Izlmja vsak tlriitti in zadnji četvrtek meseca. Volja zn nuročiiik« „Snuo" zn vso luto 2 gnlil. z* pol leta 1 guld., /Ji vi^o drugo iJ gol tla ugodnejša.— Dva človeka znmoreta več kakor eden; velik narod se lahko v vsem, toraj tudi v kmetijstvu, sa-mostalno razvija, posebno če jo sam svoj gospodar v vsakem obziru ; majhen mu mora zaostajati, zlasti ako nij popolnoma gospodar na lastni zemlji, ako ga ptuj drugi narod in posebnih razlogov v napredku tlači, v obstanku nalašč slabi. Kako so navedeni trije faktorji,—katerih upliv na splošno napredovanje v kmetijstvu smo lo mimogrede z malimi besedami pojasniti skusili--napredek v vseh posameznih deželah naše države bolj ali manj zavirali ali pa pospeševali, kako se to dandanes so godi, to nataujko razlagati, nij in ne moro biti danes naš namen; zadostuje naj nam resnica, pro-žalostna resnica, da so ravno v deželah slovenskih na razvoj kmetijstva, na njegovo mipredovanjo «■deti manj drugi bolj, gotovo tako nemilo uplivali, da stoj<5— toda no vse enako—še na nizki, skoro tajniži stopinji. To resnico spoznava, so ve, da lo tisti, kateremu jo kmetijsko stanje drugih dežel dobro znano, kateremu nij kmetijska statistika dovo-ta briga. Glede podnebja slovenskih dežel moramo priznati, da nij ravno povsod tako, kakoršno bi si dotični kmetovalec želel, vender je t» zelo po celem svetu slučajno ; in reči so sine, da jo v občo podnebje slovenskih dežel — kmetijstvu, torej tudi njegovemu napredku, ugodno. Površje našo zemljo je v vso drugačnem razmerji s kmetijskim napredkom,'kakor podnebje. Sploh pripada nje veči del 110 ravnemu ampak hribatemu, goratemu evčtu, kateri jo kmo-tijstvu veliko manj ugodon, kakor pa gojzdnarstvu, in vsled tega so tudi skoro vsa naša velika posestva, grajScino, z malo izjemo, lo bolj gozdarska. Velika posestva, grajščine, so pa ravno tista, katera so še po vseh deželah, v katerih stoji splošno kmetijstvo uže na visoki stopinji,—na primer na Českoin, ¿gorskem i. t. d.—napredku prva roko podala, ter tako manjšim posestnikom izgled dala, jih spodbudila. Kmetijskih grajščin nahajamo na Slovenskem lo malo, pa še to so, kar so umnega kmetovanja tiče, s prav malimi izjemami v napredku onim druzih dežel zelo zaostale; veči dol se razlikujejo njih gospodarstva le po velikosti posestvonega obsežka od onih manjših posestnikov in kmotov, no pa po umnem oskrbovanji. V dosti h krajih jo gospodarstvo velikih posestev So celo vsemu napredku protivno vredjeno, kar nam posebno jasno kaže slovenski jug, kdor je še srednjeveško kuionstvo žalibog dobro vkoreninjeno. Ako smo tukaj velikim posostvoin, grajščinam, iz stališča opazovanja kmotijskega napredka nokoli-ko hvalo zapeli, nečomo s toin nikakor reči, da si želimo na Slovenskem obilnejše število kmetijskih grajščin; tega nikakor ne! marivoč smo iz druzega stališča—katerega nam no treba danes omenjati— odločno proti njim ter zagovarjamo rnjšo krepkega, premožnega manjšega posestnika, kmeta. Ako obadva ravno navedena faktorja kolikor toliko neugodno uplivata na napredek slovenskega kmetijstva, jo vendar tretji gotovo najneugodnejši. Da jo res tako, dalo bi so kaj lahko dokazati, vendar opustimo to, kajti dokazovanje bi moralo po politiki dišati; politika pa no smo in 110 bode v „Kmetovalcu" principijelno nikdar prostora našla. Slovenski užo sam na sobi majhen narod razcepljen je v več držav, še več dežel; to in pa še druge važnejše razmero, zadrževalo so ga v splošnem kmetijskem napredku in ga šo dandanes zadržujejo. V poslednjih šest in tridesetih lotili dospel jo slovenski narod pred vsem do narodnih Šol, do lepo množine različnih knjig, časnikov ; duševno jo prav lepo napredoval, vendar v kmetijstvu kaj malo, in to vkljub vsem c. k. kmetijskim družbam, katere nahajamo po slovenskih deželah. Kmetijske šolo, prvi pogoj kmetijskega napredka, kolikor jih je na Slovenskem, ne zadostujejo popolnoma svojemu namenu. Lepa, zel o na Štajerska ima kmetijsko šolo v Grotonhofu, viuo-in sadjorej-sko šolo v Mariboru; strokovnjaško ste menda izvrstno vrodjoni, vendar pa 110 moroti po vsem ugajati slovenski mladini, ker podučujejo tam v nemškem jeziku. Koroška, ima tudi svojo kmetijsko šolo, o nji velja tisto, kar o štajerskih. Kranjska si snuje še le