JanuS Golee:1 Hči mariborsltega mes^nega sodniLa Ljudska povest iz junažke dobe obrambe Marfbora pred Turki leta 1532. »Gospoda, jaz sem Krištof Wildenrainer, rojen Mariborčan. Kakor vidva, sem tudi jaz okušal v mlajših letih kruh preprostega .landsknehta', preden so me povišali v stotnika in mi zaupali z najvišjega mesta radi junaških činov nad Turki službo sodnika in poveljnika rojstnega mesta — Maribora.« Kratka in jedrnata predstava ni samo zbližala trojice, ampak jo celo spoprijateljila v najkrajšem času. Par krepkih požirkov najboljšega iz globokega pinta in že so vreli iz gospoda Krištofa najdrznejši vojni doživljaji iz dobe navadnega »landsknehta« do stotnika pod junaškim Jurijem pl. Frundsbergom. Kakor hitro mu je bila poverjena služba mestnega sr Jnika, že ga je doietela na.itežavnejša naloga: razklopotan utrdbe mestnega obzidja popraviti, založiti z orožiem ter strelivom in izvežbati meščane z oi^oličani za obrambo. V dveh letih se je spremenil Maribor v tako močno trdn.javo, da so si ¦pre*' trfvi; loti Tn-'-i tii "nhe^u iznred L .aja trikrat pošteno polomili zobe, ko so se hotoli polastiti obdravskega mesta z naskoki, pri katerih je na^adala prav za prav peščico dobrr izurjenih branilcov kot listja in trave številna mohamedanska zalega. Ze pred oblego Maribora leta 1529. je bil kot poveljnik toliko previden, da je ustvaril poleg ojačenega mestnega obzidja ter poglobitve obrambnih jarkov v obsežni zunanji utrdbi manjšo notranjo s tem, da je spremenil mestno pokopališče okrog župne cerkve sveterra Janeza v tabor kot zadnje obrambno zatočišče za primer, da bi UBt>el sovražniku na kakem mestu vdor skozi prvi obrambni obroč. Sicer je bila ta previdnost tedaj odveč, ker napadald nif j vdrli preko obzidja, dasi so zanetili silovit požar na Koroški cesti s pomočjo gorečih puščic, bo pa imel tokrat manj dela glede zavarovanja napram veemu mogočemu in nemogoeemu. Delavni. hrabri in res neustrašeni gospod Krištof M bil razdrl še marsikatero iz poglavja o svojih junaških zaslugah. da se niso odprla vrata in ni vstopila hčerka, katero je predstavil in io obenem pokaral: »Kunigunda, kje si se zamudila tako dolgo, da mortim pri dobrem vinu gladovati s tako odličnima gostoma?« ObiSa.ini predstavni stisk rok je tjil sprem...an od strani gostov z naivečiim začuderrem. od strani gosnice Kun.gunde pa s škodoželjnim posmeškom in z <_r^'«!o »Da, da, gospoda Janez in Pero, jaz sem tista Micka v kadi, kateri sta pomagala napolniti vodo.« Opravičila kar niso mogla z jezika, ker sta gledala Jastnika pred seboj v praznični obleki še nekaj več za moško oko, nego jima je dovoljevala visoka kad na kotanjastem kolovozu. V obraz se je smehljala gostoma ne le veaela, korajžna in ljubka voznica Micka, ampak tudi biser dostojanstvene lepote, spoštovanje vzbujajoče nedolžnosti in ^egavo smehljajoče ljubeznivosti ter postrežljivosti. Trpelo je nekaj časa, preden je zvedel gladni očka, da je hčerka Kunigunda že znanka z junakoma 8 poti iz Limbuša v Vrhov dol. Nedolžna zamenjava osebnosti je zbližala na mah nišno hčerko s poslancema, ki sta bila gospodarju hvaležna, da je silil na okrepčilo v jedi. Prigrizku, tečni večerji s praznenjem poličev iz vse vinske zaloge gospoda mestnega sodnika je sledila pobratimija treh junakov. Pred nočnim počitkom je zaključllo sprejemno