Sodobna slovenska poezija Kristian Koželj Oglje na papir {g} sveta barbara {g} drobna gesta, komaj zaznavna, sredi tega opustošenega kraja, in nedoločljivi zvoki - kot prisluh, kot ječanje duhov ovdovelih pomladi. raztelesiti se, kot je človek raztelesil te sklade skal, grebsti po tvojih žilah, se je takrat zdelo dobra ideja. v tistem trenutku sva bila: lika iz skoraj groteskne von trierjeve zgodbe. tisoč rok se požene iz teh tal, sten, stropov in naju potisne globlje skupaj; in tvoje ime, ki ga tukaj s pobožno predanostjo izreka vsak kamen. 242 Sodobnost 2019 Oglje na papir Kristian Koželj potem rez. konec. menjava scene in luči. in čaj - enako grenek kot prah tam spodaj. Sodobnost 2019 243 Kristian Koželj Oglje na papir knjigi če bi dva predmeta, reciva knjigi, prosto padali v vakuumu, kjer ni trenja; dolgo padali - težko si je zamisliti tak vakuum -bi se počasi približevali druga drugi, se končno dotaknili in takoj odbili - čisto malo, se spet dotaknili in odbili; vsakič manj in tako skozi naslednjo nepredstavljivost, dokler vsa kinetična energija ne bi postala toplota in bi zgoreli ali v nekem drugem vakuumu {g} greli druga drugo. {g} če bi dva človeka prosto padala v vakuumu ... ... povej, kaj bereš te dni? 244 Sodobnost 2019 Oglje na papir Kristian Koželj dia de los muertos leživa in ti pripoveduješ o dnevu mrtvih, ki si ga preživela v gvatemali. kako se tam ljudje zberejo ob grobovih, prinesejo hrano in pijačo in vse delijo s predniki in med seboj. v zrak spustijo ogromne zmaje iz pisanega papirja. umrli se naselijo na njih, morda ležejo in si pripovedujejo zgodbe kot zdajle midva, in so vsi časi in vse zgodbe hkrati. včasih kateri od zmajev zaječi in se prelomi pod njihovo težo in živi spodaj zaječijo in zajočejo, kot bi duše ponovno izgubile domovanje na tem svetu. {g} pripoveduješ, {g} moja koža pa se tanjša, svetloba jo preseva in žari v mnogih barvah. iz telesa se izprede nitka in se zaplete med tvoje drobne prste. Sodobnost 2019 245 Kristian Koželj Oglje na papir * nekdo je moral prvi izreči bodi svetloba, nekdo je moral. in kar koli je bilo pred tem, je v ušesih tistih, ki so ga slišali, zažarelo. kaplje rose so pognale med porami asfalta, vrane so zaprhutale vse oranžne od jutra, pes je v odsevu jasne luže spoznal, da ni človek. in tista stara roka je s pločnika švignila kvišku, ujela tvojo in rekla: rad te imam. kot sina. nikoli nisem imel sina. a če bi ga imel, bi ga imel rad kot tebe. 246 Sodobnost 2019 Oglje na papir Kristian Koželj pomladna ko temperature ponoči nehajo siliti pod ničlo in vključijo mestni vodomet z devetimi curki in trg zasmrdi po bromu, na sečišču dveh cest, ki mu stari še vedno ljubkovalno rečejo ezl ek, naročim krostato iz jagod in rabarbare z žlico kisle smetane in šampanjec in zaslišim, da je tvoja boljša. verjetno res, stvari so imele navado postajati boljše ob zvenu tvojega glasu, kakor očiščenega vseh, ki so ti v posteljico poleg imena položili še frustracije, občasne nevroze, pogrizene nohte; oče, ki je obupno želel sina in se ga je tisto aprilsko noč napil na smrt, menda kljub vsemu zaradi veselja, in drugi klišeji, zaradi katerih z leti naš zadah vedno manj diši po jagodah in rabarbari. še vedno so ljudje, ki stopajo za tvojimi koraki, kot da si ubežna boginja iz morske pene, nevajena, da je svet včasih tudi kamen, in tisti, ki na predzadnji strani časopisa s padajočo naklado ob pogledu na tvojo dva krat ena črno-belo fotografijo pomislijo: škoda, pa tako mlada je bila. Sodobnost 2019 247 Kristian Koželj Oglje na papir kako si kadar zarišeš krog s kredo in kradeš polja drugim krogom, kadar se posedaš in se podiraš in použiješ vasi in zgodbe in oči, kadar te razpiha v sivo črno draperijo od jugozahoda proti severu, od obale k drugi obali, kadar samo razmažeš barve z nekaj tjavendan zamahi, kadar se nasloniš na kakšen trhel nočni verz in zavzdihneš in rečeš samo zavzdihnila sem samo zavzdihnila sem 248 Sodobnost 2019 Oglje na papir Kristian Koželj daršan I. bosa stopaš v mraku čez manikarnika ghat v belem sariju z vencem rož okrog vratu v vedno gostejšem zraku z okusom po dimu po lesu po pepelu po očetu njegova siva dlan se zaje # med 0 tvoje bele niti Sodobnost 2019 249 Kristian Koželj Oglje na papir II. nedotaknjena prideš v tempelj pomešana s potnimi hlapi s težkim kadilom s postanim sadjem s sandalovino k nogam naključnega boga položiš svoj prasad tvoj popek poči lokvanj se razpre ves rosen in dišeč ko te blagoslovi s svojim {g} rilcem {g} 250 Sodobnost 2019 Oglje na papir Kristian Koželj III. bosa se zjutraj vračaš po isti poti v kraljevem sariju v zlatu grmade še slabotno tlijo pod tvojimi stopali zacvrči žerjavica prideš do reke odvržeš svilo streseš nakit v beračevo posodo zabredeš v vodo do kolen do pasu do glave {g} izpereš {g} večerni pepel in nočni blagoslov Sodobnost 2019 251 Kristian Koželj Oglje na papir oglje na papir če v katerem koli mestu s skicirko v rokah sedeš na rečni breg in je zgodnja pomlad in točno tista ura ko se sonce skozi vrzeli v drevesnih krošnjah zlomi pod določenim kotom dobijo odsevi na gladini podobe obrazov ki so ti veliko govorili o ljubezni preden so odšli v tistem trenutku je vsako obrežje manikarnika ghat in vsaka reka ganges {g} in so velike želve {g} ki se hranijo z ožganimi ostanki trupel na praznem listu vadiš svoj podpis čeprav ti je ime neznano nisi ta dlan stopalo roka ne obraz kateri koli del sebe niti druga parafraza ali citat lunaparki samostani in kurbišča so te naučili da življenja ne moreš užiti v eni sami noči ko se boš kasneje vzpenjal po kamniti škarpi in se ti bo okoli gležnjev ovijalo robidovje bo najmlajši od obrazov 252 Sodobnost 2019 Oglje na papir Kristian Koželj dobil glas tvoje ime bo pljusnilo ob kamen in za hip te bo imelo da bi se ozrl Sodobnost 2019 253