ACTA HISTRIAE ACTA HISTRIAE, 9, 2001, 2, pp. 285-572 ISSN 1318-0185 ' . > ' Ä ♦ t UDK/UDC 94(05) ir i Tudi drugi zbornik znanstvenih razprav 1400. letnica koprske škofije in omembe Slovanov v Istri prinaša prispevke z mednarodne znanstvene konference, ki sta jo v Kopru od 12. do 14. oktobra 2000 organizirala Zgodovinsko društvo za južno Primorsko in Znanstveno-raziskovalno središče Republike Slovenije, Koper v soorganizaciji s Škofijo Koper, Filozofsko fakulteto v Pulju, Accademio dei Concordi iz Roviga ter Zgodovinskim inštitutom Milka Kosa ZRC SAZU iz Ljubljane. Prispevki z zgodovinskega, verskega, umetnostnega, socialnega, kulturnega, demografskega in še kakega področja prinašajo marsikatera nova spoznanja iz štirinajstih stoletij delovanja koprske škofije, ki je bila, po virih dokazano, prvič omenjena leta 599, ko je bila oblikovana skupaj s Škofijo Novigrad. V naslednjih stoletjih pa je nedvomno igrala zelo pomembno vlogo na lokalnem prostoru. Istega leta se z ustanovitvijo koprske škofije v pismih tedanjega papeža Gregorja I. prvič omenjajo Slovani, ki so skupaj z Obri vdrli v Istro, zato se ti dve temi skozi zbornik odlično prepletata in dopolnjujeta. Z znanstvenim metodološkim pristopom so avtorji s svojimi prispevki obogatili zgodovinopisje, odprli še nova nenapisana poglavja in vanje vnesli dosežena odkritja in dognanja, kar daje zagotovilo za še uspešnejše nadaljnje delovanje ved in zlasti posameznikov, skupnosti in državnih entitet, vezanih na vprašanja o koprski škofiji in o Slovanih v Istri. doc. dr. Darko Darovec The collection of scientific treatises on the subject of the 1400th anniversary of the Koper Diocese and the first mention of the Slavs in Istria brings a number of contributions presented at the international scientific conference organised in Koper between October 12th and 14th 2000 by the Historical Society of Primorska and the Science and Research Centre of the Republic of Slovenia, Koper, in co-organisation with the Diocese of Koper, Faculty of Philosophy in Pula, Accademia dei Concordi from Rovigo and the Institute of Historical Research "Milko Kos" of the Science and Research Centre of the Slovene Academy of Sciences and Arts Ljubljana. The contributions from historical, religious, art, social, cultural, demographic and other fields of research bring a number of new insights into the fourteen centuries of the Koper Diocese, which was, as evidenced by numerous sources, for the first time mentioned in 599 when founded together with the Diocese of Novigrad. In the ensuing centuries, however, it played a highly important part in its local territory. In the same year in which the Koper Diocese was founded, the Slavs are mentioned for the first time in the letters written by Pope Gregory I. Namely, they invaded Istria together with the Avars at that time, which is the reason why these two topics interlace and in fact supplement each other through the entire booklet. With a scientific methodological approach, the authors certainly enriched the historiography with their articles and at the same time opened some completely new chapters, completing them with the achieved discoveries and cognitions, which promises even a more successful functioning of the science and particularly individuals, communities and national entities dealing with the issues of the Koper Diocese and the Slavs in Istria. Asst. Prof. Darko Darovec, PhD ISSN 1318-OI85 9771318018049 UD K/UD C 94(05) ISSN 1318-0185 Zgodovinsko društvo za južno Primorsko - Koper Societä storica del Litorale - Capodistria ACTA HISTRIAE PRISPEVKI Z MEDNARODNE ZNANSTVENE KONFERENCE 1400. LETNICA KOPRSKE ŠKOFIJE IN OMEMBE SLOVANOV V ISTRI CONTRIBUTI DAL CONVEGNO INTERNAZIONALE 1400 ANNI DELLA DIOCESI DI CAPODISTRIA E DELLA PRIMA MENZIONE DEGLI SLAVI IN ISTRIA CONTRIBUTIONS FROM THE INTERNATIONAL SCIENTIFIC MEETING 1400™ ANNIVERSARY OF THE KOPER DIOCESE AND OF THE FIRST MENTION OF THE SLAVS IN ISTRIA ACTA HISTRIAE, 9, 2001, 2 Znanstvenoraziskovalno središče Republike Slovenije Koper Centro di ricerche scientifiche della Repubblica di Slovenia, Capodistria Science and Research Centre of the Republic of Slovenia, Koper KOPER 2001 ISSN 1318-0185 Odgovorni urednik/ Redattore responsabile/ Chief Editor: Urednik/ Redattore/Editor: Programski odbor/ Comitate organizzatore/ Programme committee: Častni član Programskega odbora/ Metnbro d'onore del Comitate scientifico: hektorji/Supervisione/ Language Editor: PrevodiITraduzioni/ Translations: Oblikovalec/Progerto grafico/Graphic design: Stavek/Composizione/ Typesetting: Izdaj atelj aJEditori/ Published by: Sedež/Sede/Address: Tisk/Stampa/Print: Naklada/Tiratura/ Copies: Finančna podpora/ Supporto finanziario/ Financially supported by. Slika na naslovnici: Foto di copertina: Picture on the cover: ACTA HISTRIAE • 9 - 2001 • 2 UDK/UDC 94(05) Letnik 9, leto 2001, številka 2 dr. Darko Darovec Dean Krmac Rajko Bratož, Lucija Čok, Darko Darovec, France M. Dolinar, Goran Filipi, Boris M. Gombač, Robert Matijašić, Adriano Mazzetti, Darja Mihelič, Egon Pelikan, Renato Podberšič, Vincenc Rajšp, Giuseppe Trebbi, Marjan Vogrin, Salvator Žitko msgr. Metod Pirih, koprski škof Janez Mikic (si.), Vesna Gomezel Mikolič (si), Marco Apollonio (it.), Henrik Ciglič (angl.) Henrik Ciglič (angl./sl.), Damjana Fink (it./sl.), Lea Odila Širok (it./sl.),Vida Gorjup Posinkovič (it./sl.), Sergio Settomini (hr.-sl./it.), Tullio Vianello (hr.-sl./it.), Giovanna Ascoli Marchetti (angl./it.; it./angl.) Dušan Podgornik Franc Čuden, Medit d.o.o. Zgodovinsko društvo za južno PrimorskoASoc/eftz storica del Litorale©, Znanstveno-raziskovalno središče Republike Slovenije KoperICentro di ricerche scientifiche della Repubblica di Slovenia, Capodistria/Science and Research Centre of the Republic of Slovenia, Koper© Znanstveno-raziskovalno središče Republike Slovenije Koper, SI-6000 Koper - Capodistria, Garibaldijeva / Via Garibaldi 18, tel.: ++386 5 6637-700; fax: 6637-710; E-mail: annales@zrs-kp.si; Internet: http://www.zrs-kp.si/ Grafis trade d.o.o. 700 izvodov/copie/copyes Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije / Ministero di cultura della Repubblica di Slovenia, Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport Republike Slovenije/ Ministro per la 1'educazione, la scienza e lo sport della Repubblica di Slovenia, Mestna občina Koper / Comune cittä di Capodistria Kustodija iz Predloke, ž. c. sv. Janeza Krstnika (Benko iz Sočerge, 1466) - detajl (Pokrajinski muzej Koper, kopija; foto J. Jeraša) Tabernacolo della chiesa di S. Giovanni Battista a Lonche (Benko da San Quirico, 1466) - dettaglio (Museo regionale di Capodistria, copia; foto J. Jeraša) Tabernacle of the Church of St. John the Baptist (Benko of Sočerga, 1466) from Predloka — a detail (Regional Museum Koper, copy; photo: J. Jeraša) VSEBINA / INDICE GENERALE / CONTENTS Robert Matijašić: Anonimni Ravenjanin, Istra i biskupska središta ..................285 Anonymous of Ravenna, Istria and diocesan centres LAnonimo Ravennate, I'Istria e i centri diocesani Radovan Cunja: Poselitvena dinamika in spremembe funkcije nekaterih mestnih prostorov: primera bivšega kapucinskega vrta in nekdanje samostanske cerkve sv. Klare v Kopru.............................................295 Dinamica insediativa e cambiamenti della funzione di alcuni spazi cittadini: gli esempi dell'ex orto dei cappuccini e dell'ex chiesa conventuale di Santa Chiara a Capodistria Settling dynamics and changes in the functions of certain city spaces: the cases of the former Capuchin garden and the conventual church of St. Clare in Koper Darja Mihelič: Piransko olje in koprska škofija (začetek 13. stoletja)...............311 The oil of Piran and the Diocese of Koper (early 13th century) L'olio d'oliva di Pirano e la diocesi di Capodistria (inizio del Duecento) Lara Pavanetto: Una questione di precedenza. Capodistria 1637 ..................... 321 Vprašanje prednosti. Koper 1637 The question of priority — Koper 1637 Adriano Mazzetti: II vescovo Baldassare Bonifacio..........................................331 Škof Baltazar Bonifacio Bishop Baldassare Bonifacio Lovorka Čoralić: Koparski svečenik Jeronim Fonda (1686. - 1754.) - ninski i trogirski biskup .......................................................................................343 The Koper priest Jeronim Fonda (1686-1754) - the Bishop of Nin and Trogir II sacerdote capodistriano Girolamo Fonda (1686-1754) -vescovo di Nona e Trau Zdenka Bonin: Oris razvoja koprskih bratovščin v času Beneške republike, s posebnim poudarkom na bratovščini Svetega Antona opata puščavnika...........357 Sviluppo delle confraternite capodistriane al tempo della Repubblica di Venezia, con particolare accento a quella di S. Antonio abate Tanacoreta Development of the Koper brotherhoods under the Venetian Republic, with special emphasis on the brotherhood of St. Anthony Abbot the Hermit Slaven Bertoša: Doseljenici iz Kopra i njegove okolice u puljskim matičnim knjigama od 1613. do 1817..................................................................389 Gli immigrati da Capodistria e dintorni nei registri parrocchiali polesi dal 1613 al 1817 The immigrants from Koper and its surroundings in the registers ofPula between 1613 and 1817 Raffaele Gianesini: Forme di diffusione e pubblicitä dei proclami veneziani e delle terminazioni fascicolate a stampa fra XVII e XVIII secolo, analogie e riscontri fra le procedure in essere nella terra ferma veneto-friulana e nell'Istria...................................................................................415 Oblike razširjanja beneških razglasov in tiskanih odlokov ter njihovo objavljanje med 17. in 18. stoletjem; analogije in primerjave med postopki v veljavi na območju beneško-furlanske terraferme in Istre Forms of distribution of the Venetian public proclamations and printed decrees, and their publishing between the 17th and 18th centuries; analogies between the procedures in force in the territory of the Venetic-Friulian Terraferma and Istria Ivan Markovič: Zgodovinski podatki o koprskih samostanskih knjižnicah.........433 Cenni storici sulle biblioteche conventuali di Capodistria Historical data on the Koper monastic libraries Mojca Guček: Krstilnica sv. Janeza Krstnika v Kopru. Dokumentacija arhitekture in konservatorske raziskave ...............................................................453 II battistero di S. Giovanni Battista a Capodistria. Documentazione architettonica e studi di conservazione . Baptistery of St. John the Baptist in Koper. Documentation of its architecture and conservational research Željko Dugac: Votivni darovi za zdravlje u Istri ................................................All Votive offerings for health in Istria Ex-voto in Istria Helena Seražin: Arhitekturna prenova koprske stolnice v prvi polovici 18. stoletja..............................................................................................489 Architectural reconstruction of the Koper cathedral in the first half of the 18th century II rinnovo architettonico della cattedrale di Capodistria nella prima metä del Settecento Eva Holz: Nekaj drobcev o Slovanih v avstrijskem delu Istre in v Avstrijskem primorju (od 16. do konca 19. stoletja) ........................................505 Some fragments about the Slavs living in the Austrian part of Istria and. in Austrian Coastland (from the 16th to the end. of the 19th cent.) Alcuni cenni sugli slavi nella parte austriaca dell'Istria e nel Litorale asburgico (fino alia prima guerra mondiale) Pietro Zovatto: Religiositä e folclore a Capodistria tra '800 e '900 ....................519 Pobožnost in folklora v Kopru med 19. in 20. stoletjem Religiousness and folklore in Koper between 1800 and 1900 Tomaž Simčič: Birma v Lanišću leta 1947 Confirmation at Lanišće in 1947 La cresima a Lanischie nel 1947 549 prejeto: 2001-06-24 UDK 262.3(497.4/.5-14)"05/06":929 Ravennatis A. ANONIMNI RAVENJANIN, ISTRA IBISKUPSKA SREDIŠTA Robert MATIJAŠIĆ Sveučilište u Rijeci, Filozofski fakultet u Puli, HR-52100 Pula, ulica I. Matetića Ronjgova 1 IZVLEČEK Anonimni Ravenčan v svoji Kozmografiji na dveh mestih omenja naselja in mesta (civitates) v severozahodni Istri. Na prvem (4, 30) našteva mesta vzdolž zahodne istrske obale (Item in regione Istriae sunt civitates, id est Tergeste, Sapparis, Humago, Neapolis, Parentio, Ruigno, Pola), na drugem (4, 31), vendar v obratnem vrstnem redu, pa med prvi dve mesti dodaja še Silbio, Piranon, Capris. V prispevku so obravnavana tudi vsa prejšnja besedila zgodovinskih in geografskih avtorjev o tem delu Istre: Plinija Starejšega, Klavdija Ptolemeja, Antoninov itinerar, Tabula Peutingeriana. Na osnovi vseh teh podatkov se ustvarja podoba pozne antične poseljenosti severozahodne Istre v času prve omembe koprske škofije. Ključne besede: SZ Istra, 6.-7. stoletje, škofije, Cosmographia, Ravennatis Anonymus L'ANONIMO RAVENNATE, L'ISTRIA EI CENTRI DIOCESANI S1NTESI In due passi della Cosmografia delVAnonimo Ravennate si citano gli abitati e le cittä (civitates) dell'Istria nord occidentale. Nel primo (4, 30) vengono elencate le cittä della costa occidentale dell'Istria (Item in regione Istriae sunt civitates, id est Tergeste, Sapparis, Humago, Neapolis, Parentio, Ruigno, Pola), nel secondo (4, 31) vi si aggiunge, fra la prima e. la seconda cittä e in ordine inverso rispetto al primo elenco, Silbio, Piranon, Capris. Nel presente contributo si analizzano pure alcune citazioni su questa parte dell'Istria riportate da geografi e storici retroviventi vale a dire Plinio il Vecchio, Claudio Tolomeo, nonche nell'Itinerario Antonino e nella Tabula Peutingeriana. Sulla base di cid si cerca di ricostruire lo stato di insediamento umano nel periodo della prima menzione della diocesi giustinopolitana. Parole chiave: Istria nord occidentale, VI-VII secolo, vescovadi, Cosmographia, Ravennatis Anonymus Robert MATIJAŠIĆ: ANONIMNI RAVENJANIN, ISTRA I BISKUPSKA SREDIŠTA, 285-294 Prijelaz kasnoantičkog u ranosrednjovjekovno razdoblje povijesnog razvitka pripada onim vremensko-povijesnim odsječcima koji u historiografiji privlače veliku pozornost radi ključnog karaktera procesa koji su se tijekom toga doba odvijali, a ustavili su značajnoga traga na kasniju povijest nekoga kraja ili šireg područja. Kako su povijesni i drugi izvori za to doba donekle skromniji nego za druga povijesna razdoblja (sintagma "mračna stolječa" za to doba nije posve neprikladna), i bibliografija je o tome kudikamo brojnija i bogatija otvorenim pitanjima (usp. Bury, 1923; Giardina, 1986; Cameron, 1993 i mnoge druge). Opći povijesni kontekst razdoblja koje obuhvača prijelaz iz kasnoantičkog u ranosrednjovjekovno doba u Istri je, na sjevernom Jadranu, kao uostalom i drugdje (Suić, 1976, 227-251), neobično važan radi promatranja i razumijevanja postupnoga gašenja poganskih ustanova i oblikovanja, na njihovim zasadama, novih ustanova krščanske civilizacije (Bratož, 1986, 1996; Cuscito, 1977). Crkveno-politička povijest Istre i sjevernog Jadrana toga doba dosta je dobro poznata, iako zbog manjkavosti i višeznačnosti vrela i danas ima mnogo otvorenih pitanja o kojima se raspravlja. Zamiranje antičkoga kolonijsko-municipalnog sustava gradske uprave dovelo je do stvaranja i emancipacije novih gradskih središta, što nije bio niz jednokratnih dogadaja, več zamršeni i dugotrajan proces koji se protegao kroz više stolječa. Dvojstvo kolonija i municipija zbrisano je od III. stolječa s Karakalinom dodjelom građanskoga prava (Constitutio Antoniniana) svim slobodnim stanovnicima države (Sherwin-White, 1973, 380-394). Aquileia, Ter geste, Parentium i Pola bile su u tom trenutku kolonije duž istočne obale sjevernog Jadrana, a samo su Agida ili Aegida, na mjestu današnjega Kopra, te Nezakcij kod Pule, imali municipalitet odredene vrste (Degrassi, 1954; Starac, 1999, 107-139). Medutim, s pojavom opasnosti i opadanjem stupnja opče sigurnosti u rimskoj državi, otvorena naselja, sela i seoska gospodarstva utvrduju se ako je to moguče, ili se pak stanovništvo koncentrira na utvrdenim i lako branj ivim mjestima. Mislim da tada, od IV. stolječa dalje, na mjestu današnje povijesne jezgre Kopra nastaje utvrdeni grad, onaj grad koji neprekinuto postoji do danas. Medutim, koji je točno odnos izmedu Srmina - prapovijesne gradine i možda ranorimskog naselja - s ko-parskom povijesnom jezgrom na nekadašnjem otočiču, nije jednostavno objasniti. Plinije St. prvi spominje Agidu / Aegidu, a njegovi podaci odnose se na I. st. pr. Kr.: "Oppida civium Romano rum Aegida, Parentium, colonia Pola quae nunc Pietas lulia" (Na. hist., 3, 129). Kako između riječi oppidum i municipium terminološka i pravna distinkcija nije takva da bismo mogli spoznati podrobnosti ustrojstva, dovoljno je primijetiti daje Agida imala odredeni stupanj samouprave, ali je u nekim pravima i dužnostima bila podredena obližnjoj koloniji, a to je bila Tergeste. O municipalitetu antičke Agide (o toponimu usp. Šašel, 1974, 448-451) mnogo se ras-pravljalo (Degrassi, 1954, 72-74) na temelju podatka da Plinije spominje to naselje kao oppidum civium Romanorum (Plin., Nat. hist., 3, 129). Rasprava se naročito Robert MATIJAŠIĆ: ANONIMNI RAVENJANIN, ISTRA I BISKUPSKA SREDIŠTA, 285-294 rasplamsala oko pitanja razgraničenja između Tergeste (kolonije) i Ägide (muni-cipija) u vrlo rano doba (usp. Starac, 1999, 13-14, 110-111). Iako je starija historio-grafija b.eziznimno izjednačavala antičku Agidu /Aegidu sa Srminom (Župančič, 1985, 315-316), tvrdeči daje kasnoantički - srednjovjekovni Capris nastao na oto-čiču kao refugium, valja reči daje Srmin kao gradina u rano antičko doba bila vjero-jatno napušten, ili barem zapušten, te da antički municipium valja tražiti bliže moru. Činjenica jest da arheoloških ostataka koji bi potvrdili neku od mogučnosti - jedno-stavno nema. Luka je antičkome gradu bila vrlo važna, jer je ona bila veza naselja s drugim gradovima na obali, dok su kopnene veze bile manje značaj ne zbog teške prehodnosti zaleda Kopra (Sašel, 1974, 452). Položaj na otočiču mogao je doči do izra-žaja upravo u kasnoj antici, kad su u burnim vremenima cijenjena bila zaštičena mjesta. Aleksandrinac Klaudije Ptolemej, znameniti zemljopisac, u svojem opisu ovih krajeva (SI. 1) naselje na mjestu Kopra ne spominje, ali poslije Tergesta, a prije Parencija, navodi "ušče rijeke Formiona" (3, 1, 23). Prema njegovim koordinatama, sve su tri točke na istoj zemljopisnoj širini (44° 55'), dok se zemljopisna dužina povečava sa zapada: Tergestron koloma 34° 30', Formionos potamou ekbolai 35°, Parention 35° 20' (Matijašič, 1999, 150). Medutim, kako je udaljenost od Tergesta do ušča Rižane daleko manja od udaljenosti od ove posljednje do Poreča, bit če da umjesto Rižane u Ptolemeju treba stajati Mirna, tj. Ningus fl. Ipak, ako Ptolemej zna za Formion, tj. Rižanu, znači da su oba podatka do njega došla. U sredivanju podataka ili kasnijem prepisi vanju rukopisa, jedno je ime spojeno s koordinatama drugog imena, a drugi je par ispušten. Kako su se oba podatka odnosila na ušča rijeka, ne mora čuditi što je do takve greške došlo. Itinerarski izvori, Tabula Peutingeriana i Antoninski itinerar (Itinerarium Anto-nini), poseban su problem, naročito Tabula. Ona na cesti Aquileia - Tessalonica (4, 311-313) ima sljedeči niz: Aquileia - Fönte Timavi XIIII - Tergeste XLVIII - Pa-rentio (—) - Quaeri XXX - Pola VI (etc). Na Tabuli toponim Tergeste nije povezan s vinjetom za grad, na mjestu Trsta stoji Parentio, na mjestu Poreča stoji Pola, a na mjestu Pule stoji Portus Flanaticus (Degrassi, 1939, 68; Bosio, 1991, 221). U svakom slučaju, izmedu vinjete koja bi trebala označavati Tergeste, i one koja bi trebala označavati Parentium, stoji vinjeta za termalni lokalitet, s natpisom QVAERI. To može biti iskrivljenica od A[quae Rijsani (Bosio 1991, 223). Kad bi datacija Tabule mogla biti pouzdana, to bi nam datiralo i pojavu imena Rižane umjesto Formiona, a sličan je oblik potvrden nešto kasnije i kod Anonimnog Ravenjanina (Rusano). Antoninov itinerar (270-271) ne postavlja pred nas takve probleme, jer poslije Föns Timavi ima Tergeste, a poslije toga Ningum (Mirnu) i Parentium, tako da se u toj inačici rimskodobnih zemljopisnih priručnika koparsko područje uopče ne javlja: Item ab Aquileia per Istriam (extra mare) Salonas mpm CXCVIIII, Fönte Timavi mpm XII, Tergeste mpm XII, Ningum mpm XXVIII, Parentium mpm XVIII, Pola mpm XXXI (etc.). Roben MATIJAŠIČ: ANONIMNI RAVENJANIN. ISTRA I BISKUPSKA SREDIŠTA, 285-294 SI. 1: Kartografski prikaz podatkov Klavdija Ptolomeja. Fig. 1: Cartographical data on Claudius Ptolemaeus's map. Kozmografija Anonimnog Ravenjanina zemljopisno je djelo s mnogo zanimljivih podataka iz razdobij a prijelaza kasne antike u rani srednji vijek (popis izdanja i komentara u Čače, 1993, 348-349). Nastalo je u VII. stolječu na temelju nešto ranijih podataka, vjerojatno iz VI. stolječa (Schnetz, 1942, 76-79), a popisni oblik topografskih podataka po svemu sudeči proizlazi iz popisa cestovnih postaja ranijih itinerara i cestovnih karata (Kubitschek, 1919). Međutim, jezični razlozi zacijelo vrlo uvjerljivo pokazuju daje autor sam oblikovao tekst na temelju "zemljopisne predaje ranijih razdoblja" (Čače, 1993, 349), ali na način koji pokazuje da nije želio stvoriti još jedan itinerarski, odnosno periplustički popis postaja, iako se pritom držao sheme cestovnih, odnosno plovidbenih pravaca. U razmatranju topografije koparskog područja zanimaju nas tri mjesta na kojima spominje naselja, gradove (civitates) sjeverozapadne Istre. Ravenjanin inače općenito sva naselja, odnosno postaje i luke koje spominje naziva civitates, čije se značenje upravo u to doba preobrazuje u "grad" opčenito, bez obzira na etimološki i pravni sadržaj. Gradom u kasnoj antici i ranom srednjem vijeku postaju sva utvrdena zbijena naselja bez obzira jesu Ii potjecali od urbanog naselja kolonijalnog statusa, muni-cipija, civitasa i td. Svi su oni bili izjednačeni u pravima i obvezama i ova pojava Robert MATIJAŠIĆ: ANONIMNI RAVENJANIN, ISTRA I BISKUPSKA SREDIŠTA, 285-294 kastrizacije jedna je od temeljnih činjenica nastanka europske civilizacije na klasičnoj tradiciji. Srednjovjekovna civilizacija, koja se tada začinjala, nije poznavala više-stupanjsku podjelu gradova po pravnom subjektivitetu, več samo prividnu, odnosno funkcionalnu dihotomiju grad / selo. Dakle, Ravenjanin na prvome mjestu (4, 30) nabraja gradove duž zapadne obale Istre (Item in regione Istriae sunt civitates, id est Tergeste, Sapparis, Humago, Ne-apolis, Parentio, Ruigno, Pola), a na drugome popisu (4, 31) - obrnutim redoslijedom - izmedu prva dva dodaje još Silbio, Piranon, Capris. Prvi se toponim identificira sa Savudrijom (tal. Salvore), drugi je naravno Piran, a treći današnji Kopar. Kako Ravenjanin podatke o istočnoj obali Jadrana donosi u dvije velike skupine, u 4. i u 5. knjiži, tako se i podaci za Silbo, Piran i Capris ponavljaju na još jednom mjestu, gdje nabraja sve gradove od Lisa (Lješa) u Albaniji obalom do Ravenne u Italiji (5, 14) istim redoslijedom kao u prethodnom (4, 31), pa opet imamo: Silbonis, Pirano, Capris, Tergeste, upravo u ovakvim, malo izmijenj enim jezičnim likovima. Ravenjanin dakle ima dva popisa gradova duž zapadne obale Istre, od Trsta do Pule. Na jednome nema gradova današnjeg Slovenskog primorja, na drugome jesu: Pirano(n) i Capris. Nameće se logično pitanje nisu li njegova dva spomenuta popisa potjecala iz dva izvora koja nisu sadržavala iste podatke, i koja možda nisu bila isto-vremena. To je vrlo vjerojatno, iako je nemoguće dokazati, jer premalo znamo o Rave-njaninovim izvorima. Međutim, o heterogenosti Ravenjaninovih izvora znamo kako iz analize i drugih njegovih podataka, tako i iz riječi samoga tog anonimnog autora, koji navodi daje, primjerice "bilo mnogo filozofa (tako on zove svoje izvore, "učene ljude", navlastito zemljopisce) koji su opisivali Dalmaciju, od kojih sam ja čitao Provina, Marcela i Maksima. No nisu se slagali u opisu same Dalmacije; ja sam pak naznačio niže navedene gradove Dalmacije po Maksimu" (4, 16: Dalmatiae plurimi descriptors fuerunt philosophi, ex quibus ego legi praenominatos Provinum, Marceilum et Maximum philosophos; sed non aequaliter dabant nominandum ipsas Dalmatias; ego vero secundum Maximum inferius dictas civitates eiusdem Dalmatiae nominavi...). O Tarsatičkoj Liburniji kaže da su je "opisali oni isti filozofi koji su govorili o Karniji (Karnioli, Kranjsko j). No ja sam naveo niže navedene gradove iste zemlje Liburnije po več spomenutom gotskom filozofu Markomiru" (4, 22: quampatriam Liburniam supra scripti qui Carnech (Schillinger-Hafele, 1975) patriam nominaverunt ipsi eandem descripserunt philosophi; sed ego secundum praefatum Marcomirum Gothorum philosophum civitates inferius dictas eiusdem Libumiae patria nominavi). Kako se općenito smatra, tekst Anonimnog Ravenjanina nastao je na temelju podataka koji su bili sakupljeni prije VI. stoljeća (Čače, 1993, 429), jer nabrajajući gradove sjevernog Jadrana, Liburnije i Dalmacije ne spominje sve one događaje koji su krajem VI. i početkom VII. stoljeća utjecali na naseljenost. Povrh toga, terminus post quem non njegovih se izvora može preciznije datirati u prvu polovicu VI. stoljeća, jer ne spominje ni langobardski upad u sjevernu Italiju 568. godine. Situacija koju on Robert MATIJAŠIĆ: ANONIMNI RAVENJANIN, ISTRA 1 BISKUPSKA SREDIŠTA, 285-294 fiksira odnosi se na početak kastrizacije (Suič, 1976, 227-228), ali prije kataklizmi koje su stubokom promijenile političku i društvenu situaciju na sjevernom Jadranu, a koje su na neki način odredile i početak ranog srednjeg vijeka (Čače, 1993,430). Kako je i površnom čitatelju Ravenatova teksta na prvi pogled jasno, on uz kratki opčeniti komentar pojedine regije, donosi popis svili gradova, svih naselja bez obzira na njihov pretpostavljeni značaj, i to je najjači argument za zaključak da mu je predložak bio itinerarskoga tipa. Unatoč tomu, cilj mu nije bio izraditi novi itinerar -putni priručnik s postajama i udaljenostima. Njegov naum bio je mnogo širi. Ravenska sredina, središte upravnog, kulturnog i duhovnog života na sjevernom Jadranu, u kojoj je Anonim djelovao, neprijeporno je več bila krščanska, pa se u jednom trenutku pojavila potreba izrade novoga pregleda, kompendija svih zemljopisnih podataka na temelju poznatih djela ranijih zemljopisaca, koji če odražavati i novo ozračje civilizacije. Na Ravenatovu popisu nalazi se čitav niz, veliki broj novih imena mjesta, toponima koji se u itinerarima II.