UDK 025.2/.6:027.7(436-89)"1825"
Instrukcijo za cesarsko kraljevske univerzitetne in študijske biblioteke, začasno izdano z dekretom študijske dvorne komisije z dne 23. julija 1825, št. 29301
§ 1. Uradnike in uslužbence, nameščene v cesarsko-kraljevskih univerzitetnih in licejskih bibliotekah, kot tudi učno osebje nasploh, smatramo za in obravnavamo kot državne uradnike in kot uslužbence v državnih ustanovah. Prav tako jih je treba imeti tudi za člane izobraževalnih in učnih ustanov. Poleg dolžnosti, ki izhajajo iz zgoraj navedenih splošnih značilnosti bibliotečnega osebja, jim pripadajo še posebne obveznosti, ki izhajajo iz namena in iz sestavin službe, za katero je to osebje najprej poklicano.
Prav te posebne obveznosti, ki se nanašajo na dejansko bibliotečno službo, so predmet pričujoče instrukcije, ki sočasno prikazuje tudi ureditev cesarsko-kraljevskih univerzitetnih in licejskih bibliotek in ki jo je treba obravnavati kot splošno instrukcijo o bibliotečni službi, ne pa kot instrukcijo za kateregakoli posameznega člana biblio-tečnega osebja.
§ 2. V zvezi z obsegom upravljanja javne biblioteke in o zahtevah tega upravljanja naj predvsem opozorimo, da
a)	bi bilo zmotno, če bi obseg dolžnosti bibliotečnega osebja omejili samo na varovanje, na zgolj knjigarniško evidentiranje ter na mehanično izdajanje in sprejemanje zahtevanih knjig in da
b)	za zaželen način upravljanja biblioteke ne zadošča zgolj znanje samo, ne samo učenost v eni ali drugi veji znanosti, prav tako ne zgolj poznavanje slovstva; temveč, da so poleg poznavanja trenutnega stanja znanosti, temeljnih knjig o znanstvenih vedah ali enciklopedije potrebna tudi posebna znanja, ki se nanašajo na poznavanje knjigarstva in bibliotekarstva in se običajno pojmujejo kot bibliografska znanja ter se celo že poskušajo označevati s poimenovanjem bibliotekarska znanost.
§ 3. Posebne naloge bibliotečnega osebja se namreč nanašajo na naslednjih
šest glavnih zadev:
1.	na varovanje zaupane mu biblioteke;
2.	na pripravo bibliotečne zaloge za javno uporabo;
Prevod predpisa Instruction fůr die k.k. Universitats - und Studien bibliotheken, provisorich er-lassen mit Stud. Hof-Comm. - Decrete vom 23. Juli 1825, Z. 2930, objavljenega v priročniku Grassauer, Ferdinand. Handbuch fůr Universitats- und Studien-Bibliotheken... Wien 1899, str. 191-224.
3.	na prirast in zmanjšanje bibliotečne zaloge;
4.	na javno uporabo biblioteke;
5.	na druge uradne bibliotečne zadeve, in
6.	na splošno na službena razmerja bibliotečnega osebja.
§ 4. V pričujoči instrukciji lahko v zvezi z vsemi zgoraj omenjenimi glavnimi zadevami pri upravljanju biblioteke navedemo samo zunanje naloge, zgolj smotre in usmeritve, na katere mora biti to upravljanje navsezadnje naravnano, zatorej le tisto, kar mora biti opravljeno, vse to pa samo na splošno, kako naj te zadeve v vsaki biblioteki izpolnijo, ko bodo določeni predpisi izdani.
Kot povsod mora biti tudi tukaj v ospredje postavljeno izpolnjevanje tako rekoč bolj notranjih dolžnosti poštene volje in prizadevanja kakor tudi obstoj in neprestana širitev znanj, ki so potrebna za bibliotečno službo. Dobro premišljen izbor sredstev in poti do začrtanega smotra; pravilna presoja, kako izpolniti, kar se zahteva; in določitev vseh podrobnosti delovnega postopka morajo biti pri višjem bibliotečnem osebju sad predznanja in neprestanega samoizobraževanja, ki ga ne more nadomestiti nobena instrukcija; pri nižjem osebju pa je na to treba gledati kot na rezultat vodenja in navodil, ki jih slednjim namenjajo njihovi neposredni predstojniki. Končno je potrebno dosledno upoštevanje splošno zastavljenih osnovnih načel glede na obstoječe posebne okoliščine v vsaki posamezni ustanovi in še glede na posamezne primere prepustiti presoji in odgovornosti osebju, ki je v njih zaposleno.
§ 5. Zatorej tisti doslej izdani predpisi, ki so v skladu s sedanjo instrukcijo, še zlasti predpisi, ki se nanašajo na posebni položaj posameznih bibliotek, s to instrukcijo nikakor ne bodo odpravljeni, ampak še naprej ostanejo v veljavi.
§ 6. Kot dodatek pričujoči instrukciji se bo za vsako biblioteko poskrbelo za posebno zaznambo, v kateri bo za vsak paragraf te instrukcije potrebno na kratko navesti zgoraj omenjene (§ 5) že obstoječe podrobnejše ali posebne, pa tudi vse običajne predpise, ki bi v zvezi z bibliotečnimi zadevami kasneje lahko izšli, z navedbo datuma in številke dekreta dvorne ali deželne oblasti in z napotilom na opravilni zapisnik biblioteke.
I. poglavje O zavarovanju biblioteke
§ 7. Prva, če ne tudi izključna skrb bibliotečnega osebja mora biti, da stanje in vsebino biblioteke zavaruje pred propadom, izgubo, pogubo in poškodovanjem.
To bo v glavnem doseženo:
a)	s čimvečjo skrbjo za odpravo in zmanjšanje vsakršne nevarnosti požara in s premišljenim ravnanjem ob taki nevarnosti;
b)	z očuvanjem bibliotečne zaloge pred vlago, prahom in zatohlim zrakom;
c)	s preprečevanjem vgnezdenja škodljivim insektom in živalim, in s preganjanjem slednjih, kjer se pojavijo;
d)	z onemogočanjem ali vsaj oteževanjem raznašanja oziroma objestnega ravnanja s knjigami ali drugimi bibliotečnimi predmeti; in končno
e)	v primeru odkritega prekrška s takim ravnanjem, ki primerno odvrača od ponovitve le-tega.
§ 8. Kot posebni in namenski previdnostni ukrepi so za varovanje bibliotek zaukazani sledeči posebni predpisi.
§ 9. V same bibliotečne dvorane se pod nobeno pretvezo, ki bi si jo lahko izmislili, ne sme vstopiti s kakršnokoli lučjo. Iz tega so izvzeti samo nujni primeri, vendar pa je potem treba luči nameniti posebno pozornost. Teh dvoran naj se tudi nikoli na kakršenkoli način ne ogreva.
§ 10. Če v bibliotečni zgradbi ali v njeni bližini nastane požar, se morajo vsi bibliotečni uradniki in služitelji, tudi tisti, ki stanujejo zunaj nje, nemudoma podati v bibliotečno zgradbo, da tam v največji možni meri poskrbijo za odvrni-tev ali zmanjšanje nevarnosti ali druge škode.
§ 11. Najmanj enkrat letno se morajo vse bibliotečne omare in podobne shrambe za knjige, tudi tiste, ki so zaprte z vrati, zunaj in znotraj temeljito očistiti prahu, vse v njih shranjene primerke pa je treba iztepsti in z njih obrisati prah.
§ 12. Vse bibliotečne knjige in druga slovstvena dela dobijo na naslovni strani ali na prvem listu vsakega posameznega dela, zvezka ali snopiča odtis posebne štampiljke, s katerim se razpoznavno označi lastništvo biblioteke.
§ 13. Brezpogojno in brez vsakršne izjeme se v bibliotečne dvorane ne sme puščati nikogar brez spremstva bibliotečnega uradnika ali uslužbenca biblioteke.
§ 14. Celó bibliotečno osebje se za vstopanje v dvorane s knjigami praviloma poslužuje le enega samega ali vsaj čim manj vhodov; vsi preostali vhodi naj bodo praviloma zaklenjeni in ključi naj bodo v rokah predstojnika biblioteke.
§ 15. V primeru odkritja kršitve, pa naj gre za raznašanje ali za poškodovanje knjig, je krivec vselej dolžan poskrbeti ne le za vrnitev v prejšnje stanje in za nadomestitev škode, ampak ga je, še zlasti, če bi v nasprotju s pričakovanji šlo za osebo, ki pripada bibliotečnemu osebju, vedno treba tudi na primeren način poklicati na odgovornost in ustrezno kaznovati.
§ 16. Za težko prekršitev službene dolžnosti, zaradi katere bi krivca odpustili, razen če ne nastopijo posebej olajševalne okoliščine, se šteje, če uradnik biblioteke knjigo ali slovstveno delo, ki pripada biblioteki, odda naprej ali izposodi, ne da bi pred tem nemudoma poskrbel vsaj za uradno zaznambo. Enako velja za uslužbence biblioteke, če knjigo ali drugo slovstveno delo odtujijo ali si jo izposodijo brez poprejšnje vednosti bibliotečnega uradnika, ki bi potem za to odgovarjal.
§ 17. Kot glavno sredstvo učnih ustanov za varovanje slovstvenih in znanstvenih pripomočkov pred zlo usodo je treba šteti in po možnosti tudi izvesti:
a)	skupno postavitev in predajo vsega, kar je istovrstno, pod enovit nadzor in obravnavo;
b)	izločitev vsega, kar ni istovrstno;
c)	najstrožji in najnatančnejši red v biblioteki.
§ 18. Univerzitetna ali licejska biblioteka je skupna zbirka knjig vseh študijskih oddelkov in učnih predmetov univerze ali liceja in celo tudi drugih c. kr. izobraževalnih ustanov v istem kraju. Iz tega izhaja, da:
a)	ustanavljanje, vzdrževanje in pomnoževanje posebnih zbirk knjig za posamezne učne predmete, smeri študija in izobraževalnih ustanov v istem kraju na stroške javnega fonda ne more biti dovoljeno brez neizogibne nujnosti in v vsakem primeru tudi ne brez izrecne odobritve osrednje dvorne oblasti.
V tem smislu je z najvišjo odločitvijo z odlokom c. kr. študijske dvorne komisije z dne 21. aprila, številka 883-86, ustanavljanje majhnih gimnazijskih bibliotek dovoljeno samo na gimnazijah v krajih, kjer ni univerzitetne ali licejske biblioteke;
b)	morebitne že obstoječe posebne zbirke, predvsem pa po študijskih oddelkih raztresene posamezne knjige in drugi bibliotečni predmeti naj se, če temu ne nasprotujejo utemeljeni razlogi, oddajo skupni biblioteki;
c)	namesto ustanavljanja posameznih posebnih zbirk knjig pri izobraževalnih ustanovah, četudi bi se to zgodilo brez obremenjevanja javnega fonda, je ob vsaki priložnosti treba delovati tako, da se zaloga knjig, ki raztresena naokrog v daljšem časovnem obdobju le redko uide nenaklonjeni usodi, odda obstoječi skupni in javni biblioteki, kjer je mogoče, in se tudi mora v celoti ustreči utemeljenim zahtevam in željam tistih, ki bi hoteli zbirkam, ki so jih sami ustanovili, določiti posebno namembnost.
§ 19. Nasprotno pa se mora biblioteka v primerih, kadar raznolikost reči, ki zahtevajo povsem drugačen način obravnavanja in znanj, preprečuje njihovo smotrno obravnavo, dober nadzor in pregled nad njimi, tudi znebiti vseh takih predmetov, ki ne sodijo v takšno ustanovo. Zatorej mora:
a)	znanstvene aparate, za katere na višjih učnih zavodih v kraju tako in tako obstajajo posebne zbirke ali muzeji, brez nadaljnjega oddati v te zbirke;
b)	celo, če na omenjenih učnih zavodih za tovrstne reči še ne bi obstajala posebna zbirka, bi se moralo, če takšne reči z dejansko vsebino biblioteke niso prav nič povezane ali če njih število preveč naraste, pripraviti predlog, da se takšne heterogene predmete postavi pod poseben nadzor enega od profesorjev, s katerega učnim predmetom so povezane;
c)	vendar pa se zgoraj navedeni predpisi ne nanašajo na posamezne predmete, kot na primer poprsja učenjakov, ki morda v biblioteki služijo bolj za okras kot za znanstveno ali umetniško uporabo, ali pa, kot na primer zemeljski ali nebesni globusi, za uporabo pri lektiri. Ravno tako se
d)	zgornji predpisi ne nanašajo na druge zbirke, ki tvorijo drug oddelek ustanove, čeprav ga oskrbuje isto osebje, še zlasti takrat, kadar v kraju učnega zavoda ni stolice, s katero bi takšne zbirke lahko tesneje povezali.
