Jožef Vandot       V zagorskem miru.
2.
Vriskajoč in prepevajoč sta šla Tilen in Pavelč preko višave. Bližala sta se prostrani, leseni koči, ki je stala sredi planine. Držala sta se šc vedno okrog vratu in sta vihtela klobuke. — Planšarja Klemena je pri-vabilo to vpitje iz koče. Stopil je na prag, pa se začudil. — »Beštjica, kdo se pa dere tako?« je zagodel. »Ali so prišli že spet tisti nori gospodčeki iz mesta, da mi plašijo živino? Škrat zeleni, trikrat preklani! Ali mi bodete tiho?«
Leto 48                    ¦                     VRTEC                        _______Stran 27
Planšar Klemen se je razhudil. Že je odprl usta, da zavpije na raz-grajača. A je pogledal bolj natanko po višavi in je videl samo dva dečka, ki sta tekla proti koči. Tedaj se je planšar Klemen nasmehnil. »Beštjica, da mi že prej ni padlo v glavo!«
»Dobro jutro, oče!« zakliče Pavelč in se ustavi prcd pragom bajte. »Končali smo za Tamarjcm, in prišel sem k vam, kakor stc mi bili naro-čili. Včeraj sem bil še drvar, danes sem pa že pastir, Kaj bom pa pasel, cče?  Ali krave ali ovce?   Veste, meni ie vseeno. . .«
»Glej, glej,« je dejal planšar Klemen. »Kaj siliš kar v delo? Ali ne vcš, da se mora človek včasih tudi odpočiti? Delal si trdo od zime sem. Zato ti pa ne bo delo slabo, če se odpočiješ nckoliko.«
Pavelč je vrgel nahrbtnik na klop pred kočo. — »Ni misile, oče,« je rekel. »Prav nič se ne čutim utrujenega. Mislim, da živino pasti ni kaj posebnega. Na trati ležiš, žvižgaš in poješ, pa se smejiš neumni živini.. . A nekaj drugega, oče. Tega-le poglejte, ki hoče ostati čez poletje pri vas. Ali ga vidite? Ali ga kaj poznate?«
Planšar Klemen gleda Tilna, ki stoji kraj Pavelča in se naglo od-dihuje, ker ga je zasopla pot. -- »I, no, kaj bi ga ne poznal?« reče pri-jazno in seže Tilnu, v roko. »Bog te sprimi, Tilen! No, prav, da si prišel. Govorila sva res že z očetom zaradi tebe. Lepo ostaneš pri meni čez po-letje. Ne bo ti hudega, Tilen, mislim, ne bo ... Seveda, streči ti ne morem, kakor ti strežejo doma in pa kdo ve kje tam v mestu. Pri nas <e samo mleko in močnik, močnik in mleko od nedelje do nedelje . .. Pa znabiti boš ozdravel, Tilen. In potem ti bo lepo pri nas, pa se ne boš pritoževal...«
Ta hip stopi h koči tudi gozdar. — »Oj, dobro jutro!« ga pozdravi planšar Klemen. »Pa ste fanta pripeljali? No prav, prav ...«
»Pripeljal sem ga vam, Klemen,« se oddahne gozdar. »Samo, če vam ne bo v nadlego? Fant ravno ni izbirčen. Ni vam potreba, da si belite lase zaradi njega. Povrnem vam vse — trud in stroške, ki jih bodete imeli za-radi njega. Samo to glejte, da mi ga oždravite.«
»Tisto pa kar brez skrbi, gozdar!« de planšar Klemen, »Planina ne pozna bolezni. Še nihče ni umrl na planini pod Mojstrovko. Pa bo vaš sinček tudi ozdravel. Saj znabiti niti bolan ni. Nekoliko je že bled in mršav. A kateri mestni otrok ni bled?«