-III. stolječa ne javljaju. Osim toga, vulgarni latitinet više je nego pouzdani pokazatelj kasnoantičke datacije teksta, a pogotovo toponimi pokazuju vulgarnolatinska iskrivljenja do kojih je došlo dugotrajnom preobrazbom od klasičnog latinskog primjerice Marka Tulija Cicerona. Ranosrednjovjekovni grad na otočiču, Capris, nedvojbeno je isto što i ranija Aegida, ali kako je, kada i zašto do ove promjene došlo - pitanje je koje za sada mora ostati bez odgovora. Samo ga Plinije u I. stolječu po Kr. spominje kao Aegida (Plin., Nat. hist., 3, 129), a sljedeči izvor jesu pisma pape Grgura iz 599. godine (Ewald, Hartmann, 1890, 152-156), kad se naziva Insula Capreae, odnosno insula Capritana. Takva praznina u pisanim vrelima za sva stolječa klasične antike, tj. izostanak Kopra u njima, glavna je otežavajuča okolnost koju neče biti lako prevladati. Poslije VI. stolječa, Capris se javlja u spomenutom Anonimnom Ravenatu (4, 31 i 5, 14), a potom u listini s Rižanske skupštine 804. godine itd. (Šašel, 1974, 448-451). Od VI. se stolječa dakle u izvorima pojavljuje toponim Capris, odnosno Insula Capritana. Tada je naselje več nedvojbeno bilo na otočiču uz obalu mora, a to je bila posljedica spomenutog procesa kastrizacije. U kontekstu shizme tri kapitula (tri poglavij a), krajem VI. stolječa, Capris / Insula Capritana javlja se u dvojbenom kontekstu. Ukratko prepričano, 599. godine u utvrdi (gradu) zvanom castellum Novas (vjerojatno Novigrad, Neapolis) postao je biskup neki Ivan, koji je došao iz Panonije (de Pannoniis veniens). S tim je gradom crkveno bio povezan otok (insula) quae Capritana dicitur (vjerojatno Kopar). Biskupa Ivana je shizmatični akvilejski patrijarh Sever nasilno potjerao, postavio drugoga, i od ovoga zahtjevao da stoluje upravo na tom "otoku", tj. Kaprisu. Iz ovoga se razvila žestoka rasprava koja je podijelila one koji su Capris smještali u Kopar, od .^nih koji su mislili da je to bio današnji Caorle, između Gradeža i Venecije. Međutim' ол1 posljednji moraju imati na umu daje tada po Ravenjaninu svakako postojao grad koji se zvao Capris, koji se nalazio izmedu Trsta i Savudrije (Cuscito, 1977, 334). Izraz Robert MATIJAŠIĆ: ANONIMNI RAVENJANIN, ISTRA I BISKUPSKA SREDIŠTA, 285-294 kojega Grgur Veliki koristi: Insula quae Capritana dicitur erat quasi per diocesim coniuncta, a odnosi se na blizinu biskupije i utvrde Novae, u kojemu se prepoznaje Novigrad, sasvim se lijepo uklapa u takvu sliku. Na prijelazu VI. u VII. stoljeće na zapadnoj obali Istre petje poznatih biskupija, koje su na razne načine posvjedočene u raznorodnim izvorima: Tergeste (Trst), Capris (Koper), Neapolis (Novigrad), Parentium (Poreč) i Pola (Pula) (Cuscito, 1977, 124-151, 326-339). Tri od njih (Tergeste, Parentium i Pola) nastale su nedvojbeno vrlo rano i u gradovima koji su prije toga bili rimske kolonije. Biskupije Capris i Neapolis, a tome valja pridružiti problem biskupija u Petini (Pičan) i u Cissi (Suić, 1987; Marušić, 1990; Suić 1992), čiji se biskupi pojavljuju na gradeškom sinodu 579. godine, biskupije "drugog vala", koje su osnovane kad su se društvene i političke okolnosti več bile temeljito izmijenile, a to je bilo između V i VI. stoljeća. Ako do IV. stolječa još funkcionira staro ustrojstvo na temeljima klasične rimskodobne tradicije podjele teritorija, nadležnosti, društvenih prava i dužnosti, poslije kraja toga stolječa transformacije su više nego očigledne. Nova su naselja postala kaštelima, primala su dobjeglice iz Panonije i drugih ugroženih provincija, pa se broj stanovnika povečavao sve dok nije dosegao kritičnu masu za prerastanje crkvene opčine - župe - u biskupiju. I to je vjerojatno slučaj spomenutih biskupija "drugog vala". Za Kopar historiografska tradicija tvrdi potom da je u VI. stolječu, grad ponovo promijenio ime u Justinopolis, prema imenu bizantskog cara Justina II. (565.-578.), koji daje dopustio osnivanje grada na otočiću koji se prije zvao Capris. To je vjerojatno legendom obavijen neki dogadaj u kojemu je car gradu pružio neke pogodnosti. Kako se vidi iz usporedbe Ravenjaninovih podataka za Istru (a on spominje Tergeste, Capris, Piranon, Silbo, Sapparis, Hutnago, Neapolis, Parentio, Ruigno, Pola, Nessatio, Arsa, zatim Albona, Lauriana, Tharsaticum u Liburniji) s poznatim i pretpostavljenim biskupijama u VI-VII. stolječu (Tergeste, Capris, Neapolis, Parentium, Pola, Cissa, Petina), on gradove nabraja bez obzira na status, sve ih bez razlike naziva civitates, ali u jednom popisu izostavlja gradove današnjeg Slovenskog primorja, "preskačuči" iz Trsta u Sipar. Ravenjaninovi popisi očevidno nisu obuhvačali samo biskupije, niti je to bio djelomični kriterij. Topografski podaci, podaci iz antičkih i kasnoantičkih zemlj opisnih izvora sami za sebe ne pružaju konkretna i defmitivna rješenja za pitanja rane povijesti Kopra, prije VI.-VII. stolječa. Stoviše, oni otvaraju više pitanja nego li pružaju odgovora. Ali i neprekidno pro-mišljanje uvijek istih problema legitiman je historiografski postupak, jer se malim koracima približavamo konačnom odgovoru, ako taj uopče postoji. Robert MATIJAŠIĆ: ANONIMNI RAVENJANIN, ISTRA I BISKUPSKA SREDIŠTA, 285-294 ANONYMOUS OF RAVENNA, ISTRIA AND DIOCESAN CENTRES Robert MATIJAŠIĆ Rijeka University, Faculty of Philosophy Pula, HR-52100 Pula, ulica I. Matetića Ronjgova 1 SUMMARY Pliny the Elder was the first to mention Aegida as oppidum civium Romanorum, and his data refer to the Is' century BC. Although the older historiography unex-ceptionally equated the Antique Aegida with Sennin, asserting that the late antique-mediaeval Capris originated on an islet as a refugium, it should be underlined that Sermin as a fortified settlement was probably abandoned in early antiquity and that the antique municipium should be looked for nearer to the sea. Claudius Ptolemaeus did not refer to a settlement in the place of the present-day Koper, but after Ter geste and before Parentium mentioned "the mouth of the Formion river". Tabula Peutingeriana along the Aquileia-Thessalonici road brings the toponym Quaeri, which could be a misinterpretation of A[quae Ri]sani. Antoninus's itinerary causes no such problems, for after Fons Timavi there comes Tergeste and Ningum (Mirna river) as well as Parentium after it, due to which the Koper area does not appear in this version of the Roman period geographical reference book at all. The Cosmography by Anonymous of Ravenna refers, in three places, to settlements and towns (civitates) of northwestern Istria. First of all he lists Tergeste, Sapparis, Humago, Neapolis, Parentio, Ruigno and Pola, then inserts Silbia, Piranon and Capris between the first two towns. The data concerning Silba, Piran and Capris appear once more in the place where he lists all the towns from Lissos in Albania along the coast to Ravenna in Italy, due to which we get yet again: Silbonis, Pirano, Capris, Tergeste. Two listings come from two sources, which do not contain the same data and may not originate from the same time. As generally believed, the text written by Anonymous of Ravenna originated on the basis of details gathered before the 6th century, for when listing the towns of the Northern Adriatic, Liburnia and Dalmatia no events which affected the settling of the area at the end of the 6th and in the beginning of the 7th centuries are referred to. Capris, the early mediaeval town situated on an islet, is no doubt the same as the earlier Aegida, although the question as to when and why this change took place may remain unanswered. In the letters written by Pope Gregory in 599, Insula Capreae and Insula Capritana are mentioned. After the 6th century, Capris is referred to by Anonymous of Ravenna (4, 31 and 5, 14), and then by the document of the Rizana p lac it um in 804, etc. From the 6th century onwards, the toponym Capris or Insula Capritana appears in various sources. At that time the settlement no doubt existed on an islet along the coast as a result of the so-called castrisation process. Robert MATIJAŠIĆ: ANONIMNI RAVENJANIN, ISTRA I BISKUPSKA SREDIŠTA, 285-294 The toponym Capris / Insula Capritana appears in 599 in the context of the schism of the three chapters, when the schismatic Aquileian patriarch Severus expelled Ivan, the bishop of Novas fortification (town), who also had the authority over the island. (insula) quae Capritana dicitur. He nominated his own bishop, from whom he demanded to govern on this "island", i.e. Capris. At the turn of the 6th century, five dioceses existed on the western coast of Istria, as witnesses by a number of various sources: Tergeste (Trieste), Capris (Koper), Neapolis (Novigrad), Parentium (Poreč) and Pola (Pula). Three of them (Tergeste, Parentium and Pola) no doubt originated very early also in the towns which had earlier on existed as Roman colonies. The dioceses of Capris and Neapolis (Novigrad), to which the problem of the dioceses in Petini (Pičan) and Cissa should be also added, are the so-called "second wave" dioceses, formed at the time when social and political circumstances were already thoroughly transformed, i.e. during the 5th and 6th centuries. The new settlements became fortified, they received refugees from Pannonia and other threatened provinces, and the number of their inhabitants increased until reaching the critical mass for the ecclesiastical communities — parishes — transforming into dioceses. As far as Koper is concerned, the historiographic tradition claims that in the 6' century the town yet again changed its name to Justinopolis — after the Byzantine emperor Justin II (565-578), who presumably allowed the town to be founded on the islet previously called Capris. This is probably into a legend wrapped up event, in which the town was granted certain advantages by the emperor. As evident from the Istrain data by Anonymous of Ravenna (referring to Tergeste, Capris, Piranon, Silbo, Sapparis, Humago, Neapolis, Parentio, Ruigno, Pola, Nessatio, Arsa, then Albona, Lauriana, Tharsaticum and Liburnia) and from the known as well as presumed dioceses in the 6th and 7th centuries (Tergeste, Capris, Neapolis, Parentium, Pola, Cissa, Petina), he listed the towns disregarding their status, for he referred to all of them as to civitates, and on one list omitted the towns of today's Slovene Coastland, "jumping" from Trieste straight to Sipar. It is obvious that Anonymous's lists did not comprise dioceses only and that this was not a partial criterion either. Key words: NW Istria, 6th to 7th centuries, dioceses, Ravennatis Anonymus LITERATURA Bosio, L. (1991): Le strade romane della Venetia e dell' Histria. Padova. Bratož, R. (1986): Krščanstvo v Ogleju in na vzhodnem vplivnem območju oglejske cerkve od začetkov do nastopa verske slobode. Acta Ecclesiastica Sloveniae, 8. Ljubljana. Bratož, R. (1996): Christianisierung des Nordadria- und Westbalkanraumes im 4. Jahrhundert. U: Westillyricum und Nordostitalien in der spätrömischen Zeit. Situla, 34. Ljubljana, 299-365. Robert MATIJ AŠIĆ: ANONIMNI RA VENJAN IN, ISTRA I BISKUPSKA SREDIŠTA, 285-294 Bury, J. B. (1923): The Later Roman Empire from the Death of Theodosius I to the Death of Justinian, London2. Cuscito, G. (1977): Cristianesimo antico ad Aquileia e in Istria. Fonti e studi per la storia della Venezia Giulia, Ser. seconda: Studi, vol. III. Trieste. Cameron, E. (1993): The Mediterranean World in Late Antiquity AD 395-600. London. Čače, S. (1993): Civitates dalmatiae u "Kozmografiji" Anonima Ravenjanina. Dia-dora, 15. Zadar, 347-440. Degrassi, N. (1939): La rappresentazione dell'Istria nella Tabula Peutingeriana. Bulletino del Museo dell'Impero romano, 10 ("Bull. Comm. Arch. Roma", 67). Roma. Degrassi, A. (1954): II confine nord-orientale dell'Italia Romana. Ricerche storico-topografiche, Diss. Bern., 1,6. Bern. Ewald, P., Hartmann, L. M. (eds.) (1890): Gregorii papae I registrum epistolarum, MGH Epistolae II. Hannover. Giardina, A. (1986): Societä romana e impero tardoantico. Roma. Kubitschek, W. (1919): s. v. Karten, RE 10. Wien, 1919, 2113. Marušić, B. (1990): še o istrski Kisi (Cissa) in kesenskem škofu (episcopus Ces-sennsis). Arheološki vestnik, 41. Ljubljana, 403-430. Matijašić, R. (1999): Plinijev Castellum nobile vinum Pucinum (Plin. nat. hist. 3, 18, 127) i antički zemljopis sjeverozapadne Istre (II Castellum nobile vino Pucinum di Plinio (Plin. Nat. hist. 3, 18, 127) e la geografia antica dell'Istria nord-occidentale). "Tabula", 1. Pula, 143-164. Schillinger-Häfele, U. (1975): Der Name "Carnich" in der Kosmographie von Ravenna. Arheološki vestnik, 26. Ljubljana, 255-258. Schnetz, J. (1942): Untersuchungen über den Quellen der Kosmographie des anonymen Geographen von Ravenna. Sitzungsberichte de Bayerischen Akademie der Wissenschaften, Philosoph.-historische Klasse, Heft 6. Wissenschaft. Sherwin-Shite, N. (1973): The Roman Citizenship. Oxford2. Starac, A. (1999): Rimsko vladanje u Histriji i Liburniji, I. Histrija. Monografije i katalozi, 10, 1. Arheološki muzej Istri. Pula. Suić, M. (1976): Antički grad na istočnom Jadranu. Zagreb. Suić, M. (1987): Cissa Pullaria - baphium Cissense - episcopus Cessensis. Arheološki rado vi i rasprave JAZU, 10. Zagreb, 185-216. Suić, M. (1992): Episcopus Cessensis - iterum. Croatica Christiana Periodica, 30 (16). Zagreb, 11-35. Šašel, J. (1976): Koper. Arheološki vestnik, 25. Ljubljana, 446-461. Župančič, M. (1985): Sermin ob Rižani, pretres virov in arheoloških podatkov. Arheološki vestnik, 36. Ljubljana, 315-324. prejeto: 2001-07-25 UDK 902.2(497.4) POSELITVENA DINAMIKA IN SPREMEMBE FUNKCIJE NEKATERIH MESTNIH PROSTOROV: PRIMERA NEKDANJEGA KAPUCINSKEGA VRTA IN SAMOSTANSKE CERKVE SV. KLARE V KOPRU Radovan CUNJA Pokrajinski muzej Koper, Sl-6101 Koper, Kidričeva 19 IZVLEČEK V prispevku je sintetično predstavljena poselitvena dinamika dveh izbranih predelov znotraj starega mestnega jedra Kopra: nekdanjega kapucinskega vrta in cerkve sv. Klare, ki sta bila predmet obsežnejših arheoloških raziskav. Oba predela sta imela v rimski dobi in zgodnjem srednjem veku naselbinski značaj. Ta se je na prostoru kasnejšega kapucinskega vrta ohranil še skozi ves srednji vek vse do začetka 17. stoletja, ko je bil med letoma 1621 in 1624 zgrajen kapucinski samostan s cerkvijo sv. Marte, jugovzhodno od nje pa urejen obsežen samostanski vrt. Do podobne korenite spremembe v funkciji prostora in njegovi ureditvi je prišlo na drugi obravnavani lokaciji že na prelomu 13. v 14. stoletje s postavitvijo samostana klaris, v okviru katerega je bilo mogoče z arheološko raziskavo slediti stavbnemu razvoju pripadajoče cerkve ter v skladu z razpoložljivim prostorom in spreminjajočimi se prostorskimi potrebami tudi premikom mesta pokopavanja v različnih obdobjih. Ključne besede: arheološke raziskave, najdišča, cerkve, mesta, poselitvena dinamika, Koper SETTLING DYNAMICS AND CHANGES IN THE FUNCTIONS OF CERTAIN CITY SPACES: THE CASES OF THE FORMER CAPUCHIN GARDEN AND THE CONVENTUAL CHURCH OF ST. CLARE IN KOPER ABSTRACT The article presents the settling dynamics of two selected areas within the historical centre of Koper, i.e. the former Capuchin garden and the Church of St. Clare that have been the subject of some extensive archaeological research. In the Roman Period and in the Early Middle Ages, both tracts had a settling character, which in the area of the laterl Capuchin garden survived through the entire Middle Ages until the early 17th century, when a Capuchin monastery with the church of St. Martha was built in 1621- Radovan CUNJA: POSELITVENA DINAMIKA IN SPREMEMBE FUNKCIJE ..., 295-310 1624 period, while in the SE direction immediately from it an extensive monastic garden was set up. A similar radical change in the function of the space and its arrangement occurred in the second dealt with locality as early as at the turn of the 13" century with the construction of the convent for the nuns of the order of St. Clare, within the framework of which one could follow, through archaeological research, the constructional development of the appertaining church as well as, in accordance with the available space and the changing spatial needs, the shifts of the burial places in different periods of time. Key words: archaeological research, archaeological sites, churches, cities, settling dynamics, Koper Uvod Arheološke raziskave v Kopru v zadnjih 15 letih so dale, pa čeprav razen redkih izjem vezane predvsem na bolj omejene posege zaščitnega značaja, nekatere pomembne rezultate pri osvetljevanju številnih odprtih vprašanj, povezanih s preteklostjo mesta, bodisi z začetki naselitve na nekdanjem otoku pred več kot dvema tisočletjema, s formiranjem mestne naselbine na njem na prehodu iz pozne antike v zgodnji srednji vek, kakor tudi z njenim nadaljnjim razvojem v novejših obdobjih (Cunja, Güstin, 1989; Župančič, 1989; Cunja, Župančič, 1992; Stokin, 1993; 1995; Župančič, 1997; Cunja, 1998). V skladu s temo tokratnega srečanja je v pričujočem referatu podan kratek prikaz poselitvene dinamike in sprememb funkcije dveh izbranih mestnih prostorov, ki sta bila predmet obsežnejših arheoloških raziskav. Obravnavani najdišči ležita v vzhodnem delu starega mestnega jedra (si. 1). V obeh primerih gre za površine v sklopu nekdanjih samostanskih kompleksov: v prvem za vrt kapucinskega samostana, v drugem pa za samostansko cerkev sv. Klare na južnem robu nekdanjega samostana klaris. Kapucinski vrt Kapucinski samostan s cerkvijo sv. Marte stoji v trikotniku, ki ga tvorijo Cankarjeva, Goriška in Gasilska ulica (si. 4). Po nastanku je najmlajši med koprskimi samostani, ki so pretežno locirani v severovzhodnem delu starega mestnega jedra, zgrajen pa je bil med letoma 1621 in 1624 kot zaobljuba koprskih meščanov v zahvalo za zatrto epidemijo kuge, ki je v 16. stoletju nekajkrat, zlasti pa leta 1573, hudo prizadela Koper in celotno Istro (Chiesa e convento, 1921, 28, 29; Bernik, 1968, 82; Semi, 1975, 224, op. 27). Zato bi ga zaman iskali na načrtu mesta Giacoma Fina, ki je datiran z letom 1619 in kaže na predelu, kjer danes stoji kapucinski samostan, stanje tik pred njegovo postavitvijo (si. 1). Radovan CUNJA: POSELITVENA DINAMIKA IN SPREMEMBE FUNKCIJE ..., 295-310 SI. I: Giacomo Fino, načrt mesta Koper (1619) z označeno lego Kapucinskega vrta (1) in cerkve sv. Klare (2). Fig. 1: Giacomo Fino, pianta della citta di Capodistria (1619) con Vindicazione dei siti dell'Orto dei Cappuccini (1) e della chiesa di S. Chiara (2). Radovan CUNJA: POSELITVENA DINAMIKA IN SPREMEMBE FUNKCIJE .... 