§ 20. Stroga urejenost vlada v biblioteki samo takrat,
a)	kadar so vse knjige v njej vselej urejeno postavljene na njihovem stalnem mestu, ne pa raztresene naokoli, zgolj položene druga čez drugo ali nametane na kupe; in kadar
b)	tudi v zaprtih ali očem nedostopnih mestih knjige niso nagrmadene brez reda. Celo knjige, določene za izločitev iz biblioteke, morajo biti vedno urejene, ne pa nametane druga čez drugo, in četudi niso formalno katalogizirane, naj bodo vsaj dovolj natančno popisane. — K vzdrževanju reda nadalje sodi,
c)	da v bibliotečnih dvoranah in knjižnih omarah ni ničesar, kar vanje ne sodi, npr. fasciklov za akte, zalog različnih vrst papirja in formularjev, stanovanjske opreme in podobnega, tudi če so takšne stvari za knjigami in zato niso na očeh.
d)	Končno stroga urejenost zahteva, da v postavljenih knjigah ni stvari, ki vanje ne sodijo, kot so papirni trakovi, knjigotrški letaki, vstavljena manjša dela in podobno.
II. poglavje
O pripravi bibliotečne zaloge za javno uporabo
§ 21. Za javno uporabo biblioteke je potrebno, da so njene knjige in druga dela:
a)	primerno postavljena;
b)	označena in
c)	vnešena v dobro urejene kataloge.
§ 22. Postavitev knjig se praviloma izvede:
a) po sorodnosti njihove vsebine ali njihovih siceršnjih svojstev in b) hkrati tako, da biblioteka pridobi dopadljiv zunanji videz.
Glede na prvo zahtevo se knjižna zaloga razdeli na določene glavne znanstvene stroke (na primer Historia naturalis universalis — Zoologia), ki se po možnosti medsebojno čimbolj natančno razmejijo, ali na druge knjižne skupine (n.pr. Initia typographiae, Opera polonica, Bibliotheka Kynskiana). Za vsako glavno stroko ali za vsako glavno skupino se določi eno ali morebiti tudi, če bi bila natančna razdelitev na pododdelke po posameznih omarah pretežka, več zaporedoma nameščenih omar. Vedno sicer ne bo mogoče doseči, da bi si sorodne glavne stroke natančno sledile po številkah omar, to pač ni ravno nuj-no, čeravno je zaželeno.
Drugo pravilo zahteva, da se knjige v vsaki glavni stroki, glavni skupini in omari razvrstijo po njihovem formatu in višini. Torej se v omarah ne moremo spuščati v nobeno nadaljnjo znanstveno členitev, saj tega ni mogoče narediti s postavitvijo, ampak le s pomočjo sistematskega kataloga.
§23. V urejene omare spadajo samo trdo vezani, samostojni zvezki. Posamezni snopiči, brošure, manjša dela, ki niso samostojni zvezki in posamezni listi natisnjenih del, bakrorezov, zemljevidov in podobnega, naj se ne mešajo med redno postavljene zvezke, ampak naj bodo v svojih posebnih hraniliščih, katera naj bodo v vseh bibliotekah, vendar v njih prav tako urejeno postavljeni ali položeni. Ločitev manjših del od trdo vezanih zvezkov ni potrebna samo zaradi njihovega boljšega ohranjanja, da bi dosegli strogo urejenost in dopadljiv videz, ampak je nujna tudi že zaradi tega, da se učinkovito odpravi stalne pomote pri predpisanem periodičnem navajanju števila zvezkov.
§ 24. Ob tej priložnosti velja pripomniti, da takšnih manjših del, kot so tudi posamezni listi bakrorezov, zemljevidi in podobno, ne hranimo več povezanih skupaj v trden zvezek, ampak ločeno, ker je tako bolj primerno za javno uporabo. Takšno skupno vezavo gre v prihodnosti uporabljati samo v primeru, kadar posamezni kosi, ki naj bi jih povezali skupaj, tvorijo urejeno zbirko in ko v vsakem oziru vsi brez izjeme sodijo v isti genus infinitum neke znanstvene stroke ali skupine knjig. Vendar pa se razume samo po sebi, da tam, kjer so manjša dela že privezana k drugim, takšnih zvezkov ne gre razstavljati in na novo vezati, če to ni potrebno iz kakšnega drugega razloga, saj bi to biblioteki povzročalo ne ravno potrebne izdatke.
§ 25. Rokopise je treba na vsak način postaviti ločeno od tiskanih del.
§ 26. Kar zadeva lokalno signaturo je potrebno obdržati, ali, kjer ga še niso, uvesti postopek, predpisan že v stari, z dvornim dekretom z dne 30. aprila 1778, št. 628 odobreni instrukciji.
Po tem predpisu dobijo vse bibliotečne omare (scrinia) po vrstnem redu, kot si v zgradbi sledijo, tekočo, z rimskimi števkami zapisano številko, prav tako pa tudi napis z imenom v njej postavljenih glavnih strok ali knjižnih skupin. V vsaki omari nato police ali predale (plutei) od spodaj navzgor, v vsakem predalu mesto knjige (loca) od leve proti desni, najprej v prednjih in nato v zadnjih vrstah, s tekočimi številkami označimo, vendar tako, da se šele z vsako novo omaro in z vsakim predalom (ne pa z vsako vrsto enega in istega predala) začne novo številčenje.
Po tej metodi dobi tako vsaka knjiga na notranji strani sprednje platnice ali na sprednjem veznem listu vsakega zvezka lokalno signaturo v obliki npr. LIX c. 13, kjer rimska številka pomeni devetinpetdeseto omaro, mala latinična črka tretji predal te omare, arabska številka pa pomeni, da je označena knjiga trinajsto delo v tem predalu. Knjige v več delih dobijo za številko njenega zaporednega mesta v predalu v vseh zvezkih enako arabsko številko.
§ 27. Za druge knjižne shrambe v biblioteki, ki niso običajne knjižne omare, in za v njih (§ 23) hranjene primerke, se določi način označevanja in štetja, ki je analogen zgoraj opisanemu (§ 26) in se ga nato dosledno uporablja.
§ 28. Za primer, če bi bilo treba v neki biblioteki, sedaj ali v prihodnosti, čisto na novo nastaviti katerokoli vrsto splošnega kataloga, se s tem predpisuje, da se potem poleg zgoraj določene lokalne signature uvede še drug postopek določanja signatur, s katerim bomo vse kataloge biblioteke naredili in vzdrževali popolnoma neodvisno od lokacijske ureditve in od zgoraj opisane (§ 26 in 27) lokalne signature.
Ta postopek je zelo pomemben v univerzitetnih in licejskih bibliotekah, kjer je lokacijska ureditev in zatorej tudi lokalna signatura podvržena pogostejšim spremembam in je v mnogih pogledih velika pridobitev za celotno upravljanje biblioteke; v svoji najenostavnejši obliki je tak, da vsako posamezno delo (ne vsak posamezen njegov del) in vsak posamezen kos (ne vsak od morebitnih več listov enega kosa, npr. ena od iz več sekcij sestavljenega zemljevida) po sicer popolnoma poljubni razvrstitvi dobi eno od številk, ki neprekinjeno tečejo po vsej biblioteki; to številko bomo v tej instrukciji ves čas razumeli pod poimenovanjem bibliotečna številka. S to bibliotečno številko bomo sedaj označili vsak posamični zvezek vsakega dela in vsak posamični list vsakega drugega kosa, in sicer vsak del ali vsak list z isto številko.
V katalogih, z izjemo osnovnega kataloga, se vedno sklicujemo samo na to nespremenljivo bibliotečno številko.
Da pa bi potem lahko v knjižnih omarah in ostalih shrambah knjig našli delo, o katerem iz katalogov lahko dobimo zgolj bibliotečno številko, je treba pri uvedbi takšne bibliotečne številke voditi še posebno kazalo lokacij. Tega zastavimo po vzorcu priloženega formularja A), iz katerega je razvidno, da v primeru, če kakšnemu delu spremenimo njegovo mesto postavitve, ni potrebno nič drugega
kot samo v omenjenem kazalu lokacij prejšnjo lokalno signaturo prečrtati in vpisati novo, brez najmanjših sprememb v vseh drugih katalogih.
Celoten postopek s to nespremenljivo bibliotečno številko in kazalom lokacij, ki ga ob njej potrebujemo, je sicer dovolj natančno opisan v delu kustosa v kraljevski bavarski centralni dvorni biblioteki Schrettingerja »Versuch eines Lehrbuchs der Bibliothekwissenschaft« (I. zvezek, stran 77 do 106), kjer so imenovani tudi drugi pisci, ki to metodo priporočajo, in navedene tudi nekatere druge, bolj zapletene modifikacije te metode.
V univerzitetnih in licejskih bibliotekah pa se bomo odslej ravnali po zgoraj opisani enostavnejši metodi, ker ima zelo izrazite prednosti za poseben način upravljanja teh bibliotek. Neudobnost, ki nas pri tej metodi skrbi in je osnovana v tem, da moramo za vsako delo poleg kataloga pogledati še v kazalo lokacij, bo pri omenjenih bibliotekah po njihovi ureditvi zelo zmanjšana in jo lahko še bolj zmanjšamo s pripomočki, ki se ponujajo sami po sebi.
§ 29. Polna uporabnost in dobro stanje biblioteke sta odvisna predvsem od smotrnega katalogiziranja, ki predstavlja zatorej najpomembnejše, hkrati pa tudi najtežje opravilo bibliotečnega osebja.
§ 30. Kot je znano, potrebuje vsaka dobro urejena biblioteka več vrst katalogov in drugih seznamov.
Nekateri katalogi in seznami služijo v prvi vrsti in praviloma notranji rabi pri upravljanju biblioteke, torej kot osnova in pripomoček za ureditev drugih katalogov ali kot vodilo pri različnih bibliotečnih opravilih. Drugi katalogi pa so mišljeni predvsem za samo uporabo biblioteke.
Nadalje je bistveno, da razlikujemo med splošnimi ali univerzalnimi ter med posebnimi ali parcialnimi katalogi, kar ni čisto identično z razdelitvijo na generalne in specialne kataloge.
Po drugi strani razlikujemo med glavnimi in stranskimi katalogi. Pod glavnimi tukaj razumemo nujno in neobhodno potrebne kataloge, to je takšne, brez katerih ne bi mogli v celoti uporabljati biblioteke brez težav. Pod poimenovanjem stranski katalogi razumemo manj nujno potrebne, to je takšne kataloge, ki so v biblioteki samo zaradi povečanja njene uporabnosti, bolj za čisto bibliografski kot za pravi znanstveni prikaz njene zaloge, in služijo bolj za dokazovanje znanja in usposobljenosti bibliotečnega osebja.
Končno v sedanji instrukciji določamo razlikovanje:
a) pravih katalogov, od b) zgolj kazal, zabeležk, seznamov, spiskov in temu podobnega, ki jih (gl. točko b) vodimo deloma o knjigah, deloma o vsebini pravih katalogov, vendar z utrjeno razliko obeh zgornjih poimenovanj, česar ne smemo prezreti.
§ 31. Kot nujno potrebne ali glavne kataloge tukaj določamo:
a)	osnovni katalog;
b)	splošni abecedni katalog, skupaj z vsemi parcialnimi katalogi, ki so potrebni za dopolnitev njegove univerzalnosti;
c)	splošni znanstveni katalog.
Dokler niso vsi trije glavni katalogi v celoti narejeni v skladu s spodaj navedenimi predpisi in pripravljeni za uporabo, se ne sme začeti s pripravo novih katalogov druge vrste.
§ 32. V že zgoraj omenjeni stari instrukciji iz leta 1778, ki je v tem pogledu v celoti zasnovana po delu znamenitega c. k. dvornega svetnika Denisa »Einleitung in die Bucherkunde«, je bilo predpisano, da se naslov vsake knjige skupaj z glavnimi bibliografskimi podatki (format, kraj tiskanja ali kraj založbe, letnica, deli in zvezki dela) napiše na poseben list papirja, nato se pri sestavljanju abecednega, sistematskega, stvarnega itd. kataloga te liste postavi v vsakokrat potrebni red in se tako lahko izdela imenovane kataloge. Na vsakem od listov naj bo navedena lokalna signatura dela in na katerikoli način jasno označeno, v kateri rubriki vsakega od teh katalogov naj se delo pojavi.