kmetijsko šolo, katero bi lahko uže več let imela, ako bi 110 bilo dotičuo namere o svojem času vsled katerih koli uzrokov izpodlotele. Viuo-in aadjerejsko šolo in sicer čisto narodno užo ima, to pa še lo drugo leto, torej premalo časa, da bi so užo mogla z vidljivimi uspehi ponašati; povzdiga splošnega kmetijstva pa ne spada v njo delokrog. Goriški slovenski kmetovalci imajo tudi uže svojo narodno kmetijsko šolo ; a dasiravno so njo učiteljsko osobjo kot skozi in skozi izvrstno pripozna-va, vendar užo šest lot samo životari in 110 moro pokazati dejanskih resultatov. Ta zelo kesan napredek je zakrivila uajhržo napočila osnova. Namesto praktične niže kmetijske šolo za odgojo razumnih I posestnikov, napravili so štimano srodujo Šolo in to I nij po našem mnenji niti razmeram, niti potrebam male goriške deželice primerno. Tržaški okoličani, slovenski Istrijani so brez I vseh kmetijskih Sol, ua ogorske in italjanske Slo-I vence so Se zmisliti no smemo, oni so v tem oziru | med vsemi, kolikor nas je, največi—reveži. Muzi knjigami, kolikor so jili je za slovenski | narod do sedaj spisalo, jo uaj manj kmetijstvu in I njegovemu napredku namenjenih ; skoro da jih lah-| ko na prste naštejemo. Koliko jih jo pa v resnici od I strokovnjakov, izšolanih in skušenih kmotovaleov I spisani h ? Ako bi hoteli to na prste sešteti, nam I je preveč ena sama roka. Žalibog jo pa toč takih, j kateri so nekoliko nemških, ali drugih kmotijskih S knjig, časnikov prebrali in znajo slovensko pisati, pa I užo mislijo, da so sposobni ali celo poklicani kme-I tijske knjige pisati in kmetijske časnike uredov.iti. Kmetijskih slovenskih časnikov imamo prav | malo; koliko pa ti svojemu namenu, pospeševanju I kmetijskega napredka, faktično ustrezajo, to soditi I nij naša reč in to, kar o njih spregovorimo, naj se I no smatra za obsodbo, ampak lo za našo prosto I mnenje. Kakor smo dobro kmetijsko šole za prvi pogoj I kinotijskemu napredku postavili, postaviti moramo s dobro, močno razširjene kmetijsko časnike za druzo-| ga. Naše slovensko kmetijsko časnike pa no more; mo za popolnoma dobre smatrati, in sicer v prvi vrsti zarad toga ne, ker jih razun onega zadene to, kar smo ravnokar očitali spisatoljein kmetijskih knjig in ureduikom takih listov, kateri so s kmetijstvom pečajo. Oni imajo večidel gospodarstvo posameznega. ; priprostuga kmeta pred očmi, ne pa vesoluo slovensko kmetijstvo, kateremu bi so moralo vendar en-gj krat zarad skupnega, splošnega napredovanja načrt I odmeriti. V drugi vrsti ne moremo naših kmeti,j-i skih časnikov zarad tega popolnoma dobrih iiueno-I vati, ker nijso—zopet lo omenjenega izvzamemo— I strogo kmetijski, ampak z drugo, posebno pa poli-I tično t vari no namešuni. Kmetijski poduk iti politika ■ pa no gresta v sedajnem času političnega strankar-I stva nič prav skupaj. Mnogo tudi v resnici dobre-I ga zrna pade vsled tega na nerodovitna tla, ker ga ■ zaduši strankarsko mrzenje in prezira nje. Tretjič nij I drugače mogoče, kakor da vsi—tukaj nobenega ne ■ izvzameno — skupno delavnost, katero nam že—v »družili ozirih sicer koristne e. k. kmetijske družbe ■ tako zadosti cepijo, in od katero edino smemo pra-Bvega napredka v slovenskem kmetijstva pričakovati, 1110 lo drobijo, ampak prav nemogočo delajo. Premišljevaje vso to so mora n oho t <5 vsakemu ■ rodoljubnemu slovenskemu kmetovalcu potreba slo- ■ venskega, od strokovnjakov pisanega in uredovanega ™ Časnika za kmotovalce cele slovenske domovino vsiliti. In tak časnik ima biti „ Kmetovalec, " katerga prvi list danes častitim slovenskim kmetovalcem podajemo. Najodličnojši slovenski, pa tudi neslovenski kmetijski pisatelji obljubili so nam v „Kmetovalcu" sodelovati ; glavni urednik mu jo Josip K r i s t a n, pristav na deželni kranjski vino-in sadjerejski šoli na Slapu. Ysled tega bodo „ Kmetovalcu" gotovo mogočo temeljite originalno članke iz vseh kmetijskih strok priobČevati; ti pa so bodo po potrebi in mogočnosti tudi s podobami razjasnovali. Kakor smo uže zgoroj poudarjali, je politika do pičico izključena iz „Kmetovalca". Razun originalnih kmetijskih člankov posnemal bodo pa tudi najzanimivejše članke druzih kmetijskih časnikov, slovanskih, nemških, italianskih, francozkih; donašal bodo vsakovrstna