pogostitev povabilo gostov na nekajdnevno bivanje na trgatvi v slovenskem vinorodnem kraju. Trgatev in povabilo na lov Čisto kakor dandanes so posedali premožni mariborskl meščani tudi v času naše povesti v okolici posestva in vinograde, kamor so se zatekali na prijateljske zabave in oddih. Mariborčanom sta bila dobro znana že pred stoletji zapeljivi okus in moč vin po gričih Peker, kamor je spadal tudi sloveči Vrhov dol. Trgatev pri imovitem meščanu v tihem zatišju, pri okusni kapljici ter bogati postrežbi ob zvokih slovenskih pesmi in ob večernem kramljanju o junaško prestanih vojnih pohodih, katerim se čudi mlada in lepa Kunigunda — si li moremo predstavljati kaj bolj mikavnega tudi za raskavo vojaško srce? Prav gotovo ne! Skriti Vrhov dol je bil za graničarska častnika nekajdnevni raj. Nikamor se jima ni mudilo od gostoljubne ter od nežnih dekliških rok oskrbovane mize. Najbolj prijetne zabave je enkrat konec. Če je pa zaključek krona zavžitega veselja, se vtisne trajno v spomin in je tolikokrat odločilen ali vsaj kažipot za vse življenje. Deteljica graničarskih junakov se je vzljubila v Wildenrainerjevi viničariji, koje posebna privlačnost je bila mlada Kunigunda, edinka pred leti vdovelega mestnega sodnika. Gospodar, ki je računal na izdatno pomoč najnovejših pobratimov, je naročil ljubki hišni gospodinji, naj nikar ne štedi s postrežbo tako odličnima in vplivnima gostoma. Da bi odnesla vojna tovariša trajne spomine iz Vrhov dola, ju je povabil za slovo od vinske trgatve na divje svinje, katerih so se podila cela krdela po Pohorju in gozdnih kotlinah, ki so začele tik pod slove.imi vinogradi v Pekrah. Divjih svinj še sicer ni podil ne Janesz in ne Pero, a kaj je ta zverjad napram tolikim spopadom z najbolj podivjanimi turškimi plemeni! Gospodar in gostitelj je poučil gosta, da je treba divjega ter od lovskih psov zaustavljenega ščetinca dobro potipati s sulico iz neposredne bližine in p'o njem je. K smrtonosnemu sunku spada le nekoliko duhaprisotnosti, korajže in moči, kar je pa itak v obilni meri v glavi. srcu in rokah vsakega graničarja ... Rešitev iz smrtne nevarnosti Lov je pričel v soboto zjutraj, da bi bila nedelja nekaka zaključna slovesnost. Lovišče je bilo itak pred nosom. Treba je bilo iz okolice zbobnati za tri lovce nekaj kmetov s psi gonjači in uspeh je bil zasiguran. Gonjači so zajeli dobro poznana zatočišča svinjske divjačine, katero so skušali pognati s krikom, ropotom in pasjim laiežem iz skrivališč pred sulice lovcev. Na vseh krajih je odmeval trušč, cvilenje in lajež psov, čuti je bilo lomastenje prepodene in prestrašene svinjadi po grmovju in dračju, a krdela so večinoma smukala mimo lovcev, ne da bi se bilo posrečilo zaustaviti le enega samega merjasca. Že je šlo proti poldnevu in nobenemu lovcu se ni ponudila prilika za naskok in dokaz lovske neustrašenosti. Ravno so hoteli odtrobiti za opoldanski odmor, ko so zagnali psi besno bevskanje, osredotočeno na neko kotanjo v borovem gozdu, nedaleč od lovskih stojišč. Psi so oznanjali iz polnih grl, da napadajo divjačino z združeniiri močmi, a tolikanj težko pričakovanega divjega prašiča ni bilo od nikoder. Prireditelju lova je pošla potrpežljivost. Opozoril je tovariša na strogo pripravljenost in odbrzel v hosto, da požene sam, kar se je trdovratno zoperstavljalo srditim pasjim