VSE ZA ZGODOVINO 53 Mojca Šorn »Na Ljubljanici pa vse živo«* Ustanovitev ljubljanskega kopališča Livada in prvih nekaj let njegovega delovanja ŠORN, Mojca, dr., znanstvena sodelavka, Inštitut za novejšo zgodovino, Privoz 11, SI-1000 Ljubljana; mojca.sorn@inz.si 725.1(497.451.1)"19" »NA LJUBLJANICI PA VSE ŽIVO« Ustanovitev ljubljanskega kopališča Livada in prvih nekaj let njegovega delovanja V uvodu članka avtorica oriše vlogo, ki so jo imeli Lju- bljanica in njena desni ter levi breg v družabnem življenju Ljubljane. V prvem delu članka na podlagi arhivskega gra- diva predstavi idejno zasnovo in postavitev mestnega kopa- lišča Livada ob Ljubljanici. V drugem delu ter v zaključku pa – prav tako na podlagi arhivskega gradiva – obravnava aktivnosti, ki so kopališki kompleks in njegove uporabnike zaznamovale in povezovale od ustanovitve leta 1923 do odprtja ljubljanskega elitnega bazena Ilirija leta 1929. Ključne besede: Ljubljana, kopališča, mestno kopališče Livada, 20. stoletje * Vrhovnik, Trnovska župnija v Ljubljani, 58. ŠORN, Mojca, PhD, Research Associate, Institute of Contemporary History, Privoz 11, SI-1000 Ljubljana; mojca.sorn@inz.si 725.1(497.451.1)"19" “THE LJUBLJANICA RIVER WAS PACKED”. Establishment of the Ljubljana Livada Baths and the First Few Years of Its Operation In the introduction of the article, the author outlines the role played by the Ljubljanica River and its right and left banks in the social life of Ljubljana. In the first part of the article, based on archival material, the author presents the conceptual design and construction of the Livada bathing area along the Ljubljanica. In the second part and in the conclusion – also based on archival material – it discusses the activities that marked and connected the bathing com- plex and its users from its foundation in 1923 until the opening of Ljubljana’s elite Ilirija swimming pool in 1929. Keywords: Ljubljana, baths, Livada City Baths, 20th century 54 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XXIX, 2022, št. 2 Uvod Ljubljanica in njena desni ter levi breg so imeli od nekdaj pomembno vlogo v družabnem življenju Ljubljane. V publikaciji Trnovska župnija v Ljublja­ ni preberemo: »Mirno, skoraj nevidno tekoča reka je stala visoko in nudila lep razgled; ob njej na obrežju širni barjanski travniki, vabeči na piknik.«1 Živahno pa ni bilo samo na cvetočih livadah, temveč tudi v lokalih ob reki in nič manj na rečnih čolnih, kjer so Ljubljančanke in Ljubljančani prirejali večerje in uživali ob zvokih glasbe. V 19. in v prvi polovici 20. stoletja pa Ljubljanica ni bila več le sinonim za za- bavo, vse bolj pomembna je postajala za rekreacijo ter šport.2 Poleg veslanja je bilo velikega zanimanja deležno tudi plavanje, ki ga je v 20. stoletju stroka ovrednotila kot zdravo aktivnost ter ga priporočala otrokom in odraslim, moškim in ženskam. Prvo kopališče ob reki je bilo sicer odprto že okoli leta 1700, »najverjetneje ob sotočju Ljubljanice in Gradaščice,«3 vendar je »brezglavo veseljačenje na vodi« zaradi številnih nesreč leta 1828 prekinila vladna prepoved.4 Kmalu nato se je mestna uprava odločila urediti novo kopališče, na katerem bi lažje nadzorovala zdravje in tudi moralo obiskovalcev.5 Načrti za Kolezijo, kopališki kompleks z bazenom z naravnim vodotokom in lesenim objektom za kopalce, so bili potrjeni leta 1834, delovati pa je začel šele leta 1853. Zaradi dotrajanosti naprav in regulacije Gradaščice je bilo kopališče Kolezija po prvi svetovni vojni praktično na robu propada.6 V letih pred drugo svetovno vojno se je mesto sicer zavzemalo za njegovo obnovitev, vendar postavitev dveh bazenov (olimpijskega za plavalce in manjšega za neplavalce), ki naj bi bila priključena na mestni vodovod, zaradi okupacije ni bila realizirana.7 Ljubljančankam in Ljubljančanom je bilo dobro poznano tudi glavno mestno kopališče na Ljublja- 1 Ibid. 2 Nabergoj in Žargi, Ljubljanica od novega veka do zdaj, 148. 3 Mavrič, Srečevali so se ob Ljubljanici…, 181. 4 Vrhovnik, Trnovska župnija v Ljubljani, 60. 5 Nudistom je bilo kopanje v Ljubljanici prepovedano.  6 Šetina, Kopališče na Livadi, 10. Da je Kolezija delovala še leta 1931, zasledimo v turistični brošuri, ki vabi na plavanje in sončenje. ‒ Vodnik po Ljubljani, 151. 