izvirna kmetijska poročila iz vseh slovenskih dežel, posebno o delovanji c. k. kmetijskih društev, pa tudi iz drugih dežel, koledarček kmetijskih del vsacega meseca, cone različnih kmetijskih pridelkov vseli glavnojših slovenskih mest, različna naznanila. „Kmetovalec" biti ima toraj po vsem v resnici vseslovenski, ilustrovan, kmetijski organ in to z geslom: Vso za naprotlek kmetijstva na Slovenskem! Da pa bodo mogel svojemu geslu zvest ostati, da mu bode sploh mogoče vzdrževati se, mu je neobhodno potrebna izdatna podpora od strani častitih slovonskih kmetovalcev in prijateljev kmetijstva. Podpirali ga bodo pa prvi kakor drugi pred vsem, ako so v prav obilnem številu naroče; kajti ilustrovan, dvakrat na mesec v tej velikosti in obliki za tri foriute izhajajoč list je gotovo tako po coni, da laliko vsak koj na prvi mah razvidi, da nam nij za dobiček, ampak edino lo za stvar. Za to priporočamo vsem prijateljem kmetijskega napredka, nnj se nekoliko potrudijo, da so „Kmetovalec" po vsem Slovonskem kolikor mogočo razširi. Ob enom jih prosimo tudi, naj nam pogostoma pošiljajo od vseh strani poročila o letini in drugih v kmetijstvo segajočili zadevah. Kmetijski napredek je temelj, na katerem sloni srečnejša naša bodočnost; na ta temelj pokhulajmo neutrudljivo in zložno kamen za kamenem, da nam iz sedajno materjaluo revščino nastane s časom prostorna palača blagostanja, katera bodo obsegala celo našo slovensko domovino. V to nam Bog pomagaj! Kako se z najboljšim uspehom sadno drevje cepi ali požlahtnuje. Približuje se čas cepljenja ali požlahtnenja sadnega drevja, da, za požlahtuenjo v roki, ali za tako imenovano zimsko požlahtnonjo v roki, ali za tako imouovano zimsko požlahtnonjo v izbi—katero so z veliko koristijo lo za jabolka upotrubujo, no pa tako za druga plemena našega sadja—-jo uže tukaj. Vsled tega no bode napečno, ako „Kmetovalec" uže v prvi svoji štovilki tudi o požlahtnenji kaj priobči. Požlahtnuje ali cepi so, kakor uže našim kmotovalcem dobro znano, na več načinov ; kdaj imamo tako, kdaj drugače cepiti, o tem so moramo ravnati po lastnostih podlag, in cepičev, pa tudi po letnem času, v katerem cepimo. Vso načine popisovati, njih dobro in slabo lastnosti navajati, bilo bi preobširno delo. Od vseh skupaj hočemo lo glavno pogojo navesti, od katerih jo ravno do- 4 bor uspeh požlahtnenja odvisen; koj poteru pa bo-demo razpravljali naj boljši naßin cepljenja s cepiči na sedi a njo, ali kakor je navadno, pa no ravuo prav, imenujejo slovenski sadje rojaki spisi, cepljenje z nakla-dom. Da se požlahtnonje dobro obnese, treba: 1. da se izberejo zdravi, krepki, s popolnoma razvitimi popki obdani cepiči, tako tudi 2. zdravo krepke podlage, ,1. C'jpiöi naj so režejo, ako mogoče, lo na takih drevesih, katera so gledö rušče s polagam i zlo enakih razmer 4. cepiti naj se, kolikor le mogočo, zloži ali v popolno dotiko dene z enakimi deli podlage,* 5. vsa poilehtnonja naj so dobro zavarujejo proti škodljivim vromenskini uplivom. Prve tri pogoju izpolni lahko vsak priprost kmetovalec, sadje-rejec; poglavitna roß jo, da prav izvoli cepiče in podlage. Kedor hoio pa posledjija dva pogoja izpolniti, mora So posobno poznati pravila, po katerih se fiepljonje prav izvršuje V ta namen treba pa tudi posebnega orodja in druge priprave. Prvi trije p' goji ostanejo za vso načine cepljenja enaki, prav tako tudi ostala dva, kar smo sicer uže omenili; vendar je pa pri poslednjih dveh jako pomenljiva tudi ročuost in hitrost, s katero ju treba izpolnovati. Gotovo bo namreč zmo-rom tisti način cepljenja nnjboljš', kateri gre z najmanjšim trudom in največo hitrostjo izpod rok, če so I udi uspeh glede sprojotnanja podlage s cepičem najboljše obnese. Za tak način smatramo, kakor smo uže zgo-rej rekli, sedlanje,—ako jo pravilno izvršeno. Mnogim naših stuijerejcov je sicer užo znano, a nekaterim vendar ne; vsem hočemo pa tudi kaj novega dodati. Opazili smo uže, da treba za pravilno cepljenje tudi pravega orodja in drugo pripravo. Za sedlanje potrebno orodjo obstoji v pripravnem no-žičku, vsa druga priprava pa v primernem vozilu iu mazilu. Torej potrebujemo za sedlanje vso to, kar za vso druge načine. Ne da se sicer tajiti, da so lahko z vsakim vrtnarskim nožem požlahtnu-jo