SLOVENSKI TISK V ARGENTINI PO DRUGI SVETOVNI VOJNI
Irene Mislej
Slovenska skupnost v Argentini se je oblikovala v poznih dvajsetih in začetnih tridesetih letih s prihodom primorskih Slovencev, ki so se izseljevali iz okupirane domovine. Tej največji skupini so se pridružili še drugi, ki so prihajali iz Jugoslavije. Njihovo bogato kulturno življenje je bilo že vsaj deloma predstavljeno slovenski strokovni javnosti.1 V prejšnjem članku je Aleš Brecelj podal razvoj tiska v letih do druge svetovne vojne. Namen tega prispevka je nadaljevanje tega pregleda. Skupnost je v prvih letih povojnega obdobja doživela hude udarce, kar jo je pripeljalo celo do njenega zmanjšanja in prezgodnje utopitve v argentinskem svetu. K temu je pripomoglo tudi dejstvo, da sta s prihodom političnih beguncev - po letu 1947 - nastali dve povsem ločeni skupnosti, od teh pa je bila povojna neprimerno bolj izobražena in strnjena. V tem prispevku se omejujem na pregled slovenskega tiska, ki je nadaljeval tistega pred vojno.
Ko so prispele prve novice o napadu na Jugoslavijo, so Slovenci v Argentini organizirali pomoč svoji domovini. Po zgledu iz časov prve svetovne vojne se je osnovala organizacija Jugoslovanske Narodne Obrane2. V tistem času je izhajal v Buenos Airesu tednik Slovenski list 3, ki je nastal z združitvijo Slovenskega tednika 4 in Novega lista 5. Poleg tega je izhajala tudi mesečna revija Njiva s, ki so jo pisali in izdajali levičarsko usmerjeni rojaki in organizacije. Mesečno je izhajala tudi revija Duhovno življenje z versko in kulturno vsebino.7 Občasno se je pojavila publikacija Naš dom 8, ki jo je izdajalo društvo istega imena. Slovenska skupnost je bila torej kar dobro informirana ne samo o aktivnostih lastnih društev, ampak tudi o razmerah v domovini. Tisk je odražal pluralnost političnih stališč, Slovenski list je že po svojem nastanku združeval dve tendenci: po eni strani se je odzval večini bralcev, to je primorskim Slovencem, ki so bili angažirani
proti fašistični Italiji. Po drugi strani je upošteval tudi tiste Slovence, ki so bili jugoslovanski državljani. Pomemben podatek je že ta, da je bil pobudnik za nastanek tednika sam poslanik Kraljevine Jugoslavije dr. Izidor Cankar. Revija Njiva pa je prinašala poleg novic tudi članke z odkrito socialistično in komunistično vsebino. To je povzročilo, da so jo oblasti po vojaškem udaru leta 1943 prepovedale. Duhovno življenje je v teh letih urejal izseljenski duhovnik Janez Hladnik, ki je nasledil ustanovitelja Jožeta Kastelica. Med vojno je v skupnosti prišlo do neizogibne polarizacije zaradi poteka vojne in upora v domovini. Potrebno je omeniti, da vir informacij ni bilo samo poslaništvo, pač pa je slovenski tisk velikokrat pobral novice in komentarje iz splošnega argentinskega časopisja. Prve novice o Titovih partizanih so se začele pojavljati sredi leta 1942, in sicer je bila prav Njiva tista, ki je avgusta 1942 objavila Klic Osvobodilne fronte civiliziranemu svetu.0 Prispevek so uredniki pobrali kar iz moskovskih radijskih poročil. Novico je malo pozneje komentiral Slovenski list hkrati z informacijo, da je D. Mihajlovič padel v nemilost.10 Od tega trenutka so se novice množile in prav to je povzročilo razkol v skupni organizaciji Jugoslovanske Narodne Obrane. Nastali sta dve, ki sta nekaj časa celo nosili isto ime. Slovenski list je v tem času izgubil plačano mesto urednika, Jan Kacin11 si je bil prisiljen poiskati drugo službo. Tednik se je še bolj oprijel centralistične jugoslovanske linije. Zaradi pomanjkanja moči je moral priskočiti na pomoč