7 ARS, SI AS 1886, fasc. 66, Jahresbericht über die gesun­ dheitliche Verhältnisse in Laibach 1943, 70. nici, ki je bilo postavljeno leta 1906 na Prulah pri Špici.8 V neposredni bližini je bilo locirano vojaško kopališče s plavalno šolo, kjer so vojaki učili plavati nadobudneže vseh generacij. Učitelji so se vkopali na bregu in jim v vodo molili dolge drogove, ki so učencem pomagali kot opora pri prvih zamahih.9 Kopališče Špica je preživelo obe svetovni vojni, za- prli so ga leta 1957 in hkrati podrli jez, ki je mestno plažo ločeval od Grubarjevega prekopa.10 Kopališče južno od Malega grabna in severno od Curnovca od ideje do izvedbe Čeprav so prebivalci Ljubljane, ki jih je bilo leta 1921 več kot 50.000,11 sončne dneve radi preživljali ob Sori in Savi,12 kjer so imeli »na razpolago brez­ plačno plitvo in globoko vodo, mivko za solčenje ter prostoren travnik za razne igre«,13 jim je pot tja in nazaj vzela veliko časa. Mestna uprava se je odločila, da jim ob Ljubljanici poleg Špice ponudi še eno ure- jeno kopališče. Leta 1923 je bila sklicana komisija – sestavljali so jo predstavniki mestnega stavbnega urada in odseka, mestnega fizikata, inšpektorata za vode in komisariata za osuševanje Barja –, ki je bila zadolžena za detektiranje najboljše lokacije, na ka- teri bi postavili nov kopališki kompleks. Ker so bili člani komisije enotni, da bi bilo potrebno kopališče Kolezija zapreti še pred začetkom kopalne sezone, so se zavedali dolžnosti, da morajo svojo nalogo opravili čim hitreje. 23. aprila 1923 so opravili ogled ob Ljubljanici in se strinjali, da se novo kopališče načrtuje na desnem bregu reke južno od Malega grabna in severno od Curnovca. V svojem poro- čilu so zapisali: »Na Ljubljanici bi se z razmeroma neprevelikimi stroški dalo napraviti plavajoče kopa­ lišče za neplavalce /…/ plavalci bi uporabljali odprto 8 Šetina, Kopališče na Livadi, 10. Ovsec, Oris družabnega življenja v Ljubljani, 122. 9 Ibid. 10 Šetina, Kopališče na Livadi, 10. 11 Definitivni rezultati popisa stanovništva, 292. 12 Priljubljeni niso bili le Medvode, Medno, Ježica, Črnuče, Tomačevo, temveč tudi drugi kraji. Le dan pred otvoritvijo kopališča Livada so obiskovalce kopališča v Lazah obvestili o polovičnem znižanju voznih kart za t. i. kopalni vlak (po­ tnik je za povratno karto Ljubljana­Laze­Ljubljana namesto 7 din odštel 3.50 din). – Slovenec, 2. 8. 1923, 4, Ljubljanske novice. Kopalni vlak v Laze. 13 SI ZAL LJU, 489, Reg. I., t. e. 2037, a. e. 1892, št. 372. VSE ZA ZGODOVINO 55 Mojca Šorn, »NA LJUBLJANICI PA VSE ŽIVO« ZGODOVINA ZA VSE Ljubljanico.«14 Za kopališki kompleks, ki naj bi ob- segal od 1200–2500 m2, so predvideli tudi »solčne kopelji«. Ena izmed plaž, ki je bila predvidena za 150 oseb, naj bi bila nasuta s kamenjem in debelejšim ter drobnejšim peskom. V načrtu je bil predviden celo s cementom obdan in tlakovan prostor, napolnjen z mivko, primeren za 25 oseb. Plaža iz desk, položenih na lesene podstavke, zvezane v vrste, je bila predvi- dena za 80 oseb. Poleg lesenih klopi so se kopališču obetale lesene kabine, omarice za obleko, telovadno orodje (bradlje, drog, krogi in ročke), tuši, stranišča in pisoarji, rešilne priprave (dva mala čolna, drogovi, pasovi in plavajoči pločevinasti sodi). Komisija je kot »neobhodno potrebno« opremo določila tudi ure in »avtomatično« tehtnico, zgolj kot priporočljive pa usluge brivca (»ki zna pedikirati«), bife in trafiko.15 Mestna občina je načrte potrdila in izvedbena dela zaupala Ljubljanski gradbeni družbi, hkrati pa ji je postavila ultimat, da mora kopališče dokon- 14 SI ZAL LJU, 489, Reg. I., t. e. 2037, a. e. 1892, št. 160. 15 SI ZAL LJU, 489, Reg. I., t. e. 2037, a. e. 1892, št. 161. čati v treh tednih.16 Junija so občinski možje tako že lahko oznanili, da oddajajo »novo kopališče in bufet ob Ljubljanici /…/ poleg Ižanske ceste v najem najvišjemu ponudniku,« ponudbe so sprejemali do konca julija 1923.17 V zapisniku ljubljanskega me- stnega magistrata, datiranega s 1. avgustom 1923, preberemo, »da so dela na mestnem kopališču že toliko dovršena, da se kopališče lahko jutri, v četrtek 2. t. m. ob 8. zjutraj otvori.«18 Istega dne je Slovenec vabil svoje bralce z besedami: »Novozgrajeno me­ stno kopališče ob Ljubljanici se otvori v četrtek, dne 2. avgusta 1923 ob 8. uri dopoldne. Kopališče bo odprto vsak dan od 8. zjutraj do 20. zvečer. Vstopnina znaša od osebe in za 2 uri 2 Din. Za uporabo kabine se bo moralo plačati za osebo 4 Din, za vsako nadaljnjo osebo pa po 1 Din k že omenjenemu znesku. Taksa za kopanje se pa v tem slučaju plača posebej. Za kopanje in omarico v skupni kabini se bo moralo plačati od osebe 3 Din. Kopalna doba znaša 2 uri, za 16 SI ZAL LJU, 489, Reg. I., t. e. 2037, a. e. 1892, št. 228. 17 SI ZAL LJU, 489, Reg. I., t. e. 2037, a. e. 1892, št. 198. 