Siopili so vsi štirje v prostorno kočo in sedli okrog velike lescne mize. Planšar Klemen je vzel z ognjišča velik lonec gorkega mleka. Na-polnil je lesene skledice in jc vzel iz predala velik kos ržcnega kruha. — »Jejte, ljudje!« je rekel. »Vem, da se vam bo prilegel zdaj gorak zajtrk. Le jejte kar po domače! In kruha si urežitel«
Pa so jedli vsi trije in se pogovarjali s Klemenom. Nekaj o vremenu in suši, ki traja že nekaj mesecev. x Pa spet o Tilnu in Pavelču. 0 živini tudi, ki se pase lepo po planini. »Veste, oče,« reče Pavelč po zajtrku, »Tilnu bi rad pokazal vso planino. Radoveden je Tilen, pa bi rad vse videl.«
»Le pojdita, no!« de planšar Klemen. Ti, Pavelč, pa lahko stopiš tudi k bratu Olipcu.   Saj veš, onkraj rušja pase,   Pa mu povej, naj hodi zdaj k
Stran 28                                      VRTEC                   ,                    Leto 48
Močiležu prenočevat — tam na drugi konec planine. Pri meni ni prostora za štiri osebe. Zato naj gre Olipec k Močiležu. Tam ima zadosti prostora, ker ie Močilež sam .. . Ali si slišal, Pavelč?«
»Slišal dobro, slišal, oče,« odgovori Pavelč že pri vratih. »K Olipcu že pojdem in mu povem, kar ste mi naročili.« — In že sta bila dečka zunaj. Naglo sta hitela preko zelene planine in sta se ozirala v sive snež-nike, ki so stali okrog in okrog in so se lesketali v solnčnih žarkih. In ni preteklo pet minut, se je že oglasila vesela, radostna pesem preko planine. Tilen in Paveič sta vriskala in prepevala, ko sta spela preko zelene planine.
Gozdar in planšar Klemen sta pa obsedela v koči. Slišala sta tisto radostno petje, in planšar Klemen se je nasmehnil. — »Ali ju slišite, gozdar?« rcče. »Tadva se bodeta dobro razuraela. Tilnu pač ne bo dolg-čas, dokler je Pavelč na planini. Saj pravim — ni ga večjega vpijata na svetu nego je ta naš Pavelč. Dere se ti od jutra do mraka kakor divji golob.«
»Bodite veseli, Klemen!« pritrdi gozdar. »Bodite veseli, da imate tako zdravega otroka. 0, kaj bi jaz dal, da bi bil naš Tilen tak! Kaj bi jaz dal!« — In gozdar se skloni, pa prične pripovedovati o Tilnu in o njegovi bolehnosti. Pred tremi leti ga je dal k stricu gor v Nemški Gradec. Stric je bogat gospod, in Tilnu, se je tam dobro godilo. Hodil je v šole in že do-vršil nekaj razredov. Nobene počitnice ga pa ni pustil stric domov, ampak ga je vodil s seboj v tuje dežele. Tilnu je ugajalo to popotovanje, in je bil ves vesel. Dobro se je učil in je bil prav nadarjen učenec. A letos je prišel domov, slaboten in bolehen. Letos ni hotel s stricem. Prinesel je s sabo lepo spričevalo, a tudi pismo od ravnatelja. Pa je pisal ravnatelj, naj oče skrbno pazi na sina, ker je bolan na prsih. Mestni zrak zaenkrat ni zanj. Gozdar naj gleda, da spravi sina kam mcd visoko gorovje. Tam sc znabiti popravi deček. A dokler ne ozdravi popolnoma, naj ga nikar ne pošilja nazaj v šole. — Žalosten je bil gozdar, ko je čital tisto pismo in je gledal bolehnega sinčka. V srcu mu je bilo bridko. Pa je sklenil takoj, da ga da čez poletje na planino k planšarju Klemenu. Zgovoril se je ž njim, in Kle-men je bil takoj pripravljen, da vzame Tilna k sebi v svojo kočo.