Zbir vseh teh posameznih listov, katerih število je zatorej natančno tolikšno, kot je število del v biblioteki ali kot je število bibliotečnih številk, se v imenovani instrukciji imenuje osnovni katalog, kar je za utrditev pojma zelo ustrezno poimenovanje, ki izključuje vsa druga (npr. listkovni katalogi, premični katalogi), tako, kot je za vsak list, gledano posamič, najustreznejše uporabiti poimenovanje: prepis naslovne strani. Ureditev takega osnovnega kataloga ali izdelava celokupnega prepisa naslovnih strani je torej delo iste vrste kot popisovanje ali konskripcija bibliotečne zaloge.
Kadar je neko delo zbirka več takih posamičnih del (ki so lahko izšla tudi posamično tiskana) ali kadar bi neko delo iz tega ali onega razloga lahko iskali v več rubrikah enega in istega kataloga, potem naj se le-to po predpisu navedene stare instrukcije v katalogu pojavlja tudi več kot enkrat. Da bi to lahko izpeljali, je torej poleg zgoraj mišljenega prepisa naslovne strani potrebno za takšna dela narediti še enega ali pa sploh več listov, ki jih, ker običajno kažejo na glavni list oziroma na popolnejši prepis naslovne strani in so zaradi tega napisani v krajši obliki, za razliko od glavnega lista lahko imenujemo kazalke (Remissivae — Renvois). Takšne kazalke so drugi sestavni del ali dodatek k osnovnemu katalogu.
Potem, ko je iz teh delov skupaj sestavljeni osnovni katalog dokončan (tako iz prepisov naslovne strani kot tudi iz kazalk), naj nam služi kot osnova za vzdrževanje bibliotečnih evidenc in tudi za vsako nadaljnje izpopolnjevanje ali kasnejše spreminjanje vseh drugih katalogov — nikakor ga ne smemo uničiti ali zanemariti, ampak mora biti v primernem in popolnem (lokalnem) redu ustrezno vzdrževan; ob primernih priložnostih ga moramo popravljati in izboljševati, z rednim vključevanjem novo pridobljenih del pa skrbeti, da je vselej popoln.
§ 33. V tisti biblioteki, kjer se torej tak osnovni katalog na posameznih listih v celoti ali vsaj v večjem delu že nahaja, je pred vsem ostalim, še preden se lotimo katerihkoli drugih novih in še predvidenih katalogizacijskih del, potrebno poskrbeti, da se določene obstoječe nepopolnosti in neudobnosti v njem ali pa tudi na njegovi zunanji obliki uredijo, popravijo in dopolnijo z novo izdelanimi prepisi naslovne strani.
§ 34. Kjer pa prepisov naslovne strani osnovnega kataloga sploh ni več ali pa je ohranjen le njihov manjši del, je potrebno razlikovati med dvema primeroma.
§ 35. Kadar namreč kakovost trenutno že obstoječih katalogov in doslej izvajana bibliotečna dejavnost omogočata ali nudita posebne pripomočke, da lahko z njimi nastavimo druge, še manjkajoče nujnejše kataloge tudi brez izdelave posameznih prepisov naslovne strani, se pred izdelavo teh katalogov ne bo potrebno takoj lotiti izdelave popolnega osnovnega kataloga.
§ 36. Kjer pa izboljšanja obstoječih katalogov ali izdelave novih še manjkajočih ni mogoče izvesti drugače kot s predhodno izdelavo osnovnega kataloga, tedaj seveda izdelave novih prepisov naslovne strani ali popisa celotne bibliotečne zaloge ne moremo odložiti in mora biti zatorej to najprej opravljeno.
Vendar je potem zaradi nujnosti, da se tako abecedni kot tudi znanstveni katalog hitro uredita, potrebno paziti, da se delo pri izdelavi prepisov naslovne strani ne bo razvleklo čez vrsto let. V takšnem položaju je dolžnost predstojnika biblioteke, da se strogo izogne vsakemu drobljenju delovnih moči na opravljanje sicer prijetnih in koristnih, vendar pa manj nujnih postranskih zadev. Nadalje se je potrebno še posebej varovati, da se pri izdelavi prepisov naslovne strani ne bi spuščali v časovno potratno raziskovanje za posamezne literarnozgodovin-ske ali bibliografske zabeležke (npr. o avtorju nekega anonimnega dela) v utrudljivo kolacioniranje2 vsake knjige, v izdelavo kazalk tudi pri takšnih primerih, ki niso ravno pogosti, in v podobne postopke.
§ 37. Na vsak način pa je treba za vsa odslej na novo pridobljena dela, ne oziraje se na to, kako bodo le-ta, v celoti ali pa samo en njihov zvezek ali kos, v biblioteki formalno postavljena ali razvrščena, izdelati temeljit prepis naslovne strani na enem samem listu, da bo na ta način poskrbljeno vsaj za prihodnjo postavitev popolnega osnovnega kataloga.
§ 38. Sicer pa prepisi naslovne strani, ki se bodo odslej, iz kateregakoli razloga že, izdelovali na novo, ne bodo več nikjer napisani zgolj na majhnih listih in papirnatih trakovih neenake oblike, ampak samo na primernih, enako velikih listih. Kjer še niso bili vpeljani formularji, ki ustrezajo vsem bistvenim zahte-
2 Kolacioniranje (nem.: kollationieren) pomeni preverjanje, če je delo kompletno, z vsemi listi in če so strani v pravilnem vrstnem redu. (Op. prev.)
vam, in kjer s tem ni več mogoče odlašati, je treba te prepise naslovne strani izdelati p o p r i l o ž e n e m f o r m u l a r j u B.
§ 39. Brž ko je z upoštevanjem različnosti pravkar predpisanih primerov (§§ 33 — 36) poskrbljeno za osnovni katalog, je treba pred vsem drugim najprej misliti na izdelavo zanesljivega splošnega abecednega kataloga. V abecednem katalogu se, kot je znano, vsa dela pojavljajo samo v abecednem redu avtorjev, ki so navedeni na naslovni strani, ali (predvsem pri anonimnih delih) po pravilih bibliografije izpostavljenih besed na naslovni strani, in sicer pogosto z usmerjanjem na uvrstitev v katero od drugih rubrik abecedne ureditve.
§40. Abecedni katalog mora, prvič, biti splošen,topome-ni, da morajo biti vanj vnešene vse v biblioteki postavljene knjige in ostali bibliotečni predmeti po abecednem redu, brez kakršnihkoli nadaljnjih osnovnih razdelitev. Če bi zatorej v biblioteki obstajal katalog, ki bi bil, na primer, najprej razdeljen po omarah oziroma po znanstvenih strokah in knjižnih skupinah in kjer bi se vanj pripadajoče knjige pojavljale v abecednem redu šele v vsakem posameznem razdelku, potem to ne bi bil splošni abecedni katalog, kakršnega si tukaj zamišljamo; ampak bi bil to catalogus topico-alphabeticus ali scientifico-alpha-beticus.
Zato pa ni nič manj nujno iz abecednega kataloga na vsak način izključiti: a) rokopise, b) posamezne zemljevide, c) posamezne bakroreze in d) sploh vse take bibliotečne predmete, ki zahtevajo popolnoma drugačen način katalogiziranja kot prave knjige (knjige bakrorezov, atlanti) in jih je zato treba izkazati ločeno v posebnih ali parcialnih katalogih.
V zgornjem predpisu o tem, da je pred vsem drugim potrebno poskrbeti za izdelavo splošnega abecednega kataloga prav tako ni zajet primer, kjer dva, trije ali tudi več katalogov, če le njihovo število ni preveliko, skupaj tvorijo en splošni abecedni katalog vse knjižne zaloge biblioteke. To bi bilo v primeru, če bi na primer biblioteka imela dve ali tri dvorane in bi vsaka od njih imela lasten abecedni katalog; ali če bi bil abecedni katalog najprej razdeljen na dvoje (ali več) velikih oddelkov, libri sacri in libri profani, in bi bil ta šele v vsakem teh oddelkov urejen abecedno; ali če bi v abecednem katalogu izpustili določene skupine tiskanih knjig, kot so initia ali incunabula typographiae, knjige v posebnem jeziku, knjige neke vključene biblioteke in bi bilo to prikazano v lastnih katalogih. Še posebej pogosto bomo naleteli na primere (zaradi zahteve stare instrukcije), da abecedni katalog razpade na dva glavna oddelka: a) katalog del znanih avtorjev (abecedni imenski katalog) inb) katalog anonimnih del, in je šele vsak od teh dveh glavnih oddelkov urejen abecedno. - V vseh teh in podobnih primerih je zgornjemu predpisu že ustrezno zadoščeno z razpoložljivimi in skupaj obravnavanimi abecednimi katalogi, če so le sami po sebi sicer pravilni in uporabni, in potem lahko razpoložljive delovne moči, vsaj tiste, ki so pri roki, namenimo izdelavi drugih potrebnih ali v večji meri koristnih katalogov.
§ 41. Drugič, splošni abecedni katalog mora biti tudi pravilno in celovito abecedno obdelan. To pomeni, da se od abecednega reda ne sme odstopati in da določena knjižna skupina znotraj neke glavne rubrike ne sme biti znova razvrščena po lastnem abecednem ali kakšnem drugem redu, tako da bi na primer pri rubrikah »Acta (akademska) Ciceronia et Ciceronem adtinentia, Klasiki (grški in rimski), Disertacije, Zakoni, Bakrorezi, Literarni časopisi, Romani, Zbirke, Igrokazi, Časopisi« in podobno, vanjo uvrstili vse knjige, ki sicer sodijo v eno izmed teh rubrik, vendar ima njihova naslovna stran popolnoma drugačno abecedno geslo.
Vendar pa se tudi ta predpis neomejeno uveljavlja samo v primeru nastavitve popolnoma novega kataloga. Kjer pa sicer uporaben abecedni katalog že obstaja, ne bi bilo upravičeno, če bi se k nastavitvi popolnoma novega kataloga pristopilo samo zato, ker ima obstoječi eno ali drugo vmesno rubriko te vrste, če ima na primer, po vzorcu Heinsiusovega dela Bucherlexikon, rubrike: Romani in igrokazi. Popolno preoblikovanje je nujno namreč samo v primeru, če bi bila delitev na takšne vmesne rubrike preveč prepogosta, prezapletena in bi ustvarjala zmedo ter bi bila zaradi tega namen in bistvo abecednega kataloga popolnoma izničena in bi namesto takšnega kataloga nastala pisana mešanica abecednega, sistematskega in stvarnega kataloga.
§ 42. Potem ko je splošni abecedni katalog že izdelan, pride na vrsto splošni znanstveni, sistematski k a t a l o g, ki ga morebiti lahko imenujemo tudi sistematični, toda nikakor ne stvarni ali predmetni katalog. S poimenovanjem znanstveni katalog označujemo tisti katalog, v katerega so dela uvrščena glede na splošne in specialne znanstvene stroke, ki jih obravnavajo oziroma v katere spadajo. Znanstvene stroke si v takšnem katalogu sledijo v sistematičnem (logičnem, ne pa morda abecednem) redu. Za osvetlitev bistva pravega znanstvenega kataloga so najprimernejša znana dela (J. M. Franckii) Catalogus bibliothecae Bunavianae
-	J. V. Reuss Repertorium commentationum a societatibus literariis editarum, še zlasti pa (J. S. Ersch) Repertorium der Literatur von den Jahren 1785 - 1800, in istega Handbuch der deutschen Literatur seit der Mitte des achtzehnten Jahrhundertes
—	saj so najprimernejša za osvetlitev bistva pravega znanstvenega kataloga.
Iz tega izhaja, da katalog, v katerem bi bila knjižna zaloga razdeljena samo na določene glavne stroke, v katere bi bilo uvrščeno zelo veliko pripadajočih knjig, razvrščenih brez nadaljnjega členjenja glede na genus in species strok, na primer po abecedni značnici naslovne strani, v nobenem primeru ne bi mogel biti to, kar je odrejeno pod zgornjim poimenovanjem znanstvenega ali sistematskega kataloga, ampak gre v tem primeru le za abecedni katalog določene stroke.