18 SI ZAL LJU, 489, Reg. I., t. e. 2037, a. e. 1892, št. 212. Mestno kopališče Livada, 1923 (Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI ZAL LJU, 342, Fototeka, B5-026) 56 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XXIX, 2022, št. 2 vsako nadaljnjo pričeto uro se pa plača ponovno cela pristojbina.«19 Uradna slovesna otvoritev novega kopališča je potekala nekaj dni kasneje, v nedeljo, 5. avgusta ob 11. uri dopoldne. Začela se je z nagovo- rom župana ob navzočnosti občinskih svetovalcev ter drugih funkcionarjev, spremljal jo je »nebroj občinstva.« Dogodek sta popestrila plavalna tekma športnega kluba Primorje in orkester Mladinskega doma.20 Gostje pa so se okrepčali v bifeju, kjer so stregli pivo, vino, malinovec in mrzle jestvine.21 Mestno kopališče na Livadi 1923–1929 Do novega mestnega kopališča so Ljubljančanke in Ljubljančani najprej lahko dostopali z dveh sme- ri. Prva pot jih je vodila s tramvajem do Rakovnika na Dolenjski cesti, od tam so šli peš skozi Galjevico 19 Slovenec, 1. 8. 1923, 3, Ljubljanske novice. Novozgrajeno mestno kopališče ob Ljubljanici. Gl. tudi Jutro, 1. 8. 1923, 3, Domače vesti. Novozgrajeno mestno kopališče ob Ljublja­ nici. 20 SI ZAL LJU, 489, Reg. I., t. e. 2037, a. e. 1892, št. 235. 21 SI ZAL LJU, 489, Reg. I., t. e. 2037, a. e. 1892, št. 237. do Livade.22 Druga pot pa je vodila s Špice s čol- nom, kopalci so do cilja potrebovali le nekaj mi- nut. Kmalu se je ugotovilo, da bi se moralo urediti tudi dovažanje kopalcev s trnovske strani, »ker se je pri sedanjem načinu pokazala natančna kontrola nemogoča.«23 Mestne oblasti so začele načrtovati tudi pot, ki bi obiskovalce do kopališča pripeljala s smeri Ižanske ceste.24 Čeprav je bil kopališki kompleks lepo urejen in je gostom nudil različne športne aktivnosti (na- mizni tenis, odbojko, balinanje),25 sta kot najve- čja atrakcija veljala dva lesena bazena, podobna ogromni košari, na dnu in ob strani sestavljeni iz tramov.26 Lidija Ariana Bahovec se spominja: »Sko­ zi bazen je tekla voda Ljubljanice. V njem sem se nekajkrat kopala, pod nami se je vse zibalo.«27 22 Bahovec, Livada na Ljubljanici, 43. 23 SI ZAL LJU, 489, Reg. I., t. e. 2037, a. e. 1892, št. 235 24 SI ZAL LJU, 489, Reg. I., t. e. 2037, a. e. 1892, št. 233. 25 Šorn, Življenje Ljubljančanov, 423 26 Šetina, Kopališče na Livadi, 8. Bahovec, Livada na Ljublja­ nici, 43. 27 Bahovec, Livada na Ljubljanici, 43. Bazen na kopališču Livada (Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI ZAL LJU, 342, Fototeka, B5-028) VSE ZA ZGODOVINO 57 Mojca Šorn, »NA LJUBLJANICI PA VSE ŽIVO« ZGODOVINA ZA VSE Prvih štirinajst dni po otvoritvi je bil obisk ko- pališča »naravnost ogromen«, po 16. avgustu pa je število obiskovalcev zaradi deževja in nizkih tem- peratur začelo padati. Kljub temu so v prvi sezoni prodali 17.658 vstopnic, pri čemer se je domnevalo, da je bilo to število »gotovo za dva do tri tisoč oseb prekoračeno, ker veliko onih, ki so se pripeljali s čolni, ni plačalo vstopnine, veliko pa se jih je tudi priplazilo čez plot, oziroma priplavalo po Ljubljanici.«28 Prva sezona je odstrla, da bo do poletja 1924 potrebno kompleks povečati in dodatno urediti.29 Kot velika pomanjkljivost se je pokazalo premajh- no število kabin, nekateri obiskovalci so morali čakati po celo uro ali še več, preden jim je kopa- liško osebje lahko dodelilo izpraznjeno kabino ali garderobno omarico. V poročilo so zapisali: »Pri takem pomanjkanju kabin se ni moglo ločiti mo­ ških od žensk kot je bilo to prvotno mišljeno. Edino pri skupnih garderobah v katerih so napravljene omarice za garderobo, se je precej natančno posto­ palo, pa tudi tu se je zgodilo nekaj slučajev, da so moški zašli na žensko stran, ali nasprotno, ker je bilo strogo nadzorstvo vsled malega števila usluž­ bencev nemogoče.«30 Nadzorniki so se strinjali, da bi bilo dobro na obeh straneh kopališča narediti vsaj po eno manjšo skupno garderobo brez omaric, v katerih bi lahko odložili obleko tisti obiskovalci, ki si pristojbine za uporabo kabin ali garderobnih omaric niso mogli privoščiti, pri čemer so imeli v mislih predvsem otroke manj premožnih Ljubljan- čanov, dijaštvo in obrtniške vajence. Nadzorniki so pogrešali tudi stojala za kolesa, predlagali so, da bi se jih prihodnjo sezono namestilo na obeh notra- njih straneh kopališča, »ker se ne sme dopustiti, da bi bil vsak kotiček s takimi vozili zastavljen in s tem tudi pasaža precej onemogočena.