celo izseljenski duhovnik J. Hladnik Po prepovedi Njive so se pojavile razne enkratne publikacije in letaki, ki so pozivali k pomoči v okviru nove organizacije Svobodna Jugoslavija. S ponovno vzpostavljeno demokracijo - vojaški režim je razpisal volitve - so Primorci začeli izdajati Pravico 1SS, prva številka je izšla septembra 1945. Direktor je bil Ludvik Furlan, urednik pa Franc Birsa, sodelavci so bili v glavnem še vsi nekdanji pisci pri Njivi in ostalem delavskem tisku: brata Drašček, Franc Birsa, Jan Kacin. Slovenski list je v tem času praktično nehal izhajati, Hladnik ga je zapustil nekemu konzorciju, ki pa je leta 1945 iskal stik s Pravico, zaradi združitve. Hkrati so tekla pogajanja za združitev vseh slovenskih društev v eno samo organizacijo.13 Pobuda ni bila nova, saj so to že nekajkrat prej poskusili uresničiti. To idejo so v glavnem zagovarjali levičarji. Duh teh prizadevanj je bil posnemati Osvobodilno fronto doma oziroma Ljudsko fronto, ki so jo že vsa predvojna leta podpirali komunisti. Avgusta 1946 so vsa slovenska društva osnovala Slovenski svet, ki je
imel nalogo ustanoviti novo, skupno organizacijo. Prva posledica tega je bila združitev Pravice s Slovenskim Ustom v Slovenski glas. 14 Prva številka novega časopisa nosi hkrati številko 24 (po Slovenskem listu). Prvi odgovorni direktor je bil Jože Novinc, administracijo je vodil Metod Kralj, uredništvo je bilo sprva skupinsko, v dvajseti številki pa najdemo novico, da je glavni urednik Slavko Škof, sourednika pa Stanislav Baretto in Mirko Sčurk. Sodeč po teh imenih, je bil časopis osnovan politično pluralno, o novi Jugoslaviji pa je pisal z veliko simpatije. V zadnjih mesecih vojne so namreč primorski Slovenci in Hrvati ustanovili Odbor za jugoslovansko Primorje, ki se je aktivno vključil v prizadevanja, da bi podprli uresničitev sanj in upov teh rojakov.
Duhovno življenje je v tem času že povsem odkrito pisalo o domobrancih in o nasilju nad njimi, celo o vrnitvi in njihovem poboju s strani partizanov in novih oblasti. Razkol je bil popolnoma jasen. Sam Janez Hladnik je posredoval pri argentinskih oblasteh za potrebna dovoljenja, da bi se begunci naselili v Argentini.15 Od leta 1946 so že začeli prihajati, najprej posamezniki, pozneje pa cele skupine. Revija Duhovno življenje je s tem dobila nove, drugačne bralce in se je morala prilagoditi tej bolj zahtevni populaciji. Leta 1949 je Hladnik povabil Ladislava Lenčka in mons. Antona Oreharja k uredništvu, naslednje leto pa je delo popolnoma prepustil Ladislavu Lenčku. Tako so predvojni slovenski kristjani ostali brez glasila. Revija se je večkrat spremenila, prihajali so novi uredniki, a še vedno izhaja v Buenos Airesu.
Leta 1948 so predvojni priseljenci ustanovili skupno organizacijo Slovenski ljudski dom. Njeno uradno glasilo je postal Slovenski glas. 16 Levičarska linija je vedno bolj prevladovala, tako je souredništvo najprej zapustil Stanislav Baretto, oddaljili so se tudi drugi sodelavci. Septembra 1948 pa je resolucija Informbiroja še dodatno zapletla razmere tako v slovenski kot v jugoslovanski skupnosti, kjer je delovala močna komunistična skupina. Slovenski glas je tako strnil svoje stališče: "Z narodom v osvobodilni borbi, z narodom ob reševanju njegovih teženj." 17 Hkrati pa so vsi slovenski delegati v Centralnem jugoslovanskem svetu izjavili, da niso pripravljeni razpravljati o jugoslovanski notranji situaciji. Svet se je v večini pridružil mnenju, da je "stališče jugoslovanskih voditeljev vredno obsodbe" 1S. Novembra 1948 je prevzel uredništvo Jan Kacin.
