socialno delo letnik 38 - februar 1999-št. 1 visoka šola za socialno delo ljubljana Uredniški svet Vika Beve Franc Brine Gabi Čačinovič Vpgrinčič Bojan Dekleva Vito Fiaker Andreja Kavar Vidmar Zinka Kolarič Aniea Kos socialno delo Izdaja Visoka šola za soeialno delo Univerze v Ljubljani Vse praviee pridržane Glavni in odgovorni urednil( Bogdan Lešnik Uredniid Darja Zaviršek (knjižne recenzije) Srečo Dragos (raziskave) Jo Campling (mednarodni stiki) Naslov uredništva Topniška 33,1000 Ljubljana tel. (061) 13-77-615, faks 13-77-122 e-pošta socialno.delo@uni-lj.si www.uni-ij.si/vssd/sd Urednlši(i svet (nad.) Blaž Mesec Mara Ovsenik Jože Ramovš Pavla Raposa Tajnšek Tanja Rener Bernard Stritih Marta Vodeb Bonač Marjan Vončina Časopis Socialno delo objavlja teoretske članke, poročila o raziskavah s področja socialnega dela, interdisciplinarne študije in prispevke z drugih znanstvenih in strokovnih področij, kritike in komentarje, poročila o strokovnih srečanjih in dogodkih, pisrлa, knjižne recenzije in druge prispevke, relevantne za teorijo in prakso socialnega dela. Časopis izhaja v šestih številkah na leto. Znanstveni prispevki so recenzirani (anonimno). Rokopisi: teoretski članki, raziskovalna poročila in druge poglobljene študije so lahko dolgi do ene avtorske pole (30.000 znakov); daljši so lahko le izjemoma in s privoljenjem uredništva. Druga besedila imajo lahko do pol avtorske pole. Kako naj bo urejeno besedilo za objavo, piše na zadnjih straneh časopisa. Rokopisi so lahko vrnjeni avtorju ali avtorici v dopolnitev ali popravek z uredniškimi in/ali recenzentskimi pripombami. Avtorske pravice za prispevke, poslane uredništvu, pripadajo časopisu Socialno delo. Uredništvo si pridržuje pravico preurediti ali spremeniti dele v objavo sprejetega besedila, če tako zahtevata jasnost in razumljivost, ne da bi prej obvestilo avtorja ali avtorico. Knjige za knjižne recenzije v Socialnem delu je treba pošiljati na naslov: Darja Zaviršek, VŠSD, Topniška 33, 61000 Ljubljana, s pripisom: Za recenzijo v Socialnem delu. Oglasi: za podrobne informacije pokličite ali pišite na uredništvo. Oglas, ki naj bo objavljen v naslednji številki, je treba poslati uredništvu vsaj mesec dni pred napovedanim izidom številke. Če je oglas že oblikovan, ga oddajte (nezloženega) na formatu A4. Naročnik na Socialno delo postanete, če se s pismom uredništvu naročite nanj. Na enak način sporočite morebitno spremembo naslova in druge spremembe. Študentje imajo popust, zato priložite dokazilo. Avtorica fotografije na naslovnici: Meta Krese (1998). Povzetki člankov so vključeni v naslednje podatkovne baze (ki vključujejo tematsko indeksiranje, klasifikacijske kode in popolne bibliografske navedbe): Sociological Abstracts, Linguistics & Lan- guage Behavior Abstracts, Social Planning/Policy & Development Abstracts, Mental Health Abstracts, Studies on Women Abstracts. Časopis finančno podpirata Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve in Ministrstvo za znanost in tehnologijo. Po mnenju Ministrstva za znanost in tehnologijo (415-1/93, 28.1.1993) sodi ta izdelek med tiste, za katere se plača 5% davek od prometa. Tisk: Paco, Ljubljana Iz urednikove beležke Tokratno številko karakterizira tematska raznovrstnost, pri cernerse nekatere teme neizogibno ponavljajo, enako kakor se kljub svoji raznovrstnosti ponavljajo tipični problemi, s katerimi ima opraviti socialno delo, navezujejo pa se seveda na aktualne družbene probleme in preokupacije. Tako dva članka obravnavata brezposelnost — Cveto Uršič in Janez Drobnič prob- lem brezposelnih invalidov, medtem ko Metod Tekavčič objavlja raziskavo iz kluba iskalcev zaposlitve (komentar k metodološkemu delu raziskave je napisal Blaž Mesec). Naslednja dva članka obravnavata problematiko razvez (bodisi zakonske zveze bodisi izvenzakonske skupnosti): v prvem Irena Bizjak pledira za vpeljavo instituta »vzajem- nega starševstva« (morda bi bilo bolje reči »skupnega«?), kadar se ločujoča se starša dogovorita zanjo in ne obstajajo razlogi proti, v drugem pa Franc Udovič znova pred- stavlja metodo mediacije. V esejih Stanija Ivajnšič obravnava stalna vprašanja socialnega dela v domovih za stare, medtem ko poskuša Vida Kramžar Klemenčič analizirati pojav osebne religioz- nosti s stališča teorije E. Eriksona. Cveto Uršič, Janez Drobnič EKONOMSKI IN SOCIALNI POLOŽAJ BREZPOSELNIH INVALIDOV V SLOVENIJI značilnosti posameznih skupin invalidov glede na pravno odločbo o invalidnosti Inštitut Republike Slovenije za rehabilita- cijo je ob analizi podatkov o zaposlitvenih možnostih invalidov v Sloveniji in sezna- nitvi, da naj bi se v letu 1996 pripravil nacio- nalni program usposabljanja in zaposlo- vanja invalidov, Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve in Republiškemu zavodu za zaposlovanje predlagal izvedbo raziskave Ekonomski in socialni položaj brezposelnih invalidov v Sloveniji. Inštitut je namreč ocenil, da v Sloveniji ne poznamo osnovnih značilnosti brezposelnih invalidov in da je — in bo — zato težko oblikovati primerne ukrepe za spodbujanje njihovega zaposlo- vanja. Pričujoči prispevek vsebinsko povze- ma tisti del raziskave, v katerem smo pri- merjali položaj posameznih skupin inva- lidov — upoštevajoč pri tem kot kriterij njihov status, to je, pravnomočno odločbo pristojnega organa, s katero jim je bila priznana invalidnost. METODA DELA Statistični podatki o številu invalidov, ob- delani na različne načine, na primer po spolu, starosti, glavni bolezni, kraju bivanja, socialno-ekonomskem položaju in/ali izobrazbi, so »informacija«, ki jo načrtovalci politike oziroma programov invalidskega varstva nujno potrebujejo. Te podatke je mogoče dobiti na različne načine. V razi- skavi Ekonomski in socialni položaj brez- poselnih invalidov smo izbrali metodo »an- ketiranja po pošti«. Pogosteje, zlasti ko gre za nacionalne in dolgoročne projekte, razi- skovalci uporabijo metodo »terenske anke- te« gospodinjstev (ta metoda se v Sloveniji uporablja npr. pri Anketi o kadrovskem po- tencialu). Ena in druga metoda, kot tudi druge možne (npr. uporaba podatkov iz obstoječih registrov invalidske popvilacije), ima seveda svoje prednosti in pomanjklji- vosti. Prednosti metode, ki smo jo izbrali, so zlasti naslednje: • anketo je relativno enostavno pripra- viti in izvesti; • ne zahteva sodelovanja in dodatnega izobraževanja večjega števila sodelavcev (anketarjev); • zagotavlja velik vzorec, na osnovi kate- rega lahko opravimo poglobljene analize, kjer nas zanima npr. korelacija; • če je narejena skrbno, je lahko podlaga in izhodišče za nadaljnje raziskovanje po- sameznih skupin invalidov (npr. duševno prizadetih, gibalno oviranih itn.), ali pa za »terenske ankete«. Seveda ima izbrana metoda tudi številne pomanjkljivosti. Poudariti moramo vsaj dve: odgovori temeljijo na subjektivni oceni anketiranca, zato je lahko problematična kakovost odgovorov, in drugič, pogosto — zaradi prenasičenosti ljudi z raznimi anke- tami — je delež vrnjenih odgovorov nizek. Z raziskavo smo, kot smo že pojasnili, želeli predvsem spoznati osnovne lastnosti brezposelnih invalidov. Pri tem smo se takoj na začetku srečali s problemom, koga šteti med brezposelnega. Glede na metodo, ki smo jo izbrali, smo lahko vključili v razisko- valni vzorec le tiste invalide, ki so bili pri- javljeni na Republiškem zavodu za zapo- slovanje kot brezposelne osebe in so v prijavi tudi navedli, da imajo status invalida. Zavedamo se, da vzorec ni zajel vseh invalidov, ki jih lahko štejemo med aktivno 5 CVETO URŠIČ, JANEZ DROBNIČ prebivalstvo. Nekateri niso prijavljeni na Republiškem zavodu za zaposlovanje, drugi pa v prijavi zaradi strahu pred stigmati- zacijo ne navedejo, da so zaradi trajne okvare zdravja pridobili status invalida. Zaradi sprejete definicije ciljne populacije pa tudi nismo vključili vseh, ki so zaradi trajne okvare zdravja ovirani pri iskanju zaposlitve oziroma pri opravljanju dela, vendar zaradi različnih razlogov niso po predpisani poti pridobili statusa invalida. Vprašalnik je bil obsežen in izčrpen in je vseboval 33 vprašanj odprtega in zapr- tega tipa. Vprašanja smo razdelili v sedem skupin: splošna vprašanja, izobrazbeni položaj, zaposlitveni status, ekonomski položaj, psihosocialni položaj, družinske in bivalne razmere ter ocena zdravstvenega stanja. Pri izbiri vprašanj oziroma razredov znotraj posameznega vprašanja smo se v veliki meri opirali na izkušnje iz Ankete o kadrovskem potencialu, ki jo je kot raz- vojno-raziskovalni projekt začel leta 1989 izvajati Inštitut za sociologijo, in na poročila Republiškega zavoda za zaposlovanje. Sledili pa smo tudi usmeritvam Združenih narodov o izvajanju statističnih raziskav s področja invalidske problematike. Enote opazovanja v raziskavi so torej predstavljale vse registrirane brezposelne osebe s statusom invalida, in sicer: delovni invalidi po zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92, 5/94,7/96); vojni invalidi po zakonu o vojnih invalidih (Uradni list RS, št. 63/95); invalidne osebe po zakonu o usposabljanju in zaposlovanju invalidnih oseb (Uradni list SRS, št. 18/76); kategorizirani mladostniki po zakonu o izobraževanju in usposabljanju otrok in mladostnikov z motnjami v teles- nem in duševnem razvoju (Uradni list SRS, št. 19/76). OCENA STANJA V SLOVENIJI NA PODROČJU ZAPOSLOVANJA INVALIDOV Na podlagi razpoložljivih podatkov ugotav- ljamo, da je bilo v Sloveniji konec leta 1994 približno 163.000 invalidov, kar pomeni 8% vseh prebivalcev. 17% invalidov je bilo zaposlenih, 3,6% pa registrirano brezposel- nih. Na trgu dela je bilo torej samo 21% vseh invalidov, vsi ostali so bili (in so večinoma še vedno) iz njega izključeni ali kot upoko- jenci ali kot mlajši od 15 let, ali pa so bili spoznani za delovno nesposobne itn. Medtem ko brezposelnost v Sloveniji na splošno pada že drugo leto, brezposelnost invalidov močno narašča. Od januarja 1994 do decembra 1995 se je po podatkih Repu- bliškega zavoda za zaposlovanje število registriranih brezposelnih oseb zmanjšalo za 7,6%, število registrirano brezposelnih invalidov pa je narastlo za 63,8%. Med brez- poselnimi invalidi prevladujejo dolgotrajno brezposelni. Nad 85% vseh brezposelnih invalidov čaka na zaposlitev več kot eno leto — iz Poročila Republiškega zavoda za zaposlovanje za leto 1994 (1995: 42) po- vzemamo, da je takih med vsemi registri- ranimi iskalci zaposlitve 62%. V raziskavi smo ugotovili, da kar 17% invalidov čaka na zaposlitev že več kot 5 let. POVZETEK UGOTOVITEV IZ ANALIZE V RAZISKAVI ZBRANIH PODATKOV Med registrirano brezposelnimi invalidi prevladujejo moški. Starostna struktura teh iskalcev zaposlitve je v primerjavi z vsemi brezposelnimi izrazito neugodna, saj je skoraj tretjina starih nad 50 let. Naprej, povzamemo lahko, da med brezposelnimi invalidi prevladujejo, enako kot med vsemi, delovni invalidi. Izobrazbena raven anketiranih brez- poselnih invalidov je nizka, nižja kot v povprečju v Sloveniji. Po končani šoli se jih večina ni več vključevala v izobraževanje. Večina, skoraj dve tretini, se jih tudi ne želi več izobraževati. Hipoteza, da so brezposelni invalidi v neugodnem položaju na trgu delovne sile, oziroma, da so diskriminirani, je potrjena tudi z analizo podatkov o zaposlitvenem položaju. Skoraj devet desetin jih čaka na zaposlitev dalj kot eno leto, več kot 5 let pa že skoraj dve desetini. V programe priprave na zaposlitev jih je res vključenih nekaj več, kot znaša državno povprečje, vendar jih še vedno tri četrtine ne pridobiva novih znanj 6 EKONOMSKI IN SOCIALNI POLOŽAJ BREZPOSELNIH INVALIDOV V SLOVENIJI ali delovnih izkušenj v teh programih. Problematična je tudi prevelika navezanost na zavod za zaposlovanje pri iskanju zaposlitve — več kot polovica jih išče za- poslitev le na ta način. Končno pa moramo zapisati tudi ugotovitev, da bi se skoraj 30% invalidov želelo zaposliti v invalidskem podjetju in ne v »običajnem« ter da jih štiri desetine ugotavlja, da niso več sposobni za delo. Brezposelni invalidi izgube zaposlitve ne doživljajo kot izziv v tem smislu, da je v tem času potrebno pridobiti nova znanja in izkušnje ter z njimi konkurirati na trgu delovne sile. Ugotavljamo pa, daje brezpo- selnost zanje stres, saj se počutijo odrinjene in so bolj občutljivi. Iz analize ekonomskega položaja povze- mamo, da je skoraj 95% brezposelnim invalidom zagotovljena ena izmed oblik državne denarne pomoči, ki jim omogoča zelo skromno življenje. Drug sklep pa je, da je njihov premoženjski položaj zdaj slab- ši, kot je bil pred nastankom invalidnosti. Najpogostejši vzrok za nastanek invalid- nosti je bolezen. Več kot šest desetin brez- poselnih invalidov je navedlo prizadetosti duševnega delovanja, sporazumevanja in prizadetosti v določenih situacijah in kar več kot osem desetin prizadetosti gibanja. Posebne pozornosti bi morale biti deležne osebe, ki so navedle več prizadetosti delovanja kateregakoli organskega sistema (npr. vseh čutil, praktično vseh osnovnih telesnih aktivnosti, več področij duševnega delovnja). Podatek o uporabi tehničnih pripomočkov je bilo težko vrednotiti, ker se je število oseb, ki so navedle uporabo teh- ničnega pripomočka, razlikovalo od števila tistih, ki so navedli uporabo posameznega pripomočka. Vsekakor velja podariti, da v proučevani skupini ne prevladujejo osebe, opremljene s tehničnimi pripomočki, in med njimi so le posamezne, ki uporabljajo pripomoček kot nadomestilo za sicer popolnoma ali hudo prizadeto določeno sposobnost. Naj končamo povzetek z ugotovitvijo, da kar dve tretini brezposelnih invalidov pogosto ali zelo pogosto obisku- jejo zdravnika. ZNAČILNOSTI POSAMEZNIH SKUPIN INVALIDOV GLEDE NA PRAVNO ODLOČBO O INVALIDNOSTI Že uvodoma smo pojasnili, da smo v ra- ziskavi razdelili invalide v pet različnih skupin, glede na predpise, po katerih jim je bila priznana invalidnost, in sicer: delov- ne invalide, civilne invalide vojne, vojaške invalide, katergorizirane mladostnike in invalidne osebe. Potem ko je bil vprašalnik že pripravljen in razposlan, je Državni zbor sprejel zakon o vojnih invalidih, s katerim je enotno uredil pravice tako za vojaške vojne invalide, civilne invalide vojne in vojaške mirnodobne invalide — upoštevajoč ta predpis, smo v analizi odgovorov združili v eno skupino vse tri navedene skupine. Med posameznimi skupinami invalidov obstajajo pomembne razlike. Po eni strani je njihov izvor v različnosti predpisov, ki posamezni skupini določajo obseg in tudi višino pravic, na drugi strani pa je — tako smo ugibali pred pričetkom dela na razi- skavi — med njimi razlika tudi v psiho- socialnem in ekonomskem položaju. Preden predstavimo razlike med posa- meznimi skupinami, je treba povedati še naslednje: tako iz rezultatov raziskave kot tudi iz podatkov, ki jih spremlja Republiški zavod za zaposlovanje, vidimo, da je med brezposelnimi invalidi največ delovnih in- validov; invalidnih oseb in kategoriziranih mladostnikov je približno enako; vojnih invalidov pa v strukturi brezposelnih in- validov ni niti 1% — v raziskavi je njihov delež 1,3%. Zato ta skupina invalidov v strukturni analizi naše raziskave ne bi imela analitične vrednosti. Upoštevajoč pove- dano, smo vojne invalide izločili iz analize. Kot smo pojasnili že v prejšnjem razdel- ku, je izobrazbena raven anketiranih brez- poselnih invalidov nizka. Med posamezni- mi skupinami pa ni večjih razlik. Prevladuje (ne)dokončana osnovna šola (od 40% med kategoriziranimi mladostniki do 48,9% med delovnimi invalidi), sledi 2 do 3 letna srednja šola (od 30% med kategoriziranimi mladostniki do 33,8% med delovnimi inva- lidi). Razlika med skupinami je največja v skupini, ki je končala šolo s prilagojenim programom — največ je kategoriziranih 7 CVETO URŠIČ, JANEZ DROBNIČ Tabela 1: Brezposelnost med invalidi v letih 1989 -1994 (1995) Vir: Poročila Republiškega zavoda za zaposlovanje Graf 1: Struktura registriranih brezposelnih invalidov glede na status invalidnosti po izobrazbi mladostnikov (25%), temu sledijo invalidne osebe z 9,1%, med delovnimi invalidi je v tem razredu le 5,8% anketirancev. Invalide smo tudi vprašali, ali so se v času brezposelnosti vključili v katerega izmed programov, ki jih zanje pripravlja Repub- liški zavod za zaposlovanje. Največ vklju- čenih v posamezne programe priprave na zaposlitev je med kategoriziranimi mladost- niki. Kar polovica jih je bilo vključenih v enega izmed programov. Preseneča pa zelo visok delež invalidnih oseb (80,5%), ki se niso vključile v nobenega izmed teh pro- gramov. Tudi delovni invalidi so se razme- roma malo vključevali. Le 20,5% jih je od- govorilo pozitivno. Republiški zavod za zaposlovanje v svojih analizah o vključe- vanju vseh brezposelnih oseb v programe 8 EKONOMSKI IN SOCIALNI POLOŽAJ BREZPOSELNIH INVALIDOV V SLOVENIJI priprave na zaposlitev ugotavlja, da z dviga- njem strokovne izobrazbe narašča tudi motiviranost za usposabljanje. To pa je v nasprotju s pričakovanjem oblikovalcev programov, ki se ukvarjajo z vprašanjem, kako bi neusposobljenje nezaposlene mo- tivirali za izobraževanje. Mogoče je torej skleniti, da je razlog za majhno število brez- poselnih delovnih invalidov vključenih v programe tudi njihova nizka izobrazba. Drugi razlog pa je prav gotovo njihova nemotiviranost za zaposlitev. Analiza odgo- vorov je pokazala, da se kar dobra polovica delovnih invalidov ne želi zaposliti, oziro- ma, se ne čuti sposobnih za zaposlitev. Preseneča tudi zelo majhen delež teh, ki so se vključili v javna dela. Izmed vseh skupin je le 5,7% delovnih invalidov sodelovalo v tem programu, pa niti en kategoriziran mla- dostnik ali invalidna oseba. Pričakovali bi ravno narobe, da bi ti dve skupini množič- neje opravljali ta dela, saj npr. osebe, vklju- čene v javna dela, na eni strani pridobivajo delovne izkušnje, na drugi strani pa dobijo tudi »plačo« (ki pa je sicer — vsaj tako ocenjujemo — nižja od nadomestila za čas čakanja na drugo delo, ki pripada brez- poselnim delovnim invalidom). Analiza deležev invalidov v posameznih starostnih skupinah kaže na veliko razliko med njimi. Invalidne osebe so približno enakomerno razdeljene v posamezne razrede — malo izstopata skupini med 35 in 44 leti ter nad 50 let. Strukturi delovnih invalidov in kategoriziranih mladostnikov pa sta povsem nasprotni. Med delovnimi invalidi močno prevladujejo starejši od 45 let (65,1%), med kategoriziranimi mladost- niki pa mlajši od 34 let (75%). Tudi če pogledamo absolutno največji in najmanjši delež v zgornjem in spodnjem razredu, vidimo, da izstopata ti dve skupini. V sta- rosti do 24 let je največ kategoriziranih mladostnikov (40%) in najmanj delovnih invalidov (3,5%). Starejših od 50 let pa je, nasprotno, največ delovnih invalidov (39,2%) in najmanj kategoriziranih mla- dostnikov (10%). Poglejmo še osnovno zdravstveno ok- varo. V vseh treh skupinah je več kot polo- vica anketiranih navedla kot osnovno zdrav- stveno okvaro telesno okvaro (najpogosteje delovni invalidi v 63,9%). Drugi najpogos- tejši razlog za nastanek invalidnosti so kombinirane motnje. Največ teh odgovorov je pri invalidnih osebah (21,4%), najmanj pri kategoriziranih mladostnikih (11,8%). Pomemben razlog za nastanek invalidnosti so tudi okvare čutil — v to skupino spadata okvara sluha in vida. Ta zdravstvena okvara Graf 2: Struktura registriranih brezposelnih invalidov glede na status invalidnosti po starosti 9 CVETO URŠIČ, JANEZ DROBNIČ Graf 3: Struktura registriranih brezposelnih invalidov glede na status invalidnosti po osnovni okvari zdravja Graf 4: Struktura registriranih brezposelnih invalidov glede na status invalidnosti ! in kdaj bi lahko pričel(a) z delom ^ 10 EKONOMSKI IN SOCIALNI POLOŽAJ BREZPOSELNIH INVALIDOV V SLOVENIJI ima približno enak delež pri vseh treh skupinah invalidov (med 14,3% in 17,9%). Duševna prizadetost in duševno obolenje se pojavljata vsaka posebej v približno 3% — duševna prizadetost je najpogostejša med kategoriziranimi mladostniki (5,9%), duševna bolezen pa pri invalidnih osebah (7,1%). Seveda nas je v raziskavi zanimalo tudi, kakšno zaposlitev iščejo anketiranci. Zato smo jim zastavili vprašanje o »obliki« po- djetja (s tem izrazom smo opredelili tako gospodarsko družbo kot zavod) in kdaj bi lahko pričeli delo. Najbolj so se brezposelni invalidi iz po- sameznih skupin razlikovali v odgovoru na vprašanje, kdaj bi se lahko zaposlili. Še največji interes so pokazali kategorizirani mladostniki, saj bi jih kar 78,6% začelo delati takoj. Tudi med invalidnimi osebami prevladujejo tisti, ki bi se zaposlili takoj (54%) oziroma po dousposobitvi (14%). De- lovni invalidi pa v visokem deležu (51,5%) ocenjujejo, da ne bi več mogli delati, tudi po dousposobitvi ne! Delovni invalidi izstopajo tudi v primeru odgovora na vprašanje, v kakšnem podjetju (»običajnem«, invalidskem, ali pa bi se samozaposlili) bi se zaposlili. Delovni invalidi prevladujejo tako med tistimi, ki bi se želeli zaposliti v invalidskem podjetju (33,7%) kot v skupini, ki bi se samozaposlila (12,4%). Še najmanj pa se jih želi vrniti v zaposlitev pod splošnimi pogoji (le 53,9%). Željo tako velikega števila delovnih inva- lidov po zaposlitvi v invalidskem podjetju si morda lahko pojasnimo s tem, da tudi na ta način ti invalidi sporočajo, da je njihova delovna sposobnost oziroma zmožnost zmanjšana in da so potrebni določene po- zornosti in pomoči, ki je večja od običajne. Na drugi strani pa kaže verjetno tudi na dejstvo, da imajo ti invalidi že veliko de- lovnih izkušenj (tudi negativnih!) in da si zato želijo delati v okolju, v katerem bo delodajalec pokazal večje razumevanje za njihove zdravstvene in druge težave. Če bi namreč sledili namenu invalidskih podjetij, kot ga določa zakon o usposabljanju in zapo- slovanju invalidnih oseb iz leta 1976, bi namreč pričakovali, da bosta prevladovali drugi dve skupini invalidov. Res pa je tudi, da v vprašalniku nismo posebej pojasnje- vali, kakšna je razlika med zaposlitvijo pod splošnimi pogoji in v invalidskih podjetjih, in je morda delni razlog tudi v (ne)pozna- vanju vloge invalidskih podjetij. Ko smo pripravljali dispozicijo raziskave, smo med drugim tudi pričakovali, da bodo med invalidi, ki se ne žele več zaposliti, prevladovali delovni invalidi, in sicer zaradi razmeroma »ugodnih« denarnih zneskov, ki jih dobijo iz naslova pravice do »nadomes- tila plače za čas čakanja na zaposlitev«. Po- drobnejša analiza posameznih odgovorov je to hipotezo potrdila. Večina teh, ki pra- vijo, da ne želijo oziroma ne morejo delati, je starejših, z nizko izobrazbo in delovnih invalidov. Ti ocenjujejo svoj položaj na trgu delovne sile zelo realno in pragmatično. Zagotovljeno imajo vsaj minimalno social- no varnost v obliki denarnih pravic, ki jim na podlagi njihove invalidnosti pripadajo. Zato so ocenili, da bi si glede na izobrazbo in svoje delovne sposobnosti z zaposlitvijo najverjetneje niti ne izboljšali finančnega položaja, po drugi strani bi delo terjalo od njih dodaten napor, pri tem pa najverjet- neje tudi delodajalec ne bi bil povsem zadovoljnen z njihovim delovnim učinkom. Seveda pa je lahko ocena »realnega/pragma- tičnega« gledanja vprašljiva, če jo merimo z nacionalnega vidika: naraščanja deleža neaktivnega prebivalstva ima za posledico večanje potreb po sredstvih za pokojninsko in invalidsko zavarovanje oziroma socialne transfere ipd. SKLEP V raziskavi o socialno-ekonomskem polo- žaju brezposelnih invalidov velja poudariti tri fenomene, ki se dotikajo dela in zapo- slitve. Prvi je ta, da se zaposlitvena situacija močno slabša v škodo invalidov. Druga, da invalidi izkazujejo razmeroma majhno željo po izobraževanju in zaposlitvi. Tretji pa, da so se invalidi »sprijaznili« z nastalo poslab- šano situacijo. Razlogov za nezainteresiranost invalidov za vključevanje v trg dela je dosti. Na eni strani so to osebne lastnosti invalidov, ki so opisane tudi v analizi stanja: nizka 11 CVETO URŠIČ, JANEZ DROBNIČ izobrazba, razmeroma visoka starost, dol- žina delovne dobe, številne zdravstvene težave, negativne izkušnje ipd. Na drugi strani so delodajalci, ki na trgu delovne sile, kjer je ponudba zelo velika, izbirajo najbolj- še. Končno — in morda je to najpomembnej- ši razlog — pa je treba pokazati na »sistem- ske« razloge. Predpisi, ki urejajo to področ- je, so večinoma nastali v obdobju polne za- poslenosti in v okviru paradigme trajnega delovnega razmerja. Čeprav so se ekonom- ski in družbeni temelji globalno spremenili, pa delovna razmerja ostajajo na istih pod- lagah, kar ne velja samo za invalide. To pa poraja hude antagonizme med delodajalci in delojemalci, ki se kažejo v stalnih sporih. Zaradi togosti predpisov delodajalci odpra- vijo nakopičene tovrstne probleme tako rekoč z enim zamahom — stečajem — in »počistijo« z vsemi zaščitenimi kategorijami. Ravno tako smo že velikokrat poudarili, da bo treba povečati delež aktivnih ukrepov usposabljanja in zaposlovanja v razmerju do pasivnih denarnih pravic. Že v analizi smo pokazali, da se delovni invalidi ne žele spu- ščati v tveganje z negotovo plačo in delom v slabih delovnih pogojih oziroma sploh z zaposlitvijo, ko pa jim je vendar zagotovljen stabilen in trajen vir dohodka z naslova invalidnosti. Načeloma sicer sprejemajo delo — zavrnitev bi namreč lahko pomenila izgubo pravic —, dejansko pa ne. Računajo namreč na to, da jih bo zavrnil delodajalec, če na primeren način poudarijo svojo invalidnost in omejitve, ki izhajajo iz nje. Na koncu pa, kot smo že zapisali, deloda- jalec zavrača vse invalide. Tako smo priča paradoksu, da se prevelika pravna zaščita in obseg pravic sprevržeta v svoje nas- protje. Seveda moramo poudariti, da vse statusne skupine invalidov nimajo tako visoke ravni pravic — tu izstopajo delovni invalidi in vojni invalidi. Če je torej delo in zaposlitev glavni dejavnik integracije, morata vlada in par- lament usmeriti svoje ukrepe v zagotav- ljanje dela tudi »marginalnim« skupinam. Ne zgolj zaradi humanih in socialnih raz- logov, temveč zlasti iz ekonomskih in tudi političnih. 