Izhaja vsak drugi in četrti četrtek v mesecu. Naročnina stane 80 kr. na leto. Posamezne številke se dobivajo po 5 kr. Krščanski delavci, združite se! Naročnino in dopise pošiljajte uredništvu »Glasnika* Poljanska ce ta 68. Oglasila delavcev, ki nimajo dela, ali delo-dajavcev, ki iščejo delavcev, se vspreje-rnajo zastonj! Štev. 4. V Ljubljani, 24. decembra 1895. Letnik II. Deželni zbori in njihova soeijalna naloga. Po božičnih praznikih se snidejo avstrijski deželni zbori v posvete. Zborovanje v deželnih zborih je navadno zelo dolgočasno* novega, kakor pravimo, se malo izve v njih. če so deželni odborniki marljivi in vestni, gre že Se vsa stvar v nekem rednem toku dalje; toda če vlada lenoba v deželnem odboru, potem je tudi v zboru — Bog pomagaj! Kadar se sproži kak nov načrt v zbornici, se navadno sklene, da se prepusti deželnemu odboru, naj premišlja, presoja in potem v prihodnjem zasedanju predlaga. Toda, če ni nikogar v deželnem odboru, ki bi premišljal in presojal take predloge? — Potem v miru počivajo, dokler jih ne snedo molji. In, žalibog, je največkrat taka, posebno s predlogi, ki bi kaj temeljitega ukrenili v korist delavskim •M 4-V rl.. stanovom. Zato ne bo v tem oziru bolje, dokler dobro misleči poslanci ne bodo sami proučavali tacih vprašanj in sami že izdelanih zakonskih načrtov ne bodo predložili zbornici. Velika napaka, izvirajoča tudi iz brezbrižnosti deželnih odborov je ta, da se važni načrti ne dadč preje v roke poslancem. Komaj dobi mož načrt v roko, pa — glasuj! Salomona bi basalo tako naglo soditi o težkih, v neumljivi pravniški »latovščini* stlačenih paragrafih. Ni čuda, da se tako brez velicega truda sklene marsi-kedaj kaka neumnost. Marsikateri poslanec bi imel zmožnost, spraviti kaj pametnega na dan, toda zadržujejo ga razni pomisleki: »Kedo bi se vedno kregal? Vladi se ne smem zameriti, z nasprotno stranko tudi ne smem pretrgati vsake zveze. Saj ničesar ne opravim; moj predlog tako ne dob6 večine itd.« Taki mečkavci nimajo niti pojma o moči resnice in pravice. Kar je res in kar je pravično, to mora od-odsevati iz človekovih besedij in dejanj, če je prav celi svet proti temu. Tembo’j je to dolžan mož, ki ga je ljudstvo izvolilo za brambo resnice in pravice. Motijo se tisti, ki pravijoj da je tako kislo — boječe mečkanje — previdnost. Previdnost je izbiranje najboljših pripomočkov v dosego kakega namena. Taki ljudje pa namen sam postavijo v kot in se torej pač nikakor ne morejo imenovati previdni. Po naši misli bi se morali nameni poštenjakov z ljudstvom vedno povdarjati in vedno staviti primerni predlogi v tem smislu, naj jih zbornica vsprejme ali ne. Če jih ysprejme, dobro ! Če pa ne, potem je pa dolžnost poštenega časopisja, da vso stvar po za-služenju okrtači, in dolžnost poslancev, da v shodih pojasnjujejo ljudstvu celo zadevo. Poslanci namreč nimajo samo dolžnosti sedeti na deželnih sedežih, marveč pred vsem morajo gledati, kako naj bi se pomagalo ljudstvu, če se prav ob neugodnih razmerah ne da dejanjsko mnogo doseči, je vendar jedna pomoč vedno mogoča, namreč ljudska vzgoja. Buditi samozavest mej ljudmi, poučevati jih o sedanjem bolnem času, bolezni vzrokih in zdravilih, primerno jih organizovati, je vedno mogoče in vedno koristno. Ce se ljudstvo samo vname za dobro stvar, potem je ne vstavi nobena sila. — Pri tem vzgajanju je pa za poslance živega krščanskega pre* pričanja posebno veselo in vspodbudno, ker so najbolj slobodni medvsemi strankami. Ozirati se jim