General Peron, ki je bil takrat predsednik argentinske republike, je vodil splošno protilevičarsko ofenzivo, predvsem na sindi-
kalnem področju. V vseh slovanskih skupnostih (v Argentini je že pred vojno živelo veliko evropskih narodnosti, med njimi tudi močne slovanske: Poljaki, Čehi, Rusi itd.) so bile močne levičarske skupine in društva, ki so med vojno organizirali odmevne slovanske kongrese. V Slovansko unijo so pristopila tudi jugoslovanska društva in Slovenski ljudski dom predvsem z namenom, da bi izkoriščali usluge Slovanske tiskarne.10 Marca 1949 je bil odprt 3. Slovanski kongres a je doživel ne samo nasprotovanje, pač pa tudi pravi napad skupin, ki jih Slovenski glas označuje kot "ustaše in četnike". 20 Posredovala je policija, 25. aprila je bil izdan odlok o prepovedi delovanja Slovanske unije skupaj z vsemi pridruženimi članicami, 26. aprila je policija zapečatila vsa društva. Nekaj dni prej je imel Slovenski ljudski dom svoj občni zbor21, na katerem pa ni sodelovalo Gospodarsko društvo Naš dom, ki se je umaknilo iz političnih razlogov. Že prej je podobno storila tudi Samopomoč Slovencev. Tako sta bili ti dve društvi izvzeti iz odloka. Komaj leto dni pozneje so oblasti prepovedale tudi Slovenski glas. 22
Močno okrnjeno društveno življenje pa le ni povsem zamrlo.
V	Našem domu so celo dvakrat izdali revijo z istim imenom (v letu 1951 in 1952).23 Skupina Slovencev pa je že leta 1950, takoj po ukinitvi Slovenskega glasa, oblikovala konzorcij, ki je začel z izdajanjem petnajstdnevnika Nova domovina. 24 Prva številka je izšla 30. avgusta 1950. Glavni urednik je bil Andrej Škrbec26, sodelovali so številni pisci, ki so pisali že za prejšnje publikacije. Uredništvu je uspelo pridobiti celo inž. Cirila Jekovca, človeka, ki je prvi pisal in objavil slovensko besedo v Argentini, da je vodil dve rubriki: Pod lipo in Argentinske vesti. Potrebno je omeniti še enega sodelavca, ki je bil prav v teh letih izredno aktiven tudi na glasbenem področju: gre za Cirila Krena26, ki je pisal tako o glasbi (sam je skladatelj in zborovodja) kot o literaturi in likovni umetnosti. Dvakrat je uredil Umetniško prilogo z ilustracijami Vladimirja Fujsa, prekmurskega rojaka.27 28. decembra 1950 je bil v Buenos Airesu ustanovljen Argentinsko-jugoslovanski inštitut za kulturo, kjer so sodelovali tako argentinski kulturni delavci kot pomembne osebnosti iz jugoslovanske skupnosti. Inštitut je s finančno podporo jugoslovanskega veleposlaništva izdal tudi revijo Naša stvarnost, v kateri so v glavnem reproducirali članke iz Jugoslavije.28 Namen te razkošne revije je bil predstavitev SFRJ v argentinskih krogih. Sem pa tja je bilo nekaj izvirnih člankov: od Slovencev sta sodelovala inž. Jekovec in Ciril Kren.
