IB t h *• OTON ŽUPANČIČ CICIBAN 0*1 '' /v hJLA-1 +J2AAA 'Ul «/< ■'TOJie^K. / V LJUBLJANI MCMXXXII £b07(>4 «.) »> iu O OPREMIL IN ILUSTRIRAL NIKOLAJ PIRNAT IZDALA »UMETNIŠKA PROPAGANDA". 4 Čase pregledujemo, zase koledujemo in za lepo leto mlado preobračamo navado: nič od vas ne prosimo, mi darove nosimo, meh za smeh in vrečo sreče Ciciban za nami vleče, ne za hišo zidano, le za voljo zidano! 6 V dve gube vsi hodimo, milo Jero vodimo, venomer se cmiha, joče, Bog ga vedi, kaj si hoče: radi jo spečali bi, dober kup jo dali bi: kdor naprti jo na rame, za nameček naj si vzame še čmerike butaro, kisa polno čutaro! 8 Staro šego hranimo, novo leto znanimo: mladi Božič in Marija bodi naša tovaršija: dani so obeti nam, zlata zvezda sveti nam, njene se držimo poti, da nas zloba ne zaloti starega prismodeža kruteža Herodeža. DEDEK SAMON6G Pase dedek Sainonog, čredo vrača skok na skok, ovce bele, koze črne; kadar čredo vso zavrne, kadar čredo vso napase, druga noga mu izrase. OTROCI SPUŠČAJO MEHURČKE Sonce, zeml ja, mesec vrte se brez kolesec, letijo brez peresec, v nebo se točijo, na vejo skoči jo, brez poka počijo. 14 POSTOVKA Kako pa postovka leta? Tako-le, tako-le, tako-le, tako postovka leta, nebeški strop ometa. Kako pa postovka kroži? Tako-le, tako-le, tako-le, tako postovka kroži, čez svet peroti proži. Kako pa postovka melje? Tako-le, tako-le, tako-le, tako postovka melje, na zemljo ništro stelje. m Ciciban se cmeri za dve mili Jeri. Hitro, hitro meh za smeh, vleci ga po vseh koteh, meči ga ob tla, pod strop, in ob steno, hop, hop, hop! Pok! — se meh razpoči, smeh iz njega skoči. 18 PLES KRALJA MATJAŽA Enkrat naprej, enkrat nazaj kralj Matjaž si izbira raj. Gori in doli, tretjič okoli — kralj Matjaž si Alenko izvoli. Trikrat po sredi, četrtič na kraj: »Kralj Matjaž, Alenko nazaj!« Roke nav/križem — križa — kraža — l utki, lovite kralja Matjaža! Bijmo s petami — tok, tok, tok! Konjič Matjažev — skok na skok. VRABCI IN STRAŠILO Čiv-čiv, čiv-čiv, še dolgo bom živ, živ-žav, živ-žav, še dolgo bom zdrav: na sredi polja tri vreče prosa! Čiv-čiv, živ-žav, vse prav? Vse prav! Čiv-čiv, čiv-čiv, saj nisem jaz kriv, živ-žav, živ-žav, če mož je brljav, če metlo ima, pa mesti ne zna. Čiv-čiv, živ-žav, vse prav? Vse prav! LISICA Kurice — stojte, nič se ne bojte, tetka prišla je k vam po slovo obrije si glavo, pojde v puščavo, rožni tam venec prebirala bo; skorje drobila, vodo bo pila, k nebu kot ve, se ozirala bo. Kurice — stojte, nič se ne bojte, tetka spokornica jemlje slovo. KROPARJI Kdo pa tisti so štorkljači? To so kroparski kovači, to žebljarji so iz Krope, hodijo ko v mlinu stope: cop — cop — cop, lop — lop — lop! Kdo pa tisti so trkljači? To so kroparski kovači: kladivo jim v roki pleše, pesmi poje, iskre kreše: plenk — plenk — plenk, žvenk — žvenk — žvenk! ZVONOVI Bim-bim, bim-bim! Jaz dan zvonim, na okna vsa trkam, zaspance budim, budim — bim-bim! Bam-bam, bam-bam! Jaz sonca vam dam, en pehar za polje, en pehar za hram, ga dam — bam-bam! Bom-bom, bom-bom! Kje tvoj je dom? Kdor pot si izgrešil, jaz vodil te bom na dom — bom-bom! ŽABE Rega, rega, rega, rega, vedno hujša je zadrega, sonce že do dna nam sega, jojmene, kaj bo iz tega! Kum, kum, le pogum: slišal sem od juga šum! Kvak, kvak, glej oblak, glej oblakov sivih vlak, vedro vode nosi vsak, kmalu bo vse polno mlak! Rega, rega, rega, rega, Bog nas reši vsega zlega! Kum, kum, le pogum! Kvak, kvak, glej