295-310 Izkopavanje na Kapucinskem vrtu je potekalo v letih 1986-1987 zaradi predvidene graditve telovadnice za srednje šole in je zajelo površino okoli 1000 m2 vzdolž Goriške ulice, kar je doslej največja sklenjena arheološko raziskana površina znotraj starih mestnih jeder na Obali. Z njo je bilo mogoče prvič v Kopru dokumentirati prerez poselitve skozi dve tisočletji, od rimske dobe do sedanjosti (Cunja, 1989; 1996; Cunja, Guštin, 1989). Maloštevilnim drobnim najdbam iz poznorepublikanskega in zgodnjecesarskega obdobja sledijo številne in bogate najdbe iz pozne antike in zgodnjega srednjega veka, ki kažejo na občutno rast poselitve na nekdanjem otoku. Ta se časovno ujema na eni strani z odmiranjem rimskih mest v notranjosti Slovenije in z umikom prebivalstva v varnejše in bolj odmaknjene predele ter s prihodom beguncev iz ožjega in širšega zaledja, na drugi pa z določenim razcvetom v zgodnjebizantinskem obdobju, na kar poleg odkritih naselbinskih ostankov, ki jih je mogoče upravičeno opredeliti kot zametek urbane tvorbe, kaže predvsem drobna materialna kultura, ki je odraz širokih mediteranskih povezav in živahnega trgovanja. Prvo izrazitejšo naselbinsko fazo, ki je deloma uničila in prekrila zelo skromne starejše rimske ostanke, je mogoče okvirno opredeliti v pozno antiko. Odkrite stavbne objekte karakterizirajo preprosta tehnika gradnje iz grobo obdelanih lomljencev peščenca in uporaba kamnitih spolij iz starejših rimskih zidanih objektov ter ilovice kot polnila med kamni. Uporaba opeke pri gradnji je zgolj sporadična in omejena na sekundarno uporabo, medtem ko je imel les v tej fazi pomembno vlogo, o čemer pričajo razmeroma številne odkrite stojke različnih dimenzij. Izkop ilovice je potekal na mestu samem, kar dokazujejo vkopi v sterilno ilovico različnih oblik in velikosti, koncentrirani zlasti v vzhodnem delu raziskanega prostora. Nekateri izmed teh vko-pov so bili uporabljeni sekundarno kot vodni zbiralniki, na kar je mogoče sklepati na podlagi odkritih kanalov s kamnitimi robniki, ki so bili speljani vanje. Med sicer slabo ohranjenimi zidanimi objekti zbujajo pozornost temelji večje podolgovate štirikotne stavbe približnih dimenzij 20 x 7 m, ki je bila ob odsotnosti drugih indika-tivnih elementov preliminarno opredeljena kot skladišče (horreum), medtem ko so bili drugi odkriti poznoantični zidani objekti zaradi kasnejših posegov le fragmentarno ohranjeni. Naslednje večje gradbene posege na stavbnih objektih znotraj raziskanega območja je mogoče časovno postaviti v zgodnjesrednjeveško obdobje, ko so bili opisani objekti porušeni, omenjeni vkopi pa zasuti. Na tako pridobljenem prostoru je bilo zgrajenih več iz kamna zidanih eno-, dvo- in večceličnih stavbnih objektov, od katerih so bili v pretežni meri raziskani vsaj štirje (si. 2). Med njimi je tako po velikosti kot po drobnih najdbah še posebno zanimiva večja večcelična stavba z več gradbenimi fazami, ki je bila v mlajši fazi obnovljena in nekoliko predelana z uporabo maltnega veziva med kamni. Notranjščino pri večini stavb karakterizirajo preproste hodne površine iz zbite ilovice in morskega proda, redkeje kamniti tlaki. Od notranje opre- Radovan CUNJA: POSELITVENA DINAMIKA IN SPREMEMBE FUNKCIJE ..., 295-310 me so bila ohranjena v glavnem le preprosta odprta ognjišča različnih oblik, tlakovana s kamnitimi ploščami in fragmenti opek ter z ilovnatim premazom. Na nekaterih mestih so bili odkriti nedvomni sledovi dejavnosti, povezanih s pridobivanjem in predelavo kovin, izpričani zlasti z ostanki železove žlindre in debelimi plastmi pepela ob nekaterih ognjiščih ter s kamnitim kalupom za vlivanje okroglih prečno narebrenih obročkov. SI. 2: Kapucinski vrt, vertikalni posnetek ene izmed odkritih zgodnjesrednjeveških hiš s kamnitim tlakom in ognjiščem. Fig. 2: Orto dei Cappuccini, resti di una delle case altomedievali con selciato efocolare, visti dall'alto. Radovan CUNJA: POSELITVENA DINAMIKA IN SPREMEMBE FUNKCIJE .... 295-310 Opisani poznoantično in zgodnjesrednjeveško naselbinsko fazo označujejo tudi razmeroma številni otroški pokopi med stavbami in v njih, neredko v bližini ognjišč, v treh primerih pa gre za pokope v amforah (Cunja, 1989, 25-26, si. 4; 1996, 44, T. 43: 3-5). Tako zgoraj opisane značilnosti naselbinskih objektov kot tudi ostanki otroških pokopov znotraj naselja imajo številne paralele zlasti v sočasnih urbanih naselbinah na ožjem in širšem prostoru, tako v tistih starejšega izvora, ki jih v tem obdobju zajame splošno razširjen proces "ruralizacije", kakor tudi v tistih, ki se šele v tem času formirajo kot urbane tvorbe iz skromnejših starejših naselbinskih zametkov, med katere je mogoče uvrstiti tudi naselje na Koprskem otoku. Arheološke najdbe na različnih točkah starega mestnega jedra kažejo, daje bil v tem času poseljen že večji del nekdanjega otoka. Nastanek za ta čas razmeroma velike urbane naselbine in še zlasti prizadevanja za ustanovitev nove škofije na istrskih tleh znotraj že izoblikovane cerkveno-upravne razdelitve med tri najstarejše istrske škofijske sedeže (Tergeste, Parentium in Pola) so vsekakor še dodatno razburkala dogajanje v že sicer napetem ozračju, ki so ga povzročale pogoste razprave in spori okrog cerkvene dogme. Prav v času t.i. istrske shizme, ki ji je mogoče deloma tudi v zvezi z dogajanji na Koprskem otoku vsaj v skopih obrisih slediti skozi sicer skromne pisane vire, srečamo konec 6. stoletja tudi prve omembe otoške naselbine z imenoma Caprae in Insula capritana, poleg tega pa se v njih omenja tudi škof (episcopus), kar bi kazalo na vsaj občasen obstoj koprske škofije in s tem posredno tudi na mestni status naselja. V zvezi s tem je treba opozoriti na še ne dokončno razrešeno vprašanje lokalizacije zgoraj omenjenega naselja. Medtem ko ga slovenski, hrvaški in del italijanskih raziskovalcev postavljajo na Koprski otok, temu v prid govorijo tudi arheološke najdbe, pa večina italijanskih raziskovalcev zagovarja tezo, da gre za Caorle nedaleč od ustja reke Livenza v obalni Benečiji (Margetić, 1983, 113 ss.; Bratož, Peršič, 1989, 57 ss.; Vedaldi Iasbez, 1994, 292-293; Cunja, 1996, 18). Med poznoantičnimi in zgodnjesrednjeveškimi drobnimi najdbami s Kapucinskega vrta so v kontekstu obravnavane teme zanimivi zlasti predmeti s krščanskimi motivi, med katerimi zbujajo pozornost predvsem t.i. afriške oljenke s starokrščan-skimi simboli, kot so npr. križ, kristogram, riba, golob idr. (si. 3), vendar se krščanski motivi pojavljajo tudi na nakitnih predmetih, kot npr. na obesku iz zlate pločevine z drobnim vtolčenim križcem, vkomponiranim v preprost geometrijski okras, kakor tudi na izrazito uporabnih predmetih, kot so npr. vretenca za prejo. Posebnost je svinčen obesek v obliki miniaturnega sidra, ki s svojo obliko simbolizira varnost na morju in ki ga je v prenesenem globljem simbolnem pomenu varnosti in odrešitve v krščanski veri prevzelo tudi zgodnje krščanstvo (Cunja, 1996, 57, 63-64, 88, 105, si. 13, T. 1: 12; 2: 21; 6: 97; 18: 207, 209). Radovan CUNJA: POSELITVENA DINAMIKA IN SPREMEMBE FUNKCIJE ..., 295-310 SI. 3: Kapucinski vrt, poznoantični oljenki s krščanskimi motivi, 5.-6. stoletje n.š., hrani Pokrajinski muzej Koper. Fig. 3: Orto dei Cappuccini, due lucerne tardoantiche con motivi cristiani, V-VI secolo d.C., Capodistria, Museo Regionale. Obdobje, ki sledi po 7. stoletju in vse do 13. stoletja, je zaradi prenehanja do tedaj razmeroma pogostega uvoza fine namizne keramike in oljenk severnoafriške proizvodnje ter amfor, bodisi severnoafriškega bodisi vzhodnomediteranskega izvora, ki je do tedaj ob skoraj popolnem pomanjkanju novcev dajal dobrodošlo kronološko oporo za časovno opredeljevanje drugega manj karakterističnega keramičnega gradiva, zlasti grobe kuhinjske keramike, ki povsem prevlada, kronološko težje razčle-nljivo, vendar ostaja značaj tega predela še naprej izrazito naselbinski. Do radikalne spremembe tako v funkciji kot v ureditvi tega prostora je prišlo šele v prvi četrtini 17. stoletja, ko so porušili vse tedaj obstoječe objekte in zgradili kapucinski samostan, ki je bil obdan in obenem ločen od neposredne okolice z visokim, na vzhodni strani deloma še ohranjenim samostanskim zidom. Arheološko izkopavanje na Kapucinskem vrtu je dalo pomembne podatke tudi o tem obdobju. Radovan CUNJA: POSELITVENA DINAMIKA IN SPREMEMBE FUNKCIJE .... 295-310 SI. 4: Pogled z juga na bivši kapucinski samostan s cerkvijo sv. Marte in nekdanji samostanski vrt, kjer so potekale arheološke raziskave. Fig. 4: Ex convento dei Ccippuccini con la chiesa di S. Marta, visti da sud, e al centro V area dello scavo. Na raziskanem prostoru je bilo odkritih nekaj poznosrednjeveških in zgodnje-novoveških zidanih objektov, vkopov in ognjišč, ki so po svoji stratigrafski legi relativnokronološko mlajši od opisanih zgodnjesrednjeveških objektov in prekriti z debelo sklenjeno plastjo temne humusne zemlje, ki dokumentira samostanski vrt. Ohranili so se predvsem tisti objekti, ki so bili globlje vkopani v starejše plasti in zidane strukture, medtem ko so bili tisti višje ležeči zelo fragmentarno ohranjeni. Slabo ohranjenost stavbnih ostankov iz tega obdobja gre pripisati na eni strani temeljitemu rušenju zidanih objektov zaradi pridobivanja prostora in gradbenega materiala za postavitev samostana, na drugi strani pa čiščenju terena z namenom ureditve samostanskega vrta. Izjema je le skupina nekoliko bolje ohranjenih, med seboj povezanih kamnitih zidov, vezanih z malto v osrednjem delu raziskanega predela, ki so pripadali večjemu stavbnemu objektu, katerega tlorisa danes ni mogoče več v celoti rekonstruirati in ki kaže, daje bil predel, kjer je bil urejen samostanski vrt, pred tem vsaj deloma pozidan. V njegovem sklopu je bil poleg posameznih odprtih ognjišč in kurišč ter kamnitega, kasneje zazidanega stopniščnega dostopa iz bližnje ulice odkrit tudi ovalen zidan objekt, verjetno latrina, z bočnima podpornima Radovan CUNJA: POSELITVENA DINAMIKA IN SPREMEMBE FUNKCIJE ..., 295-310 zidovoma, vkopan v starejše poznoantične in zgodnjesrednjeveške plasti s stavbnimi ostanki. Po zaslugi srečne okoliščine je njegovo polnilo vsebovalo poleg drugega odpadnega materiala tudi večje število raznovrstnega keramičnega posodja. Med tem gradivom so zastopane tako neglazirana in glazirana kuhinjska keramika kot tudi nekatere najbolj pogoste vrste okrašene poznosrednjeveške in zgodnjenovoveške namizne keramike, od različnih preprostejših vrst glaziranih, s slikanjem okrašenih posod in majolike do t.i. sgraffito keramike z vrezanim in slikanim okrasom pod glazuro. Medtem ko najstarejše najdbe iz tega konteksta segajo še v 15. stoletje, je pretežni del keramičnega gradiva iz 16. stoletja, najmlajše najdbe, ki obenem datirajo tudi opustitev in zasutje tega objekta, pa segajo v začetek 17. stoletja. Tako struktura in značaj keramičnega posodja iz omenjenega zasutja kot tudi njegova datacija izključujejo možnost, da bi šlo za samostanski inventar, ampak gaje treba povezati z dogajanjem neposredno pred postavitvijo samostana, kar se posredno ujema tudi z zgodovinskimi viri o času njegove postavitve. Obravnavana zaključena najdba keramičnih posod potemtakem ponazarja značilen inventar koprske meščanske kuhinje iz obdobja renesanse s posameznimi nekoliko starejšimi kosi. Pri opredeljevanju njenega značaja nas ne sme zavesti dejstvo, da so med tem gradivom zastopani tudi posamezni primerki posod z religioznimi motivi, kot npr. bokal iz preloma 15. v 16. stoletje z motivom Kristusovega monograma znotraj medalj ona z valovitimi žarki, saj religiozna motivika na keramičnih posodah ni omejena le na njihovo sakralno funkcijo oz. okolje, marveč se pogosto pojavlja tudi zunaj njega. Pač pa je mogoče samostanskemu inventarju pripisati fragmente preprostejših, skromno okrašenih in neokra-šenih keramičnih posod iz vrhnjih kulturnih plasti in nekaterih odpadnih jam, ki lepo odsevajo skromnost samostanskega življenja ubožnih redov in njihove drobne materialne kulture sploh. Dragocene nove podatke v zvezi s problematiko postavitve samostana in njegovo zgodovino pa bi lahko dal podrobnejši študij arhivskega gradiva. Kot kažejo sicer skromne najdbe maloštevilnih močno poškodovanih skeletnih grobov na prostoru samostanskega vrta, je ta, vsaj za potrebe samostana, rabil tudi za pokopavanje, na kar navaja med drugim tudi podatek o uničenju nedoločenega števila grobov v jugovzhodnem vogalu samostanskega vrta pred nekaj desetletji med zemeljskim izkopom za zidanje železobetonske apnenice. Samostan z izjemo urbanističnega posega v začetku 19. stoletja, ko je prišlo do občutne razširitve današnje Cankarjeve ulice na račun stavb vzdolž njenega poteka in sta bila v okviru teh del med drugim prizadeta tudi kapucinski, predvsem pa frančiškanski samostan (Bernik, 1968, 14), ni doživel večjih prostorskih in arhitekturnih sprememb vse do njegove ukinitve sredi 20. stoletja, ko so samostanska poslopja in območje nekdanjega samostanskega vrta dobili novo funkcijo ter kasneje sredi 80. let z graditvijo telovadnice za srednje šole ob Goriški ulici, ki je bila povod za opisano izkopavanje. Radovan CUNJA: POSELITVENA DINAMIKA IN SPREMEMBE FUNKCIJE ..., 295-310 Cerkev sv. Klare Samostan sv. Klare, lociran med Cankarjevo, Goriško, Kreljevo in Konzulsko ulico, nedaleč zahodno od kapucinskega samostana, je deloval od začetka 14. stoletja do ukinitve v začetku 19. stoletja (Bernik, 1968, 81). Ena prvih omemb klaris v Kopru je zabeležena v listini iz leta 1301, s katero je koprski škof Pietro Manolesso dovolil nunam koprske celice (monache della Cella di Capodistria), da se pridružijo frančiškanskemu redu sv. Klare, in jih osvobodil škofovske jurisdikcije (Kandier, 1986, 875, št. 490). Ukinitev samostana sv. Klare in večine koprskih samostanov in bratovščin je povezana z reformami, ki so sledile padcu Beneške republike in prihodu Kopra in širše Istre pod francosko oblast v času Napoleona (Marušič, 1989, 59, op. 18). Povod za izkopavanje v cerkvi sv. Klare je bil strojni izkop znotraj cerkve leta 1989 v okviru gradbenih del za ureditev depoja za potrebe Pokrajinskega arhiva Koper, ki mu je bil predhodno dodeljen samostanski kompleks (Krnel Umek, 1991; 1993). Z njim so bile v veliki meri uničene kulturne plasti in gradbeni ostanki v apsidi in vzdolž stranskih sten ter tri zidane grobnice kot tudi skoraj celoten stratigrafski odnos med osrednjim delom in obodnimi stenami cerkve. Arheološko raziskavo, ki je temu sledila, je opravil Oddelek za arheologijo Filozofske fakultete iz Ljubljane v sodelovanju s Pokrajinskim muzejem iz Kopra in je zajela celotno notranjščino cerkve, ki meri okoli 300 m2 (Grosman, 1991, 25-36). Raziskava je poleg poselitvene dinamike in sprememb funkcije tega prostora v časovnem razponu dveh tisočletij osvetlila tudi tesno prepletanje in sobivanje sveta živih in sveta mrtvih, pogojenega z omejenim razpoložljivim prostorom, saj je raziskani predel tako v starejših obdobjih, ko je imel pretežno naselbinski značaj, kakor tudi kasneje, ko je dobil sakralno funkcijo, daljša obdobja hkrati rabil tudi pokopavanju. V skladu s prostorskimi potrebami in razpoložljivim prostorom v različnih obdobjih je prihajalo do premikov mesta pokopavanja. Z analizo je bilo mogoče ugotoviti tri glavne faze pokopavanja. V vseh odkritih grobovih je bilo po predhodni oceni pokopanih skupno prek 300 osebkov, vsi pokopi pa so bili skeletni. Najstarejše najdbe izpričujejo prvo poselitev raziskanega predela v zgodnje-cesarskem obdobju, medtem ko kažejo najdbe iz poznoantičnega in zgodnjesred-njeveškega obdobja v veliki meri dokaj sorodno sliko kot na bližnjem Kapucinskem vrtu, tako v stavbnih ostankih kot v drobni materialni kulturi. Podobno kot na Kapucinskem vrtu tudi tu poznoantične in zgodnjesrednjeveške naselbinske faze karakterizirajo na eni strani preprosta tehnika gradnje z uporabo revnih materialov (les, glina, lokalni kamen), na drugi pa razmeroma številni predvsem otroški pokopi med stavbami in znotraj njih. Poznoantični fazi pripadajo poleg posameznih manjših vkopov v sterilno ilovico predvsem temelji štirikotne dvocelične stavbe, grajene v tehniki suhega zidu iz Radovan CUNJA: POSELITVENA DINAMIKA IN SPREMEMBE FUNKCIJE ..., 295-310 neobdelanih lomljencev peščenca v kombinaciji s številnimi stojkami za vertikalne lesene kole. Te so bile dokumentirane tudi na preostali raziskani površini in so omogočile izdvojitev še ene starejše gradbene faze izključno lesenih stavb pred postavitvijo kamnitih objektov, ki jo je bilo mogoče na Kapucinskem vrtu le deloma identificirati. V okvir zgodnjesrednjeveske naselbinske faze sodijo temelji iz suhega zidu in pripadajoče stojke vertikalnih lesenih nosilcev niza stavb štirikotnega tlorisa, ki zavzemajo predvsem južno polovico raziskanega področja in se nadaljujejo naprej proti jugu v neraziskan teren. V tlorisnem pogledu je viden jasen zamik smeri stavbnih objektov poznoantične in zgodnjesrednjeveške naselbinske faze v odnosu na skoraj pravilno orientacijo kasnejše cerkve, kar gre pripisati naravnemu padcu terena v smeri od severozahoda proti jugovzhodu, ki se mu je prilagajala tudi usmerjenost hiš na tem prostoru, deloma vkopanih v pobočje. Tudi tu, podobno kot na sosednjem Kapucinskem vrtu, posamezna ognjišča in večja količina železove žlindre izpričujejo predelavo železa. V tlaku ene izmed kasnejših baročnih grobnic je bil v sekundarni legi najden fragment kamnitega reliefa z značilno zgodnjesrednjeveško trotračno pleteninasto orna-mentiko, kakršna se najpogosteje pojavlja na kamniti cerkveni opremi tega časa. Glede na osamljenost te najdbe in pretežno naselbinski značaj raziskanega predela je omenjeni fragment zanimiv predvsem kot indikacija o možnem obstoju nekega zgodnjesrednjeveškega sakralnega objekta v bližnji okolici. Z naselbinskimi ostanki poznoantičnega in zgodnjesrednjeveškega obdobja se veže tudi najstarejša faza pokopavanja na tem prostoru. Karakterizirajo jo pokopi med stavbami in znotraj njih. Pretežno gre za otroške pokope v preprostih grobnih jamah, obdanih s posameznimi manjšimi kamni brez enotne orientacije. Grobovi so bili na celotni raziskani površini izkopani brez kakega reda, opazna pa je večja koncentracija pokopov v severnem nepozidanem predelu. Vsi grobovi so brez pridatkov. Temeljito spremembo tega prostora tako v namembnosti kot tudi v njegovi ureditvi ponazarja postavitev samostana klaris v začetku 14. stoletja, od katerega je bilo mogoče na raziskanem prostoru slediti predvsem stavbnemu razvoju njegove cerkve, in deloma tudi nekaterih manjših objektov v njeni neposredni bližini (cisterna, zvonik). Prva samostanska cerkev je bila v skladu z redovnimi pravili enoladijska in je imela štirikotni prezbiterij. Njeni obodni zidovi, grajeni iz lepo obdelanih kvadrov peščenca, razporejenih v enakomerno debelih vodoravnih plasteh, vezanih z močno malto, imajo stopničasto razširjen suhozidno grajen temelj iz večjih grobo obdelanih kamnov in so bili v prezbiterij u tu in tam ohranjeni še do 0,8 m nad zgornjim robom temelja, medtem ko segajo stranske stene ladje ponekod v višino tudi do 4 m. Manj jasno ostaja obdobje neposredno pred graditvijo prve samostanske cerkve, saj je bil zaradi poglabljanja ob njeni baročni predelavi v veliki meri uničen njen tlak in plasti neposredno pod njim. Radovan CUNJA: POSELITVENA DINAMIKA IN SPREMEMBE FUNKCIJE . 295-310 SI. 5: Cerkev sv. Klare, poznosrednjeveški grob, deloma uničen z baročno povečavo stare samostanske cerkve. Fig. 5: Chiesa di S. Chiara, sepoltura tardomedievale parzialmente distrutta con Tallargamento barocco della chiesa conventuale originaria. Radovan CUNJA: POSELITVENA DINAMIKA IN SPREMEMBE FUNKCIJE .... 295-310 Prostor neposredno vzhodno od najstarejše samostanske cerkve je bil namenjen pokopavanju, vendar brez kontinuitete s predhodno poznoantično-zgodnjesrednje-vešlco fazo pokopavanja. Dokaj gosti pokopi, tudi v več nivojih, kažejo na stisko s prostorom in na daljši čas pokopavanja. Raziskava ni zajela celotnega grobišča, saj se je to, kot kažejo posamezni presekani grobovi, širilo tudi naprej proti vzhodu na prostor današnjega Giordanovega trga in proti severu pod južni trakt samostana. Poleg posameznih izoliranih grobov je bilo mogoče identificirati dve večji koncentraciji pokopov, prvo neposredno vzhodno od prezbiterija s pokopi različne usmeritve v treh do štirih nivojih in drugo neposredno južneje v nekakšnem kanalu vzdolž enega izmed odkritih starejših zidov. Redke najdbe iz grobov so omejene na kovinske dele noše, kot so npr. pašne spone in skromen nakit. V 17. stoletju je bila stara srednjeveška cerkev temeljito prezidana in občutno povečana. Ob vidnih baročno stilno obarvanih arhitekturnih elementih na zahodni fasadi, južni zunanjščini in v zahodni polovici notranjščine je bilo mogoče z arheološko raziskavo dokumentirati tudi elemente baročne faze, ohranjene pod najmlajšimi tlaki. V okviru omenjene povečave cerkve je bil porušen stari kvadratni prezbiterij in vzhodno od njega zgrajena velika polkrožna apsida, ki je prekrila tudi prostor starega srednjeveškega pokopališča (si. 5). Porušena je bila tudi zahodna fasadna stena stare cerkve in nekoliko zahodneje zgrajena nova z baročnim portalom. Širina prvotne cerkve je ostala nespremenjena, le višina sten je bila občutno povečana. Zahodna polovica cerkve je bila razčlenjena z za ta čas značilnimi pilastri z akantovimi polkapiteli, "prilepljenimi" ob notranje stene. Tlak baročne faze je bil sestavljen iz pokončno drug ob drugem zloženih in pretežno ploščatih kamnov, ki so tvorili podlago, in okoli 10 cm debelega estriha rožnate barve, pomešanega z zdrobljeno opeko. Arhitekturo samostanske cerkve te faze dopolnjuje vrsta globoko vkopanih masivnih zidanih baz za 4 stranske oltarje in osrednji oltar iz grobo obdelanih lomljencev peščenca, vezanih z izredno močno malto. Vrsta zaporednih zazidav odprtin, vidnih v spodnjem delu vzhodnega baročnega podaljška severne stene ladje, je morda v zvezi s spremembami komunikacije med cerkvijo in samostanom. Funkcijo pokopavanja v tem času so prevzele zidane baročne grobnice znotraj cerkvene ladje. Skupno jih je bilo dokumentiranih 11, od katerih jih je bilo 10 se-zidanih iz kamna in opeke z maltno vezavo v času povečave in barokizacije cerkve, na kar kaže njihova organska povezava z baročnim tlakom, ena pa naknadno vkopana vanj in brez prave zidane konstrukcije. Dve izmed grobnic sta bili znotraj tudi ometani in poslikani z rdečimi križi, sledove poslikave pa je bilo mogoče ugotoviti tudi v eni izmed uničenih grobnic. V njih je bilo pokopano večje število pokojnikov različne starosti, od dojenčkov do osebkov visoke starosti. Del kostnega gradiva kaže izrazite bolezenske znake pokopanih, kot npr. zraščenost hrbteničnih vretenc in sklepov, v eni izmed grobnic pa so bili pokojniki prekriti z apnom, kar bi kazalo na Radovan CUNJA: POSELITVENA DINAMIKA IN SPREMEMBE FUNKCIJE ..., 295-310 kužne pokope. Med drobnimi najdbami iz grobnic velja omeniti predvsem kovinske dele nošnje, skromen nakit in bronaste svetinjice. Z opisano baročno povečavo je bil stavbni razvoj cerkve zaključen (Grosman, 1991, 25-36; Cunja, Župančič, 1992, 38-39; Cunja, 1998, 206-207). DINAMICAINSEDIATIVA E CAMBIAMENTI DELLA FUNZIONE DI ALCUNI SPAZI CITTADINI: GLI ESEMPI DELL'EX ORTO DEI CAPPUCCINIE DELL'EX CHIESA CONVENTUALE DI SANTA CHIARA A CAPODISTRIA Radovan CUNJA Museo Regionale di Capodistria, Sl-6101 Capodistria, Via B. Kidrič 19 RIASSUNTO II presente contributo al tema di questo incontro, intende presentare brevemente la dinamica insediativa e i cambiamenti della funzione di due spazi cittadini scelti, che sono stati oggetto di ricerche archeologiche piü vaste. I due siti si trovano nella parte Orientale dell'antico centro storico della cittä. In entrambi i časi si tratta di superfici nell'ambito di ex complessi conventuali: nel primo caso dell'orto del con-vento dei Cappuccini, nel secondo invece della chiesa di S. Chiara, posta sull'orlo meridionale dell'omonimo convento. Nei due siti in questione, ai pochi reperti del periodo tardorepubblicano e del primo Impero seguono numerosi e ricchi reperti dell'etä tardoantica e altomedievale, che dimostrano una sensibile crescita deli 'insediamento sull 'isola. Proprio questo periodo e uno dei periodi cruciali nella lunga storia della cittä, dato che i resti dell'abitato tardoantico e altomedievale possono definirsi come l'inizio deü'evoluzione della cittä. La formazione di un abitato urbano di proporzioni considerevoli e soprattutto l'intenzione di fondare una nuova diocesi in Istria, all'interno di una divisione ecclesiastico-amministrativa giä formata dalle tre diocesi istriane piü antiche (Tergeste, Parentium e Pola), in ogni caso agito ancora un ambiente giä di per se teso, dovuto alle frequenti discussioni e litigi intorno al dogma della chiesa. Proprio nel periodo del cosidetto scisma istriano, che e possibile seguire in linee generali attraverso fonti storiche purtroppo frammentarie, incontriamo alia fine del VI secolo le prime menzioni deWinsediamento sull'isola di Capodistria con il nome di Caprae e Insula capritana. Inoltre, in esse viene anche menzionato il vescovo (episcopus), il che dimostrerebbe una possibile esistenza, almeno temporale, della diocesi di Capodistria, e con questo anche il rango di cittä di questo