškem gledišu, bode v Zagrebu na svetlo dal gosp. Konta Stojšie, ki nam je poslal povabilo na naročbo, naj ga razglasimo po našem listu in nabiramo naročnikov. Radi mu skažemo to ljubav in vabimo prijatle jugoslavenskega slovstva k obilnem naročilu. Cena knjige za naročnike je 40 kraje, kovanegadnarja. Kdor se želi naročiti, naj vredništvu Novic z natanj-čnim naznanilom imena in stanovanja svojega pošlje naro-čilni dnar frank o in priloži še 2 kraje, ki ju je treba za recepis odrajtati, — ali pa, ako mu bolje kaže, naj se naravnost oglasi v Zagreb na izdatelja gosp. K ost a Sto jšiča.
*¦ Cvetje keršansko-slovenske zemlje. Pridnim mladenčem in dekličem v darilo nabral in v venec po-vil Jožef Rozman, korar stolne labudske cerkve in vodja
škofijnega semenišča pri sv. Andreji. Z 9 podobšinami. V Celovcu 1857 natisnil Janez Leon. — Naslov prezale kni-žice kaže, komu so jo slavni pisatelj posebno namenili; prebravši jo brez enostranskega hvalisenja z dobro vestjo reči zamoremo: kdor želi šolski mladini bukvice polne pobožnega, zraven pa tudi podu enega, zlasti ze ml jopisnega obsežka v roke dati in jo razveseliti tudi z ličnimi podobšinami, naj ji kupi te bukvice, ki niso debele, pa toliko bolj jedrene; za šolske darila slovenski mladini so tako pripravne, da je malo malo takih. Pobožnega in domoljubnega duha navdane, so pisane v čistem gladkem jeziku, ki je lasten dobroznanemu gosp. pisatelju, podobšine so krasne, natis ličen. Svesti smo si, da bojo zelo všeč vsakemu, mladim in starim.
* V knižici, ki jo je nedavnej kot poseben iztis ljubljanskega nemškega časnika izdal gosp. dr. E. H. Kos ta pod naslovom „die Literatur des osterr. Kaiserstaates vom 1. Jan. 1853 bis Ende 1854 im Allgemeinen und die Krains insbesondere", nahajamo na koncu mikavni pregled vsega slovenskega slovstva v našem cesarstvu, ki nam kaže, da v imenovanih 2 letih je na svetlo prišlo v doljni Avstrii 10, na Štajarskem 72, na Krajnskem 242, na Koroškem 127, na Primorskem 1, na Ogerskem 1 slov. delo. Čudil se bo gotovo vsak, komur je naše slovstvo znano, nad tolikim bogastvom slovenščine, — al to se bo zelo sker-čilo, ako mu povemo, da ona množica izvira posebno od tod, da vsaki del slov, »zakonika" in vsaki list „Novica je v gosp. dr. Wur zbacho vem knigopisji, iz kterega je ta pregled vzet, za eno delo šteto. Resnični so vzroki, ki so po mnenji gosp. dr. Kosta-ta na Krajnskem krivi, da ne izhaja več knig leto in dan, in kterim prišteva sledeče: da nimamo vseučilišča in sploh slovstvenega središa, — da pisatelji, ki so kaj spisali in bi radi na svetlo dali, v malih mestih še težje najdejo založnika kakor na Du-naji itd. Zakaj pa se še posebno slovenskih bukev malo spečati more, je gosp. Matija Majer v obširnem spisu pod naslovom „Naše slovstvo" dokazal, kterega bi bili radi že davnej v „Novicah" natisnili, ako bi nas ne mudile neke naročene nove pismenke.