12 Metod Tekavčič UČINKI KLUBA ZA ISKANJE ZAPOSLITVE PREGLED PROBLEMATIKE KAJ SO KLUBI ZA ISKANJE ZAPOSLITVE IN KDAJ SO SE POJAVILI Klubi za iskanje zaposlitve so skupinska oblika dela z brezposelnimi, ki ima zelo jasen namen: čim prej dobiti zaposlitev, ki je za iskalca glede na trenutne razmere naj- bolj ustrezna. Osnovna »filozofija« kluba za iskanje zaposlitve je, da obstaja delo za vsa- kega člana kluba, ki se želi zaposliti. Ta pozitivni pristop je rdeča nit klubskega delovanja. Izhajajo iz predpostavke, da se nekateri še niso uspeli zaposliti, ker še niso odkrili zadostnega števila delovnih mest, ali pa še niso uspeli na pravi način predstaviti svojih najboljših lastnosti. S pomočjo kluba lahko to spremenijo. Spremembo dosežejo tako, da izvedo, kje lahko najdejo delovna mesta, se seznanijo z odkrivanjem še neza- sedenih in se naučijo tehnike učinkovite predstavitve. Prvotno metodo kluba za iskanje zapo- slitve (v angleščini job-club ali job finding club) sta. v ZDA ob koncu sedemdesetih let razvila Azrin in Besalel, nato pa se je širila po vsem svetu (Navodila za izvajalce klu- ba... 1995: 1). V Evropi je klube za iskanje zaposlitve najprej vključila v svojo dejav- nost angleška služba za zaposlovanje leta 1984, danes pa so klubi razširjeni v številnih evropskih državah. V Veliki Britaniji je v letu 1994 delovalo 1.500 klubov, v katerih je bilo vključenih skoraj četrt milijona brezposel- nih (skoraj 10% vseh brezposelnih). Republiški zavod za zaposlovanje (RZZ) je začel v letu 1994 razvijati prvotno meto- do kluba za naše razmere. V tem letu sta bila pri nas izvedena dva poskusna kluba, in sicer v Ljubljani in Mariboru. Po dveh mesecih od vključitve se je zaposlilo 65% članov, ki so bili prijavljeni na RZZ v pov- prečju več kot U mesecev. Z rezultati so bili na RZZ zadovoljni, tako da so leta 1995 pričeli uvajati metodo »Klub za iskanje zaposlitve« v delo vseh območnih enot v Sloveniji. Dejavnost klubov za iskanje zaposlitve v Sloveniji financira RZZ, izvajajo pa jo praviloma zunanji izvajalci, t. j., organizacije, ki so registrirane za izobraže- vanje ali usposabljanje in so bile izbrane z javnim razpisom. Klub lahko izvaja tudi območna enota RZZ. RZZ organizira začet- no in permanentno usposabljanje vodij klubov, napoti kandidate ter spremlja in nadzoruje dejavnost klubov. KOMU SO KLUBI NAMENJENI Klub je namenjen dolgotrajno brezposel- nim osebam, ki so več kot 6 mesecev prijav- ljene na RZZ, in iskalcem prve zaposlitve (Priročnik za vodje klubov 1995). Obisko- vanje je prostovoljno. Članom so zagotov- ljeni prostor za izvedbo programa, ustrezna pisarniška oprema, pisalne potrebščine. Avtor članka je študent 4. letnika Visoke šole za socialno delo (š. 1. 1996/97). Poročilo je prirejena seminarska naloga pri predmetu Raziskovalni seminar (nosilec B. Mesec). — Besedilo je popravil, priredil in dodal kritični komentar B. Mesec. 13 METOD TEKAVČIČ & BLAŽ MESEC možnost telefoniranja, fotokopiranja, po- moč pri tipkanju prošenj in viri za iskanje zaposlitvenih možnosti. Kriti so tudi stroški za poštnino in prevozni stroški za udeležbo na klubskih sestankih. Kandidate, iskalce zaposlitve, ki so pri- javljeni na RZZ, praviloma napotijo v klub svetovalci za zaposlitev. Ti s kandidati op- ravijo predhoden svetovalni razgovor, v katerem ugotovijo primernost vključitve v klub in kandidate na kratko seznanijo z de- lovanjem in učinki klubov ter obveznostmi kandidata. V nobenem primeru v klub ni dovoljeno vključevati predvsem tistih čla- nov, ki imajo večje možnosti za zaposlitev. Glavna vloga kluba je v tem, da pomaga prav tistim iskalcem, ki imajo slabe možno- sti za zaposlitev. Teden dni pred začetkom se v prostorih kluba organizira srečanje nove skupine in vodje kluba. Srečanje se organizira v sodelovanju s predstavnikom lokalnega urada ali območne enote RZZ, ki kandidate napoti z napotnico, na kateri je označen naslov in čas predhodnega sreča- nja. Predhodno srečanje je kratko, vodi ga vodja kluba. Na začetku srečanja vodja na kratko predstavi dejavnost kluba, prijeme in glavne značilnosti ter učinke kluba. Vodja poudari nujnost stalne navzočnosti in dos- lednega izvajanja programa. Nato predstavi in razdeli »dogovor« med vodjem kluba in bodočimi člani. S podpisom dogovora kan- didat postane član kluba in potrdi, da je se- znanjen z delom, ugodnostmi ter zahtevami dela v klubu in da sprejema te zahteve. Pred- hodno srečanje je priporočljivo izvesti. Izkušnje pri nas in v tujini kažejo, da se na tak način precej zmanjša razlika med šte- vilom napotenih in vključenih članov. VSEBINA PROGRAMA Program prvih dveh tednov (deset delov- nih dni) je, poenostavljeno rečeno, pro- gram usposabljanja za učinkovito iskanje zaposlitve. Poteka vsak delovni dan, štiri ure dnevno. Prvih sedem dni je namenjenih pretežno uvajanju novih tem, zadnji trije pa utrjevanju. Program vsebuje: ugotavljanje svojih lastnosti, oblikovanje zaposlitvenega cilja, spoznavanje učinkovitih načinov is- kanja zaposlitve, pisanje učinkovite prošnje, tehnike informativnega in zaposlitvenega pogovora. Z vsebino programa se člani kluba sezna- nijo s pomočjo delovnega zvezka, ki ga dobi vsak posameznik. Vodja kluba pri izvajanju programa teži k temu, da je čim več skupin- skega in individualnega dela in čim manj frontalnega podajanja snovi (predavanj). Program že v prvem tednu predvideva tudi iskanje zaposlitve. Tako naj bi že v prvem tednu vsak član porabil vsaj šest ur za iska- nje zaposlitve. V drugem tednu člani kluba porabijo več časa za konkretno iskanje za- poslitve, pri čemer jim ves čas pomaga vo- dja kluba. Pri iskanju zaposlitve se program ne omejuje le na formalne vire (časopisne oglase, objave RZZ, drugih agencij za po- sredovanje dela), ampak se člani naučijo veščin za iskanje zaposlitve na tako imeno- vanem skritem trgu delovne sile. Velik del delovnih mest, ki so objavljeni na RZZ, je v času objave namreč že zasedenih. Zato se člani naučijo vzpostavljati direktne stike z delodajalci in z drugimi osebami, ki lahko dajo koristne informacije. V klubu je pra- viloma zagotovljena administrativna po- moč za pisanje prošenj. Razlog je v tem, da pisanje prošenj vzame precej časa, ki ga lahko člani učinkoviteje porabijo za iskanje novih zaposlitvenih možnosti. V tretjem tednu vodja kluba individualno pomaga pri čim bolj uspešni uporabi virov za iskanje zaposlitve. Po treh tednih so člani usposob- ljeni za samostojno iskanje zaposlitve. Ves čas se vodi dnevnik individualnega napredovanja in napredovanja skupine. Število vzpostavljenih telefonskih stikov, število poslanih prošenj in število infor- mativnih in zaposlitvenih pogovorov se redno spremlja na stenski preglednici, tako da lahko vsi člani skupine spremljajo napre- dovanje. Vodi se tudi evidenca tistih članov, ki so dobili zaposlitev, kar spodbudno vpli- va na ostale člane. Po dveh tednih se skupina preseli v so- sednji prostor, tako imenovano informacij- sko sobo. Tu so članom na razpolago vsi viri, ki jih potrebujejo za učinkovito iskanje zaposlitve (razpisi delovnih mest, časopisi, telefoni, imeniki, računalnik, tiskalnik ipd.). Informacijska soba je odprta z enournim 14 UČINKI KLUBA ZA ISKANJE ZAPOSLITVE & KOMENTAR zamikom glede na prvo sobo, tako da ima vodja kluba vsak dan eno uro časa za pomoč članom, ki so v informacijski sobi. Tukaj člani samostojno iščejo zaposlitev. Ravno tako morajo biti prisotni štiri ure vsak dan. Član lahko ostane v klubu najdlje tri mesece od vključitve v klub. Ta doba se lahko na predlog vodje kluba podaljša. Smiselno je v primerih članov, ki so v še posebej slabem položaju na trgu delovne sile. Klubi za iskanje zaposlitve se v Sloveniji izvajajo po enotni metodi, vendar to ne po- meni nefleksibilnosti programa. Določene spremembe programa so zaradi določenih lokalnih posebnosti nujno potrebne. URNIK KLUBA ZA ISKANJE ZAPOSLITVE Spodnji urnik zajema okvirni program za prve tri tedne delovanja klubov, ki pravi- loma delujejo po štiri ure vsak delovni dan. V četrtem tednu se v klub vključi nova skupina in ciklus se začne znova. Tisti člani iz prejšnje skupine, ki se še niso zaposlili, delajo zdaj v informacijski sobi in vsak dan izpolnjujejo zastavljene cilje toliko časa, da najdejo zaposlitev. CILJI KLUBA ZA ISKANJE ZAPOSLITVE Končni cilj kluba je pomagati članom, da najdejo čim ustreznejšo zaposlitev v čim krajšem času. Člani prihajajo v klub »delat«. Program sicer traja štiri ure na dan, vendar so člani zelo dejavni tudi izven tega časa. Iskanje zaposlitve tako dejansko postane njihova zaposlitev s polnim delovnim ča- som. Klub ni samo mesto, kjer člani izbolj- šujejo svoje prošnje in tehnike zaposlit- venega pogovora; to je samo del akcijsko usmerjenega programa. Najbolj pomem- bno je, da člani v klubu odkrivajo obstoječe ali potencialne zaposlitve in vzpostavljajo potrebne stike. Član kluba ima vsakodnevni cilj, odkriti in spremljati pet do deset zapo- slitvenih možnosti. UČINKI KLUBA ZA ISKANJE ZAPOSLITVE Kot kriterij učinkovitosti klubov se jemlje delež članov, ki se uspejo zaposliti. Najpo- gosteje se navaja podatke o učinkovitosti po osmih tednih od vkljvičitve v klub. Po- datki o učinkovitosti se zelo razlikujejo in se gibljejo med 50% in 90%. Temu so vzrok TABELA 1. URNIK KLUBA ZA ISKANJE ZAPOSLITVE Vir: Priročnik za vodje klubov 1955: 18. 15 METOD TEKAVČIC & BLAŽ xMESEC različne razmere na trgu delovne sile, raz- lične ciljne skupine itn. Pozitivni izid je širši izraz za označevanje učinkovitosti kluba. Ta izraz zajema poleg zaposlitve tudi primere, ko se član odloči za nadaljevanje šolanja ali usposabljanja, za samozaposlitev ali za kak- šno drugo obliko delovne aktivnosti. Učin- ku kluba pripisujejo tudi povečano stopnjo samozaupanja, ki je pogoj za uspešno iska- nje zaposlitve, povečano motiviranost za različne oblike izobraževanja in usposab- ljanja. Opazen je tudi premik v stališčih članov; na lastno brezposelnost ne gledajo več kot na nerešljiv problem. (Priročnik za vodje klubov 1995: 19-20). VODJA KLUBA Kvaliteten vodja kluba je najpomembnejši faktor uspeha. Vodja posveti klubu najmanj 25 ur tedensko, od tega 20 ur vodi predpi- sani program po priročniku in 5 ur posveti spremljanju dela članov. Preostale ure so namenjene organizaciji in administraciji. Cilj kluba je, da si člani pomagajo sami. Zato vodja ni tisti, ki bi iskal oziroma po- sredoval zaposlitev brezposelnim, temveč jih uči, kako si bodo delo iskali sami. Čeprav je vodja tudi »učitelj«, saj predstavi članom program iz priročnika, pa je njegova vloga predvsem v vodenju, podpori, dajanju na- svetov ter spremljanju napredka posamez- nih članov. Vodja mora prepoznati pro- bleme, s katerimi se brezposelni srečujejo, in pokazati članom pot do rešitve ali insti- tucijo, ki jim bo pri tem pomagala. Vloga vodje kluba je tudi, da ustvari in vzdržuje pozitivno vzdušje, kar je izredno pomem- ben element dela v klubu. Vodja kluba mora dobro poznati lokalni trg delovne sile in biti sposoben odkrivati vire »skritih« prostih de- lovnih mest. Usposabljanje vodij klubov in njihovih namestnikov organizira RZZ. Usposabljanje traja 6 dni, od tega se prve 3 dni predela vsebina programa po delovnem zvezku. Drugi del je bolj namenjen vodenju skupin, stilom vodenja, vsak bodoči vodja pa tudi predstavi svoje vodstvene sposobnosti v konkretnem vodenju skupine. Namen tega usposabljanja je izobraziti vodje, ki vodijo program v skladu s priročnikom in zahte- vami RZZ. Vodje se tudi redno srečujejo vsaj enkrat na dva meseca, kjer izmenjujejo praktične izkušnje ali poslušajo predavanje o določeni temi {Navodila... 1995: 7). PROBLEM IN HIPOTEZE Z raziskavo sem želel ugotoviti, ali lokalni klub za iskanje zaposlitve učinkuje na včla- njene dolgotrajno brezposelne v smeri v literaturi navedenih ciljev. Zanimalo me je, ali delo v klubu v resnici ugodno vpliva na: • doživljanje lastne brezposelnosti ter percepcijo možnosti za zaposlitev • aktivnost iskanja zaposlitve • mnenje o ustreznih načinih iskanja zaposlitve • zaupanje vase ter samooceno nastopa do delodajalca • njihovo počutje in motivacijo za iska- nje zaposlitve. Poleg tega sem želel ugotoviti še nekaj mnenj članov kluba o delovanju kluba in o drugih okoliščinah njihove brezposelnosti in iskanja zaposlitve, med drugim: • ali jih družina podpira pri iskanju zaposlitve • ali se je njihova socialna integriranost zmanjšala po tem, ko so ostali brez dela • koliko so se izobraževali v preteklosti in koliko se imajo namen izobraževati v prihodnosti. Hipoteze so: 1. hipoteza: Skupini se razlikujeta v doživljanju stanja brezposelnosti. 2. hipoteza: Skupini se razlikujeta v načinih iskanja zaposlitve. 3- hipoteza: Skupini se razlikujeta v mnenju o ustreznosti iskanja zaposlitve prek zvez. 4. hipoteza: Skupini se razlikujeta v stopnji samozaupanja. 5. hipoteza: Skupini se razlikujeta v oceni nastopa do delodajalca. 6. hipoteza: Skupini se razlikujeta v pretekli vključenosti v različne oblike uspo- sabljanja in izobraževanja in namerah za vključitev v prihodnje. 16 UČINKI KLUBA ZA ISKANJE ZAPOSLITVE & KOMENTAR METODA VRSTA RAZISKAVE Raziskava temelji na eksperimentalnem modelu (postopek, pri katerem ugotav- ljamo vzročno-posledične odnose med po- javi tako, da na kontroliran način uvajamo ali spreminjamo neodvisne eksperimen- talne variable in opazujemo spremembe na odvisnih variablah), in sicer na modelu eksperimenta z eksperimentalno (obravna- vano) in kontrolno skupino. a. Eksperimentalna (obravnavana) skupina. V raziskavo sta bili zajeti dve sku- pini dolgotrajno brezposelnih oseb, vklju- čenih v klub, skupaj 19 oseb, od tega 5 moških. Vključeni so bili vsi dolgotrajno brezposelni, ki so bili v tem času člani klu- ba. Ti dve skupini sta bili eksperimentalni in ju obravnavam kot eno skupino. b. Kontrolno skupino so sestavljale dol- gotrajno brezposelne osebe, prijavljene na Uradu za delo v Krškem, ki so bile naključno izbrane izmed vseh dolgotrajno brezposel- nih oseb. Kontrolna skupina je bila izena- čena z eksperimentalno skupino v strukturi po spolu, starosti, izobrazbi, zakonskem sta- nu, delovni dobi, trajanju sedanje brezpo- selnosti in vzroku sedanje brezposelnosti. SPREMENLJIVKE TABEL4 2. STRUTURA OBRAVNAVANE IN KONTROLNE SKUPINE GLEDE NA DEMOGRAFSKE VARIABLE 17 METOD TEKAVČIČ & BLAŽ MESEC TABELA 3. DEFINICIJE ODVISNIH SPREMENLJIVK IZVEDBA INTERVJUJEV uA, Intervju z obravnavanima skupinama je bil časovno razdeljen na dva dela; prva je bila intervjuvana v sredini meseca februarja, druga pa v začetku marca. Intervjuje sem pri obeh skupinah izvedel v tretjem tednu vključenosti v klub, ker naj bi se šele takrat pokazali učinki kluba na brezposelne. Osebe, ki so sestavljale kontrolno skupino, so bile pisno vabljene v prostore zavoda. Intervjuvanje je potekalo dva dni v začetku marca. Intervjuval sem 20 dolgotrajno brezposelnih, od tega 5 moških in 15 žensk. Struktura intervjuja je bila podobna kot za klub, razlika je bila le v formulaciji nekate- rih vprašanj. Intervju je bil polstandardi- ziran in je vseboval odprta in zaprta vpra- šanja. Pri odprtih vprašanjih sem podobne odgovore združeval v skupine zaradi lažje interpretacije. Pred pričetkom intervjuja z eksperimentalno in kontrolno skupine sem vprašalnik preskusil na dveh dolgotrajno brezposelnih osebah, prijavljenih na zavo- du. Intervju je bil individualen. - ' - OBDELAVA PODATKOV je bila ročna. Dobljene razlike sem preveril s X" statistiko. UGOTOVITVE IN RAZPRAVA DOŽIVLJANJE BREZPOSELNOSTI Rezultati kažejo, da je najvarneje ohraniti ničelno hipotezo, da se obravnavana in ne- obravnavana skupina ne razlikujeta v tem, katere vrste posledic (ekonomske, socialne, psihološke) poudarjata. Večina brezposel- nih ne glede na skupino največkrat omenja ekonomsko dimenzijo. S tem v zvezi so navajali finančno odvisnost in negotovo prihodnost glede materialnih dobrin. Sledi 18 UČINKI KLUBA ZA ISKANJE ZAPOSLITVE & KOMENTAR TABELA 4. PORAZDELITVE ODGOVOROV NA ODVISNIH SPREMENLJIVKAH ji psiliološka dimenzija, ki vključuje zmanj- šano samozavest, občutek manjvrednosti, obup, jezo, apatijo, pesimizem, na drugi strani pa optimizem. Na koncu je socialna dimenzija, pod katero so navedbe kot dolg- čas doma, želja po druženju, razmišljanje o tem, kako priti do dela, neurejena socialna varnost in prekinjena delovna doba. Da je v ospredju ekonomska dimenzija, je razum- ljivo, saj so nadomestila za brezposelnost nizka v primerjavi z redno plačo zaposle- nih, pogosto pa se zgodi, da je trajanje brez- poselnosti tako dolgo, da tudi teh nado- mestil ni več in so brezposelni odvisni od partnerjev oziroma staršev. Nekaj starejših brezposelnih je poudarilo, da so še v zrelih letih odvisni od svojih staršev. Opazna raz- lika med člani in nečlani kluba je pri psiho- loški dimenziji, saj člani kluba pogosteje od nečlanov navajajo psihološke obremenitve brezposelnosti. Vendar razlika ni statistično pomembna in bi lahko bila tudi naključna variacija podatkov. Iz pogovorov z nečlani kluba lahko tudi sklepam, da je pri njih ta dimenzija ravno tako močno zastopana, le da mi tega niso želeli priznati. NAČINI ISKANJA ZAPOSLITVE Člane kluba sem povprašal, ali so že pred vključitvijo v klub aktivno iskali zaposlitev. Nečlane kluba pa sem povprašal, ali v zad- njih dneh aktivno iščejo zaposlitev. Aktivno iskanje pomeni, da se dvakrat tedensko oglasijo na RZZ in pregledajo razpisana de- lovna mesta, da vsak dan spremljajo oglase v medijih in se nanje javljajo ter da v iskanje 19 METOD TEKAVČIČ & BLAZ xMESEC vključijo tudi prijatelje in znance. Tabela 4 kaže, da pri dveh načinih iskanja ni pomembnih razlik med obema skupina- ma, pri enem, to je pri iskanju prek časopis- nih oglasov, pa je. Nečlani v splošnem bolj aktivno iščejo zaposlitev, kot so je iskali člani kluba pred vključitvijo vanj. Iz tega bi lahko sklepali, da so se sedanji člani vpisali v klub ravno zaradi želje po bolj aktivnem iskanju zaposlitve in da bi se naučili dru- gačnega načina iskanja zaposlitve. Medtem ko nečlani kluba pri vprašanju, zakaj se v klub ne vključijo, navajajo, da so prepričani, da znajo sami dovolj aktivno iskati zapo- slitev in jim klub ni potreben. Med člani kluba je bilo tudi nekaj manj kot tretjina takih, ki niso aktivno iskali zaposlitve pred vključitvijo v klub. Razlogi, ki so jih navajali, pa so bili naslednji: razpisana delovna me- sta so že vnaprej zasedena; zanašali so se, da jih bo RZZ obveščal; ker so jih zadrževala gospodinjska dela in družina; ker ni bilo odziva na poslane prošnje. Nečlane kluba sem tudi vprašal, koliko prošenj za zaposlitev so poslali v preteklem mesecu in koliko odgovorov so dobili na poslane prošnje? Odgovori kažejo, da ne- člani kluba pošiljajo do pet prošenj meseč- no. Večina ni dobila odgovorov na poslane prošnje. Odgovori, ki pa so le prispeli, so bili negativni. ODNOS DO ISKANJA ZAPOSLITVE »PREK ZVEZ« Tako člane kot nečlane kluba sem povpra- šal, kaj mislijo o iskanju zaposlitve »prek zvez«. Kot sem pričakoval, imajo člani kluba veliko bolj pozitiven odnos do tega načina, saj jih kar dve tretjini tak način odobrava. Vendar pa razlika, čeprav je dokaj velika, vendarle ni statistično pomembna pri do- govorjeni stopnji tveganja, saj ravno ne doseže stopnje 0,05. Člani kluba navajajo, naj tisti, ki ima možnost izrabiti zveze, to stori, ker so danes taki časi, da se zaposlitev dobi le na tak način. Tretjina članov kluba pa se s tem načinom ne strinja. Prepričani so, da na tak način zasedejo delovno mesto nesposobni ljudje. Izkušnje, ki jih imajo, kažejo na to, da so vedno samo obljube, kon- kretno pa ti nihče ne pomaga. Pri nečlanih kluba ima pozitiven odnos do tega načina iskanja za poslitve tretjina vprašanih, dve tretjini pa se s tem načinom iskanja zapo- slitve ne strinjata. Obrazložitve so enake kot pri članih. ZAUPANJE VASE Zaupanje vase sem meril pri obeh analizi- ranih skupinah. Pri članih kluba sem želel izvedeti, ali je klub vplival na povečano za- upanje vase predvsem takrat, ko so brezpo- selni v kakršnem koli stiku z delodajalcem, bodisi telefonsko ali na zaposlitvenem raz- govoru. To sem skušal primerjati z nečlani kluba, kako oni ocenjujejo zaupanje vase glede na stanje, v katerem so se znašli. To stanje prinaša s seboj nizko vrednotenje samega sebe, dvom, ali so si sposobni po- iskati službo, velikokrat so spodkopani vsi nosilci njihove osebne in družbene iden- titete. Vsaka nova delodajalčeva zavrnitev brezposelnega še močneje potisne v razmi- šljanje o tem, ali je res tako nesposoben, in posledica je še večje zapiranje vase. Iz tabele 4 je razvidno, da je to ena od dveh dimenzij, pri katerih so razlike med člani kluba in nečlani statistično pomem- bne. Kar dvema tretjinama članov kluba se je zaupanje vase povečalo, pri dobri tretjini pa je ostalo nespremenjeno. Z gotovostjo lahko trdim, da je to učinek kluba, kajti v intervjujih so mi poudarili, da so s klubom pridobili veliko novega in drugačnega zna- nja o iskanju zaposlitve. Ni jih več strah telefonskih pogovorov z delodajalci, naučili so se, kaj lahko na zaposlitvenem pogovoru poudarijo in kaj naj skrijejo. So bolj odločni in se ne pustijo zmesti pred delodajalci. Po- udarili so tudi, da zavrnitve ne vzamejo več tako osebno in jih tudi ne prizadene toliko, kot so jih pred vključitvijo v klub. Pri ne- članih pa je zaupanje vase ostalo enako skoraj pri dveh tretjinah. Mislim, da je tak rezultat posledica nepriznanja zmanjšane samozavesti. Kajti ob pogovorih z nečlani kluba sem imel ves čas občutek, da se o za- upanju vase, o samozavesti, občutku manj- vrednosti apriori ne želijo pogovarjati, in so to dimenzijo, ki je bila pri članih kluba zelo prisotna, ignorirali, ali pa zatrjevali, da 20 UČINKI KLUBA ZA ISKANJE ZAPOSLITVE & KOMENTAR S tem niso imeli nikoli težav. 20% nečlanov kluba je poudarilo, da se je zaupanje vase povečalo, to pa so pripisovali odločitvi za samostojno podjetništvo in sezonsko delo. OCENA NASTOPA PRI DELODAJALCU Pri obeh skupinah me je zanimalo, kako bi ocenili svoj nastop oziroma pogovor z delodajalcem. Večina članov kluba ocenjuje svoj nastop pred delodajalcem kot zelo do- ber oz. dober in samo 2 člana (10,5%) kot slab. Razlike med obema skupinama so sta- tistično pomembne. Z gotovostjo lahko trdim, da je to učinek kluba, kajti skoz in- tervjuje so člani kluba to potrdili. LJčinek kluba je v tem, da so sedaj veliko bolj pri- pravljeni na zaposlitvene razgovore in na vse, kar je z njimi povezano. Tudi nečlani kluba svoj nastop pred delodajalcem v rela- tivno velikem deležu (60%) ocenjujejo kot zelo dober, vendar je med njimi vseeno še precej takih, ki pravijo, da so se slabo iz- kazali. IZOBRAŽEVANJE BREZPOSELNIH Med člani kluba je nekaj več takih, ki so se že pred včlanitvijo v klub izobraževali in usposabljali, kot med nečlani, vendar raz- like niso statistično pomembne. Člani in nečlani so se posluževali široke palete raz- ličnih tečajev, nečlani kluba so se vpisovali predvsem v tečaj računalništva. Tako eni kot drugi so se izobraževanja udeležili za- radi boljše možnosti zaposlitve in samo- zaposlitve. Predpostavljam, daje tudi odlo- čitev za vpis v klub eden od razlogov večje aktivnosti v preteklih šestih mesecih. Dobra tretjina članov kluba se ni izobraževala, ker ni imela interesa, medtem ko je ta razlog navedla kar polovica nečlanov kluba, slaba četrtina pa navaja pomanjkanje finančnih sredstev. Pri obeh analiziranih skupinah me je tudi zanimalo, koliko so se pripravljeni izo- braževati v prihodnjem mesecu, ne glede na to, ali bodo dobili zaposlitev ali ne. Tudi tu se je pokazalo, da so se v večji meri pri- pravljeni tudi v prihodnjem mesecu izo- braževati člani kluba (razlika ni statistično pomembna). Nekateri so se pripravljeni vpisati v tečaj računalništva, jezikovne teča- je in tečaj vodenja poslovnih knjig. Četrtina nečlanov kluba se je pripravljenih prekva- lificirati. To je razumljivo, ker so bili inter- vjuvanci(ke) predvsem strojni tehniki in tehnice in imajo zelo majhne možnosti za- poslitve. Tako eni kot drugi pa bi se izo- braževali zaradi večjih možnosti zaposlitve. DRUGA VPRAŠANJA O klubu. Poleg vprašanj, ki so se nanašala na odvisne spremenljivke in sem z njimi preverjal učinek dejavnosti v klubu, sem v intervjuju dodal še nekaj vprašanj o klubu in okoliščinah brezposelnosti. Pri obeh skupinah sem želel izvedeti, kje so slišali za klub, zakaj so se vanj vključili, oziroma, zakaj se vanj ne vključijo in kaj so člani s klubom novega pridobili. Tako člani kot nečlani kluba so dobili največ informa- cij o klubu na RZZ od svetovalk zaposlitve. Od intervjuvancev sem izvedel, da sveto- valke odločajo o tem, kdo je primeren za vključitev vanj. Tri četrtine nečlanov kluba je za klub že slišalo, ena četrtina pa o njem ni vedela ničesar. Od teh, ki so za klub že slišali, jih je 40% vedelo, kakšnih načinov iskanja zaposlitve se v klubu poslužujejo, 35% pa jih ni poznalo. Nihče izmed tistih, ki so za klub že slišali, se vanj ne namerava vključiti, ker so vsi prepričani, da sami do- volj aktivno iščejo zaposlitev. 85% članov kluba se je vanj vključilo iz radovednosti; zanimalo jih je, česa se bodo v klubu naučili in kako si bodo z njim lahko pomagali do zaposlitve. Želeli so tudi pri- dobiti znanje o drugačnem načinu iskanja zaposlitve. 