napadom. Zagledal je kmalu orjaškega merjasca s čekani liki rogovi, s katerimi je odrival in metal od sebe pasjo nadlego, se vrtel v krogu po globeli in bruhal iz oči ogenj pogube na vsakega, ki bi se ga drznil pregnati iz kolikor toliko varnega zaklonišča. Gospod sodnik se nikakor ni maral sam lotiti merjasca, ampak ga le podregati na pobeg v smeri proti enemu izmed gostov. Kakor hitro ga je zver zagledala, je buhnila z vso srditostjo in zaokrenila proti človeškemu napadalcu. Lovec je takoj uganil, da bo od psov ogroženi velikan sledil njegovim očem, le previdno se bo treba ritenski umikati in zvabiti plen za zabod gostoma. Lastnik lova je bil preizkušen glede vseh navad ter muh ščetinaste zveri, vendar tokrat bi mu bila skosraj vsa preizkušenost za las v pogubo. Merjasec se je z vso močjo otresel psov, potegnil globoko sapo, buhnil, kakor bi ustrelil iz možnarja, in je tako naglo naskočil napadalca, da je zamudil odskok in zr.bod. Lovec je bil kakor zadet od strele na tleh, nad njim pa odprtega žrela in pripravljen na vsek s čekani merjasec . . . Par zamahljajev z zobmi in čreva vojaškega in junaškega branilca Maribora bi bila v par trenutkih razobešena po bližnjem grmovju in nizkih borovcih . .. Ljudska govorica pod Pohorjem je ohranila do danes, kako je na Wildenrainerjev pobožni vzdih v smrtnem strahu prestavila božja roka Janeza Pihlerja iz stojišča kraj gozda na mesto nesreče, čez katero je že bil razprostrl svoje peruti angel smrti... Pogled na obupen položaj je navdal na pomoč hitečega gosta s toliko močjo, da je z enim zaletom in silovitim zabodom pogodil kakor majhno živinče visokega merjasca naravnost v srce. Zver je omahnila na stran Jn izdrla s svojo težo rešitelju gostitelja skozi srce pognano sulico Iz rok. Višji graničarski častnik Janez iz Juršinc ori S T r>vrencu v Slovenskih goricah je omenjeno soboto točno opoldne smrtno zaboclel v Pekrah prvič v življenju vc'ikanskega divjega merjasca in otel življenje v zadnjem hipu preizkušJenemu lovcu in dvakratnemu rešitelju Maribora pred Turki — Krištofu Wildenrainerju, mestnemu sodnlkn. Kot nagrado za rešitev očetovega življenja je prejel iz rok Kunigunde v viden znak priznanja lovske spretnosti in neustrašenosti s svileno vrvico povezana merjaščeva čeklja, obenem pa tudi njeno srce, po katerem je hrepenel že pri prvem srečanju, in kojega izročitev mu je zagotovil smrti otet oče z blagoslovom pri zaroki ob slovesu iz Vrhov dola. V Mariboru in na Ptujski gori Mestni sodnik je spremil ljuba gosta iz vinograda v Maribor. Častnika sta se prepričala na lastne oči, da je njun pobratim imovit tudi v inestu. Popeljal ju je v svojo prostorno hišo na Koroški cesti (danes je v njej gasilska četa z reševalnim oddelkom), ki je imela zadaj lep vrt in ob obeh straneh dvorišča konjske ter živinske hleve. Kot mestni poveljnik je razkazal strokovnjakoma, da je Maribor utrjen, utrdbe preskrbljene z orožjem ter strelivom in bo treba samo še oskrbeti za primer bližajoče se turške nevarnosti prehrano in razpostaviti po obzidju dobro izvežbane branilce iz vrst meščanov in okoličanov. Dvodnevno bivanje v MariBoru pri bodočem tastu je vporabil Janez za temeljito spoznanje globoke vernosti čednostne zaročenke, katera je Ijubila s prstom božjim ji poklonjenega ženina z ognjem prve dekliške ljubezni. (Dalje sledi)