Tako sta sklenila gozdar in planšar Klemen pred nekaj dnevi. A danes sedita spet skupaj in sc pogovarjata o Tilnu in o Pavelču. Oba sta vesela, da je prišel danes tudi Pavelč na planino. Posebno gozdar je vesel, Saj je prepričan, da je našel Tilen najboljšo družbo. Našel je Pavelča in s Pavelčem bo prepeval in se veselil pod belimi snežniki. Hodil bo z njim okrog po divjem skalovju, in zdravje se bo bolestniku vračalo. Od jutra do mraka bodeta vesela, in bolezen bo kar kopnela, kerji ne bo všeč veselje in dobra volja ...
Tilen in Pavelč sta pa hodila po planini. Nič več nista zdaj pre-pevala, Pavelč je razkazoval Tilnu okolico. Vse snežnike mu je naštel po imenu, vse visoke orjake, ki so kipeli okroginkrog in so gledali iz bližine in iz daljave na zeleno planino. Kamorkoli se je ozrlo Tilnovo oko, povsod
Leto 48                                      VRTEC                                   Stran 29
je videl belo, razdrto skalovje, ki se je svetilo v solnčnih žarkih. Videl je sneg, ki se je blestel srebmo na tistih skalah. A pod snežniki je videl širne gozde in zelene senožeti, ki so se smehljale tako prijazHO iz nižine. Pa tudi ozko dolinico je videl pod sabo; tri bele hišice je videl tam doli, a hišice so bile tako majhne, da jih je komaj razločeval.
»Tam doli je pa Trenta,« je dejal Pavelč in pokazal z roko na tistfc tri hišice. »Soča izvira tam doli. .. Veš, enkrat jo mahneva tjadol. Saj ni daleč. . . A najprvo zlezeva na Mojstrovko. Kaj, če bi splezala že kar jutri gor?   Kaj praviš, Tilen?«
Tilnu so se zasvetile oči, ko je pogledal na strmo skalovjc, ki se ie vzpenjalo tako mogočno ravno nad planino. Sevcda, gora je bila strašno visoka, in na njenem pobočju je bilo še polno snega. A Tilna ni strašilo to. Kar nasmejal se je v veliki radosti, pa je odgovoril: »Joj, kako rad bi šel tjagor! Veš, še nikoli nisem bil na tako visoki gori. .. To mora biti lepo ondi na vrhu! Daleč se mora videti, daleč po svetu .. .«
»Daleč,« pritrdi Pavelč. »Bil sem gotovo že dvajsetkrat gori. A vendar grem še zmeraj rad na Mojstrovko. Jutri zjutraj vstaneva zgodaj, pa bova ravno ob solnčnem vzhodu že gori... Pa če ne bo pot pre-huda zate?«
»O, le bodi brez skrbi!« se zasmeje Tilen ves iz sebe vsled radosti, da bo stal jutri zjutraj že visoko tam gori na snežnikovem vrhu. Kar skakal bo in ploskal z rokami. Pa gresta s Pavelčem naprej do nizkega rušja, ki se razteza ohkraj planinc po strmi rebri. Dospeta do visokih pečin in kre-neta ob njih vznožju na levo. Plazita se nekaj časa po ostrem peščevju tn prideta spet med rušje. Zaslišita pa ondi prijetno zvončkljanje, ki prihaja od nekje blizu.
»Tu doli pa pase moj brat Olipec,« reče Pavelč. »On pa ne prepeva tako rad. kakor jaz. Zmeraj je bil pust in siten fant: z vsem svetom je menda skregan. Celo zimo, ko smo doma, tiči v tistem svojem branju. Sam Indijanec pa Indijanec pa Indijanec. Pa Amerika!« In Pavelč se zasmeja in se spusti po rušju nizdol. Tilen zagleda pod rušjem dolg in širok pašnik. Rjave krave se pasejo vsepovsod, in na njihovih vratovih zvončkljajo drobni zvonci. Niže doli pa, nedaleč od rušja, je med tremi širokimi me-cesni črna koča, ki je pa veliko manjša nego planšarjeva koča na planini.
