Naš naraščaj In njegovo delo V zadnjih srednješolskih letih se pojavljajo običajno na posameznih zavodih bolj ali manj pomembna dijaška prosvetna društva, ki jim je namen duhovno izoblikovanje mladine in ki si poiščejo vidnega izraza v različnih kulturnih prireditvah, pa tudi v slovstvenem udejstvovanju. Nas zanima predvsem prosvetno gibanje našega naraščaja, ki prihaja po maturi skoro ves v naše vrste, dočim se razkrope absolventi drugih srednješolskih zavodov v vse smeri in poklice. Leto za letom dobiva naš stan iz učiteljišč nova ojačenja, često tudi pomembne moči, ki plodonosno delajo na strokovnem, stanovskem in javnem kulturnem poprišču. Ker vpliva na kvaliteto te mladine v znatni meri ravno njeno društveno gibanje v dobi šolanja, bi bilo treba posvečati temu vprašanju večjo pažnjo kakor doslej. V zadnjih letih so pokazali naši bodoči tovariši in tovarišice na ljubljanskem učite- sov tako živahno delavnost, da zaslužijo našo pozornost in moralno podporo. Pred nami leži 5 številk »Oračev«, mesečnika učiteljske mladine, ki ga pišejo in urejajo izključno učiteljiščniki. List je med učiteljstvom še vse premalo znan, od širše javnosti in kritike pa skoro neopažen, čeprav ima po svojem resnem literarnem stremljenju vso pravico do nadaljnjegaobstoja in razvoja. Ne nameravam ga slovstveno ocenjevati, mislim pa, da so »Orači« najboljše, kar je doslej dala učiteljska mladina. Ž listom je tudi po svoje pripomogla k dviganju stanovskega ugleda. »Orači« so javna, pogumna beseda ljišču v tesnem okviru srednješolskih predpi- J"1'" x:""' -"-'""—¦•*¦ J- —i..*j:~ -- učiteljske mladine, beseda polna poleta in optimizma, ki mora radostno odjekniti v slehernem izmed nas. Udruženje ljubljanskih učiteljiščnikov obsega kulturnoznanstveno, dramatično in glasbeno sekcijo. Zadnja ne deluje, ker obstoja na zavodu že šolski pevski zbor in orkester, ki si je na številnih javnih nastopih pridobil sloves najboljšega pevskega zbora srednjih šol. Važno in pomembno pa se mi zdi delo dramatske sekcije zato, ker se v njej vežbajo bodoči režiserji naših ljudskih odrov, ki bodo znali ločiti zrno od plevela in bodo nudili ljudstvu le literarno neoporečne igre s pozitivno, dvigajočo tendenco. Program, ki ga sekcija radi raznih zaprek ni mogla v celoti izvesti, je obsegal odlična dramatska dela kakor: »Vstajenje« (Tolstoj), »Kralj na Betajnovi«, »Za narodov blagor« in »Tugomer«. To niso najlažje stvari! Ravno »Tugomerja«, to Levstikovo mojstrovino, pri nas po krivici pozabljeno, so študirali fantje in dekleta z največjo vnemo in veseljem — pa so ga preprečili tik pred premijero iz neznanih in nerazumljivih razlogov. Škoda za trud in za »Tugomerja«, ki bi ga postavili učiteljščniki, sodeč po uspehu, ki so ga dosegli v »Kralju na Betajnovi«, kar najdostojneje na oder. Pa oni se ne ustavijo pred prvo oviro, še pred deseto ne. In prav je tako. Še mnogo borb, zmag in porazov jih čaka v življenju, potrebno pa je le, da postanejo celi ljudje, kakršne potrebuje naš narod. Zakaj »Narod jih bo preskušal vse po vrsti kot strune« in zavrgel vse brez pravega glasu«. D. M.