in to po kakoršnem si bodi načinu, a prav tako smemo trditi, da jo od pravega, pripravnega noža odvisna zanesljivost in ne manj tudi lahkost in hitrost požlnhtnonja. Na vso to so moramo ozirati, posebno pa v večih drevesnicah. In ravno pri sedla nji, katero štejemo za najboljši požlahtno-valni način med vsemi drugimi, moramo rabiti poseben nožičok, prav za prav posebno ostriuo (k lilijo), brez katero skoro nij mogočo sedlati. Sicer jo pa ta ostrina pripravna tudi za vso druge načino cepljenja, k voftemu za cepljenje v oko (okuliranje) no, za katero imajo pa vsi novejši, za cepljenje napravljeni nožiiki Še posebno ostrino iu zraven tudi posebno koščeno ali roženo zagojzdico, s katero se pod la g ni lubad odvzdiguje. Najboljši taki nožički kolikor glode njih obliko, toliko glede jekla, iz katerega so narejeni, so oni, ki jih izdelujo nožar D i t m a r t lleilbronu na Wirtemborskem. Obliko Ditmarjevih nožičkov posnel j« uže marsikateri avstrijski ali tudi Francozki nožar; dobroto jekl»'—ono nij ne pre krhko ne pre mehko - pa ne moro no- beden doseči. Za to so pa po cclem svetu razširjeni, še cel6 v Ameriko jih pošilja. Prepričani o veliki dobroti Ditmarjevga nožička podamo častiti m bralcem „Kmetovalca" njegovo podobo (Pod. 1.), katera je ravno za polovico manjša, kakor nož sam, njegov popis, kakor tudi priliko si jih cono omisliti. Vsak, kdor žoli tak nožiček kupiti, naj nam to naznani, — on stane blizo 85 soldov—da jih več skupaj naenkrat naročimo. Črka c zaznamuje ostrino za se-dlanjo, imenuje se navadno tudi kopidirm» ostrina — d ostrino za okuliranje, e slonokosteno zagojzdico za okuliranjo. Prestopimo zdaj k sedla-nju snmorim. Pred vsein opozorimo častite bralce na podobo 3. ter opazimo tudi koj, da se ta način požlahtnenja lahko za najtankejše, kakor tudi najdebolejao podlage porabi. jia poslednje ga vendar ne moremo prav priporočati, ker jo boljše, da se cepijo prav do-bole podlago v sklad, uže cel6 zboljšani sklad, o katerem bo- Pod, j demo o priliki kaj več spregovoril i.—Črka JB. pro-dočuje nam podlago, katero moramo na primernem gladkem mostu vodoravno odžagati ter pričeliti. Na to pustimo podlago pri miru in pričnemo cepič pripravljati iu to tako-le : Najprej poiščomo na mladiki, cepiču, dva popka—očesa imamo le na ne še dozoreli mladiki ali na poganjku — katera popka sta primerno oddaljena in stojita drug proti drugemu. To najdemo prav lahko. Ko smo tako primerno ležečo popka izbrali, vzamimo celo mladikoa cepič, vodoravno v levo pest tako, da, bo debelejši konec proti prsi obrnon ; kazalec levico položimo na enega in sicer na spodnejšega izbranih popkov pod mladiko tako, da bo ona nanj oprta, palec pa položimo nad mladiko tikoma drugemu zgornjemu popku pod. 2 g kopulirno ostriuo zarežimo zdaj celo četrt palca pod zgornjim popkom plitvo, na mladiko navpično zarezo (Pod. 1. d.), nato zarozo koj šo ono na prvo navpično, prav dolgo iu kolikor mogočo z mladiko nštrično, tako da odpade vslod oboh zarez prav dolgemu nohtu, ali šo boljšo, ščitku, kakor-šnega puščamo očesu pri okulirauji, podobna tor-sčica. Obe zarezi moramo še dvakrat ali trikrat, sploh tolikokrat ponoviti, dokler pridemo s prvo, na mladiko navpično zarezo blizo do zrkla. Tako smo naredili bodočemu cepiču potrebno sedlo «. pod. 2.—Ko jo sedlo narejeno, uastavimo os (Spieo) kopulirno ostriue tikoma sedlu in poskusimo z enim samim potezajem, obe pesti ua prša naslanjaj», 5 še drugo, popolnoma ravno zarezo b. narediti; to zarezo imenujemo stopinjo. Kdor si jo v zarezava-nji sedla in stopinje potrebno ročnost privadil, bo obe hitro in dobro izvrševal; morda mu bodo zadosti, da Bamo trikrat potegne. Konečno moramo še mladiko nad drugim ali k večemu tretjim popkom nad sedlom odrezati in sicer tikoma popka in ot-pič postane tak, kakoršnoga kaže A. pod. 2.; zdaj jo dovršen. Morda so vtegue komu izmed čast. naših bralcev čudno ali vsaj nejasno dozdovati, zakaj naj pri osnovi sedla in tako tudi stopinjo na to pazimo, da naredimo prvo skoro tikoma pod popkom, drugo pa nasproti onemu popku in no, kakor je skoro splošna navada, tako da no ostano tikoma nad sedlom popek, ampak morda na nasprotni strani in tudi no nasproti stopinjo, ampak da ostane njeno hrbtiščo golo. Eno