Inštitut je priredil tudi več koncertov z glasbo jugoslovanskih skladateljev.29
Nova domovina je bila sicer skromen list, a je v teh letih pomenila edino povezavo med člani predvojne slovenske skupnosti. Odzvala se je tudi na razne dogodke, ki so to skupnost predstavljali v javnosti. Tako je večkrat poročala o razstavah arh. Viktorja Sulčiča, o izidu njegovih knjig, o slovenskem antropologu Janezu Benigarju, žal tudi o smrti nekaterih pomembnih članov skupnosti. Po padcu generala Perona leta 1955 je dala pobudo za ponovno oživitev društvenega življenja. Leta 1957 je konzorcij Novo domovino ukinil, a je praktično brez presledka začel izdajati nov list Lipa, tudi z Andrejem Škrbcem kot glavnim urednikom.39 List v drugi številki poroča o smrti inž. Cirila Jekovca, podprl je tudi ustanovitev novega društva Zarja in praktično postal njegovo neuradno glasilo. Leta 1961 objavi takrat že mons. Janez Hladnik zahvalo vsem tistim, ki so mu za to čestitali. Tako je bila opravljena "sprava" med skupnostjo in njenim nekdanjim dušnim pastirjem. Potem se je Hladnik še večkrat pojavil, leta 1962 z nekrologom za g. Davida Doktoriča, izseljenskega dopisnika in duhovnika v Urugvaju,31 30. oktobra istega leta pa s pobudo, ki jo je uresničil 1. novembra: maša za pokojne rojake. Do svoje smrti leta 1965 je to večkrat ponovil, vsakič z objavo dolgega seznama pomembnih Slovencev, ki so pripomogli k razcvetu predvojne skupnosti. V novicah in oglasih časopisa Lipa smo priča odhodu prve generacije slovenskih priseljencev, kar tudi povzroči, da se po prepovedi časopisa leta 1966 (spet s strani vojaškega režima) ni več mogla uresničiti želja po slovenskem tiskanem časopisu te skupnosti.
V	tem času so delovala v Buenos Airesu tri društva. Vsako je za svoje potrebe izdajalo priložnostne biltene. Mladina pri Ljudskem odru pa je v letu 1966 začela redno izdajati bilten z imenom Naprej, 32 toda skoraj v celoti v španščini. Bilten sta ustanovila Robert in Irena Mislej, ki ga je v prvih letih tudi urejevala. Bilten je izhajal do leta 1974. Izšlo je skupaj enaindvajset številk. V tem letu je skupina jugoslovanskih priseljencev ustanovila mesečnik Glasnik 33, ki je praviloma imel eno stran v slovenščini. Časopis je doživel različne neugodnosti. Do leta 1978 je izšlo petindvajset številk.
Čas je skupnost prisilil k ponovni združitvi društev in tako je nastalo Slovensko-jugoslovansko društvo Triglav, ki je od Ljudskega odra prevzelo tradicijo biltena: najprej je od leta 1977 do
1983 izhajal Noticiero Triglav (v španščini), leta 1984 so ga zamenjale Naše vesti (tudi skoraj v celoti v španščini). Leta 1989 pa je kot posledica tečajev slovenščine v Triglavu, ki so oživili ljubezen do jezika pri članih tretje generacije, nastal Mali glas. 34 Slušatelji tečaja so ga urejevali pod vodstvom svoje profesorice Majde Papež. Do leta 1991 je izšlo 18 številk, bilten je v celoti v slovenščini. Letos je tudi v Slovenijo prišla ena številka lista z imenom Korenine, ki pa ohranja v glavnem isto obliko kot Mali glas.
Razen tega, kar je omenjeno, je še nekaj slovenskih prispevkov v dveh periodičnih publikacijah, ki pa ju niso izdajali Slovenci. Od leta 1949 je izhajala Iseljenička Riječ, takrat ilegalno, kot nadaljevanje bogatega delavskega tiska jugoslovanskih izseljencev pred vojno3*5 V tem časopisu, ki ga je prav zaradi ilegalnega značaja izredno težko dobiti, je bila praviloma ena slovenska stran. Prispevki so seveda podpisani s psevdonimi. S smrtjo najvidnejših levičarjev v slovenski skupnosti so tudi ti prispevki izginili.