§ 43. Enciklopedični sistem, po katerem je znanstveni katalog zasnovan, mora biti razločno prikazan v posebni preglednici ali v posebnem sistematskem i n d e k s u, in ta indeks mora biti priložen katalogu.
§ 44. Kako podrobno bomo sicer členili oddelke in pododdelke enciklopedičnega sistema, na katerem mora biti zasnovan katalog, ni odvisno samo od zahtev sistematične ureditve nasploh, ampak tudi od dejanske vsebinske sestave zaloge knjig biblioteke in celo od nekaterih zunanjih okoliščin. Nevarnost, da bi bilo česa preveč ali premalo, ni pri nobeni veji bibliotečne dejavnosti večja kot ravno pri tej zvrsti katalogov.
§ 45. V splošnem je o vrsti enciklopedičnega sistema predpisano samo to, da morajo biti grški in rimski klasiki ter cerkveni očetje,skupaj z deli, ki obravnavajo te izvorne spise, na vsak način izpostavljeni kot posebna rubrika znanstveno — bibliografskega sistema in zato ne smejo biti uvrščeni samo glede na stroko, ki jo njihova dela obravnavajo.
§ 46. Ko bodo doslej omenjeni potrebni katalogi v biblioteki že obstajali, bo prišel čas, da poleg dopolnjevanj, popravljanj in izpopolnjevanj že obstoječih katalogov, ki v biblioteki nikoli niso nepotrebna, mislimo tudi na postavitev tega ali onega, četudi ne nepogrešljivega, vendar pa vseeno koristnega drugačnega kataloga in nekaterih stranskih katalogov.
§ 47. Najodličnejši izmed stranskih katalogov, na izdelavo katerega bo torej po dokončanju glavnih katalogov treba najprej misliti, je splošni stvarni katalog ali pa morda namesto njega splošno stvarno kazalo.
Pojem stvarnega kataloga zelo pogosto zamenjujemo s podrobneje razčlenjenim (pravim) znanstvenim katalogom, ali pa s takšnim katalogom, v katerem so posebej izpostavljene in izkazane tudi posebne sestavine posameznih del (contenta librorum). V strogem pomenu besede bi bil pravi stvarni katalog tisti, v katerem so dela zabeležena po abecednem redu predmeta (materije), ki ga obravnavajo, hkrati z njihovim dovolj popolnim naslovom in glavnimi bibliografskimi podatki, na primer vsa dela o plesu, o mestu Benetke in podobno, ne da bi pri tem podrobneje gledali na to, s katerega znanstvenega vidika (ali statistično, historično, filozofsko, tehnično, juridično, politično, teološko itd.) ali na kakšen način (ali didaktično, govorniško, homiletično, poetično, satirično in podobno) je predmet obravnavan. Stvarni katalog z znanstvenim katalogom, izdelanim v skladu z zgornjimi zahtevami (§ 42), sovpada le v toliko, v kolikor se pri posameznih delih ne da določiti nobenega drugega predmeta, razen znanstvene stroke, ki jo delo obravnava, na primer fizike. Iz vsega tega sledi, da bi se težko primerilo, da bi bil stvarni katalog v tukaj določenem pomenu besede bolj zaželen.
Če namreč imamo na razpolago dober abecedni ali sistematski katalog z vnešenimi popolnimi naslovi del in z vsemi noticami, ki se po pravilih bibliografije zahtevajo, potem lahko dosežemo vse, kar se od pravega stvarnega kataloga pričakuje, tudi brez napornega in obsežnega dela, ki ga zahteva nastavitev takega kataloga, če enemu ali drugemu od prej omenjenih katalogov pridodamo pravilno obdelano stvarno kazalo ali kazalo materije oz. predmetno kazalo, tako
kot so dodani abecedni stvarni registri v zgoraj omenjenih delih (§ 42) Catalogus bibliothecae Bunavianae in Erscheva Repertorium in Handbuch.
Takšno stvarno kazalo lahko še posebej enostavno pripravimo kot dodatek znanstvenega kataloga, ko vanj kot rubrike stvarnega kazala potem vključimo tudi abecedno urejene naslove generičnih in posebnih znanosti. Če je v biblioteki vpeljana metoda označevanja s tekočo bibliotečno številko, je s tem nastavitev takšnega stvarnega kazala znatno olajšana.
§ 48. Druga vrsta pomembnejših stranskih katalogov je tista, ki jo v univerzitetnih in licejskih bibliotekah c. kr. držav običajno označujemo z izrazom catalogus criticus,namreč parcialni katalog, v katerega so posebej vnešena samo memorabilia biblioteke, kar pomeni samo v bibliografskem smislu iz-stopa-joča dela, serije (suites) in zbirke del (na primer Editiones classicorum in iusum Delphini - opera typographiae Aldinae - Edicioni citate dal Dizionario della Crusca), katerih vrednost se pogosto zelo razlikuje od njihove znanstvene vrednosti, so pa opisana in klasificirana ravno z vidika njihove bibliografske vrednosti. Podvrsta, ali če hočete, del tega kritičnega kataloga, sta catalogus codicum manuscripto-rum in catalogus incunabulorum.
§ 49. Za rokopise bomo v vsakem primeru vodili lasten katalog, in ne samo to, le-ti se tudi ne smejo pojaviti v nobenem drugem katalogu. Zato mora biti catalogus codicum manuscriptorum opremljen s potrebnim indicibus,da lahko codices, ki jih premoremo, poiščemo in pregledamo z vseh vidikov (jezik, ime avtorja, znanstvena stroka, predmet, starost, pisni material itd.).
§ 50. Katalog starih tiskov ali catalogus incunabulorum seu initi-orum typographiae bi bilo najprimerneje urediti po kronološkem redu, zaključiti z letom 1500 ali z letom, do katerega sega Panzeri annales typographiae, ter ga prav tako opremiti s potrebnim indicibus.
§ 51. Pojmovanje tistega, kar razumemo pod izrazom bibliotheca nation-alis ali p atria, za katero bi si prav tako lahko želeli imeti poseben katalog, mora biti strogo omejeno in v nobenem primeru ne sme biti preveč obsežno, še zlasti takrat ne, kadar naj bi knjige take bibliothece patria tudi ločeno postavili.
§52. Drugih stranskih ali parcialnih katalogov natem mestu ne bomo omenjali, ker v doglednem času ni nobenih izgledov za to, da bi take kataloge uvedli.
§ 53. Pri vseh katalogizacijskih opravilih je treba strogo paziti ne le na pravilno in razločno, temveč celo tudi na lepo p i s a v o, še posebej pa na čim večjo simetričnost in enakomernost. Nemarno narejene izdelke bo predstojnik biblioteke brez nadaljnjega zavrnil ter zahteval ponovno boljšo izdelavo, in sicer zunaj uradnih ur.
§ 54. Vsi katalogi, tako trenutno že obstoječi, če so sicer uporabni in naj bi ostali, kot tudi tisti, ki jih bo v prihodnje treba šele izdelati, prav tako pa tudi vsi drugi seznami, naj se primerno vodijo in ves čas tekoče vzdržujejo.
Nasploh pa se v nobeni biblioteki nikoli ne sme prekršiti pravila, da je treba po vsaki spremembi v biblioteki, na primer zaradi premestitve neke knjige na drugo mesto, zaradi prirasta ali izločitve gradiva, tudi kadarkoli se pokaže nujnost, da se v nekem katalogu kaj popravi, nemudoma in brez najmanjšega odlašanja v vseh obstoječih katalogih odločno izvesti vsa dopolnila in popravke.
§55. Popolno preureditev že obstoječe ureditve biblioteke naj se opravi samo v primeru, ko je to res skrajno nujno in nikoli brez predhodnega umirjenega premisleka. Tudi s tega vidika so bile celo zgoraj navedene odredbe o katalogih, ki jih je treba izdelati, zaradi raznolikosti primerov, na katere naletimo v tej ali oni biblioteki, že vnaprej deležne precejšnih omejitev in sprememb.
§ 56. Pri tovrstnih popolnih reformah v biblioteki, pa naj te zadevajo prestavitev ali novo številčenje in lokalno signaturo knjig ali pa morda novo katalogiziranje, je potrebno pred vsem drugim, še preden poprimemo za delo, pripraviti dobro premišljen podroben načrt, in sicer v pisni obliki. Bistveni sestavni del takega načrta je določilo, kako naj se v nek katalog, ko bo ta dokončan, vnaša novi prirast.
§ 57. Prav tako je potrebno o vsaki taki reformi, kakor tudi o nastavitvi vsakega novega kataloga, celo v primeru, ko za to niso potrebni nobeni posebni stroški, c. kr. študijski dvorni komisiji preko deželnega urada podati poročilo in počakati na njeno odločitev. V tem poročilu je potrebno vsakokrat:
a)	podati natančna pojasnila o načinu trenutne ureditve biblioteke, vključno s potrebnimi formularji, na primer za katalog, ki ga je potrebno reformirati ali ukiniti;
b)	predložiti zgoraj omenjeni (§ 56) podrobni načrt celotnega posla, hkrati s potrebnimi formularji; in na koncu
c)	priložiti oceno časa trajanja in tistih stroškov, ki bodo morda potrebni za izvedbo posla poleg že sistemiziranega osebja in poleg tekočih bibliotečnih dohodkov.
III. poglavje
O prirastu in zmanjšanju bibliotečne zaloge
§ 58 Na univerzitetnih in licejskih bibliotekah se povečanje knjižne zaloge sedaj in običajno dogaja samo na naslednjih šest načinov:
a)	z dostavo takoimenovanih obveznih dolžnostnih primerkov s posredovanjem pokrajinskega revizijskega urada za knjige;
b)	s prepustitvijo tistih knjig, ki so pri revizijskem uradu za knjige ostale ne-prevzete, ki so prepovedane ali je njihova uporaba omejena;
c)	z darovi ali volili zasebnikov;
d)	z zamenjavo v biblioteki odvečnih knjig za druge;
e)	z nakupom iz rednih ali izrednih dotacij biblioteki;
f)	z dostavo knjig, ki so bile za biblioteko nabavljene z najvišjim ukazom Njegovega c. kr. veličanstva ali po naročilu osrednje dvorne oblasti.
§ 59. Po več že prej izdanih uredbah je bilo nazadnje z dekretom dvorne pisarne z dne 1. oktobra 1815, številka 17484 - 5 048, v skladu z najvišjo odločitvijo zaukazano, da se vse tiste uredbe, ki so bile izdane zaradi oddvajanja dolžnostnega primerka c. kr. Dvorni biblioteki razširijo tudi na oddajo dolžnostnega primerka univerzitetni in licejski biblioteki vsake dežele in vzpostavi nadzor za natančno izvajanje le-tega.
Glede na bistvo vsebine teh uredb (c. kr. združene dvorne pisarne z dne 2. aprila 1807, številka 1200 - 200, z dne 20 junija 1808, številka 12534 - 2047, z dne 23. februarja 1811, številka 2477 - 804, z dne 13. februarja 1812, številka 1779 - 496, z dne 1. oktobra 1815, številka 17484 - 5048 in z dne 4. novembra 1815, številka 19452 - 5642, in nato c. kr. študijske dvorne komisije, z dne 15. marca 1811, številka 461 - 132), naj se:
a)	univerzitetni in licejski biblioteki pokrajine od vsakega dela, ki je natisnjeno znotraj province, v kateri se biblioteka nahaja, ali izide v založbi knjigotržca te pokrajine, brezplačno odpošlje en izvod, in sicer zmeraj tisti, ki je natisnjen na najboljši vrsti papirja;
b)	ta obveznost se nanaša tudi na vse zemljevide, bakroreze, kamnotiske, četudi izidejo tudi brez vsakega spremnega besedila, in sploh na vse slovstvene izdelke, izdelane na katerikoli tiskarski način;
c)	sicer naj se od vseh vrst bakrorezov odpošlje en odtis pred natisom besedila (avant la lettre), če je kot tak izšel, sicer pa en odtis z napisom; če naj bi bil list črn ali iluminiran, naj se odpošlje iluminirani primerek;
d)	za nadzor nad pravilnim izpolnjevanjem teh uredb, za zbiranje dolžnostnih
primerkov in njihovo prepošiljanje bibliotekam, so pooblaščeni v pokrajinah nameščeni c. kr. revizijski uradi za knjige.
Bibliotečni uradniki imajo torej v zvezi z dolžnostnimi primerki samo nalogo biti pozorni, če so vanjo pravilno prispela vsa dela, od katerih naj bi bil biblioteki poslan dolžnostni primerek, v primeru izostanka ali stanja v nasprotju s predpisi pa navezati stik z revizijskim uradom za knjige.