in drugo ima temeljit uzrok : Popek nad sedlom požene, ako se jo cepi je njo obucslo, krepak poganjk, kateri preraste popolnoma užo v prvem letu vsled svojega zde-beleuja ono vodoravno ploščico podlago, ki jo nastala po odžaganji in to tako, da nij skoro poznati, kde konča podlaga in prične cepič. Popek na hrbtišči stopinje puščamo pa zaradi toga, da ostane podlaga tudi po tem šo požlahtujona, čo kaka žival, veter ali kaj druzega cepič nad sodlom odlomi, kar so posobuo pri v roki cepljenih podlagah kaj lahko pripeti. Kedar jo cepič pripravljen, lotimo so še podlago do dobrega uravnati in to tako-lo : Najproj pomerimo s cepičevo stopinjo, kako dolgo stopinjo moramo na podlagi vrozati, da so bodoto obe popolnoma vjemali. Ko smo to pozvedo-li, odrožemo na podlagi, — če smo ročni, — z enim samim potezajem toliko luhada in lesa, da nastane na njej, ako nij zolo debelejša od cepiča, copičevi popolnoma enaka stopinja. Ker so stopinjo enako, mora so cepičova lubad popolnoma zlagati z luba-dom podlage. Zdaj nam no ostane druzega, nego da So oba dola, cepič in podlago, s trdno vezjo ovijemo in uastalo rane s primernim mazilom proti škodljivim vremenskim uplivom zavarujemo. Najboljšo vezilo jo debeli bombaž, najboljše mazilo pa mrzlo tekoča cepilna smola, katero napravimo tako--le: Pol funta čisto smole raztopimo nad žrja-vioo; ko je raztopljena, prilijemo ji vedno mešajo dva lota in pol prav močnega špirita in cepilna smola je napravljena. Tako smolo treba s čopičkom (pon-zeljnom, pinclom) na ruuo muzati; na zraku so limalo strdi. Ce jo podlaga zolo debelejša od cepiča, to nič ne dd ; v teiu primerljaji se naredi podlagi širšo stopinjo in zadostuje, da so stopinja cepiča le na eni strani popolnoma zlaga sd stopinjo podlago. Sč sedlanjom požlahtni lahko dobro izurjen sadjerejec do 500 podlag v enem dnevu in če jo pravilno ravual, so mu jih no bo morda več nogo 5 % skazilo. Ji. D. Phylloxera vastatrix. Spisal St. Bratuš. V Klosterneuburgu decembra meseca 1874. Žalostn>> z glavo majajo koraka tukajšni vincar po lepih gričih klostornouburško okolice videč" tu in tam, kakù so lope mlado trto v dobi, v koji bi ga imolo z naj večini upanjem navdajati, neusmiljeno izko-pujejo. Nehote so ptujec mimogredÔ ustavlja tor radoveden popraauje, k:, da jo v premikanji nič no zavira. Ko dospo ona na tak kraj trtni koicniki, kder jej je v pobiranje živeža ugoden, iz-tegno cevke iz koritica in jo porine upirajo so z vsemi šestimi nogami in cel život nazaj tirajo, globoko v koreni ko. V tem ko iz nje sok srka, položi v kolobara okolo sebe svoja jajca. Vslod rane po phylloxori só sesalnimi cevkami v ko-roniko m rojeno in vslod razpraskanja z nogami otečo mlada koreničica in morčes jo tako obda, da jo videti phylloxera tako rekoč kakor v trnom gnjozdicu vto-pljoua. Take nepravilne otokiino na mladih, tenkih korenikali, navadno rumenkasto barve, so gotova znamenja, da jo na njih phylloxera. Taka koreničica začne precej gnjiti, po tem jo morčes popusti iu ae preseli na debelejšo spodnje korenito. V takih razmerah tedaj no more trta rasti, ker jej ena koronika za drugo pognjije, popolnoma jo pa vendar ne umori, ker v dobrih zemljah so navadno prej, nego zadnjo koieiiilvu popolnoma pognjijejo, pri prvih, zopet mlado, novo koreničico prikažejo in trto prav toliko rodó, da «o moro ne živeti ue umroti. (Konec prihod.) Iz GORICE 12. januvarija, (tzv. dop.) (Naše c. k. kmetijsko društvo—občni zbor.) Dne 28. decembra je imelo naše kmetijsko društvo svoj letni občni zbor ; deležilo so ga jo snmo 22 društvenikor. Go se pomisli da šteje društvo 425 udov, je štovilee 22 zbornikov nsjsijajnejši dokaz društvene zaspanosti. Mi moramo to t*m boljo obžalovati, ker stavi sedajna vlada votiko važnost v kmetijska društva iu jo ima prav za svojo organa, p > katerih deli vsako loto obilno podpore v povzdigo našega kmetijstva. Kolikor je dobila naša dežela v preteklih lotih podpor od c. k. minister-stva za kmetijstvo na pr. za zarejo drvišfi 111 za vodnjake na Kra«u, za živinorejske premije, za dobra živinska plemena, za klotarsko pripravo, katero so dobila vinorejska društva, za povzdigo sirarstva na Tolminskem i. t. d. in eelo lo, kar je došlo ustanovnega kapitala iu pomoči za našo kmetijsko