V	tridesetih letih je v Buenos Airesu nastal Slovenski Sokol30 čeprav je bilo zelo malo članov še iz Slovenije. Med njimi je bil npr. že večkrat omenjeni inž. Ciril Jekovec. Sokol je združil praktično vso intelektualno elito, ki pa je je bilo v predvojni skupnosti izredno malo. Med najaktivnejšimi sokoli je bil Peter Capuder, ki se večkrat pojavi v časopisju. Slovenski Sokol se je po nekaj letih pridružil Jugoslovanskemu, ki je imel sedež v Jugoslovanskem domu v Dock sudu. Leta 1950 je ta organizacija začela izdajati revijo Sokolski glas, v njej so bili večkrat članki v slovenščini, od številke 47 pa je njen sourednik Peter Capuder.37
Poleg periodičnih izdaj je bilo izdanih nekaj enkratnih publikacij. Slovenci so večkrat sodelovali s članki v vsakoletnih revijah oh proslavi 29. novembra, Ljudski oder je za obletnico ustanovitve dvakrat izdal ilustrirani reviji.
ZAKLJUČEK
Tako oblikovno kot vsebinsko je slovensko časopisje po vojni nadaljevanje tistega pred letom 1945. Tudi večina urednikov in piscev nam je znana iz predvojnih publikacij. Medvojni dogodki v domovini in posledice teh so močno vplivali na to časopisje. Prva opazna značilnost je odsotnost literarnih prispevkov, novice o dnevnem dogajanju imajo prednost. Pojavijo se prepisi dolgih govo-
rov, izrečenih na političnih shodih. Večkrat naletimo na izjave in manifeste, ki jih podpišejo razne zveze, odbori ipd. Časopisi so praviloma tudi brez ilustracij, razen v primerih, ko je očitno, da jih posreduje jugoslovansko veleposlaništvo (turistične fotografije, narodne noše ipd.). Vedno pogosteje se pojavljajo članki v španščini, dokler slovenščina ni porinjena v kot. Očitno je, da primanjkuje piscev v materinščini. Zelo redki so tisti mladi pripadniki druge generacije, ki pišejo v slovenščini. Hkrati narašča število iz Časopisja v domovini prepisanih člankov. Nekateri članki z zgodovinsko vsebino pa so dragoceni za raziskovalce, saj skušajo podati pregled posameznih organizacij. Veliko teh člankov je v španščini, saj so rezultat raziskovanja, ki ga opravljajo mladi univerzitetno šolani člani skupnosti. Po obsegu so ti listi vedno bolj skromni. Njihovo izhajanje je velikokrat neredno. Tako lahko sledimo počasnemu umiranju skupnosti. Kljub omejenosti in skromnosti pa bo to časopisje pričalo o bogatem kulturnem življenju Slovencev, ki so se preselili v Argentino v letih med obema vojnama.
OPOMBE
1 Irene Mislej, Izseljenci v Južni Ameriki, Enciklopedija Slovenije, Ljubljana 1990, str. 223-226.
2 Irene Mislej, Odsek Slovenija v Buenos Airesu, Slovenski koledar 1990, Ljubljana, str. 143-145. Ljubomir Antič, Naše iseljeništvo u Južnoj Americi i stvaranje jugoslovanske države 1918, Školska knjiga, Zagreb 1987.
3 Jože Bajec, Slovensko izseljensko časopisje 1891-1945, Ljubljana SIM,
1980, str. 108.
4 Jože Bajec, Slovensko izseljensko časopisje 1891-1945, Ljubljana SIM,
1980, str. 85-86.
5 Jože Bajec, Slovensko izseljensko časopisje 1891-1945, Ljubljana SIM,
1980, str. 100.
6 Jože Bajec, Slovensko izseljensko časopisje 1891-1945, Ljubljana SIM,
1980, str. 107-108.
7 Originalno ime Moje versko življenje, najprej je izhajal kot podlistek pri Slovenskem tedniku, od 1934 samostojna revija. Jože Bajec, Slovensko izseljensko časopisje 1891-1945, Ljubljana SIM, 1980, str. 98-99.
8 Jože Bajec, Slovensko izseljensko časopisje 1891-1945, Ljubljana SIM,
1980, str. 109-110.