«31 Komisija, ki si je mesec dni po končani prvi sezoni ogledala vse objekte, je prišla do zaključka, da bi bilo dobro v zgornjih prostorih srednjega po- slopja za stalno nastaniti hišnika, »ki bo skrbel za red in snago na kopališču ter pazil, da se ne bodo pripetile kake poškodbe. Hišnika naj se izbere iz vrst mestnih uslužbencev, ki ga za to opravilo ne bo treba 28 SI ZAL LJU, 489, Reg. I., t. e. 2037, a. e. 1892, št. 235. 29 SI ZAL LJU, 489, Reg. I., t. e. 2037, a. e. 1892, št. 235. 30 Ibid. 31 Ibid. posebej plačati. Najboljše bi bilo, da se določi kakega oženjenega mitniškega paznika brez otrok.«32 Člani komisije so nekaj časa namenili načrtovanju kabin, garderobnih omaric in garderobnih prostorov, pre- cej več pa bazenoma. Ugotovili so namreč, da se je »oddelek plavajočega bazena, ki je sedaj namenjen za plavače /…/ premalo uporabljal, ker je preglobok, medtem, ko je bil oddelek za neplavače vedno preveč obtežen in se je ob velikem navalu pogrezal v vodo do vrh barier. Zelo umestno bi bilo dno prvoimenovane­ ga oddelka nekoliko zvišati, ker se plavalci itak samo kopljejo v prosti Ljubljanici proti Grubarjevemu prekopu.«33 S tem so želeli rešili težavo potapljanja aktualnega bazena za neplavalce, saj bi po novem ti osvežitev lahko našli v obeh bazenih.34 Za sezono 1924 pa so načrtovali tudi ozelenitev kompleksa z grmičevjem in drevesci, v senci katerih bi zavetje iskali predvsem starejši obiskovalci. • Spomladi leta 1924 so si uslužbenci stavbnega odseka ponovno ogledali kopališče na Ljubljanici in ugotovil, »da je sito čez zimo zelo trpelo vsled elementarnih nezgod, tako da se mora temeljito popraviti. Ker ni bilo nobenega nadzorstva so tudi zlikovci napravili veliko škode in odnesli celo sode, ki so služili za greznice.«35 Člani komisije so se strinjali, da bi bilo razširjenje kopališča najbolje odložiti na pomlad 1925, saj so se jim zdela predvidena dela zelo obsežna: »Vso napravo je očistiti naplavljenega blata in vejevja. Popraviti je vse pode, ograje, držaje in stopnice. Dohodne mostičke na bazen je nanovo položiti in siderne pilote z dvema novima ojačiti. /…/ Večji bazen je o sklepu stavbnega odseka za ca. 40 cm dvigniti. Sklene se torej izvršiti vse potrebne poprave bazenov, urediti solčne kopelji, splanirati notranji od krtov razriti prostor in ga zasejati s travo. Cesta, ki veže kopališče z Ižansko cesto, naj bi bila široka okoli 5 metrov ter ob strani ograjena s količki in žično mrežo, ob kateri bi tekla živa meja. /…/ Pristanišče za čolne se prestavi izven kopališča.«36 32 SI ZAL LJU, 489, Reg. I., t. e. 2037, a. e. 1892, št. 233. 33 SI ZAL LJU, 489, Reg. I., t. e. 2037, a. e. 1892, št. 235. 34 SI ZAL LJU, 489, Reg. I., t. e. 2037, a. e. 1892, št. 233. 35 SI ZAL LJU, 489, Reg. I., t. e. 2037, a. e. 1892, št. 255. 36 Ibid. 58 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XXIX, 2022, št. 2 Pristojni pa niso omahovali s pisanjem »kopal­ nega reda«, ki je bil sprejet 1. junija 1924. Ker nudi vpogled v aktivnosti na Livadi, v nadaljevanju na- vajam nekaj izsekov iz tega akta. Mestno kopališče je bilo v kopalni sezoni odprto vsak dan od 8. ure zjutraj do 20. ure zvečer. Kopališki red je določal, da je vsako leto potrebno dan otvoritve in zapr- tja kopališča pravočasno razglasiti v ljubljanskih dnevnikih. V primeru deževnega vremena je bilo kopališče zaprto, kar bi moralo biti razvidno iz opozorilnih napisov, pritrjenih na vidnih mestih v njegovi bližini. Dohod na kopališče je bil dovoljen samo po novo urejeni poti iz smeri Ižanske ceste proti Ljubljanici. Dohod po drugih poteh oziroma čez sosednje parcele je bil prepovedan. Osebe, ki so se pripeljale s čolni, so smele izstopati zgolj v pristanišču kopališča, »vsako pristajanje čolnov in izstopanje ob plavajočem basenu ali pa ob Ljublja­ nični brežini v kopališču samem«37 je bilo namreč najstrožje prepovedano. Vstop na kopališče je bil 37 SI ZAL LJU, 489, Reg. I., t. e. 2037, a. e. 1892, št. 257, 258. dovoljen samo osebam, ki so kupile vstopnice. »Nekopalci«, najpogosteje so bili to »nadzorovalne dame« ali spremljevalci otrok (mlajši od 12 let na kopališče namreč niso smeli sami), so morali prav tako plačati »običajno kopalno pristojbino.« Cenik za »kopanje, vporabo kabin in omaric za obleko v skupni garderobi« je bil na vpogled pri blagajni. Ko- pališki red je opozarjal, da predpisane pristojbine veljajo le za dve uri, »za vsako nadaljnjo začeto uro se mora plačati še enkratna pristojbina.«38 Kopali- ško osebje za »vrednostne predmete« ni prevzemalo nobene odgovornost: »Občinstvo se opozarja, da dragocene in vrednostne stvari pušča doma, ali pa, da jih odda v shrambo za čas kopanja pri blagajni proti odškodnini 1 dinarja.