§60. Prepovedana dela ali dela, dostopna z omejitvijo erga sche-d a m, ki se nahajajo v revizijskih uradih za knjige, katerih izročitve pa stranke v pripadajočem roku niso uspele izposlovati, revizijski urad za knjige od časa do časa odda glavni biblioteki pokrajine. Vendar pa se izročitev zgodi samo po predhodni zapovedi prezidija deželne oblasti, iz knjižne zaloge, ki bo izročena, pa mora biti izločeno vse tisto, kar si po cenzurnih predpisih zasluži samo še uničenje in nima niti v znanstvenem niti zgolj v bibliografskem smislu nikakršne vrednosti.
§61. Darove ali volila knjig biblioteka pridobi prek deželnih oblasti ali od strank samih.
V	prvem primeru vsebuje ustrezna navodila izročitveni dekret oblasti.
V	drugem primeru lahko podarjene ali voljene predmete, kadar je darilo ali volilo biblioteki popolnoma brezpogojno dano v popolno lastništvo, predstojnik biblioteke brez nadaljnjega pravnomočno sprejme oziroma izterja za biblioteko. Če pa so postavljeni pogoji, je potrebno vsakič, ko darilo ali volilo presega tisoč zvezkov oziroma, če se zdijo pogoji zoprni ali pa vzbujajo pomisleke, pridobiti dovoljenje deželne oblasti.
§ 62. Predstojnik biblioteke je do zamene za biblioteko odvečnih del z drugimi deli upravičen v enaki meri in pod enakimi pogoji, kot je za prodajo takih odvečnih del predpisano v pričujoči instrukciji. Dela, katerih uporaba je prepovedana ali pogojno dovoljena, lahko ob najstrožjem upoštevanju cenzurnih predpisov iz biblioteke z zameno praviloma preidejo samo v druge c. kr. biblioteke in to vselej samo s posebnim dovoljenjem prezidija deželne oblasti.
§ 63. Za nakup knjig je vsem univerzitetnim in licejskim bibliotekam odmerjena določena letna vsota denarja (redna bibliotečna dotacija). V primeru, ko bi bil priporočljiv nakup knjig ali drug strošek, ki se nanaša na pomnožitev knjig, tega zneska pa se iz letno določene dotacije ne bi dalo pokriti, je treba o tem prek deželne oblasti poročati c. kr. študijski dvorni komisiji (s posebno navedbo primerkov in njihovih cen) in počakati na njeno navodilo. Posebno dovoljenje dvornega urada za takšno izredno dotacijo je potrebno tudi v primeru, če je bil takšen izdatek v preliminarni zahtevi že predviden.
Če bi se primerilo, da bi biblioteka za pomnožitev knjig dobila volilo ali dar v denarju, se bo to obravnavalo kot povečanje že odmerjene letne dotacije,
namreč na enak način pridobljeno kot s to dotacijo, vendar pa z upoštevanjem volje legatarja ali darovalca.
§ 64. Če v kateri od bibliotek glede dela zneska, ki je določen za nakup knjig, ni posebnega predpisa in če, tako kot v vseh primerih odobritve izredne dotacije, namembnost ni tako ali tako že vnaprej določena, je izbira del, ki se bodo kupila, prepuščena presoji in odgovornosti predstojnika biblioteke, ne da bi ga vezali kakšni posebni predpisi. Na splošno pa naj vseeno opozorimo:
a)	predstojnik biblioteke si bo zagotovo prizadeval, da se bo o nabavi knjig ob priliki pogovoril tako z uradniki biblioteke, ki imajo bogato znanje, kot tudi s predstojniki in učitelji študijske ustanove, kateri je biblioteka najpoprej namenjena, in njihove želje uslišal;
b)	pri izbiri mora biti prednostni razlog za odločitev uporabnost v znanstvenem in umetnostnem pogledu nasploh in nato še posebej uporabnost za omenjene študijske ustanove;
c)	še posebej se je treba varovati pristranske obogatitve priljubljene stroke, minljivega okusa določenega časovnega obdobja ali celo idealizirane, glede na sedanji položaj literature in bibliotečnih fondov popolnoma neizvedljive uniformnosti vseh znanstvenih strok ali knjižnih skupin; prav tako pa tudi, da hlastanju za izključno v bibliografskem smislu priporočljivimi in dragocenimi posebnostmi ne bi žrtvovali resnične uporabnosti in koristnosti.
§ 65. Samo tista dela, ki posebej in kot monografije obravnavajo zgodovino, geografijo, statistiko, ureditev in upravljanje določene dežele, v kateri se nahaja biblioteka, si bomo za biblioteko te dežele še naprej prizadevali nabavljati in zbirati, da bi dosegli čim večjo popolnost, ne da bi pri tem gledali predvsem na njihovo notranjo znanstveno vrednost.
§ 66. Posebno pozornost je nadalje potrebno posvetiti kompletiranju ali nadaljevanju tistih del, od katerih se več delov že nahaja v biblioteki, vendar le, če so ta dela tudi sicer uporabna in ima obstoječe gradivo v primerjavi s stroški še manjkajočega primerljivo vrednost. Tudi dopolnjevanju defektnih primerkov, še zlasti pri pomembnejših delih, ne gre odreči pozornosti.
Da bi v tem pogledu vedno imeli pregled nad tem, kaj je potrebno še postoriti in nad predstoječimi izdatki, se bodo v vsaki biblioteki vodili in stalno dopolnjevali naslednji seznami:
a)	seznam opera incompleta, to je seznam takšnih del, ki se nahajajo v biblioteki, pri katerih pa nekateri zvezki, ki so že izšli, biblioteki še manjkajo;
b)	popis opera continuanda, to je popis tistih del, od katerih kasnejši zvezki še niso izšli, še posebej časopisov, ki še izhajajo; in končno
c)	bodo zabeležene tudi posebne opombe o odkritih defektih na izvodih, na katere naletimo v biblioteki.
Kot izhaja iz sobesedila, v nasprotju s prej omenjenimi nepopolnimi deli ali primerki z defekti tukaj označujemo primer, kadar pri nekem delu ne manjkajo celi zvezki, ampak več ali manj listov, bakroreznih tabel ali drugih, temu podobnih prilog.
§ 67. Dolžnost predstojnika biblioteke je, da skrbno pazi na koristi biblioteke, tako da za slednjo po najugodnejši ceni pridobi čim večje možno število dobrih del; zatorej se bo zagovarjal, če bo dela, ki bi lahko bila nabavljena po ugodnejši poti, nabavljal popolnoma nova ali samo po poti običajne trgovine s knjigami.
§ 68. Da pri tem nakupa knjig kot ene najbolj ključnih zadev za biblioteko ne bi za dolgo vrsto let popolnoma prepustili individualnim nazorom nekega posameznika; in da ne bi po drugi strani zaradi v teh zadevah zelo različnih nazorov in pogosto nasprotujočih si želja mnogih oseb opustili vse potrebne enotnosti in načrtnosti, mora biblioteka v novembru vsakega leta narediti na kratko napisan seznam vseh, v teku zadnjega upravnega leta nakupljenih del, z navedbo načina, s katerim so bile pridobljene, nakupne cene in pri novo nakupljenih delih tudi stroškov vezave ter ta seznam na univerzah predložiti akademskemu senatu, na licejih pa rektorju liceja, ti pa bodo seznam dali na vpogled predstojnikom vseh študijskih smeri na univerzi ali liceju. Če se pri tem vpogledu v zvezi z izborom ali v zvezi s stroški izrazi kakšen pomislek ali želja, potem je treba le-to posredovati upravi biblioteke, še zlasti tiste, ki sodijo v pristojnost bibliotečne uprave. Samo v primeru, ko kaže, da z dobljenimi odgovori ne bi mogli biti zadovoljni, je potrebno zadevo posredovati deželni oblasti.
§ 69. Dvorni oblasti, ki mora v okviru svojih pristojnosti med drugim o tem izdati odločbo, je prepuščeno, da določi dela ali časopise, ki naj bodo biblioteki dodeljeni tako, da stroški nabave in tiska ne bodo prizadeli dotacije posamezne biblioteke, ampak bodo pokriti na drugačen način. Pri tem takim stroškom za prednaročilo na časopise ali nakup del za biblioteke ni mogoče dati privolitve brez obveznega navodila dvorne oblasti.
§ 70. Pristojni bibliotečni uradnik, in praviloma predstojnik biblioteke, sta odgovorna za d e f e k t e, ki bi jih utegnili odkriti v novo pridobljenih delih. Zatorej je potrebno vsako novo delo natančno pregledati in prav tako ukreniti vse potrebno za njegovo izpopolnitev.
§ 71. O celotnem prirastu se vodi akcesijski zapisnik. Ta ima čisto enostavno obliko in mora biti (z okrajšavami) pripravljen na tak način, ki zahteva čim manj pisarije. Vanj bo namreč, glede na opravilni zapisnik, vnešeno vse poslovanje v zvezi s prirastom po časovnem redu, kot se je zgodilo. V enem stolpcu bo zapisan na čim krajši možni način zaobjet naslov vsakega posameznega dela s potrebnimi bibliografskimi podatki, zlasti še, kateri del ali kateri kos je
dospel. V drugem stolpcu pa bo navedeno, kaj je bilo za delo v biblioteki postorjeno, torej mesto, kamor je bilo postavljeno, bibliotečna številka, ki jo je dobilo, in razvidno označena rubrika ali list v posameznih katalogih, v katere je bilo vnešeno.
Dela, ki še niso vezana, ne sodijo niti v bibliotečne omare niti v formalne (prave) kataloge, ampak se pojavijo za čas, dokler niso vezana, samo v akcesij-skem zapisniku in se hranijo posebej.
§72. Do zmanjšanja bibliotečne zaloge pride zaradi odsvojitve odvečnih del ali zaradi izgube.
§ 73. Brez posebnega dovoljenja dvorne oblasti se lahko kot odvečna dela od-svojijo samo dvojnice in takšna nepopolna dela, ki jih ne želimo več kompletirati. Pojem dvojnice moramo razumeti v najožjem pomenu.
§ 74. Praviloma mora predstojnik biblioteke od časa do časa, če se ponudi ugodna priložnost za odsvojitev obsežnejšega dela odvečnih del ali če se odvečna dela kopičijo, še pred njihovo odsvojitvijo deželnim oblastem predložiti popis teh del. Ta popis naj za vsak posamezni primerek vsebuje navedbo kakovosti vezave, maloprodajno ceno ali, pri starejših primerkih, običajno antikvarno maloprodajno ceno ter nato oceno vrednosti. V poslanem poročilu je potrebno navesti predlog, kateri način odsvojitve je za biblioteko najbolj ugoden. Na tak način instruirano poročilo se prek akademskega senata ali rektorja liceja, ki po posvetu s študijskimi predstojniki doda svoje pripombe, dostavi deželnim oblastem, ki so pristojne, da izdajo dovoljenje za odsvojitev in določijo, ali se dela prosto prodajo postopno, kakor se pokaže priložnost, ali naenkrat z dražbo.
§ 75. Kadar gre zgolj za posamezna dela in če nam ne preostane dovolj časa za predhodno pridobitev dovoljenja deželnih oblasti, pri tem pa hkrati lahko dosežemo ceno najmanj dveh tretjin maloprodajne cene v trgovini in pri starejših delih najmanj isto ceno, po kateri se taka in podobna dela običajno pojavljajo v antikvariatih, je predstojnik biblioteke sam po sebi upravičen do odsvojitve odvečnih del.
§ 76. Z n e s e k, ki ga pridobimo za odsvojena dela, obravnavamo kot povečanje redne bibliotečne dotacije za nakup knjig in ga k njej prištejemo. V tem obračunu moramo ločeno navajati primere, kjer se je prodaja zgodila po § 74 s predhodno prejetim dovoljenjem deželne oblasti, od tistih, kjer je bila slednja opravljena po § 75 brez tega dovoljenja. Bistvena zahteva za računovodsko dokumentiranje je, da je pri prosti prodaji znesek prejete prodajne cene izkazan s potrdilom kupca ali na kak drugačen način. V primeru dražbe pa je potrebno predložiti zapisnik dražbe hkrati s knjigovodsko uskladitvijo dospelega denarnega zneska, ne da bi čakali konec leta in letno finančno poročilo, kar pa sicer namembnosti in obračuna dospelega denarnega zneska v ničemer dodatno ne spreminja.