9 Njiva, Buenos Aires, letnik 6, št. 3, 1942
10 Slovenski list, Buenos Aires, 13. letnik, št. 36, sept. 1942.
11 Franc Čotar, Ivan Kacin, prim. Slov. biografski leksikon, Gorica 1982, 8. snopič, str. 4-5.
12 Jože Bajec, Slovensko izseljensko časopisje 1891-1945, Ljubljana SIM,
1980, str. 119. Marjan Pertot, Bibliografija slovenskega tiska v Argentini 1945-1990, II. del časopisje, Trst 1991, str. 73.
13 O meddruštvenem odboru glej Njiva, Buenos Aires, 2. letnik, št. 5,
1938-39 od 6. letnika. Leta 1942 postane Njiva glasilo Zveze jugoslovanskih društev v Argentini. Pravica, Buenos Aires, 2. letnik, št. 2, 1948 in št. 4, 1948.
14 Marjan Pertot, Bibliografija slovenskega tiska v Argentini 1945-1990, II. del, Časopisje, Trst 1991, str. 81.
15	Janez Hladnik, Od Triglava do Andov, Gorica,	Mohorjeva	družba,
1978. Marjan Pertot, Bibliografija	slovenskega	tiska	v	Argentini
1945-1990, 11. del časopisje, Trst 1991, str. 20-22.
16	Slovenski glas, Buenos Aires, 3. letnik,	št. 1, 1948.
17	Slovenski glas, Buenos Aires, 3. letnik,	št. 15, sept.	1948.
18	Slovenski glas, Buenos Aires, ibid.
19 Slovanska tiskarna je bila zamišljena, da bi olajšala težave slovanskim glasilom, saj navadne tiskarne niso imele posebnih črk. Tiskarno so oblasti zaprle februarja 1948. Glej Slovenski glas, Buenos Aires, 2. letnik, št. 5, 1948.
20 Izčrpno poročilo o provokaciji in policijski intervenciji ter poznejših ukrepih glej v Slovenskem glasu, Buenos Aires, 3. letnik, št. 29, junija 1949.
21 Slovenski glas, Buenos Aires, 3. letnik, št. 28, aprila 1949.
22 Zadnja številka je izšla 31. maja 1950.
23 Marjan Pertot, Bibliografija slovenskega tiska v Argentini 1945-1990, II. del časopisje. Trst 1991, str. 60.
24 Marjan Pertot, Bibliografija slovenskega tiska v Argentini 1945-1990, II. del časopisje, Trst 1991, str. 65.
25 Jože Bajec, Razvoj slovenskega izseljenskega časnikarstva v Evropi, Južni Ameriki in Kanadi, Slovenski koledar 1969, str 329.
26 Franc Čotar, Ciril Kren, prim. Slov. biografski leksikon, Gorica, Mohorjeva družba, 1982, 8. snopič, str. 199-200.
27 Marjan Pertot, Bibliografija slovenskega tiska v Argentini, 1945-1990, II. del časopisje, Trst 1991, str. 93.
28 Revije Naša stvarnost nimata ne NUK ne knjižnica Dušana Černeta v Trstu. Nekaj številk je v arhivu avtorice, podaril jih ji je g. Ciril Kren.
29 O dejavnosti Inštituta je večkrat poročala Nova domovina. Glej Nova domovina, Buenos Aires, 1. letnik, št. 10, 18, 22, 30, 1951.
30 Marjan Pertot, Bibliografija slovenskega tiska v Argentini, 1945-1990, II. del časopisje, Trst 1991, str. 45.
31 Davida Doktoriča sem predstavila letos v referatu Primorsko slovensko časopisje v Argentini za Kogojeve dneve v Kanalu 30. avgusta. Referat bo izšel v Primorskih srečanjih.