je samo na večni božji zakon in na svojo vest, sicer pa na nikogar druzega. Vse lahko razkrijejo in vse tudi lahko razlože. Pri drugih te ni mogoče. Koliko morajo n. pr. zamolčati liberalci o oderuštvu, o judih, o javnih goljufijah itd,, kako skrbno se morajo ogibati socijalni demokratje, da ne izdadč sebičnosti svojih voditeljev! Zato je pa tem večja krivda, če krščanskega miš-jenja poslanci ne izvršujejo svoje dolžnostij. »Glasnik* sicer nima med poslanci Bog vedi kakšne veljave, a zato vendar-le izraža ob začetku deželnih zborov nekatere točke, katere bi morali pretresavati. 1. V splošno korist bi bila najpreje boljša uredba šolskega pouka, ki ima sedaj vkljub ogromnim stroškom pičle vspehe. Aha! bo dejal kedo. So že tukaj krščanski socijalisti, hoteč prikrajšati ljudstvu omiko. Toda počasi, prijatelj! Mi se oziramo na dejanjske razmere. Številke nam kažejo, da ima Kranjsko 34 odstotkov tacih, ki ne znajo niti brati niti pisati; Koroška jih ima 28 odst,, Štajerska 20 odst., Primorska 50 odst. To je žalostno! In mi zahtevamo, da se tudi za tiste, ki dozdaj nimajo priložnosti obiskavati šol, kaj zgodi. Na Švedskem, Norveškem, Danskem in v Švici ni skoraj nikogar, ki bi ne znal brati in pisati, dasi so dotične dežele večinoma tudi zelo gorate in — revne. Naši poslanci naj se torej po-učč o tamošnjih razmerah in naj ukrenejo kaj pametnega tudi za nas, da ne bo trpelo ljudstvo vsled ogromnih troskov in da ne bodo stradali res beraško plačani učitelji, vrh tega pa ostalo nad tretjino ljudij brez poduka. Učiteljem, liberalcem in socijalnim demokratom, ki radi zabavljajo prejšnjim časom, pa omenjamo, da preje šole niso dežele nič stale, in da se je cerkev sama trudila, da je omogočila šolo ljudem, ki so v naturalijah nekaj plačevali učiteljem. Pristavljamo pa, da nas ljudsko slovstvo prejšnjih časov uči, da soljudje mnogo brali. Še sedaj vidimo značilno resnico, da je po tistih farah, kjer ni šole, primeroma več oseb vpisanih v družbo sv. Mohorja, nego drugod. — Po naši sodbi bi se morali najpreje! duhovniki lotiti pouka v potrebnih šolskih stvareh. Umevamo pa, da v sedanjih razmerah, ko je vse vniču-joča birokracija prepregla in usužila tudi Šolo, nič kaj radi ne postanejo igračice, ki jo po možnosti cukajo vsakovrstni sveti, nadzorniki itd. — To je nezdružljivo ž njihovim stanom. Sicer pa vkljub temu vspešno in požrtvovalno delovanje mnogih slovenskih duhovnikov, ki sami redno poučujejo otroke svojih faranov, jasno dokazuje, da prava omika nima boljših prijateljev, nego slovenske duhovnike. 2. Dolžnost deželnih zborov je, da ustanovč deželne zavarovavnice proti ognju, toči, za živino itd. Sedaj molzejo naše ljudi agentje in delničarji. Res je sicer, da mora država skleniti zakon o prisilnem zavarovanju, a dokler tega zakona še ni, naj poskusijo dežele s prostovoljnimi zavarovavnicami. Ljudstvo je pripravljeno zanje in si jih iz srca želi. 3. Deželni zbori se morajo lotiti vprašanja o stalnih kmečkih domovih. Državni zakon z dnč 1. aprila 1. 1889 (drž. zak. št. 52) ima izdelan pomanjkljiv načrt, po katerem smejo deželni zbori rešiti to vprašanje. Bolje nekaj, nego nič! A žalibog je liberalizem še toliko mogočen, da, kolikor vemo, še nikjer ni sprejet tak zakon, razven na Gorenje« Avstrijskem. Krvavo je pa potrebno, da se škodljive določbe o podedovanju kmečkih posestev izpremenč. Sedaj pripade posestvo, če je gospodar umrl brez oporoke, vsem postavnim dedičem po jednakih delih. S tem se razkosa in uniči mnogo posestev. Hitra pomoč je tukaj potrebna. 