oblak! USPAVANKA Kaj bo sinku sen prineslo? Ptičje krilo, tenko veslo, ali kita rožmarina? A ja tuta, nana nina! Krilo se je utrudilo, veslo se je polomilo, suha kita rožmarina — a ja tuta, nana nina! Kaj bo sinku sen prineslo? Niti krilo, niti veslo, niti kita rožmarina, le popevka materina: a ja tuta, nana nina! PISMO Prišlo je pismo iz daljne dežele, iz daljne dežele, iz tujega kraja, iz tujega kraja, od zamorskega kralja, belo pismo, črn pečat. Kakšno je dano v tem pismu povelje? Kakšno povelje, kakšni ukazi? Kaj-li nam hoče, kaj-li veleva? Pojdimo, pojdimo pisma brat! »To je povelje zamorskega kralja: Vi neugnani vsi Cicibani morate biti hitro zaspani, kakor bi trenil, morate spat!« BREZA IN HRAST Breza, breza tenkolaska, kdo lase ti razčesava, da stoje ti tak lepo? Ali mati, ali sestra, ali vila iz goščav? Niti mati, niti sestra, niti vila iz goščav, tihi dežek opoldanji, lahni veter iz daljav. — Hrast, hrast kodrogrivec, kdo lase ti goste mrši, da so kuštravi tako? Ali mačeha hudobna, ali sto sovražnikov? Niti mačeha hudobna, niti sto sovražnikov, mršijo mi jih viharji sred noči o polnoči. PASTIRČKI Bilo je sedem hudih let, bilo je sedem pustih paš, bilo je sedem suhih krav. Sedmero je pastirčkov nas, zdaj tolste krave gonimo, na polno pašo hodimo, okrogle pesmi piskamo. Saj smo prebili sedem let, prebili sedem hudih let, prestali sedem pustih paš, prepasli sedem suhih krav, da ni nobeden »joj« dejal! ZELENI JURIJ Jurij Zeleni se z mavrico paše; srečno, veselo selo bo naše: že za vodo čez travnike jaše. Z glavo namigne — trava se vzdigne, obraz okrene — veje odene, z okom obrne — cvetje se strne. Jurij Zeleni, ne hodi drugam, vinca in pesmi poln je naš hram, drago bo tebi, milo bo nam. —• Dobri ljudje vi, jasno vam lice! Rad bi popeval z vami zdravice, ali gole so Slovenske Gorice. Jasno vam lice, misel najbolja! Z vami ostati bilo bi me volja, a na Koroškem še pusta so polja. Pusta so polja, slana in mraz, treba hiteti, kliče me čas, ali ob leti spet bom pri vas. — Konja vzpodbode, v daljo izginja, cvetje, zelenje za njim se razgrinja, da nas Zelenega Jur ja spominja ... POMLADNA LADJA Kam bi s to pomladjo? Nam je je preveč; naložimo ladjo, odpeljimo jo preč! Zelenino mlado trgajmo naokrog, ti oberi livado, ti opleni log. Tiste cvetne kite dajte sem najprej, jambor opletite z mrežo gostili vej. Kaj še pojde z nami? Nagelj in rožmarin, naj nam v srcu drami zemlje domače spomin. Ptička najbolj vesela, z gnezdom vred na krov! Boš nam slovensko pela, kakor zvonček nov. Kje so tisti kraji, kjer vse leto in dan, o božiču in v maji svet je v led vkovan? Mulasti, nesrečni kučmarji tam žive, sredozimci večni v usta pest tišče. Tja gremo s pomladjo, nam je je preveč, naložimo ladjo, odpeljimo jo preč! CICIBAN IN ČEBELA Čebelica leti z neba, leti leti vse niže, vse niže in vse bliže čebelica leti z neba. »Čebelica, odkod in kam te nesejo peroti po jasni zračni poti? Čebelica, odkod in kam?« »»Kje pa je tisti Ciciban, ki venomer razgraja, ki mamici nagaja, kje pa je tisti Ciciban?«« »Če bil bi tukaj Ciciban, čebela svetlokrila, kaj bi mu naredila, če bil bi tukaj Ciciban?« »»Če bil bi tukaj Ciciban, takoj mu bridko želo zapičim v trdo čelo, če bil bi tukaj Ciciban.«« »Potem bi jokal Ciciban in kričal na vse grlo, da vse bi skupaj drlo, tako bi jokal Ciciban.« »»O naj le joče Ciciban, kriči naj kakor hoče, zvoniti izza toče nič ne pomaga, Ciciban!