20% se jih je za klub odločilo, ker so želeli aktivno iskati zaposlitev, 15% pa zaradi želje po zapolnitvi dopoldneva. Ko sem povprašal člane kluba, kaj se jim zdi, da so s klubom novega pridobili, so vsi poudarili, da veliko znanja o pisanju pro- šenj, zaposlitvenem pogovoru, telefonskih pogovorih. Četrtina jih je odkrila sposob- nosti, za katere prej sploh ni vedela, da jih ima in da jih lahko poudari pri delodajalcu. Četrtina je poudarila, da je bolj optimistična 21 METOD TEKAVČIČ & BLAŽ MESEC glede iskanja zaposlitve. Slaba polovica je navedla, da jih skupina sebi enakih zelo mo- tivira, pozitivno vpliva na njihovo počutje in jim je všeč solidarnost in pomoč članov. O pomoči družine pri iskanju zapo- slitve. Obe skupini brezposelnih sem po- vprašal, ali jih družina kakor koli spodbuja pri iskanju zaposlitve. Tako člane kot ne- člane kluba družina spodbuja pri iskanju zaposlitve na tri načine. Obe skupini nava- jata v relativno največjem deležu, da doma- či spremljajo oglase in jih opozorijo na primerno delovno mesto. Tako enim kot drugim pomagajo finančno. Le četrtini ne- članov kluba vliva družina upanje in samo- zavest, medtem ko je to prisotno pri 42,1% članov kluba. Slaba četrtina anketiranih obeh skupin navaja, da jih družina ne spod- buja pri iskanju zaposlitve. To so predvsem ženske, ki razlog za to vidijo v dejstvu, da družini ustreza, ko doma gospodinjijo. Integriranost v okolje. Veliko raziskav je pokazalo, da je le malo brezposelnih dušev- no dovolj močnih, da bi izkoristili svoj pro- sti čas in navezovali prijateljstva ali obisko- vali prijatelje in sorodnike. Večina se iz ne- kakšnega sramu boji stikov in zdi se jim, da se jih tudi drugi izogibajo. Zato ostajajo raje doma in »ubijajo čas« s samotnimi zaposlit- vami. Zato sem obe skupini brezposelnih povprašal, ali so sedaj, ko so brezposelni, pridobili nove znance, kolege, prijatelje. Kar dve tretjini članov kluba navaja, da so spoznali kolege in prijatelje v klubu. Skozi pogovore se je čutilo, da jih skupina sebi enakih zelo motivira in so zadovoljni, ker temelji pomoč med člani na solidarnosti. Dobra tretjina članov kluba pa je navedla, da novih prijateljev in kolegov ne spozna- vajo, ker so se zaprli vase, nimajo denarja in menijo, da se z zaposlenimi nimajo več kaj pogovarjati, ker ni več istih interesov. Takega mnenja je tudi tretjina nečlanov. Ostali nečlani so prijatelje spoznavali v raznih oblikah izobraževanja, največ jih pa navaja, da so obdržali stare prijatelje. Koliko članov kluba se je zaposlilo s pomočjo kluba? S pomočjo kluba se je za- poslilo 36,2% članov kluba, od tega 24,1% za določen in 12,1 % za nedoločen čas. Z rezultati kluba so na Centru za permanen- tno izobraževanje zelo zadovoljni. SKLEPI Od šestih ničelnih hipotez o razlikah med skupino brezposelnih članov kluba iskalcev zaposlitve in brezposelnih, ki se niso včla- nili v klub, lahko z dovolj majhno stopnjo tveganja, da se pri tem motimo, zavrnemo dve. Kaže, da članstvo v klubu pozitivno vpliva na samozaupanje članov in na samo- oceno nastopa pred delodajalci ob iskanju zaposlitve. Druge razlike niso dovolj velike, da bi bile statistično pomembne. Konven- cionalni stopnji pomembnosti pa se pribli- žajo še nekatere razlike. Tako npr. kaže, da člani kluba pogosteje od nečlanov navajajo psihološke obremenitve, ko opisujejo svoje doživljanje brezposelnosti. Nečlani nasploh pogosteje od članov iščejo delo na različne načine, predvsem pa prek oglasov v časo- pisju — ta razlika je statistično pomebna. Člani kluba imajo ugodnejše mnenje o iskanju dela prek zvez in se v večjem številu vključujejo v izobraževanje. 22 UČINKI KLUBA ZA ISKANJE ZAPOSLITVE & KOMENTAR Literatura Delovni zvezek (1995). Ljubljana: RZZ. Gradivo za usposabljanje vodij (1995). Ljubljana: RZZ. F. Hribernik (1995), Socialna varnost brezposelnih. Socialno delo 34, 2. B. Mesec (1996), Metodologija raziskovanja v socialnem delu I &II. Ljubljana: VŠSD. B. Mesec in sod. (1996), Navodila za pisanje diplomske naloge in opravljanje diplomskega izpita. Ljubljana: VŠSD. Navodila za izvajalce kluba za iskanje zaposlitve (1995). Ljubljana: RZZ. P. Novak (1996), Brezposelnost v Posavju. Diplomska naloga. Ljubljana: FDV. Osnutek Pravilnika za izvajanje programov aktivne politike zaposlovanja (1996). Ljubljana: RZZ. Predlog doktrine dela z iskalci zaposlitve (1995). Ljubljana: RZZ. Priročnik za svetovalce zaposlitve (1995). Ljubljana: RZZ. Priročnik za vodje klubov (1995). Ljubljana: RZZ. Programi zaposlovanja (1995). Sevnica: RZZ. 23 METOD TEKAVČIČ & BLAŽ MESEC Blaž Mesec KOMENTAR K ANALIZI O ISKALCIH ZAPOSLITVE SPLOŠNO Raziskave, ki bi skušale evalvirati učinke strokovnega dela s tršimi metodami, kot je zgolj impresionistično samoocenjevanje izvajalcev samih, so na našem strokovnem področju še redke. Zato velja s takimi pos- kusi seznaniti čim širši krog v stroki dejav- nih, da bi jih posnemali in izboljševaH. To se mi zdi bolj plodno kot abstraktno prič- kanje za in proti temu ali onemu -izmu ali tej ali oni -logiji. Tako bo lahko vsakdo sam ob konkretnem primeru presodil, ali je do- ločeno raziskovalno početje smiselno ali ne, in v kolikšni meri je raziskava uporabna in metodološko dobro izvedena. To velja tudi za raziskavico Metoda Tekavčiča. Tekavčiče- vo analizo sem izrecno priporočil za objavo, ker je, čeprav začetniški, vendar resen in pošten poskus, da bi s primerjavo med dve- ma skupinama ocenili, ali je sodelovanje v klubu za iskanje zaposlitve kaj izboljšalo zaposlitvene možnosti sodelujočih. LLkrati pa daje dovolj priložnosti, da se ob tem pri- meru učimo načrtovati take raziskave. NAČRT a. Raziskovalec se je odločil preveriti učinke sodelovanja v klubu za iskanje zaposlitve po vzorcu eksperimenta z eksperimentalno (obravnavano) in kontrolno skupino. Eks- perimentalno skupino so sestavljali člani kluba, ki so se za sodelovanje v klubu prija- vili prostovoljno, kontrolno skupino pa na način naključega vzorčenja izbrani brez- poselni, ki se niso odločili za sodelovanje v klubu. Obe skupini sta po strukturi izena- čeni glede na osem relevantnih neodvisnih spremenljivk; nista pa obe izbrani naizljuč- no (eksperimentalna je »samoizbrana«). Sa- mo če bi bili obe skupini izbrani po naključ- nem izboru (in bi nato eno od njiju vključili v klub), bi lahko domnevali, da sta izenačeni tudi glede na začetno stanje odvisnih spre- menljivk. Samo v tem primeru bi lahko opu- stili merjenje pred vključitvijo v klub oziro- ma ob začetku dela v klubu. Tako pa ne ve- mo (če si ne pomagamo z retrospektivnimi samoocenami), ali so razlike med obema skupinama nastale kot posledica vključitve ene od njiju v klub ali so obstajale med sku- pinama že prej. b. Vedno, kadar imamo opraviti s samo- izbrano skupino — in brezposelni, ki so se sami javili za sodelovanje v klubu, so taka skupina —, se je treba vprašati, kako to, da so se eni javili, drugi pa ne; ali se tisti, ki so se javili, morda razlikujejo od onih, ki se niso, po značilnostih, ki lahko pomembno vplivajo na končno stanje odvisnih variabel. Morda so ti, ki so se vključili v klub, bolj motivirani, da najdejo delo, da kaj storijo zase, da se aktivirajo. Če je tako, so njihovi boljši končni rezultati (več zaposlitev ipd.) posledica dejstva, da so »po naravi«, »že od prej« bolj aktivni in prizadevni, in ne po- sledica dejstva, da so sodelovali v klubu. Pri raziskavi take vrste ni dovolj, da ugotovimo končne razlike med skupinama, ampak nam gre za to, da dokažemo, da je do teh razlik prišlo zaradi obravnave, v našem primeru zaradi sodelovanja v klubu. Doka- zati moramo, da so klubi nekaj vredni, če naj bi še naprej uživali podporo. To velja načelno. Posamezne variable pa so lahko operacionalizirane na tak način, da omogočajo sklepati, ali se na njih odraža učinek sodelovanja v klubu. Zato velja kljub načelnemu dvomu v možnost vzročno-po- sledičnega sklepanja pogledati vsako spre- menljivko posebej. MERJENJE Od 5 oziroma 6 spremenljivk sta samo dve taki, ki omogočata registrirati učinek: • samoocena spremembe zaupanja vase (zmanjšalo/ostalo isto/se povečalo) • izobraževalne namere (se je udeležil 24 UČINKI KLUBA ZA ISKANJE ZAPOSLITVE & KOMENTAR kake oblike usposabljanja ali izobraževanja/ se ni udeležil; se namerava/se ne namerava) Pri samooceni spremembe zaupanja va- se gre za retrospektivno oceno, to pomeni, za samoregistracijo razlike med »pretestom« (spominom na stanje pred vključitvijo) in posttestom (registracijo stanja po vključit- vi). Pri izobraževalnih namerah je mogoče primerjati preteklo dejansko usposabljanje (stanje »prej«) z namerami po usposabljanju v prihodnosti (stanje »potem«). Ostale variable so bodisi take narave ali pa je bilo merjenje izvedeno na tak način, da ni mogoča primerjava med stanjem pred vključitvijo in po njej. Pri nastopu do delo- dajalca (samoocena nastopa do delodajalca: zelo dober/dober/slab) nimamo podatka, kako so anketirani ocenjevali svoje nastope pred delodajalci pred vključitvijo v klub. Doživljanje lastne brezposelnosti je bilo pri- merjano (med člani in nečlani) pred vklju- čitvijo v klub, ne pa tudi po njej oziroma (za kontrolno skupino) po določenem času (kot posttest). Po načinu iskanja zaposlitve so bili člani kluba vprašani retrospektivno (»Ali ste že pred vključitvijo v klub aktivno iskali zaposlitev?«), nečlani pa so odgovar- jali za aktualno situacijo (»Ali v zadnjih dneh aktivno iščete zaposlitev?«). Odgovori niso primerljivi, saj se nanašajo na dve različni časovni točki. Zanimivo je, da so bili nečlani vprašani po številu prošenj, ki so jih poslali v preteklem mesecu, člani pa ne, oziroma, število prošenj, ki so jih napisali in odposlali v klubu, ni navedeno, čeprav se je redno beležilo. Tako se je izmuznila primerjava, ki bi bila zelo zanimiva. Podobno velja za oceno možnosti za zaposlitev (odgovori niso tabelirani). O možnostih za zaposlitev so bili člani obeh skupin vprašani samo, preden se je ena skupina vključila v klub. O ustreznosti iskanja prek zvez so bili oboji vprašani le enkrat; mogoče je ugotoviti aktualno razliko med obema skupinama, ne pa razlike med »prej« in »potem«. Zaradi premalo jasne klasifikacije odvis- nih variabel in pomanjkljive izvedbe mer- jenja imamo torej lahko za znamenje učinka kluba samo razlike na zgoraj navedenih dveh variablah; za silo lahko prištejemo k ugodnim rezultatom tudi razlike med sku- pino E in skupino K v nastopu pred delo- dajalcem. Ali lahko te razlike pripišemo učinku dejavnosti v klubu, ali pa so morda obstajale že prej? Člani kluba sami jih pri- pisujejo učinku kluba. Mimo te samoocene pa nimamo drugih mer, ki bi omogočale od samoocene neodvisno oceno. Poglejmo vseeno, po katerih vidikih sta se obe skupini verjetno razlikovali, še pre- den se je ena vključila v klub (gl. tabelo 5). Eksperimentalno skupino torej v večjem številu sestavljajo iskalci, za katere je brez- poselnost zlasti psihološko breme; ki meni- jo, da jim tudi družina pomaga (poleg tega, da spremlja oglase), zlasti da jim vliva upa- nje, manj finančno; ki do vključitve niso sa- mi iskali dela po formalnih in neformalnih poteh in so se zanašali, da jih bo obveščal RZZ; ki menijo, da je iskanje dela po zvezah ustrezno; ki menijo, da sami ne iščejo dovolj aktivno, in so motivirani za izobraževanje. Kontrolno skupino pa sestavljajo iskalci zaposlitve, ki jim je brezposelnost zlasti ekonomska in ne toliko psihološka obreme- nitev; ki menijo, da jim tudi družina po- maga (poleg tega, da spremlja oglase) zlasti finančno in ne toliko z vlivanjem upanja; ki trdijo, da sami aktivno iščejo delo po og- lasih in objavah RZZ; ki so manj naklonjeni iskanju »po zvezah«; ki menijo, da dovolj aktivno iščejo delo; in ki so manj motivirani za izbraževanje (saj imajo nekoliko boljšo izobrazbeno strukturo — kontrolirana neodvisna variabla, kjer so razlike največje, čeprav ne dovolj velike, da bi bile statistično pomembne pri izbrani stopnji tveganja). Kaj te razlike pomenijo za sklepanje o učinkih kluba? Nekoliko poenostavljeno lahko rečemo: v klub so se vključili tisti iskalci zaposlitve, ki so bili bolj motivirani za to obliko dela; ne moremo trditi, da so se vključili tisti, ki so že prej bolje obvladali veščine, ki naj bi se jih naučili šele v klubu (kar bi se potem pokazalo kot navidezen učinek kluba). TEORIJA O ŠIBKIH IN MOČNIH ISKALCIH ZAPOSLITVE Tvegajmo korak v teorijo in zatrdimo, da imamo pred seboj dva različna tipa iskalcev zaposlitve: tip A in tip B, ki do določene 23 METOD TEKAVČIČ & BLAŽ MESEC j TABELA 5: VERJETNE RAZLIKE MED SKUPINAMA PRED VKLJUČITVIJO V KLUB ; mere sovpadata z razdelitvijo na eksperi- mentalno in kontrolno skupino. Tip A, ki ustreza skupini, ki se je vključila v klub, doživlja nezaposlenost bolj kot psihično obremenitev, je sam od sebe manj aktiven in spreten pri iskanju, pa bolj vodljiv in motiviran za usposabljanje. Tip B, ki ustreza skupini, ki se ni vključila v klub, pa doživlja brezposelnost bolj kot ekonomsko in ne toliko kot psihično breme (ali pa zanika, da doživlja psihično obremenitev), se noče vključiti v klub, ampak poskuša reševati položaj s svojimi močmi, tudi ne po zvezah; sodi, da je pri tem dovolj aktiven in ne da dosti na usposabljanje in izobraževanje. Po besedah Tekavčiča: »Prepričani so, da znajo sami dovolj aktivno iskati zaposlitev in da jim klub ni potreben.« 26 UČINKI KLUBA ZA ISKANJE ZAPOSLITVE & KOMENTAR Tip A bi lahko poimenovali z besedami, kot so: VODLJIV, UČLJIV, ODVISEN, ŠIBEK; IŠČE POMOČ IN JO SPREJME; tip B pa z besedami, kot so: NEVODLJIV, NEUČLJFV^, NEODVISEN, MOČAN; NE IŠČE POMOČI IN JE NE SPREJME. Skratka, če malo pre- tiramo in poudarimo samo skrajnosti (v smislu idealnih tipov), bi lahko rekli, da imamo opraviti na eni strani z »weakguys«, na drugi pa s »toughguys«, ali vsaj z ljudmi, ki se delajo, da so »tough«, močni, trdi — ki bi to radi bili. Ob tem se spomnimo na znano teorijo o šibkih in močnih vezeh (Granovetter 1973, cit. v: Ward 1984, Mesec 1991). Ugo- tovili so, da stari ljudje, ki živijo v družini oziroma so povezani v sorodstveni mreži (kar imenujejo raziskovalci »močne vezi«), težje poiščejo pomoč ustanov kot ljudje, ki nimajo družine in so povezani predvsem s prijatelji in znanci (»šibke vezi«). To vodi do tega, da lahko ljudje z močnimi vezmi tudi prepozno poiščejo pomoč socialnih in zdravstvenih služb, ker se preveč zanašajo na pomoč družine, oziroma, njihova dru- žina se obotavlja poiskati tujo pomoč, ker sodi, da bo lahko pomagala sama. V našem primeru sicer ni mogoče ugotoviti teh razlik v naravi vezi pri obeh skupinah, očit- ne pa so razlike v pojmovanju sebe. Tako kot v primeru močnih vezi družina misli, da lahko sama pomaga staremu članu, in ne išče pomoči služb, tako tudi v našem pri- meru »močan« iskalec zaposlitve misli, da lahko sam, brez pomoči ustanov in uspo- sabljanja, najde delo. Na koncu pa se lahko pokaže, da je med »šibkimi«, ki so priznali svojo nemoč ter poiskali pomoč zunaj dru- žine in v določenem smislu tudi zunaj sa- mega sebe in zaverovanosti vase in svoje sposobnosti, več takih, ki so dobili zapo- slitev, kot med tistimi, ki so se opirali le na svoje moči. KONCEPTUALIZACIJA IN PREDLOG MERSKEGA POSTOPKA Šibkosti konceptualizacije in merjenja lah- ko popravimo. Spodaj je možna varianta (gl tabelo 6). Če bi kdo želel drugod ponoviti to raziskavo, mu svetujem, naj dosledno pri obeh skupinah, obravnavani in neobravna- vani, izvede anketiranje pred vključitvijo ene v klub in po določenem času dela v klu- bu, npr. v razmaku dveh ali treh mesecev (lahko tudi v več razmakih) oz. v razmaku, ki omogoča zajeti večino članov kluba. Literatura B. Mesec (1991), Pomoč na domu v okviru pluralističnega socialnega varstva. Okrogla miza Sedanjost inpri/iodnostgerontološkiii dejavnosti v Sloveniji. Ljubljana: Gerontološko društvo Slovenije. R. A. Ward etat (1984), Informal Networks and Knowledge of Services for Older Pcrsons.Journal of Gerontolog)'39, 2: 216-233. 27 METOD TEKAVČIČ & BLAŽ MESEC TABELA 5. PREDLOG KONCEPTUALIZACIJE, MERSKIH LESTVIC IN PORAZDELITVE MERJENJ SKUPINA E SKUPINA K ODVISNE SPREMENLJIVKE PRED PO PRED PO A. DOŽIVLJANJE BREZPOSELNOSTI - Samoocena možnosti za zaposlitev »Kako ocenjujete svoje trenutne možnosti za zaposlitev?« (1-5) - Samoocena obremenjenosti »Kako težka obremenitev je za vas dejstvo, da niste zaposleni?« (5-1) - Samoocena zaupanja vase »Kako v teh dneh ocenjujete svoje zaupanje vase?« (1-5) - Indeks doživljanja (3-15) B. MOTIVACIJA - Samoocena želje »Kako močno si želite, da bi dobili delo?« (1-5) - Samoocena prizadevanja »Kako močno si dejansko prizadevate, da bi dobili delo?« (1-5) - Samoocenapripravljetiosti, sprejeti delo »Ali ste pripravljeni sprejeti delo, ki je nižje od vaše kvalifikacije?« (1-5) - Indeks motivacije (3-15) C. PRIDOBLJENE VEŠČINE - Samoocena zmožnosti iskanja ponudb »Kako bi ocenili svojo zmožnost iskanja ponudb?« (1-5) - Samoocena zmožnosti pisne samopredstavitve »Kako bi ocenili svojo zmožnost pisne samopredstavitve?« (1-5) - Samoocena zmožnosti osebne samopredstavitve »Kako bi ocenili svojo zmožnost osebne samopredstavitve?« (1-5) 28 Irena Bizjak VZAJEMNO STARŠEVSTVO PO RAZVEZI ZAKONSKE ZVEZE ALI RAZPADU IZVENZAKONSKE SKUPNOSTI ugodnejše možnosti za socialno delo z družino V socialnem delu z družinami, ki so v postopkih razvezovanja zakonske zveze ali izvenzakonske skupnosti, si prizadevam, da starša sama skleneta dogovor o nadaljnjem varstvu, vzgoji, oskrbi in preživljanju otro- ka. V primerih, ko sta bila starša opozorjena na možnost kompromisne rešitve njunega problema, na možnost dogovora o vzajem- nem starševstvu, je bil odziv ugoden. Tisti izmed staršev, ki vnaprej pričakuje poraz ali se počuti in sklepa, da utegne biti v po- stopku zaupanja otroka izločen, sodeluje z manj manipulacijami in z iskrenejšim inte- resom v prid otroka. Skrb za otroke je v raz- veznih postopkih vse prepogosto izražena kot orožje zoper nasprotnega partnerja in redkeje kot dejanska skrb zanje, tudi če jim na splošno ne gre oporekati skrbnega star- ševstva. V praksi se sodišča z redkimi izjemami v postopkih razveze zakonske zveze omeju- jejo na presojo, ali zaupati otroka enemu ali drugemu staršu, in o dodelitvi otrok dru- gi osebi ali o namestitvi v zavod. Te dileme so umestne v primerih, ko gre za razvezo zakonske zveze na temelju tožbe, in še to v tistih primerih, ko se starša ne moreta sporazumeti o varstvu in vzgoji ali ko njun sporazum ni v korist otrok. Sklepanje dogovorov o skupni skrbi staršev za otroka po razpadu izvenzakonske skupnosti ni ovirano. Iz izkušenj pri delu opažam, da v prime- rih, ko se za zaupanje otroka potegujeta oba starša in sta za varstvo in vzgojo tudi oba sposobna in primerna, prikrajšanost za starševstvo hudo prizadene izločenega. Pri- zadeti se počuti izigran in ponižan, četudi ima po zakonu »enake« pravice in dolžnosti do otroka kakor pred razvezo zakonske zve- ze. Tudi otrok je v takem primeru prikrajšan za skrb enega izmed njiju. Okrožno sodišče v našem okrožju, pristojno za razveze zakonskih zvez petih občin, doslej v nobenem primeru, kljub utemeljenim predlogom staršev in pozitiv- nim mnenjem centrov za socialno delo, ni odločilo o skupni skrbi staršev za otroka, ker zakon te možnosti izrecno ne navaja. V miselnosti večine odločujočih ta možnost ne obstaja. Glede mnogih vprašanj, ki so se mi porajala ob sodnem zavračanju pred- logov o skupni skrbi staršev za otroka po razvezi zakonske zveze in ob dejstvu, da nekatera slovenska sodišča vendarle odlo- čijo tudi o skupni skrbi staršev za otroka, sem želela odkriti in spoznati, kakšne so možnosti za odločitev o skupni skrbi za otroka po razvezi zakonske zveze ali raz- padu izvenzakonske skupnosti (gl. Bizjak 1998). NEKAJ OSNOVNIH POJMOVNIH STALNIC Materinstvo in očetovstvo sta enakopravna in enakovredna dela starševstva. Da bo lahko otrok osebnostno dozorel, bo vselej potreboval »starejšega«, zrelejšega, ki mu bo pri tem za vzor in konkretno pomoč. Otrokova sreča, skladen razvoj in uspešnost v življenju niso toliko odvisni od uspešne matere ali uspešnega očeta, temveč so rezultat srečanja otrok in etično zrelih staršev v odnosnem, ustvarjalnem, kritič- nem in ljubečem starševstvu. Za uravno- težen otrokov razvoj je pomembno, da se v družini vzpostavi in vzdržuje koalicija med 29 IRENA BIZJAK Staršema zaradi ohranitve medgeneracij- skih razlik. Otrok ob materi in očetu spo- znava lastnost ženskega in moškega spola, seznanja se in sprejema zakonitosti diad- nega odnosa in dinamike skupine. To mu omogoča vzpostavljati lasten svet in vide- nje, kdo je in kje je umeščen v tem svetu. Uči se življenjskih vlog, ki so predpisane, in etike, ki je njemu lastna in lahko tudi navzkrižna z ustaljenimi socialnimi nor- mami. Nepravično starševstvo pojmujemo kot nasilje nad otrokom, kjer si otroka prilašča eden izmed staršev. Pogosto ga najdemo v izključnem materinstvu in odrinjenem očetovstvu ali narobe. Lahko je tudi neiz- bežno, če eden opusti skrb za otroka ali je od skrbi za otroka odrinjen. Če je eden od staršev zaradi katerega koli razloga izklju- čen iz obveznosti do otroka, je onemo- gočena otrokova potreba in pravica, da zanj skrbita oba starša. V takem starševstvu se otrok sreča z neenakopravno razdelitvijo starševskih vlog in nepravičnimi človeškimi odnosi. Posledica tega pa je, da dvomi v ena- kopravnost partnerstva. Ločitev je svobodna odločitev partner- jev, da ne bosta več živela skupaj. Zato jo moramo prepustiti in dopustiti partner- jema samima. To ni stvar tretjega, še manj, da bi o tem razsojal, kakor ni bila stvar tret- jega, ko sta se odločala o skupnem življenju. Zakonska zveza se sklepa pri občinskem upravnem organu s svobodno odločitvijo partnerjev. Razveza zakonske zveze pa po- stane sodni postopek in neredko že kar afera in škandal. Verski vpliv nerazvezlji- vosti zakonske zveze se je umestil v zakone in sodno prakso, tako da se je bilo še do nedavna mogoče razvezati le s tožbo pred sodiščem. In to pogosto na dokaj nehuman način, z brskanjem po intimnostih, z ugo- tavljanjem oziroma nalaganjem »krivde« partnerjema. Čeprav se za razvezo zakonske zveze že dalj časa ne ugotavlja krivde in za ločitev zadostuje že izražena volja do pre- kinitve razmerja enega ali obeh partnerjev, ostaja razveza še vedno sodni postopek, v katerem se preverja nevzdržnost zakonske zveze. Tako sodišče v vseh, tudi nespornih primerih, kjer gre zgolj za razvezo zakonske zveze (kjer ni pravnih posledic, ni spornih vprašanj v zvezi z otroci, preživljanjem, stanovanjem, premoženjem itn.), »nadzor- no« posega v odločitev partnerjev ali bdi nadnjo. To kaže na omalovažujoč odnos in nezaupanje v zrelost in odgovornost drža- vljanov oziroma zakoncev pri sprejemanju njihovih odločitev za svoja ravnanja in življenje. Razveza in fizična ločitev sta stresna dogodka za vse družinske člane. Razveza je mučen proces, a pogosto tudi olajšanje. V ločitvenem, razveznem postopku prehaja družina zaradi spreminjanja čustvenih od- nosov in razmerij skozi različne faze iskanja novih možnosti in načinov življenja, da bi se lahko življenje nadaljevalo. Razrešiti je treba medsebojne odnose in razmerja, vprašanja v zvezi s preživljanjem, varstvom in vzgojo otrok, premoženjsko in stanovanj- sko vprašanje in v nekaterih primerih tudi preživljanje nepreskrbljenega partnerja. V večini primerov se o teh zadevah partnerja- starša sama dogovorita in sporazumeta. Če pa ne najdeta skupnih rešitev, lahko uve- ljavljata svoje želje in voljo v upravnih in sodnih postopkih. V ločitve izvenzakonskih partnerjev in njihovih družin ne posega ne pravo ne država, razen ko je treba zavarovati pravice in koristi otrok ali razrešiti sporna premo- ženjska razmerja. Število izvenzakonskih partnerskih skupnosti narašča, kakor na- rašča želja ljudi, da bi se izognili temu, da bi cerkev, država, sodstvo, skratka družba in njene institucije, nadzirali njihovo in- timno-zasebno življenje. V današnji praksi razvez zakonskih zvez in razpadov izvenzakonskih skupnosti so v večini primerov otroci zaupani materi. Očetje pogosto poleg dolžnosti preživljanja obdržijo le pravico do osebnih stikov. Ti pa se zaradi različnih objektivnih in subjek- tivnih razlogov pogosto ne realizirajo. Če starši niso motivirani ali če so ovirani v izvajanju starševske vloge, pogosto izgubijo čustveni stik z otrokom in prenehajo skrbeti zanj. Otroci, ki so zaupani enemu roditelju, so prikrajšani za drugega in za vse, kar bi jim ta v psihološkem, socialnem in materialnem smislu lahko dajal. S tem pa so prikrajšani za izkušnje, ki bi jih potrebo- vali pri oblikovanju svojih vlog v življenju. 30 VZAJEMNO STARŠEVSTVO PO RAZVEZI ZAKONSKE ZVEZE... Ločitev ne bi smela biti nepoštena, pre- stižna igra, v kateri je eden zmagovalec, drugi poraženec, ampak enakovreden in odkrit sporazum partnerjev v razhodu. Pogovor med njima ob ločitvi o razlogih za neskladje v partnerskih odnosih je pogoj za humano in kulturno pretrganje njunega razmerja. V ločitvi bi morala partnerja komunicirati z iskrenim namenom, da se dogovorita, in se izogibati napadom, ža- litvam in obtoževanjem. Ob razvezi ne bi smela zlorabljati šibkih in bolečih točk in stigem drugega v borbi za premoč in nad- vlado. Ločitve bi morale temeljiti na pra- vičnem upoštevanju interesov obeh part- nerjev, z zagotavljanjem pravice otroka do obeh staršev. In v tem bi naj bila prizade- vanja in cilji socialnega dela. KAKŠNE SO ZAKONSKE MOŽNOSTI VZAJEMNEGA STARŠEVSTVA PO RAZVEZI ZAKONSKE ZVEZE IN RAZPADU IZVENZAKONSKE SKUPNOSTI Ustava Republike Slovenije uvršča med določila o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah predpise, ki so ustavna pod- laga za pravno ureditev zakonske zveze in družinskih razmerij (Ur. 1. RS, št. 33/1991- 1). Ustava govori, da je skrb za otroka pred- vsem dolžnost staršev. V skladu s svojimi sposobnostmi in možnostmi so primarno odgovorni za zagotavljanje življenjskih pogojev, potrebnih za otrokovo vzgojo in razvoj. To narekuje dolžnost tretjih, kakor tudi države, da se vzdržijo posegov v izvrše- vanje roditeljske pravice, dokler jo starši izvršujejo v korist otroka. Iz tega izhaja, da je treba odločitve o varstvu in skrbi za otro- ke prvotno prepustiti in zaupati staršem. To pravico imajo starši, dokler živijo v zakonski zvezi. Ob razvezi pa država prek sodišča prevzame pravico odločati o ustrez- nosti odločitev, ki jih sprejmeta starša o nadaljnji skrbi za otroka. Dolžnost oziroma pravico poseganja v družino si lahko tretji (država) dovoli le, kadar so za to podani razlogi, oziroma, kadar gre za zanemarjanje roditeljskih pravic in dolžnosti, ali kadar je to potrebno za varstvo otrokovih pravic in koristi. Ustava omogoča sklepanje skupne star- ševske skrbi za otroka in zagotavlja podlago za oblikovanje zakonodaje, ki bi omogočala vzajemno starševstvo po razvezi zakonske zveze. Konvencija ZN o otrokovih pravicah se v Republiki Sloveniji uresničuje skoz Ustavo Republike Slovenije in zakonodajo. Ome- njena konvencija v 5. členu navaja, da mo- rajo države podpisnice spoštovati odgovor- nosti, pravice in dolžnosti staršev, ki so za otroka zakonsko odgovorni. V 7. členu konvencija navaja, da ima otrok pravico, da pozna svoje starše in da ti zanj skrbijo. Drža- vam podpisnicam nalaga, naj s svojimi predpisi in zakoni zagotovijo uresničevanje teh otrokovih pravic. Konvencija v 18. členu zavezuje države podpisnice, da z vsemi svojimi močmi zagotovijo priznanje načela, da sta oba starša enako odgovorna za otrokovo vzgojo in razvoj. Določilo navaja, da nosijo starši glavno odgovornost za otrokovo vzgojo in razvoj, zato naj bodo otrokove koristi nji- hova poglavitna skrb. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR, Uradni 1. RS, št. 14/89) kot osrednji vir družinskega prava nalaga centrom za socialno delo z javnim pooblastilom vrsto nalog in ukrepov za varstvo in pomoč družini. Zakon navaja, da je zakonska zveza z zakonom urejena življenjska skupnost moža in žene, katere družbeni pomen je zasnovanje družine. ZZZDR v 4. členu navaja, da imajo starši pravico in dolžnost, da skrbijo za uspešen telesni in duševni razvoj svojih otrok. Pra- vice in dolžnosti skrbi za otroka sestavljajo roditeljsko pravico, ta pa pripada skupaj očetu in materi. Država daje zakonski zvezi značaj pravne institucije, ker zakonsko zvezo in pravna razmerja v njej ureja zakon. Po določiUh 12. člena ZZZDR ima dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze — izvenzakonska skupnost — zanju enake družinsko pravne posledice, kot če bi sklenila zakonsko zvezo, če ni razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. Na drugih področjih ima izvenzakonska skupnost pravne posledice, če zakon tako določa. Z izvenzakonsko 31 IRENA BIZJAK skupnostjo razumemo življenjsko skupnost izvenzakonskih partnerjev v fizično prav- nem, moralnem, duhovnem in ekonom- skem pomenu. Položaj izvenzakonski part- nerjev je po zakonu v številnih pogledih izenačen z zakonci. S približevanjem zunajzakonske skupnosti zakonski zvezi kaže, da je zakonodajalec imel namen ustvariti nov institucionalni okvir skupnosti moškega in ženske poleg zakonske zveze. Tak okvir vsili pravo partnerjema proti njuni volji in tako omejuje njuno svobodo glede odločitve o ureditvi njune skupnosti. S tem da partnerja nista sklenila zakonske zveze, sta pokazala, da vmešavanje prava v njuno razmerje odklanjata, da ne marata pravnih posledic, ki so določene z zakonsko zvezo. (Geč-Korošec 1996: 86.) Razveza je neločljiv spremljevalec zakon- ske zveze. V zgodovini so se razlogi za raz- vezo kot tudi institucija zveze menjavali s spremembami same zakonske zveze in spre- membami pravnega položaja zakoncev, na- vaja Geč-Korošec. Kadar postane zakonska zveza iz kateregakoli razloga nevzdržna, sme vsak zakonec zahtevati razvezo zakon- ske zveze, ne glede na odgovornost za ne- vzdržnost (gl. 65. člen ZZZDR). Naše pravo omogoča sporazumno ra- zvezo zakonske zveze na predlog obeh zakoncev, kar omogoča partnerjema, da se razideta na dostojanstven in human način. Zakon dopušča, da se zakonska zveza raz- veže na podlagi sporazuma zakoncev le v primerih, če sta se sporazumela o varstvti, vzgoji in preživljanju skupnih otrok, kakor tudi o preživljanju nepreskrbljenega za- konca, ter če predložita pisen in overjen sporazum o delitvi skupnega premoženja in rešitvi stanovanjskega vprašanja (gl. 64. člen ZZZDR). Zakon sicer ne določa vse- bine sporazuma, temveč le, da je sporazum v korist otroka. Do skupne skrbi za otroka obeh staršev lahko pride v primerih, ko se starša sporazumeta glede tega in ko bosta zmogla tako dobro medsebojno sodelo- vanje, da bosta lahko sporazum tudi uresni- čevala. Zato sodišče v zaščito otrokovih pravic in koristi, preden razveže zakonsko zvezo preverja, ali je s sporazumom zakon- cev poskrbljeno za varstvo, vzgojo in pre- življanje otrok, in si o tem pridobi mnenje centra za socialno delo, ki z zakoncema opravi »svetovalni razgovor«. Izvenzakonska skupnost preneha po volji izvenzakonskih partnerjev. Tako kot sta jo sama zasnovala, jo tudi sama razdreta. Njen nastanek in njen razpad se ne registri- rata. Ko izvenzakonska skupnost preneha, nastopijo med partnerjema določene prav- ne posledice s področja družinskega prava in vrste predpisov z različnih pravnih po- dročij. Starša se v večini primerov po raz- padti izvenzakonske skupnosti sama dogo- vorita o varstvu, vzgoji in preživljanju otrok. Center s svetovanjem ali s posebnim uprav- nim postopkom pomaga roditeljema pri razreševanju teh vprašanj le na njun pred- log, če se sama ne moreta sporazumeti o izvajanju roditeljskih pravic in dolžnosti in kadar tako določa zakon, ali pa je to po- trebno zaradi varstva in koristi otrok. KAKŠNA SO RAZMERJA STARŠEV DO OTROK PO RAZVEZI ZAKONSKE ZVEZE IN RAZPADU IZVENZAKONSKE SKUPNOSTI Ob razvezi zakonske zveze je treba v raz- merju staršev do skupnih otrok doreči, pri kom bodo otroci po razvezi živeli, oziroma, komu bodo zaupani v varstvo in vzgojo in kako bo preživljanje otrok razdeljeno med starša. ZZZDR v 77. členu določa, da v pri- merih, ko sodišče razveže zakonsko zvezo na podlagi sporazuma, vnese v sodbo tudi sporazum zakoncev o varstvu, vzgoji in preživljanju skupnih otrok, če je ta v skladu s koristjo otrok. V 78. člen ZZZDR razlaga, da o varstvu in vzgoji otrok odloči sodišče, kadar razveže zakonsko zvezo na osnovi tožbe, kadar se starši niso sporazumeli o varstvu in vzgoji otrok in kadar sporazum ni v korist otrok. Pri tem se omejuje na možnosti zaupanja otroka, ki jih navaja zakon v istem členu: »Če se starši niso spo- razumeli o tem, ali če njihov sporazum ni v skladu s koristjo otrok, odloči sodišče, ali naj vsi otroci ostanejo v varstvu in vzgoji pri enem izmed njiju, ali naj ostanejo eni pri enem, drugi pri drugem, ali naj se za- upajo kaki tretji osebi ali zavodu«. Tudi v 32 VZAJEMNO STARŠEVSTVO PO RAZVEZI ZAKONSKE ZVEZE... primerih razveze zakonske zveze na osnovi tožbe se starši največkrat sami sporazumejo o varstvu in vzgoji otrok. Sodišče upošteva sporazumu staršev, če je ta v korist otrok. Razumeti je, da naj bi sodišče odločalo o varstvu in vzgoji otrok samo v primerih, kadar se starša o skrbi za otroka ne moreta sporazumeti ali kadar njun sporazum ni v skladu z otrokovimi koristmi, in ne v pri- merih, ko se zakonca o vzgoji in preživljanju lahko sporazumeta in je ta v korist otrok. Zakon izrecno določa in navaja, na kakšen način se lahko roditelja sporazumeta o var- stvu in vzgoji otrok. Iste možnosti o zau- panju in skrbi za otroka upošteva zakon za primer sporazumne razveze in za primere razvez na osnovi tožbe zakonske zveze. Menim, da intenca ugotavljanja, kdo od roditeljev je primernejši za vzgojo in var- stvo otroka, ovira možnost skupne skrbi za otroka. Zakon ne navaja možnosti skupne skrbi staršev za otroka po razvezi zakonske zveze, zato jo sodišča pri svojih odločitvah ne upošteva ali le izjemoma. Pač pa ZZZDR v 77. členu govori, da sodišče, kadar razveže zakonsko zvezo na podlagi sporazumna, upošteva tudi sporazum zakoncev o var- stvu, vzgoji in preživljanju otrok. Po mnenju dr. Končine je napačna raz- laga, da mora biti vsebina sporazuma zakon- cev v skladu z določbo 78. člena, ki se na- naša na razveze na podlagi tožbe. Po tej raz- lagi se lahko zakonca namreč sporazumeta le, da otrok ostane pri enem od njiju ali da ga zaupata v vzgojo in varstvo tretji osebi oziroma zavodu. Nikakor pa se ne moreta sporazumeti, da bosta za otroka skrbela oba (Končina 1993). Po obstoječem pravu bi bil mogoč spo- razum, po katerem bi sodišče odločalo o vzajemnem starševstvu oziroma o nadalje- vanju skupne starševski skrbi za otroka in bi otroka zaupalo v varstvo in vzgojo obema staršema. Sodišče bi moralo v skladu s 64. členom ZZZDR dopustiti, da se starši otroka ob razvezi zakonske zveze sporazumejo o skupni skrbi za otroka. Sodišče bi moralo v tem primeru le preveriti, ali je tak sporazum v korist otrok. Pri tem bi seveda, tako kot določa zakon, moralo zahtevati mnenje centra za socialno delo, zlasti glede razmerja med obema od staršev otroka. Kajti tak sporazum bo mogoče dopustiti le, če bodo odnosi med zakoncema tudi po razvezi tako dobri, da bosta lahko sporazum uresničevala in v sožitju skrbela za otroke. Zakon sicer ne določa vsebine sporazuma, temveč le, da je sporazum zakoncev v korist otroka (Končina 1993). Zakon ne ureja razmerij izvenzakonskih partnerjev do skupnih otrok. Pravne posle- dice izvenzakonske skupnosti ureja le na področju družinskega prava, na drugih pravnih področjih ima izvenzakonska skup- nost posledice samo tedaj, če tako določajo predpisi, s katerimi so ta področja urejena. Otrokove koristi po uradni dolžnosti ob razvezi varuje sodišče. Po razpadu izven- zakonske skupnosti pa je po obstoječi zako- nodaji dolžan varovati koristi in pravice otrok center za socialno delo kot upravni organ, vendar le na zahtevo staršev ali iz drugih upravičenih razlogov. Zakon določa, da se morata starša, ki ne živita skupaj, sporazumeti, pri kom bo otrok živel. V primerih, ko se ne moreta sporazumeti, jima center za socialno delo pomaga skleniti sporazum, ali pa sam v posebnem postopku odloči o tem, upo- števajoč zmožnosti in želje roditeljev in otrokove želje in potrebe (gl. 105. člen ZZZDR). Tisti izmed staršev, ki ne živi z otrokom, ima pravico do osebnih stikov z njim (kar je tudi otrokova pravica in korist), razen če za zaščito otroka center za socialno delo ne odloči drugače. Tisti izmed staršev, pri katerem otrok živi, je dolžan omogočiti otroku stike z drugim (gl. 106. člen). Center pomaga staršema, kadar sta v sporih, da dosežeta sporazum o stikih z otrokom, v nasprotnem primeru pa na zahtevo predla- gatelja izpelje poseben postopek in izda odločbo. Če roditelju pravica do stikov ni bila odvzeta, mu je nihče ne sme kratiti. Pogosto tega ne upošteva zlasti roditelj, pri katerem je otrok, ker se šteje za ekskluzivnega imetnika in izvrševalca roditeljske pravice in si kot tak lasti pravico do presoje ali bo stike dovolil ali ne. To miselnost naj bi omajala zakonska 33 IRENA BIZJAK določba, po kateri je tisti od staršev, pri katerem otrok ne živi, dolžan omogočiti stike. Namen osebnih stikov je, da otrok ohrani občutek povezanosti z roditeljem, občutek medsebojne pripadnosti in pa da roditelj, ki otroka nima pri sebi vpliva na otrokovo vzgojo, razen če mu je bila pravica do vzgoje odvzeta. Iz teh razlogov pomeni onemogočanje ali oteževanje stikov ravnanje, ki je tudi v nasprotju s koristjo otroka. (Zupančič 1993: 119.) Zakon govori, da je dolžnost in pravica staršev skrbeti za varstvo in vzgojo svojih otrok. Te pravice staršem ne more nihče odvzeti, če za to niso podani utemeljeni razlogi. Pravic otrok zakon ne citira, zato je razumeti, da nedorečen zakonski institut istoveti dolžnosti staršev s pravicami in koristmi otrok. ZZZDR v 113. členu razlaga, da izvršujejo starši roditeljsko pravico sporazumno v korist otrok. Ta pravica pripada skupaj oče- tu in materi. Njun sporazum je lahko iz- recen, ali pa se lahko en roditelj molče strinja z ukrepi drugega. V primerih, ko je en roditelj zadržan in ne more izvajati roditeljske pravice, jo izvršuje drugi roditelj sam. Kadar se starši ne morejo sporazumeti v zadevah izvajanja roditeljskih pravic in dolžnosti, v sporu med njima v korist otroka odloči center za socialno delo. Po ZZDR pripada roditeljska pravica skupaj očetu in materi. Roditeljska pravica pripada samo enemu roditelju, če je drugi umrl, če je drugi neznan, če je drugemu odvzeta roditeljska pravica ali poslovna sposobnost, ali če zakon določi, da roditelj ne more izvrševati roditeljske pravice, čeprav mu pripada, ker mu pač ni bila odvzeta. Kadar starša ne živita skupaj, navaja 114. člen ZZZDR, izvršuje roditeljsko pravico tisti, pri katerem otrok živi, oziroma ro- ditelj, ki mu je bil otrok zaupan v varstvo in vzgojo. Odločitve, ki so bistvene za otrokov prihodnji razvoj, sprejemata sporazumno oba roditelja, torej tudi tisti, pri katerem otrok ne živi, če izpolnjuje svoje dolžnosti do otroka. Če se roditelja pri izvrševanju roditeljske pravice ne moreta sporazumeti, v spornih zadevah med njima odloči center. upoštevati pa mora interes otrok in enako- pravnost roditeljev do lastnih otrok. V vseh primerih, ko živi otrok samo z enim od staršev, drugi ne izgubi roditeljske pra- vice. Kljub zakonski določbi, da izvršuje ro- diteljsko pravico samo tisti od staršev, pri katerem je otrok, ima drugi vendarle dolo- čena upravičenja, s katerimi izvršuje rodi- teljsko pravico v omejenem obsegu. Ure- ditev, po kateri samo eden od staršev izvršuje roditeljsko pravico, spodbuja roditelja, pri katerem je otrok v varstvu in vzgoji, na »lastniško« obnašanje do otroka, kar se zlasti odraža kot oteževanje osebnih stikov. Tak ekskluzivizem ni v korist otroka. (Zupančič 1993:127.) Dr. Končina navaja, da določba 3. odstav- ka 114. člena ZZDR tistega od staršev, ki ne živi z otrokom, premalo zavezuje k varova- nju otroka. Praksa je pokazala, da so v pri- merih, ko je sodišče postavilo otroka pod skupno skrbništvo obeh staršev, otroci tudi dejansko vzdrževali osebne stike z obema staršema. V primerih, ko je sodišče že ob razvezi določilo, da bo varstvo in vzgojo prevzel le eden od staršev, pa so stiki med otrokom in tistim od staršev, ki z otrokom ni živel, kmalu po razvezi popolnoma zamrli (Končina 1993). Na podoben način se rešujejo problemi pri razpadu družin izvenzakonskih skup- nosti. Vendar se ob razpadu teh država ne vmešava v izvrševanje roditeljskih pravic in dolžnosti, ki pomenijo tudi otrokove pra- vice, če na zahtevo staršev ali drugih za to niso podani upravičeni razlogi. Če pa se starša po razpadu izvenzakonske skupnosti ne moreta sporazumeti o nadaljnjem var- stvti in vzgoji otroka, jima center na njun zahtevek pomaga, da se o tem sporazumeta, v nasprotnem primeru pa o tem odloča v posebnem postopku. Svetovalni razgovor z roditeljema ob raz- padu izvenzakonske skupnosti sledi vsebini in ciljem, kot jih ima svetovalni razgovor v postopku razveze zakonske zveze. Rodite- ljema, ki sta v sporu o izvajanju roditeljskih pravic in dolžnosti, pomaga, da skleneta dogovor glede možnosti, ki jih dopušča za- kon za razvezo in ki jih omogočata veščina 34 VZAJEMNO STARŠEVSTVO PO RAZVEZI ZAKONSKE ZVEZE... in doktrina humanega socialnega dela. Po razpadu izvenzakonske skupnosti lahko roditelja skleneta dogovor o vzajemni skrbi oziroma skupni skrbi za otroka. Pri dogo- varjanju o skupni skrbi za otroka v razpa- dajoči izvenzakonski skupnosti, enako kakor v primerih razveze zakonske zveze, ima odločilen pomen dejstvo, da to pre- dlagata oba roditelja in sta oba sposobna in primerna za varstvo in vzgojo, da sta vzajemno skrb za otroka izvrševala že doslej in da je tak sporazum v korist naraščaju. Roditelja se morata v tem primeru dogo- voriti tudi o prebivanju mladeži, njih stikih z roditeljema in preživljanju, z upošteva- njem njunih možnosti in želja, zlasti pa z upoštevanjem pravic, potreb in želja otrok. Pravniki menijo, da otroci izvenzakon- skih partnerjev ob prenehanju skupnosti ne morejo uživati posebnega družbenega varstva, tudi če bi bilo z zakonom predpi- sano, ker ne sodišče in ne center za socialno delo ne izvesta za nastanek ali razpad take skupnosti. Kljub mnenju pravnikov, da so koristi otroka formalno bolje varovane ob prene- hanju zakonske zveze, pa menim, da nihče ne more zagotovo trditi, da so v družinah, zasnovanih v zakonskih skupnosti, otro- kove pravice in koristi dejansko bolje va- rovane kakor v družinah izvenzakonskih skupnosti, in enako po njihovem razpadu. V praksi opažam, da se v postopkih raz- veze zakonske zveze ali v razpadu izvenza- konske skupnosti pojavlja vse več primerov, ko nobeden od staršev noče odstopiti od skrbi za otroka. Tako postajajo možnosti, ki jo ponuja zakon o zaupanju otroka enemu izmed staršev, za vse udeležence, tako za družino kakor za svetovalce, »obremen- jujoča« in otežujoča okoliščina. V večini primerov se izkaže, da sta oba starša spo- sobna za varstvo in vzgojo otroka. V naši in tuji sodni praksi prevladuje stališče, da je treba majhnega otroka praviloma zaupati materi in samo izjemoma očetu; to temelji na domnevi, da je mati tista, ki v največji meri zagotavlja otrokovo blaginjo. To pa ne kaže na enakovredno in pomembno upo- števanje staršev v življenju otroka. Zaradi patriarhalne miselnosti, ki je očitno navzo- ča tudi v miselnosti sodišč (predstava o materi za polnim štedilnikom in s kopico otrok, ki se je držijo za krilo), in dejstva, da v največ primerih razveze zakonske zveze otroka zaupajo materam, pa se očetje za dodelitev otroka niti ne poskušajo »boriti«. Premnoge očete taka miselnost oziroma prepričanje »odvezuje« odgovornosti var- stva in vzgoje otroka. Tako ostajajo za star- ševstvo zreli očetje brez otrok in otroci brez skrbnih očetov. Z vzajemnim starševstvom pa se ponuja možnost, da oba starša po razvezi zakonske zveze še naprej vzajemno prevzemata odgovornost za otroka. Skupna skrb omogoča kontrolo nad izvajanjem skrbi za otroka drugega roditelja in daje otroku več, kot mu lahko daje en sam roditelj. Doktrina socialnega dela išče »izvirne« rešitve, ki so bližje posebnostim posamez- nika in družin, in zato presega stereotipe preteklih načinov in vzorcev reševanja najrazličnejših stisk in težav ljudi. Upošte- vamo svojskost posameznika in skupnosti. Skupaj z družino iščemo najboljše možnosti za razrešitev njihovih osebnih in skupnih stisk in težav. Prizadevamo si, da starši sami prevzemajo odgovornost za sedanjost in prihodnost lastnega življenja in življenja svojih otrok. Menim, da nihče, za kakršno koli odlo- čitev že gre, ne more dati zagotovila, da pri- naša najboljše rešitve, kajti vsaka spremem- ba prinaša nove zaplete in postavlja človeka spet pred nalogo, da jih razreši. Vsako- kratne osebne odločitve, ki jih sprejmejo partnerji-starši, pa ne more nadomestiti ne pravo ne institucionalni okvir države in družbe. Pri razpadu izvenzakonskih partnerskih in družinskih skupnosti ni vmešavanja tret- jega oziroma države v partnerske, družin- ske odnose in razmere, če za to ni podanih razlogov ali predlogov staršev. Četudi bi bilo z zakonom predpisano, to ne bi imelo posebnega pomena, ker te skupnosti ne ob nastanku in ne ob razpadu niso registri- rane. Razreševanje sporov v izvajanju ro- diteljskih pravic in dolžnosti oziroma uveljavljanje otrokovih pravic in koristi po razpadu iz\^enzakonske skupnosti je skoraj v celoti prek javnih pooblastil zaupano centrom za socialno delo. 35 IRENA BIZJAK Mnenja o tem, ali so v okviru družine, ki se zasnuje v zakonski skupnosti, otrokove pravice in koristi bolje varovane kakor v izvenzakonskih skupnostih, so deljena. Sama menim, da se lahko v togih, tradicio- nalnih, zakonsko uokvirjenih zaprtih dru- žinah, kjer so vloge vsakega posameznika vnaprej določene, dogaja mnogo več psi- hičnega in fizičnega nasilja in zlorabe in da jih je morda težje zaznati kakor v izven- zakonskih skupnostih. Svobodo v odločanju za svoje in skupno življenje, ki obstaja v izvenzakonskih skupnostih kot posledica nevmešavanja tretjih (države) v njihove od- nose in razmere, bi lahko le v skrajnostih razumeli kot »anarhijo« in »neodgovornost«. Sama verjamem, da je svoboda človeka tes- no povezana z odgovornostjo, oziroma, da več svobode nalaga več odgovornosti. V praksi opažam, da se v večini primerov, ko so partnerji že šli skoz postopek razveze zakonske zveze, naprej odločajo za življenje v izvenzakonski skupnosti, ker se želijo izogniti morebitnim ponovnim mučnim sodnim in drugim postopkom razveze in poseganju tretjih (države) v njihova razmer- ja in odnose. KAJ MENIJO PRAVNIKI Zaradi pridobivanja informacij, kakšne so zakonske možnosti in kakšna je praksa so- dišč pri odločanju vzajemne starševske skrbi za otroka po razvezi zakonske zveze, sem odposlala pisni vprašalnik na okrožni sodišči v Kopru in Mariboru ter na pravni fakulteti v Ljubljani in Mariboru. Vprašalnik je zajemal vprašanja z naslednjo vsebino: Kakšno je vaše stališče do vzajemnega star- ševstva? V čem se po vašem mnenju kažejo pomanjkljivosti oziroma prednosti vzajem- nega starševstva? Če vprašanje zaznavate kot problem, v čem vidite možnosti rešitve? Kaj menite o mojem predlogu upoštevanja možnosti skupnega starševstva po razvezi zakonske zveze? Na vprašalnik od pravnikov in sodnikov nisem dobila pisnih odgovorov. Na njihova povabila sem se 24. 9. 1997 osebno pogo- varjala s pravnico in predavateljico na Prav- ni fakulteti v Mariboru, 10. oktobra 1997 pa s pravnico in predavateljico na Pravni fakulteti v Ljubljani. 9. decembra 1997 sem imela razgovor s sodniki, ki vodijo postopke razvez na Okrožnem sodišču Koper in 30. marca 1998 s sodnico na Okrožnem sodi- šču Maribor. Iz odgovorov, ki so mi jih v dialogu posredovali pravniki in sodniki, po- vzemam: Slovenska zakonodaja vzajemnega star- ševstva izrecno ne navaja. Vzajemno star- ševstvo je mogoče sklepati tudi po sedanji veljavni zakonodaji. Vzajemno starševstvo bi bilo treba v zakonodaji opredeliti kot možnost, da oba starša enakovredno skrbita za otroka tudi po razvezi zakonske zveze, kakor tudi pravno opredeliti odnose in razmerja med starši in otroki ob sklenitvi vzajemnega starševstva. Menijo, da bi se odločalo o vzajemnem starševstvu lažje oziroma pogosteje ali brez pravnih zadrž- kov, če bi se obstoječa zakonodaja (ZZZDR) ustrezno spremenila in navedla to možnost. Če bi zakon to možnost izrecno navajal, bi bili pravniki, drugi strokovni delavci in starši s temi možnostmi seznanjeni in bi bila dana večja možnost za odločitve o sklepa- nju vzajemnega starševstva. Nekateri sod- niki in pravniki (manjšina) so naklonjeni možnosti skupne skrbi staršev za otroka po razvezi zakonske zveze, drugi pa o teh mo- žnostih ne razmišljajo. Sodniki opažajo, da dodelitev otroka enemu roditelju blokira drugega roditelja, saj ta razume, kakor da mu jemljejo otroka, ko ga zaupajo drugemu roditelju, čeprav staršem obrazložijo, da imata po razvezi zakonske zveze še naprej enake dolžnosti in pravice do skupnih otrok, ne glede na to, komu je otrok zaupan. Načeloma podpirajo možnost vzajemnega starševstva oziroma spremembo formula- cije dodelitve otroka. Sodniki zaznavajo neenak položaj staršev in otrok ob razvezah zakonskih zvez v primerjavi s položajem staršev in otrok po razpadu izvenzakonske skupnosti, kjer se lahko roditelja sama sporazumeta o varstvu in vzgoji otrok, brez vmešavanja drugih. Menijo, da imajo so- cialne službe več možnosti kakor sodišča, da zaznajo stiske in težave pri izvajanju ro- diteljskih pravic in dolžnosti pred razvezo zakonske zveze, med njo in po njej. Zato navajajo, da so pobude socialnih služb za 36 VZAJExMNO STARŠEVSTVO PO RAZVEZI ZAKONSKE ZVEZE... Spremembo zakonodaje in navajanja dru- gačnih načinov razreševanja roditeljskih pravic in dolžnosti nezanemarljive in do- brodošle. Možnost, da bi sodišča odločala le o razvezi med zakoncema in o roditelj- skih razmerjih ali zaupanju otrok šele po- tem, ko se pojavi problem, kakor imajo to urejeno v nekaterih tujih zakonodajah, vidi- jo kot pozitivno. Menijo, da bi se bilo s tem mogoče izogniti zapletom, ki lahko nasta- nejo med staršema, ko sodišče zaupa otroka le enemu izmed njiju. Nekateri menijo, da bi bilo v primerih, ko želita po razvezi oba starša skrbeti za otroka in sta oba primerna in sposobna za njegovo varstvo in vzgojo, kadar je to v korist otrok, treba slediti sugestijam in mnenjem centrov za socialno delo. KAKŠNA JE ZAKONODAJNA IN SODNA PRAKSA SKUPNE STARŠEVSKE SKRBI ZA OTROKA V DRUGIH DRŽAVAH Veliko držav ureja varstvo in vzgojo otroka, kadar starši ne živijo skupaj, kakor tudi v primerih po razvezi zakonske zveze, podo- bno kot ureja naš zakon (ZZZDR), da se otroka zaupa enemu od staršev (Zupančič 1992: 82). V zadnjih desetletjih vse več evropskih držav uveljavlja rešitev, ki se je pričela izvajati v ZDA, ko po ločitvi za otroka še naprej skrbita oba starša, če to predlagata in želita oba, če sta oba za to sposobna in primerna in če je to v skladu z otrokovo koristjo. V nekaterih državah ureja to vprašanje sodna praksa, v drugih pa zakonodaja. Izvajanje skupne skrbi staršev za varstvo in vzgojo otroka ima v praksi različne oblike, ki omogočajo, da se otrok ne loči od nobenega starša in živi nekaj časa z enim, nekaj časa pa z drugim staršem (Zupančič 1993: 79). V ZDA uveljavljajo termina yjointphysi- cal custody« in y>joint legal custody«. Pojem »Jointphysical custody« pomeni, da se otrok fizično dodeli v varstvo in vzgojo obema staršema. Otrok se seli od enega starša k drugemu, ali živi v svojem stanovanju, v katerega prihajata eden in drugi roditelj izmenoma itd. Pojem »joint legal custody« pomeni, da otrok živi pri enemu izmed staršev, drugi pa sodeluje pri odločanju v vseh zadevah, ki so bistveno pomembne za življenje in razvoj otroka (Končina 1993). Švedski in finski zakon predpisuje, da po razvezi zakonske zveze za vzgojo in varstvo otroka še vedno skrbita oba starša skupaj. Odločitev o zaupanju otroka v varstvo in vzgojo enemu od staršev pa ostaja le kot izjema, kadar skupna skrb ne bi bila v korist otroka (Zupančič 1992: 83). Na Nizozemskem je leta 1995 vrhovno sodišče odločilo, da je predpis, po katerem je otrok po razvezi zaupan v skrb samo ene- mu roditelju, v nasprotju z členom 8/1 Evropske konvencije o človekovih pravicah iz leta 1950 — poseg v pravico do »družin- skega življenja« drugega roditelja in tudi otroka. (Zupančič 1992 : 82,83) V Franciji tudi po razvezi zakonske zveze starša prvenstveno skupaj skrbita za otroka. Skupna skrb staršev za otroka je predpisana kot možnost (Končina 1993). Spremembe uvajajo tudi v nemški sodni praksi, in vse več je primerov, v katerih so- dišča odločajo, da morajo starši po razvezi zakonske zveze nadaljevati skupno skrb za otroka. Prakso skupne starševske skrbi za otroka so pričeli uvajati zlasti po letu 1982, ko je nemško zvezno ustavno sodišče iz- reklo, da je določba zakona, po kateri gre po razvezi zakonske zveze pravica do skrbi za otroka samo enemu roditelju, v nasprotju z njihovo ustavo, po kateri imata oba od staršev enako roditeljsko pravico (Končina 1993). Tuje raziskave skupne skrbi staršev za otroka