KS — birokratske trdnjave politično ambicioznih upokojencev
Bemarda Rakovec, glavna ured-nica revije »Jana« in »mati župa-nja« iz Ljubljane Nuša Kerševan sta v flanku v obliki intervjuja dne 9. 3. 1988 pod naslovom »Srce v betonu« razglabljali o delu in iiv-ljenju v krajevnih skupnostih in ugotovile sledeče:
Da bi ne bilo eventualnih poz-nejših izgovorov, je najbolje, da kar prepišem njune besede. Ber-narda Rakovec v intervjuju »animi-ra« tovarišico Kerševanovo, ki jo imenuje kar »mati županja« (kot je iz njene izjave sklepati, ji ta naziv kar prija), dobesedno takole: »Ve-čino krajevnih skupnosti smo spre-menili v nekakšne birokratske trd-njave politično ambicioznih upoko-jencev« In kaj o tem misli »mati županja«?
V odgovoru na to Rakovčevo tr-ditev tov. Kerševanova razdeljuje obdobje na dva dela in sicer »na svoj čas« in pa »na sedaj«. In kaj ugotavlja »mati županja«? Kar citi-rajmo njeno izjavo: »Svoj čas so nam prav upokojenci s svojo aktiv-nostjo in širino pomembno oživljali mesto. Kajpak so nam še vedno dragoceni,* in v nadaljevanju: »zdaj pa marsikje poskušajo dobi-vati oblastno funkcijo, namesto, da bi uteleševali predvsem sosesko Ijudi, ki iščejo skupne interese in poskušajo svoj lokalni interes ume-stiti tudi štrše, v mesto.« Konec citatov.
No, malo se je treba zamisliti nad temi »nespornimi« ugotovitva-mi teh dveh »izrednih poznavalk« situacij v krajevnih skupnostih. Sem star Ljubljančan, bolje rečeno Šiškar, saj tu živim praktično vse svoje življenje (razen vojne in ne-kaj časa po njej), vsled česar se upam trditi, da se še kar spoznam na politično delo na terenu. Že kot aktivni javni uslužbenec in kot go-spodarstvenik sem deloval kot »kvazi« funkcionar v SZDL (takrat so nas imenovali »ofaiji«, v ZRVS (takrat je bila to ZROJ), ZZB, pa v športu in še morda kje. Takrat smo bili tnočno obremenjeni ne sa-mo na delovnem mestu, pač pa tudi na političnem delu, tam kjer smo delali. Pa to ni bilo vse: pro-stih sobot takrat še nismo poznali, še manj lastnih vikend-hišic, am-pak smo vsako prosto minuto kori-stili za udarniško delo na cestah, športnih objektih, stanovanjskih blokih. Bili smo res še kar aktivni!
Ko pa sem se pred leti upokojil, pa se je name vsul »plaz« vsehmo-gočih funkcij: SZDL, ZZB, SLO in DSZ, razne komisije, delegacije, še v Pionirski svet OŠ so me dali. Verjeli ali ne, sam se prav nič ni-sem silil, saj sem se želel vsled bo-lezni, vojne invalidnosti in iztroše-nosti le malo odpočiti. Pa ni šlo. Čutil sem za svojo dolžnost, da po-magam mladim, ki so se bolj orien-tiiali na delo v službi, na gradnji stanovanj in doma v družini. Vedel sem, da nas je ta zbirokratizirani
sistem prisilil, da simed cca 2300 volilci v KS razdelimo, reci in piši, skoro 170 delegatskih in odborni-ških mest. Teh pa se je precejšen del mlajSih kar rad iz že navedenih vzrokov otresel. Dejali so: saj ima-mo v KS skoro 750 upokojencev (od teh je 259 upokojenih borcev NOV) in ti imajo čas sestankovati, saj je - tako jih kar precej misli - vse brez haska. Pravijo takole: »O vsem itak odločajo tam zgoraj«, v KS pa se iznašajo samo želje, ki v glavnem naletijo na gluha u&esa. In tako se sestajamo, pri čemer pa prav nič ne poskušamo, kot trdi »mati županja«, dobivati oblastno funkcijo. Skušamo predlagati, po-magati, svetovati in opozarjati na-šo »oblast na vrhu« na pereče pro-bleme. Samo en majhen primerček naj navedem (tega se bo »mati žu-panja« gotovo spominjala), ko smo prav delegati (med njimi so bili tudi upokojenci-borci) opozarjali na nepravilnostih pri izbiri progra-ma IV. samoprispevka in na preve-liko »samozavest« podpredsednika mestne skupščine (sedaj so mu vo-lilci z veliko večino izrekli neza-upanje); upam, da to ni bila borba za oblast! Ne bi se želel spuščati v besedne boje, toda lahko nam »mati županja« verjame, da nam »penzionistom« prav nič ne roji po glavi oblast, ampak skušamo s svo-jimi skromnimi prispevki tej naši družbi pomagati, izbotjšati Ijudem življenjski standard, seveda pa sebi kakšen »odstotek« večjo pokojni-no. Zato smatram za veliko pod-lost napadati upokojence in jim pripisovati »politično ambicioz-nost«, ko pa vsi prav dobro vedo, da želimo svojim potomcem še z zadnjimi močmi izboljšati lepšo bodočnost; borimo se za svoje vnu-ke, na pa za sebe! Pustite nas na miru, ne podtikajte nam nekaj, za kar se nekateri sami najbolj borite, če pa povemo včasih kakšen kan-ček resnice, pa vam že ni prav. Spotikajte se nad tistimi, ki preje-majo »izredne« pokojnine, zivijo v dnižbenih vilah in se še vedno vozijo z družbenimi mercedesi, nam pa, ki se preživljamo iz mese-ca v mesec, se pehamo za »postavi-tve klopc v parkih«, za »pogostitve starejših občanov« in podobno, pa nam samo čestitajte!
Za konec samo še to: Nihče od nas upokojencev, posebno pa bor-cev, ne bo zapustil »birokratske trdnjave«, niti ne bo odnehal v svo-jem prizadevanju, da bo ta oblast ostala »naša« in da ne bo postala monopol nekaterih, ki so si prila-stili kot svoj »hoby«. Ta oblast je last vseh delovnih ljudi in občanov (med njimi so tudi upokojenci, ali ne?) Še bomo hodili na seje in kon-ference, čeprav naše sejnine niso plačane, pridemo nanje kar peš, niti se na koncu ne »oplajamo« z reprezentančnimi pojedinami, pač pa s sendviči, ki smo jih sami plačali. Pa brez zamere.
Milan Tomaž - upokojenec