insediamento. Radovan CUNJA: POSELITVENA DINAMIKA IN SPREMEMBE FUNKCIJE ..., 295-310 II periodo dopo il VII secolo e fino al XIII secolo risulta dijficilmente clas-sificabile a causa della scarsitä di reperti cronologicamente meglio inquadrabili. II carattere delle due aree esplorate rimane comunque prettamente insediativo. Radicali cambiamenti, sia nella funzione che nelVassetto, si registrano per quanto riguarda le clarisse, all'inizio del XIV secolo, con la costruzione del con-vento, mentre che solo nel primo quarto del XVII secolo viene costruito il convento dei Cappuccini, in seguito alia demolizione di tutti gli edifici preesistenti. Entrambi i siti hanno fornito pure numerosi dati importanti sulle sepolture nei diversi periodi. Parole chiave: ricerche archeologiche, siti archeologici, chiese, cittä, dinamica insediativa, Capodistria LITERATURA Bernik, S. (1968): Organizem slovenskih obmorskih mest Koper, Izola, Piran / L'organismo delle cittä litoranee slovene Koper, Izola, Piran (Capodistria, Isola, Pirano). Ljubljana. Chiesa e convento (1921): La chiesa e il convento di S. Marta in Capodistria. Monografia storica 1621-1921. Capodistria, Priora. Cunja, R. (1989): Arheološko izkopavanje na bivšem vrtu kapucinskega samostana v Kopru (1986-1987) / Gli scavi archeologici nell'ex orto del convento dei Cappuccini a Capodistria (1986-1987). V: Güstin, M. (ed.): Prispevki k zgodovini Kopra / Contributi per la storia di Capodistria. Ljublj ana, 21-28. Cunja, R. (1996): Poznorimski in zgodnjesrednjeveški Koper: arheološko izkopavanje na bivšem Kapucinskem vrtu v letih 1986-1987 v luči drobnih najdb 5. do 9. stoletja / Capodistria tardoromana e altomedievale: lo scavo archeologico nell'ex orto dei Cappuccini negli anni 1986-1987 alia luce dei reperti dal V al IX secolo d. C. Knjižnica Annales majora. Koper - Capodistria, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko - Societä storica del Litorale, Znanstveno-raziskovalno središče RS Koper - Centro di ricerche scientifiche RS Capodistria, Pokrajinski muzej Koper - Museo regionale di Capodistria. Cunja, R. (1998): Archeologia urbana in Slovenia: alcuni risultati e considerazioni dagli scavi di Capodistria. Archeologia Medievale, 25. Firenze, 199-212. Cunja, R., Güstin, M. (1989): Koper med Rimom in Benetkami / Capodistria tra Roma e Venezia (katalog razstave / catalogo della mostra). Ljubljana. Cunja, R., Župančič, M. (1992): Otok in celina. V: Žitko, S. (ed.): Koper. Koper, Skupščina Občine, 31-41. Grosman, D. (1991): Kocka, kocka, kockica ... Od arheološkega zapisa v zemlji do arheološkega zapisa na papirju. Arheo, 12. Ljubljana, 25-36. Kandier, P. (1986): Codice Diplomatico Istriano III (1300-1399) (ponatis). Trieste. Radovan CUNJA: POSELITVENA DINAMIKA IN SPREMEMBE FUNKCIJE ..., 295-310 Krnel-Umek, D. (1991): Na poti k dokončni rešitvi prostorskega vprašanja Pokrajinskega arhiva v Kopru / Verso la soluzione definitiva del problema della sede dell'Archivio regionale di Capodistria. Annales, 1/'91. Koper, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, 265-266. Krnel-Umek, D. (1993): Delovanje Pokrajinskega arhiva Koper v obdobju 1986-1990 / Attivitä dell'Archivio Regionale di Capodistria nel periodo 1986-1990. Annales, 3/'93. Koper, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, 357-363. Margetić, L. (1983): Histrica et Adriatica. Raccolta di saggi storico-giuridici e storici. Collana degli Atti del Centro di ricerche storiche di Rovigno, 6. Trieste -Rovigno, UPT-UI. Marušič, G. (1989): Koper v času Napoleona 1805/6-1813. Kronika, 37/1-2. Ljubljana, 58-66. Semi, F. (1975): Capris, Justinopolis, Capodistria. Trieste. Stokin, M. (1993): Kontinuiteta poselitve v mestnih jedrih Kopra, Izole in Pirana. V: Krnel-Umek, D. (ed.): Kultura narodnostno mešanega ozemlja slovenske Istre. Ljubljana, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete 29-40. Stokin, M. (1995): Vloga srednjeveške arheologije pri raziskavah stavbne dediščine. Annales, 6/'95. Koper, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, 49-54. Šašel, J. (1976): Koper / Capodistria. Arheološki vestnik, 25. Ljubljana, 446-461. Vedaldi lasbez V. (1994), La Venetia Orientale e l'H istria. Le fonti letterarie greche e latine fino alia caduta dell'Impero Romano d'Occidente. Studi e ricerche sulla Gallia Cisalpina, 5. Roma. Župančič, M. (1989): Inter utrumque tuta. V: Guštin, M. (ed.): Prispevki k zgodovini Kopra / Contributi per la storia di Capodistria. Ljubljana, 15-20. Župančič, M. (1997): Urbani razvoj Kopra (Prispevek arheologije k poznavanju Kopra). V: Arheološka istraživanja u Istri, Izdanja Hrvatskog arheološkog društva, 18. Zagreb, 213-216. prejeto: 2001-01-13 UDK 262.3(497.4-14):347.9"12" PIRANSKO OLJE IN KOPRSKA ŠKOFIJA (ZAČETEK 13. STOLETJA) Darja MIHELIČ Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC S AZU, SI-1000 Ljubljana, Gosposka 13 IZVLEČEK Prispevek razčlenjuje opredeljevanje za pripadnost skupnosti meščanov na eni strani in krščanski skupnosti na drugi. Za primer analize upošteva kler in meščane zahodnoistrskega mesta Piran ob koncu 12. in začetku 13. stoletja, ko so bili pod cerkveno jurisdikcijo koprske škofije. Iz dolgoletnega spora med Piranom in koprsko škofijo za pravico do piranske oljne desetine je razvidno, da je bila pripadnost (ožji piranski) mestni naselbini tista, ki je imela v dojemanju laičnih in cerkvenih prebivalcev Pirana večjo težo kot želje in zahteve nadrejene duhovno-cerkvene vrhovne oblasti, ki jo je nad mestom uživala koprska škofija. Ključne besede: etnogeneza, samoopredelitev, pripadnost skupnosti, koprska škofija, srednjeveški Piran, piranska oljna desetina L'OLIO DI PIRANO E LA DIOCESI DI CAPODISTRIA (INIZIO DEL DUECENTO) SINTESI L'articolo fa luce sui motivi che spingono a schierarsi dalla parte di una comunita cittadina o da quella di una comunita religiosa. A tale fine analizza il comportamento del clero e dei cittadini di Pircino, localita della costa nord oc-cidentale dell'Istria, a cavallo fra XII e XIII secolo. Entrambe le comunita rien-travano nella giurisdizione ecclesiastica della diocesi di Capodistria. Seguendo I'an-nosa disputa fra Pirano e la diocesi, in merito alia decima sull'olio, e evidente che l'appartenenza alia cittä, che comprendeva sia la popolazione laica sia il clero, aveva piü peso rispetto ai voleri della preposta autoritä ecclesiastica, vale a dire della diocesi di Capodistria. Parole chiave: etnogenesi, autodeterminazione, appartenenza ad una comunitä, diocesi di Capodistria, Pirano medievale, decima sull'olio Darja MIHELIČ: PIRANSKO OLJE IN KOPRSKA ŠKOFIJA (ZAČETEK 13. STOLETJA), 311-320 O (samo)opredeljevanju glede pripadnosti skupnosti Dojemanje o neizogibnosti pripadnosti skupnosti - etniji, narodu, narodnosti - je sodobnega nastanka. Dandanes se vsakdo med nami identificira s tako skupnostjo. Zavest o pripadnosti (etnični) skupini je zaznati zlasti v okoljih in okoliščinah, ki v članih skupine zbujajo občutek nuje, da držijo skupaj; iz tega razloga se skoraj vselej srečujemo z njo pri majhnih etnijah, medtem ko se pripadniki večjih z njo ne obremenjujejo.1 Etnogeneza, ki je v novem veku pripeljala do oblikovanja naroda kot "skupnosti ljudi navadno na določenem ozemlju, ki so zgodovinsko, jezikovno, kulturno, gospodarsko povezani in imajo skupno zavest" (SSKJ, 1975, 982-983), je dolgotrajen proces z vrhuncem sredi 19. stoletja in z dolgo predzgodovino, ko so se ljudje predvidoma enačili na drugačnih osnovah. Navzven (s strani zunanjega opazovalca) in navznoter (po osebnem dojemanju) so se opredeljevali za pripadnike večje ali manjše skupnosti, v kateri so živeli; taka skupnost se je sama čutila različno od druge skupnosti, pa tudi druga skupnost jo je dojemala kot drugačno. Skupnost je bila osnovana po personalno ali geografsko določljivih merilih. Temeljila je lahko na sorodstvenih vezeh, na skupnih eksistenčnih, vojaških, političnih, poklicnih ciljih, na zavesti o enakem izvoru, tradiciji in običajih, o pripadnosti istemu družbenemu sloju, na istem jeziku, veri, v novejšem času ideologiji; tudi življenje v isti organizacijski in upravni (osebnostni, teritorialni) enoti je lahko vplivalo na opredeljevanje in zavest posameznika glede pripadnosti skupnosti določenih ljudi ali določenega območja. - Do kakšne mere je v teh primerih pri posameznikih (navznoter) dejansko obstajala subjektivna zavest o pripadnosti skupnosti, je zlasti za starejša zgodovinska razdobja težko ugotovljivo. Večinoma namreč o identiteti skupine poročajo zunanji, tuji poročevalci, včasih pa jo moremo razpoznati na osnovi objektivnih zgodovinskih okoliščin - dejstev.2 Za čas zgodnjega srednjega veka zgodovinarji vzhodnoalpskega prostora podrobno preučujejo zlasti gentilne etnogeneze.3 Siva lisa v našem vedenju pa zadeva odgovor na vprašanje, ali in v kolikšni meri so se prebivalci vzhodnoalpskega prostora v zgodnjih obdobjih srednjega veka identificirali tudi z drugačnimi skupinami in skupnostmi: npr. s sorodstveno povezano družino, s personalno oz. kasneje teritorialno enoto župo,4 z gentilnima kneževinama 7./8. stol. Karantanijo in Karniolo (prim. Stih, 1 Več misli o tem pri Kahl, 1997. 2 O dilemah v zvezi z razpoznavanjem etnogenez v alpskem in panonskem prostoru v srednjem veku gl. Sös, 1973; SBÖ, 1974; Baiern und Slawen in Oberösterreich, 1980; Kahl, 1981; Boba, 1982; Fräss-Ehrfeld, 1984; Wolfram, 1982; 1985; 1987; 1994; 1995a; 1995b; Grafenauer, 1996. 3 O teh vprašanjih: Wenskus, 1961, 21977; Wolfram, 1985; 1990; Katičić, 1990; Pohl, 1987; 1988; 1990; Nationale, 1994. 4 Seznami literature o problematiki v GDZS, 1980, 22-33. Darja MIHELIČ: PIRANSKO OLJE IN KOPRSKA ŠKOFIJA (ZAČETEK 13. STOLETJA), 311-320 1995a; 1995b; 1996). Ali so po uveljavitvi frankovske oblasti čutili pripadnost zemljiškim gospostvom, na novo zasnovanim (mejnim) grofijam, vojvodinam? Kdaj in kako se pojavi in izraža deželna zavest? V kakšnem razmerju do drugih je občutek pripadnosti krovni frankovski oz. kasneje nemški državi? Do kakšne mere je zbujalo občutek istovetnosti življenje v srednjeveškem mestu? Ali je ljudi družila zavest o pripadnosti isti družbeni skupini? Ali so se identificirali s skupnostjo kristjanov (communitas christiana) ? Zemljiška gospostva na naših tleh, osnovana na vladarjevih podelitvah, so bila sprva velika, teritorialna. Oblikovanje in kasneje osamosvojitev nižjega plemstva (v 13. in prvi polovici 14. stoletja) ter prodiranje blagovnodenarnega gospodarstva, zaradi katerega so gospostva postala predmet finančnih transakcij, sta gospostva drobila in prepletla med seboj. Že okrog 13. stoletja so vplivnejši zemljiški gospodje ua različne načine pridobivali ozemlja drugih gospodov, jih zaokroževali in organizirali v dežele (ki so ostajale v skupnem okviru nemškega cesarstva). Od izoblikovanja dežel v srednjem veku je bila še globoko v novi vek deželna zavest tista, ki je bila pri deželanih najmočnejša. Kakšno pripadnost je v procesih (pre)oblikovanja zemljiških gospostev čutila (večinska) množica kmetov na gospostvih - ali so iskali svojo identiteto v gospostvu ali kakšni manjši enoti (vaški skupnosti) ali večji - deželi, državi? Domnevati moremo, da so se (zlasti) zunaj lastnega gospostva označevali z vzdevkom, ki je opredeljeval pripadnost gospostvu. Verjetno ni zadeval topografske lokacije gospostva, ampak ime posestnikov gospostva (svetnih ali cerkvenih zemljiških gospodov). Znotraj gospostva so se kmetje ob osebnem imenu - poleg običajnih oznak po imenu očeta, poklicu, ali ob različnih vzdevkih - najbrž označevali z mikrotoponimi, imeni zaselkov in vasi, od koder so bili. Oba načina poimenovanja (zunaj in znotraj gospostva) sta imela za cilj predvsem razpoznavno opredelitev neke osebe; verjetno nista pomenila osveščene identifikacije kmeta s skupino pripadnikov zemljiškega gospoda ali konkretnega zaselka ali vasi znotraj gospostva. Sčasoma je prišlo do enačenja kmetov z družbeno skupino, ki so ji pripadali. Ta občutek seje izčistil, ko so zemljiška gospostva pod vplivom kolonizacije v teku 13. stoletja razdelila pridvorno zemljo na kmetije, enakovredne po donosu. Položaj in posledično interes kmetov se je s tem poenotil. To je kasneje porojevalo in omogočilo skupne nastope kmetov proti zemljiškim gospodom: ti nastopi nedvomno kažejo na poosebljenje udeležencev s skupnostjo (upornih) kmetov. Tudi druge družbene skupine prebivalstva so verjetno iskale in našle svojo identiteto v družbenem okolju, iz katerega so izhajale (plemiškem, meščanskem). Z izoblikovanjem in ustalitvijo historičnih dežel in državnih meja je pri plemstvu, katerega stanovske pravice so bile v državi opredeljene na ravni dežele, prevladala zavest o pripadnosti deželi. Kaj pa meščani - prebivalci srednjeveških mest? Ta so bila v vsebinskem pogledu Darja MIHEL1Č: PIRANSKO OLJE IN KOPRSKA ŠKOFIJA (ZAČETEK 13. STOLETJA), 311-320 nova gospodarska in družbena kategorija znotraj agrarno usmerjene fevdalne družbe. Mesta so bila neagrarne naselbine z določeno stopnjo avtonomije, s posebnim pravnim statusom; v njih so živeli svobodni meščani, ki so se ukvarjali z obrtjo, trgovino in kreditnimi posli, pri mestih v Primorju, ki so vključevala tudi dele agrarnega zaledja, pa tudi s kmetovanjem (Vilfan, 1974a; 1974b; 1975). V tem smislu so srednjeveška mesta na Slovenskem nastajala od 12. stoletja dalje. Prebivalci srednjeveških mestnih naselbin na naših tleh so se - upoštevaje notranjo razslojenost prebivalstva v mestu in oblast, ki sta jo nad mestom imela bodisi mestni gospod znotraj okvira nemške države pri mestih v notranjosti bodisi Benetke pri mestih v zahodni in južni Istri5 - čutili pripadnike svoje mestne skupnosti - ne skupnosti meščanov vseh mest v deželi ali državi. Mesto je kot mala državica v gospodarskem, družbenem, (samou)pravnem, ozemeljskem pogledu varovalo svoje koristi navzven tako proti lastnemu podeželju kot proti sosednjim mestom, proti fevdalnim zemljiškim gospodom, proti oblastniku na deželni/državni ravni, občasno pa tudi proti nadrejeni cerkveni oblasti. V duhovnem oziru je lahko bila osnova za oblikovanje zavesti o pripadnosti skupnosti tudi krščanska vera. Vendar pa v zavesti večine vernikov srednjega veka abstraktna skupnost kristjanov ni pomenila združevalnega jedra, na osnovi katerega bi čutili močno identifikacijsko vez. Verjetno so se čutili bolj povezane med seboj pripadniki duhovščine (duhovnega poklica). Ta povezanost pa pogosto ni šla prek meja lastnega vrta, ki gaje vsako cerkveno središče skrbno varovalo. Čeprav je bila značilnost srednjega veka, je bila v zavesti srednjeveškega človeka - tako laika kot duhovnika - pripadnost skupnosti kristjanov pogosto zapostavljena za materialnimi, tuzemnimi interesi. Konfrontacija zavesti o pripadnosti različnim skupnostim Intenzivnost zavesti in samoopredelitve za neko skupnost je v nekaterih primerih tudi primerljiva. Posameznik se je namreč mogel šteti za pripadnika dveh ali več skupnosti, ki so bile osnovane po različnih kriterijih. Interesi skupnosti, s katerimi se je enačil, so si lahko tudi nasprotovali. Posameznikovo zadržanje in ravnanje predstavnikov tako soočenih skupnosti lahko v tovrstnih primerih pokaže, katera skupnost je v zavesti ljudi bolj zavezujoča. Ta želim primerjati opredeljevanje za pripadnost skupnosti meščanov na eni strani oz. upravni enoti krščanske skupnosti na drugi. Pod drobnogledom si bomo ogledali kler in meščane zahodnoistrskega mesta Piran ob koncu 12. in začetku 13. stol. ter koprsko škofijo, ki je imela cerkveno jurisdikcijo nad tem območjem. Vprašanje, ki ga zastavljamo, je naslednje: Do kakšne mere so se mesto Piran, njegovi prebivalci in 5 Z izjemo Trsta, ki je od 1382 tudi priznaval habsburško vrhovno oblast. Darja MIHELIČ: PIRANSKO OLJE IN KOPRSKA ŠKOFIJA (ZAČETEK 13. STOLETJA), 311-320 piranska cerkvena oblast identificirali s skupnostjo kristjanov, ki jo je v upravnem pogledu ponazarjala koprska škofija? Posvetni posli Pirana in koprske škofije Med piranskim klerom in meščani na eni strani in koprsko škofijo na drugi je neredko prihajalo do konfliktov, ki so jih sprožile v prvi vrsti tuzemne, materialne, koristoljubne zahteve in interesi. Ob teh seje krščanska ljubezen na obeh straneh kaj hitro umaknila v ozadje. Odnos Pirančanov do koprske škofije ponazarjajo podatki, da so piranski kler in meščani leta 1179 odrekli plačilo dveh prebend koprski škofiji (CP I, št. 4): tudi piranska duhovščina seje torej solidarizirala z laiki in skupno z njimi nastopila proti nadrejenemu škofu. Kazen, ki jo je uporabil škof, je bila drastična in ji ni bilo mar za dušni blagor ovčic: prepovedal je namreč opravljanje božje službe Pirančanom. Na njihovo pritožbo je papež Aleksander III. dal prav Pirančanom, ne škofiji. Tudi znotraj mesta se Pirančani do svoje lastne duhovščine niso vedli v skladu s krščansko ponižnostjo. Za leto 1187 je znan podatek, da jih je bilo treba prisiliti k plačevanju dajatev, do katerih je bila upravičena župna cerkev Sv. Jurija. V tem smislu je pri piranskih meščanih in pri oglejskem patriarhu posredoval papež Urban III. (CP I, št. 5, 6). Odmeven, tudi v literaturi večkrat omenjan (Morteani, 1896-1897; Pahor, 1975; Mihelič, 1985, 76) je bil dolgoletni spor Pirančanov s koprsko škofijo za piransko oljno desetino od 1201 do 1207 (CP I, št. 11-65, 65 a). Koprski škof Adalgerij si je želel zagotoviti dohodek od piranske proizvodnje olja. Pri tem je uporabil vse ukrepe. Nad mestom, ki mu dajatve ni hotelo plačevati, češ da mu ni nikdar pripadala, je izrekel cerkveno prepoved opravljanja božje službe (interdikt). Prošnje Pirančanov, naj kazen umakne, niso zalegle. Sledile so pritožbe na papeža (CP I, št. 16) in imenovanje cerkvenih razsodnikov, ki naj bi odločili o zadevi. Sledili so dnevi in dnevi zaslišanj prič obeh strani. Koprski Škof je na sodišču uporabil najrazličnejše pragmatične prijeme: piranskih zastopnikov večkrat ni priznal za pravno upravičene, da bi zastopali Piran. Na nekaj zaslišanj kratko malo ni prišel in so ga razsodniki čakali zaman. Trdil je, da je piranska duhovščina zastrašena in mu zato nasprotuje. Škof iz Torcella, ki je zasliševal in razsojal v pravdi, je interdikt nad Pirančani razveljavil (CP I, št. 25). Njegovo odločitev je potrdil gradeški starešina (CP I, št. 31). Koprski škof seje pritožil in papež Inocenc III. je imenoval nova razsodnika (CP I, št. 32). Škof je obdolžil piransko duhovščino, da je s piranskimi laiki sklepala zaroto proti njemu (CP I, št. 36). V razsojanje je bil nato pritegnjen tudi tržaški škof, ki pa so ga Pirančani zavrnili, ker je njihovima predstavnikoma na sodišču odtujil potrdili o zastopstvu in jima Darja MIHELIČ: PIRANSKO OLJE IN KOPRSKA ŠKOFIJA (ZAČETEK 13. STOLETJA), 311-320 grozil z izobčenjem (ekskomunikacijo) (CP I, št. 40). Tržaški škof je bil očitno naklonjen koprskemu kolegu in je prisodil oljno desetino koprski škofiji; ugotovil je, da so piranski duhovniki kljub prepovedi opravljali božjo službo in zahteval obnovitev izobčenja (CP I, št. 42). Na tretji stopnji je o zadevi razsojal padovanski škof, ki je najprej potrdil prvo razsodbo (torcellskega škofa) in razveljavil drugo (tržaškega škofa), naknadno pa je izničil tudi prvo (CP I, št. 44, 45). Sledile so pritožbe obeh strani na papeža. Kot delegirana razsodnika sta dobila nato zadevo v roke škofa iz Ferrare in Chioggie, ki sta pravdo zaključila (CP I, št. 51, 65). Končna razsodba je odločila v prid piranske cerkve in je dajatev od olja - do katere koprska škofija dejansko ni bila nikdar upravičena - dodelila piranski cerkvi, koprski škof pa je pridobil druge dohodke: pobral je štiridesetino revežev in štiri-desetino za graditev cerkva ter lepo denarno odškodnino 278 liber za nadomestilo za izgubljeno pravdo. Čeprav je leta 1206 (1207) razsodbo potrdil papež (CP I, št. 65 a), je okrog 1220 iz istega razloga (zaradi zahteve koprskega škofa po oljni desetini) prišlo do vnovičnega zaostrovanja odnosov med koprsko škofijo in Pirančani (Morte-ani, 1896-1897). Prioritete predstavnikov škofije in Pirana Skrb za krščansko vzgojo ovčic je bila za koprskega škofa Adalgerija, ki je vernikom s tako lahkoto odrekal božjo službo, drugotnega pomena: zaostajala je za konkretnimi koristmi tuzemnega, materialnega življenja njegove škofije. To kaže na njegovo prepričanje, da je prizadevanje za svetne koristi Cerkve kot ustanove v prioritetnem božjem interesu. Po drugi strani pa je podobno mogoče trditi za Pirančane glede njihovega občutka do pripadnosti cerkveni skupnosti. Čeprav so bili v svojih stališčih upravičeni, so koristi cerkvene skupnosti zapostavljali za koristmi mesta. Zanimivo je dejstvo, da se tudi piranska duhovščina ni pokorila koprskemu škofu, ki ji je bil v stanovski hierarhiji predpostavljen, ampak se je postavila na stran someščanov. To tudi ni bil edini primer te vrste: piranski kapitelj je koprski škofiji tudi ob drugih priložnostih precej nerad in večkrat z zamudo plačeval dogovorjene obveze. - Piran je bil deležen cerkvenega izobčenja še 1272 in 1285 (CP I, št. 138, 182, 183). Cerkvena izobčenja (ekskomunikacijo) in prepovedi opravljanja božje službe (interdikt) je koprski škof izrekel tudi nad sosednjo Izolo (CP I, št. 211, 212). Sklep tega pretresa je torej naslednji: v obravnavanem času je bila pripadnost (ožji piranski) mestni naselbini tista, ki je (mimo poduhovljene filozofije, vere, etnično-jezikovnih pripadnosti) zaradi posvetnih gospodarskih, družbenih, političnih (materialnih) ciljev imela v dojemanju laičnih in cerkvenih prebivalcev Pirana večjo težo kot želje in zahteve neposredno nadrejene cerkvene vrhovne oblasti, ki jo je nad Darja MIHELIČ: PIRANSKO OLJE IN KOPRSKA ŠKOFIJA (ZAČETEK 13. STOLETJA), 311-320 mestom imela koprska škofija. Po drugi strani pa so tudi božji služabniki, ki so vodili škofijo, materialne koristi Cerkve postavljali pred dušni blagor vernikov: k plačevanju prispevkov cerkvi so jih skušali prisiliti tako, da so jim odrekali stik z Bogom v obliki verskih obredov. THE OIL OF PIRAN AND THE DIOCESE OF KOPER (EARLY 13™ CENTURY) Darja MIHELIČ Institute of Historical Research "Milko Kos" of the Slovene Academy of Sciences and Arts, SI-1000 Ljubljana, Gosposka 13 SUMMARY The present contribution initially deals with the issue of the mediaeval people affiliating with various communities. In the area where Slovene ancestors used to live, certain gentile ethnogeneses took place in the Early Middle Ages. After the 13th century, the so-called provincial awareness prevailed in the people's consciousness. The sense of affiliation, however, was also closely related to the family, parish, gentile principality of Carantania and Carniola, (bordering) counties, duchies, state, landed property, mediaeval town. The people associated with each other due to their affiliation to the same social group or spiritual community of Christians. The intensity of affiliating with a certain community is comparable for the people who belonged to several communities with conflicting interests. The article analyses the people's options to affiliate with the community of citizens on the one hand and with the Christian community on the other, as in the case of clergy and citizens of the Istrain town of Piran at the end of the 12th century and in the early 13th century, when they belonged to the church jurisdiction of the Diocese of Koper. Between the Piran clergy and citizens on the one hand and the Diocese of Koper on the other, conflicts occurred quite often, triggered off primarily by secular, material interests, when Christian love quickly withdrew on both sides into the background. From the prolonged dispute between Piran and the Diocese of Koper over the right for the Piran oil tithe it is clear that it was the affiliation with the (Piran inner) town settlement which had, in the perception of the Pirati lay and chu rch inhabitants, a greater weight than the wishes and demands of the spiritual-ecclesiastical supremacy practised over the town by the Diocese of Koper. Even the divine servants who led the Diocese placed the material benefits of the Church before the believers' spiritual welfare: they tried to force them to pay the contributions to the Church by denying them a contact with God in the form of rituals. Key words: ethnogenesis, (self)affiliation, Diocese of Koper, mediaeval Piran, its oil tithe Darja MIHEL1Č: PIRANSKO OLJE IN KOPRSKA ŠKOFIJA (ZAČETEK 13. STOLETJA), 311-320 VIRI IN LITERATURA Baiern und Slawen in Oberösterreich (1980): Probleme der Landnahme und Besiedlung. Baiern und Slawen in Oberösterreich. Schriftenreihe des Oberösterreichischen Musealvereins. Gesellschaft für Landeskunde, 10. Linz, 7-16. Boba, L (1982): "Caranthani Marahenses" and "Moravi sive Karinthi". Slovene Studies 4, 2. Columbus (Ohio), 83-90. CP I - De Franceschi, C. (1924): Chartularium Piranense. Raccolta dei documenti medievali di Pirano, I. (1062-1300). AMSI, 36. Parenzo. Fräss-Ehrfeld, C. (1984): Geschichte Kärntens, 1. Das Mittelalter. Klagenfurt. GDZS (1980). Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog, II. Družbena razmerja in gibanja. Ljubljana. Grafenauer, B. (1996): Pregled etnogeneze Slovencev iz zgodovinskega vidika. Überblick über die Ethnogenese der Slowenen in historischer Sicht. Internationales kulturhistorisches Symposion Mogersdorf 1993 in Graz. Migrationen und Ethnogenese im pannonischen Raum bis zum Ende des 12. Jahrhunderts. Graz, 67-99. Kahl H.-D. (1981): Germania slavica. Ein neues Vorhaben zur deutsch-slavischen Geschichte in Mitteleuropa und seine Bedeutung für die Forschung der Ostalpenländer. Mitteilungen des Instituts für österreichische Geschichtsforschung, 89. Wien, 93-105. Kahl, H.-D. (1997): Der Mythos von Zollfeld/Gosposvetsko polje. V: Moritsch, A., Krahwinkler, H. (eds.): Karantanien-Ostarrichi. 1001 Mythos. Klagenfurt/Celovec - Ljubljana - Wien, 51-92. Katičić, R. (1990): Die Ethnogenesen in Avaria, Typen der Ethnogenese unter besonderer Berücksichtigung der Bayern, I. Veröffentlichungen der Kommission für Frühmittelalterforschung, 12. Österreichische Akademie der Wissenschaften, Philologisch-historische Klasse. Denkschriften, 201. Wien, 125-128. Mihelič, D. (1985): Neagrarno gospodarstvo Pirana od 1280 do 1340. Dela, 27. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Razred za zgodovinske in družbene vede. Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa. Ljubljana. Morteani, L. (1896-1897): Sulla lite per la decima dell'olio tra i vescovi di Capodistria ed il clero e popolo piranese. Archeografo Triestino n. s., 21. Trieste, 249-265. Nationale (1994): Nationale etnische Minderheiten und regionale Identitäten in Mittelalter und früher Neuzeit. Torün. Pahor, M. (1975): Statut občine Piran iz leta 1274. Zgodovinski časopis, 29, 1-2 Ljubljana, 77-88. Pohl, W. (1987): Das a warische Khaganat und die anderen Gentes im Karpatenbecken (6. - 8. Jh.). Die Völker Südosteuropas im 6. bis 8. Jahrhundert. Symposion Tutzing 1985. Südosteuropa-Jahrbuch, 17. München, 41-52. Pohl, W. (1988): Die Awaren, Ein Steppenvolk in Mitteleuropa 567-822 n. Chr. München, 215-236, 261-268, 323-331. Darja MIHELIČ: PIRANSKO OLJE IN KOPRSKA ŠKOFIJA (ZAČETEK 13. STOLETJA), 311-320 Pohl W. (1990): Verlausformen der Ethnogenese - Awaren und Bulgaren. Typen der Ethnogenese unter besonderer Berücksichtigung der Bayern, I. Veröffentlichungen der Kommission für Frühmittelalterforschung, 12. Österreichische Akademie der Wissenschaften, Philologisch-historische Klasse. Denkschriften, 201. Wien, 113-124. SBÖ (1974): Siedlungs- und Bevölkerungsgeschichte Österreichs. Schriften des Institutes für Österreichskunde. Wien. SSKJ (1975): Slovar slovenskega knjižnega jezika. II. I-Na. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Inštitut za slovenski jezik. Ljubljana. Sos, Ä. C. (1973): Die slawische Bevölkerung Westungarns im 9. Jahrhundert. Veröffentlichungen der Kommission zur archäologischen Erforschung des spätrömischen Raetien der Bayerischen Akademie der Wissenschaften und der Kommission für Bayerische Landesgeschichte bei der Bayeriscen Akademie der Wissenschaften. Münchner Beiträge zur Vor- und Frühgeschichte, 22. München. Štih, P. (1995a): Plemenske in državne tvorbe zgodnjega srednjega veka na slovanskem naselitvenem prostoru v Vzhodnih Alpah. Slovenci in država. Zbornik prispevkov z znanstvenega posveta na SAZU (od 9. do 11. novembra 1994). Razprave SAZU, 17. Ljubljana, 21-45. Štih, P. (1995b): Carniola, patria Sclavorum. Österreichische Östhefte. Zeistchrift für Mittel-, Ost- und Südosteuropaforschung, 37. Wien, 845-861. Štih, P. (1996): Kranjska (Carniola) v zgodnjem srednjem veku. Zbornik Brižinski spomeniki. Dela SAZU, 45. Trst, 13-26. Vilfan, S. (1974a): Die mittelalterliche Stadt zwischen Pannonien und der Nordadria. Binnen- und Küstenstädte im slowenischen Raum. Internationales kulturhistorisches Symposion Mogersdorf 1972, 4. Szombathely, 125-141. Vilfan, S. (1974b): Stadt und Adel. Ein Vergleich zwischen Küsten- und Binnenstädten zwischen der Oberen Adria und Pannonien. Die Stadt am Ausgang des Mittelalters. Linz, 63-74. Vilfan, S. (1975): Tipologija srednjovjekovnih gradova Slovenije i etnička struktura njihovog stanovništva. Jugoslovenski istorijski časopis, 14, 1-2. Beograd, 19-27. Wenskus, R. (1961, 21977): Stammesbildung und Verfassung. Das Werden der frühmittelalterlichen Gentes. Köln - Graz, Köln - Wien. Wolfram, H. (1982): Völkerbewegungen und Stammesbildungen im österreichischen Raum von der Steinszeit bis zur Ankunft von Ungern. Oberösterreich. Landschaft, Kultur, Wirtschaft, Fremdenverkehr, 32. Linz, 17-25. Wolfram, H. (1985): Ethnogenesen im Frühmittelalterlichen Donau- und Ostalpenraum (6. bis 10. Jahrhundert). Nationes. Historische und philologische Untersuchungen zur Entstehung der europäischen Nationen im Mittelalter, 5. Frühmittelalterliche Ethnogenese im Alpenraum. Sigmaringen, 97-151. Darja MIHELIČ: PIRANSKO OLJE IN KOPRSKA ŠKOFIJA (ZAČETEK 13. STOLETJA), 311-320 Wolfram, H. (1987): Die Geburt Mitteleuropas. Geschichte Österreichs vor seiner Entstehung 378-907. Wien - Berlin, 341-367. Wolfram, H. (1990): Einleitung oder Überlegung zur Origo Gentis. Typen der Ethno-genese unter besonderer Berücksichtigung der Bayern, I. Veröffentlichungen der Kommission für Frühmittelalterforschung, 12. Österreichische Akademie der Wissenschaften, Philologisch-historische Klasse. Denkschriften, 201. Wien, 19-33. Wolfram, H. (1994): Einleitung oder Lügen mit der Wahrheit - Ein historio-graphisches Dilemma. Historiographie im frühen Mittelalter. Veröffentlichungen des Instituts für Österreichische Geschichtsforschung. Wien-München, 11-25. Wolfram, H. (1995a): Grenzen und Räume. Geschichte Österreichs vor seiner Entstehung. Österreichische Geschichte 378-907. Wien. Wolfram, H. (1995b): Salzburg, Bayern, Österreich. Die Conversio Bagoariorum et Carantanorum und die Quellen ihrer Zeit. Mitteilungen des Instituts für Österreichische Geschichtsforschung. Ergänzungsband, 31. Wien - München, 15-67. ricevuto: 2001-02-22 UDC 261.7(497.4 Koper) 264-2:394.4 UNA QUESTIONE DI PRECEDENZA. CAPODISTRIA 1637* Lara PAVANETTO Universitä degli Studi di Venezia Ca' Foscari, ГГ-30123 Venezia, Dorsoduro 3246 SINTESI In un consulto di mano di Fanzano del 16 aprile 1637, "II podestä di Capodistria rende note le pretese del Vescovo della cittä, che vuole essere incensato prima del pubblico rappresentante in occasione delle celebrazioni religiose". II consultore raccomanderä il rispetto delle consuetudini cittadine le quali pre-vedono che il rappresentante pubblico e Monsignor Vescovo partecipino tutti e due in ugual modo alia celebrazione, per non dar luogo a novitä di alcun g ene re, in quanto le consuetudini perderebbero in tal caso la loro valenza. II fondamento giuridico del podestä e individuato dal consultore proprio nelle consuetudini della cittä. Parole chiave: chiesa, Repubblica veneta, festivitä, Capodistria, 1637 THE QUESTION OF PRIORITY - KOPER 1637* ABSTRACT In his counsel dated April 16th 1637, Councillor Fanzano wrote: "The Koper podestä announces the demand of the city bishop to have the ritual of incense smoking enabled before this ritual is attended during Mass celebration by the people's representative." In his recommendation, the Councillor pleads that respect for those well-established customs of the town should be preserved according to which the people's representative and Msgr. Bishop attend together and in the same manner the religious rituals. Thus they can avoid potential novelties that could otherwise devalue the meaning of the customs. According to the Councillor's opinion, the podestä has the legal basis in the very customs that had been preserved in the town. Key words: Church, Venetian Republic, feast days, Koper, 1637 * ASV, 41, 14. Lara PAVANETTO: UNA QUESTIONE DI PRECEDENZA. CAPODISTRIA 1637, 321-330 II contesto storico Alcuni punti di riferimento che aiutino ad individuare il contesto storico politico nel quale si inserisce il documento relativo a Capodistria del 1637, ritengo siano necessari per poter leggere proprio il documento nella sua interezza storica, e com-prenderlo dunque nella sua totalitä, anche per quanto riguarda i rapporti con lo Stato veneto, che il documento stesso rivela. II documento da me analizzato, di mano di Fanzano, fa parte della poderosa documentazione dei consultori in iure della Repubblica, e dunque necessario rap-portarsi a questa figura fondamentale, per poterne comprendere tutte le valenze, quelle piü evidenti e quelle meno evidenti. L'uso della Repubblica di rivolgersi ad illustri giurisperiti per averne pareri su contrasti con altre comunitä mercantili, rapporti coi ..pontefici e altre importanti questioni di stato, e attestato fin dal Trecento. Tuttavia e nel corso del Cinquecento, che all'interno della classe dirigente veneziana si affaccia il problema del controllo politico e amministrativo della Terraferma. Una Terraferma portatrice di proprie tradizioni giuridiche e sociali che abbisognava di una rete burocratica ben strutturata per poter essere governata. Nello stesso tempo si delineava all'interno della Chiesa di Roma una nuova realtä istituzionale, rigidamente strutturata, e ben decisa ad aumentare il proprio peso non solo sulla vita dei singoli, ma anche sugli stati. Un organo consultivo in materie tecnico-giuridiche, esterno alle magistrature e dunque alle regole delle contumacie e degli avvicendamenti, assumeva un rilevo e un'urgenza senza precedenti. Con la promulgazione nel 1586 della legge feudale che ribadiva l'obbligo del-l'investitura della Signoria e del servizio personale del feudatario, il governo veneziano esprimeva la sua attenzione per zone del Dominio prima sottratte alia sua autoritä, e approntava una figura stabile di consultore ai feudi che sostenesse l'operato dei provveditori ai feudi, istituiti dalla legge stessa. Nel 1606 in occasione dell'Interdetto, in pieno clima di Controriforma, il Senato nominava Paolo Sarpi primo consultore teologo della Repubblica di Venezia. Egli per diciassette anni sarä consultore in iure della Repubblica, e i suoi compiti si allargheranno progressivamente, sino a fare di lui e del suo lavoro un elemento determinante della politica veneziana, sia interna che estera. Un uni verso di casi eterogenei, di ineguale valore, e dai differenti ris volti giu-scanonistici, giuridici e politici, portatori di una storia complessa, furono unificati dal consultore alia luce di una visione unitaria e rigorosa dello stato e dei suoi compiti (Cozzi, 1969). Nella sua pratica di consultore Paolo Sarpi portö le nuove acquisizioni e i nuovi sviluppi del moderno pensiero politico e giuridico francese, per il quale la sovranitä dello stato e un fatto concreto, una continua e uniforme presenza presso i suoi sudditi Lara PAVANETTO: UNA QUESTIONE DI PRECEDENZA. CAPODISTRIA 1637, 321-330 e i suoi territori (Cozzi, 1979). Una concezione unitaria dello stato e dei suoi interessi, che non ammetteva esenzioni o discriminazioni di sorta. II giudizio e la punizione sono impliciti, e quanto ai reati comuni, chierici e laici sono uguali di fronte alia legge della Repubblica, inoltre la difesa della chiesa e del clero locali contro i tentativi di accentramento da parte di Roma e sempre attiva. Sara fatto un vaglio scrupoloso di ogni collazione di benefici, saranno controllati la conservazione di diritti di patronato laico, e le peculiaritä liturgiche e devozionali. Saranno trattate questioni di feudi e di feudatari, di diritti civili di singoli e di comunitä, cosi come saranno trattate vertenze su acque e regolazione del corso di fiumi, sulle lagune, o su definizioni di confini. L'elaborazione di questo vasto patrimonio diventerä fondamentale per la creazi-one di una tradizione giuridico-politica dello stato veneto. La Repubblica ebbe piena coscienza deH'importanza dell'insegnamento sarpiano, tanto che alia morte del con-sultore, farä trascrivere tutti i suoi consulti in un corpus di vari volumi pergamenacei che verrä conservato nella cancelleria segreta. La seconda metä degli anni venti del Seicento, furono gli anni della ricerca e della elaborazione sui problemi piü vari e scottanti dal punto di vista sociale e politico. Un momento significativo come produzione, fattivo di orientamenti politici e di dibattito interno alia classe dirigente veneziana, e tuttavia destinato a non durare oltre il 1630. La gravissima crisi sociale, economica, e della giustizia, seguita alia pestilenza, facero apparire anacronistici e astratti gli appelli ad un fermo e uniforme esercizio della sovranitä dello Stato, motivi fondanti della produzione dei consultori della Repubblica, di fronte alia stringente necessitä di reperire fonti d'entrata per un erario esausto. In un consulto di mano di Fanzano del 16 aprile 1637, "II podestä di Capodistria rende note le pretese del Vescovo della cittä, che vuole essere incensato prima del pubblico rappresentante, in occasione delle celebrazioni religiose.". II podestä Francesco Contarini, dal canto suo, pretende che siano rispettate le consuetudini cittadine, e cioe che: "...vi debbano essere due turiboli con li quali nel medesimo tempo da persona di ugual grado sia incensato dall'uno monsignor Vescovo, e dall'altro esso signor rappresentante, e parimente che vi debbano essere due messali1 e due Paci...". II consultore consiglia che non siano introdotte novitä di alcun genere in meri to al cerimoniale. Di piü, raccomanda che la ritualitä prevista dalle consuetudini cittadine venga espressamente rispettata: "...per le feste di Resurrezione e per la solennitä che si ha in quella cittä il giorno di San Marco". II rappresentante pubblico deve cioe essere al pari del rappresentante divino, e specialmente in quelle ricorrenze festive che sono piü importanti per la Chiesa e per 1 A questo proposito risulta illuminante l'osservazione di S. J. Tambiah, secondo il quale: "...si potrebbe dire che i testi tendono ad acquisire autoritä perche sono antichi, ma e l'autoritä che conta piü dell'antichitä" (Tambiah, 1995). Lara PAVANETTO: UNA QUESTIONE DI PRECEDENZA. CAPODISTRIA 1637, 321-330 lo Stato, e significativamente la festa della Resurrezione viene affiancata alla solen-nitä di San Marco. II sacro dunque e cosa collettiva, comunitaria, e lo Stato non puö non assumersi il compito di controllarlo. E come se vi fosse una sola comunitä, quindi la distinzione fra comunitä spirituale e comunitä temporale o laica sarebbe del tutto falsa. Giova ricordare, che la caratteristica del rapporto cristiano era la pace, la pace della faida, non quella che e il contrario della guerra, o l'effetto della vittoria. Per tutto il Medioevo confraternita e mantenimento della pace furono strettamente col-legate, assumendo a volte, come nel caso delle hermandades nella Castiglia del Quattrocento, la forma di vere e proprie forze di polizia, ma anche in un senso piü intimo, attraverso la creazione di vincoli di parentela cristiana tra persone che altrimenti si sarebbero scontrate nell'ostilitä o nella faida. Per questo motivo e necessario che il podestä di Capodistria come rappresentante dello Stato veneto, partecipi alla celebrazione assumendo lo stesso modello del rappresentante religioso. L'esercizio della rappresentanza, infatti, riposa sul possesso della potenza, una potenza che si rafforza nello scambio, come quando nell'ufficio del celebrante vi e l'alternarsi del Dominus vobiscum col Et cum sipiritu tuo che unisce l'umano al divino ufficiale. Proprio in questo alternarsi si rafforza la figura del rappresentante, per questo e importantissimo che il podestä presenzi e attui il rituale descritto nelle due feste piü importanti, quasi parificate, la festa della Resurrezione e quella di San Marco, due feste di "istituzione" dei due poteri, la Chiesa di Roma e lo Stato veneto, due feste dunque epifaniche. L'uno e l'altro dovrebbero apparire contenitori di potenza e manifestarla o meglio rappresentarla regolarmente. Per questo motivo il podestä non solo vuole avere parte al banchetto eucaristico, al pranzo sacro della comunitä, ma vuole amministrarlo assieme al sacerdote, parte-cipando pienamente alla sacralitä del pranzo eucaristico, anch'egli come un sacerdote, nel suo caso un sacerdote laico. Si pensi alla gerarchia della tavola, che fu sempre considerata uno degli aspetti piü importanti della vita di corte. La struttura del banchetto del re era basata sulla spartizione del cibo secondo norme fisse che obbedivano a rigide precedenze, in modo da ricordare agli astanti che un rito, controparte di quello eucaristico, stava per essere celebrato dal re. Come sull'altare erano posati dei simboli sacri, quali il messale, il calice con la patena e le ampolle dell'acqua e del vino, cosi, alio stesso modo, la tavola regale era apparecchiata coi simboli del potere (regalia) posti in evidenza. Bisogna inoltre ricordare che a Venezia, per quanto riguarda il rito, si era fatto uso di un rito di mutuazione bizantina, distinto dalla liturgia ufficiale romana, e noto come 'rito patriarchino'. In esso erano espresse iconograficamente le caratteristiche quasi cesaropapiste della pietä veneziana. Lara PAVANETTO: UNA QUESTIONE DI PRECEDENZA. CAPODISTRIA 1637, 321-330 Portale del Palazzo vescovile di Capodistria (inizio del. XVI sec.). Portal škofijske palače v Kopru (začetek 16. stol.). Lara PAVANETTO: UNA QUESTIONE DI PRECEDENZA. CAPODISTRIA 1637, 321-330 Lo scranno dogale era posto nel presbiterio, a sinistra della mensa ove si celebrava il sacrificio della messa, per cui la 'Cathedra' della massima autoritä civile della Repubblica si situava in posizione di privilegio rispetto al mistero della messa, quasi ad intercedere direttamente presso Dio, senza bisogno della mediazione di nessun ministro. L'episodio di Capodistria dunque, dimostra come si confrontino in sostanza due gerarchie. In effetti, in seno al sacerdozio la potenza non ha sempre e dappertutto la stessa intensitä. In certi punti tale intensitä appare ristretta, vi e una gerarchia. Ma tale gerarchia in effetti non fa che aumentare l'impersonalitä, perche di per se la pienezza della sua potenza e presente in ciascun sacerdote. II piü modesto membro del clero la possiede in se, viva, nella sua totalitä anche quando personalmente e un uomo indegno o di per se insignificante. Per questo il sacerdote ha un valore elevato al di sopra del mondo, egli e ministro della vita divina e con essa della vita del mondo. Ma il piü antico rappresentante e il re, e per questo, in molte civiltä 'primitive' ed antiche, il re si distingueva appena dal sacerdote. Ed e proprio perche non tratta con una gerarchia nella quale si riconosce, che il Vescovo di Capodistria si rifiuta di approntare due turiboli, due messali, due paci. II consultore mostra di esserne cosciente citando il Cerimoniale dei Vescovi del 1600 pubblicato da demente VIII, che prevede l'altra cerimonia solo in presenza di re. II Cerimoniale e il fondamento del Vescovo, ma qual e allora il fondamento del Podestä rappresentante dello Stato veneto, stato privo di un re? "...il fondamento del signor Podestä e il trovar questa essere la consuetudine in questa cittä e Reggimento come lungamente nella sua lettera rappresenta...". E piü oltre il consultore precisa: "...se anco non ci fosse stata consuetudine il ius comune conferma all'ordinatione del preteso cerimoniale". Terreno assai scivoloso il rapporto con la chiesa di Roma, un rapporto che rischia ad ogni momento di inficiare, sovrapporsi e annullare un potere secolare che ha ormai mutato gli equilibri del suo rapporto con la societä dei sudditi. L'esempio di Capodistria infatti, sottolinea come la struttura burocratica veneziana fosse organizzata e poggiasse su di una separatezza giuridica che aveva contorni e sostanza ormai diversi dal passato. Nella Terraferma veneta, l'intangibilitä di patti e privilegi aveva assicurato il rapporto venutosi a creare tra centro dominante e centri sudditi. Cid aveva comportato inevitabilmente la strenua difesa di istituti giuridici che una complessa elaborazione giurisprudenziale aveva tratto dal diritto comune, proprio per garantire l'autonomo funzionamento delle magistrature locali. II contatto tra i due mondi, si rendeva concreto nelle persone dei rettori periodica-mente eletti ed inviati dal Maggior Consiglio veneziano nei grandi e piccoli centri Lara PAVANETTO: UNA QUESTIONE DI PRECEDENZA. CAPODISTRIA 1637, 321-330 della Terraferma. Proprio il caso di Capodistria dimostra come fosse cambiato il volto e la sostanza di questo contatto. II rispetto o meno delle consuetudini cittadine da parte del potere ecclesiastico, era questione che riguardava ormai direttamente lo stato veneto, cui spettava il dovere di farle rispettare. Inoltre, come afferma il consultore: "...se anco non ci fosse tale consuetudine, entrerebbe il ius commune conforme all'ordinatione del preteso cerimoniale...". II richiamo alio ius commune che era la fonte suppletiva di molti statuti cittadini, non e una pura formula retorica che serve ad attestare una presunta autonomia. Anzi, e il richiamo ad un patrimonio culturale ritenuto indispensabile dalla Repubblica stessa, un patrimonio culturale che integra piü che separare. La schermatura del linguaggio giuridico utilizzato dal consultore, nasconde la realtä di un mutamento dei rapporti politici che aveva sostanzialmente cambiato proprio la prassi giuridica. II rispetto delle consuetudini cittadine a Capodistria, diventa infatti affermazione del dominio veneto, perche il rappresentante pubblico e ora il rappresentante dello stato veneto, e dunque nella realtä, gli interessi della cittä e quelli del rappresentante dello stato veneto si integrano e si sostengono a vicenda. Secondo questa visione e chiaro come assuma primaria importanza e visibilitä il diritto veneto. Per prima Venezia, infatti, aveva mantenute le proprie consuetudini per piü