kažejo na določene prednosti v pri- merih, ko so starši tudi po razvezi priprav- ljeni vzajemno sodelovati in se dogovarjati o skrbi in varstvu otroka (Zupančič 1992: 83). Uvajanje zakonodaje in sodne prakse o vzajemnem starševstvu temelji na prepriča- nju, da starši najbolje skrbijo za otrokove koristi, in varuje njihovo pravico do vzgoje in varstva otrok pred neupravičenimi pose- gi države. Država lahko poseže v to pravico staršev le, če je to potrebno zaradi varstva otrokovih koristi. Če so se starši sposobni ob razvezi zakonske zveze dogovoriti, da 37 IRENA BIZJAK bodo skupaj izvrševali starševsko skrb, in je tak sporazum v korist otroka, potem država nima upravičenih razlogov za poseg v pravice staršev in otrok. PRIMER SODBE O VZAJEMNEM STARŠEVSTVU PO RAZVEZI ZAKONSKE ZVEZE Sodnica Alenka Zadravec s sodišča v Mari- boru mi je posredovala primer sodbe o skupni skrbi staršev za otroka po razvezi zakonske zveze, ki ga predstavljam. Pri sodišču sta zakonca vložila predlog za sporazumno razvezo zakonske zveze in hkrati predlagala, da se njun mladoletni otrok dodeli v varstvo, vzgojo in preživ- ljanje obema predlagateljema. Predlagala sta vzajemno starševstvo. Predlagatelja sta sodišču ob razvezi predložila v obliki no- tarskega zapisa sporazum o razdelitvi skup- nega premoženja, ki je potreben v smislu določb 64. člena ZZZDR. Sodišče je ugoto- vilo, da je s sporazumom predlagateljev primerno poskrbljeno za varstvo, vzgojo in preživljanje skupnega otroka in da je njun sporazum o vzajemnem starševstvu v skla- du z mnenjem centra za socialno delo. Pred- log centra je bil, da se mladoletnega otroka dodeli v nadaljnjo vzgojo in oskrbo obema staršema. Po zaslišanju obeh predlagateljev je sodišče prišlo do prepričanja, daje njuna odločitev, da se razvežeta, resnično dokon- čna. Sodišče je na podlagi navedenega raz- vezalo zakonsko zvezo obeh predlagateljev in upoštevalo njun sporazum v smislu določb 64. člena ZZZDR. Hkrati je odločilo, da se njun mladoletni otrok dodeli v var- stvo, vzgojo in preživljanje obema, saj je prišlo do prepričanja, da je taka odločitev v največjo otrokovo korist. Ob teh spozna- njih je sodišče razsodilo, da se zakonska zveza predlagateljev razveže in da se otrok pravdnih strank dodeli v varstvo, vzgojo in preživljanje predlagateljici in predlagatelju — obema staršema. Svojo odločitev in sodbo je sodišče oprlo na predlog in mnenje centra za socialno delo. Iz predloga izhaja, da sta zakonca v svetovalnem razgovoru na centru podala iz- javi, da se z razvezo zakonske zveze strinjata. Izjavila sta tudi, da sta se o vseh zadevah, ki sledijo razvezi zakonske zveze, dogovorila ter tudi sklenila sporazum o vzgoji in oskrbi mladoletnega otroka. Navedla sta, da se enakovredno vključujeta v otrokovo vzgojo in oskrbo. Ker sta se že dotlej o vsem dogo- varjala in ker v tem ne vidita nobenih dilem, sta predlagala sodišču, da odloči o vzajem- nem starševstvu. Center za socialno delo je v zvezi z razvezo zakonske zveze predla- gateljev podal sodišču mnenje o nadaljnji vzgoji in oskrbi otroka. V njem je navedel, da zakonca že nekaj časa ne živita na skup- nem naslovu. Žena se je odselila, mož in otroka pa stanujejo v hiši, kjer je prej prebi- vala vsa družina. Zakonca imata dva sinova. Starejši je že polnoleten in obiskuje zadnji letnik srednje šole. Je odgovoren in uspe- šen učenec. Mlajši obiskuje zadnji razred osnovne šole in potrebuje več spodbud in razumevanja staršev. Otroka sta navezana drug na drugega. Ves čas sta imela spontane stike z materjo. Starša sta se o njuni vzgoji in oskrbi sproti dogovarjala. Predlagatelja menita, da je otrokoma v korist, da ne me- njata stanovanja oziroma bivalnega okolja, saj imata v okolju, kjer prebivata, urejene stanovanjske in življenjske razmere in ugod- ne pogoje za nadaljevanje šolanja (bližina šole). Doslej sta otroka preživljala delavnike pri očetu, vikende in po potrebi dneve med tednom pa pri materi. Starša sta spontano sledila njunim željam in potrebam in CSD ocenjuje, da tudi v nadaljnji vzgoji in oskrbi na ta način ne vidita težav. Starša menita, da je mladoletnemu otroku v korist, da ni ločen od starejšega. Pri materi ima mlajši ob pogostih stikih z njo priložnost, da se seznani z obrtjo, ki jo opravlja mati, za kate- ro se namerava šolati. CSD meni, da ni ovir, da otrokoma ne bi bilo omogočeno nadalje- vati način življenja, ki sta ga skupaj s starši že živela. Starša zmoreta ločevati lastne potrebe od potreb otrok in se odgovorno srečevati z nadaljnjimi skupnimi nalogami, ki jih zahteva vzajemno starševstvo. CSD predlaga sodišču, da se v tem primeru raz- veze zakonske zveze odloči o vzajemnem starševstvu ter mladoletnega otroka dodeli v nadaljnjo vzgojo in oskrbo obema star- šema. 38 VZAJEMNO STARŠEVSTVO PO RAZVEZI ZAKONSKE ZVEZE... SKLEPI IN PREDLOGI Ustava Republike Slovenije navaja, da je skrb za otroka predvsem dolžnost staršev. Ti so v skladu s svojimi sposobnostmi in zmožnostmi primarno odgovorni za zago- tavljanje življenjskih pogojev, ki so potrebni za otrokovo vzgojo in razvoj. To narekuje dolžnost tretjih, kakor tudi države, da se vzdržijo posegov v izvrševanje roditeljske pravice, dokler jo starši izvršujejo v korist otroka. Konvencija o otrokovih pravicah navaja, da ima otrok pravico, da zanj skrbita oba starša, ter da sta oba enako odgovorna za otrokovo vzgojo in razvoj, kar zavezuje države podpisnice k uresničevanju teh pravic. V skladu s Konvencijo o otrokovih pravicah vse več držav spreminja sodno prakso in zakonodajo, tako da se v primerih, kadar okoliščine to dopuščajo, ob razvezi zakonske zveze dodelijo otroci v varstvo in vzgojo obema staršema. Tako postaja prepuščanje otroka enemu izmed staršev vse bolj izjema, prihranjeno za primere, kadar skupna skrb staršev ne bi bila v korist otroka. Ustava Republike Slovenije in Kon- vencija o otrokovih pravicah omogočata sklepanje skupne skrbi staršev za otroka in zagotavljata podlago za oblikovanje zako- nodaje, ki bi omogočila vzajemno staršev- stvo po razvezi zakonske zveze. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih možnosti skupne skrbi staršev za otroka po razvezi zakonske zveze izrecno ne navaja, je pa tudi ne onemogoča. Zaznati je, da ne izvajalci zakona (večina) ne njihovi uporabniki ne vedo za možnost skupne skrbi staršev za otroka po razvezi zakonske zveze in razpadu izvenzakonske skupnosti. Če bi zakon opredeljeval oziroma izrecno navajal možnost skupne skrbi staršev za otroka po razvezi zakonske zveze, bi bili tako uporabniki kot izvajalci zakona z njo seznanjeni in bi se v večji meri odločali zanjo. Sodišča kljub določilom Ustave Repub- like Slovenije, Konvencije o otrokovih pra- vicah in Zakona o zakonski zvezi in družin- skih razmerjih, ki omogočajo odločanje o skupni skrbi staršev za otroka po razvezi zakonske zveze, in kljub utemeljenim pre- dlogom razen redkih izjem ne odločajo o zaupanju otrok obema staršema. Tendenca zaupanja otroka enemu izmed staršev in v zvezi s tem ugotavljanje, kateri izmed staršev je primernejši za varstvo in vzgojo otroka, ne da bi bili za to podani upravičeni razlogi, zavira možnost odloča- nja o skupni skrbi staršev za otroka in ovira skupno skrb staršev za otroka. Menim, da je to v veliki meri odvisno od osebnih stališč sodnikov, kar dokazujejo posamezni prime- ri sodb. V delu centrov za socialno delo se stro- kovni delavci srečujemo s celotnim diapa- zonom problema — od iniciacije, razvoja in reševanja do poznejših ugodnih ali hudo zapletenih odnosov in situacij, ki jih prinaša razveza. V večini primerov ločitev se izkaže, da sta oba starša sposobna za varstvo in vzgojo otrok. Zaupanje otroka enemu izloča drugega iz enakovrednega položaja staršev do otroka, kar kaže na neenakovredno upoštevanje staršev v življenju otrok. Otrok ima pravico do obeh staršev. Zakon, ki ne omogoča, da za otroka skrbita oba starša, če sta za modificirano starševstvo sposobna in voljna, je krivičen ali vsaj nedorečen in že s tem sproža krivične razsodbe. Tak krati temeljne otrokove pravice in koristi, pa tudi starševske pravice in koristi, ter omejuje in povečuje obseg dela sodišč in socialnih služb. Skupna skrb staršev daje otroku več priložnosti za zadovoljevanje njegovih pravic in koristi, kakor mu je to omogočeno v oskrbi le enega roditelja, pri tem pa social- no ne invalidizira izločenega. V takih odlo- čitvah ostaja starševski odnos dejaven in v pozitivnem smislu lahko celo tekmujoč. Razhajajočima partnerjema omogoča ohra- niti osebno dostojanstv o in humanejše reše- vanje in usklajevanje starševskih pravic in dolžnosti, mimo državnega proračuna. Odločitve o skrbi za otroka bi bilo treba prvenstveno prepustiti staršem. Tako bi bilo zadovoljeno pravici in dolžnosti, da starša sama odločata o varstvu in vzgoji. Vloga sodišč in centrov pa naj bi bila zlasti v tem, da preverijo, ali je predlog staršev v korist otroka. Mogoče bi bilo, da sodišča sploh ne bi posegala v roditeljske pravice in dolžnosti ob ločitvah in bi o varstvu in 39 IRENA BIZJAK vzgoji Otroka odločala le, če bi bili za to podani upravičeni razlogi. V nespornih primerih dogovora o skup- ni skrbi staršev za otroka bi se lahko sodišča sklicevala na določila Ustave Republike Slovenije in na Konvencijo o otrokovih pra- vicah, saj Zakon o zakonski zvezi in družin- skih razmerjih možnosti skupnega staršev- stva izrecno ne navaja. Na podlagi Ustave Republike Slovenije in Konvencije o otrokovih pravicah bi bilo treba spremeniti Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih tako, da bi med mož- nosti o zaupanju otroka po razvezi zakonske zveze vnesli oziroma dodali navedbo, da se lahko otroka zaupa v varstvo in vzgojo obe- ma roditeljema, če sta tudi doslej za otroka skrbela oba, če sta oba to predlagala, če sta oba za to sposobna in to želita in če je to v otrokovo korist. Do dejavnega instituta skupne skrbi staršev za otroka pa seveda lahko pride le v primerih, ko sta se starša o tem sporazumela in ko je verjetno, da bodo tudi po razvezi njuni odnosi toliko dobri in racionalni, da bosta lahko uresničevala sporazum. Vstopanje v razvezni proces, njegovo vodenje in zaključevanje s humano in nepristransko, predsodkov in vnaprejšnjih ocen svobodno veščino socialnega dela k takim izhodiščem nedvomno veliko pripo- more. Partnerji se razhajajo z manj grenko- be, otrokom pa zagotavlja boljšo skrb. Literatura N. Belofavlovk;, K. Zupančič (1992),Pravni vidi/ei otroiiovihpravic. Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije. I. Bizjak (1998), Vzajemno starševstvo po razvezi zaiionslze zveze in razpadu izvenzakonsI?e skupnosti — Boljše možnosti za socialno delo z družino. Diplomsko delo. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo. G. Čačinovič VcKiuiNčič (1992^, Psiitodinamskiprocesi v družins/ei sfeupini. Ljubljana: Advance. iM. Geč-Korošeč (1996), Družinsko pravo. Maribor: Pravna fakulteta, Inštitut za civilno primerjalno in mednarodno zasebno pravo. M. Končina Peternelj (1993), Odločanje o vzgoji in varstvu otrok ob razvezi zakonske zveze. Pravna praksa 8: 9. P. Lussi (1990), Sistemski nauk o socialnem delu. Socialno delo 29, 1: 81-94. M. Robinson (1991), Family Transformatioti through. Divorce and Remarriage. London in New York: Routledge. Ustava Republike Slovenije (1991). Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije. Zakon o zakonski zvezi in družitiskih razmerjih (1989). Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije. K. Zupančič (1993), Oris družinskega prava. Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije. 40 Franc Udovič MEDIAGUA V PRIMERJAVI S SORODNIMI PRIJEMI UVOD Ko v strokovnih krogih predstavljamo mediacijo (ki se že izvaja v okviru projekta »Mediacija« na Centru za socialno delo Maribor in ga podpira Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve), pogosto sli- šimo ugotovitve: »To pa v bistvu ni povsem novo, saj na podoben način že delamo«. Ali: »Torej je v mediaciji bistveno pogajanje, to pa poznamo tudi v sistemskem nauku o socialnem delu [Lussi 1991], kjer je poga- janje eno izmed ravnanj...« itn. Vse take in podobne ugotovitve so seveda pravilne in kažejo, da je potreba po nepristranskem po- sredovanju (mediaciji) navzoča povsod, kjer poskuša kdo tretji posredovati v sporu med dvema stranema ali več stranmi. Zato se elementi mediacije, kot npr. razkrivanje pozicij, elaboracija interesov izza pozicij, postavljanje hipotez, pogajanje itn. upo- rabljajo tudi v okviru drugih pristopov in metod dela. Kljub temu pa se mediacija razlikuje od drugih načinov posredovanja, saj gre za avtonomen profesionalni proces z jasno opredeljeno strukturo in tehnikami dela. Njena posebnost je v tem, da je udeležba v njenem procesu povsem prostovoljna, da prepušča kompetence odločanja partner- jem v konfliktu in jih spodbuja k pošteni in odgovorni rešitvi spornih vprašanj. Sprte strani postanejo partnerji v konfliktu in skupaj ob pomoči mediatorja iščejo tako rešitev, ki upošteva interese vseh udele- žencev v konfliktu. Mediacija se prvenstve- no loteva konfliktov z materialno vsebino, kjer so največkrat navzoči psihološki, eko- nomski in pravni aspekti. Zato je še zlasti pomembno, da v procesu mediacije upošte- vamo te aspekte, ga kreiramo na osnovi poštenosti, zaupanja, verodostojnosti, spoštovanja in dostojanstva ter poskrbimo za hiter in učinkovit postopek z nizkimi stroški. V njem mora priti do fair izravnave interesov. S tako obravnavo so partnerji v konfliktu motivirani za sodelovanje in lahko sklenejo dogovor, ki jih trajno za- dovoljuje. Mediacija ima v bistvu dvojno naravo. Na eni strani je s svojo časovno-logično fazno strukturo (pogodba o sodelovanju, ugotav- ljanje in vrednotenje tem, predelava kon- flikta, sporazum in sklepanje dogovora) us- merjena v doseganje konkretnih rezultatov. Po drugi strani pa je tudi komunikacijski postopek, ki spodbuja razumevanje med udeleženci v konfliktu. Značilnost komuni- kacije v mediacijskem procesu je v tem, da krepi odgovornost partnerjev v konfliktu in s tem omogoča, da pride med njimi do pogovora, kooperativnega pogajanja in sprejemanja vzajemnih odločitev (Mahler, Mahler 1996: 18-19). Neki nemški par je svoje izkušnje z mediacijo zapisal takole: Za najino ločitev sva izbrala to pot, ker se zavedava, da ni nobeden od naju sam kriv za razpad najine skupnosti. S to zavestjo se bova ločila in ohranila spoštovanje drug do drugega. Zato sva sporazumno sklenila dogovor, čeprav na številnih mestih ne ustreza rešitvam, ki jih lahko odvetnik doseže za svojega mandanta, ali če jih iztožimo na sodišču. V spominu na mnoge, tudi vesele in srečne ure najinega skupnega življenja se razhajava z željo, da se nobeden od naju ne 41 FRANC UDOVIČ bi počutil poraženega« (JMS-München, Maria Marshall). POJEM IN NAMEN MEDIACIJE Beseda mediacija izvira iz latinskega izraza »mediatio«, kar pomeni »pomirujoče posre- dovanje«. Nemška pravna teoretika Mahler in Mahler ( 1996:16-20) razumeta mediacijo kot zunajsodno pot obravnavanja sporov, v kateri mediator spodbuja prizadete osebe, da razvijajo pošten, pravno zavezujoč spo- razum o obravnavanih spornih vprašanjih. Mediacija se lahko uspešno uporabi na vseh področjih medčloveških odnosov, kjer prihaja do medosebnih konfliktov. Danes je najbolj razširjena družinska mediacija in v njenem okviru mediacija v razveznem in ločitvenem procesu. Tukaj namreč pravi- loma prihaja do številnih spornih vprašanj s pravno, ekonomsko in psihosocialno vse- bino. Ko se zakonca ločujeta, morata namreč ob razčiščevanju partnerskega odnosa od- ločati še o različnih konkretnih vprašanjih v zvezi z nadaljnjim varstvom in vzgojo mladoletnih otrok, o delitvi skupnega ime- tja, o stanovanjskem vprašanju itn. Ravno v tem času pa se zakonca zelo težko mirno in konstruktivno pogovarjata. Vsako srečanje prinaša nevarnost, da se spremeni v kaos in se konča v obojestranskem obtoževanju. Zakonca sta prizadeta, užaljena in pogosto drug do drugega sovražno razpoložena. V taki situaciji potrebujeta pomoč, ki ju po- novno usposobi za konstruktivno komuni- kacijo in sodelovanje pri razreševanju od- prtih vprašanj. Sporna vprašanja pa so, kot omenjeno, največkrat po vsebini inter- disciplinarna in zadevajo različne stroke. Pomoč lahko torej daje strokovnjak, ki po- vezuje vsa ta področja in je zraven tega še usposobljen za nepristransko posredova- nje. Ta specifična znanja poseduje media- tor, ki lahko v procesu mediacije pomaga partnerjem v konfliktu, da na odgovoren, dostojanstven in pošten način razrešijo sporna vprašanja. Mediacija je torej postopek, ki zakon- cema (staršema) omogoči, da lahko na mi- ren in pošten način spregovorita o svojem gledanju na sporna vprašanja, ki izvirajo iz njune ločitve. Pri teh razgovorih je navzoč nepristranski posrednik-mediator, ki skrbi za to, da imata enake možnosti pri razkri- vanju in uveljavljanju svojih interesov, usmerja razgovor in ju spodbuja k sodelo- vanju. Ko odkrijeta vsa sporna vprašanja, jima pomaga pri iskanju rešitev, s katerimi sta oba zadovoljna. Mediator informira za- konce tudi o razveznem postopku in ločitvi, pa tudi o čustvenem doživljanju in potre- bah njihovih otrok. Skupaj z njimi razvija načrt, kako bodo po ločitvi sodelovali v svojo in otrokovo korist. Namen mediacije je pomagati partner- jem v konfliktu pri razreševanju konkretnih spornih vprašanj ter jih usposobiti za na- daljnje samostojno reševanje sporov in usklajeno, enakovredno izvajanje roditelj- ske pravice (vzajemno starševstvo). Media- cija ni usmerjena v razčiščevanje partner- skega odnosa in v spravo zakoncev, čeprav ima pogosto tak stranski učinek. RAZVOJ MEDIACIJE V SVETU IN PRI NAS Mediacija kot model reševanja sporov med sprtimi stranmi ima dolgo medkulturno tradicijo. Že stari Hebrejci, Afričani, Japonci in Kitajci so jo poznali kot način reševanja raznovrstnih sporov. V Združenih državah Amerike so jo v zadnjih dveh desetletjih postavili na znanstvene temelje in jo upo- rabljajo na različnih področjih družbenega življenja (družinski spori, sosedski spori, gospodarski spori, politični spori). Mediacija v ločitvenem procesu se je v ZDA v zadnjem času zelo razmahnila. Že leta 1982 so jo na 400 mestih ponujali kot storitev. V 14 državah ZDA so jo uzakonili in je obisk mediatorja, ko gre za programe urejanja starševskih pravic in stikov med starši in otroki, obvezen, ponekod pa pro- stovoljen. Kalifornija je leta 1980 kot prva država vpeljala obvezno udeležbo v proce- su mediacije pred razvezo zakonske zveze. Obstaja vrsta različnih modelov ponudbe v okviru »Family Court Services« ali »Conci- liation Court Services«, ki so v sklopu sodišč in jih ta tudi financirajo. So pa tudi privatne 42 MEDIACIJA V PRIMERJAVI S SORODNLMI PRISTOPI ponudbe mediacije, ki se financirajo iz prispevkov strank. Leta 1993 je bil v Dublinu kot rezultat konference na področju mediacije ustanov- ljen Svetovni forum za mediacijo. Simpozija Svetovnega foruma v Madridu, ki se je odvijal od 28. do 30.9.1995, se je udeležilo 300 udeležencev in udeleženk iz več kot 20 držav. Na tem simpoziju so mediatorji izme- njali svoja opažanja in spoznanja iz svojega dela z mediacijo. V Sloveniji smo pričeli uvajati mediacijo leta 1994 na Centru za socialno delo Mari- bor, in sicer v okviru projekta »Pomoč star- šem in otrokom ob ločitvi staršev z novo metodo posredovanja — mediacijo«. Še istega leta je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve odobrilo program in ga danes tudi sofinancira. Leto pozneje (1995) je bilo usposobljenih 18 mediatorjev, ki že izvajajo mediacijo v treh štajerskih regijah (Koroška, Pomurje in Podravje). CILJI MEDIACIJE • Mediacija je primarno usmerjena v pomoč partnerjem v konfliktu, da pridejo do sporazumne rešitve vseh spornih vpra- šanj in sklenejo o tem pravno zavezujoč dogovor. • Usposobiti partnerje v konfliktu (star- še) za sodelovanje na področju starševstva, kljub razočaranju na partnerski ravni (po- sebna struktura, komunikacija in narav- nanost mediacijskega procesa motivira k sodelovanju). • Razgraditi stare zamere med partnerji in doseči ločevanje partnerske in starševske ravni; • Zmanjšati psihično trpljenje prizade- tih partnerjev in njihovih otrok. • Zagotoviti kontinuiteto osebnih stikov med starši in otroki. • Doseči racionalno delitev starševskih obveznosti do otrok po ločitvi staršev (vzajemno starševstvo). POTEK MEDIACIJE Mediacija je večstopenjski proces, ki se odvija v razdobju treh do desetih srečanj. Vsako srečanje traja uro in pol. Med posa- meznimi srečanji je lahko premor od enega do štirih tednov. Koliko srečanj je potrebnih, je odvisno od tega, koliko spornih vprašanj je obrav- navanih in kakšen tempo pogajanj so izbrali partnerji v konfliktu. Prvo srečanje z mediatorjem je name- njeno razčiščevanju nejasnosti v zvezi z mediacijo. Mediator natančno predstavi po- goje za mediacijo in koristi, ki jih imajo od nje vsi udeleženci. Šele potem se partnerji v konfliktu odločijo, ali bodo reševali svoj konflikt z mediacijo in v kakšnem obsegu (pogodba o sodelovanju). Na koncu sklenejo partnerji v konfliktu sporazumni dogovor o vseh razrešenih spornih vprašanjih, ki ga lahko pri notarju overijo in dobi s tem pravno veljavo. Toda tudi če ne pride do dogovora, je mediacija koristna za starše in otroke, saj že poskusno dogovarjanje in delni dogovori prinašajo prve skupne uspehe v času ločitvenega procesa in opogumljajo starše, da ostanejo na poti dogovarjanja. Razen tega v napeti ločitveni situaciji tak premor koristi vsej družini. STROKOVNOST MEDIATORJEV V TUJINI IN PRI NAS Ker je mediacija v Sloveniji še nova in se orientira po tujih uspešnih vzorih, bi kot modele usposabljanja navedli nekaj prime- rov iz tujine: Izobraževalni program za mediatorje na Irskem vsebuje 60-urni program. Udeležijo se ga lahko osebe, ki so stare najmanj 25 let. Na koncu morajo predložiti vsaj 6 pisnih mediacijskih pogodb in prejmejo kot po- trdilo akreditivno knjižico, ki velja za dve leti in se podaljša s potrdilom o tem, da je njen imetnik med tem časom dejansko de- loval kot mediator. Mediatorji se podvržejo častnemu kodeksu, ki ga določa akredita- cijski odbor. Podobno velja za Veliko Bri- tanijo. 43 FRANC UDOVIČ V ZDA imajo lastne standarde, ki jih opredeljuje in nadzira t. i. »Society for Pro- fessionals IndisputResolution« (SPIDR). Na Nizozemskem lahko odvetniki s se- demletno prakso razveznega odvetnika in z najmanj 25 mandanti letno začnejo izo- braževanje za mediatorja. Vsako leto pa opravijo »osvežilni« tečaj. Članstvo v eni izmed dveh organizacij, in sicer »Neder- landse Orde Van Advocaten« (NOVA) in »Vereinigung Van Advocaat-Scheidins- bemiddelaars« (VAS), je obvezno. Od leta 1993 nizozemska zakonodaja dopušča, da odvetniki, ki so izobraženi kot mediatorji, lahko zastopajo obe stranki v razveznem postopku (Krause 1996: 32-33). Pri nas še ni zakonskih določil o media- ciji. Vendar pa to ne pomeni, da mediacija pri nas ni mogoča. Tudi v Republiki Slove- niji so podani družbeni pogoji za mediacijo. Slovenija je demokratična država, kar je predpogoj za svobodo govora in seveda tudi dogovarjanja - to pa je bistvo mediacije, kjer se partnerja v konfliktu v okviru ve- ljavne zakonodaje svobodno dogovarjata o vseh spornih vprašanjih in prihodnji orga- nizaciji ločenega življenja. Nadalje je iz slovenske zakonodaje (Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR) opuščeno načelo krivde pri razvezi zakon- ske zveze. To pomeni, da se ob razvezi ne ugotavlja krivda. Odločilno je le, daje prišlo do nevzdržnosti zakonske zveze. To pa odpira možnost za racionalno osvetlitev razlogov za nevzdržnost zakonske zveze in za samoodgovorno reorganizacijo življenja po razvezi. Drugi pomemben pogoj za mediacijo, tj. za enakovredno in pošteno dogovarjanje med partnerji, je ustavno načelo o enakosti spolov. Pri dogovarjanju v procesu mediacije je enakost strank v pravnem pogledu predpogoj za svobodno in samostojno dogovarjanje. V Sloveniji pa veljajo tudi nekatere mednarodne konven- cije, ki so pomembne pri zaščiti koristi dru- žinskih članov (npr. Konvencija o otrokovih pravicah). PODROČJA UPORABNOSTI MEDIACIJE Mediacija je uporabna povsod, kjer zakon razmerja ne ureja striktno, tj., s prisilnimi predpisi. To pa so načeloma vsa civilno- pravna razmerja. Tako se mediacija ne upo- rablja le kot možnost reševanja zakonskih oz. družinskih sporov, ampak tudi pri reševanju gospodarskih in celo kazenskih sporov, ko se poskuša med storilcem (mladoletnikom) in žrtvijo doseči povr- nitev škode (restitucija), povzročene s kaz- nivim dejanjem. S tem postaja kaznovanje bolj konstruktivno in ima preventivni uči- nek, saj pogosto prepreči ponovitev kazni- vih dejanj, ker daje storilcu in žrtvi večje zadoščenje. Mediacija pa se uporablja tudi pri reševanju medsoseskih in komunalnih konfliktov, kot npr. v Argentini, kjer ima glavno mesto Buenos Aires od leta 1994 Občinski center za mediacijo. MEDIACIJA IN SORODNI PRISTOPI RAZLIKE MED MEDIACIJO IN SODNIM POSTOPKOM Osrednja razlika med obema načinoma reševanja sporov je izhodiščna situacija oseb v postopku. V sodnem postopku sta zakonca bodisi v napadalnem bodisi v obrambnem položaju in sta »sovražnika«. Eden od njiju bo na koncu poražen, drugi pa bo v taki ali drugačni meri zmagovalec. Možna je samo odločba v korist enega. V mediacijskem procesu sta zakonca »part- nerja v konfliktu« in od samega začetka enakovredna - pogodbena partnerja. Tako ne nastopata v vlogah nasprotnikov, zma- govalca in poraženca, boljšega in slabšega starša itn. Njuno dogovarjanje poteka v vzdušju medsebojnega upoštevanja in fair odnosa, sprejemajo pa se samo take odlo- čitve, v katerih so pošteno upoštevani interesi vseh družinskih članov. S tem pa se ustvarjajo dobri pogoji za nadaljnje sodelovanje staršev pri delitvi starševske skrbi za otroke. Pomembna razlika med obema postopkoma je tudi v tem, da v sodnem postopku starši sprejmejo avto- ritativno odločitev sodnika, v mediaciji pa so sami akterji odločanja, kar poudarja in 44 MEDIACIJA V PRIMERJAVI S SORODNIMI PRISTOPI razširja njihove kompetence. Postopka pa se razlikujeta tudi po ekonomičnosti. Mediacijski postopek je cenejši, traja praviloma manj časa (komu- nikacija poteka neposredno med part- nerjema in ne prek odvetnikov) in sklenjeni sporazumi so trajnejši od sodnih odločb, saj upoštevajo celostno situacijo družine (glej v nadaljevanju raziskave v ZDA). To se nam zdi še zlasti pomembno v času, ko so so- dišča preobložena z delom in je treba čakati na določene postopke tudi po več let. RAZLIKE MED MEDIACIJO IN SVETOVANJEM / TERAPIJO Svetovanje je usmerjeno v urejanje odnosa med partnerjema, medtem ko je mediacija namenjena razreševanju konkretnih (mate- rialnih) sporov in reorganizaciji življenja po ločitvi partnerjev. Psihoterapija pa je us- merjena v individualno lajšanje trpljenja, spreminjanje vedenja in boljše razumevanje samega sebe ter se prav tako bistveno razlikuje od mediacije. RAZLIKE MED MEDIACIJO IN POGAJANJEM Pogajanje sicer prav tako kot mediacija predpostavlja interes sprtih strani za koo- perativno razrešitev konflikta, vendar pa sprte strani praviloma obdržijo v ospredju svoj interes. Stranke preko svojih zastop- nikov, ki jih lahko imajo, za dosego svojega cilja izvajajo pritisk druga na drugo. V me- diacijskem procesu je naloga mediatorja, da prepreči izvajanje vsakršnih pritiskov in usmerja k iskanju nadrejenega skupnega interesa vseh partnerjev v konfliktu, ki v optimalnem razmerju vsebuje interese vseh udeležencev ter omogoča razrešitev konflikta in trajno zadovoljitev vseh. RAZLIKE MED MEDIACIJO IN PORAVNAVO Mediacija se razlikuje tudi od poravnave, pri kateri se sprti strani v naprej podredita odločitvam svobodno izbranega porav- nalca in njegovim zakonsko predpisanim intervencijam. S tem pa seveda zgubita bila- teralno kontrolo nad rezultatom postopka. RAZLIKE MED VLOGO MEDIATORJA IN VLOGAMI DRUGIH STROKOVNJAKOV Mediator nima vloge: • sodnika, saj ne sprejema odločitev v imenu strank; • odvetnika, saj ne daje pravnih nasvetov in ne zastopa strank na sodišču; • poravnalca, saj ne razvija predlogov poravnave; • terapevta-svetovalca, saj ne razrešuje osebnih konfliktov posameznikov in pri- marno ne razčiščuje odnosa med partner- jema. Mediator ima vlogo nepristranskega posrednika, »katalizatorja« pri razre- ševanju konkretnih spornih vprašanj. NEKAJ REZULTATOV USPEŠNOSTI MEDIACIJE Za prikaz učinkovitosti mediacije v tujini bomo prikazali izide različnih raziskav v ZDA: Zgornja tabela prikazuje delež samo- stojnih sporazumov v sporih o zaupanju otrok in urejanju osebnih stikov otrok z ločenimi starši. Spodnja tabela prikazuje delež ponovnih postopkov na sodišču po končanih postop- kih odločanja o zaupanju otrok in urejanju osebnih stikov otrok z razvezanimi starši. 