§ 77. Pri zamenjavi je potrebno vrednost tako oddanih kot tudi prejetih knjig obračunati po obojestransko enakih merilih in mora biblioteka prejeti najmanj takšno vrednost, kot jo je sama oddala. O zamenjavi knjig v teku šolskega leta je potrebno vsako leto v novembru deželnim oblastem posredovati posebno poročilo, v katerem je prav tako potrebno primere iz § 74 prikazati posebej in ločeno od tistih iz § 75.
§ 78. Če v biblioteki pogrešimo posamezna dela, je sicer potrebno primer takoj zabeležiti z začasno opombo, vendar pa s popolno preiskavo in vnosom opomb v kataloge počakamo do revizije celotne biblioteke.
§ 79. Zaradi preprečevanja širjenja nereda, tudi nenamernega ali brez lastne krivde, je potrebno prvo leto po nastopu službe novega rednega predstojnika biblioteke, nato pa najmanj vsako tretje leto, izvesti revizijo celokupne zaloge biblioteke. V letnem poročilu o stanju biblioteke je potrebno navesti, v katerem letu je bila izvedena zadnja revizija in kdaj bo naslednja.
§ 80. Kjer je na razpolago pravi lokacijski katalog ali kazalo lokacij s popolnim osnovnim katalogom po § 28, z revizijo nimamo posebnih težav. Kjer pa oboje manjka, se bo potrebno zadovoljiti samo s pregledom bibliotečne zaloge, ki je bila zajeta pri zadnji reviziji.
§ 81. O rezultatu vsake revizije bo namreč po priloženem formularju C narejen pregled bibliotečne zaloge ter s tem vsakemu rednemu bibliotečne-mu uradniku za mesec dni omogočen prost vpogled. Po preteku tega roka bo poročilo o rezultatih revizije, kateremu bosta priložena tako pregled bibliotečne zaloge kot tudi izkaz morebiti pogrešanih kosov, posredovano deželnim oblastem, da se pri njih shrani. Tako pregled bibliotečne zaloge kot tudi omenjeni izkaz oziroma naznanilo, da ni nič pogrešanega, morajo podpisati vsi bibliotečni uradniki.
IV. poglavje O javni uporabi biblioteke
§82. Javna uporaba biblioteke se v glavnem deli na dva načina:
a)	na izposojo knjig za uporabo zunaj biblioteke in čitalnice;
b)	na izdajo le-teh za uporabo v čitalnici.
Pri obeh načinih se na ustrežljivo pripravljenost in primerno uslužnost, na izogibanje vsemu tistemu, kar bi uporabo biblioteke lahko naredilo neprijetno in otežujočo, tako tudi na podcenjevanje omejenega znanja in potreb nekate-
rih bralcev, še zlasti izmed študirajoče mladeži, gleda ne samo kot na zahtevo družabne dostojnosti med izobraženci, ampak tudi kot na posebno službeno dolžnost bibliotečnega osebja.
§ 83. Glede izposoje knjig za uporabo zunaj biblioteke in čitalnice se je potrebno natančno držati ustreznih že obstoječih, z najvišjo odločitvijo z dne 30. septembra 1816 sankcioniranih predpisov.
§ 84. Pri upoštevanju teh predpisov bibliotečno osebje nikoli ne sme izgubiti izpred oči, da je bilo že v stari instrukciji iz leta 1778 za vodilno osnovo o izposoji knjig upravičenim osebam izmed učnega stanu postavljeno, naj se postopek izvaja tako, da bi vsak izmed teh posameznikov v zvezi z uporabo gledal na biblioteko skoraj kot na svojo lastno, s tem da bi bila taka uporaba omejena le na tisto, kar je neobhodno nujno za vzdrževanje reda in morda povzroča manj neprijetnosti kot posedovanje lastnih knjig. Na tej osnovi ne bi smelo biti težko vsak dvomljiv primer razrešiti v vsestransko zadovoljstvo.
§ 85. Omenjeni predpis (§ 83) o izposoji knjig je potrebno izpolnjevati v vseh točkah in mu natančno slediti tudi v primeru, če katerikoli bibliotečni uradnik želi odnesti dela iz biblioteke za uporabo zunaj čitalnice ali uradne delovne sobe v svoje stanovanje, pa čeprav bi šlo za bibliotekarsko obdelavo in tudi v primeru, če se stanovanje nahaja v zgradbi biblioteke.
§86. Čitalnicoje za uporabo knjig vnjej potrebno opremiti z ustreznim številom miz in stolov ter s črnilom in pisarskim peskom. Drugega pi-sarskega materiala za bralce bibliotečna uprava ne nudi.
§ 87. Glede trajanja časa, ko je čitalnico potrebno imeti odprto za javno uporabo, so tukaj podani samo splošni predpisi, ki določajo le minimum in maksimum; sporazumu predstojnika biblioteke z akademskim senatom, ali na licejih z rektorjem, je prepuščeno, da po posvetu s predstojniki študijskih smeri znotraj teh meja postavijo natančnejša določila, kot tudi, da tisto, kar je bilo z njihove strani določeno, po potrebi spremenijo, zopet ob upoštevanju teh meja. Natančnejša določila se nanašajo še zlasti na: a) število ur dnevne odprtosti čitalnice, kot tudi na b) določitev ure, ob kateri naj se le-ta glede na različnost letnih časov dnevno odpre; c) vprašanje, ali naj ne bo ob dnevih šolskih počitnic oziroma poleti čitalnica odprta dlje ali ob drugem času, kot ob šolskih dnevih oziroma v drugih letnih časih; d) določitev dni, ko je biblioteka zaprta; in nazadnje e) vprašanje, ali naj bi čitalnica bila in če, v kolikšni meri odprta tudi med jesenskimi počitnicami učnih zavodov.
§ 88. Čitalnica mora biti za javno uporabo dnevno odprta najmanj štiri in največ šest ur.
§89. Praznični ali prosti dnevi biblioteke,vkaterih je za javno uporabo zaprta tudi njena čitalnica, so lahko samo:
a)	nedelje in zapovedani prazniki;
b)	v vsakem tednu, v katerem na siceršnji delovni dan že tako in tako ne pade prosti dan biblioteke, en dan, ki je namenjen predvsem za glavno čiščenje čitalnice in vzpostavitev reda v njej, za kar naj bo po možnosti izbran dan, ko je v vseh študijskih oddelkih kraja pouk ali pa potekajo predavanja;
c)	24. in 31. december;
d)	pustni ponedeljek in torek ter pepelnična sreda;
e)	od srede v velikem tednu do velikonočnega torka, oboje vključno; in nazadnje
f)	rojstni dan Njegovega veličanstva cesarja.
§ 90. Kjer je že vpeljano, da je bibliotečna čitalnica odprta tudi med jesenskimi počitnicami študijskih ustanov, je potrebno pri tem ostati. Kjer pa ta razširitev uporabe biblioteke še ne obstaja, jo je potrebno vpeljati, kakor hitro je upati, da bo tudi med temi počitnicami prihajalo zadostno število bralcev. Vendar pa mora v vsakem primeru med počitnicami ostati osem do štirinajst dni prostih za glavno čiščenje biblioteke.
§ 91. O delih, ki se izdajo za uporabo v čitalnici, se vodi evidenca, in sicer dnevnik bralcev. Ta dnevnik vsebuje poleg zaznamka dneva še naslednje rubrike: a) priimek in ime bralca; b) letnik študija ali (pri tistih, ki ne študirajo) stan bralca; c) naslov in zvezek (izdane) knjige; d) število (izdanih) zvezkov. Vsak bralec sam izpolni te rubrike, po potrebi ob navodilih bibliotečnega uradnika. Za pomembne osebe, ki uporabljajo neko delo v čitalnici, bibliotečni uradnik sam vodi poseben dnevnik, ki ima sicer enako vsebino. Kjer so bili zaradi prevelikega števila bralcev potrebni še posebni previdnostni ukrepi, jih je potrebno ohraniti.
§ 92. Uporaba del v čitalnici ni omejena, ne glede na njihove posebno-s t i, tako da se vsakomur, ki jih namerava uporabljati v njej, izdajo tudi nenadomestljiva in dragocena dela, ki jih je prepovedano izposojati izven čitalnice.
Samo tista dela, katerih uporaba je po cenzurnih predpisih prepovedana ali pogojno dovoljena, se smejo tudi v čitalnici izdati zgolj tistim osebam, ki predložijo potrebno dovoljenje, kot ga v zvezi s tem zahteva predpis iz § 83. Uradnikom, ki bi delovali v nasprotju s tem, grozi kasacijska kazen.
Poleg tega imajo bibliotečni uradniki tudi dolžnost, da ne izdajajo tistih knjig, katerih uporaba po cenzurnih predpisih sicer ni izrecno prepovedana ali omejena, vendar pa bi kljub temu za mlajše in manj izobražene bralce bile vprašljive ali pa očitno neprave, ampak njihovo izbiro v takih in podobnih primerih napeljejo na koristnejše čtivo.
§ 93. Praviloma se vsaki osebi za uporabo v čitalnici izda le en zvezek. Vendar pa pri pomembnih bralcih ne bi smelo biti zadržkov za izdajo tudi več zvezkov in del hkrati, kadar je za ustrezno uporabo nekega dela, npr. pri delih, ki služijo za iskanje, potrebnih več zvezkov ali vsi zvezki ali kadar je poleg določenega dela potrebno pritegniti še eno ali dve drugi deli, npr. leksiko, komentarje, slovnice.
§ 94. V istem dnevu je za uporabo v čitalnici tudi dopuščeno zahtevati dvoje ali več različnih del zaporedoma. Vendar pa se mora tam, kjer se v zahtevah kaže popolna brezciljnost ali čisto igračkanje, nastopiti z ustreznim podukom ali opominom.
§95. V čitalnici je iz vsakega izdanega dela, in zatorej tudi iz rokopisov, izpisovanje dovoljeno brez omejitev.
§ 96. Pri bralcih v čitalnici je potrebno paziti na splošno dostojno obnašanje in še posebej na to, da drugih oseb v čitalnici niti najmanj ne motijo, da ne poškodujejo knjig, nikakor ne delajo nereda in da izdane knjige redno prinesejo nazaj. Za zagotavljanje takega obnašanja so po eni strani potrebni nadzor, navodila in opominjanje s strani bibliotečnega osebja, po drugi strani pa je treba tudi določiti in oznaniti predpise, ki jih morajo bralci v čitalnici upoštevati.
§ 97. Zato je potrebno, da je v čitalnici ob urah odprtosti vselej navzoč najmanj eden izmed članov bibliotečnega osebja.
§ 98. Ker so vzroki za nered, njegove oblike in potrebni previdnostni ukrepi za njegovo preprečitev različni glede na krajevne in časovne okoliščine, je bibliotečnim predstojnikom prepuščeno, da v soglasju z akademskim senatom ali na licejih z rektorji in predstojniki študijskih skupin in smeri spišejo predpise, ki jih morajo bralci v čitalnici upoštevati, in da jih, ko so napisani, v primeru potrebe kasneje spremenijo. Prepis teh predpisov mora stalno viseti v čitalnici, vsakomur na vpogled.
§ 99. Profesorjem in drugim možem znanstvene izobrazbe, tudi študentom višjih študijev, v čitalnici ne odrekamo vpogleda in uporabe k a t a l o g o v, iz česar pa so vendarle izvzeti tisti katalogi, ki služijo zgolj za notranje upravljanje biblioteke.
§ 100. Zaradi upoštevanja predpisov v zvezi s prepovedanimi in erga schedam omejenimi deli, ki veljajo za javno uporabo biblioteke, je potrebno najnatančne-je izvrševati odredbe, ki so objavljene v seznamih takih del. Predstojniku biblioteke je še kot izredna dolžnost naložena posebna in najbolj skrbna budnost nad vsem, kar se nanaša na taka dela.
§ 101. Kot posledica dekretov c. kr. najvišjega policijskega in cenzurnega dvornega urada z dne 22. januarja in 10. februarja 1816 je bil vsaki univerzitetni in licejski biblioteki dostavljen en primerek v letih 1815 in 1816 v tisk danih in na novo pregledanih seznamov vseh doslej prepovedanih knjig v nemškem, italijanskem, francoskem, angleškem in latinskem jeziku. Odslej bodo s strani prezidija deželnega urada, kot se je to dogajalo že prej, vsaki biblioteki posredovali mesečne ali polmesečne sezname na novo prepovedanih, erga schedam omejenih in tistih del, ki niso dobila dovoljenja za tisk, kakor bodo ti seznami pač izhajali.