šolo, vso to je doloma izprosilo, deloma priporočilo in sploh posredovalo kmetijsko društvo. Iz poročila kmetijskega ministerst vn o njegovimi delovanji v dobi od 1. jnnuvarija 1809 do 30. junija 1874 posnemamo, da je dobivalo Primorsko vsako leto v primori k drugim dežolatn prnv obilno državno pomoči, katero so posebno v zadnjih letih visoko naraščale. Leta 1867 je znašala skupna državna podpora za kmetijsko namenu na I'rimorskem 32.119 gold, v letih 1809 - 1872 je znašala letnih 40 do 42 tisoč gliL, leta 1873 pa 52.807 gld., tedaj v šestih letih skupaj nad 243.000 gld. Nadpohmea tega zneska spada na našo deželo in ker ga je večidel posredno po kmetijskom društvu prejela, moramo vsakakor priznati vtdiko važnost tega društva, katt*ro pa tudi v drugem oziru lahko prav veliko koristi. Zatorej priporočamo pri tej priliki prav gorko našim posestnikom iti tudi drugim prijateljem kmotjatva, naj v obilnem številu pristopijo h kmetijskemu društvu,—lotnina znaša samo 4 gld.—in naj se marljivo deh>£o društvenega delovanja Med 400 in toliko društveniki ja zdaj samo kakih 100 Hlovencov ; ali nij to sramutno za nas? Kuj bi rekli, ako bi se tudi podpore v tej primeri dolilu : Italijanom tri četrtinke in o 11 a Slovencem? Upi I i bi na vse grlo, da so nam godi huda krivica. Krivična bi tudi zares bila taka razdelitev, a vendar skoro da zaslužena. Zakaj sd malomarno odte-zamo delovanju tako važnega društva, katero je v naši sredi, pa je lo takrat vidimo iu okuli njega moledujemo, kedar darila razpisuje ali podporo dtdi ?— Toda vrnimo ho k občnemu zboru. Prva točka na dnevnem redu je društveni proračun za loto 1875, ki so potrdi brez posobno razpravo. Edini razgovor so vname zaradi društvenega italijanskega lista „Alfi o Mc-morio ;UD o 11 o r i se namreč pritužujo, dajo priobčil članek, v katerem so bili neopravičen i napadi na pod-vzetje, katero napeljuje vodo na tržiško polje „Agro Mon-falconeso." Glaricini pa izrazuje nejevolje, da list zelo neredno izhaja. Na to predlaga prof li o I I o, naj se izvoli poseben odsek, kateri bode imel nalogo pretresati, kako bi se dal društveni organ uspešno preurav-nati. Predlog obvelja iu v odsek so izvoljeni gg. prof. li o 11 e, pl. G1 a r i c i n i, grof. Ooronini, dr. L e v I iu prof. M o n it. Podpredsednik g. \\riljein pl. Iti t ter naznanja sklep glavnega odbora, po katerom so imajo tiskati in priobčiti spisi zadevajoči novo ztmljiščno oeniluv. Kor presega dotični strošek 200 gld. in ker se 110 more vedeti, koliko so bi za prodano knjigo prejelo, prosi, naj zbor ta odborov sklep potrdi.—Zbor privoli. O drugi točki prebere tajnik račun obsegajoč državno podpore za I. 187ii in pa račun o stroških za svetovno razstavo na Dunaij. Zadnji obsega znamenit znesek nad 900 gold,, podeljen učitoljem tukajšnjo kmetijske šolo kot podpora, da so mogli obiskati razstavo. To podpore so bile poduljeno z naročilom, da ima 7 vsak učitelj poročati o svojih pozvedbah—a kakor slišimo, J o podal do zdaj on sam izmed njih svoje poročilo. Muri spisujejo drogi cHe knjige o toin, kar so videli, pozvorteli in se naučili? Radovedni smo.—Oba računa potrdi zbor brez ugovora. Na to se brez razpravo reši tretji predmet dnevnega roda—to je dovoli se udom iz Kubansko okolice, katera obsega vasi Ureginj, Kobarid, Dreženea, Idersko, Kreda, Ladri, Livek, Robidišče, Sedlo in Smast, da se ustanove kot posebni oddolok kmotijskoga društva. Prof. Bollo in Povše priporočata, naj so tudi udom Ivomonskoga okraja dovoli, da bodo imeli samo-atalni oddelek. Po precej dolgi razpravi obvelja ta predlog in So pri tej seji naznani društvonlk Str okel j, vodja svilorejsko postaje na Krasu in jako innrljiv društveni k, I I novih udov i/. Koinenskega okrilja, katere zbor radovoljno sprejme v drvštvono zvezo. Del-Torro predlaga, naj se §.43 duStvenili pravil tako popravi, da bode vsak oddelek kmetijskega društva vsaka tri leta ponovil volitev svojega načelnika. S tem predlogom so vsi navzočni zadovoljni, a praviloma so mora izročiti v pretres pravnemu odseku glavnega odbora. Nadejamo se pa. da pride v prihodnjem občnem zboru na dnevni red in da bode tudi sprejet, ker so večni presednlki — poselmo malomarni—ovira društvenemu napredovanju. Po predlogu d.ra Lovi-ju sklene zbor to resolucijo; 1. „Zbor izreka željo, da bi oddelki glavnega odbora rodno poročali konec vsacega leta o svojem delovanji." — 2. Naj Id društveno predsedniktvo za to skrbelo, da pride pri vsakem zboru kako važno kmetijsko vprašanje v razpravo. Predsednik opazuje, da bi so bilo imelo [tri današnjem zboru razpravljati vprašanje zaradi kolons k i h po god ob ; toda ker nij šo glavni odbor svojo dotične naloge izvršil ,—pride ta stvar o drugi priliki na vrsto.