45 FRANC UDOVIC Iz obeh tabel je razvidno, da v mediaciji dosežemo veliko večji odstotek spora- zumov med staršema kot pred sodiščem (prva tabela) in da je odstotek ponovnega dogovarjanja o istem vprašanju pri media- ciji veliko manjši kot odstotek ponovnega odločanja pred sodiščem (Witte, Sibbert, Kesten 1992: 121-148). Raziskava Univerze v Erlangenu v Nem- čiji leta 1988, kjer so 30 zakonskih parov z izkušnjami v mediaciji vprašali, ali bi jo priporočali drugim osebam, so pokazale naslednji izid: • popolno ujemanje 50% • ujemanje 33,3% • neodločeno 10% • neujemanje 3,3% V isti raziskavi so starši na vprašanje, ali so zadovoljni s sodnim postopkom, odgo- vorili tako, da je bil samo odstotek od 24% zadovoljen, 52% je menilo, da je sodni po- stopek preveč formalen, kar 60% je ocenilo, da je prenapet (Proksch 1996: 8-13). PERSPEKTIVE MEDIACIJE IN MEDIATORJEV PRI NAS Nemška odvetnica in mediatorka Ingrid Krause-Windelschmidt (1996:31-33) pravi, da je mediacija sama po sebi duhovno do- gajanje širom sveta, ki temelji na prastarem človeškem hrepenenju po življenju v miru in pravičnosti. To njeno ugotovitev nam potrjuje dejstvo, da se mediacija bliskovito širi po vsem svetu in v enaki meri navdušuje strokovnjake in uporabnike mediacije. Enako izkušnjo smo v sorazmerno kratkem času doživeli tudi pri nas. Naleteli smo na veliko zanimanje strokovnjakov, upravnih struktur in ljudi, ki želijo razre- ševati konflikte na miren in dostojanstven način. Do danes se je mediacija pri nas raz- vijala takole: • 1994 je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve odobrilo sofinanciranje projekta »Mediacija«; • 1995 smo v 200-urnem usposabljanju. brez večjega osipa, usposobili 18 strokov- nih delavk za izvajanje mediacije; • 1996 je naš program usposabljanja verificirala komisija za potrditev progra- mov usposabljanja pri Ministrstvu za delo družino in socialne zadeve; • 1997 smo pričeli dežurstva in orga- nizirano praktično delo z mediacijo (dose- danji rezultati so obetajoči); • na visokošolskih ustanovah so že prvi diplomanti, ki so vključili mediacijo v svojo diplomsko delo; • opravljenih je bilo več seminarskih nalog s področja mediacije; • vidni strokovnjaki na pravnem in socialnovarstvenem področju poznajo mediacijo in jo uvrščajo med perspektivne alternative tradicionalnim pravnim postop- kom; Џ • široka javnost je z zanimanjem rea- girala na našo ponudbo mediacije (povabila na TV in v radijske oddaje, članki v časo- pisju). Menimo, da je pri nas dobro pripravljen »teren« za vgraditev mediacije v obstoječo mrežo pomoči pri razreševanju konfliktov na različnih področjih medčloveških od- nosov. Prednost vidimo že v tem, da se kot družba nahajamo v tranziciji in smo zaradi tega prisiljeni veliko stvari na novo defini- rati. Tako ima tudi mediacija kot novost pri nas dober izgled za uspešno vključitev v mrežo pomoči pri razreševanju medoseb- nih konfliktov. Nesporno je namreč, da se spreminjanje človeških odnosov na makro ravni giblje v smeri vse večje demokrati- zacije. To pa zahteva nove pristope pri urejanju odnosov tudi na mikro ravni, in sicer take, ki bodo omogočali samoodgo- vorno in demokratično odločanje — to pa je ena od temeljnih karakteristik mediacije. Tako vidimo v prihodnosti dobre pogoje za nastanek poklica mediatorja, kar bo zanimivo za vse strokovnjake, ki se tako ali drugače ukvarjajo z razreševanjem med- osebnih konfliktov in jim je blizu pristop, ki omogoča miren, dostojanstven in pošten način razreševanja sporov. 46 MEDIACIJA v PRIiMERJAVI S SORODNIMI PRISTOPI Literatura C. Ahrons (1994), Die gute Scheidung: Die Familie erìialten, wenn die Ehe zerbricht. München: Droemersche Verlagsanstalt Th. Knaur Nachf. H. Bernhard, W. Haase, D. Kloster-Harz, A. Tauche (1995), Wir bleiben Eltern trotz Scheidung. München: Nymphenburger in der FA. Herbig Verlagsbuchhandlung GmbH. R. Fisher, W. Ury, B. Patton (1995), Das Harvardkonzept: Sachgerec/tt verhandeln - erfolgreich verhandeln (13. izd). Frankfurt/Main: Campus Verlag. G. J. Friedman (1996), Die Scheidungsmediation. Reinbek bei Hamburg: Rowohlt Taschenbuch Verlag GmbH. J. M. Haynes, R. Bastine, G. Link, A. Mecke (1993), Scheidung ohne Verlierer. München: Kösel-Verlag GmbH & Co.. I. Krause-Win[)elsc;hmidt (1996), Weltforum Mediation. Familie-Partnerschaft-Recht, Interdiszi- plinere Fachjournal für Praxis 2, 1. H. G. Mähler, G. Mähler (1996), Licht und Schatten: Zum Umgang mit dem Gesetzrecht in der Mediation. Familie-Partnerschaft-Recht, Interdisziplinere Fachjournal für Praxis 2, 1. R. Proksch (1996), Praxiseinführungeines Modellkonzeptes kooperativer Vermittlung Mediation, Familie-Partnerschaft-Recht, Interdisziplinere Fachjournal für Praxis 2, 1. E. H. Witte, J. Sibbert, I. Kesten (1992), Trennungs- und Scheidungsberatung. Stuttgart: Verlag für Angevv^andte Psychologie. 47 ESEJA Stanija Ivajnšič NEKATERA ODPRTA VPRAŠANJA IN DILEME SOCIALNEGA DELA V DOMU ZA STARE LJUDI V času, ko se naša družba neustavljivo stara in delež starih ljudi postaja vse večji, je institucionalno varstvo nuja oziroma po- treba, ki jo narekuje sodoben način življe- nja. Obstoječa mreža domov za stare ljudi v Sloveniji ima skupno kapaciteto 13.282 mest. Od tega 10.763 mest zasedajo stari nad 65 let. Ostalih 2.519 mest zasedajo lju- dje, mlajši od 65 let. Domovi zajemajo samo 3,8% vseh starih nad 65 let. V domovih živijo tudi mlajše osebe, invalidi. Glede na njihovo zdravstveno stanje je tretjina vseh potrebna osnovne oskrbe, torej stanovanja in prehrane, ostali pa so tisti, ki potrebvijejo dodatno pomoč in os- krbo oziroma so delno pomični ali nepo- mični. Gre za veliko število ljudi, ki so se za pri- hod v dom odločili iz nuje, oziroma, ki iz različnih razlogov niso mogli ostati v svo- jem prejšnjem bivalnem okolju. Prihod v dom so sprejeli kot izhod v sili; njihova od- ločitev je bila največkrat pogojena s slabim zdravstvenim stanjem in odvisnostjo od tuje pomoči. Lahko rečemo, da domovi preraščajo v geriatrične bolnišnice z velikim številom nepomičnih ljudi. Materialne razmere v domovih niso sla- be. Za stanovalce domov je dobro poskrblje- no, namreč, za njihovo nastanitev, prehra- no, zdravstveno nego in oskrbo. Kljub velikemu prizadevanju, da se življe- nje v domu kulturno in družabno obogati, se velik del stanovalcev ne more udeležiti večine tovrstnih prireditev. Tisti, ki to lahko storijo, so deležni kuL turno in družabno zelo bogatega življenja v domu. Za nepomične stanovalce se tudi prire- jajo prilagojene oblike druženja, zabave in razvedrila na bolniških oddelkih oziroma po sobah. O takih akcijah in pozitivnih izkušnjah pri delu s prostovoljci, z dijaki srednjih šol, o skupinah za samopomoč in o medsebojni pomoči in samoorganiziranju stanovalcev doma bi lahko dosti napisali. Dosti lepega, pozitivnega in optimističnega, kljub nega- tivni konotaciji, ki jo začutimo, ko se piše o življenju v domovih. Negativno zato, ker je v naši družbi še vedno dosti predsodkov do doma, podedovane negativne miselnosti, ki je gotovo neupravičena in stereotipna. Pri taki situaciji se pred socialno delavko ali delavcem v domu pri vsakdanjem delu odpirajo mnoga vprašanja in dileme. Na- vedla jih bom nekaj, za katere menim, da so ključnega pomena in izhajajo iz odnosa do starega človeka in njegovih sorodnikov, odnosa do strokovnega tima in ustanove v kateri sta socialna delavka ali delavec zapo- slena in v odnosu do zunanjih institucij in posameznikov, s katerimi sodeluje. Kako ohraniti osebno integriteto spre- jetih v dom, oziroma, kako obvarovati sta- rega človeka pred totalno institucionali- zacijo, mu omogočiti, da ohrani v največji možni meri svoje navade in običaje, ne da bi pri tem odstopal od splošnih pravil kolek- tivnega življenja v ustanovi? Eden od odgo- vorov na to vprašanje je omogočiti starost- niku, da opremo v domski sobi dopolni po svoji želji oziroma potrebi. Seveda, smiselno in nujno potrebno je, da mu omogočimo. 49 STANIJA IVAJNŠIČ da v svoji sobi ostane ne glede na svoje zdravstveno stanje. V praksi se stanovalci domov po poslabšanju zdravstvenega stanja preseljujejo iz hotelskih delov na bolniške oddelke doma. Problem, ki se nanaša na njihovo osebno integriteto, je tudi urejanje njihovih med- sebojnih odnosov. Največkrat se nam zelo mudi rešiti nji- hove medsebojne spore in jim ne pustimo, ne damo časa, da to storijo sami. Naši včasih hitri posegi so eden od nadzorovalnih me- hanizmov institucije, kar včasih opravi- čujemo z uradnimi cilji ustanove. Vendar moramo pustiti staremu človeku, da sam nemoteno vzpostavlja komtinikacijo, da ima oblast nad svojim delovanjem, življe- njem in prepričanjem. Skratka, ustvariti moramo pogoje za večjo subjektivnost in individualnost. Včasih socialne delavke/delavci čutimo pritisk okolja, da njihove medsebojne spore preprečimo ali jih nujno rešujemo. Gre za vprašanje mej v poseganju v medčloveške odnose in prepoznavanje situacij, ki zahtevajo itujno reševanje. Ob delu, ki ga opravljamo, dostikrat prepoznamo koristoljublje ljudi, ki po- nujajo pomoč starostniku. Dejanja, ki jih prepoznamo za izkoriščevalna, so lahko v kakšnnem trenutku za starega človeka naj- bolj sprejemljiva in koristna, oziroma, mu lahko zadovoljijo potrebe v starosti ali vsaj v določenem času. Nekatere take »pomoči« se končajo z podpisom darilne pogodbe ali kakšno drugo konkretno koristjo. Lahko, nasprotno, starostnik želi urediti svoje življenje na način, ki mu ustreza, pa mu pri tem nasprotujejo njegovi otroci. Take in podobne primere srečujemo pri urejanju prihoda v dom, kadar se starostniki obra- čajo na nas in od nas pričakujejo določeno pomoč in usmerjanje, za katerega niti ni- smo kompetentni. Tudi v tem primeru gre za vprašanje mej v poseganju in urejanju medsebojnih odnosov ljudi, potrebnih pomoči, in za možne posledice. Ugotav- ljamo, da v družbi manjka pomemben člen oziroma institucija, ki bi bila zadolžena za zaščito starostnika pred različnimi izkori- ščanji in zlorabami, saj se v hitrih spremem- bah v družbi ali zaradi svojega zdravstve- nega stanja sami ne znajdejo. Z drugimi besedami, starostniki so pogosto vaba za različna izkoriščanja in manipulacije. Poseben problem v domovih je varstvo mlajših invalidnih in bolnih oseb (po pro- metnih in drugih nesrečah, posledice zlo- rabe alkohola in mamil ali druge bolezni), ki v domovih živijo skupaj s starimi ljudmi. Problem je pravzaprav njihova namestitev v domove. V naši družbi, razen nekaterih enot, mlajšim invalidom ni omogočeno organizirano zavodsko življenje. Več kot 50% vseh, ki živijo v domovih, je starejših od 80 let. Raste tudi število sta- rejših od 90 let. Pri taki starostni strukturi se pojavlja problem vse večjega števila psi- hično in mentalno spremenjenih starostni- kov (démence). Ti zahtevajo poseben pri- jem in obravnavo. V rednem izobraževanju posvečamo tej problematiki vse premalo pozornosti. Sodoben način življenja nam- reč pušča vse večje posledice na mentalno in psihično zdravje ljudi, zato je število sta- rostnikov, ki potrebujejo posebno varstvo, vse večje. Za vse stanovalce v domu velja to, da del njihovih psiholoških in emocionalnih po- treb kljub našemu velikemu prizadevanju ostaja nezadovoljen. Te potrebe lahko zado- voljujejo le v stikih s svojimi najbližjimi in sorodniki. Gre za občutke odrinjenosti, nekoristnosti, domotožja, navezanosti na bližnje in domače okolje, stanje ekonomske odvisnosti od sorodnikov, občutek, da je plačevanje domske oskrbe v veliko breme sorodnikom, in podobno. Vprašanje, ki se nam odpira, je, kako maksimalno motivirati sorodnike, da starostnika večkrat prepeljejo v domače okolje, v prejšnje stanovanje, ter da se o navedenih občutkih s starostnikom odkrito pogovorijo. Pri nekaterih sorodnikih obstaja boja- zen, da starostnik ne bi hotel nazaj v dom, če bi ga enkrat odpeljali v njegovo stano- vanje, ali pa se po namestitvi starostnika v dom od njega odtujijo in stiki postanejo zelo redki. Izgovor za tako ravnanje je po- manjkanje časa. V bistvu gre za pomanjklji- vo pripravo na prihod v dom; lahko pa tudi za to, da sorodniki dajejo lažne obljube (da bo v domu kratek čas, da bo samo na reha- bilitaciji, da bo pravzaprav v bolnišnici...). 50 NEKATERA ODPRTA VPRAŠANJA IN DILEME SOCIALNEGA DELA V DOMU ZA STARE LJUDI Ko gre za starostnika, ki je pomičen, lahko pri pripravi na prihod v dom veliko poma- gamo s tem, da se dogovorimo za večkratne obiske in razgovor v domu. Problem je pri težje pomičnih in nepomičnih in pri pre- mestitvah iz bolnišnice v dom. Ugotav- ljamo, da bi lahko to veliko vrzel reševali s sprotnim delom s sorodniki, ki so prav tako v veliki stiski kot stanovalci doma. Gre za pomoč otrokom in sorodnikom, ki včasih čutijo veliko odgovornost in krivdo za to, da so njihovi starši ali sorodniki v domu. Vsekakor je pri tem pomembno, kakšni so bili njihovi odnosi prej v domačem okolju. Če so ti bili dobri, se taki tudi nadaljujejo. V primerih, ko so odnosi skrhani ali kon- taktov sploh ni bilo, pa je naša naloga toliko večja ravno pri tem, da jih vzpostavimo. Ne smemo pozabiti, da obstaja dosti primerov dobrega medsebojnega razume- vanja in sodelovanja med stanovalci doma, njihovimi sorodniki in domom. Stanovalci odhajajo na obiske zunaj doma, gredo v svo- je prejšnje okolje, na dopuste in podobno. Obstaja tudi vprašanje dvojne vloge, ki jo imamo pri delu. Gre za vlogo svetovalca in pomočnika, ki jo imamo v odnosu do starega človeka in njegovega okolja, in vlogo, ki jo imamo v odnosu do doma, ki je institucija z določenimi pravili. Naloga, ki jo imamo, je uresničitev obeh vlog, pri če- mer naj bi dom čim bolj ustrezal željam, navadam in pričakovanju starega človeka. Vloga, ki jo ima socialna delavka ali delavec v strokovnem timu doma, je po- membna. Tim naj bi bil v pomoč vsem strokovnjakom, ki v njem sodelujejo, in predvsem v korist stanovalcem doma oziroma uporabnikom. Socialna delavka ali delavec se lahko v timu včasih počutita osamljena, bolj izpostavljena, zato morata poznati meje svojega vključevanja v timsko delo. Tukaj mislim na zaupanje, ki ga imajo stanovalci doma oziroma druge osebe do socialne delavke. Kar je rečeno socialni delavki ali delavcu, ni treba za vsako ceno prenašati v širše delovno okolje. Gre spet za prepoznavanje meja nujnosti in korist- nosti posredovanja informacij in za tako imenovano »kolektivno delo«. Trenutno največji problem glede zaščite starih ljudi je prezasedenost domov. Čakal- ne dobe so dolge. Dostikrat se zgodi, da star človek po odločitvi za prihod v dom doživi razočaranje, ker zaradi prezasedenosti ne ve, kdaj bo sprejet, ali naj se pripravi na prihajajočo zimo in podobno. Nekateri po odločitvi začnejo že pakirati in urejati za- deve, ki so vezane na odhod v dom. Njihovo zdravstveno stanje se po navadi do spreje- ma spremeni in ga »pod nujno« sprejmemo v dom, kjer koli je prosta postelja, in ne v enoposteljno ali dvoposteljno sobo, kakor si je mogoče želel. Ta problem posledično odpira še vprašanje ustrezne namestitve. Pri sprejemu ni več mogoče biti pozoren na strukturo stanovalcev v določeni sobi, njihove navade in potrebe, kar nam po do- ločenem času narekuje dodatne preselitve. V Mariboru smo se v službah, ki skrbijo za varstvo starih ljudi, dogovorili za poseb- no koordinacijo in reševanje te proble- matike. Socialne službe doma, centrov za socialno delo, bolnišnice in patronažna socialna služba se sestajamo enkrat meseč- no. Tako sodelovanje poteka že nekaj časa. Na teh koordinacijskih sestankih se dogo- varjamo za prioritetno reševanje najnuj- nejših primerov. Nazadnje smo ugotovili, da pravzaprav rešujemo samo še nujne pri- mere. To ni prav in ni pošteno do ostalih čakajočih. Ugotavljamo, da problem pre- sega meje naših možnosti in kompetenc. O tem smo obvestili vodilne v svojih delovnih okoljih. Sprašujemo se, kako naprej, kratko- ročno in dolgoročno, za kar menimo, da je problem družbe v celoti, ki bo morala rešiti tudi problem premajhnih kapacitet dom- skega varstva glede na porast populacije starih nad 65 let. Navedla sem le nekaj vprašanj. Ta in mnoga druga nas pri delu, ki ga opravljamo, nikoli ne zaobidejo in se jim ne moremo izogniti. Delo, ki ga opravljamo, je izredno psihično naporno. Meje našega poseganja v človeka, nje- gove odnose s sorodniki, z otroki, ostaja v našem poklicu večna tema. Ko se pri delu odločamo za konkretno rešitev oziroma ravnanje, nam še vedno ostane vprašanje, ali je rešitev najboljša. V trenutkih dvoma pogosto prevalimo breme sami nase, ker moramo zadevo pripeljati h koncu. 51 STANIJA IVAJNŠIČ To breme nosimo sami. Res je, da si človek z izkušnjami pridobi pogum in trdnost, res pa je tudi, da občutek pravilnega ravnanja dobi z preverjanjem, ob mnenju drugih in ob pretresanju mo- rebitnih drugačnih rešitev. To lahko ponu- dijo samo člani v skupini ali posameznik, ki ni čustveno vpleten v razmerje med udeleženci v svetovalnem odnosu. Odprta vprašanja oziroma dileme, s katerimi se srečujemo pri opravljanju svojega dela, je mogoče reševati z metodo supervizije v socialnem delu. Supervizija kot metoda ponuja nova spoznanja in odpira nova vpra- šanja, ki so vsebinske, metodološke ali etične narave. Omogoča strokovno rast sve- tovalca pomočnika, utrjuje njegovo samo- zavest, avtonomnost in suverenost pri od- ločanju, kar je zelo pomembno za uspešno opravljanje dela in zadovoljstvo ob njem. 52 Vida Kramžar Klemenčič INDIVIDUALNA RELIGIOZNOST V POVEZAVI S KONCEPTOM PSIHOSOCIALNEGA RAZVOJA Eriksonovo preučevanje religioznosti spa- da v okvir psihologije religije, ki se je osre- dotočila na preučevanje individualnih po- tez religioznosti. Tako so psihologi že ob koncu prejšnjega stoletja utemeljili delitev na institucionalno in osebno religijo in s tem tudi religioznost. Vendar pa je ta deli- tev, ki jo je formuliral W.James (1903), od- prla številne dileme, kaj sploh sodi v okvir individualnega preučevanja religioznosti. Tako so se oblikovale različne usmeritve, predvsem s področja psihologije in social- ne psihologije, ki so zagovarjale različen razpon koncepta individualne religije. Mnogim se je Jamesova razdelitev zdela pre- več radikalna. Erikson je po mojem mnenju presegel ozki individualistični koncept pri preučevanju religioznosti, s tem da je razširil svoj model psihosocialnega razvoja posameznika na področje religioznega. Področje religioznega je s tem pridobilo univerzalno dimenzijo, vendar ne ultima- tivne in vseobsegajoče. Mnogim se je osredotočenje na posa- mezna religiozna izkustva pokazalo pre- ozko. Pomembno se jim je zdelo vključiti v individualno vejo tudi teologijo in prek nje poudariti pomen individualnih religioznih prepričanj. Sem bi lahko šteli mnoge teore- tične dediče S. Freuda, kot sta npr. P. Pruy- ser in A. M. Rizzuto. Drugi so trdili, da je enako potrebno v individualni okvir vključiti mitologijo z njenim pomembnim, čeprav nezavednim vplivom na človekovo osebnost. Sem bi lahko prištevali predvsem globinske psiho- loge, ki so sledili tradiciji Freuda, Junga in O. Ranka. Socialni psihologi so smatrali, da je treba v okvir individualne religije vključiti tudi nekatere družbene institucije, ki imajo velik, lahko bi rekli direkten vpliv na indivi- dualno religioznost. Taka institucija je npr. duhovništvo, še zlasti njihove osebne kara- kteristike in pričakovanja glede vloge, ki jo igrajo. Drugo tako pomembno področje so družbena stališča, še zlasti, ko gre za rasne, etične in verske predsodke. Poudarjali pa so tudi pomen motivacije za vključitev v religiozne organizacije. Sem bi lahko pri- šteli B. Spilko s sodelavci. Četrtim se je zdel Jamesov okvir preozek v kulturnem smislu, saj je prepoznal le na- čine izražanja religioznih doživljanj, značil- ne za zahodnoevropski civilizacijski okvir. Zato so npr. J. G. Arapura, S. K. Ramachan- dra Rao in L. Murphy zahtevali razširitev koncepta. Nekateri so poudarjali psihohistorični pomen religioznih doživljanj in trdili, da je treba osvetliti tudi zgodovinsko ozadje reli- gioznih doživetij (npr. R. L. Rubenstein). In nenazadnje so nekateri v individualni religiji videli močan motivacijski dejavnik, ki je tesno prepleten z osebnostjo posa- meznika in je v tej zvezi tudi dinamičen dejavnik njenega oblikovanja. Individualna religioznost je potemtakem vključena v razvojno komponento osebnosti. INDIVIDUALNA RELIGIOZNOST IN OSEBNOSTNI RAZVOJ Utemeljitelj te usmeritve je Gordon Allport, ki je na začetku 50-let izdal zdaj že klasično delo Individual and Iiis religion in je videl v religioznem izkustvu močno dinamično 53 VIDA KRAMŽAR KLEMENČIČ komponento, motivacijski dejavnik in de- javnik osebnostne rasti. Seveda s pogojem, da gre za zrelo religioznost v nasprotju z nezrelo. Prav dualni koncept zrela-nezrela religioznost je njegov osrednji teoretski koncept, ki ga je pozneje tudi prilagajal in spreminjal. Tako je dualizem med indivi- dualno in institucionalno religijo prenesen v znotrajosebnostni vidik, se je naselil v osebnost. Nezrela religioznost je podrejena oseb- nim ciljem. Zrela religioznost pa vključuje atribute, ki jih je v zvezi z zrelo osebnostjo opredelil že v delu o osebnosti (Persona- lity: A psychological interpretation, 1937). Zrela religioznost torej vključuje: • interese, ideale in vrednote, ki so nad nujnimi fizičnimi potrebami (Allport jih imenuje psihogene vrednote), • zmožnost objektiviranja samega sebe, vključno z videnjem sebe z vidika drugih in z zmožnostjo nasmejati se samemu sebi, • posedovanje neke združujoče življenj- ske filozofije, ki ni nujno religiozna, artiku- lirana v besedah ali popolnoma izgrajena. Kakor pravi Allport, je večina kritik na račun religije usmerjena k njenim nezrelim oblikam. Kadar je ta nezrela, se ne dvigne nad raven impulzivne samo- zadovoljitve. Namesto da bi se ukvarjala s psihogenimi vrednotami (interesi, ideali, vrednotami, ki so nad nujnimi fizičnimi potrebami), streže funkciji zadovoljevanja želja ali zadovoljevanja na sebe osredoto- čenih interesev. V nezreli obliki ne spodbuja samoobjektivizacije, ampak ostaja nepremiš- ljena, nesposobna zagotoviti smiselno zvezo, v katero se lahko postavi posameznik in iz te perspektive sodi o kvaliteti svojega obna- šanja. Končno nezrel sentiment v resnici nima združujočega učinka na osebnost. Zrel sentiment je zelo razčlenjen, po značaju dina- mičen, kljub svoji izvedeni naravi, produk- tiven v smislu trdne moralnosti, razumljiv, celosten in v osnovi hevrističen. (Allport 1950: 27) Taka, lahko bi rekli radikalna opredelitev religioznosti je zahtevala tudi dodatno pod- krepitev in Allport jo je poskušal empirično potrditi. Pozneje je ta termin zamenjal z izrazom notranja oz. zunanja religioznost, kar naj bi ustrezalo dvema različnima psihološkima tipoma. Poznejši raziskovalci so zavrgli omenjeno shemo in trdili, da lahko t. i. notranja religioznost kaže nekaj povsem drugega, in sicer namesto pravega vernika osebo s fanatično vero. Prepričanje, da je osebna religioznost povezana z različnimi psihološkimi tipi, je zamenjalo prepričanje o dimenzijah religioznosti, ki govori o različnih kvalitetah religioznosti, ki so lahko prisotne pri posameznih ljudeh v različnih etapah življenja. Razčlenitev religioznosti kot cilja, sredstva in na dimenzijo nenehne- ga iskanja (quest dimensions) ne izključuje različnih načinov religioznosti pri posa- mezniku. Namesto stroge ločitve znotraj religioznosti ponuja možnost izbire. ERIKSONOVE FAZE RITUALIZACIJE Allportovo