Ravno stopita dečka iz rušja. Ozreta se po pašniku in zagledata doli fanta, ležečega v senci. »Viš, to je Olipec,« reče Pavelč, pa steče po str-mini. Tilen za njim, in kar naenkrat obstaneta kraj pastirja, ležečega na trebuhu. Podpira si glavo z rokami. Pred njim pa leži zamazana knjižica, Olipec je pa ves zamaknjen v njo. Niti sliši ne, da sta stopila k njemu Tilen in Pavelč.
»Glej, glej, kaj nisem rekel?« se vedro zasmeje Pavelč in lopne brata po hrbtu.   »Pa si že spet zamaknjen v Amcriko?«
Olipec se ozre nevoljen in nekaj zarohni. Ko pa zagleda Tilna, se naglo dvigne in vtakne knjižico v žep. — »Spet si nad menoj!« zagodrnja. »Brigaj se za svoje reči, mene pa pusti v miru! Ali sem te kaj klical? Kaj pa hodiš —?«              x
Stran 30                                    VRTEC                                     Leto 48
Olipec pograbi dolgo palico, pa se obrne, da gre preko pašnika. A Pavelč mu zastavi. pot. — »Ne godrnjaj, Olipec!« mu reče mirno in smeh-ljaje. »Saj te nisem prišel nalašč motit. Vidiš, oče me pošiljajo. Naročili so mi, naj ti povem, da se moraš preseliti k Močiležu. Tvojo posteljo doma prevzame ta-le Tilen. Ali ga kaj poznaš, Olipec? Gozdarjev je in bo vse poletje na planini.«
Olipec se naglo okrene, da pogleda Tilna. Tedaj njegov obraz pobledi za trenutek, in v njegovih udrtih, sivih očeh zažari srd. »Zaradi tcga poba . moram iz očetove bajte?« sikne samsebi. »Pa zavoljo gozdarjevega!« A tudi Tilen ga gleda in se čudi, zakaj se ta Olipec jezi, če oče tako uka-žejo. Ni bil pa Olipec dosti večji nego njegov brat Pavelč. Pač za leto dni starejši, a vendar znatno šibkejši. Bil je suh in mršav; lica so mu bila upadla in oči udrtc. Stal je silno osoren pred Tilnom in ga je gledal. Potem je pa zamahnil zaničljivo z roko in povesil glavo. Hlastno se je obrnil in odšel preko pašnika. A se je spet ustavil in se obrnjl. — »Povej očetu, naj le ima gozdarjevega!« je zaklical. Pa je stekel po strmini. Hitcl je do črne koče in je kar naenkrat izginil.
»Ali ni čuden?« reče Tilnu Pavelč. »Saj sem ti rekel, da je skregan z vsem svetom. Če ga le količkaj zbode, pa začne kuhati jezo. Tiste knjige so ga tako predrugačile. Samo bral bi, tiste zgodbe o rdečih Indijancih in o divjih lovcih, ki se menda klatijo po ameriški deželi. Kaj jaz vem, kjc iz-takne toliko teh knjig. Veš, spravljene ima tako, da jih ne najde nihče, niti oče, niti mati.  Že par let je tak.«
Pavelč in Tilen krcneta nazaj proti planini. Solnce je stalo že srcdi neba, in vročina je pritiskala na planino. Živina je polegla po sencah, in zavladala je tišina po zagorskem «vetu. Le tuintam je počilo kaj glasnega gori med mrtvim skalovjem, kakor da se je odluščilo od stene krhko ka-menje in se zvalilo po strmini v globoki prepad. Nebo je bilo čisto in jasno. Le nad Mojstrovko sta se prikazala dva bcla oblačka. Za trenutek sta ob-visela na snežnem vrhu in sta pričela krožiti okrog strmih skal. Toda nenadoma sta izginila, kakor da sta se pogreznila v nevidno razpoko. In nebo je bilo spet modro in se smehljalo in smehljalo...