«« »Kaj misliš, da bi jokal sam? Jokala brez pokoja bi še-le mama moja; kaj misliš, da bi jokal sam?« »»Kaj tudi joče mamica, če Cicibanček skače, pa si raztrga hlače, kaj tudi joče mamica?«« »Če hlače strga Ciciban, jih mamica zašije, a očka mu nabije s cvetlično bilko zadnjo stran.« »»Premotil si me, Ciciban; ne vem, kaj sem hotela, po kaj sem priletela; premotil si me, Ciciban.«« »O, saj pove ti Ciciban, le prašaj ga, čebela, po kaj si priletela; ne laže pa ne Ciciban!« »»Če pa ne laže Ciciban, potem je fant od fare; naj skače, vse potare; da le ne laže Ciciban!«« In: »Cici-Cici-Ciciban!« čebelica prepeva, vse više poleteva, za njo mi gleda Ciciban. POVABILO Stari prijatelji, pravo poštenje — pridite, pridite k nam na proščenje! Kolikrat smo se pri vas že gostili, enkrat bi radi ljubav vam vrnili. Vse je pripravljeno: skleda pri skledi, noži in vilice, kupice v redi; vi prinesite s seboj le prigrizka, malo prigrizka in malo oblizka, pa bomo jeli in pili in peli, stari prijatelji, skupaj veseli! Stari prijatelji, pravo poštenje pridite, pridite k nam na proščenje! MEDVED Z MEDOM Skoči, brate, na medveda! — Pa zakaj? Vkradel nam je lonec meda. — Pa zakaj? — Lačni so mu medvediči. — Pa zakaj? — Prazni so še vsi grmiči. — Pa zakaj? — Saj ne upajo si cvesti. — Pa zakaj? — bi vtegnil jih za mesti, zakaj? — Burja se čez plan hohoče. — Pa zakaj? — Jug je prepoditi noče. — Pa zakaj? — Ko pa ni še božja volja! Bratec, a j: božja volja je najbolja. Naj le Jug na Burjo maline in pomlad na zemljo dahne, cvet in sad rode grmiči, najedo se medvediči: takrat skočim za medvedom pa mu vzamem lonec z medom! STARI MEDO Brunda gunda, brunda gunda meda polna skleda! Stari Medo — bistra glava: prazna skleda — Medo spava Brunda gunda, brunda gunda meda polna skleda! Če pa vidi polno skledo, rad vam pleše stari Medo! Brunda gunda. brunda gunda meda polna skleda! LENKA Lenka se šeta — metla pometa; Lenka počiva —• igla ji šiva; Lenka pred duri peč se zakuri, a kokotiček skoči v lončiček, leže v ponvico, dvigne glavico: »Lenčica, Lenka, kikeriki! Sem že pečenka, jest se mudi!« ZLATO V BLATNI VASI Prišli trgovci z novci za šalo v Blatno vas zares, Prišli so slepci s cepci za šalo v Blatno vas zares, in pikapoka šlo je, brž lonec je nadvoje, Prišli so norci s korci za šalo v Blatno vas zares, planili so po zlatu, raztresli ga po blatu, Prišla je putka tutka za šalo v Blatno vas zares, vse blato potacala, zlato je pozobala, In Blatničani zbrani sklenili so v en glas zares: »Ta puta kokodajea bo nesla zlata jajca!« Potem pa pit, haha, zares, vsi Blatničani zbrani. ZVEZDOZNANSTVO Cicibanček, vedi: sonce je na sredi v lepi zlati skledi. In v njegovi zarji zemlja kolobari. Okrog zemlje tava luna vrtoglava. Zemlja, vsi planeti v vajeti zajeti, k soncu so pripeti. Sonce vsepovsodi njihna pota vodi. Bog jim sonce ukrade, v nič ves svet razpade. — Cicibanček gleda: prazna sončna skleda, njemu v glavi — zmeda. MEHURČKI Cicibanus, on je danes Coprianus: Coper, coper, hudi čar, vsakemu iz lonca dar! Najprej sonce! Komu sonce? Sonce Bogu: iz njegovih zlatih rok sije slava vseokrog. Potle luna! Komu luno? Luno mami: vsako noč bedi za nas, z luno ji bo krajši čas. Tretje — zemlja! Komu zemljo? Zemljo očki: preoral jo bo, sejal, bo pogače nam dajal. USPAVANKA Kaj se sveti rimska cesta? Bratca dva po nji mi gresta; ne kar taka bratca dva, božja sta krilatca dva; za roke se vodita, tiho, varno