di mille anni, avendo dunque il privilegio di disporre di proprie leggi e consuetudini. Su questa base poggia l'atteggiamento del consultore nei confronti di Capodistria, e su questa base poggia la difesa delle consuetudini della cittä. II caso di Capodistria attesta come nella prassi, in defmitiva, non avesse piü ragion d'essere un separatezza giuridica ormai retaggio del passato. II consulto 1637, 16 aprile Serenissimo Principe Ho veduto in essecucione del commandamento di vostra serenitä, la lettera dell'il-lustrissimo signor Francesco Contarini, podestä e capo di Capo d'Istria delli 20 cor-rente, nella quale dä conto alia serenitä vostra della pretensione di Monsignor Vescovo di quella cittä, intorno all'incensare, et dar a baciare il libro dell'evangelio, et la pace, nelle solennitä, quando non celebra esso Monsignor Vescovo ma si trova pre-sente, et parimente vi si trova presente il detto illustrissimo pubblico rappresentante. E la somma e: che p retende Monsignor Vescovo che vi sia un solo turibolo, un solo messale, et una sola pace. E che nella ceremonia, dal medesimo sia dato Tincenso prima ad esso Monsignor Vescovo, e poi al pubblico rappresentante. E parimente sia a Lara PAVANETTO: UNA QUESTIONE DI PRECEDENZA. CAPODISTRIA 1637, 321-330 lui prima portato a baciar il libro dell'evangelio, e la pace, e clipoi ad esso signor rappresentante. lo credo che ilfondamento di Monsignor Vescovo sia il Cerimoniale de Vescovi, il quale fu pubblicato del 1600 da demente 8, con commandamento che fosse osservato per tutto il christianesimo, con un diploma del medesimo pontefice d'i 14 di luglio di quell'anno. Il quale nel proposito di che si tratta nel capitolo 23 del libro p rimo, espressamente ordina che prima sia incensato il Vescovo che assiste, e poi il. signor del luoco benche fosse Prencipe magnus non recognoscens superiorem [...] immediate post episcopum, e non eccettua da questa regola se non I'Imperatore e li re. Et immediate dopo ordina [...] vero (?) et gubernatores regnem et provinciam (che e il caso mio), immediate post episcopum. All'incontro, pretende Villustrissimo podestä che vi debbano essere due turiboli con li quali, nel medesimo tempo, da persona di ugual g rado, sia incensato dall'uno Monsignor Vescovo e dall'altro esso signor rappresentante. E parimente che vi debbano essere due messali e due paci, con le quali in conformita dell'incensare, nel medesimo tempo siafatta la ceremonia con Monsignor Vescovo et con il signor rappresentante. Ilfondamento del signor podesta e che si trova questa esser la consue-tudine in questa cittä e reggimento, come lungamente nella sua lettera rappresenta. Questo, serenissimo Prencipe, e negotio di facilissima ressolutione, e tutto con-siste, come avviene in tutte le cose ecclesiastiche, nella consuetudine. Imperoche, se e vero quanto Villustrissimo signor podesta rappresenta, che tale sia la consuetudine in quella cittä, non ostante il Cerimoniale suddetto e qualonque pretensione di Monsignor Vescovo, e di rag ione et [...] il pubblico servitio che vostra serenitä commandi non si osservi e non sia fatta novitä. Imperoche e massima [...] per tutto che se bene nel diploma suddetto di Clemente si pone che si deroghi anco alle consuetudini antiche e legitimamente prescritte, et per tutto mantenute consuetudini de luochi, in vero in molte recorrenze vostra serenitä ha potuto conoscere che Monsignor Vescovo presente di Capo d'lstria, o sia per sua natural inclinatione, o come accenna Villustrissimo signor podestä per diversione da gesuiti (?) di Trieste, o per altro rispetto, e molto inclinato alle novitä, et. ha fatti in poco tempo piü editti e suscitato piü liti che non sono state suscitate da i suoi predecessori in molti decenni. Ma in questo particolar io non posso risponder di ragione se non conditio-natamente, e cioe che servatur consuetudo. Et se la consuetudine e quale Villustrissimo signor podestä capitanio afferma, non deve la serenitä vostra tolerare che contra di quella sia fatta innovatione. Se anco non ci fosse tale consuetudine, entrerebbe il ius commune conforme all'ordinatione del preteso ceremoniale, e perche Villustrissimo signor podestä, ricevuto l'ordine della serenitä vostra per le feste di resurrezione di Signor, e per la solennitä di san Marco, poiche le feste giä sono passate farä reflessione la serenitä vostra ad essa solennitä di san Marco, con sicurezza che con lasciar trovar luoco alle novitä le consuetudini perdono il loro urgere. Lara PAVANETTO: UNA QUESTIONE DI PRECEDENZA. CAPODISTRIA 1637, 321-330 VPRAŠANJE PREDNOSTI. KOPER 1637 Lara PAVANETTO Univerza v Benetkah Ca' Foscari, ГГ-30123 Venezia, Dorsoduro 3246 POVZETEK Svetnik Fanzano je v nasvetu z dne 16. aprila 1637 zapisal: "Podesta iz Kopra oznanja zahteve mestnega škofa po tem, da se mu omogoči obred kajenja preden se le-tega obreda med maševanjem udeleži ljudski zastopnik." Svetnik republike priporoča, naj ljudski zastopnik prisostvuje obredom ob božjem zastopniku, in to še predvsem, ko gre za praznike, ki so posebnega pomena za rimsko cerkev in za beneško državo. Ljudski zastopnik se mora torej udeleževati mašnega obreda ob cerkvenem zastopniku. Sklicevanje na misal, predvsem pa opominjanje na mir imata pomembno vlogo. Za krščanske odnose je namreč značilen prav mir, in sicer mir, ki se nanaša na krvno maščevanje, in ne mir kot nasprotje vojni. Bratovščina in vzdrževanje miru pa sta bila v srednjeveškem obdobju tesno povezana tudi preko obvez, ki so veljale znotraj krščanskega sorodstva, torej obvez, katerih so se morali držati ljudje, ki bi se sicer spopadli v krutosti pravice do krvnega maščevanja. Svetnik priznava, da sveto pripada skupnosti. Država si torej ne more prilastiti naloge, da bi nad svetim izvrševala nadzor. Ker pa obstaja ena sama skupnost, razlikovanje med duhovno in posvetno (ali laično) skupnostjo ni izvedljivo. Od tod torej potreba, da se koprski podesta kot "zastopnik" beneške države udeležuje maševanja in na ta način "privzame" navade duhovnega zastopnika. Polega tega, da je podesta hotel prisostvovati na evharistični gostiji, torej pri svetem ,cosilu skupnosti, ga je hotel skupaj z duhovnikom tudi voditi. To pa pomeni, da se je tudi on v celoti udeleževal svetosti evharističnega kosila, kot da bi bil duhovnik, toda v tem primeru duhovnik republike. Ključne besede: cerkev, Beneška republika, prazniki, Koper, 1637 Lara PAVANETTO: UNA QUESTIONE DI PRECEDENZA. CAPODISTRIA 1637, 321-330 FONTI E BIBLIOGRAFIA ASV - Archivio di Stato Venezia, Consultori in iure, filza 41, c. 14. Abbruzzese, S. (1992): Sociologia delle religioni. Milano, Jaca Book. Barzazi, A. (1986): I consulti di Fulgenzio Micanzio. Pisa, Giardini Editori e stam-patori. Berteiii, S. (1995): II corpo del re: sacralitä e potere nell'Europa medievale e moderna. Firenze. Boyer, R. (1992): Approccio antropologico al sacro. Milano, Jaca Book. Bossy, J. (1990): L'occidente cristiano 1400-1700. Torino, Einaudi. Bossy, J. (1998): Dalla comunitä all'individuo - Per una storia sociale dei sacramenti nell'Europa moderna. Torino, Einaudi. Cozzi, G. e L. (1969): Paolo Sarpi: Opere. Milano-Napoli, Ricciardi. Cozzi, G. (1974): Paolo Sarpi. Torino, UTET. Cozzi, G. (1977): Domenico Bollani un vescovo veneto tra Stato e Chiesa. Napoli, Edizioni Scientifiche it. Cozzi, G. (1979): Paolo Sarpi tra Venezia e l'Europa. Torino, Einaudi. Cozzi, G. (1982): Repubblica di Venezia e Stati italiani: politica e giustizia dal sec. XVI al sec. XVIII. Torino, Einaudi. Cozzi, G. (1992-1993): Giuspatronato del Doge e prerogative del Primicerio sulla cappella ducale di San Marco (secoli XVI-XVIII) controversie con i Procuratori di San Marco de Supra e i patriarchi di Venezia. Venezia, Istituto Veneto di Scienza Lettere ed Arti. Ferrajoli, L. (1997): La sovranitä nel mondo moderno. Bari, Edizioni Laterza. Frajese, V. (1994): Sarpi scettico - Stato e Chiesa a Venezia tra Cinque e Seicento. Bologna, II Mulino. Prodi, P. (1982): II so vrano pontefice. Un corpo e due anime, La monarchia papale nella prima etä moderna. Bologna, II Mulino. Prodi, P. (1992): II sacramento del potere - il giuramento politico nella storia costiiuzionale dell'Occidente. Bologna, II Mulino. Storia d'ltalia (1986): Storia d'ltalia: la Chiesa e il Potere politico. Annali, 9. Torino, Einaudi. Tambiah, S. J. (1995): Rituali e cultura. Bologna, II Mulino. Van der Leeuw, G. (1960): Fenomenologia delle religioni. Torino, Einaudi. ricevuto: 2001-08-12 UDC 262.12:929 Bonifacio B. IL VESCOVO BALD AS SARE BONIFACIO Adriano MAZZETTI Accademia dei Concordi di Rovi go, ГГ-45100 Rovigo, Piazza V. Emanuele II, 14 SINTESI Tra i successori di sari Nazario figura anche un vescovo proveniente dalla diocesi di Adria, Baldassare Bonifacio, che per un tratto di tempo non lungo (sei anni) resse la diocesi di Capodistria. Non ne parleremmo se egli non avesse lasciato, oltre ai numerosi volumi e opuscoli a stampa, anche un ricco archivio personale e una biblioteca pervenuta all'Accademia dei Concordi di Rovigo. Tra i manoscritti del Bonifacio non ancora studiati troviamo Vopera "Della Peregrinatione" che narra le fortunose vicende del nostro a Rovigo, Treviso, Roma, Capodistria e presso le varie corti d'Europa al seguito del nunzio pontificio. Parole chiave: chiesa cattolica, vescovi, Baldassare Bonifacio, Capodistria BISHOP BALDASSARE BONIFACIO ABSTRACT Among the successors of St. Nazario there is also Baldassare Bonifacio, a bishop from Adria's diocese, who, for a short period of time, guided the diocese of Koper. We would not talk about him had him not left, besides the numerous volumes and printed pamphlets, also an abundant personal documentation and a library that was sent to the Academy of Concordi of Rovigo. Among his manuscripts still to be studied, we can find the Work of the Peregrinatione, about his own chequered vicisstudes in Rovigo, Treviso, Rome, Koper and at the various Courts of Europe, when he was among the Nuncio Pontifical's suite. Key words: catholic church, bishops, Baldassare Bonifacio, Koper Adriano MAZZETTI: IL VESCOVO BALDASSARE BONIFACIO,-331-342 PREMESSA It Gian Rinaldo Carli, erudito, politico ed economista conosciuto e stimato nel-l'Europa settecentesca, nel breve ma intenso soggiorno a Rovigo nell'inverno 1770 ebbe modo di visitare le raccolte artistiche e documentarie conservate dalle nobili famiglie locali e di conoscere gli esponenti piü in vista del clero, della borghesia e dell'aristocrazia cittadina appartenenti all'antica Accademia dei Concordi, istituzione che proprio quell'anno inscrisse il Carli fra i propri soci (ACR).1 Non lontano dallAccademia nel limitato centro cittadino, a ridosso dellAdigetto, si trovava un'altra storica istituzione rodigina: il Collegio dei Giuristi, costituito nel XVI secolo. E qui nel 1718, pochi decenni prima della visita del Carli era stata collocata a сџга di esponenti delle famiglie Manfredini, Naselli e Silvestri, una lunga iscrizione a memoria del lascito effettuato da mons. Baldassare Bonifacio, vescovo di Capodistria, a favore della Biblioteca dei Giuristi. Si trattava di una cospicua raccolta di preziosi manoscritti del Bonifacio stesso e di opere a stampa da lui acquisite nel corso della sua lunga e operosa esistenza.2 Queste opere nel secolo scorso sono per-venute all Accademia dei Concordi che dal 1836, in forza di un accordo con il Comune di Rovigo, svolge le funzioni di civica biblioteca e conserva un ricco fondo di manoscritti e libri di pregio.3 Negli ultimi decenni gli autograft del Bonifacio, preziosi per la storia letteraria come pure le edizioni a stampa, sono stati attentamente presi in considerazione dagli studiosi. Vi e pero un'opera che per motivi diversi non e stata ancora organicamente affrontata, anche perche essa e costituita di ben 17 libri per un totale di oltre 2000 pagine scritte con calligrafia precisa e minuta. Quest'opera inedita ha per titolo Della peregrinatione e narra le vicende di Baldassare Bonifacio a Rovigo, in Austria e Germania, a Roma, a Treviso, a Capodistria nella prima metä del secolo XVII e redatta con lo stile ampolloso e le divagazioni erudite del tempo, ma con dovizia di particolari, proprietä di linguaggio, chiarezza e sapiente raccordo fra le singole quotidiane vicende e gli avvenimenti politici ed ecclesiastici del Seicento. Questo diario di vita e particolarmente ricco per gli anni dell'episcopato di Baldassare in Istria e costituisce quindi un'opportuna fonte di informazioni sullo stato della diocesi, sulle condizioni del clero e della popolazione, sull'applicazione dei decreti tridentini a quasi un secolo dalla loro promulgazione. 1 Qui sono registrati anche i nomi dei soci dell'istituto dall'anno 1735 al 1863 in ordine alfabetico (ras. Cone. 506); alia carta 110 appare il nome di Gian Rinaldo Carli aggregato nel 1770. Per la figura e 1'opera del Carli si pud vedere Mazzetti, 1997. 2 Per la donazione della biblioteca di Baldassarre al Collegio dei giuristi v. Campagnella, 1986, 332-333. 3 Per la storia dell'Accademia dei Concordi e delle sue raccolte librarie si puö vedere fra l'altro Pietro-poli, 1986; Mazzetti, 1972; Mazzetti, Pezzolo, 1987. II testamento di Baldassarre con le disposizioni relative alia destinazione della cospicua biblioteca e stato studiato da Secchi Olivieri, 1991. Adriano MAZZETTI: [L VESCOVO BALDASSARE BONrFACIO, 331-342 At C ^ 'Ж s Tb-x-Лфн .Ischl ЂМфг, šriim од7 y>;w Г«И4м fcligitMS bonos ? Fig. 1: II vescovo Baldassare Bonifacio Corneani (1653-1659) d.i. Rovigo, erudito nel campo della letteratura, del diritto e della teologia, autore di numerose opere conservate presso I'Accademia dei Concord i di Rovigo. SI. 1: Škof Baldassare Bonifacio Corneani (1653-1659) iz Rov iga, učenj akna področju slovstva, prava in teologije, avtor številnih del, kijih hrani Accademia dei Concordi iz Roviga. Adriano MAZZETTI: DL VESCOVO BALDASSARE BONIFACIO, 331-342 A nessuno sfugge, neppure al vescovo Naldini che 50 anni piü tardi traccerä un breve profilo del Bonifacio nella Corografia,4 il limitato rapporto tra il Bonifacio e la diocesi di Capodistria. Cinque anni di presenza e di attivitä pastorale sono troppo pochi al Bonifacio per lasciare un segno riconoscibile nella storia della diocesi. Ma cinque anni sono sufficienti al nostra per stendere un ritratto ampio, colorito, attento ai particolari piü minuti della cittä e della diocesi. CENNI BIOGRAFICI Non solo il Naldini ma anche studiosi di storia della letteratura quali Mazzucchelli e Trabalza, storici della biblioteconomia e della societä veneta si sono soffermati sul Bonifacio, di lui si sono interessati pure il Frati, il Sandri e recentemente Sandra Secchi Olivieri in una ricerca pubblicata sulla rivista della Fondazione Giorgio Cini: Studi Veneziani (Secchi Olivieri, 1991). Un quadro sintetico della biografia e delle opere del nostra e offerto da L. Rossi nella voce su Baldassare curata nel Dizionario Biografico degli Italiani. Con uno sforzo di sintesi ancor maggiore possiamo ricordare la nascita avvenuta a Crema il 5 gennaio 1585 da famiglia rodigina, gli studi a Verona con i gesuiti, poi a Rovigo con il letterato Antonio Riccoboni, quindi a Padova ove consegui la laurea in legge. Assieme al fratello Gaspare segui il vescovo di Adria Girolamo Porcia nunzio apostolico presso i principi tedeschi nelle missioni diplomatiche in varie cittä deH'Impero. La scelta religiosa risale al 1611, diversi gli incarichi di prestigio a Rovigo, a Padova, a Treviso ove nel 1623 fu nominate arcidiacono, numerose le pubblicazioni encomiastiche ed erudite che gli procurarono amicizie, stima tra i patrizi veneziani da Angelo Contarini a Domenico Molin. Come ha acutamente osservato la prof.ssa Sandra Secchi Olivieri interessi prioritari del nostra in questo periodo sono "accumulare ricchezza, potenziare la sua famiglia (i Bonifacio) e soprattutto studiare e scrivere" (Secchi Olivieri, 1991, 220). II 23 novembre 1653 venne nominate da papa Innocenzo X vescovo di Capodistria ma raggiunse la diocesi dopo pericolosa navigazione, solo il 22 maggio 1654. L'ingresso solenne e la presa di possesso della cattedra di san Nazario avranno luogo qualche giorno dopo, domenica 26 maggio, solennitä di Pentecoste. Nel libra VII Della peregrinatione il Bonifacio affida alia penna le sue prime impressioni sull'ambiente e sulla cittä che "occupa un'isoletta maritata alia terraferma con un ponte di circa trent'archi". Fanno cornice alia cittä un teatra di colli posti a emiciclo, quasi come un grande argine che chiude il mare. Rilevanti e numerose le chiese a partire dal duomo "molto grande e d'antica struttura". 4 Del Bonifacio Maldini afferma che "nel suo felicissimo governo accoppiö al sacro pastorale l'erudita penna" (Maldini, 1700, 106). Adriano MAZZETTI: EL VESCOVO BALDASSARE BONIFACIO, 331-342 La cittä puö contare, inoltre, su un consistente numero di famiglie antiche e nobili e su diversi eruditi e letterati riuniti nella ben nota Accademia dei Risorti. Come prescritto dai canoni del concilio di Trento, il Bonifacio risiederä stabilmente in diocesi e non raggiungera mai ne Treviso, ne Venezia, ne tantomeno Rovigo. Sin dai primi mesi delinea il suo stile pastorale attento al prestigio, alia tradizione della chiesa, ai centri monastici, all'erudita predicazione, e alio stesso tempo preoccupato di contenere e limitare le eccessive autonomie dei capitoli e delle collegiate, impeg-nato nella visita alle parrocchie e attento alle esigenze liturgiche e spirituali delle diverse comunitä della diocesi, sia quelle del litorale, sia quelle delle montagne nell'interno. A Capodistria Baldassare Bonifacio morirä il 17 novembre 1659. ASPETTI DELLA PASTORALE DEL BONIFACIO Conoscenza del territorio Sulla scorta delle pagine del manoscritto rodigino non sarä inutile un cenno su alcuni aspetti della vita diocesana di Capodistria delineati dal vescovo alia metä del Seicento, un cinquantennio prima dell'organica Corografia del Naldini. Anzitutto il quadro umano e religioso della diocesi giä allora distinta nelle due aree: quella del litorale con Capodistria, Pirano e Isola, ben abitata con antica tradizione culturale, canonicati e presenza di ordini religiosi e Гагеа interna costituita da pagi o villaggi non grandi ne popolosi, in diversi dei quali si parla slavo. In tutto 15 parrocchie con una popolazione di 11500 abitanti. La cittä di Capodistria, sede vescovile molto legata alia Santa Sede, conta oltre 3000 abitanti, ha una sola parrocchia, conserva una cattedrale antica, vari oratori, un ospedale. Numerosi gli ordini religiosi: domenicani, minori osservanti, conventuali, cappuccini, serviti. Due sono i monasteri femminili che curano anche l'educazione delle ragazze e che, non senza problemi, ospitano la notte donne sole e mendiche. II rapporto con Venezia L'assidua frequentazione degli ambienti del patriziato veneziano da parte del Bonifacio, negli anni della sua permanenza a Treviso e Rovigo, favorisce durante la sua residenza a Capodistria uno stretto rapporto tra autoritä politica e religiosa. Questo forte collegamento consentirä al nostro di svolgere con ampia libertä il proprio servizio di guida nella difficile terra istriana. II vescovo, ad esempio, interviene e chiede l'aiuto del braccio secolare allorche deve affrontare e risolvere casi di bigamia e concubinato. E quando viene affrontato minacciosamente da sacerdoti e laici Bonifacio non esita a chiedere al rappresentante di Venezia aiuto e difesa, pronta- Adriano MAZZETTI: IL VESCOVO BALDASSARE BONIFACIO, 331-342 merite e generosamente concessi. E indubbio che l'ombra di questo forte legame condizionasse la dimensione religiosa e pastorale, ma dal diario si rileva anche come la protezione veneziana sia stata valorizzata dal vescovo per mantenere la libertä di scelta e per rispondere e contestare ingiuste richieste di benefici. E il caso di un aspirante, indegno al beneficio parrocchiale di Costabona, che il vescovo non ac-contenta attirandosi l'ira e la reazione violenta di un signore locale che il Bonifacio a fatica riesce a mettere alla porta dell'episcopio. Ma e soprattutto nelle predicazioni e nelle liturgie di impetrazione o di ringraziamento per le guerre e le vittorie della flotta veneziana sui Turchi che risaltano la sensibilitä e l'idea di Venezia, centrali nella cultura e nell'impegno civile e pastorale del Bonifacio. Numerose prediche si sof-fermano sulle vicende e suH'arnministrazione della Repubblica e sul ruolo prov-videnziale di Venezia per la difesa della cristianitä dal pericolo turco. La predicazione Non soltanto in occasione delle ricorrenze veneziane ma in molte altre giornate, connotate da visite a monasteri e a parrocchie, da ordinazioni religiose o da con-sacrazioni di chiese, il Bonifacio intrattiene i fedeli con dotte omelie in buona parte inserite nel manoscritto conservato a Rovigo. In tutte traspare la grande cultura del vescovo che a volte, anche artificiosamente, ricostruisce 1'origine di nomi e collega figure e vicende del proprio tempo a momenti e personaggi della cultura classica o della storia della chiesa. Egli sa perö anche adeguarsi all'uditorio intercalando le esortazioni con racconti ed esempi, come nelle interessanti tre omelie, pronunciate nel corso della visita pastorale dedicate a frenare nei villaggi dell'entroterra istriano la diffusione dell'ubriachezza tra i fedeli e anche nel clero. I centri monastici Sin dai primi giorni di presenza in Capodistria Bonifacio manifesta la sua at-tenzione verso le chiese monastiche, ove effettua sacre ordinazioni corredate da erudite e lunghe omelie. Come abbiamo accennato queste sono numerosissime nei dieci libri delle Peregrinationi relativi agli anni di episcopate e colgono tutte le oc-casioni liturgiche, storiche, celebrative. E probabile che le prediche pur effettuate su canovacci e schemi predisposti siano state riprese e scritte in maniera definitiva, in seguito, a tavolino. Nel 1658 venne chiuso dalla Repubblica, d'intesa con la Santa Sede fascinata sul motivo il convento dei domenicani di Capodistria unico di quell'ordine in tutta l'lstria e toccö al vescovo seguire assieme al podestä le fasi della requisizione dei beni e dell'allontanamento dei frati, salvo qualche mese dopo favorire l'impegno della cittä per ricomprare l'edificio religioso e la chiesa da restituire ai religiosi. Adriano MAZZETTI: IL VESCOVO BALDASSARE BONIFACIO, 331-342 tCiiri, j Crvt-i ^г^гпФ^п- aJl c-^tt^fa, c-//r, ууг. — fbS J&nvirvZčiifl ЛС^СЈ-ф^ ^ort^nsfč' Qps? ^CjjX^t: ^ t? Ј-у-.^ДпГЛ' /S- YTUI^lrA-fö ^pä^tx^fO^n) i^&fQsrt cift^p^K^f^- 0 y/Vj^ уз^пУљ r/t&^-«'/^ ; O frLtä '/гЛл^у-Г^ wn. fafšj/ flč-У — рл* рмpV'lrt' J wn • / ^ - ^ /^"g, » /J (A „ vC^aZO (лЗалЈ^С^^-елМ^-* WO/-tajouw-Sa ^jL 4o CÄG.-P .• (/ r ' /Ј^^+а-З.. Љ^О Q^cK We- iä^ÄO ^tu^S .^ümj^j io^iii ciuS^-'ij? Д-ОдЗ 0 ^цмЈ^-Ј aÄMjuSi Ж^оЛ^З r ' •зЈ) yiä^^kJTjji ^^qjjÜslid X" ^ "^Y^o5 c^s» VJOCUL алдЗ ^^sa^a^i^ Jaq^ Oia^Jf'—ö iftPr^y, Utting Fciksimil početne stranice oporuke trogirskog biskupa Jeronima Fonde (DAZ) Facsimile of Page 1 of the testament written by Jeronim Fonda, the Bishop of Trogir (DAZ). Lovorka ČORALIĆ: KOPARSKI SVEČENIK JERON1M FONDA (1686.