«39 Gospodom je bil vstop 38 Ibid. 39 Ibid. Leta 1924 je morala oseba za vstop v kopališče plačati 3 din, vstopnina za otroke do 7 let v spremstvu staršev in ljubljanske mestne uslužbence je znašala 1 Din, za 2 urno uporabo kabin za 1 osebo je bilo potrebno odšteti 2 din, uporaba kabin za vsako nadaljnjo osebo pa je znašala 1 din, »Sončne kopeli« na kopališču Livada (Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI ZAL LJU, 342, Fototeka, B5-030) VSE ZA ZGODOVINO 59 Mojca Šorn, »NA LJUBLJANICI PA VSE ŽIVO« ZGODOVINA ZA VSE v damsko garderobo prepovedan. »Solnčne kopeli« in »pršno kopel« na levi strani so smeli uporabljati le dame in otroci, na desni strani pa samo moški. Se- veda so morali vsi uporabniki paziti na red in snago. V reko je bilo nedopustno metati »odpadke smodk, svalčič in drugih vodi škodljivih predmetov«. Kopa- liški red je obiskovalce kopališča nadalje opozarjal, »da se v vsakem oziru dostojno vedejo in predpisom primerno oblačijo, da ne bodo dali nikakega povoda za morebitno zgražanje.«40 Za vzdrževanje reda je bil določen poseben paznik, »kateremu se mora vsak kopalec pokoravati.« Preveč razigrane ali ne- vzgojene kopalce je čakalo »kazensko postopanje.«41 Da se je kljub vsemu predpise kršilo, dokazuje naslednja pritožba na ljubljanski mestni magistrat: »Nasproti mestnega kopališča ob Ljubljanici /…/ ima moj varovanec /…/ svoj travnik, /…/ na katerem se prideluje mrva. Kopalci mestnega kopališča pa se prihajajo solnčit na navedeni travnik, ne meneč se za travo, na isto brezobzirno polegajo ter s tem povzročajo lastniku precejšnjo škodo. Nadalje pride precejšnje število takozvanih zastonjkarjev preko Malega grabna, po travniku mladoletnega lastnika, kjer se v travi preoblečejo v kopalno obleko, preplava­ jo nato vodo in se brezplačno poslužujejo kopališča. Navedeni obiskovalci so napram tuji lastnini zelo brezobzirni, napravljajo samovoljna pota in prehode po rastoči travi, drugi pa s poleganjem po travniku uničujejo pridelek. Škodo pa trpi tudi mestno ko­ pališče, ker se vsled premale pažnje utihotapi precej zastonjkarjev, ki napravljajo s tem dvojno škodo. Mestni magistrat prosim, da napravi v tem oziru na kopališču red in prepove kopalcem muditi se na nasprotnem bregu…«42 • Leta 1925 se je kopališče, za katerega je skrbelo 7 mestnih uslužbencev (3 sluge kot »odpiralci kabin«, 2 uradnici kot blagajničarki, 1 biljeter, 1 snažilka), odprlo 14. junija in zaprlo 30. septembra. V 109 dneh kopalne sezone je bilo prodanih 13.599 vsto- pnic, to je pomenilo 1204 manj prodanih kart kot za 2 urno uporabo garderobnih omaric pa 1 din na osebo. Gl. SI ZAL LJU, 489, Reg. I., t. e. 2037, a. e. 1892, št. 284. 40 SI ZAL LJU, 489, Reg. I., t. e. 2037, a. e. 1892, št. 257, 258. 41 Ibid. 42 SI ZAL LJU, 489, Reg. I., t. e. 2037, a. e. 1892, št. 344. v letu 1924, ko je kopalna sezona trajala 112 dni, in 3896 manj kot v letu 1923, ko je bilo za kopanje primernih le 54 dni. Slab obisk so pripisali zelo neugodnim vremenskim razmeram, leta 1925 je bilo v poletnih mesecih namreč le 19 lepih, vročih dni. Ker je povprečni dnevni obisk znašal zgolj 124 oseb, tudi ni bilo večjega navala na »ročno lekarno«, v celi kopalni sezoni je pomoč potrebovalo le 9 oseb; ena je utrpela vreznino z nožem, 2 s steklom, 5 oseb se je poškodovalo z žebljem ali trsko, 1 osebo pa je obšla »hipna slabost.«43 Leta 1926 je bilo kopališče odprto od 19. juni- ja do 26. septembra. V 100 dneh kopalne sezone je bilo prodanih 14.754 vstopnic, kar je pomenilo 1155 več kot leto prej, 49 manj kot leta 1924 in 2741 manj kot leta 1923. Tudi leta 1926 so za slab obisk krivili vreme, v poletnih mesecih je bilo namreč le 22 vročih in 18 lepih, a vetrovnih dni, 15 dni je bilo spremenljivih, 15 oblačnih in 30 deževnih. Tudi tega leta na kopališču ni bilo veliko nezgod, zabe- ležili so 9 vbodov z žeblji in trskami ter steklom, 1 poškodbo čeljusti in 1 hipno slabost.44 Po koncu sezone 1926 so pristojne službe ugo- tovile, da so kopališke naprave »v skrajno slabem in nevzdržnem stanju.« V bazenih se je namreč na- bralo veliko blata, zaradi katerega se je kopališki splav vsak dan bolj pogrezal v strugo Ljubljanice. Grozila je nevarnost, »da se spodnji del splava, ki je zelo slabo pritrjen, odtrga vsled vodnega priti­ ska in splava po Ljubljanici v Grubarjev kanal ter povzroči tamkaj ogromne poškodbe morebitno že pri srednjem kamnitem stebru Karlovškega mostu ali pa pri zatvornicah. Odplavljenje splava bi lahko tudi imelo nedogledne posledice, ker bi se prav lahko pripetilo, da bi se pokvarile naprave vevške papirnice. Dogodi se tudi lahko, da event. odtrgani del splava pri prvem nalivu zajezi pravilen odtok vode in pov­ zroči poplavo na Ljubljanskem barju.