pojmovanje religioznosti je bilo glede na razvojni vidik statično in proble- matičnost tega vidika so dokazale poznejše empirične raziskave. Nakazovale so predpo- stavke, da je tudi religioznost dinamična ka- tegorija oziroma kategorija, vpeta v proces dozorevanja ali pa drugačnega spremin- janja osebnosti. Zvezo med osebnostnim razvojem in religioznostjo so dokazovali mnogi, toda le malokdo jo je izrazil tako eksplicitno in tudi univerzalno kot prav Erik Erikson. Ne gre torej za univerzalizem religioznega doživljanja pri posamezniku, temveč za univerzalizem pogojev, kar se lahko samo pogojno razvije kot doživetje religioznega. Od tu naprej nastopi svoboda posameznikove izbire. Da pa je Erikson razvil to izhodišče, si je moral zastaviti vprašanja zelo širokega spektra. Izhaja iz t. i. pseudospeciacije, ki pomeni nepremostljivo različnost pogojev človekovega bivanja, ki lahko privede, da se obnašamo kot različne vrste. Ta tako razte- gljiva instinktualna, ne instinktivna prila- godljivost, povzroča tudi probleme, ki se dotikajo temeljev človekove eksistence in se izražajo v potrebi po podaljšenem otro- štvu, v katerem se razvija potrebna kom- binacija vzajemnosti, kompetentnosti in 54 INDIVIDUALNA RELIGIOZNOST V POVEZAVI S KONCEPTOM PSIHOSOCIALNEGA RAZVOJA identitete. V tej ogromni prilagodljivosti človeka ne morejo priti do izraza samo zavestni mehanizmi, temveč tudi drugačni. Erikson vidi prav v tej zvezi smisel otroške igre, ki ne pomeni samo predhodnice iger odraslih, temveč je tudi osnova za obsežen fenomen ritualizacije, ki vključuje tako improvizacijo kot tudi ponavljanje (je for- malizacija minutnih vzorcev medsebojne igre). Ritualizacija v tem smislu torej ne pomeni ritualov v sociološkem pomenu besede, temveč rituale, ki so prilagojeni vsakodnevnim zahtevam življenja posamez- nika in se zato tudi v različnih situacijah in življenjskih obdobjih spreminjajo. Erikson tako ne govori o ritualizaciji družbenih ustanov, temveč o ritualnem svetu posamez- nika, ki pa ni tako individualiziran, da ga ne bi mogli sistematizirati. Ta ritualizacija sicer lahko dobi nešteto izraznih podob, vendar je ujeta v svet posameznikovih po- treb in dinamiko njegovega razvoja. V tem smislu je bistveno povezana z razvojnim osebnostnim vidikom, je ritualizacija nje- govega razvoja. Proces posameznikove ritualizacije pote- ka vzporedno z Eriksonovimi fazami psiho- socialnega razvoja, vendar pa ne gre samo za osvetljevanje posameznikovega razvoja, temveč za osvetljevanje religioznega. Zdi se mi, da gre za odkrivanje ravno tistega manjkajočega člena, ki povezuje religiozno polje posameznika in institucij. Osnovno zaupanje nasproti nezau- panju je prva faza Eriksonovega psiho- socialnega razvoja posameznika in je po- vezana z uresničevanjem otrokovih potreb v prvem letu življenja. Če je temeljnima potrebama po varnosti in zaupanju zadoš- čeno, bo razvil občutek zaupanja, ki ga bo spremljal vse življenje, in narobe. Prvotna sprejetost, ki se oblikuje v ritualu spozna- vanja med materjo in otrokom, je po Erik- sonu osnova za občutenje numinoznega, ki je nepogrešljivi element pobožnosti — ki ga zahtevajo zase vse cerkvene institucije kot eno temeljnih vsebin družbenega rituala. Občutje numinoznega na osebnostni ravni zagotavlja preseženost ločenosti in hkrati potrjenost različnosti, posebnosti. Erikson pravi, da je posameznikov jaz. potrjen z očmi drugega, povezan v jaz sem. Ta prva ritualizacija pa ni nujno uspešna in se lahko sprevrže v pseudoritualizacijo, ki lahko dobi različne oblike, kot je npr. ido- lizem, narcizem, adulacija in drugo. Druga faza posameznikovega psihoso- cialnega razvoja zaznamuje proces tvorjenja avtonomije nasproti sramovanju in dvo- mu. Je nadaljevanje otrokovega razvoja in hkrati poudarjanje osamosvajanja otroko- vega telesa in pridobivanja kontrole nad fizičnimi potrebami, kar ga hkrati sooča z mejami sprejemljivega. V Freudovem smislu bi ji ustrezala analna faza razvoja. Če otrok zadovoljivo reši nastale probleme, bo potrdil zaupanje vase. V nasprotnem pri- meru pa bo začel doživljati občutek sramu pred samim seboj, posledica katerega je zmanjšano samozaupanje. Prevladujoč ele- ment ritualizacije je element pravičnosti, ki se nahaja tako znotraj in zunaj nas (ele- menti nadjaza) in ki nam pomaga razmeje- vati dobro od zlega ali umazano od čistega. Medtem ko se v prvem obdobju konstitui- rajo elementi upanja, se v drugem elemeti volje. Kot negativni vidik pravičnosti se lahko pojavi legalizem kot prazna formalna pra- vičnost. Tretja faza v tem procesu je iniciativnost nasproti izrivdi, ki zaznamuje obdobje, ko aktivnost otroka ne vključuje le kontrole lastnega telesa, temveč se razširi na okolje. To napredovanje se odraža v svetu iger, ki omogočajo otroku eksperimentiranje tako z vlogami kot z drugimi izkušnjami, npr. njihovim uvrščanjem v smiselni časovni in prostorski red. To odraža element drama- tičnosti, brez katerega si težko predstav- ljamo privlačen ritual. Hkrati pa se v igri pojavi tudi nasproten element — element krivde, ki se lahko pojavi le kot ponotranjen občutek. Negativen izraz ritualizacije pa nastopi, kadar se ta sprevrže v razosebljeno igranje vlog, poigravanje v smislu mani- pulacije. Naslednja faza v razvoju je delovnost nasproti podrejenosti kot značilnost ob- dobja, ko otrok razširja svoja obzorja izven družine. Zato mora začeti kcntrolirati svojo domišljijo. Pojavi se nov element rituali- zacije, ki ga Erikson imenuje metodično 55 VIDA KRAMŽAR KLEMENCIC delovanje, skozi katerega se igra pretvarja v delo. Ni naključje, da to obdobje sovpada z začetki šolanja. Če otrok ne zmore fizične ali mentalne discipline, lahko razvije ob- čutek podrejenosti, ki ga spremlja skozi življenje. Element pseudoritualizacije, ki se lahko pojavi, \с formalizem. Identiteta nasproti zmedenosti vlog je naslednja faza, ki ji je Erikson namenil ve- liko prostora. Seksualna zrelost in notranji psihološki razvoj zahtevata zapletenejši sistem vlog. Proces tvorjenja identitete je odvisen od povezanosti med tem, kaj si mlad človek predstavlja o sebi in kako ga vidijo pomembni drugi. Element ritualiza- cije, ki temu ustreza, je solidarnost prepri- čanj nasproti totalizmu, ki se kaže v zavra- čanju vsega drugačnega. Intimnost nasproti izoliranosti je kon- flikt, značilen za mlade odrasle, ki na po- dlagi pridobljene avtoritete iščejo poveza- nost zlasti z nasprotnim spolom na podro- čju dela, prijateljstva in ljubezni. To ustreza afiliativnosti kot elementu ritualizacije. Na- sproten element se kaže v občutku vzajem- nega narcizma oziroma elitizma ozkih skupin. Napredovanje, produktivnost nasproti stagnaciji zaznamuje obdobje, ko sta teles- na rast in kognitivni razvoj končana in ko se naravna rast konča. V fizičnem smislu se začne proces staranja, ki prinese občutek minljivosti in tudi resignacije v zvezi s cilji, ki jih nismo dosegli. To zavedanje še poten- cira soočenje z mlajšo generacijo, ki ji je tako razmišljanje tuje. Vse to prinaša nov element k ritualizaciji, element avtoritete, generacijski element, ki se lahko sprevrže v avtoritarizem. Integriteta ega nasproti obupu je kon- čno vprašanje na tej dolgi poti, ki zahteva potegnitev črte pod vsem skupaj, kar bi lahko povedali tudi z vprašanjem, ali je bilo vredno živeti. Pozitivni odgovor bi pomenil zadovoljstvo in okrepil ego, medtem ko bi negativni odgovor pomenil poglabljanje obupa in zagrenjenosti. Najpomembnejši element ritualizacije v tem kontekstu je preprosta integracija, njen negativni vidik pa Erikson imenuje sapientizem. Posamezne faze psihosocialnega razvoja se seveda dopolnjujejo in dograjujejo, in to prav tako velja za ritualizacijo, ki je z njimi povezana. Erikson tako govori o epigenezi ritualizacije. Tako dobi prvoten občutek numinoznosti svoj objekt v podobi avre, ki jo pridamo določeni avtoriteti. Prav razvoj- ni vidik nam kaže vso prepletenost posa- mezne ritualizacije in neskončne možnosti družbenega rituala. Erikson se ni ukvarjal z družbenim vidikom rituala, in tudi nekateri njegovi nasledniki so se osredotočili na svet in- dividualne religioznosti in v njem posku- šali, tako kot Erikson, najti tudi nekatere teoretske koncepte in probleme. Tudi individulna religioznost ni samo neskon- čno število individualnih razlik. C. ULLMAN IN PREUČEVANJE KONVERZIJ Tako je C. UUman izkoristila njegovo pojmo- vanje identitete kot iztočnico za preuče- vanje konverzij. V delu The transformed self (1989) priznava, da je preučevanje konver- zij problem, ki štrli ven iz ozke psihološke analize. Gre za zapleten problem, ki ga velja preučevati z več vidikov. Tako Ullmanova trdi, da obstajajo različ- ne oblike konverzij, nenadnih, ponavadi intenzivnih religioznih doživetij, ki se lahko zgodijo v različnih družbenih okvirih, lahko znotraj religiozne skupnosti, ali pa povzro- čijo vstop v drugo religiozno skupnost. Vendar se za različnostjo zunanjih oblik ponavlja isti vzorec. Konverzija, pravi Ull- manova, se zgodi skoz nenadno navezanost, zaslepljenost s pravo ali namišljeno figuro v času globokih čustvenih pretresov. Kon- vertita ne spremeni religija, temveč oseba. Ta globoka ljubezen ali navezanost pripo- more rešiti globoke čustvene pretrese in celo spremeniti zaznavanje samega sebe. Je velikokrat uspešna, ko terapija odpove. Težko in nesrečno otroštvo in čustvene napetosti v dveletnem obdobju pred kon- verzijo, ki jih je občutila velika večina anketiranih konvertitov, je bila UUmanovi izziv, ki ga je treba podrobneje razčleniti. Ullmanova je odkrila več vidikov te krize. Omenili bomo le nekatere. 1) Odnos do avtoritete oziroma problem očeta, ki se je kot rdeča nit vlekel skozi 56 INDIVIDUALNA RELIGIOZNOST V POVEZAVI S KONCEPTOxM PSIHOSOCIALNEGA RAZVOJA Številne primere. Pri tem ni nujno, da je šlo za agresivnega očeta, lahko je bil zgolj od- soten ali ob močni materinski figuri po- vsem nepomemben. Njegova slika je bila velikokrat psihološko zapletena. Tako je znčilno razmišljanje ene izmed anketirank: Ko sem bila na terapiji, smo veliko govorili o mojem očetu, in danes mislim, da ni bil v resnici pasiven, temveč pasivno agresiven. V otroštvu sem ga zaznavala kot izrazito pa- sivnega v nasprotju z materjo. Šele nedavno sem spoznala, da je brez hrupa dobil, kar je hotel. Ko je prišel domov in prižgal TV, je legel na kavč in zaspal. Toda če si ugasnil TV, je vprašal, zakaj si to naredil, poslušam jo. Toda pri vzgoji otrok ni imel nobene aktivne vloge — kar se mene tiče, ga sploh ni bilo. (Ullman 1989: 33.) Iz tega je mogoče sklepati na pomem- bno vlogo očeta v socializacijskih procesih, kjer nikakor ni samo materin nadomestek. UUmanova jo vidi kot zadrževalca impulziv- nosti in regulatorja smiselnega obnašanja, kot posredovalca med zunanjim okoljem in družino in kot drugačnega pomembnega drugega, s čimer pripomore k diferenciaciji občutka sebe. 2) Drugi dejavnik, ki je zelo pomemben v zvezi z doživljanjem konverzij, je dejavnik skupine, ki s svojim sistemom vlog, norm in referenčnih skupin vpliva na posamez- nika. Ta vpliv je tem močnejši, čim močnej- ša je kohezivnost skupine. Tako se je ra- ziskovalka glosolalije F. Goodman znašla na robu tega doživetja. Vseeno so nekateri raziskovalci zavrnili enačenje med religioznimi skupinami in indoktrinarnimi ideologijami v nekaterih družbah. Zimbardo in Hartley (Ullman 1985: 92) sta zavrnila tipiziranje članov kultov kot pasivnih nedolžnih posamez- nikov, ki jih hinavsko zavedejo člani kulta. Nasprotno, pravita, gre za interaktiven proces, v katerem kandidat pokaže vnaprej- šnji interes. Intenzivna skupinska dinamika zavede le redke. Raziskovalci poudarjajo, da je pri indoktrinaciji odraslih bolj prese- netljivo, da sploh uspe. Skupina sama po sebi ne more pripraviti konverzije, temveč le intenzivira čustveno stanje, ki jo pri- pravlja. 3) Tretji dejavnik, povezan s konverzijo, je fenomen adolescence in z njim povezano iskanje identitete. Gre za občutljivo izgrajen koncept, ki pri Eriksonu vključuje: • zbiranje in enotenje preteklih iden- tifikacij, • njihovo povezovanje v sedanjosti in • primerjanje med samovrednotenjem samega sebe s tem, kar o nas mislijo po- membni drugi. Proces tvorjenja identitete lahko poteka v zelo oteženih situacijah. Če ga gledamo kot proces, ki poteka v fazah diferenciacije, prakticiranja, eksperimentiranja, ponovne- ga približevanja in konsolidacije 0ossel- son), so motnje lahko pojavijo v vseh ome- njenih fazah. Vsaj eden izmed raziskovalcev, ki jih citira UUmanova, in sicer S. Levine v delu o mladih članih kultov Radical Departures, trdi, da so adolescenčne konverzije s tega vidika pozitivne, saj sprožijo fazo diferen- ciacije, do katere drugače ne bi prišlo. Pravi, da se večina (90%) vrne domov po dveh letih in začne postopen proces in- dividuacije. Seveda z omenjenimi temami problema konverzij nismo izčrpali. Med drugim je to pojav, ki se spreminja v času in prostoru in zato tudi danes ustreza potrebam določene populacije. Naš namen je bil opozoriti na večplast- nost religije in v zvezi s tem na njen zelo diferenciran osebni vidik kot tudi na inter- disciplinaren način njenega preučevanja. Čeprav so psihologi zaznali vso občutljivost takega preučevanja, pa so se velikokrat zna- šli pred težavnostjo izgraditve teoretskih konceptov. Prav zato je Eriksonov koncept v tem kontekstu zelo primeren, kar se kaže tudi v možnosti uporabe, kar sem poskušala prikazati v tem članku. Področje indivi- dualne religije ostaja v takih razmerah še vedno aktualno. 57 VIDA KRAMŽAR KLEMENCIC Literatura G. W. Alu'ort (1950), Tiie Individual and Iiis Religion. New York: Macmillan. E. H. Erikson (1950), Œildhood and Society. New York: Norton. — (1958), Young Man Luther. London: Faber and Faber — (1977), Toys and Reasons. New York: Norton. W.James (1902), The Varietes of religious Experiences. New York: Longman. C. H. Lii'py, P. W. Williams (1988), Eticyclopedia of American Religious Experience. New York: Macmillan. C. Ullman (1989), The Transformed Self: The psychology of religious conversion. New York: Plenum. 58 RECENZIJA Jane Franklin (ur.) (1998), The Politics of fî/s/c Society [Politika rizične družbe]. Cambridge: Polity Press, 138 str. Avtorji zbornika so razen U. Bečka iz Mün- chna britanski pisci, od katerih je pri nas verjetno najbolj znan sociolog A. Giddens. Razpravljajo o politiki in življenju v družbi, za katero so značilna nova tveganja. »Bole zen norih krav« (BSE), težave zavarovalnice Lloyd, segrevanje ozračja, černobilska kata- strofa in podobne nevarnosti so tveganja, ki jih ni mogoče zavarovati. Pojem rizika, znan v komercialnem in socialnem zavarovanju (socialni primer), se je v moderni dobi bistveno spremenil. Namesto — ali poleg — tveganj, katerih ver- jetnost je mogoče predvideti z aktuarskim izračunom, se pojavljajo nova in nepred- vidljiva tveganja, ki jih povzroča človek sam (U. Beck, str. 16). Avtorji publikacije jih imenujejo proizvedena tveganja (manu- factured risks). Giddens (str. 26) v zvezi z njimi razpravlja o koncu narave, ker je danes komaj še kakšen vidik fizičnega živ- ljenja, ki se ga človek ni dotaknil, in o koncu tradicije, ker življenje ni več usoda, ni več določeno z razredom, spolom... Kriza drža- ve blaginje ni samo finančna, ampak je kriza obvladovanja novega tipa tveganja (risk ma- nagement) (str. 33). Žrtev sprememb je postala celo znana zavarovalnica Lloyd, ker ni mogla pred- videti vrste naravnih katastrof, ni pravo- časno prenehala zavarovati vpliva azbesta na okolje, pozavarovala je rizike, katerih učinki se pokažejo čez daljši čas in podob- no. Njen primer ilustrira meje zavarovanja (A. Raphael). Več avtorjev opozarja na občutljivo rav- notežje med koristmi in nevarnostmi novih tehnologij. Ne sme se zamenjavati tveganj, ki so nepomembna, in tistih, ki jih ni mo- goče oceniti (unquantifiable) (J. Gray, str. 44). BSE je samo en primer časovne bombe (R. Grove-White, str. 52) Vprašanje je, na kakšna tveganja smo pripravljeni, da bi bili lahko taka družba, kot si želimo (M. WooUa- cott, str. 49). Sposobnost znanosti, da predvidi vpliv novih tehnologij na okolje, je omejena. Upo- rabljati bi morali »previdnostno načelo« (precautionaryprinciple), kjer je dokazno breme o neškodljivosti na proizvajalcu. Ve- čina »naravovarstvenih politik« pa se ravna po načelu, ki ga S. Tindale (str. 59) imenuje »panglossovsko«, po katerem velja, da je vse v najlepšem redu, dokler se razločno ne po- kaže, daje nekaj narobe. Z znanstvenim op- timizmom se poskus dovoli, če ni mogoče dokazati, da je nevaren; z ekološko previd- nostjo se prepove, če ni dokazano, da je va- ren (Ravetz, Brown, cit. v: Tindale, str. 62). Države zamujajo pri ukrepih za prepre- čevanje ogrevanja ozračja; možno je, da se posledice ne bodo kazale postopoma in na način, ki ga bo mogoče obvladati. Ne-ukre- panje odgovornih je globalno hazardiranje (Tindale, str. 67). Znanost ni samo vir rešitev, ampak del problema Q. Durant, str. 72), brez nje pa bi pot vodila v barbarstvo. Koncept rizične družbe pomeni, da je negotovost v moder- nem svetu neizogibna. Znanost je samo eden od sistemov, na katere se moramo za- našati, čeprav nad njimi nimamo nadzora (P. Kane, str. 78). Informacijska tehnologija omogoča globalni trg kapitala in destabilizira na- cionalna gospodarstva, vendar odpravlja oziroma zmanjšuje hierarhično organi- ziranost; ogroža varnost zaposlitve in hkrati zahteva odgovornost in ustvarjalnost za- poslenih (Hewitt, str. 86). Nikakor ni nujno, da so tisti, ki imajo informacije (ali jih nimajo) isti kot tisti, ki imajo zaposlitev ali materialne dobrine (ali jih nimajo) (Hewitt, str. 89). 59 RECENZIJA Orbach in R. Pähl razpravljata o vplivu rizične družbe na odnose med ljudmi. Orbachova pravi, daje emocionalna var- nost temelj avtonomije, ki omogoča prena- šati življenske negotovosti (str. 95). Pähl pa ugotavlja, da je v vedno bolj negotovih razmerah, ko niti družina niti zaposlitev ne moreta dajati občutka varno- sti, neka vrsta prijateljstva lahko vir zado- voljstva in potrjevanja osebne identitete (str. 103). Prijateljstvo namreč ni vezano na vlogo, status in navade (str. 113). M. WooUacott in A. Coote se strinjata, da se politiki danes ne morejo izogniti vlogi »managerja rizikov« (risk manager) (str. 122), to je opozarjanja, napovedovanja, pre- prečevanja tveganj in popravljanja posledic — če prej navedeno ne uspe. V rizični družbi je potrebna politična kultura, ki omogoča sporazumevanje med javnostjo, politiko in strokovnjaki (str. 127). Modernizacija ni kočija, iz katere lahko izstopimo kadarkoli, če nam pot ne ugaja. Iz razprav sledi, da se morajo tako posa- mezniki kot države in svet pripraviti na življenje z novim tipom tveganj. Sistemi socialne varnosti bodo morali upoštevati proizvedene (rnanufactuređ) rizike. Uva- janje oziroma širjenje naložbenega sistema v pokojninskem zavarovanju, individuali- zacija in privatizacija ter prostovoljna zava- rovanja izhajajo iz znanih, predvidenih in predvidljivih socialnih primerov. Nego- tovost rizične družbe pa povzročajo »narav- ne« katastrofe, ob katerih se je verjetno res mogoče opreti le na prijateljstvo in širšo solidarnost, ki presega meje komercialnih in socialnih zavarovanj. Andreja Kavar Vidmar 60 PISMO KVALITETA ŽIVLJENJA IN DELO Z DRUŽINAMI, KI IMAJO ODRASLE OSEBE Z ZMERNO, TEŽJO ALI TEŽKO MOTNJO V DUŠEVNEM RAZVOJU Ko govorimo o odraslih osebah s težjo ali najtežjo v duševnem razvoju, vemo, da so to osebe, ki si od zgodnjega otroštva bodisi delijo usodo zavodskih otrok, ali pa so osebe, ki praktično niso zapustile doma, staršev. Na področju, ki ga pokriva Center za socialno delo Radovljica, je 96 odraslih oseb, ki imajo težjo ali najtežjo motnjo v duševnem razvoju. 29 oseb je že vrsto let nameščenih v zavodih širom po Sloveniji, 68 oseb pa živi v drvižinah pri starših ali sorodnikih. Lani sva s kolegico želeli raziskati kva- liteto življenja teh družin in potrebo po skrbi za prizadete osebe. Obiskali sva vseh 68 družin in anketirali starše. Odgovorili so na 23 vprašanj. Odgovore staršev oz. sorod- nikov, ki skrbijo za prizadete osebe, sva ob- delali kvantitativno. Rezultati med drugim kažejo, da tretjina prizadetih oseb ni bila nikoli vključena v nobeno usposabljanje. Tudi v odraslosti ima le 14 oseb možnost vključitve v VDV, 6 oseb pa je vključenih v klubu, čeprav je največ oseb še razmeroma mladih, v starostnem razredu od 26 do 35 let. Center za socialno delo se s temi druži- nami srečuje poredko. Zagotovljene so jim pravice, ki jim jih daje Zakon o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb. Nimajo pa zagotovljenih pravic do od- raslosti, saj so prezrti v procesu pomoči za samostojno življenje, ker praktično nimajo možnosti in ostanejo »večni« otroci svojih staršev. Kot predstavnica Centra za socialno delo delam v društvu Sožitje, in ker sem socialna delavka, ki išče nove poti in možnosti za razrešitev problemov družin, sem se pred tremi leti odločila in 6 družin povezala v klub. Skozi triletno druženje in delo s temi starši sem spoznala, kakšne obremenitve imajo družine s prizadeto osebo in kako nerazvita je mreža oblik skrbi na našem področju. V klubu se s starši v skupini po- govarjamo, seznanjamo z novostmi, razre- šujemo stiske in dileme, se zabavamo in tudi izobražujemo. Z otroki v tem času dela specialna peda- goginja in prostovoljka. Z družinami, ki so vključene v klub, skupaj praznujemo oseb- ne praznike vseh članov družin, gremo na krajše izlete in skupaj letujemo. Štiri starše, ki so v klubu, sem z željo, da bi dobila odgovore o pomenu druženja v klubu in doživljanju staršev, povprašala: • o pomembnosti nadaljnega usposab- ljanja prizadetih oseb in druženja z vrstniki, • o željah staršev za razvoj mreže raz- ličnih oblik skrbi in o njihovih razmišljanjih za prihodnost otrok. Intervjuje sem obdelala kvalitativno, in sicer sem izpisala značilne trditve staršev, jih klasificirala in izdelala poskusno teorijo. Vsi starši so v kljubu pridobili moč. Razširili so svojo socialno mrežo. So v skupini pri- jateljev, ki jim lahko zaupajo svoje težave, ker jim zaupajo, da jih razumejo. Ker se starši seznanjajo z novostmi, pra- vicami, upajo izraziti svoje želje, postavljati upravičene zahteve in načrtovati mrežo skrbi. V skupini zadovoljujejo svoje potrebe po pripravljenosti, sprejetosti, pomembnosti, zabavi in svobodi. Moje delo je v tem, da staršem dajem podporo in moč, da zmorejo in znajo pre- magovati stiske, ki jim jih prinaša življenje. Seznanjamo jih z novostmi, novimi vse- binami, da lahko širijo znanja in se doživ- ljenjsko izobražujejo. Njihovi otroci so bili vrsto let pozabljeni in izključno odvisni od njihove skrbi. Starši 61 PISMO so sedaj veseli, ker so otroci med vrstniki, tudi prihajajo v klub, kjer se sprostijo, po- veselijo in se še vedno učijo, usposabljajo. Izpovedi teh staršev nam potrjujejo, da smo se odločili prav in da bomo morali dati priložnost za vključitev v klub vsem dru- žinam, ki bi to želele, in da naše delo s pe- ščico družin ne bi smelo ostati le ena od inovacij socialnega dela z družinami, ki ima- jo odraslo osebo z najtežjo motnjo v du- ševnem razvoju. Metoda Bole dipl. soc. del. Center za socialno delo Radovljica 62 POVZETKI Cveto Uršič, Janez Drobnič ekonomski in socialni položaj brezposelnih invalidov v sloveniji značilnosti posameznih skupin invalidov glede na pravno odločbo o invalidnosti Diplomiram pravnik mag. sociologije Cveto Uršič je asistent za predmeta delovno pravo in social- na varnost na Visoki šoli za socialno delo v Ljubljani, direktor programa v Inštitutu Republike Slovenije za rehabilitacijo, član strokovnega sveta pri Socialni zborriici in nacionalni koordina- tor za svetovno nevladno organizacijo Rehabilitation International Diplomirani sociolog mag. Janez Drobnič je svetovalec vlade na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve. V članku avtorja analizirata položaj posameznih skupin brezposelnih invalidov — delovnih inva- lidov, vojnih invalidov, kategoriziranih mladostnikov in invalidnih oseb, ki so pridobile status na osnovi zakona o usposabljanju in zaposlovanju invalidnih oseb — na trgu dela. Ugotovitve, ki jih predstavita, sta povzela po raziskavi Ekonomski in socialni položaj brezposelnih invalidov v Sloveniji, ki sta jo skupaj s sodelavci opravila v letu 1995. Ugotavljata, da se posamezne skupine invalidov med seboj razlikujejo tako po doseženi stopnji izobrazbe, starosti in interesih po nadalj- nem delu oziroma zaposlitvi. V celoti pa ima ta skupina iskalcev zaposlitve slabše osebne lastnosti kot neinvalidne brezposelne osebe. Ta razlog, poleg njega pa še neustrezni sistemski ukrepi, prispevajo k njihovi vse večji marginalizaciji. i.gjíívh Metod Tekavčič učinki kluba za iskanje zaposlitve Metod Tekavčičje diplomirani socialni delavec; pričujoči sestavek je pisal kot študent 4. letnika. Primerjava skupine dolgotrajno brezposelnih oseb, vključenih v klub za iskanje zaposlitve (n = 19), s primerjalno skupino izbrano iz iste populacije dolgotrajno brezposelnih nevključenih oseb (n = 20) — izenačeno v strukturi po spolu, starosti, izobrazbi, zakonskem stanu, delovni dobi, trajanju brezposelnosti, vzroku brezposelnosti in oceni možnosti zaposlitve —, izvedena po tritedenskem sodelovanju v klubu, kaže, da se obe skupini statistično pomembno razlikujeta (hi- kvadrat preizkus) po tem, da je v obravnavani skupini več oseb, ki ocenjujejo, da se jim je po sodelovanju v klubu povečalo zaupanje vase in da je bil njihov nastop pred delodajalcem zelo dober ali dober. V obravnavani skupini je manj oseb, ki so pred vključitvijo v klub iskale zaposlitev po objavah, oglasih, neformalnih mrežah. Med skupinama ni statistično pomembnih razlik v navajanju psiholoških, socialnih in ekonomskih obremenitev brezposelnosti ter pripravljenostjo za izobraževanje in usposabljanje. Blaž Mesec učinki kluba za iskanje zaposlitve komentar Izr. prof. dr. Blaž Mesec je predavatelj metodologije in dekan Visoke šole za socialno delo. V komentarju k raziskavi Metoda Tekavčiča je osvetljena problematika eksperimentalnega načrta ex post facto in ponuđena interpretacija, delno podprta z izidi te raziskave, da so osebe, ki so se prostovoljno vključile v klub za iskanje zaposlitve, bolj dependentne in pripravljene iskati in sprejeti pomoč drugih ("šibki iskalci"), osebe, ki se niso vključile, pa manj dependentne in tudi manj pripravljene sprejeti pomoč drugih ("močni iskalci")- Kaže pa, da imajo prvi, ki si priznajo svojo nemoč in poiščejo pomoč, več možnosti, da dobijo zaposlitev kot drugi. 