4. Za kmeta bi morali dalje dež. zbori najpreje popolnoma izpremeniti zakon o razdelitvi skupnih pašnikov. Načrt tega zakona se je dobil blezu v Šlezvig-Holštajnu in kakor lačni škorci so planili naši liberalni politikoni nadenj in so ga zrinili v posamnih deželah v veljavo. Katoliški poslanci niso imeli niti časa premišljevati o njem; na vrat na nos je šlo in — sklenjen je bil zakon, ki ga moramo obsojati z narodno - gospodarskega in s poljedelskega stališča. Naše mnenje je, da so obstoječa skupna zemljišča s svojimi pravicami sedaj še edini znak družabnega gospodarstva. Skupna zemljišča so dalje najtrdnejši jez razširjanju veleposestev in z druge strani najtrdnejša obramba naši narodnosti na obmejnih krajih. Mar naj pred pragom splošne organizacije zdrobimo še zadnjo trohico tega čuta? Ta misel ni iz krščanskega naroda in tudi ni za narod! Seveda nismo proti posamičnim razdelbam, posebno gozdnih zemljišč. Nikakor pa se ne strinjamo n. pr. z določbo, da zamore tretjinska manjšina udeležencev odločevati splošno razdelbo ; še manj pa, da se zakon ozira le na število, ne pa na okolnosti prosilcev. Neumna razdelitev občinske paše navadno vsem, tudi najtrdnejšim kmetom, zmanjša število živine, kočarjem i. t. d. pa za za vselej odvzame možnost, jo imeti. Nekako posebno lahkoto in ugodnost, kljubu mnogim sitnostim gledč re-kurzov nudi ta določba o razkosavanji zemljišč. Žalibog! da se je kratkovidni in slabo gospodareči občani pogosto poslužujejo. Res imajo naša skupna zemljišča v svoji uredbi in obdelovanji veliko nedostatkov. A z razdelitvijo se temu ne bode odpomoglo. Potrebno bi bilo pa, da bi se potom pristojnih javnih izvedencev pridobivale potrebne poizvedbe o onih skupnih zemljišč h, katerih posebni razlogi ne priporočajo za skupno porabo. A tu naj bi se merodajni krogi po veščakih dobro poučili, kaj bi bilo najbolje z dotičnim zemljiščem vkreniti: je-li potrebno samo uredbe ali celo splošne razdelbe? Ker se splošne razdelbe redkokedaj* vršč iz tehtnih razlogov, ozirati se je tudi na to, za kaj je dotični svet najprimernejši, kakšne so sploh gospodarske razmere v dotičnem kraju, ali so ugodne živinoreji, ali se je pečati intenzivno s poljedelstvom, ali so vremenske razmere neugodne, da naj se torej zasadi gozd, in posebno je gledati na to, če je svet potreben in vreden kakega zboljšanja. Ravno pri občinskih zemljiščih pokaže lahko naše deželno gospodarstvo, v koliko mu je mar kmetijski stan. Z zboljšanjem tacih zemljišč povečali bi se po nekod jako zdatno dohodki in ob jednem bi se ljudstvo pri tacih delih mnogo naučilo. Zato pa jako željno pričakujemo, da se že enkrat sklene zakon za povzdigo planšarstva, oziroma za uredbo, obdelovanje in vžitek skupnih zemljišč. Sicer pa je že tudi čas, da se »c. kr. deželna komisija za agrarske operacije« operacij res poprime, ne pa dela pod tem imenom vse kaj druzega. Paznega očesa pa morajo krščanski poslanci pred vsem zasledovati vsakovrstne Borne in njim jednake posamnike in družbe, ki so najhujši sovražniki našemu kmetu. [Naj gredo svoje love gradit v Avstralijo ali po himalajskih gorah, naše planine morajo ostati našemu kmetu. 