—H tem jo končalo zborovanjo—kateremu se sploh ue moro očitati prevelike živahnosti. 1C. KI. ECi&ziltr Biiait'j ejxliti vesli. iUiirllu tUiilti'g;» EdiK'liJil'.i'an iniiitalrralt» zoper ra/.širj.-vanjo in zatrositev kmetijstvu zelo škodljivih morčesov. Z ozirom na nevarnost, da so mnogovrstni škodljivi žužki iz ptujili dežel v našo cesarstvo ne za-trosijo, jo visoko kmet, ininistorstvo vsem kmetijskim šolam in družhani svarilo in podu': poslalo, kako bi to zamoglo proil „krompirjevim žužkom, siivnim rilčkar-jem in krvavo ušjo,, obvarovati. V severni Ameriki se je pokazal krompirjev hrošč ( kober Doryphora decern lineata) koji se vodno ponmnžu-je in poljedelstvu silno škoduje. Njegovo gosenico pojejo popolnoma krompirjevo perjo, tako da rastlina usahne. On so poiničo i/, severne Amerike proti Kurepi zelo hitro in tudi mi to nadlogo pričakovati moramo, ako se jo z naj večo pozornostjo no obranimo. Iz Ameriko pride vefelndij, ki nijso vsega tam nakupljeuega krompirja na morji porabilo in ta se potem v Huropi prodaja; tudi se zemljo, koja so kompirja drži, se zamore ta škodljivi morčes k nam zatrositi. Posebno pa so svari pred nakupovanjem amoriknnskega krompirja, po katerem bi so ta mrčes zelo lahko v našo kraje zatrozil. Drugi sovražnik, ki se v severni Ameriki v nezaslišani množini nahaja, je slivni rilčkar (bonetraeheltis nenuphar.) t'rv tega žužka nnvrta drevesno sadje; sadje odpadu in s teiu je vsa letina uničena. Ker posebno koččičasto (s peško) sadje ljubi, v novejšem času se pa veliko posebno mladih breskovih dreves iz Amerike v Evropo pripelje in poproda, se svari no le prod kupovanjem bretkov, ampak tudi pred nakupovanjem vsok ouih sadnih dreves, katere škodljivi kroš& no zaničujo. Žo v začetku tega stoletja jo prišla krvava uš (Aplii- salis: Schizoncura lanigera) iz Ameriko v Evropo in so od takrat na Angleškem, Francoskem in Nemškem tako pomnožila, da se nam jo nje čez vse bati. Odsvetuje so posebno iz Virtemberškega sadno drevje naročovati in kupavati, kdor je ta uš Že vdotnačena. Krvava uš ljubi le jabolčno drovje in je uničuje. Prihodnjič popis s podobami krvava uši. lil»!»« (rclm rnVrtitll, «lit m> >it<» [)»lnlini >l%iint »tivnrujp Žuljev, katere prizadovajo komati ali leseni jarmi , naj tukaj prav po ceni in po lastni skušnji svetujemo. Ž ulj o zakrivijo pri delalni živini komati ali jarmi, posebno pri deževnem ali meglenem vremenu. Vsak deževni ali megleni dan naj se volu vrat, kder bi so imel žulj narediti, z navadnim žganjem pomoči iu potem z inijilom (žajfo) namaže. Oo vol celi dan v dež-ji dela, treba to o poludne ponoviti. V.sak tak deževni delavnik zvečer naj so pa vrat malo s trpontitloin po-mažo. Kdor tako ravna, lahko brez vso skrbi v vsakem dežji z živino dela in nij so mu bati, da postane živina žuljeva. lirrviiTcre rime, ki nastanejo po komatih, jarmih ali udarcih, se dajo hitro in brez vse nevarnosti zaceliti s prešičjo žolčo, kolikor jo žolč starejn, toliko hitreje se rane zacelijo. Mokra cunja se na dan do 0 krat z žolčo zmoči iu uti rano položi. Ker ima vsak kmet po 2 ali več prešičev za domačo porabo, naj si spravi njih žolč, koja se da več let prav dobro shraniti. H (run ■■¿<5 m (ivliriititttlj niiir««! «itltzt-il. v tl- stveni šoli na Slapu jo peč za kruh blizo straniščnega žrela; dva duška peljeta iz njo dim med omenjeno pečjo iti Straniščem v dimnik. Da nijsta dobro z mavto zamazana, so vidi i/, tega, ker so pri vsaki poki nekoliko dima po žrelu v prvo nadstropje prikadi in ker jo tudi vročina občutljiva. Vslod tega jo pa stranišče brez vsega duha in le redkokrat, kadar dolgo časa kruh ne peko, je nekoliko smradu, pa prav malo. Ali bi ne bilo dobro to tudi drugod poskusiti ? ČitMitlm lirnlrcm „HiuetuvalMl," Miši SO v nekaterih letinah