63 POVZETKI Irena Bizjak vzajemno starševstvo po razvezi zakonske zveze ali razpadu izvenzakonske skupnosti Diplomirana socialna delavlza Irena Bizjaizje zaposlena v Centru za socialno delo Piran kot svetovalka za partnerske in družinske odnose. V članku so prikazane možnosti sklepanja vzajemne starševske skrbi za otroka po razvezi zakonske zveze in razpadu izvenzakonske skupnosti skoz prakso in zakonodajo. Mnoga sodišča pri sporazumnih razvezah zakonske zveze ne upoštevajo dogovorov staršev o skupni skrbi za otroka po razvezi zakonske zveze in se sklicujejo na Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki te možnosti ne omenja. Vse več držav spreminja sodno prakso in zakonodajo tako, da se v primerih, ko okoliščine to dopuščajo, ob razvezi zakonske zveze otroci dodelijo v varstvo in vzgojo obema staršema. Zaupanje otroka enemu staršu postaja vse bolj izjema v primerih, ko skupna skrb ni v korist otroka. Avtorica je želela prispevati k ustvarjanju boljših možnosti socialnega dela z družino, ko nobeden od staršev ne more odstopiti od skrbi za otroka. Gre za prizadevanja in prijem socialnega dela, ki spodbuja kvaliteto dela, ne izloča nikogar in išče možnosti, kako bi lahko starša skupaj skrbela za otroka. Franc Udovič mediacija v primerjavi s sorodnimi pristopi Pedagog in socialni delavec Franc Udovič je višji svetovalec na področju razvez in ločitev in vodja projekta »Mediacija« pri Centru za socialno delo v Mariboru. Hiter razmah mediacije po svetu kaže, da je ta pristop k razreševanju medosebnih konfliktov zelo učinkovit in očitno zapolnjuje vrzel, ki smo jo strokovni delavci v praksi ves čas čutili. Mediacijski proces s svojo časovno-logično stopenjsko strukturo in jasno usmerjenostjo v pošteno, samoodgo- vorno in kooperativno razreševanje konflikta daje priložnost, da partnerji v konfliktu pri uveljav- ljanju svojih interesov ohranijo dostojanstvo in samospoštovanje. Interdisciplinarnost mediativnega pristopa (socialne vede, psihologija, pravo in ekonomija) pa omogoča celostno in dinamično obravnavo konflikta. Na ta način so doseženi sporazumni dogovori med partnerji v konfliktu, ki so prilagojeni realnim okoliščinam, zadovoljujejo vse udeležence v konfliktu in tako pridobijo trajno veljavo. Tak način razreševanja konfliktov se nam zdi še posebej pomemben na področju družinskih odnosov, kjer je pomemben nadaljnji odnos med partnerji v konfliktu (starši), saj gre največkrat za občutljiva vprašanja zaščite otrokovih pravic in koristi. Te pa so lahko optimalno zaščitene, če starša tudi po ločitvi sodelujeta in vzajemno skrbita za otroke (vzajemno starševstvo). Da lahko tako starševstvo poteka kar se da nemoteno, so potrebni številni in natančni dogovori med staršema in njuna pripravljenost, da jih sproti prilagajata spremenjenim okoliščinam. Vse to pa lahko starša pridobita v mediacijskem procesu. Stanija Ivajnšič nekatera odprta vprašanja in dileme socialnega dela v domu za stare ljudi Diplomirana socialna delavka Stanija Ivajnšič je zaposlena v Domu upokojencev D. Vogrinec, enota Tabor, Maribor V času, ko se naša družba nepovratno stara, je institucionalno varstvo nuja oziroma potreba, ki jo narekuje sodoben način življenja. Institucionalno varstvo je najbolj razširjena oblika organiziranega varstva starih ljudi pri nas. Kljub velikemu prizadevanju, da se življenje v domovih za stare obogati z kulturnim in družabnim življenjem, ostaja del duhovnih, psiholoških in emocionalnih potreb starega človeka, ki jih lahko zadovoljijo le njihovi bližnji in sorodniki. V prispevku so navedena odprta vprašanja, s katerimi se socialni delavec srečuje pri svojem delu v odnosu do starega človeka in njegovih sorodnikov, v odnosu do strokovnega tima, do institucije, v kateri je zaposlen, in v odnosu do zunanjih institucij in posameznikov, s katerimi sodeluje. Rdeča nit je v vprašanju, kako ohraniti osebno integriteto starega človeka in ublažiti njegovo institucionalizacijo, kako uspešno 64 POVZETKI opravljati vlogo institucije in vlogo svetovalca pomočnika. Odprta vprašanja in dileme, s katerimi se srečujemo pri opravljanju dela, je mogoče reševati z metodo supervizije v socialnem delu. Supervizija kot metoda ponuja nova spoznanja in odpira nova vprašanja, ki so vsebinske, metodološke ali etične narave. Omogoča strokovno rast svetovalca pomočnika, utrjuje njegovo samozavest, avtonomnost in suverenost pri odločanju, kar je zelo pomembno za uspešno opravljanje dela in zadovoljstvo ob njem. Vida Kramžar Klemenčič individualna religioznost v povezavi s konceptom psihosocialnega razvoja Mag. Vida Ki-amžar Klemenčič, sociologinja, uči družboslovne predmete na Srednji šoli Zagorje. Področje individualne religioznosti, ki ga je utemeljil W. James na začetku stoletja, je zelo široko in razvejano. Iz njega izhaja več teoretičnih sklopov in eden izmed njih je preučevanje osebne religioznosti v povezavi z osebnostnim razvojem. Začetnik na tem področju je bil G. AJlport. Eden njegovih najbolj zanimivih naslednikov je po avtoričinem mnenju E. Erikson, ki je, izhajajoč iz najbolj splošnih antropoloških predpostavk, zgradil zanimivo in znano teorijo osebnostnega razvoja in jo, kar je pri nas manj znano, povezal s pojavom ritualizacije. Ritualizacija ni sinonim za religiozno, temveč njegov pogoj. V procesu individualne ritualizacije se lahko razvijejo vsi elementi religioznega rituala ali doživljanja, kot so numinoznost, dramatičnost, privrženost... Tako preučevanje daje osnovo za preučevanje različnosti in univerzalnosti religioznih ravnanj. 65 Editor's Notes TJîis issue is characterised by thematic variety in which some topics invariably re- cur, just as typical problems met by social work recur, despite their variety, aitd of course they are related to current social problems and preoccupations. Thus, two papers deal with unemployment — Cveto Uršič and^ancz Drobnič with the disabled who are unemployed, while Metod Tekavčič contributes a report on his research from a club of employment seekers (to which Blaž Mesec'5 commentary to the methodological part of the report is added). ТЈге next two papers are about divorce (of both married and unmarried spouses); in the first one, Irena Bizjak pleads for the intro- duction of joint parenthood', when the divorced couple agree about it and there are no counter-indications, and in the second, Franc Udovič again presents the technique of mediation. In 'essays', Stanija Ivajnšič discusses some constant questions of social work in homes of the aged, while Vida Kramžar Klemenčič attempts to analyse the issue of personal faith from the point of view ofE. Erikson's theory. 66 ABSTRACTS Cveto Uršič, Janez Drobnič economical and social position of unemployed disabled people in slovenia characteristics of individual groups of the disabled regarding the legal provision on disability Lawyer and sociologist Cveto Uršič, M. A., is an assistant lecturer of labour legislation and social safety at tiie University of Ljubljana School of Social Wor/г, Programme Director at the Republic of Slovenia Institute of Rehabilitation, a member of the expert council of the Social Chamber of Slovenia, and the national co-ordinator for Rehabilitation International, a worldwide NGO. Sociologist Janez Drobnič is a counsellor to the Minister of Labour, Family and Social Affairs. The authors analyse the position of individual groups of the disabled — due to v^ork, war, catego- risation (juveniles), and those who got the status on the basis of the Law of Training and Employ- ment of the Disabled Persons — on the labour market. Their findings are based on the research Economical and Social Position of Unemployed Disabled People in Slovenia they carried out (with collaborators) in 1995. Individual groups of the disabled differ according to their degree of edu- cation, their age and their interest in employment. As a whole, this group of employment seekers have worse personal characteristics (lower education, higher age, shorter and more negative working experience, more health problems) than the unemployed who are not disabled. That reason, along with inadequate systemic solutions, contributes to their increasing marginalisation. -,j3 .i'-'i^ P Metod Tekavčič effects of the club of employment seekers Metod Telzavčič is a social worieer; at the time of writing this paper, he was a last year student of social work. The comparison of a group of persons categorised as long-term unemployed who are members of an employment seeking club (n = 19) with a comparable group of nonmembers (n = 20) — equalized in gender, age, education, marital status, employment age, duration of unemployment, cause of unemployment and self-rating of possibilities for employment - conducted after three weeks of the former group's participation in the club shows that the groups differ significantly (chi-square test) in self-ratings of self-esteem and of their performance in the employment inter- view, the members being higher on both items. In the member-group, there are fewer persons who had been seeking employment through formal and informal channels before they enrolled into the club. There are no significant differences between groups in their statements of psycho- logical, social and economic stresses of unemployment and in manifestations of readiness for education and training. Blaž Mesec effects of the club of employment seekers commentary Dr. Blaž Mesec is associate professor of metiiodology and Dean of University of Ljubljana School of Social Work. In the commentary to the above report, the problems of interpretation related to the ex post facto design are discussed, and an interpretation is offered, partially supported by the findings of the research that the persons who voluntarily enrolled in the employment seeking club were more dependent, more ready to admit helplessness and accept help ( "weak job seekers "); on the other side, the nonmembers are less dependent, less ready to admit helplessness and ask for help 67 ABSTRACTS ("strong job seekers"). It seems that those who admit their own helplessness and seek help have higher possibilities to get employment. Irena Bizjak joint parenthood after divorce or break-up of an extramarital household better opportunities for social work with family Social ivor/гег Irena Bizjale is counsellor for partnersliips and family relations at Centre of So- cial Work Piran. The paper presents the possibility of arranging for joint parenthood of children after divorce or break-up of an extramarital household through practice and law. Many courts of law do not take into consideration parents' agreements on joint care of their child, referring to the Law of Matri- mony and Family Relations that does not mention that possibility. More and more countries have altered their legal practice and the law itself, so that when circumstances allow, the child is as- signed to both parents' care and upbringing. To entrust the child to one parent only has become rather an exception in cases when joint care would not be to the child's benefit. The author's intent is to contribute to better social work with the family in which none of the parents re- nounces his or her care of the child. This approach in social work stimulates the quality of work, does not exclude anybody and seeks opportunities for both parents to care for their child. à Franc Udovič mediation as compared with related approaches Pedagogue and social worker Franc Udovič is senior counsellor in die field of divorce and sepa- ration and head of Mediation project at tlie Social Work Centre in Maribor. The rapid growth of the practice of mediation in the world indicates that this approach to resolv- ing interpersonal conflicts is very effective and obviously fills the gap that has always been felt by social work practitioners. The process of mediation with its temporaHogical graded structure and clear orientation towards an honest, self-responsible and co-operative conflict solution is an opportunity for the partners in conflict to keep dignity and self-respect while asserting their interests. The interdisciplinarity of the mediation technique (social sciences, psychology, law and economy) allows a comprehensive and dynamic treatment of conflict. In this way, the part- ners reach agreements that are suitable to the circumstances and satisfy all the participants, thus obtaining permanent value. Such conflict management seems particularly important in the field of family relations, where a continuation of a relationship between partners is expected, as what is often at issue is the delicate question of protecting the rights and welfare of their children. These can be best protected if the parents keep co-operating and jointly care for the children (mutual parenthood). In order to do so, numerous and precise agreements are needed between the parents, as well as their readiness to adjust them to changed circumstances. All of this can be achieved in the process of mediation. Stanija Ivajnšič some open questions and dilemmas of social work in a home of the aged Social worker Stanija Ivajnšič works in Home of die Retired D. Vogrinec, the Tabor unit, Maribor. In the time when our society irreversibly ages, institutional care has become a necessity or a need dictated by the contemporary way of life. Institutional care is the most widely spread form of organised care of the aged in Slovenia. Despite great efforts to enrich the life in homes of the aged with cultural and social actions, a part of psychological and emotional needs of an aged person can only be satisfied by his or her friends and relatives. The paper lists the open questions met by social workers in relation to the aged persons and their relatives, to their teams, to the institutions employing them, and to other institutions and individuals with whom they co-oper- ate. The red thread is in these questions: how to preserve personal integrity of the aged person; how to alleviate the effects of institutionalisation; and how to successfully carry out the role of 68 ABSTRACTS institution and tlie role of counsellor. Open questions and dilemmas met at work can be solved in supervision. Supervision enables professional growth of a counsellor, keeps up his or her self- confidence and autonomy in decisions, which is crucial for his or her successful work and con- tent at work. Vida Kramžar Klemenčič individual faith as related to the concept of psychosocial development Sociologist Vida Kramžar, M. A., teaches social science courses at Secondary School Zagorje. The field of individual faith, established by W.James at the beginning of the century, is wide and ramified. Several theoretical clusters stem from it, the research of personal faith as related to personality development for one. The pioneer of such research was G. Allport. In the author's view, one of his most interesting successors was E. Erikson who, on the basis of general anthro- pological assumptions, built an interesting and well known theory of personality development and linked it to the phenomenon of ritualisation. Ritualisation is not synonymous with the reli- gious but its condition. In the process of individual ritualisation all elements of religious ritual or experience can appear, such as numinosity, dramaticallity, adherence etc. Such research gives grounds to the investigations of the diversity and the universality of religious conduct. 69 Nove knjige sodelavcev VŠSD, ki so izšle pri drugih izdajateljih: Srečo Dragos (1998), Katolicizem na Slovenskem: Socialni koncepti do druge svetovne vojne. Ljubljana: KRT. Vito Flaker (1998), Odpiranje norosti: Vzpon in padec totalnih ustanov. Ljubljana: /*cf. Napovedi kongresov, simpozijev, konferenc. lUCISD (Inter-University Consortium for International Social Development) prireja svoj enajsti simpozij v Capetownu, Južna Afrika, od 4. do 9. julija 1999. Gostitelj je Šola za socialno delo Capetownske univerze. Tema simpozija je »Družbeni razvoj za novo tisoč- letje: Vizije in strategije za globalno transformacijo«. Dopis z nekaj več informacijami si lahko ogledate v tajništvu Visoke šole za socialno delo, lahko pa pišete organizatorjem na naslov: Dr. Gary R. Lowe, East Carolina University, School of Social Work & Criminal Justice Studies, 134 Ragsdale Building, Greenville, Nort Carolina 27858, USA, email loweg@mail.ecu.edu, ali pa: Dr. Lionel Louw, School of Social Work, University of Cape Town, Private Bag, Rondenbosch 7700, South Africa, email louw@socsci.utc.ac.za. Evropska lUCISD konferenca, ki jo organizirajo vsako drugo leto, bo od 23. do 26. sep- tembra 1999 v Krako\ai, Poljska, na temo »Civilna družba in družbeni razvoj«. Konferenca bo v angleščini. Dopis z nekaj več informacijami si lahko ogledate v tajništvu Visoke šole za socialno delo, lahko pa pišete organizatorjem na naslov: Prof Dr. Piotr Salustowicz, FH Bielefeld, FB: Sozialwissen, Kurt-Schumacher-Str. 6, 33615 Bielefeld, Germany, email salust@sozialwesen.fli-bielefeld.de, ali pa: Dr. Nada Stropnik, Inštitut za ekonomske raziskave, Kardeljeva ploščad 17, 1000 Ljubljana, email stropnik@ier.si. Izšlo pri VŠSD Tanja Lamovec PSIHOSOCIALNA POMOČ V DUŠEVNI STISKI Cena 2100 SIT Blaž Mesec UVOD V KVALITATIVNO RAZISKOVANJE V SOCIALNEM DELU Cena 2100 SIT Ellen Bass, Laura Davis POGUM ZA OKREVANJE Priročnik za ženske, ki so preživele spolno zlorabo v otroštvu Cena 2900 SIT Mojca Novak RAZVOJ EVROPSKIH MODELOV DRŽAVE BLAGINJE Се7га 2100 SIT Judith Lewis Herman, Carol-Ann Hooper, Liz Kelly, Birgit Rommelspacher, Valerie Sinason, Moira Walker Spolno nasilje Feministične raziskave za socialno delo Predgovor Darja Zaviršek Zbirka Ženske in duševno zdravje Cena 2100 SIT Knjige lahko naročite pisno, po telefonu ali po emailu na uredništvu publikacij VŠSD Kako naj bo urejeno besedilo za objavo v časopisu Socialno delo (novo, popravljena navodila!) • Besedilo je treba oddati hkrati v izpisu in na disketi. Izpis naj ima dvojen razmak med vrsticami. • Disketa naj bo standardna »mala«, tj. 3,5 palčna disketa. Besedilo na njej naj bo zapisano v enem od standardnih programov za MS DOS ali MS Windows, lahko pa tudi v formatu ASCII ali .txt (vendar brez preloma vrstic). • Besedilo na disketi naj bo nef or matirano, brez pomikov v desno, na sredino, različnih velikosti črk ipd. Ne uporabljajte avtomatičnega številjenja odstavkov ali naslovov! Vse posebnosti, ki jih želite v tisku, naj bodo pripisane med znamenjema < >. Za citate, opombe, naslove ipd. bomo uporabili naš standarden tisk. • Kurzivo ali podčrtavo (kar je ekvivalentno) uporabljajte samo za poudarjeno besedilo, v referencah kakor pri zgledih spodaj (za naslove knjig in revij) in za tuje besede v besedilu, ne pa za naslove razdelkov v besedilu ipd. • Ves tekst, vključno z naslovi, podnaslovi, referencami itn., naj bo pisan z malimi Mami, seveda pa upoštevajte pravila, ki veljajo za veliko začetnico. Če bi iz kakšnega posebnega razloga želeli, da so deli besedila v samih velikih črkah, pripišete »«. Tega pravila se ni treba držati le, če citirate besedilo, ki je že pisano tako. • Opombe k besedilu naj bodo pomaknjene na konec besedila. Ne uporabljajte računalniškega formata opomb {ne pod črto ne na koncu)! V glavnem besedilu označite opombo z njeno zaporedno številko takoj za besedo ali ločilom, in sicer v pisavi superscript. V tej pisavi naj bo tudi številka pred besedilom opombe. • Grafični materiali naj bodo izrisani v formatu A4 in primerni za preslikavo. Upoštevajte, da je tisk črno-bel. Če so grafike računalniško obdelane, se posvetujte z uredništvom. Ne uporabljajte internih grafičnih modulov (npr. MS Word)! • Literatura naj bo razvrščena po abecednem redu priimkov avtorjev oz. urednikov (oz. naslovov publikacij, kjer avtor ali urednik ni naveden), urejena pa naj bo tako (pri reviji navedete strani, kjer se članek nahaja, za dvopičjem, pri zborniku pa v oklepaju): Antropološki zvezki 1 (1990). Ljubljana: Sekcija za socialno antropologijo pri Slovenskem sociološkem društvu. D. Bell, P. Caplan, W. J. Karim (ur.) (1993), Gendered Fields: Women, men and ethnography. London: Routledge. J. D. Benjamin (19б2), The innate and the experiential. V: H. W. Brosin {nr.). Lectures in Experimental Psy- chiatry. Pittsburg: Univ. Pittsburg Press (81-115). J. Chaseguet-Smirgel (1984), Tlie Ego Ideal: A psychoanalytic essay on the malady of the ideal. New York: Norton. - (1991), Sadomasochism in the perversions: Some thoughts on the destruction of reality./. Amer. Psychoanal. Assn., 39:399-415. G. Čačinovič Vogrinčič (1993), Družina: pravica do lastne stvarnosti. Socialno delo 32,1-2:54-60. .... Didier-Weil et al. (1988), El objeto del arte. Buenos Aires: Nueva Vision. A. Miller (1992), Drama je biti otrok. Ljubljana: Tangram. D. W. Winnicot (1949), Mind and its relation to the psyche-soma. V: — (1975), Tiirough Pediatrics to Psy- choanalysis. New York: Basic Books (77-98). Številka letnika revije ali volumna dela je del naslova. Podnaslov se piše za dvopičjem po glavnem naslovu. S črto na začetku vrstice zaznamujemo, da gre za istega avtorja kakor pri prej navedenem viru; s črto kakor v zadnjem zgledu zaznamujemo, da gre za istega avtorja (zbornika) kakor pri navedenem viru. Avtorjevo lastno ime lahko tudi izpišete. • Reference v besedilu naj bodo urejene po naslednjem zgledu:... (Bell, Caplan, Karim 1986; prim, tudi Didier- Weil et al. 1988)..., in sicer enako, če gre za avtorje ali za urednike (brez »ur« ipd.). Kadar citirate, navedite tudi stran v viru, npr ...(Miller 1992:121)... Imena istega avtorja ali urednika v zaporednih referencah ni treba ponavljati, npr ...(Chaseguet-Smirgel 1984: 111; 1991: 87)... Če navedba vira neposredno sledi omembi avtorja oz. urednika v besedilu, se njegovo ime v oklepaju izpusti, npr. ...po Millerjevi {ibid. ) je... Kadar je referenca edina ali bistvena vsebina opombe, oklepaja ne pišite. Če navajate zaporedoma isti vir, uporabite »op. cil«, npr.:... {op. cit.: 121)... • Vse tuje besede (razen imen) in latinske bibliografske kratice {ibid., et al. ipd.) pišite ležeče ali podčrtano. Kjer z izvirnim izrazom pojasnjujete svoj prevod, ga postavite v oglati oklepaj, npr:... igra \play\...; s tem zaznamujte tudi neizrečen ali izpuščen del citata, npr: »... [družina] ima funkcijo...«, »... vse tuje besede [...] in latinske...«. • Posebna datoteka naj vsebuje povzetek v 10-15 vrsticah in ključne besede. Omembe avtorja naj bodo v tretji osebi. • Posebna datoteka naj vsebuje A?ra/^o informacijo o avtorju (v tretji osebi), npr: Dr. X Y je docentka za sociologijo na Visoki šoli za socialno delo v Ljubljani, podpredsednica Društva socialnih delavcev Slovenije in pomočnica koordinatorja Evropskega programa za begunce. Obvezno pripišite tudi svoj naslov in telefonsko številko! • Če želite, da bi bili v prevodu povzetka ali informacije o avtorju v angleščino rabljeni kakšni posebni strokovni izrazi, jih pripišite med < >. social work Vol. 38, February 1999, Part 1 Published by University of Ljubljana School of Social Work All rights reserved Editorial Advisory Board Vika Beve Franc Brine Gabi Čačinovič Vogrinčič Bojan Dekleva Vito Flaker Andreja Kavar Vidmar Zinka Kolarič Anica Kos Editor Bogdan Lešnik Associate Editors Darja Zaviršek (book reviews) Srečo Dragos (research) Jo Campling (international editor) Address of tiie Editors Topniška 33, 1000 Ljubljana, Slovenia phone (+386 61 ) 13-77-615, fax 13-77-122 e-mail socialno.delo@uni-lj.si www.uni-lj.si/vssd/sd Editorial Advisory Board (cont.) Blaž Mesec Mara Ovsenik Jože Ramovš Pavla Raposa Tajnšek Tanja Rener Bernard Stritih Marta Vodeb Bonač Marjan Vončina selected contents Cveto Uršič, Janez Drobnič ECONOMICAL AND SOCIAL POSITION OF UNEMPLOYED DISABLED PEOPLE IN SLOVENIA: CHARACTERISTICS OF INDIVIDUAL GROUPS OF THE DISABLED REGARDING THE LEGAL PROVISION ON DISABILITY . 5 Metod Tekavčič EFFECTS OF THE CLUB OF EMPLOYMENT SEEKERS 13 Blaž Mesec COMMENTARY TO 'EFFECTS OF THE CLUB OF EMPLOYMENT SEEKERS' 24 Irena Bizjak JOINT PARENTHOOD AFTER DIVORCE OR BREAK-UP OF AN EXTRAMARITAL HOUSEHOLD: BETTER OPPORTUNITIES FOR SOCIAL WORK WITH FAMILY 29 Franc Udovič MEDIATION AS COMPARED WITH RELATED APPROACHES 41 Stanija Ivajnšič SOME OPEN QUESTIONS AND DILEMMAS OF SOCIAL WORK IN A HOME OF THE AGED 49 Vida Kramžar Klemenčič INDIVIDUAL FAITH AS RELATED TO THE CONCEPT OF PSYCHOSOCIAL DEVELOPMENT 53 EDITOR'S NOTES & ENGLISH ABSTRACTS 66 Published in six issues per year socialno delo 38 (1999), 1 članki Cveto Uršič, Janez Drobnič EKONOMSKI IN SOCIALNI POLOŽAJ BREZPOSELNIH INVALIDOV V SLOVENIJI: ZNAČILNOSTI POSAMEZNIH SKUPIN INVALIDOV GLEDE NA PRAVNO ODLOČBO O INVALIDNOSTI 5 Metod Tekavčič UČINKI KLUBA ZA ISKANJE ZAPOSLITVE 13 Blaž Mesec KOMENTAR K ANALIZI O ISKALCIH ZAPOSLITVE 24 Irena Bizjak VZAJEMNO STARŠEVSTVO PO RAZVEZI ZAKONSKE ZVEZE ALI RAZPADU IZVENZAKONSKE SKUPNOSTI: UGODNEJŠE MOŽNOSTI ZA SOCIALNO DELO Z DRUŽINO 29 Franc Udovič MEDIACIJA V PRIMERJAVI S SORODNIMI PRIJEMI 41 eseja Stanija Ivajnšič NEKATERA ODPRTA VPRAŠANJA IN DILEME SOCIALNEGA DELA V DOMU ZA STARE LJUDI 49 Vida Kramžar Klemenčič INDIVIDUALNA RELIGIOZNOST V POVEZAVI S KONCEPTOM PSIHOSOCIALNEGA RAZVOJA 53 recenzija Jane Franklin (ur.) (1998), The Politics of Risk Society [Politika rizične družbe] Andreja Kavar Vidmar 59 pismo KVALITETA ŽIVLJENJA IN DELO Z DRUŽINAMI, Kl IMAJO ODRASLE OSEBE Z ZMERNO, TEŽJO ALI TEŽKO MOTNJO V DUŠEVNEM RAZVOJU Metoda Bole 61 povzetki SLOVENSKI 63 AW(MŠKL..„^.-......................................,...,„:_.:..,^,..........._____.................,„66 ISSN 0352-7956 ' UDK 304+36