«45 Odgovorni so menili, da je potrebno bazene sčistiti in spodnji del splava na več mestih temeljito pritrditi in s tem preprečiti morebitne poškodbe oziroma poplavo. Predlagali so tudi sanacijo vrhnjega dela splava, saj je bil les že močno preperel in segnit. Sejo mestnega magistrata ljubljanskega, ki je potekala 29. oktobra 43 SI ZAL LJU, 489, Reg. I., t. e. 2037, a. e. 1892, št. 296. 44 SI ZAL LJU, 489, Reg. I., t. e. 2037, a. e. 1892, št. 316. 45 SI ZAL LJU, 489, Reg. I., t. e. 2037, a. e. 1892, št. 318. 60 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XXIX, 2022, št. 2 1926, so zaključili črnogledo: »ker se nahaja cela naprava v zelo slabem stanju in bi se jo težko samo s popravili napravilo zopet uporabno.« Komisija je menila, »da bi bilo najbolje kopališče na Ljubljanici sploh opustiti.«46 Predlagala je, da bi se »napravo s kabinami vred preneslo na kako drugo, bolj priprav­ no mesto.« Pri tem je imela v mislih reko Savo, saj je mestna občina že od konca prve svetovne vojne tam načrtovala postavitev obsežnega obrežnega ko- pališča (Strandbad), pri tem je imela v mislih tudi podaljšanje »električne železnice« do Ježice. Proti temu predlogu se je vsul kup ugovorov, relativno prepričljivi so bili tisti gospodarske narave. Stroški za odkup novega zemljišča, razdiranje in prevoz celotne kopališke konstrukcije bi bili namreč precej visoki, nezanemarljivi pa ne bi bili niti stroški za postavitev temeljev na novi lokaciji, postavitev kom- pleksa in nakup materiala, ki bi se izkazal za nujno potrebnega. Ker bi realizacija tega projekta terjala dve poletni sezoni, je mestne veljake skrbelo, da bi bili Ljubljančanke in Ljubljančani predolgo časa brez prepotrebnih kapacitet za sprostitev. Odločili so se: »V tem položaju, v katerem se danes nahajamo, ko obstoja že eno kopališče, ni mogoče z ozirom na kratek čas do prihodnje kopalne sezone niti misliti, da bi se odpomoglo potrebi javnega kopališča na prostem na drug način kakor edino s popravo obsto­ ječega kopališča na Ljubljanici, to je samo s popravo in novim privezanjem plavajočega bazena.«47 • Po komisijskem ogledu kopališča spomladi 1928 je bilo ugotovljeno, da je »v splošnem še v vporab­ nem stanju,« vendar je bilo predlaganih več nujnih popravil48 (načrtovalo naj bi se tudi nov bazen49), ki pa pred odprtjem kopališča junija meseca niso bila izpeljana. Odzivov, ali so bili uporabniki to sezono s kopališko ponudbo zadovoljni, v gradivu žal ni zaslediti. Našla pa sem naslednjo zabeležko, ki oriše težave potnikov, ki so se na oziroma z Livade vozili s čolni: »Na Ljubljanici prevažajo kopalce iz Trno­ vskega pristana in Špice v mestno kopališče štirje čolni. Čolnarijo pa razen enega vsi 14 do 15 letni frkolini. Med njimi pa vlada velik boj za dinarje in 46 Ibid. 47 SI ZAL LJU, 489, Reg. I., t. e. 2037, a. e. 1892, št. 321. 48 SI ZAL LJU, 489, Reg. I., t. e. 2037, a. e. 1892, št. 338. 49 SI ZAL LJU, 489, Reg. I., t. e. 2037, a. e. 1892, št. 339, 341. vsak agitira in vabi čim več ljudi v svoj čoln. Tako je tudi včeraj zvečer, ob 7.15, ko so ljudje odhajali iz kopališča, štirinajstletni Jontes naložil v svoj čoln 12­14 ljudi, dasi ima čoln, ki je ozek le za 6­8 ljudi prostora. V trenutku, ko se je čoln odmaknil od bre­ ga, se je isti prevrnil in so skoro vsi popadali v vodo. Sreča je bila, da se je čoln prevrnil pri bregu in da so tako prihiteli na pomoč drugi ljudje /…/ fotograf Re­ šter z ženo in tremi otroci, ki so se od strahu tresli po vsem životu, gdč. Ela /…/, katera je pri tem izgubila v vodi ročno torbico z nekaj gotovine, zlato verižico in medaljon /…/ Gdč. /…/ katera je izgubila baje kar dve ročni torbici /…/. Ako bi se nesreča zgodila bolj na sredi Ljubljanice, bi se gotovo pripetila še hujša nesreča, ker so bili nekateri nevešči plavanja, med njimi vsi trije Reštrovi otroci. /../ Umestno bi bilo, da se prevažanje po otrocih enkrat za vselej prepove in se dovoli le starejšim in veslanja zmožnim ljudem.