7. Važno je glede na kmete tudi p o s e 1 s k o vprašanje. Najpreje mora biti vsakemu jasno, da s samim zabavljanjem proti tvornicam in proti delavcem ne bo nobeden rešil tega vprašanja. Poslov zato manjka, ker se je njihovo razmerje v službi popolnoma in sicer na slabše izpremenilo. Preje so spadali k rodbini; preskrbljeni so bili za čas bolezni jn starosti, sedaj — je prazno nato misliti; preje je bila njihova služba nekako stalna, sedaj se samo v toliko ločijo od tvorniških delavcev, da imajo manj osobne slobode. Toda povdarjati moramo, da teh razmer, vsled katerih kmet toliko trpi, ni kmet vzrok, marveč vzrok jim je liberalni kapitalizem, ki vni-čuje kmetu stalnost in s tem tudi vsemu, kar je ž njim ~>(€3 27 e^ v zvezi. Pravičen, kmetom primeren poselski red bi morale izdelati dežele; yrh tega pa poskrbeti vzlasti za stare in onemogle posle. V deželah, kjer je mnogo veleposestnikov, so nravne in gmotne razmere poljskih delavcev grozne. A kedo se meni za-nje? 8. Žganjepitje in sploh vsa pregrešna potratnost naj se omeji, kolikor se le da. Davek na pivo se nam ne zdi pravičen, a prav nič ne bi imeli proti temu, če bi se naložil davek za plese, za lišp itd. 9. Za domači obrt bi se moralo bolj skrbeti. Pri nas si morajo ubogi ljudje vse sami pomagati in če se jim kedo približa, zgodi se le, da jih odere. Koliko trpč n. pr. uboge čipkarice posredovavcem v dobiček, koliko lončarji in drugi, ker ni nikogar, da bi jim kaj pomagal. Mi trdimo, da je vsaka panoga domačega obrta vredna, da se za-njo sklene poseben zakon. 10. Deželni zbori imajo nadalje dolžnost izdelati dober stavbni red. Vzlasti kranjski se bo moral o tem pečati. Gledati se mora strogo, da so stanovanja zdrava; sedaj pa skrbe oblastva večinoma zato, da imajo vse potrebne papirje v rokah, kakšno je poslopje v resnici, jih kaj malo briga. Stavbni red mora res kaj koristiti, ne pa delati samo sitnostij. 11. Pred vsem je pa potrebno v prid delavskemu stanu, da se izvrši točka E, 10. c. if. »socijalnega načrta«, ki slove: »Za ostarele delavce naj se ustanovi poseben deželni invalidni zaklad.« Dokler država ne sklene zakona, ki bi vezal vse delavce, naj pristopijo, in delodajavce, naj plačujejo v ta zaklad, naj dežela sama za to skrbi. Saj mora sedaj tudi rediti ostarčle ubožce in ima obilo troškov za-nje. Stavimo, da bi pameten zakon v tem oziru mnogo dosegel. Sedaj bi moglo biti vse poslovanje le slobodno. Delavci bi vendar gotovo radi pristopali k zavodu in prostovoljno vplačevali kak donesek; tudi občine bi lahko kaj storile; s kratka, šlo bi. Sedaj zavarujejo za starost kapitalistične zavarovavnice; in celo tč iščejo že delavce v svoje mreže, Ce si kapitalistični oderuhi upajo prislužiti kaj pri delavskem zavarovanju, ali se sme potem reči, da bi dežele ne mogle ustanoviti invalidnega zaklada?. Ko se ta ustanovi, bi se pomagalo rešiti tudi poselsko vprašanje. 12. Kranjska dežela naj pa že vendar jedenkrat prav uredi pr is i 1 no delavnico. Kar smo lansko leto pisali o nji, velja še letos, samo, da moramo pristaviti še žalostno stanje lamošnjih paznikov, kateri morajo malo-ne več prestati, nego prisiljenci, menda zato, ker se od njihovega dela ne vlečejo nobeni procenti, in opozarjati moramo, kar že vedo naši bravci iz poročila o shodu kons. obrt. društva, da namreč prisilna delavnica mnogo in vedno več škoduje poštenim domačim obrtnikom. »Dežele ne smejo postajati zasebni podjetniki«, pravi kedo. Laž! Tam, kjrr se gre za splošni blagor, mora družba sama nastopiti. Samo nekoliko važnih tačk smo omenili v svojem članku, a tistemu, ki bi hotel delati, jih je vendar za delo dovolj, in če se izvrše, bi bile deželam v neizmerno korist. Naša organizacija. Slovensko katoliško delavsko društvo v Ljubljani je