Vse te sezname morajo v bibliotekah odslej zbirati, jih najskrbneje čuvati in nove rokopisne sezname od časa do časa (ob primernem nadzorovanju knjigoveza) vezati v zvezke s trdimi platnicami.
§ 102. Po najvišjih odločitvah, razglašenih že z dvornim dekretom z dne 27. novembra 1801, 22. januarja in 10. februarja 1816 in ob zagroženi občutni kazni za uradnika, ki bi deloval v nasprotju s tem, se ne sme nobenega od tiskanih ali rokopisnih seznamov tozadevnih del pod nobenim izgovorom komurkoli dajati na vpogled, še najmanj pa posredovati knjigotržcem, antikvarjem ali pa celo za objavo v tujih časopisih ali knjigah. Vsi ti seznami po omenjeni najvišji odločitvi služijo zgolj pristojnim oblastem kot smernice in za zaupno službeno uporabo pri njihovih uradnih dejanjih. Prav zaradi pomembnosti zadeve je uradnik, ki te sezname prejme, odgovoren za vsako zlorabo, do katere bi lahko prišlo že samo zaradi manjše skrbnosti in pazljivosti pri njihovem čuvanju.
§ 103. Celo če kdo zahteva posamezna prepovedana ali pogojno dovoljena dela, se je potrebno o obstoječi prepovedi preudarno izraziti. Če se namreč tako delo v biblioteki nahaja, sme bibliotečni uradnik nakazati, da je uporaba tega dela prepovedana ali omejena, in kaj je za izposlovanje njegove izročitve potrebno, vendar samo takrat, kadar tako delo zahteva profesor ali pa oseba, ki je sicer zaradi svojega stanu in solidnejše izobrazbe popolnoma neoporečna, če so obenem izkazani upoštevanja vredni razlogi za branje takšnega dela in če se zatorej izposlovanje potrebnega dovoljenja za izročitev kaže kot mogoče. Bibliotečno osebje nikomur ne sme dajati nobenih niti najmanjših pojasnil o prepovedi del, ki jih biblioteka nima. Če pa prepovedano ali pogojno dovoljeno delo, ki se nahaja v biblioteki, zahteva kdo drug razen zgoraj navedenih oseb, potem ga je treba zavrniti brez omembe prepovedi, na popolnoma enak način kot v primerih, ko zahtevanega dela ne bi bilo mogoče izročiti iz drugih razlogov.
§ 104. Iz posameznih seznamov na novo prepovedanih itd. knjig, ki od časa do časa prihajajo v biblioteko, je treba prav tako v skladu z zgoraj (§ 101) navedenim dvornim dekretom vsako delo, ki v tiskanih seznamih ni navedeno, vnesti v te sezname na prazne strani, ki so na koncu le-teh. Uradnik, ki je za vnos poskr-
bel, mora na vsaki poli posameznih seznamov s podpisom zanesljivo in jasno zabeležiti, da je bil vnos opravljen.
§ 105. Prepovedanih in pogojno dovoljenih del se ne sme za stalno izločiti tako, da jih postavimo v posebno omaro.
§ 106. Da bi se zavarovali, da prepovedi ne bi spregledali, je dobro v vsakem zvezku takšnega dela poleg lokalne signature prepoved označit i s črkama Pr. (ohibitus) in E. S. (erga schedam). Enako se označi tudi prepis naslovne strani v osnovnem katalogu.
§ 107. Sicer pa se v nobenem drugem katalogu (razen v osnovnem katalogu) ne sme pojaviti kakršnakoli opomba o prepovedi knjige, niti s tajnimi znaki ne. Kjer bi v katalogu utegnili najti takšne zaznambe ali znake, jih je treba pri tej priči odpraviti na način, ki ne dopušča nobenih sklepanj in domnev.
§ 108. Tiskane sezname tistih del, ki jih je cenzura odobrila itd., in ki tudi prihajajo v biblioteko, je treba prav tako zbirati, dosledno čuvati, jih po določenem prirastu vezati v zvezke s trdimi platnicami ter postaviti v biblioteki. Čeprav ti seznami niso zajeti znotraj stroge prepovedi iz § 102, vendar bi njihovo natančnejše primerjanje lahko privedlo do sklepanj ali domnev o prepovedih knjig, kar je potrebno obdržati v tajnosti, se sme zato tudi le-te izročati samo razsodnim možem in celo njim samo na vpogled v čitalnici.
V. poglavje
O drugih uradnih zadevah biblioteke
§ 109. Za nakup knjig in za pokrivanje drugih njenih potreb se biblioteki nakaže potreben denarni znesek, o čemer bodo ob bližnji novi določitvi bibliotečne dotacije sledila natančnejša navodila. Denar, ki pripada biblioteki, mora predstojnik biblioteke vedno hraniti ločeno od svojega privatnega premoženja.
§ 110. Določeno letno dotacijo, skupaj z njeno pomnožitvijo, omenjeno v § 63 in 76, je treba obračunati po preteku vsakega vojaškega leta. O vseh denarnih zneskih, ki so bili nakazani za poseben namen, se vedno predloži poseben obračun.
§ 111. O vsem za biblioteko prejetem in izdanem denarju, brez nadaljnjega razlikovanja in razdeljevanja za posamezne namene in na različne rubrike prejemkov in izdatkov, se v biblioteki redno vodi poseben blagajniški dnevnik, ki tekoče poteka skozi vse vojaško leto in je shranjen skupaj z akti biblioteke.
§ 112. V zvezi z izdatki za vezavo knjig,tako za novo nabavljena kot tudi za že prej vezana dela, je potrebno strogo paziti, da ne bi zaradi nezmernih stroškov preveč zmanjšali fonda za nakup knjig.
§ 113. Zato se moramo povsod izogibati luksuznim vezavam,pri manj pomembnih delih in takih izvodih, ki se v čitalnici ne uporabljajo pogosto, se moramo zadovoljiti s trdo vezavo s papirno prevleko, pri manjših delih pa samo s trdim broširanjem. Že vezana dela damo na novo vezati samo, če je prejšnja vezava že popolnoma uničena.
§ 114. Na drugi strani pa s ponovno vezavo popolnoma poškodovanih knjig in še zlasti s trdno in trajno vezavo novo nabavljenih knjig ne smemo odlašati in s tem na naslednja leta prevaliti nesorazmerno breme. Praviloma naj bodo novo nabavljene knjige trdo vezane še v istem letu, v katerem so dospele. Časopisi, ki v biblioteko prihajajo v običajnih zvezkih, naj prav tako brez odlašanja dobijo trdo vezavo, ne pa da se leta dolgo kopičijo v nepovezanih zvezkih. Poškodovane zvezke je potrebno popraviti takoj na začetku, še preden se poškodba poveča.
§ 115. Predvsem je potrebno paziti na natančnost in solidnost vez a v e. Glede prve zahteve je dolžnost predstojnika biblioteke, da knjigovezu natančno določi vrsto vezave in mu da potrebna nadaljnja navodila. V zvezi z zadnjo zahtevo pa naj dražba knjigoveških del ne bo nujno razpisana na najnižje zahteve, ampak naj bo odločitev prepuščena deželnemu uradu, da v zvezi s tem odloči, kakor ustreza okoliščinam. Na vsak način pa je s knjigovezom treba skleniti pogodbo za daljši čas vnaprej (ne za vsako posamezno naročeno delo) in jo najmanj vsako drugo leto obnoviti, upoštevajoč spremembe cen.
§116. O knjigoveških delih jetako v zvezi z naročenim in opravljenim delom ter njegovo ceno kot tudi v zvezi z vzorčnimi vezavami potrebno voditi trdo vezano beležnico in jo hraniti skupaj z akti biblioteke.
§ 117. O vseh s t v a r e h, ki ne sodijo v slovstveni aparat biblioteke in v njegov popis, in o vsej premični opremi biblioteke, čitalnice in celotne bibliotečne stavbe je potrebno nastaviti redni inventarni popis. En primerek tega inventarnega popisa se hrani v biblioteki, drugi pri akademskem senatu univerze ali pri rektorju liceja, tretji pa pri deželnem uradu. O zmanjšanju ali pomnožitvi inventarja je potrebno vsako leto ob koncu vojaškega leta deželnemu uradu predložiti poročilo, ki ga je vidiral rektor univerze ali liceja in po njem korigirati vse hranjene izvode inventarnega popisa.
§ 118. V prvih dneh meseca novembra je treba po predpisanem formularju preglednico celotnega bibliotečnega osebja (preglednica stanja osebja) s posebnim poročilom v treh enakih izvodih poslati deželnemu uradu, ki bo po-
tem dva enaka izvoda posredoval c. kr. študijski dvorni komisiji. Osebje je treba navesti točno po stanju na dan 1. novembra.
§ 119. Ravno tako v novembru, in sicer najkasneje do 15. v mesecu, je treba vsako leto, v skladu z najvišjim vladnim dopisom z dne 31. julija 1814, deželnemu uradu posredovati poročilo o stanju biblioteke vteku zadnjega preteklega šolskega leta, od koder bo le-to opremljeno s potrebnimi opombami, poslano c. kr. študijski dvorni komisiji, in po njej predloženo Njegovemu c. kr. veličanstvu.
§ 120. Rubrike, ki jih mora letno poročilo o stanju obsegati, so naslednje: 1) spremembe v stanju osebja; 2) stanje ustanove; 3) uporaba biblioteke; 4) posebej zaslužna dejanja bibliotečnega osebja (še zlasti tudi njihova dela, ki so izšla v tisku); 5) častna priznanja, nagrade, podpore in kaznovanja osebja; 6) novi normativni in sistemski predpisi; 7) opombe o izpopolnitvi stanja v ustanovi.
O vsebini in načinu izpolnjevanja posameznih rubrik obstajajo posebni predpisi.
§ 121. Podatki letnega poročila o stanju morajo biti zajeti od 1. novembra zadnjega preteklega leta in se zaključiti točno z 31. oktobrom tekočega leta.
To poročilo ne sme vsebovati nepotrebnih ponavljanj tistega, kar je ostalo nespremenjeno, ampak naj navaja samo izvedene spremembe in izredne dogodke: vsebuje naj gole podatke, hkrati s historičnim prikazom tistega, kar se je v teku šolskega leta v biblioteki zgodilo in spremenilo, ne pa sklepanj oz. posploševanj, umetničenj, tudi ne nobenih formalnih pobud in predlogov, ker je slednje vsakič treba predlagati v obravnavo v posebnih poročilih.
Podatki naj ne bodo samo približno nakazani, ampak naj bodo podani popolno in dovolj jasno, zato naj sta še zlasti povsod tam, kjer je vpisana kakšna višja uredba, navedena datum in številka uredbe tako deželnega kot tudi dvornega urada.
§ 122. O poslovanju biblioteke se mora redno voditi opravilni zapisnik, ki se ga trajno hrani. V opravilni zapisnik se vnašajo vse zadeve, ki pisno prispejo v biblioteko in vse takšne zadeve, o katerih je podana kakšna pisna izjava. Še zlasti pa se mora v opravilnem zapisniku pojaviti vsaka zadeva, ki se nanaša na povečanje ali zmanjšanje bibliotečne zaloge.
§ 123. Vsi akti in vsa korespondenca, ki se nanaša na bibliotečne zadeve, skupaj s pripadajočimi koncepti celokupne korespondence o teh zadevah, se v biblioteki redno hranijo in predajo nasledniku, ki prevzame poslovanje. O tej bibliotečni registraturi je potrebno voditi ustrezno kazalo. Tekoči bibliotečni katalogi in drugi takšni izkazi tvorijo sestavni del bibliotečne registrature. Starih katalogov se nikoli ne uniči, ampak se jih obravnava kot bibliotečno delo.