32 Marjan Pertot, Bibliografija slovenskega tiska v Argentini, 1945-1990, II. del časopisje, Trst 1991, str. 58.
33 Marjan Pertot, Bibliografija slovenskega tiska v Argentini, 1945-1990, 11. del časopisje, Trst 1991, str. 30.
34 Marjan Pertot, Bibliografija slovenskega tiska v Argentini, 1945-1990, II. del časopisje, Trst 1991, str. 64, 92, 47.
35 Marjan Pertot, Bibliografija slovenskega tiska v Argentini, 1945-1990, II. del časopisje, Trst 1991, str. 39. Predhodnike omenja Aleš Brecelj v svojem referatu Slovenski etnični tisk v Argentini do druge svetovne vojne.
36 Irene Mislej, Kronologija Slovencev v Argentini, Slovenski izseljenski koledar 1983, Ljubljana, str. 145-146.
37 Marjan Pertot, Bibliografija slovenskega tiska v Argentini, 1945-1990, II. del časopisje, Trst 1991, str. 84.
SUM A RIO
LA PRENSA ESLOVENA EN ARGENTINA LUEGO DE LA II. GUERRA MUNDIAL
Irene Mislej
La comunidad eslovena en Argentina se formo hacia final de los aiios 20 con la llegada masiva de immigrantes provenientes de la parte de Eslovenia ocupada por fuerzas italianas. De la parte yugoslava provenfan solo peguenos grupos. La actividad cultural de esta comunidad ha sido tratada ya en diversas oca-siones: Aleš Brecelj en el trabajo precedente a este analiza el desarrollo de la prensa de esta comunidad hasta la 2. guerra mundial. El proposito de este aporte es el de trazar la continua-cion de este sector a partir de la 2. guerra mundial y hasta la desaparicion de los principales medios impresos de esta comunidad.
Al momento de la invasion de Yugoslavia por la fuerzas del Eje, la comunidad eslovena en Argentina contaha con diversos medios de informacion: el semanario Slovenski list, la revista tnensual Njiva de orientacion izquierdista, y la revista mensual catolica Duhovno življenje. Esporadicamente aparecia asimismo la revista Naš dom, editada por la asociacion del mismo nombre. Los medios mencionados responden a la pluralidad de orientacio-nes politicas que exist/an dentro de la comunidad. El desarrollo de la guerra, con su extrema polarizacion provoco la division de los medios en aquellos que apoyaban a las fuerzas partizanas, y los que defendian a los domobranci. Duhovno življenje, al final de la guerra, estaba decididamente a favor de aquellos ultimos, y con la llegada de los refugiados politicos paso mtegramente a sus manos. La revista Njiva fue prohibida por el regimen militar argentino en 1943; Slovenski list, debilitado por la division men-cionada (existia tambicn un grupo de simpatizantes de la monar-quia), se redujo considerablemente. En el articulo se mencionan
las principales figuras perioddsticas que dieron forma y contenido a los medios de informacidn de la comunidad.
La gran mayorfa de la comunidad, proveniente del litoral esloveno que, luego da una ocupacion italiana fascists de tantos aiiosveda realizado su sueno de libertad, sostenfa al nuevo regimen yugoslavo. Dentro de la comunidad madurd asimismo el deseo varias veces expresado de union de todas las asociaciones, esto did por resultado el Slovenski ljudski dom y la paralela union de dos periodicos, Pravica y Slovenski list. El gobierno del gral. Peron pmpiciaba una dura campana antiizquierdista, de la cual resulto vdetima la comunidad, en 1949 prohibieron la asocia-cion comun, un a no mas tarde cayo el periodico Slovenski glas Pero a los pocos meses, en 1950, aparecio Nova domovina, sema-nario que reunio a los protagonistas del medio perioddstico; por razones administrativas se transformo en Lipa en 1957 y siguid apareciendo hasta 1966, cuando un nuevo regimen militar lo cer-ro difinitivamente. A partir de este momento, no volvio a renacer la prensa eslovena de esta parte de la comunidad, a excepcion de varios boletines internos de las diversas asociaciones. Articulos en esloveno apareefan tambien en diversos medios como Glasnik, Ise-ljenička rječ, o Slovenski sokoL En el artdeulo se mencionan otras publicaciones esporadicas, como almanaques y revistas. La bibliograf da compiende las referencias basicas de todos los medios ana-lizados y de sus editores y redaetores.