imelo zadnji čas dva društvena shoda: Prvi je bil v nedeljo dnč 1. decembra, pri katerem je predsedoval Ziller. Rakovec je poročal v poljudnem govoru o dogodkih po svetu. Omenja posebno položaja na Turškem. Veliko je že žrtev, ki dokazujejo krutost divjih Turčinov. Bahar omenja zadnjih deželnozborskih volitev, dogodkov pri istih ter neznačajnost nekaterih mož, ki so »sodelovali« pri volitvi, posebno v Ljubljani. Govornik želi, da bi kmalo tudi delavci dobili volilno pravico. Oni se pač ne bodo dali slepo voditi za nos raznim plačanim agitatorjem. Priporoča konečno, kako naj bodo delavci složni, ter naj povsod delujejo za krščansko-so-cijalno organizacijo. Gostinčar omenja, da so zadnje deželnozborske volitve, posebno pa volitev v Ljubljani, pokazale, da koder se ljudje združujejo za svoja načela, tam je volitev lahka in mirna. Koder pa niso nič organizirani, tam je ob slučaju volitve vedno prepir in velika nezavednost. Toda izgled neznačajnosti dali so pa v največji meri nekateri ljubljanski obrtniki, katerim je »golaš« več, kakor pa prepričanje in javna korist. Pripomni, da je v Ljubljani še mnogo dela, da bodo ljudje dobili vsaj pojme o svojih razmerah in potrebah. Izmed vseh stanov smo menda delavci najbolj organizovani in zavedni gledč na načela, po katerih bomo gotovo prišli do zboljšanja. — Nato je predsednik shodu Ziller zaključil shod, ki je bil prav dobro obiskan. — Drugi shod je bil v torek dne 10. t. m. zvečer ob 7. uri. Povod temu shodu je bil članek v »Delavcu«, katerega je deloma prinesel tudi »Narod« proti kanoniku Klunu. Ob 7. uri je otvoril shod Ivan Rakovec. Poročevalec o tej zadevi je bil dr. Krek, ki je v govoru dokazal iz zapisnika dotične seje, kaj je res na tem, kar je pisal »Delavec« in za tem »Narod«. Potem je iz poročila glavnega vodstva tobačne režije razkladal razne v lepo podobo sestavljene točke, ter povpraševal navzoče delavce, če je vse res tako. Pokazalo se je. da je izkaz o plačah delavcev tako urejen, da se vidi, kakor da bi bili navadni delavci boljše plačani, kakor so pa v resnici. Dalje, da so nektere naprave, katere vodstvo posebno hvali, le v škodo delavcem. Nato je stavil več predlogov, glede zboljšanja položaja tobačnih delavcev, kateri so se tudi soglasno vsprejeli ter tudi odposlali v peticiji na Dunaj državnemu zboru. Potem je Gostinčar govoril o resnicoljubnosti »Delavca« in »Naroda«, ki sta raznesla o poslancu Klunu to »raco«. Dalje opominja društvenike, naj nikar takoj ne verujejo, kar piše »Delavec«, ker socijalni demokratje niso tako izbirčni v sredstvih, s katerimi skušajo škodovati naši stvari. Bodimo složni in možje, delajmo neustrašno in srčno na potu pravičnosti. Upamo, da ta shod obrodi vsaj malo sadu. Ako se dru-zega ne bo doseglo, se bo vsaj to, da poslanci zvedo resnično poročilo o plačah tob. tov. delavcev. Kat. društvo za delavke priredi dne 29. dec. t. 1. ob 6. uri zvečer božičnico v društveni dvorani na Žabjaku št. 8. Vspored: 1. Pozdrav. 2. Društvena, poje -»*€3 28 GHr- društven zbor. 3. Sveta noč, poje društven zbor. 4. Hajdukova oporoka, prednaša Marija Klepec. 5. Lepa naša domovina, poje društven zbor. 6. Indijski siroti. Igrokaz v treh dejanjih, spisal F. Finžgar. 