-1754.) - NINSKII TROGIRSKI BISKUP, 343-356 THE KOPER PRIEST JERONIM FONDA (1686-1754) -THE BISHOP OF NIN AND TROGIR Lovorka ČORALIĆ The Croatian Institute of Historical Research, HR-10000 Zagreb, Opatička 10 SUMMARY A very important role in the study of the historical-cultural and particularly ecclesiastical relations between the eastern Adriatic towns is certainly played by some prominent personalities who carried out, during their work in Istria, Dalmatia and Boka, the honours of church dignitaries. The present contribution is dedicated to Jeronim Fonda (1686-1754), a native of Piran in Istria, a priest of the Koper diocese and eventually the carrier of the highest ecclesiastical duties in the Dalmatian towns of Nin and Trogir. The paper is based on the study of the original materials from the National Archives in Zadar (the Trogir archives and testaments) and the Archiepiscopal Archives in Split (the Trogir archives, books of decrees and allowances of the Trogir bishops), as well as on the present knowledge of historiography. The basic part of the paper is dedicated to the period of Fonda's episcopal work, which began in 1733 when he was appoin ted the Bishop if Nin. There he worked on the restoration of the diocese badly affected by the Venetian-Turkish wars in the 17th century, on a better regulation of the church revenues, on the strengthening of pastoral work in the parishes of the town's hinterland, and on the reconstruction of the town's church buildings. In 1738 he was transferred to the post of the Bishop of Trogir. He carried out three visits of the district's parishes and churches, worked on the enlightenment of the hinterland's population, on the purchase of the equipment necessary for the worship of God, on the promotion of the educational system, and on the improvement of life in the retarded villages of the Trogir diocese. He died on November 30th 1754 in Trogir and was buried in the sepulchre of his predecessors in the Trogir Cathedral in front of the altar of St. Ivan of Trogir. The study of his life, particularly of the later part of his career as a church dignitary, is a precious contribution to the knowledge of the relations between Istria and Dalmatia in the past. Key words: priests, Jeronim Fonda, biographies, Istria, Dalmatia Lovorka ČORALIĆ: KOPARSKI SVEČENIK JERONIM FONDA (1686.-1754.) - NINSKII TROGIRSKI BISKUP, 343-356 IZVORI I LITERATURA DAZ. AT 59 - Državni arhiv u Zadru (DAZ). Arhiv Trogira (AT), kutija 59, sv. LIV.l. Oporuke. DAZ. AT 60 - DAZ. AT, kutija 60, sv. LV.2. Oporuke. NAS. T 28 - Nadbiskupski arhiv u Splitu (NAS). Trogirski arhiv (T), sv. 28: Liber ordinatorum ab illustrissimo et reverendissimo domino domino Antonio Kacich epis. Traguriensi nec non ill. et rev. domino F. Josepho Caccia, item ab ill. et rev. dno. Hieronymo Fonda episc. Traguriensi. NAS. T 34 - NAS. T, sv. 34: Liber mandatorum del vescovo Fonda. NAS. T 43 - NAS. T, sv. 43: Mönche, ed altro. Licenze. NAS. T 46 - NAS. T, sv. 46: Licenze, pattenti, lettere, ordinationi. Bačić, S. (1989): Perušič: Župa Marijina Uznesenja u Zadarskoj nadbiskupiji. Split, Knjižnica zbornika "Kačić". Bačić, S. (1995): Franjevački samostan u Karinu. Povijest franjevačkog samostana u Karinu u svjetlu protokola ili kronike fra Marijana Lekušiča (1734.-1740.). Šibenik, Općina Lisičič. Bačić, S. (1995a): Franjevci u Zadarskoj nadbiskupiji i Ninskoj biskupiji. Šibenik, Opčina Lisičič. Bačič, S. (1998): Osvrt na osnovne stavove i tvrdnje u knjiži "Pravoslavna Dalmacija" e. Nikodima Milaša. Zadar, Matica hrvatska. Farlati, D. (1769): Illyricum sacrum, IV., Venetiis, Apud Sebastianum Coleti. Grah, I. (1987): Izvještaji pulskih biskupa Svetoj Stolici (1592-1802). Croatica Christiana periodica. Časopis Instituta za crkvenu povijest Katoličkog bogo-slovnog fakulteta Sveučilišta u Zagrebu, god. XI, br. 20. Zagreb, Krščanska sa-dašnjost, 26-68. HBL (1998): Hrvatski biografski leksikon, 4. Zagreb, Leksikografski zavod "Miroslav Krleža", 320-321. Katic, L. (1958): Povijesni podaci iz vizitacija Trogirske biskupije u XVIII. stolječu. Starine JAZU, 48. Zagreb, JAZU, 274-330. Kovačić, S. (1991): Katedralne škole u Dalmaciji pod mletačkom vlašču od konca 16. do početka 19. stolječa prema biskupskim izvještajima Svetoj Stolici. Croatica Christiana periodica. Časopis Instituta za crkvenu povijest Katoličkog bogo-slovnog fakulteta Sveučilišta u Zagrebu, god. XV, br. 27. Zagreb, Krščanska sadašnjost, 59-87. Omašić, V. (1986): Povijest Kaštela: od početka do kraja XVIII stolječa. Split, Logos. Pera, J. (1997): Povijest Kaštel Štafiliča. Kaštela, Matica Hrvatska, Ogranak Kaštela. Ritzler, R., Sefrin, P. (1958): Hierarchia catholica medii et recentioris aevi, sv. VI. Patavii. prejeto: 2001-01-15 UDK 255:267.1(497.47.5 Istra) ORIS RAZVOJA KOPRSKIH BRATOVŠČIN V ČASU BENEŠKE REPUBLIKE, S POSEBNIM POUDARKOM NA BRATOVŠČINI SVETEGA ANTONA OPATA PUŠČAVN1KA Zdenka BONIN Pokrajinski arhiv Koper, SI-6000 Koper-Capodistria, Goriška ulica 6 IZVLEČEK V slovenski literaturi je delovanje bratovščin na območju Slovenske Istre bolj ali manj neraziskano. Z istrskimi bratovščinami nasploh so se več ukvarjali hrvaški in italijanski raziskovalci, vendar je večina njihovih del namenjena pregledu bratovščin-skega delovanja v celotni Istri. Hrvaški raziskovalci so se predvsem ukvarjali z bratovščinami na hrvaških tleh, v italijanski literaturi pa sta med drugim objavljeni tudi transkripciji statutov dveh koprskih bratovščin. Avtoričin namen je bil s pomočjo virov in literature osvetliti bratovščinsko delovanje v Kopru v času Beneške republike. Ključne besede: bratovščine, bratovščina sv. Antona opata, verska združenja, Beneška republika, Istra DEVELOPMENT OF THE KOPER BROTHERHOODS UNDER THE VENETIAN REPUBLIC, WITH SPECIAL EMPHASIS ON THE BROTHERHOOD OF ST. ANTONY ABBOTT THE HERMIT ABSTRACT As far as Slovene literature is concerned, the functioning of brotherhoods in the region of Slovene Istria has been rather poorly researched. More attention to the Istri-an brotherhoods in general has been devoted by Croatian and Italian specialists, although most of their work has been assigned to the survey of the brotherhood functioning in the entire region of Istria. The Croatian experts have been engaged particularly in the brotherhoods on the Croatian grounds, while in the Italian literature we can even find the transcriptions of the statutes of two Koper brotherhoods. The aim of the authoress of this treatise was to illuminate, with the aid of various sources and literature, the functioning of brotherhoods in Koper under the Venetian Republic. Key words: brotherhoods, Brotherhood of St. Anton the Hermit Abbott, religious order, Venetian Republic, Istria Zdenka BONIN: ORIS RAZVOJA KOPRSKIH BRATOVŠČIN V ČASU BENEŠKE REPUBLIKE,... 357-388 UVOD Bratovščine so stara združenja vernikov, ustanovljena za opravljanje dobrih del in krščanske ljubezni.1 Prave izvore bratovščin je težko najti. Neko obliko bratovščin so poznali že Judje (združenja Farizejcev, Samaritancev, Nazarejcev,...) in celo pogani. Njihove sledi lahko najdemo tudi pri rimskih "sodalitates" in "collegia", ter nekoliko kasneje pri kristjanih, ki so se skrivali po katakombah in drugih delih Rima. Tudi po Konstantinovem ediktu so se ljudje zbirali v nekakšnih bratovščinah, obiskovali kraje smrti ali pokopov mučencev (Enciclopedia ecclesiastica, 1855, 904). V različnih oblikah so se pojavljale skozi ves zgodnji srednji vek. Kljub temu da so že tedaj opravljale dobrodelna in usmiljena dela (pomoč templju, vzdrževale so večno luč, spremljale h pokopu, dajale miloščino), so se vendarle ločile od bratovščin, ki so razcvet doživele od 13., zlasti pa od 14. stoletja dalje. Zaradi pomanjkanja zgodovinskih virov je za zdaj nemogoče najti povezavo med temi združenji in srednjeveškimi bratovščinami. Začetke srednjeveških bratovščin nekateri iščejo v Franciji v 7. in 8. stoletju. V Italiji naj bi bile nastajale od 10., v večjem obsegu pa od 12. stoletja dalje. Izvirale naj bi iz gibanja bičarjev (flagelanti, battuti, dei disciplinati), ki so v želji po ureditvi nesoglasij med gvelfi in gibelini hodili od enega do drugega mesta in pridigali razumevanje in kesanje. Da bi se člani ločili med seboj, so se sčasoma začeli oblačiti v posebne kute in nositi prapor. V procesijah so peli hvalo bogu, ga prosili za mir in odpust grehov. Na razvoj bratovščin in njihovo širjenje so močno vplivali tudi uboštveni redovi (manjši bratje sv. Frančiška in dominikanci pa tudi avguštinci in karmeličani). Trdimo lahko, da so bratovščine tipične srednjeveške ustanove evropskega zahoda, in njihovemu razvoju lahko v večji meri sledimo šele od 12. stoletja dalje. V dokumentih se zanje uporabljajo izrazi lat. confraternitas-attis, fratemitates, confraternite, tudi congregazione, scuole, fragile itd. V Beneški republiki so bratovščine, imenovane scuole,2 doživele silovit razcvet zlasti od 12. stoletja dalje. Po prihodu Istre pod beneško oblast pa so jih začeli ustanavljati tudi pri nas. V nasprotju z redovi, članov bratovščin ni vezala zaobljuba in skupno bivanje, vendar so delovali skupno, za blaginjo vere in dobra dela. Ta združenja laikov so bila ustanovljena z religioznim namenom, navadno s patronatom najbolj priljubljenega svetnika. Pomembna je bila njihova socialna vloga, saj so skrbele za pomoč vdovam in sirotam 1 Ponekod, npr. v Italiji, obstajajo še danes. Zanje velja, da so lahko ustanovljene v cerkvi na osnovi formalnega dekreta (erezione canonica), in samo na osnovi ustanoviteljevih zahtev jih lahko spremenijo ali ukinejo. Imeti morajo statut, ki določa namen ustanovitve in ureja notranje socialne odnose, naslov in ime ter tip obleke za člane in posebna bratovščinska znamenja, kijih uporabljajo, kadar se predstavijo kot skupnost (Enciclopedia Treccani, 1931, 125). 2 V Milanu so jih imenovali confraternite laicali. Zdenka BONIN: ORIS RAZVOJA KOPRSKIH BRATOVŠČIN V ČASU BENEŠKE REPUBLIKE,... 357-388 umrlih članov bratovščine. Nekatere so imele zavetišča za reveže in otroke oziroma hospitale za bolne in stare. Za praktične in verske namene so imele svoj oltar, lahko tudi kapelico ali cerkev. Božjo službo za žive in mrtve ude bratovščine je navadno opravljal najeti duhovnik. Med seboj so se ločile po barvi ali obliki obleke, statutih ali pravilih, po procesijah in dobrodelnih delih ter križih in posebnih znamenjih,3 ki so jih uporabljali v obredne namene. Barve, ki so jih prevzele posamezne bratovščine, so uporabljali za obleko in za velo na križih ali stendardih. Kuta (pelerina) je bila vedno iz grobega platna in je imela veliko kapuco, s katero so si med pogrebi in procesijami bratje pokrili glavo (velikokrat tudi obraz). Na desni strani ogrinjala so navadno imeli znamenje ali simbol s podobo svojega patrona. Po srednji in zahodni Evropi so se iz poklicnih ali stanovskih bratovščin razvili cehi. Od 15. stoletja dalje so se v velikem številu pojavljale bratovščine sv. Rožnega venca in sv. Zakramenta. Na tridentinskem koncilu so vse bratovščine podredili škofovskemu nadzoru. Bratovščine so kot take sestavljale cerkveno organizacijo. Ustanavljali so jih s posebnim dovoljenjem prelatov, škofov ali svetega sedeža. Nekaterim so zaradi njihove starosti in pomena dali ime nadbratovščine (archiconfraternitas, arcicon-fraternite). Njihov sedež je bil navadno v Rimu, podružnice pa so imele po posameznih škofijah in župnijah po vsej Evropi. Ustanovljene so bile lahko le s škofovskim dovoljenjem in so le temu tudi pripadale. Njihovo premoženje je bilo last cerkve in tudi člani bratovščin sami so bili v pristojnosti cerkvenega sodstva. V teku stoletij so bratovščine in zlasti njihova organizacija sicer doživljale spremembe, vendar sta jim najhujši udarec zadala ob koncu 18. in na začetku 19. stoletja Jožef II. v avstrijskih deželah in Napoleon v deželah pod francosko oblastjo. Večino bratovščin sta ukinila, njihovo premoženje pa podržavila. 3 Domačini so jih imenovali s skupnim imenom "attrezzi" in jih delili na "insegne in mistere, stelle, fanale in fanö. To so veliki, iz lesa izrezljani in pozlačeni zaprti svečniki, ki so jih člani bratovščin nosili v procesijah. Največji med njimi je bil fanö, manjši pa fanali. Izvirajo iz beneških rezbarskih delavnic. Najstarejši so iz prvih let 18. stoletja, večina drugih pa je mlajša. Nekateri med njimi so še vedno ohranjeni. Leta 1935 jih je bilo v cerkvi sv. Ane 25, v cerkvi sv. Jakoba na Brolu 28 in v cerkvi sv. Bassa osem (Inventario, 1935, 36, 58-59). Sedaj jih je 27 v cerkvi sv. Ane (npr. fanali bratovščine sv. Andreja), 19 pa v stolni cerkvi (npr. fanali bratovščine sv. Antona opata). Bratovščina sv. Antona opata je leta 1727 plačala rezbarju iz Benetk za izdelavo novega fanöja 62 lir. S plačilom davka 11 lir in 14 soldov ter sodom vina, ki so mu ga poslali, je bila skupna vsota, ki sojo beneškemu rezbarju plačali za omenjeni fanö, 73 lir in 14 soldov. Domenicu Peroli iz Koštabone so za pozlatitev plačali še 132 lir, za stroške prevoza iz Benetk 2 liri, v Koštabono pa 3 lire. Za dokončanje in okrasitev fanöja (zasteklitev, nakup platna, vrvice ter zaponk za pritrditev stekla) so porabili še 18 lir. Skupna cena fanöja je bila tako 228 lir in 14 soldov (PAK, 6. IX, a.e. 1450, str. 3 b). Istoimena bratovščina je 10. marca leta 1729 plačala rezbarju Iseppu Fanoliju iz Benetk za dva nova ferala 66 lir, Antoniju de Zottiju pa 78 lir in 15 soldov za njuno pozlatitev (PAK, 6. IX, a.e. 1450, str. 14 b). Večina rezbarjev je neznana. Znanje le avtor znamenja, ki ponazarja sv. Antona opata. Leta 1750 ga je izdelal rezbar Paolo de Mori, najverjetneje Koprčan (Alisi, 1932, 98). Zdenka BONIN: ORIS RAZVOJA KOPRSKIH BRATOVŠČIN V ČASU BENEŠKE REPUBLIKE,... 357-388 • m i jjlOITlC СЛЦ$1и021Л Шд lUiHtm trmp *wivire"fu>ćfjuri: to Глпсго; d bori o C 9rcucrcnm ?>1дфдо ucrgcnc тдтопл Глпса тлпл weir. ГлпсаЛит .ipoftoU тИТш' ftimicro cimfier i дп рШ cocl ibdoo дНм econitfoa min? |дпс to Ändnionto.lfqiwl nuv лис mo с1а^рс1;п01ђ'0грсш1л«сс ato pro ctfiiiolo tc t>to. i f\ixv Uquolv föne соакшх m i -----/L- V. r.. ------ V исшд UgmtUDumu üqiuic Гапслтего ~o cam jxrfixa how ConiireoKo dx tiitc IccoiTc ve qucflrom пш fori mnittoaiea _ SI. 1: Začetna stran statuta bratovščine svetega Antona opata iz Kopra iz 14. stoletja (ŠAK. KA, a.e. 222, str. 2a). Fig. 1: Frontespizio dello statuto della Confraternita di S. Antonio Abate di Capodistria, XIVsecolo (Archivio Diocesano di Capodistria. KA, a.e. 222, pag. 2a). Zdenka BONIN: ORIS RAZVOJA KOPRSKIH BRATOVŠČIN V ČASU BENEŠKE REPUBLIKE,... 357-388 Gradivo o koprskih bratovščinah V Pokrajinskem arhivu Koper (PAK) hranimo precej gradiva o bratovščinah. Večina tega gradiva je zbrana v fondu Starega koprskega občinskega arhiva (PAK, 6. IX) in v fondu Inšpektorata domen v Kopru (PAK, 12). Posamezne dokumente, ki se nanašajo na bratovščinsko delovanje, lahko najdemo tudi v drugih fondih (npr. PAK, 335; v družinskih fondih; Zbirka slovenskih spisov, 352). Gradivo IX. skupine je popisal že Francesco Majer (Majer, 1904, 113-141). Ohranjeno gradivo obsega čas od začetka 17. stoletja do leta 1807, posamezni dokumenti pa so iz 15. in 16. stoletja. Prevladujejo finančne knjige, manj je indeksov članov bratovščin in knjig zasedanj zbora dvanajstih. Ohranjeno je gradivo šestnajstih koprskih bratovščin, štirih bratovščin iz Krkavč, po treh iz Smarij in Lazareta, dveh iz Plavij in gradivo ene bratovščine iz Rižane. Potem ko je Istra prišla pod francosko oblast, so večino bratovščin ukinili, njihovo premoženje pa je postalo last države. Nadzor nad njim je prevzel finančni inšpektorat. V fondu Inšpektorata domen v Kopru je ohranjen le del gradiva, kije nastal v obdobju Ilirskih provinc. Večino gradiva sestavljajo knjige s popisi dolžnikov ukinjenih samostanov in bratovščin iz Pirana, Izole, Buzeta in Kopra ter njegovega zaledja (Kontestabile-Rovis, 1998, 65). Gradivo hranijo tudi v Škofijskem arhivu v Kopru, v Diplomatskem arhivu v Trstu in v Župnijskem arhivu v Kopru. Pregledati pa bi bilo treba gradivo v Državnem arhivu v Benetkah. Pravno delovanje bratovščin Delovanje bratovščin so urejali njihovi statuti. Čeprav so bratovščine kot laična organizacija spadale od tridentinskega koncila dalje pod cerkveni nadzor, pa je tudi beneška oblast hotela imeti nadzor nad njihovim, zlasti pravnim delovanjem. Njihovo premoženje je bilo veliko in zlasti v kriznih letih (npr. uskoške vojne v letih 1615-1618 med Benetkami in Avstrijo) zelo pomembno za beneško blagajno (Štokovič, 1982, 169). Številna določila in poročila o delovanju bratovščin, ki so jih izdajali ali pošiljali bodisi senat ali podestati in providurji iz Benetk v Istro in obratno, dajo slutiti o pomembnosti bratovščin. Koprski podestati in kapitani ali pa providurji so ob svoji vizitaciji v Istri pisali senatu poročila o delovanju bratovščin in izdajali "Terminazione sopra scuole e luoghi pii della provincia d'Istria" (Paruta, 1757, libro III). Prav tako je o njihovem delovanju poročal rašporski kapitan (npr. Lorenzo Paruta, 1773). Giovanni Battista Calbi je kot istrski providur 1. januarja leta 1579 napisal določilo4 za bratovščine, kije nato veljalo 4 Vsebina tega določila je podobna vsebini posameznih členov pri ohranjenih statutih nekaterih koprskih bratovščin. Nekaj pomembnejših členov: Gastald je lahko funkcijo opravljal samo eno leto, nato pa tri leta ni mogel biti ponovno izvoljen (člen 2). Po končani funkciji je moral v dvajsetih dneh predati denar in posle novemu gastaldu, sicer bi plačal 100 lir kazni. Če ne bi plačal v določenem času, bi za vsako liro dolga plačal po 4 solde kazni (člen 3, 4). Noben član bratovščine ni mogel biti hkrati član dveh bratovščin, z izjemo nadbratovščin sv. Zakramenta in "božje ljubezni". Če je bil gastald v eni, tudi ni mogel biti hkrati gastald v drugi Zdenka BONIN: ORIS RAZVOJA KOPRSKIH BRATOVŠČIN V ČASU BENEŠKE REPUBLIKE,... 357-388 za celotno beneško Istro. Kot dodatek je bilo napisano v knjigi računov bratovščine sv. Margerite iz Stinjana (Stokovič, 1982, 175). Delovanje bratovščin so urejale tudi odločbe, ki so jih pisali posamezni podestati. Tako je leta 1619 koprski podestat in kapitan Bernardo Malipiero pisal, kako naj vodijo račune in drugo bratovščinsko dokumentacijo (Paruta, 1757, Libro III, 20-22).5 Koprskemu podestatu Pietru Capellu je bilo leta 1632 s strani senata naročeno, naj ponovno pregleda bratovščinske knjige (Paruta, 1757, Libro III, 26-28).6 O nepravilnostih poslovanja bratovščin je leta 1637 poročal tudi podestat Francesco Contarini (Paruta, 1757, Libro III, 39-47).7 Podestat Andreja Erizzo je 1659 leta izdal celo vrsto odredb, ki so se nanašale na bratovščinsko delovanje (Paruta, 1757, Libro III, 66-79).8 Podobna določila pa so pisali tudi drugi podestati. bratovščini (člen 5). Dolžniki bratovščine so morali dolg v vrednosti do 100 lir plačati brez dodatne kazni v dveh mesecih, če pa je bil dolg večji od 100 lir, so ga morali plačati v štirih mesecih in poleg tega še kazen 4 soldov za liro (člen 7). Vse bratovščine so morale skrbeti za svoje oltarje (člen 9). Nobena bratovščina ni smela imeti več kot enega ali dveh skupnih zajtrkov na leto. Bratovščine, ki so imele letni prihodek od 100 lir do 50 dukatov, so letno lahko imele en skupni zajtrk, bratovščine z dohodkom nad 50 dukatov dva, tiste pod 100 lir prihodka pa nobenega. Za zajtrke niso smeli porabiti več kot 20 soldov na člana (člen 10). Na dan rednih in izrednih procesij niso smeli nobenemu bratu na račun bratovščine dati jadače in pijače. Ob koncu procesije so lahko vsakemu bratu, kije sodeloval v procesiji, dali na račun bratovščine 4 lire miloščine (člen 11). Noben gastald ni mogel pod kaznijo 50 lir brez navzočnosti vsaj 4 do 6 bratov pobirati niti mleti oljk (člen 14). Bratovščine, ki v dveh mesecih ne bodo naredile popisa vsega svojega premoženja, bodo plačale kazen 200 lir (člen 15). Brez dovoljenja večine skupščine ni mogel nihče, ne gastald ne kdo drug prodati ali dati v najem nobenega bratovščinskega premoženja (člen 16, 17, 18) (Stokovič, 1982, 175-179). 5 Podestat je 9. novembra 1619 poročal, da upravniki fontikov, občin in bratovščin ne vodijo natančno svojih prihodkov. Gastaldi in massari naj vpišejo vse prihodke tako v denarju kot v žitu, vinu in olju ter drugih stvareh. Natančno naj popišejo količino žita, vina in olja. Kdor ne bo po navodilih vodil knjig, bo plačal 100 dukatov kazni; polovico temu, ki bo nepravilnost odkril, in polovico ustanovi. Voditi morajo tudi stroške. Če ti ne bodo pravilno vpisani, bodo plačali 25 dukatov kazni. 6 V pismu, ki gaje 12. avgusta leta 1632 poslal beneški dož Franciscus Ericio koprskemu podestatu in kapitanu Petru Capellu, dož od podestata zahteva, naj ponovno pregleda knjige bratovščin, fontika in občin ter kaznuje in prisili k plačilu stare in nove dolžnike. Prepreči naj goljufije in slabo vodenje pisanja - računov. Naslednik (ta, ki nasledi funkcijo) mora dobiti ves denar in dolgovi se ne smejo prenašati naprej. 7 1637, 28. junij; pod točko XII - bratovščine nimajo skladišč za spravilo pridelkov, tako da žita hranijo gastaldi in jih uporabljajo, kot se jim zdi. O tem sploh ne vodijo natančne evidence. Nepravilnosti so tudi pri računih starih in novih gastaldov in pri pisarjih. Senat zahteva, naj žita skladiščijo v mestnem fontiku z dolžnostjo fontikarja, da zabeleži količino stvari, ki mu bodo predane in jih bo lahko vselej, kadar mu bo to rečeno s strani kapitlja bratovščine, vrnil za njihove potrebe... 8 Med drugim: v roku enega meseca morajo gastaldi, blagajniki, sindiki in drugi vodje cerkva, oltarjev in bratovščin s še dvema najstarejšima bratoma, ki naj ju izberejo na kapitlju vsake bratovščine, narediti popis premoženja (tudi za velike živali in drobnico, ki so v socidi ali v zakupu. V knjigo naj zabeležijo vsak prihodek, dolžnike... Nihče ne more brez dovoljenja prodati, dati v zakup ali kako drugače odtujiti bratovščinskega premoženja. Zdenka BONIN: ORIS RAZVOJA KOPRSKIH BRATOVŠČIN V ČASU BENEŠKE REPUBLIKE,... 357-388 fmcb.i for loticio cbomo lхшс /Imo / ш г , ___ odtcion. üxUmcbu ши mete qiutrc тегсридпш1ас Bp iqiut срдгд cr mstw mfialAu ZuiantiAl' р(јШ dc( pande* Addo-jfrr iquafi wujuqafi in ^iujtci faifdcffa Ccrfmteivi^ ; Л Ж^-afm ^mm, кјш( e principir, ct fjidd'^pcr^ " iucr.cc cpcratimć' Сопр&ттЉ. cfi?ti:th' CfwCdi | iondo jono uttnd cf tmhfifmY. cf cfu?.ßnc((i. iepidi eßemen, cf perfetd CnriMam dc&ßano csßruardfi ^ апЉшлљ diiio, cioc m omar cjucttc ccn tuff pd cord, mentdr& apprer/o d prorfmofur, pen fid tuffi ЏфШџшгапп0 [ipraksi"Cmmmdamertijaranno tmid we ammo, et uoferd-jd čć&i 'prd (i. predem Commandant enfi/f ' er fafem wtentimd- erfermrd: preeandf fafi dqm( per tioferei JäCuarduo(fd _ '' "ЏлШ mmt^ prenderdCarhd Mm ana;perefidä tilth" hemne afcra mtmwnd, d ш&ме d contrario h Ma fua mentdetmtefCetto tedfw coüimßtnmfm,& . V^™ l^nimento adempifeaMJueieda , Џмф 'itncßro km УоШ, et difiderio d Ctuufö-ef fimtrd " ' %dertat et pef/a per C'amefdrcd crefcerd£ 6end> SI. 5: Prva stran statuta bratovščine svetega Andreja iz Kopra iz leta 1576 (BCT. AD, a.e. 2 D 28, str. Ib). Fig. 5: Frontespizio dello statuto della Confraternita di S. Andrea di Capodistria dell'anno 1576 (BCT. AD, a.e. 2 D 28, pag. Ib). Zdenka BONIN: ORIS RAZVOJA KOPRSKIH BRATOVŠČIN V ČASU BENEŠKE REPUBLIKE,... 357-388 Ш& totetfci con iljm nemćfmtfc jopa ; [ai^iat oH^ato dimmrCa ekimć овм ftmdti^menimđeCmef^ ß et (ct^ar ilßof fp[cCo ßandc ßlCa 'Merfa dicendo i efciMjućAue*Manć per ■frcitäCh &JerrfC?, Mfonc ^sfafć da aufh Ulfa dt'idtmr - fo - yfem ordemmo cfdyiaCfos o cjndti. Mimrmt zförartft dctta Smfafi-famk dk metter flfla-jtrom jierm^ifeidf ' . dcfii la farna prom, d (jurkCdo Ш^т d^ öqiatfi damnti [A(fmfdi'%Santo Andrew,dp^e/mxZ emafaß datmnfi d cjhttto deßßmv prmetttr^a ScüüoMi H Ж, Santo Andrea di oßedivJ. et osfenmrd wttv dcftn ncffvcL ?