VI. poglavje
O službenih razmerjih bibliotečnega osebja
§ 124. V biblioteki nameščeno osebje se deli na naslednje službene stopnje:
a)	predstojnik biblioteke,kivse vodi, je v prvi vrsti odgovoren za vse dele uprave, vendar po možnosti sodeluje tudi pri pravih bibliotečnih opravilih;
b)	znanstveno osebje, podbibliotekarji in kustosi,kisopoklicani predvsem za pravo bibliotekarsko delo;
c)	pisarniško osebje ali s k r i p t o r j i, ki so zadolženi predvsem za različna prepisovanja, se jih pa sicer lahko uporabi tudi za zahtevnejša dela;
d)	bibliotečni strežnikizrazličnimi nazivi, katerim je dodeljeno oskrbovanje bralcev v čitalnici in opravila pri izposojanju knjig in ki v nemških pokrajinah lahko pridobijo naziv amanuensis ali pomočnik, če gre za osebe, ki so si pridobile izobrazbo z višjimi (najmanj s filozofskimi) študijami in bi bile lahko primerne tudi za napredovanje v višje službene stopnje; in nazadnje
e)	sluge za bolj groba hišna in čistilna opravila.
§ 125. Bibliotečni uradniki ob svoji namestitvi položijo v deželnem uradu službeno prisego, predpisano z dekretom dvorne pisarne z dne 23. julija 1807, številka 13696-1255.
§ 126. Bibliotečno osebje je z deželnim uradom, z akademskimi senati na univerzah ali na licejih z rektorjem liceja ter med seboj na splošno v uradnih odnosih.
§ 127. Biblioteka in njeni predstojniki so, prav tako kot direktorji šol, neposredno podrejeni deželnemu uradu, kateremu morajo posredovati poročila in od katerega prejemajo odredbe in odločitve, ki zadevajo biblioteko in njeno osebje.
§ 128. Ne zanemarimo, da moramo gledati na biblioteko kot na sestavni del univerze ali liceja,kamor le-te sodijo, in zaradi tega predstojniki bibliotek nimajo samo dolžnosti, da poznajo in upoštevajo splošne odredbe, ki zadevajo celotno učno ustanovo in vse njeno osebje, in ki jih zato naznanjajo in izdajajo akademski senati ali direktorji licejev, ampak je imenovanim predstojnikom celotne učne ustanove, poleg v tej instrukciji posebej predvidenih primerov, tudi sicer prepuščeno, da se v podobnih primerih, na primer pri pritožbah nad izposojanjem knjig ali nad postrežbo v čitalnici, neposredno dogovorijo s predstojnikom biblioteke in z medsebojnim sporazumom začasno poskusijo zadevo odpraviti brez udeležbe deželnega urada.
V bibliotekah v Milanu in Benetkah je povezava bibliotek s predstojniki učnih ustanov popolnoma odpadla in povsod neposredno nastopa deželni urad. V zvezi z licejsko biblioteko v Mantovi je cesarski delegat stopil na mesto akademskega senata univerze v vseh primerih, kjer je napotilo v pričujoči instrukciji.
§ 129. Predstojniku biblioteke je vse preostalo osebje biblioteke neposredno podrejeno in ga je zato dolžno spoštovati in se pokoravati njegovim ukazom. Prav on razdeljuje delo med bibliotečno osebje glede na zgoraj (§ 124) navedene zadolžitve tega osebja. Kjer so poleg predstojnika biblioteke prisotni tudi podbibliotekarji in kustosi, bi bilo vsekakor koristno, da bi imenovani uradniki določenim strokovnim področjem biblioteke ali določenim zadevam pri upravljanju biblioteke, glede na svoja posebna znanja, posvetili posebno pozornost. Vendar pa je potrebno vedno imeti pred očmi, da zgoraj nakazana (§ 124) ali vsaka druga posebna dodelitev zadev nikakor ne more biti tako izključna, da si tam, kjer to okoliščine zahtevajo, ne bi nudili medsebojne pomoči. Zlasti je potrebno ob dnevih in urah, ko se bralci nakopičijo, terjati izdajanje knjig brez zastojev. Če predstojnik biblioteke sam ne stanuje v hiši, prevzame najvišji uradnik, ki stanuje v hiši, posebno skrb za varnost biblioteke in hrani njene ključe (§ 14).
§ 130. Vse prošnje in druge vloge osebja biblioteke glede službenih zadev posreduje predstojnik biblioteke deželnemu uradu.
§ 131. Celotno bibliotečno osebje se mora v svojem službenem času v tistih urah, ko je čitalnica odprta za javno uporabo, nahajati v čitalnici ali delovni sobi in tam ostati ves čas čitalniških ur. Za tisto, kar zahteva red v biblioteki, pa mora biti v nujnih primerih nemudoma poskrbljeno tudi zunaj čitalniških ur. Prav tako mora biti bibliotečno osebje pripravljeno v času prazničnih in prostih dni oziroma daljših počitnic opraviti tista dela, ki se jih more opraviti samo v takšnih dneh in v tem času ali pa se z njimi ne sme odlašati. Prav tako je potrebno paziti, da se med jesenskimi počitnicami najmanj dva dni v tednu poskrbi za opravila, ki se nanašajo na izposojanje knjig.
§ 132. Kjer bi se zdelo potrebno, da se uslužbencem biblioteke posreduje posebne instrukcije, j ih mora predstojnik biblioteke napisati in predložiti deželnemu uradu v potrditev.
§ 133. Poskrbeti je treba, da se v zgradbi biblioteke v nočnem času vedno nahaja najmanj en uradnik.
§ 134. Predstojnik biblioteke brez dovoljenja deželnega urada ne sme za ves teden izostati s službenega mesta. Podrejeno osebje si mora službeni dopust prek enega tedna, razen med jesenskimi počitnicami ali kadar bi to za fond pov-
zročilo izdatke, izposlovati pri deželnem uradu. Med jesenskimi počitnicami, kadar s tem ne nastanejo dodatni stroški za fond, dopust odobri predstojnik biblioteke.
§ 135. V biblioteki se iz tedna v teden vodi in čuva poseben dnevnik del.V ta dnevnik pa se ne vnaša tekočih del, na primer obdelave prirasta, izposoje knjig in podobnega, ampak se vanj na čim krajši način vnese samo tista dela, ki se nanašajo na prenovo ureditve biblioteke, na izdelavo novih katalogov, na njihovo stalno popravljanje ali na njihovo revizijo.
§ 136. Nadomestitve službenih mest v biblioteki zosebami, ki ne spadajo k bibliotečnemu osebju, naj se zgodijo samo v primerih najbolj očitne nuje, torej nikoli v primeru zgolj prehodne zadržanosti bibliotečnega uradnika.
V primeru smrti ali siceršnjih drugih odsotnosti predstojnika biblioteke rektor univerze ali liceja v prisotnosti najbližjega uradnika biblioteke prevzame vse vrednostne papirje biblioteke, sporoči primer smrti deželnemu uradu in odredi vse potrebne začasne ukrepe v zvezi z nadomestitvijo službe predstojnika biblioteke.
Prav tako mora omenjeni rektor posredovati pri predaji biblioteke na novo postavljenemu predstojniku biblioteke.
Za zamenjavo izostalega predstojnika biblioteke se praviloma izbere pod-bibliotekarja ali kustosa in samo takrat, kadar takšnega ni, drugo osebo, in sicer le, če gre za krajši čas,vedno pa samo profesorja.
A.
Formular za kazalo lokacij § 28.
Numerus bibliothecœ	Titulus operis decurtatissimus, prœmisso vocabulo ordinis alphabetici	Locus operis
35601	Specimen (Catalogi bibliothecœ Buna-vianœ) (Edidit Joh. Mich. Francke.) 4to. Lipsiœ. Typis Breitkopf. 1748.	LIX. d. 2.
35602	Catalogus bibliothecœ Bunavianœ (con-fektus ab J. M. Francke.) 4to. Tom. I. Vol. 1 - 3. Tom. II. et III. Vol. 1 - 3. Lipsiœ. Fritsch. 1750 - 1740.	LIX. d. 2.
35603	Rollin (Ch.), de la manière d'ensigner les belles-lettres. 4to. Tome I et II. Paris. Estienne. 1740.	LI. d. 17.
Itd.	Itd. itd.	
Opomba.
Če se pojavi velika nuja ali je glede na kakovost drugih katalogov nadaljnja natančnost odveč, se da tudi v drugi rubriki, vsaj zaenkrat, zadovoljiti samo z naslovom dela in z opustitvijo vseh nadaljnjih podatkov. Pri nekaterih bibliotekah tudi ne bo brez koristi, če pred zadnjo rubriko vključimo še tretjo: summa tomorum (fasciculorum et sectionum; zvezki, snopiči, strani vsakega posameznega dela).
B.
Formular za prepis naslovne strani
Št. I.	Neizpolnjen formular za prepis naslovne strani.
II	Formular z navedbo vsebine vsake rubrike.
III.	Primer izpolnjenega prepisa naslovne strani.
IV.	Primer izpolnjene kazalke.
Formular št. I.
1.
Format. Bibliotečna številka.
Formular št. II.
2.
Rubrika znanstvenega kataloga. - Navedba stranskih katalogov, v katerih se delo morda tudi nahaja.
3.
Lokacijska signatura.
4.
Abecedna značnica.
7.
Rubrike stvarnega kazala.
5.
Natančen prepis naslovne strani ali siceršnjega naslova dela, z vključitvijo morda potrebnih dopolnil in popravkov. - Navedba, za kateri del posameznega dela gre, natančno z izrazi na naslovni strani. - Primerjalni podatki. -Navedba kraja tiskanja in založbe, tiskarne in založbe, kakor tudi letnice; vsi ti podatki pa samo v primeru, če se jih v rubriki št. 6. ne da izčrpno zapisati. - Druge bibliografske notice, za katere lahko uporabimo še hrbtno stran lista.
6.
Skrajšana navedba kraja založbe in založbe (ali, če je
ni, navedba kraja tiskanja in tiskarne), nato letnica.
8.
Število zvezkov in kakovost vezave.
4to 35602
Formular št. III. Historia bibliothecarum. 1) Germaniœ. Catalogus memorabilium. Sectio III.
LIX. d. 2.
Catalogus.
Biblioteke v Nemčiji. Bunau (grof). Dresden (Dvorna biblioteka). Mondsee (opatija).
Catalogus bibliothecœ Bunavianœ (con-fectus, quod prœfatio operis indicat, ab Joh. Mich. Frankio, Comitis Bunavii a bibliotheca). Tom I. Vol. 1. (28 fol. et pag. 1 - 1000). Lipsiœ imp. viduœ 6. Casp. Fritschii typis Breitkopf. 1750. Vol. 2. (1 fol. et pag. 1001 - 1784.) Ibidem apud vid. C. Fritsch. 1751. Vol. 3. (1 fol. pag. 1785 - 2480 et Emendanda 2 fol.) Ibidem. 1752. Tom II. (12 fol. pag. 1 - 638 et Indices fol. 63.) Ibidem imp. Vid. 6. Casp. Fritschii types Breitkopf 1753. Tom III. Vol. 1. (4 fol. et pag. 1 - 584.) Ibidem 1755. Vol. 2. (pag. 585 - 1076.) Ibidem 1756. Vol. 3. (fol. 17, pag.
1077 - 1556 et Indices 100 fol.) Ibidem oedem.
Historiam bibliothecœ Bubavianœ et confectuonis hujus catalogi recenset. Ebert, zgodovina in opis kraljeve biblioteke v Dresdnu. - Prœsens exemplar alba charta interfoliatum est, in qua opera indicantur, quœ anno 1766 bibliotheca abbatiœ ad lacum lunœ (Mondsee) continebatur etc.
Lipsiœ, Fritsch. 1750 - 1756
6 delov francoske vezave.
Formular št. IV.
35602
LIX. d. 2.
Francke.
Catalogus bibliothecœ Bunavianœ (confectus ab Joh. Mich. Franckio). Vide: Catalogus.
C.
Formular za pregled bibliotečne zaloge § 81.
črka predala	Število del v vsakem predalu
Omara {t. I. Hierographia.	
a. b. c. d. e. f. g. h. i.	1-19 ..................... 1-15 ..................... 1 -7,9-20, 20 a 21, 23...... 1 - 35 ..................... 1-27..................... 1-41..................... 1-53..................... 1 -43,45-61 .............. 1 - 49 .....................
Število delov
Opomba
31 39 43 53 59 81 86 103 76
Dela iz I. c. 8 so bila odsvojena. Gl. opravilni zapisnik iz leta 1824, {t. 106.
Skupaj . . . 571
Itd. itd. in na koncu:
Se{tevek vseh omar.
Šttivilka
Znanstveni ali knjižni oddelek
Število
zvezkov
snopicev
listov
I.
II. LIII. LIV.
Hierographia.........
etc. etc .............
Manj{a dela .........
Zemljevidi in bakrorezi .
571
3785
386
Skupaj . . . .
36781
3785
386
Prevedel: Stanislav Bahor