7. Domovini, poje društven zbor. 8. Srečolov. Vstopnina za redne in podporne člane 10 kr., za povabljene goste 20 kr. Čisti dohodek je namenjen bolnim članom. K obilni vdeležbi vabi odbor. Odbor katol. društva za delavke naznanja članom, da sv. Štefana dan ne bo navadnega društvenega večera, ker bo božičnica v nedeljo, dne 29 t. m. ob 6. uri zvečer po zgoraj omenjenem vsporedu. Katoliško delavsko društvo za Prevalje in okolico je imelo minolo nedeljo dne 15. t. m. svoj društveni shod pri Steklu v farski vasi. Zbog neugodnega zimskega vremena je bila udeležba bolj pičla. Govorila sta kaplan Ebner o delavskih razmerah v rimskem cesarstvu in vikar V. Podgorc o krščansko-socijalnem programu. Iz Zagorja. Zadnji Glasnik je poročal o našem Miklavžu in o sv. Barbari v katol. delavskemu domu. Pri tej priložnosti smo delavci zopet spoznali, kdo je z nami in za nas, pa tudi kdo ni z nami in kdo celo zoper nas. Socijaldemokrati trdijo vedno, da so jedino oni prijatelji stiskanega delavskega stanu. Toda mi to njih trditev obrnemo in pravimo, da ravno socijaldemokrati niso naši prijatelji. Zakaj pa ne? Kar je nam pre-mogarjem sveto, za dušno in telesno varnost pod zemljo prepotrebno, to socijaldemokrati očitno smešijo in proglašajo kot oderuštvo in goljufijo. V dokaz temu to-le iz 26. št. »Delavca« .... »Daši se pobirajo miloda-rovi za cerkev, vsako nedeljo in praznik po trikrat, vendar kedar je potreba cerkvi kupiti najmanjšo stvar, že je tu »oferc, »ofer« za olje sv. Barbare? To so površno zabeleženi »žegnani davki« katere mora trpeče ljudstvo svojim prijateljem in osrečevalcem plačevati.« Mi krščanski delavci izjavljamo tole: 1. Pri nas je starodavna lepa navada (odkar obstoji premogovnik), da častimo in se priporočamo v skupni molitvi sv. Barbari v zbiralni sobi, kjer visi njena podoba, predno gremo v jamo; kajti »z Bogom začni vsako delo, da bo dober tek imelo«, to velja tudi nam premogarjem. 2. Tudi v jami imamo podobo sv. Barbare, kjer gori, kakor drugodi na več krajih, luč njej v čast. 3. Obhajamo vsako leto god sv. Barbare prav slovesno v domači župni cerkvi. 4. Zlagamo za olje sv. Barbare mej seboj popolno prostovoljno. 5. Naši gospodje duhovniki niso še nikdar oznanili »ofer« za olje sv. Barbare, pač pa nam priporočajo njeno češčenje. 6. Izjavljamo očitno in slovesno, da ostane sv. Barbara tudi nadalje naša patrona, da jo bomo tudi nadalje tem gorečneje častili, kolikor suroveje se »Delavec« in njegovi pristaši norčujejo iz njenih čestilcev in olja, ki gori njej v čast. 7. Izražamo svoje začudenje, da zamorejo možje, ki sami druge vnemajo in navdušujejo za olje sv. Barbare, prebirati in podpirati časopis »Delavec«, ki tako nesramno blati m grdi častilce njih lastne in tako mogočne patrone, ter jih hoče zares na najpodlejše-hinavski način od njenega češčenja odvrniti. Jeden v imenu krščanskih delavcev. Politika po svetu. Največja ovira katoliški ljudski stranki so tako imenovani konservativni veleposestniki. Socijalni demokratje jih vedno očitajo krščansko-socijalni stranki, toda mi imamo ž njimi pač tako malo opraviti, kakor socijalisti. Brezobzirno izjavljamo, da je latifundijsko gospodarstvo največja škoda za poljedelstvo, da sedaj marsikateri veleposestniki mnogo bolje skrbč za svoje pse, nego za svoje delavce, da je neodpustljivo, če krščanski grajščaki oddajajo svoja posestva judom v najem, kot n. pr. knez Liechtenstein, ki ima 30—38.000 ha sveta v judovskih rokah. Mi zahtevamo odločno, da veljajo krščanske nravnosti zapovedi tudi za mogočnike in bogatine in trdimo, da nima lastninska pravica samo pravic, marveč tudi dolžnosti. Veleposestvu se mora zdrobiti sedanja prevelika in nonaravna moč, ki jo vrh tega rabi še velikrat tjudstvu v škodo; to se lahko