R. Bazin-Kriha: Četrti revež. "jjj^^j^" a^ Je z'^ala svoje dete in pela eno onih starih pesmic, o katerih ^VrlJKMi: — kakor o nekdanjih romarjih — ne vemo, odkod so prišle. ^S^^gK Pred njo se je na pragu domačije raztezal ozek travnik, ki so *&Bm5& ga ovcji zobje sproti na kratko strigli in kjer so se na napetih vrveh sušile plenice in obnošene bele obleke. Nato so se videle bežeče pešcene ravnine, druga podobna drugi: vse zapuščene, neobdelane in puste, in če je piliala burja, je na njih zvenel kot srebro redko posejani biček, ko se je dotikal drug drugega. V lepih dneh se je v dalji videlo morje kot svetlobni trak: morje brez ladij in z obrežjem brez globine in zatišja. Dežela ni bila vesela, toda Julijani je bila všeč, ker je bila v njej rojena. Bila bi neobljudena, če bi ne bilo za domačijo nekaj s kamenitimi ograjami zavarovanih polj, kjer je še precej dobro uspeval oves, zelo dobro pa krompir. Česa rabimo Še več za srečo? Julijana ni mislila na to — ali bolje reoeno, nikoli ni razmišljala o tem. Ljubila je svojo Jazbino, zadnjo kmetijo, ki je kot sablja štrlela v pesek. Rada je imela svoje štiri otroke in svojega moža, ki ga je vzela revnega in ki je v znoju skrbel za druiino: zdaj je kopal zemljo, zdaj spravljal halogo (morski izmeček) ali pa s sta-rejšim sinom metal mrežo v morje. Zelo so se ji smilili berači, ki so hodili mimo, in v svojih šesterih ljubeznih in eni usmiljenosti po pravici ni ni-komur zavidala življenja. ! 92 \ Tistega vecera je bilo sivo, težko vreme, ki je ožilo obzorje in ni kazalo prave ure. Vendar pa se je zdaj solnce spravljalo spat. Droben dež je padal skozi dimnik na pokrovko vrh lonca in cvroal na žerjavici. Mož je oil s sinom Hervejem na morju, žena pa je zibala najmanjšega otroka in pela brezkončno pesem dolgih čakanj: Ura ni še sedem in pol. Slišiš burjo, ki divja? Jo slišiš, ko buči in piha? In z neba dež naliva. Ob hrupu nevidne pregraje, ki se je odprla in spet zaprla na dvorišdu, se je Julijana zganila. Posluhnila je. Samcat korak je odmeval po razmo-čenih tleh. »Nista ona,« je pomislila. Mož, ki je nosil na koncu palice prenaočen zveženj, se je kot senca prikazal v odprtini vrat. Zbala se je Julijana, ker je bila sama. Videla je samo dvoje rusih oči, ki so jo gledale, in brado pocestne barve, na pol belo, na pol plavo, razkuštrano v slabem vremenu in razmočeno v dežju. >Kaj bi radi?« je dejala. »Prenočišča?« Mož ni odgovoril in je samo prikimal. Zdelo se ji je, da ga pozna; zakaj Jazbina je ležala na samem, proč od mest in vasi, in večkrat so v njej prenočevali potniki in postopači. >Pojdite na ^keden]; lezite na slamo, ki je tam nastlana. Mož vam bo kmalu prinesel večerjo; slišim, da prihaja.« Slišala je le svoje srce, ki je govorilo: »Pridi, pridi!« in ki se je zdaj umirjalo. Mislila je na dojencka in mirno je pela naprej, ko se je berač odstranil. Ura ni še osem in pol... Iirtela je še mlad, ozek obraz in pod kostanjevimi, na pol pokritimi lasmi črne oči, ki so rade jokale, se hitro vznemirile lin se le redkokdaj smejale in še to le za hip. Bila je v njej zares prava mati, vsa preprosta, ki je v samoti polj ostala nedotaknjena. Kadar je Julijana hotela, se je krepki in sirovi mož skoraj vedno vdal; nezavestno je imel občutek popolne var-nosti v hiši, ki jo je ona urejala brez hrupa in brez počitka, in on, ki je bil vedno zunaj v vetru obrežja ali morja, je kazal bele zobe, kadar je prišel domov. Roka, ki je zibala, je zmanjševala potegljaje. Potem se je stresla in spustila pleteno košaro, ki ni več tožila. Veter je pa še huje stokal okoli hiše, in mati je postala uboga samotna žena, ki je čakala in tarnala. Da se ne bi plašila, je vstala in pripravljala večerjo. Minilo je še pol ure; nastala je noč. Naenkrat: »Glej nas!« je rekel mož. »Laoen sem. Slab lov sva imela!« Vstopil je. Bil je pol kmet, pol mornar, oblecen v plavo platno in pokrit z rumeno, povoščeno čepico. Njegova glava z globokimi, črnimi očrtri 93 se je sklonila v senco sobe, da bi poiskala mater, ki se je skljucila poleg ognpšča in kuhala juho. Žena ga Je opazila, ga pozdravila z glavo in se nasmehnila sinu, ki je skušal gledati preko oeetove rame. »Dober večer, mamak Objela je velikega sina, ki ji je nudil od soli in megle vlažna lica, in vžgala svečo, s katero je dozdaj varčevala. Plamen je obsvetlil košaro ob steni, kjer so capljale tri rdeckaste, kot vaze pobarvane ribe pod dvema rakovicama (majhen morski rak) z zvezanimi škarjami, podobnimi marmornatenm produ. »To bo juha za jutri,« je rekel mož. »Morje je prehudo. Jejmo!« (Nadaljevanje.)