«50 Kljub vsemu je bil obisk Livade leta 1928, ki je bila zaradi ne najboljšega vremena odprta le od 17. junija do 14. septembra, zelo dober, prodanih je bilo več kot 21000 vstopnic (v povprečju je kopališče dnevno obiskalo okoli 240 oseb, zabeleženih je bilo 64 zdravniških posredovanj).51 Zaključek Zgolj bleda senca prejšnjih kopalnih sezon je bila sezona na kopališču Livada v letu 1929. Kopa- lišče je bilo odprto od 12. junija do 19. septembra, prodanih pa je bilo le 4944 vstopnic. To leto je ko- pališče kljub 50 lepim dnevom in nespremenjenim cenam zabeležilo najslabši obisk od odprtja bazena. Slab obisk je pripisati premajhnemu trudu in pre- pičlim vložkom za obnovo kompleksa – iz dopi- sa najemnika bifeja Mačka je celo razvidno, da je mestna občina »glavni del kopališča odstranila,«52 – predvsem pa otvoritvi kopališča Ilirija,53 enega od takrat najmodernejših srednjeevropskih kopališč. Kompleks, ki je lahko sprejel okoli 1500 oseb, se je ponašal s 100-metrskim skakalnim stolpom in olimpijskim bazenom, elitnost pa je dokazoval še z manjšim zimskim bazenom, vso potrebno kopa- liško infrastrukturo (298 kabin, 500 omaric, tople 50 SI ZAL LJU, 489, Reg. I., t. e. 2037, a. e. 1892, št. 349. 51 SI ZAL LJU, 489, Reg. I., t. e. 2037, a. e. 1892, št. 351, 355. 52 SI ZAL LJU, 489, Reg. I., t. e. 2037, a. e. 1892, št. 9818. 53 SI ZAL LJU, 489, Reg. I., t. e. 2037, a. e. 1892, št. 9817. VSE ZA ZGODOVINO 61 Mojca Šorn, »NA LJUBLJANICI PA VSE ŽIVO« ZGODOVINA ZA VSE prhe), obiskovalce in obiskovalke je razvajal celo z restavracijo, s kavarno, frizerjem, pedikerjem, z maserjem in radijskim aparatom.54 Naslednjo sezono, leta 1930, je občinski sve- tnik Ivan Dachs predlagal znižanje vstopnine v me- stnem kopališču na Ljubljanici: »Ker so se v kratkem času postavila v mestu in na deželi razna moderna 54 Šorn, Način preživljanja prostega časa, 116–118. Gl. tudi Bajd, Letna kopališča v Ljubljani, 23–38. Kladnik, Lju­ bljanske metamorfoze, 204 in 205. Kje so se Ljubljančani kopali nekoč. Drnovšek, Ljubljana na starih fotografijah, 58. Vodnik po Ljubljani, 151. kopališča, je mestno kopališče na Ljubljanici prišlo do malega ob vso veljavo. Kopališče na Ljubljanici bi se moralo povečati, ne pa še tisto kar že obstoja, zmanjšati tako, da res ni po­ dobno modernemu kopališču. Dokler bo kopališče ostalo tako kakor je, ni pričakovati nobenega dobrega obiska. Edina možnost je še, ako se vstopnina, katera je za tako kopališče previso­ ka, zniža za 1.­Dinar.«55 Kljub temu da se je bazen odprl 7. junija, je do 20. julija vstopnina znašala 3 Din in kabina 2 din, od tega dne do zaprtja bazena 15. septembra pa je veljala znižana cena 3 din za vstopnino in kabino hkrati. Znižana cena in 40 lepih dni, primernih za kopanje, pa k večjemu obisku kopališča na Li- vadi niso pripomogli – leta 1930 je bilo prodanih zgolj 3878 vstopnic.56 • Na Livadi je bilo kljub vsemu živahno tudi v obdobju po končani drugi svetovni vojni. Iz pričevanj57 in fotografij58 je razvidno, da so Lju- bljančanke in Ljubljančani ob lepem vremenu to lokacijo še vedno radi koristili. Viri in literatura Arhivski viri Arhiv Republike Slovenije SI AS 1886, Mestni preskrbovalni urad Ljubljana. 55 SI ZAL LJU, 489, Reg. I., t. e. 2037, a. e. 1892, št. 357. 56 SI ZAL LJU, 489, Reg. I., t. e. 2037, a. e. 1892, št. 378. 57 Spoštovana gospa Metka Hladnik, hvala, da si z menoj delila spomine na doživetja ob Ljubljanici. 58 Spoštovani gospod Zmago Tančič, hvala, da ste mi pomagali pri umeščanju fotografij v čas in prostor. Kopališče na Livadi, 10. 8. 1947. Foto: Vladimir Simončič – Vlastja (Muzej novejše zgodovine Slovenije, Fototeka, VS-K50/29) 62 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XXIX, 2022, št. 2 Muzej novejše zgodovine Slovenije MNZS, Fototeka. Zgodovinski arhiv Ljubljana SI ZAL LJU, 342, Fototeka. SI ZAL LJU, 489, Reg. I, Mesto Ljubljana. Splošna mestna registratura. Časopisni viri Slovenec, 1923. Jutro, 1923. Literatura Bahovec, Lidija Ariana: Livada na Ljubljanici. Voda. Zbornik študijske skupine Mestni muzej Ljubljana in Ljubljančani. Ljubljana: Mestni muzej, 2016, 43. Bajd, Ivanka: Letna kopališča v Ljubljani. Voda. Zbornik študijske skupine Mestni muzej Ljubljana in Ljubljančani. Ljubljana: Mestni muzej, 2016, 23–38. Drnovšek, Marjan: Ljubljana na starih fotografijah. Razstava fotografij iz fototeke Zgodovinskega arhiva Ljubljana. Ljubljana: Zgodovinski arhiv Ljubljana, 1985. Kladnik, Darinka: Ljubljanske metamorfoze. Ljubljana: Luxuria, 1991. Ljubljanica – kulturna dediščina reke. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2009. Mavrič, Darija: Srečevali so se ob Ljubljanici… Ljubljanica – kulturna dediščina reke. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2009, 181–188. Nabergoj, Tomaž in Matija Žargi: Ljubljanica od novega veka do zdaj: narava in kultura neke reke. Ljubljanica – kulturna dediščina reke. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2009, 145–150. Ovsec, Damjan: Oris družabnega življenja v Ljubljani od začetka dvajsetega stoletja do druge svetovne vojne. [Ljubljana]: Društvo arhitektov Ljubljane, 1979. Razvoj turizma v Sloveniji, ur. Franc Rozman in Žarko Lazarević. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1996. Šetina, Mateja: Kopališče na Livadi. Idejna zasnova kopališča na Livadi: diplomsko delo. Ljubljana: Fakulteta za arhitekturo UL, 2016. Šorn, Mojca: Način preživljanja prostega časa meščanov Dunaja in Ljubljane od druge polovice 19. stoletja do 30-ih let 20. stoletja. Razvoj turizma v Sloveniji, ur. Franc Rozman in Žarko Lazarević. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1996, 105– 121. Šorn, Mojca: Življenje Ljubljančanov med drugo svetovno vojno. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2007. Voda. Zbornik študijske skupine Mestni muzej Ljubljana in Ljubljančani. Ljubljana: Mestni muzej, 2016. Vodnik po Ljubljani. Tujsko­prometno propagandna brošura. Ljubljana: Reform- reklam-bureau Guido Zupan, 1931. Vrhovnik, Ivan: Trnovska župnija v Ljubljani. Ljubljana, 1933. Tiskani viri Definitivni rezultati popisa stanovništva od 31. januarja 1921. Sarajevo: Državna štamparija, 1932. Spletni viri Kje so se Ljubljančani kopali nekoč in kje se lahko kopajo danes, 26. 5. 2015, https://siol.net/trendi/potovanja/kje-so-se- ljubljancani-kopali-nekoc-in-kje-se-lahko- kopajo-danes-4207. Pridobljeno 24. 4. 2022. Zaradi nudistov je bilo kopanje v Ljubljanici prepovedano, 6. 7. 2018. https://siol.net/trendi/potovanja/zaradi- nudistov-je-bilo-kopanje-v-ljubljanici- prepovedano-foto-472158. Pridobljeno 24. 4. 2022. VSE ZA ZGODOVINO 63 Mojca Šorn, »NA LJUBLJANICI PA VSE ŽIVO« ZGODOVINA ZA VSE Zusammenfassung „AUF DER LJUBLJANICA ALLES LEBHAFT“ Die Gründung der Laibacher Badeanstalt Livada und die ersten Jahrzehnte ihrer Tätigkeit Der Fluss Ljubljanica und dessen rechtes und linkes Ufer hatten durch die Geschichte eine be- deutende Rolle im gesellschaftlichen Leben der Stadt der Stadt Ljubljana [Laibach]. In den Loka- len am Fluss ging es ebenso lebhaft zu wie auf den Booten, wo die Laibacher Abendessen veranstal- teten und Musik und Tanz genossen. Während des überwiegenden Teils des 19. Jahrhunderts und in der ersten Hälfte des 20. Jahrhunderts war der Fluss nicht mehr nur ein Synonym für Erholung und Vergnügen, sondern wurde auch für die Re- kreation und den Sport immer bedeutsamer. Auf großes Interesse stieß neben dem Rudern auch das Schwimmen, das im 20. Jahrhundert vom Fach als gesunde Aktivität bewertet wurde und daher Kindern und Erwachsenen, Männern und Frauen empfohlen wurde. An der Ljubljanica bot die Laibacher Stadtver- waltung ihren Bewohnern neben der Badeanstalt Špica, die im Jahr 1906 gegründet wurde, eine wei- tere geordnete Badeanstalt. Die städtische Badean- stalt Livada wurde am 2. August 1923 eröffnet. Ob- wohl der Bäderkomplex schön eingerichtet war und den Gästen verschiedene sportliche Aktivitäten bot (Tischtennis, Volleyball, Boule-Spiel), galten zwei Holzschwimmbäder, die einem riesigen Korb äh- nelten und am Boden und an der Seite aus Balken zusammengesetzt waren, als die wahre Attraktion. Die ersten Jahre war die Badeanstalt recht gut besucht, nach drei Jahren stellten die Stadt- behörden allerdings fest, dass der Komplex eine gründliche Renovierung benötigt. Obwohl die Sa- nierungsarbeiten nicht durchgeführt wurden, war der Besuch der Badeanstalt Livada im Jahr 1928, als sie aufgrund ungünstiger Wetterverhältnisse nur zwischen dem 17. Juni und dem 14. September geöffnet war, sehr gut, es wurden mehr als 21000 Eintrittskarten verkauft (im Durchschnitt rund 240 Besucher pro Tag). Das Jahr 1929 brachten dann eine Veränderung. Die vom 12. Juni bis zum 19. September geöffnete Badeanstalt verkaufte nur 4944 Eintrittskarten. Trotz 50 Schönwettertagen und unveränderten Eintrittspreisen verzeichnete die Badeanstalt im besagten Jahr den schlechtesten Besuch seit Beginn des Bestehens. Dieser schlech- te Besuch ist einerseits dem mangelnden Eifer für die Renovierung des Komplexes und den zu ge- ringen Investitionen dafür zuzuschreiben – aus dem Archivmaterial ist sogar ersichtlich, dass die Stadtgemeinde »den Hauptteil des Schwimmbades entfernte,« –hauptsächlich aber der Eröffnung der Badeanstalt Ilirija, einer der damals modernsten Badeanstalten Mitteleuropas. Dennoch ging es auch nach dem Ende des Zwei- ten Weltkrieges rund um die Badeanstalt Livada lebhaft zu. Aus Zeugnissen und Fotografien ist er- sichtlich, dass die Laibacherinnen und Laibacher diese Örtlichkeit bei schönem Wetter noch immer gerne nützten. Schlagwörter: Ljubljana, Badeanstalten, städti- sche Badeanstalt Livada, 20. Jahrhundert