zgodi mirnim in poštenim potom, ker druzega mi ne poznamo, samo če so ljudje združeni. Mi se ne moremo tu ozirati na češke, moravske in gališke razmere; za naše pa svetujemo, naj se čim najpreje ustanovi za vse slovenske pokrajine skupno gospodarsko društvo, ki naj bi kupovalo grajščine po naših krajih in jih prodajalo kmetom. V obče povsod naj se združijo delavski stanovi; in drugi stanovi, pred vsem pa plemiči in veleposestniki bodo morali ali ž njimi za krščanska načela, ali pa bodo propadli. Gališki IlusI na Dunaju. Nad 200 gališko-ruskih duhovnikov, meščanov in kmetov je prišlo te dni na Dunaj prosit cesarja, nnj se jih usmili, ker tako grdo delajo z njimi judje, poljski plemiči in gališka vlada. Ko so bile deželnozborske volitve, so kmete kar trumoma zapirali, drugje so žandarji in vojaki obkolili cele vasi, če so hoteli vaščani voliti plemičem nasprotno. Plemiči in judje odirajo uboge ljudi, kar le morejo. To so prišli tožit ubogi gališki Ru3i svojemu vladarju, ki jih je tudi zagotovil svojega varstva. Toda peklenska zlobnost je jela takoj črniti došle prosivce, da niso prišli iz pravih namenov, češ, da so slabi katoličani in pa slabi državljani. Da so slabi katoličani, so dokazovali judovski časopisi tako-le: Tisti dan, ko se je novoimenovani levovski kardinal Sembratovič pripeljal domov z Dunaja, kjer mu je cesar izročil baržuuasti biret, so odšli odposlanci z Levova in se torej niso vdeležili niti kardinalovega vspjejema. To naj bi bil dokaz; vrhu tega je še to popolnoma neresnično. Večina vdeležencev je bila zjutraj pri vsprejemu in se je zvečer odpeljala. Prvi laži -^+o 29 QK- so obrekljivci pridejali Se drugo, če je mogoče Se grjo, da so bili namreč ti odposlanci plačani z ruskimi d e n a rj i. — Stara resnica ! Revež in trpin je povsod tepen. Ce pa kaj zine, potem plane vse po njem: ,Ti lopov, ti potepuh, nimaS pravih namenov itd.!1 in ga z lažjo in obrekovanjem zopet porine na tla. TI nikedar siti obrtniki! Tako so kričali kapitalisti in tvorničarji, peneč se jeze, ko se je po posredovanju katoliško mislečega poslanca Ebenhoha od 6. jun. do 9. avgusta 1893 vršila tako imenovana obrtna enketa. Obrtniki so pri nji izrazili nekaj svojih skromnih zahtev, katerim so se dosledno vstavljali socijalistični in kapitalistični odposlanci. Sedaj, ko je prešlo že več, nego dve leti, je še-lo ,visoka1 vlada nekaj spekla in je predložila te dni državnemu zboru nekoliko izpre-memb v obrtnem zakonu. Mi smo sicer malo pričakovali v rešitev malega obrtnika, & to kar se v novem predlogu ponuja je pač manj, nego malo. Samo dve zahtevi izmed tistih, ki so se stavile pri imenovani enkati, sta deloma izpolneni v tem načrtu: 1. da ni treba jedno-glasnega sklepa, marveč da zadostuje 3/i večina, če se ima kaj zadružnega premoženja porabiti v skupne koristne namene. 2. Predsednika zadrugam ne bo več treba pošiljati vladi v potrjenje, — Načrt dalje govori o zadružnih zvezah, ki jih pušča na prosto voljo in obeta, da se kmalu sestavijo vzorna pravila za take zveze. — To je do mala vse. Vse druge zadeve o izpitih vspo-sobljenosti, o veljavi zadružne sodbe glede na obseg obrtne pravice ali glede na to če se ima dopustiti kako novo podjetje, zahteve o konfekcijah, o prodajavnicah z mešanim blagom, o tem, da bodi izvor blaga razviden pri prodaji, o prodajavniških podružnicah, o razločku mej obrtnim in tvorniškim podjetjem, — so splavale po vodi. Vlada se jih niti predložiti ne upa, ker bi zanje noben drug ne