hodita, da ne škriplje pesek zlati: naše dete mora spati. VEVERICA Vejica orehova, vejica ti leskova, zgani se, skloni se, nagni se k meni, daj mi lešnik, daj mi oreh — veš-li, koga z njim pogostim Če se pa nočeš skloniti, moram nate skočiti! vso te otresem, vso te oberem, lešnike vse, orehe vse Cicibanu podarim, tebe pa, vejica revica, tebe pa golo pustim. Smuk — smuk — smuk! S suhega na zeleno, z zelenega na cvetoče, s cvetočega na zoreče — smuk — smuk — smuk! CICIBAN — CICIFUJ Ciciban teče v zeleni dan; ptičica znanka v goščavi vsak dan lepo ga pozdravi: »Ciciban, Ciciban, Ciciban, Ciciban, dober dan!« Ciciban, kaj pa je danes, čuj! Kaj ti to ptička prepeva? Po vsej dobravi odmeva: »Cicifuj, Cicifuj, Cicifuj, Cicifuj, fej in fuj!« Ciciban misli: »Zakaj Cicifuj?« takrat si roke zagleda, pa se domisli: »Seveda, danes se nisem umil še, fej, fuj, danes sem res Cicifuj!« Bister potoček se vije čez plan, preko kremenov se lije; Ciciban v njem se umije, ptička zapoje spet: »Ciciban, Ciciban, dober dan!« TUREK Dolg je nos, turški nos, bradavic je poln, krive coklje, turške coklje, kot na Savi čoln. Ali fes, turški fes — kakor makov cvet! Hej, in pas, turški pas — z mavrico prepet. Turek, daj meni fes, meni fes in pas — coklje, nos nosi sam. sebi v slavo, čast! CICIBAN POSLUŠA OČETOVO URO Očka, pa kaj je v tej zlati igrački? Kaj to nabija nalahno ves čas? — Ciciban, veš, to so drobni kovački, božji kovački, da kujejo čas. Kujejo dneve in tedne in leta, s kladevci naglimi kujejo čas, vsemu, karkoli pod soncem se kreta, k rojstvu in k smrti zvonkljajo ves čas. Tik-tak! na delo, v skrbi nas budijo, pota nam merijo, spremljajo nas, vsakemu svojo pojo melodijo, srcem človeškim skrivnosten ukaz. — Očka, povej mi: ti božji kovački . . . ali bi slišal njih pesem i jaz? — Sinko, le skloni uho k tej igrački, čul boš, kako se ti kuje tvoj čas. — Čudo prečudno! Res pojejo meni! »Ciciban, Ciciban!« slišim ves čas, drobno kot ptičke na veji zeleni: »Ciciban, tebi zlat kujemo čas!« $ NAŠE LUČI Odgovori, Ciciban: kaj je naša prva luč? Naša prva luč je sonce: z zlato roko svet odgrinja, zlatih ciljev nas spominja. Sonce je zašlo za goro; odgovori, Ciciban: kaj je naša druga luč? Naša druga luč je mesec: daleč smo se zanočili, v mesečini prav hodili. Sonce je zašlo za goro, mesec je odšel za soncem; odgovori, Ciciban: kaj je naša tretja luč? Naša tretja luč je ogenj: gospodarja, vso družino zvabil v svojo je svetlino Sonce je zašlo za goro, mesec je odšel za soncem ogenj v hiši je ugasnil; odgovori, Ciciban: kaj nam je četrta luč? Luč četrta je beseda: jasna hodi med narodi, dušo k duši tajno vodi. Sonce je zašlo za goro, mesec je odšel za soncem ogenj v hiši je ugasnil, sam ostal si brez besede; odgovori, Ciciban: kaj je naša zadnja luč? Naša zadnja luč je duh: vse je mračno, duh nam seva, k Bogu pota razodeva. <3* CICIBAN ZASPI Ciciban je zaspan. Dajte mu blazino — mehko mahov ino; dajte mu odejo — jablanovo vejo. Veter z gore piha, jablano razniha, veja se uvije, Cicibana skrije, z listjem ga prevleče, s cvetjem ga omeče. SLOVO Kaj pravi ptica v zraku, kaj? »Na nebu ni nikjer pregraj!« Dejala sta mi val in brod: »Nihče ne vpraša nas, odkod?« Zapel je v meni tajen glas: »Zakaj ne hodiš k svojim v vas Ne sme beseda kar naprej svobodna preko vseh ti mej? Saj koder govor naš je znan, povsod doma je Ciciban ...« Po naši zemlji se ozrem, zgrozim se in oči zaprem . . .