Ko prideta Tilen in Pavelč nazaj v kočo, je bilo kosilo že ravno na mizi. Skuhal ga je bil planšar Klemen sam. Bilo ;e sicer borno kosilo, a Tilen je zajemal iz sklede kakor še nikoli v svojem življenju. Dobra volja ga je vidno prevzemala. Kajti planšar Klemen je pripovedovaJ kratkočasne zgodbe; takih je znal planšar Klemen na stotine, in mu ni zmanjkalo nikoli prave besede. Tilen se je od srca smejal; a Pavelč se je tolkel po kolenih, kadar se ni mogel več smejati.
Po kosilu jc odšel oče gozdar v dolino. Dečka sta ga pospremila do konca planine. »Le dobro se drži, Tilen!« je še rekel oče pri slovesu. »Plan-šar Klemen je dober človek in ti bo prijazno postregel. Pa tudi Pavelč je dober fant. Le njega se drži, Tilen! Lepo boš ozdravel na planini. Samo pametno živi in se ravnaj, kakor ti bo rekel oče Klemen. Čez nekaj dni že spet pridem pogledat, kako bo s teboj...«
Leto 48_____________________VRTEC____________________Stran 31
Gozdar je odšel. Šc enkrat se je ustavil doli ob rušju in je pozdravil z roko. Potem je izginil med grmovjem. Tilen je gledal še nekaj časa dol, kamor je izginil oče. Potem je pa stekel nazaj na planino. Pod širokim me-cesnom je ležal Pavelč v senci. Podložil si je bil roke pod glavo. Strmel je na sinje nebo. Tilen je prisedel k njemu in ga je vprašal: »Kaj bodeva pa delala danes vse popoldne? Veš, vročina je velika, da se kar bojim stopiti na solnce.«
»Kaj bova delala?« vpraša Pavelč. »I nič — to ti rečem. Oče so mi dejali, da imam danes delopust. Zato sem se pa vlegel v senco. Kar pazi, Tilen, kar lepo pazi! Še prcden boš naštel do sto, bom že spal. .. Vroče je. Pa kaj hočeva drugega? — Veš, Tilen, kar lepo se vlezi tudi ti in zaspi kakor •-------.«
A Pavelč že ni utegnil končati. Sredi stavka je utihnil. Tilen ga je gledal molče. Potem pa se je zleknil ludi on. Zvil si je suknjič in ga je po-ložil pod glavo. Še je slišal brenčanje in šumenje divjih čebel, ki so hitele med razgretim ozračjem in so se usedale na živo gorsko cvetje. Oči so ga pričele ščemeti, in zazdehalo se mu je — in trepalnice so mu postale težke, i da so mu kar padle preko oči. In še preden je Tilen mogel pomisliti, kaj bi, je že spal...
Na nasprotnem gorskem pobočju je pa takrat kraj rušja ležal za-dirčni Olipec. A ni spal. Držal jc v roki knjižico, a ni čital. Gledal je na planino, ravno na tisti mecesen je gledal, pod katerim sta spala Tilen in Pavelč. Obraz mu je bil mračen, a oči so se mu svetile. »Zavoljo tega poba!« je sikal. Stiskal je ustnice, in prsti so sc mu bili zvili v pest. Na-posled se je dvignil napcM in se je ozrl prihuljeno preko rušja dol, kjer je stala črna koča pastirja Močileža. A ker ni videl širom okrog živega člo-veka, se je vlegel spet in je zrl mračno na Tilna in Pavelča. »Ko bi vsaj gozdarjev ne bil!« je zagodrnjal.                                              (Nadaljevanje.)