glasoval, nego krščansko socijalni in zavedni katoliški poslanci. Tako je; žalostno je. Mi se bomo v svojem listu še podrobneje pečali z omenjenim vladnim predlogom in z obrtnimi zahtevami, a že danes rečemo, da se mora vsacemu poštenjaku v srce smiliti stan malih obrtnikov, proti katerim se je menda res vse zaklelo. Ruska vlada in — delavske plače. V Ivanov-Vosnesensku na Ruskem je več predilnic. Nedavno so vsi tvorničarji razven jednega, ki posebno skrbi za delavce, (ustanovil jim je ubožDO hišo, porodišnico, šolo, knjižnico), znižali plačo za polovico. Preje so dobivali mesečno po 12 rubljev; odslej dobodo samo po 6. Vlada je jela pozvedovati v ti zadevi in je sklenila, da nastavi za tvorniške delavce neko najnižjo plačo, pod katero ne sme noben podjetnik plačevati. Ta kršč. socijalna zahteva, iz katere se norčujejo socijalni de-mokratje in proti kateri rohnč liberalci, se toraj vresniči — na Ruskem. Gre toraj vendar-le, samo hoteti se mora. Razvedrilo. I )elav^eva prisega. »Kakošen red vlada pri vas, da moram sam priti po dolžno stanarino?« »Po sta ... . stanarino ? Oj, ne zamerite, spoštovani gospod! Poglejte tukaj nevarno bolno dete — včeraj je bil pri nas zdravnik Mlinar in je imel ma'o upanja — danes pride zopet — in vse to mnogo stane — zdrava moja otročiča sta tudi vedno lačna —.« »čemu to klepetanje? Da staneta denar zdravnik in lekarna, je zame ravno tako malo novo in malo važno,. kakor da radi jedo vaši fantalini. — Kje je denar ?« »Imejte usmiljenja z nami gospod 1 Samo tri dni . . . .« »Denar sem, katerega dolgujete!« kričal je surovi gospodar. Zraven jo s tako silo zacopotal z nogo, da je zbudil bolnega dveletnega dečka, ki je začel prestrašen zdihovati in jočati. »Prosim vas, gospod,« prosil je ubogi Luka, »ne kričite. Zdravnik je rekel, da je otrok zgubljen, če ne bode vse mirno v njegovi bližini . . . .« »Kaj me briga ta pokveka!« posmehoval se je gospodar. »če mi ne plačate na mestu, vas ukažem še danes vreči na cesto. Ste me razmeli? »Usmilite se nas, gospod Pevec 1 Usmilite s« vsaj bolnega otroka! Potrpite še tri dni 1 Do tedaj upam vam poplačati dolžno stanarino.« »Nobene ure več čez poludne, kakor res se pišem za Pevca!« zadrl se je gospodar in udaril s pestjo ob mizo, ko je potrkal in vstopil zdravnik Mlinar. »Kaj pa je?« uprašal je tiho in resno pogledal gospodarja. »Tukaj se prepirate in kričite kljub včerajšni moji zapovedi, da potrebuje bolno dete popolnega miru?! »Moj gospodar mi je ravnokar grozil, da nas hoče vreči opoludne na cesto, ker mu ne morem takoj plačati stanarine za prihodnji mesec.« »Gospod 1« obrnil se je zdravnik razjezen k Pevcu, »ste-li človek? Ali imate še kaj srca v prsih? Nevarno bolno dete hočete vreči na cesto? Ravnotak morilec njegov ste, kakor če bi mu sunili nož v prša!« Osramočen je odšel s praznim izgovorom, ki je imel zakriti njegovo zadrego, češ da ima sam plačila, da nujno potrebuje denar in ne more čakati. Zdravnik je stopil med tem k malemu bolniku. Stavil je nekatera vprašanja in meril s toplomerom vročino, ki je kuhala dečka. »Hvala Bogu, danes je otrok malo boljši!« potolažil je nesrečnega Luko. »Bogu in vam sem dolžan zahvalo, gospod doktor. To je velika tolažba po takem prizoru. Zdravnik se je ozrl po sobici. Druzega ni videl, kot dve borni postelji, slabo mizo, leseno klop in dva stola. Nad mizo je visel križec in pod njim posodica z blagoslovljeno vodo. Nad Lukovo posteljo je bilo obešeno gasilcem potrebno orodje. -5+D 30 Q+