vsem rastlinam posebno pa žita in detelji zelo škodljivo. Dandanašnji čujemo več nasvetov, kako bi se moglo miši uničiti, a nij so šo našel pripomoček, s katerim bi so zamoglo popolnoma iu hitro broz velikih stroškov to škodljivo živalico pokončati. Na Ogerskem jo bilo leta 1873 v nekaterih komi- 8 tntih žito popolnoma uničeno. Naj bi razumni posestniki in častiti gospodje dnliovniki, ki so po čelom Slovenskem mod kmetovalci naseljeni, blagovolili sredstva, s kojimi so v dotičnih krajih miši preganjajo, podpisanemu naznaniti, morila se združenimi močmi in nasveti vendar kaj izdatnega iztaknemo zoper to gkodljivko. Pri srednjih Gunirljimh in med Vnišico imajo po luk-jijicah postavljeno leseno pasti, a njih naprava mi jo neznana. Kdo mi moro o njej poročati? Kristan. Kmetijska opravila v januvariju. ir vinvtrriKlili )■■ lileilfi i Gnojenje vinogradov naj se vrÈi pri no mokrem vremenu. Trto so zemljajo in jarki (grupo) trobijo. Prekopavanje za nove vinograde se z vso silo vrSi, Koli so pripravljajo in ¿pičijo Žadnji čas za presnemanjo mladih vin, in po presnetji se kipelna (v r o 1 n o ) veho z navadnimi nadomestijo, Stara vina ho v četrto presnomajo in zalivajo. »um»: Zemlja so pripravlja, kar so jo Čez leto za me&ani gnoj potrebuje. Krompir, repu, korenje in pesa so prebila. Za žetev se narejajo poresla iz Skupo ali iz paluda. Drva so copijo in žagajo. Škupa so režo. Beke se porezujejo in čistijo. Žito se čisti in za spomladansko setev pripravlja. Vso pokvarjeno orodjo so raorn popraviti. Ženske naj pridno predejo. ¡Sadnemu drovju so gnoji in skorja postrže. Meje so prikrajšujojo. p»iji < Wtrjoa sneg nad žitom so gazi. Gnoj so na njivo izveižuje. Snožnica so mora od njiv odcejati. Na senoŽetih so grabni trebijo in grmovje izsekuje. v hlevu; Hlevna vrata so morajo dobro zapirati, o poludno o solnčnili dnoh so zračijo, živina se uesmo z mrzlo vodo napajati. Dobro so mora v lilovili nastiljati in dobro gnoj v hlevu z gipsom štupnti, da so škodljivi plini (gazi) no dolajo, (■•renorilin Itiiit-lljthlli UoJIb ) V preteklem letu jc na svetlo prišla „Knjižica za kmet a", katero izdaja gnsp. vitoz pl. Gutmunsthal-Benvenuti. Prvi zvo-zok „Sadjoroja" jo spisal po lastnih skušnjah in naj bol j-Èih virih g, učitelj Dragotin Ferdinand Iî i p § 1. Knjižica jo majhna, no prav brez vsega zrna, v obče nam pa njo obsežek zopet dokazuje, tla hoče na Slovenskem marsikdo kmetijski litorut biti, tla ima lo o kmetijstvu, kakor Nemec pravi, „einen blauen Dunst." J a h r b ii e h d o r k. k. S e i d o n b a u - V o r-suchsstation in G ii r z, sestavil Ivan H o 11 o, začasni vodja c. k. svilorejskega poskuševaliSča. Za svi-lorejeo jako zanimiva in z veliko marljivostjo izdelana knjiga je razdeljena v dva dela. Prvi popisuje in razlaga poskuÈnjo v sviloreji, ki so so dognalo na tukajšnjem poskuSevnlišči, drugi pa pisateljevo znanstveno preiskavo o raznih boleznih svilonrejk in o nekaterih fisiologičnih prikaznih na istih. G. li o I 1 e se ukazuje t toni letniku pravega svilorejskoga strokovnjaka; eido v Iierlinu izhajajoča „Doutseho Landwirthscliaftlieho Presse," prišteva knjigo najznamenitejšim izdolkoni na avilorejskem polji. Ihti pisatelj jo spisal tudi knjižico „H o 1 e z n i s vi lop roj k", katero je goriško o k. kmetijsko društvo v slovenskem prevodu razposlalo vsem našim županstvom na GoriSkem. Kelce jo prav dobro in podučljivo, samo provod nij v duhu našega jezika, še nitinju pa popular-nu spisan. Kodor hočo poduko dajati, mora skrbeti, da bodo razumljivi. Listnica uredništva. Gospod Hi t z t Pulubinu. Projcli, za današnji list, ialibop, Ïrflpoino. Lepa hvala in priporočamo su xu uapri-j.--Gospod BI. 1 c r n i i c t: Prihodnjič. Gospoda B. P. vaSc ignncc smo porabili za kuretino, ¡¿vrstina piCa. Srini pozdrav in hvala. Goapod S B. v Tflostcrneuburgu; pričakujem na moj« pismo odgovoru. It. D, C o n i k žit pretekli teden ci ti '5 CL> (U Q> PS Ječmen « a> > O rt ci >~n L_ a t-H Proso J Krompir! o a tU m ca 3 CS v K- k. fo.rk.ig.i k.'g.jTf. g.l k.lg.l|k,lg.l k.lg ! k K 1 k- li.ïk Ljubljani 5 a ■10 00 o 20 2 10 3 to 3 30 2 20 1 20 Tr» tu (i 30 2 G!) 3 02 Gorici 7 3 30 BO 3 ■10 2 50 1 10 ÜO Kraoji 5 10 3 •tO o 3 10 2 30 1 40 Noïomns tu 4 70 3 HO 3 70 1 80 2