шт0о[а- ß Condmć dandoh erfeßaJSddi? a <' * frttfciavd fa gasi mfifftw di'amr^ et š е/ги^пт ^Вђ&хр;^ ^ (tra diCwUüCzm,- cfwfscmmrt- f^haikd pirfS, Шџ dejerk& tuttf Cmtradef, effpef/, cfiJßpmit^ m dttto anno, zts'hMia di fcwfrar cm ildarJ;đconih^u^r- ^ (ü ytm acclocH/tutti ^cf/шЈ trfirć mfieme" m dem U cfit!atome mm goffi jmi'dhd £ hamr f>er'^погт^^^Ш, y: vioti№,đ drdmmOtthijm creefo mo Comamf^dor^fjuM^^ mda> di ttmfrp m tempe feemde/am tiecesfmo di erß fmteffi, facendoti 'wttnderd Cijihki ordemn %trfd, di^reecfjmt, cfi^fifam Ca^Me, d dedkw SI. 6: Statut bratovščine svetega Andreja iz Kopra iz leta 1576 (BCT: AD, a.e. 2D 28, str. 4b). Fig. 6: Statuto della Confraternita di S. Andrea di Capodistria del 1576 (BCT. AD, a.e. 2 D 28, pag. 4b). Zdenka BONIN: ORIS RAZVOJA KOPRSKIH BRATOVŠČIN V ČASU BENEŠKE REPUBLIKE,... 357-388 V času po tridentinskem koncilu je delovanje bratovščin dobivalo nekatere nove vsebine. Sprejemale so nove oziroma dopolnjevale stare statute in pravila. Čedalje bolj je bilo poudarjeno njihovo dobrodelno delovanje (obiski zapornikov, bolnikov in na smrt bolnih članov bratovščine, udeleževanje na pogrebih in žalnih slovesnostih, spremljanje najsvetejšega k bolniku in podobno). Po podatkih koprskega podestata in kapitana Lorenza Donata51 je bilo v Kopru leta 1675 dvajset bratovščin, na koprskem teritoriju 100 in v beneški Istri 512 (PAK, 6. DSKOA, 22). Na osnovi prihodka jim je bil odmerjen davek, ki so ga morale posamezne bratovščine plačati za ustanovitev koprskega seminarja.52 Bratovščine s koprskega teritorija naj bi tako prispevale 93 dukatov, preostalih 412 bratovščin pa 377 dukatov (La Provincia, 1874-76, 1853). Koprske bratovščine so imele skupno 8.496 lir prihodka in 5.295 lir stroškov.53 Višine davkov, ki so bile določene za posamezne bratovščine, so bile različne. Plačevali so od 1 lire in 11 soldov (1:11), 3:2, 6:4, 7:16, 9:6, 12:8, 18:12, 31:0 pa do največ 35:0 (PAK, 6. DSKOA, 22).54 Te zneske so morale nato bratovščine plačevati vsako leto. Vse izolske bratovščine so morale plačevati 9 lir in 12 soldov, koprske pa 64 lir in 18 soldov oz. 81 lir (BCT. AD, a.e. 2 D 31). Naldini je leta 1700 v Kopru omenil 27 moških in ženskih bratovščin, od katerih so člani osmih nosili kuto (Naldini, 1700, 248). Člani bratovščin sv. Jezusovega imena in sv. Zakramenta so nosili rdečo kuto, Križanega v kapeli sv. Tomaža črno, sv. Marije nove so imeli kuto s temno kapuco, sv. Andreja temno sinjemodro kuto, Device Marije in Sv. Barbare belo, mornarji, zbrani v sv. Nikolaju, so imeli svetlo sinjemodro, sv. Antona opata belo kuto iz volne (Naldini, 1700,246). "Artisti" in kmetje v cerkvi Matere božje pri servitih so imeli kostanjevo rjavo kuto, bombardirji in mestna policija, združeni v bratovščinah sv. Barbare in sv. Krištofa, pa so imeli belo kuto (Caprin, 1992, II, 210). Leta 1741 je bilo v beneški Istri 670 bratovščin. Zaradi združevanja nekaterih revnejših bratovščin pa je bilo v poročilu koprskega podestata in kapitana Paula Condu-Imierja število popisanih bratovščin nekoliko manjše - 603 (Luciani, 1872, 21-23). V poročilu je omenil, daje imela celotna provinca v sestavi 4 mest,55 10 terr,56 11 kašte-lov57 in 145 vasi 71.395 prebivalcev. Leta 1775 je bilo v Istri 89.622, leta 1781 pa 51 Omenjene bratovščine in njihovo premoženje je dal popisati 20. maja 1675. 52 Collegio di Capodistria, tudi Collegio dei Nobili. Več o njem poglej v Žitko, 1994, 123-132. 53 V izvirnem dokumentu je za koprski teritorij napisanih 101 bratovščin, ki so skupno imele 26.577 lir prihodkov in 18.932 lir stroškov, v celotni beneški Istri pa je vpisanih 516 bratovščin s 147.435 lirami prihodkov in 95.614 lirami stroškov (PAK, 6. DSKOA, 22). 54 Zaradi poškodovanosti dokumenta ni viden davek za 30 bratovščin in je tako vsota nekoliko nižja. Na koprskem teritoriju znaša izračunani primanjkljaj 14 lir in 13 soldov, za celotno beneško Istro pa 57 lir in 16 soldov. 55 Koper, Novigrad, Poreč in Pula. 56 Milje, Izola, Piran, Umag, Buje, Vodnjan, Grožnjan, Oprtalj, Labin in Rovinj. 57 Kaštel, Sv. Lovrenc, Bale, Vižinada, Svetvinčenat, Završje, Momjan, Motovun, Mutvoran (Momo-rano), Gradinje (Pietrapelosa) in Plomin. Zdenka BONIN: ORIS RAZVOJA KOPRSKIH BRATOVŠČIN V ČASU BENEŠKE REPUBLIKE,... 357-388 96.112 prebivalcev. Celoten prihodek vseh bratovščin v Istri je bil 127.079 lir in 7 soldov, od tega na koprskem teritoriju kar 20.560 lir in 13 soldov, kar je bilo 16% celotne vsote. V Kopru je bilo 16 bratovščin, na celotnem teritoriju pa 101. Od tega jih je bilo v Dekanih šest, v Rožarju in Hrastovljah po pet, Tinjanu, Sv. Antonu, Podpeči, Kubedu, Movražu, Koštaboni, Krkavčah in Pomjanu po štiri, v Ospu, Loki, Šmarjah in Lazaretu po tri, v Bezovici, Rakitovcu, Smokvicah, Gračišču, Zanigradu in Marezigah po dve ter v Gabrovici, Zazidu, Dolu, Novi vasi, Pučah, Padni, Borštu, Truškah, Trebešah, Gažonu, Meriščah, Oskorušu in Sv. Petru pa po ena bratovščina. Največje prihodke sta imela bratovščina Sv. Antona opata iz Kopra (3.514 lir in 5 soldov) in hospicij sv. Nazarija (imenovan Ospitale pa 5.687 lir). Skupaj sta imela 9.201 liro in 5 soldov, kar je bilo skoraj 45% dohodkov vseh bratovščin na koprskem teritoriju oz. 75% dohodkov koprskih bratovščin. Več kot 500 lir letnega dohodka je imela le še bratovščina sv. Jezusovega imena iz Kopra (502 lire). Bratovščina sv. Zakramenta iz Dekanov je imela 444 lire in 13 soldov, med 300 in 400 lirami so imele bratovščine sv. Zakramenta, sv. Nazarija, sv. Sebastijana in sv. Križa iz Kopra in Blažene Device iz Lazareta, med 200 in 300 lirami pa tri. 25 bratovščin je imelo med 100 in 200 lirami dohodka in kar 62 bratovščin oz. 61% vseh je imelo pod 100 lirami dohodka. V tem času je bilo v Izoli 18 bratovščin s 4.345 lirami in 16 soldi premoženja, kar je bilo 3,4% vsega bratovščinskega premoženja. Bratovščine so dohodke dobivale od posojil in zakupov (bodisi hiš ali zemlje in desetin). Manjše bratovščine (zlasti na podeželju) večinoma niso imele dohodkov od posojil. Leta 1762 je koprski podestat Vincenzo Gritti poročal, da je bilo v provinci 616 laičnih bratovščin in da je pri velikem številu naletel na nenatančno vodeno administracijo (Gritti, 1762, 101). Po podatkih Girolama Gavarda, pisarja vseh laičnih bratovščin na koprskem teritoriju, je leta 1777 pri nekaterih bratovščinah vladal velik nered. Podestatu je poročal, da so imele bratovščine sv. Zakramenta, sv. Janeza iz Sv. Antona in sv. Zakramenta iz Šmarij tako majhen dohodek, da ni zadoščal niti za razsvetljavo. Bratovščini sv. Križa iz Lazareta in sv. Roka iz Rožarja pa poleg tega nista imeli niti gastalda. Prav tako je en sam gastald vodil tudi bratovščini sv. Marije Magdalene in sv. Antona opata iz Smokvice (PAK, 6. IX, a.e. 1466, str. 1). Velika prelomnica v delovanju bratovščin je bila francoska okupacija Kopra. Francozi so na osnovi dekretov z 8. junija 1805 in 24. maja 1806 ukinili večino bratovščin (razen bratovščin sv. Zakramenta in krščanske ljubezni) in njihovo premoženje priključili državnemu imetju. Tako je v dokumentu iz 19. septembra 1806 razvidno, da so v Istri podržavili 434 cerkvenih združenj (samostani, hospicij i, bratovščine), od tega 420 bratovščin, ki so imele skupno 91.870 beneških lir premoženja. Na koprskem teritoriju so tako podržavili 58 bratovščin s 24.420 lirami premoženja, v Piranu 21 s 3.510 in v Izoli 9 z 2.940 lirami premoženja (PAK, 6. IX, a.e. 1469, № III). V letu 1807 so nato v navzočnosti gastaldov ukinili posamezne bratovščine (PAK, 6. IX, a.e. 1463, str. 168; a.e. 1466, str. 177). Zdenka BONIN: ORIS RAZVOJA KOPRSKIH BRATOVŠČIN V ČASU BENEŠKE REPUBLIKE, ... 357-388 C -3 -ć&zs^r* * . • C) .«. / Л. IJh £ • C c t^f^&^^-^r •' -k™**«* ^ -j 1fo^J^^Lß^ JI JLtLo^ • (Q-^cJL VP (irrnsL, l СМ1Љ 'S ftcri, O-C&ctJZsiS f io A/l ćm*^* P ^c^ ptf c^, ^t A Sl. 7: Volitve predsedstva in potrditev služb plačancev bratovščine svetega Antona opata iz Kopra na skupščini bratovščine dne 16. januarja 1648 (PAK, 6. IX, a.e. 1453, str. 507). Fig. 7: Elezioni del Consiglio direttivo e conferma degli impiegati della Confraternita di S. Antonio Abate di Capodistria al collegio della confratemita del 16 gennaio 1648 (PAK, 6. IX, a.e. 1453, pag. 507). Zdenka BONIN: ORIS RAZVOJA KOPRSKIH BRATOVŠČIN V ČASU BENEŠKE REPUBLIKE,... 357-388 V 19. in 20. stoletju seje ohranilo le še malo bratovščin in še te so imele zgolj verski pomen. Leta 1880 naj bi jih bilo le še enajst, leta 1945 pa šest58 (Giollo, 1969, 87-88). Kot ostanek bratovščinskega delovanja so bile v Kopru značilne še vse do leta 1945 procesije (na dan sv. Nazarija, sv. Rešnjega telesa, velikega petka, sv. Antona, karmelske Marije), ki so se jih aktivno udeleževali tudi člani bratovščin iz Kopra (Semi, 1975, 212). Giollo pa zadnjo procesijo, na kateri so sodelovali člani kopskih bratovščin, omenja leta 1955, na dan karmelske Matere božje (Giollo, 1969, 120). Bratovščina sv. Antona opata [Puščavnika] Ker je bila bratovščina sv. Antona opata ena najstarejših in najbolj znanih koprskih bratovščin (Naldini, 1700, 247) in ker je o njej ohranjenega kar veliko gradiva, sem skušala na njenem primeru prikazati bratovščinsko delovanje. Člani bratovščine so bili trgovci in pisarji (Caprin, 1992, II, 210). Čas ustanovitve bratovščine ni znan. Njen statut je v 14. stoletju napisal duhovnik Frančišek59 (ŠAK. KA, a.e. 222). Prepis statuta60 je naredil Monaci (Monaci, 1881, 116-129). Pisanje v vulgarni italijanščini, v takratnem koprskem dialektu, ki je bil zaradi političnih, kulturnih, trgovskih in drugih stikov z Benetkami močno podoben ali skoraj enak beneškemu dialektu 14. stoletja (Monaci, 1881, 116). Natančnega datuma sprejetja statuta ni mogoče določiti (statut ni datiran). V dodatku statuta se kot prva letnica omenja leto 1456,61 zadnjadatacijapaje 16. januar 1550.62 V samem statutu članstvo bratovščine ni ne pogojno ne omejeno. Vključevali so se lahko moški in ženske in njihovi [nepolnoletni] otroci. Statut predpisuje delovanje bratovščine in s svojimi odloki posega v vsakdanje življenje ljudi. Po vsebini bi ga 58 Bratovščina sv. Zakramenta, sv. Antona Padovanskega, sv. Andreja apostola, Brezmadežnega spočetja, Križanega in žalostne Matere božje (Giollo, 1969, 88). 59 Meum nomen non pono quia me laudare nolo. Si tantum vultis scire presbiter Francischus uocatur ille. 60 Je pergamenten kodeks, ki obsega 34 listov v velikosti 20,5 X 27,5 cm. Z izjemo prvega, šestnajstega in zadnjega lista, ki so pisani samo na eni strani, ter dodanega dvojnega lista, ki je številčen kot 17. list, kjer sta na notranjih straneh dve miniaturi, so vsi listi pisani obojestransko. Miniatura na levi strani ponazarja Križanega, ki mu na levi stoji ob strani Marija, na desni pa Janez Evangelist, miniatura na desni strani pa Sv. Antona opata z atributom. V ravnini njegove glave je zlat napis "S. Antonius". Obe miniaturi sta veliki 16 X 24 cm, upodobljeni na rdeči podlagi, pri čemer je podoba Križanega bolj poškodovana. Sam statut obsega 16 listov in je pisan na 29 straneh (od 2. do 16.a lista). Listi so številčenj v zgornjem desnem kotu. Posamezna stran ima po 18 vrstic. Vidne so s tanj-šim pisalom vlečene vrstice, široke približno 1 cm. Vsak nov člen se začenja z rdečo inicialko, pri čemer je prva inicialka - črka A - precej večja (sama črka je pisana čez 5 vrstic, medtem ko okraski segajo skoraj čez celo stran) od drugih (praviloma so pisane čez dve vrstici. Kar šestintridesetkrat se kot inicialka pojavlja črka A, dvakrat črka P in po enkrat črki I in Q). 61 Na drugo nedeljo julija; [11. julija 1456] naj pripravijo slovesno procesijo na čast boga, Marije in sv. Sebastijana... (ŠAK. KA, a.e. 222, str. 19 b). 62 Prav tam, str. 33. Zdenka BONIN: ORIS RAZVOJA KOPRSKIH BRATOVŠČIN V ČASU BENEŠKE REPUBLIKE,... 357-388 bilo mogoče razdeliti na nekaj tematskih sklopov: uvodni del, način volitev gastalda in njegove dolžnosti, sprejemanje novega članstva, skrb za bratovščinslco premoženje, skrb za bolne, stare in umirajoče ter izpolnjevanje bratovščinskih dolžnosti ob tem ter skrb za duhovno življenje članov. Upravitelj bratovščine je bil gastald. Vsako leto so ga skupaj z blagajnikom (masar ali mcissaro) in tremi nadzorniki (prouedidori), ki so skrbeli za premoženje bratovščine, volili na zboru dvanajstih.63 Nihče, ki je bil izvoljen, funkcije ni mogel odkloniti pod kaznijo 20 liber ali enoletne izključitve iz bratovščine (11. člen). Ob izročitvi funkcije starega gastalda in blagajnika novim so pregledali račune (6. člen). Kdor je želel postati član bratovščine, je moral biti prej šest mesecev na preizkusni dobi in imeti svojo kuto (13. člen). Članarina za člane "in disciplina" je bila 20 soldov (25. člen), za "nobile" 3 libre (31. člen) in za nepolnoletne otroke članov bratovščine 10 soldov (29. člen). Bratovščina je morala imeti knjigo članov, knjigo za vpisovanje članarine ter knjigo, v katero je pisar vpisoval vse prihodke in odhodke.64 Poseben člen je določal, naj izberejo nekoga,65 kije hodil po hišah in ljudi obveščal o bratovščinskih stvareh (kdaj bodo skupščine, o smrti članov, pogrebih - 15. člen). Umrlega so bili dolžni pospremiti na zadnji poti in ga, če ni imel dovolj denarja, pokopati na bratovščinske stroške (16. člen).66 Vsak član je bil dolžan iti dvakrat letno (za božič in veliko noč) k spovedi in obhajilu (21. člen) in se pod kaznijo petih soldov udeleževati maš vsak prvi ponedeljek (pri oltarju sv. Antona), vsak Marijin praznik, na dan mrtvih, sv. Dominika, sv. Rešnjega telesa, sv. Vida, oljčno nedeljo in na veliki petek. Poleg tega so morali zmoliti 25 očenašev in 25 zdravamarij za duše vseh bratov. Na dan sv. Marka in sv. Nazarija so morali iti k maši s praporjem v glavno cerkev (23. in 24. člen).67 Pod kaznijo 20 soldov niso smeli preklinjati boga ali Marije in pod kaznijo 10 soldov svetnikov (27. člen). Morali so se tudi primerno vesti, sicer bi jih izključili iz bratovščine (ŠAK. KA, a.e. 222). 63 Vsako leto naj stari gastald na drugo nedeljo v januarju skliče zbor dvanajstih. Predlagajo naj dva kandidata za gastalda in dva za massara in nato naj o njih odločajo. Kdor bo dobil več glasov, naj prevzame funkcijo za naslednje obdobje (ŠAK. KA, a.e. 222, 4. člen). Stari gastald je v osmih dneh dolžan predati novemu gastaldu vse bratovščinsko premoženje (ŠAK. KA, a.e. 222, 5 člen). Volitve so dejansko potekale dvokrožno. Na zboru dvanajstih (navadno 16. januarja) so predlagali štiri kandidate in izmed njih dva izvolili. Novega gastalda pa so nato izvolili na generalni skupščini (navadno 17. januarja, na praznik sv. Antona opata). 64 Članarino so morali poravnati vsako drugo nedeljo v mesecu. Vse kar je kdo podaril bratovščini, je moralo biti zapisano v knjigah, in obljubljeno vsoto so morali poravnati v treh mesecih, sicer so jih izključili. Člani bratovščine so bili dolžni delati v bratovščinskih vinogradih. Gastald je s svojimi uradniki lahko dal v najem ali pa najem razveljavil za katerokoli bratovščinsko posest. Če bi si kak funkcionar prisvojil lastnino bratovščine ali jo uporabljal v svojo korist, jo je moral vrniti in ni smel več opravljati nobene funkcije (ŠAK. KA, a.e. 222). 65 To je bil "comandador", nekakšen "javni glasnik". 66 Poleg tega so bili dolžni bdeti pri bolnih in umrlih ter imeti vsak mesec 4 maše za pokojnike. 67 Kdor ne bo prišel, naj vsakič plača kazen 5 soldov. Zdenka BONIN: ORIS RAZVOJA KOPRSKIH BRATOVŠČIN V ČASU BENEŠKE REPUBLIKE,... 357-3 VjjftttL e '"Jtvfii-olio- ^ Jc/r/Pirt'S^Sief^^^.__^Sa-o-^f-^^-^j:'/>o-ЈУш^^А ' /3L ~ Jcff&Ph '^ђ^ма^Лгил--гч^—- ^ ^ ^crxm't--O -^LS a «.si- ——-7 a— /3i/z ^:фгу^п'c^-j^rdđ -—__A-j'a V____(З./г --wT-örđ <7 SI. X: Višine davkov, ki so jih morale leta 1675 plačati posamezne koprske bratovščine za ustanovitev koprskega seminarja (PAK, 6. DSKOA, 22, str. 14a). Fig. 8: Tasse che le varie confratemite di Capodistria dovettero pagare nel 1675 per lafondazione del locale seminario (PAK, 6. DSKOA-Antico archivio comunale, 22, pag. 14a). Zdenka BONIN: ORIS RAZVOJA KOPRSKIH BRATOVŠČIN V ČASU BENEŠKE REPUBLIKE,... 357-388 Kljub zadnjemu členu, ki je prepovedoval spreminjanje ali dodajanje novih členov pravilnika, so v dodatku dodani še nekateri pomembni sklepi zbora dvanajstih ali skupščine. Ti so bili nato prav tako pomembni kot členi, ki so bili zapisani v prvotnem statutu in so se jih funkcionarji in člani bratovščine morali držati.68 V PAK hranimo knjige, v katerih so od 11. januarja 1633 pa do 26. avgusta 1743 leta zbrana zasedanja zbora dvanajstih in generalne skupščine bratovščine (PAK, 6. IX, a.e. 1453; a.e. 1454). Za ves ta čas lahko sledimo notranji ureditvi bratovščine, funkcionarjem in tudi približnemu številu članov bratovščine.69 Na skupščini so volili člane predsedstva, podelili doto štirim revnejšim dekletom, ki so se izkazale s svojim vedenjem, in sprejemali druge pomembnejše sklepe. Funkcije so bile praviloma častne, plačevali pa so ljudi za opravljanje nekaterih služb (npi.: zdravnika, priorja, duhovnika, pisarja). Potrjevali so jih na skupščini z večino glasov navzočih članov. Tako so vsako leto potrjevali glasnika, pisarja,70 priorja hospicija sv. Nazarija, hospicijskega in bratovščinskega kaplana ter hospicijskega kirurga in zdravnika. Gastaldi so do leta 1725 (z redkimi izjemami) funkcijo praviloma opravljali eno leto, od takrat naprej pa praviloma tri leta. Z glasovanjem na skupščini so jim mandat lahko podaljšali še za naslednja tri leta. V tem času so imeli popolno svobodo pri vodenju in administraciji bratovščinskega premoženja. Občasno je njihovo poslovanje pregledoval poseben nadzorni organ (revizor). Ob koncu mandata je pregledal račune in o tem napravil uradni zaznamek v knjigi, ter o poslovanju in vseh nepravilnostih poročal vsakokratnemu koprskemu podestatu. Če je bil saldo poslovanja prejšnjega gastalda negativen, je manjkajočo vsoto ob začetku svojega mandata plačal novi gastald. Posojena vsota je nato prikazana med njegovimi stroški. Bratovščina je večino prihodkov dobila od proizvodnje soli, olja in vina, od plačila zakupov bodisi hiš ali zemlje in od plačevanja članarine. Med največjimi stroški so bili ponavadi stroški za vosek,71 za doto izbranim dekletom,72 za nakup olja za večno luč na oltarjih73 in izdatek za pisarja.74 Vsako leto pa so 68 Med pomembnejšimi sklepi, ki so jih sprejeli, so sklepi o gastaldu, o dolžnostih članov bratovščine in o opravljanju funkcij v bratovščini. S celo vrsto sklepov so se zavarovali tudi zoper nepravilnosti v poslovanju z bratovščinskim premoženjem in urejali poslovanje hospicija. Sprejemali so tudi sklepe o praznovanju praznikov. Za nespoštovanje teh pravil so praviloma povsod napisane kazni. Sklepi so bili sprejeti le, če so dobili večino glasov. Če seštejemo glasove, lahko dobimo število članov, ki so bili navzoči na zboru bratovščine. 69 Pri sklepih skupščine je vedno napisano število članov, ki so se udeležili zasedanja, prav tako so na koncu izidi glasovanja o posameznih odločitvah. 70 Od leta 1633 pa vse do leta 1701 je bil bratovščinski pisar Giacomo Fino. 71 Leta 1725 so npr. za vosek porabili 1165 lir, leta 1761 750 lir in 1763 leta 850 lir. 72 Po 150 lir za vsako. 73 Leta 1725 so za nakup olja za večno luč na oltarjih porabili 152 lir, leta 1761 65 lir in 1763 leta 54 lir. 74 93 lir. Zdenka BONIN: ORIS RAZVOJA KOPRSKIH BRATOVŠČIN V ČASU BENEŠKE REPUBLIKE,... 357-388 imeli tudi celo vrsto drugih stroškov. Plačevali so prebendo stolnemu kapitlju za opravljanje maš za veliko noč, na dan sv. Marka, sv. Nazarija in za božič,75 kaplanu za prošnje dneve,76 cerkovnika,77 javnega glasnika, ljudi, ki so nosili fanale v procesijah, itd. Precej denarja so porabili tudi za plačevanje delavcev v solinah (za konciranje solnih fondov,78 za odnašanje blata in druga vzdrževalna dela), obdelovanje oljčnih nasadov, vinogradov in polj (kopanje, oranje, obrezovanje, pobiranje oljk in grozdja, ...), za vzdrževanje hiš in skladišč ter za popravilo "sedeža" bratovščine. Občasne izdatke so imeli tudi za popravilo ali nakup novih kut, krasitev, vzdrževanje, popravilo ali prenovo oltarjev, za mletje žita in peko kruha, ki so ga člani bratovščine dobili vsako leto na praznik sv. Antona opata, za nakup novih bratovščinskih znamenj, oltarnih svečnikov in podobno (PAK, 6. IX, a.e. 1450). Iz dokumentov lahko sklepamo, da je bratovščina upravljala veliko premoženje (premičnine in nepremičnine) in temu primerna je morala biti tudi njena vloga v mestu. Delovala je do francoske ukinitve leta 1806. Zadnji gastald je bil Daniel Ceriani. Gastald je bil od 23. marca 1805 do 25. aprila 1806. V tem času je imel 6.506 lir in 15 soldov prihodkov in 6.126 lir in 1 solid stroškov. Saldo blagajne na dan 22. maja 1806 je bil 380 lir in 14 soldov. Pomen bratovščin Bratovščine so bile nedvomno potreba in izraz časa, v katerem so nastale. S svojimi pravili so vplivale na način življenja in mišljenja ljudi in v veliki meri prispevale k širjenju pisane besede v ljudskem jeziku. Z veliko verjetnostjo lahko trdimo; da je bila večina Koprčanov in njihovih družin včlanjena v eno izmed koprskih bratovščin. Še bolj pa je bratovščinska pripadnost prišla do izraza na podeželju, saj je bila družba bolj zaprta in tradicionalna. Vzrokov, ki so vplivali na vključevanje posameznika v takšno skupnost, je bilo več. Bili so večplastni, med seboj tesno povezani oz. kar prepleteni. Osnovni motiv je bila vera. Bratovščinska pravila so dajala moralne napotke, ki so posameznika "skozi bridkosti vsakdanjega življenja srečno vodili v onstranstvo". Zahtevala so strpnost med člani bratovščine (sprti so se morali pobotati), medsebojno pomoč in humanost (ob bolezni ali zapadlosti v druge težave), poštenost, udeležbo pri verskih obredih in podobno. Human odnos do sobratov je enako zavezoval vse člane bratovščine, tako bogate kot revne. V tem smislu lahko gledamo tudi na hospicije, ki so jih 75 Leta 1761 in 1763 so kapitlju plačali po 6 lir. 76 Leta 1761 in 1763 so mu plačali po 11 lir. 77 Leta 1761 in 1763 so mu plačali po 36 lir. 78 Madallena Drago je leta 1726 za en dan dela v solinah (ravnala je kavedine v Rižani) dobila 1 liro in 10 soldov (PAK, 6. IX, a.e. 1450, str. 4b). Zdenka BONIN: ORIS RAZVOJA KOPRSKIH BRATOVŠČIN V ČASU BENEŠKE REPUBLIKE,... 357-388 eh« <0>vS-f3cui "kg'ißüiitufj^c./SsdÜ's-c. m eUa >g$m/ &£■ -*'**»<«« A'mi}c \s бо-^Ј-1^---—----:---:- tS&rtttvm e.>£JtfiiWto ^1«"1' -—-—f>_ Д.a^atđb uliÄA^tfvvih, ^-y j, ^f ^ÄWXtf »eUr*.^ '------------^---------------------- A^tikwi. ^-g^z/fr--———---- ^rijy««!».'^: x/^fein^ii^e.^uejieiutk^Att»-! im««»; ^e^x^/^tuiUg^ii,! ----—---^--—--- (^"ft/ucffltst Pa br/г. t^t terquW A'ene. /3k/tuf& '"ci&pfg ^tv &гД' лЖ1" J" 7 J > / ' = i ^ г ^v^V^гот'» ^ ---r-1 5/. 9: Stroški, kijih je imela bratovščina svetega Antona opata iz Kopra leta 1727 (PAK, 6. IX, a.e. 1450, str. 3b). Fig. 9: Spese sostenute dalla Confraternita di S. Antonio Abate di Capodistria nel 1727 (PAK, 6. IX, a.e. 1450, pag. 3b). Zdenka BONIN: ORIS RAZVOJA KOPRSKIH BRATOVŠČIN V ČASU BENEŠKE REPUBLIKE,... 357-388 imele nekatere bratovščine. Marsikateremu revnemu, bolnemu in nemočnemu človeku so na ta način omogočili preživetje. Pripadnost bratovščini je v zavesti posameznika odigrala pomembno vlogo tudi ob njegovi zadnji uri, saj mu je bil tako zagotovljen dostojen pokop; tudi če umrli oz. njegova družina ne bi imela dovolj denarja zanj.79 Posebna skrb je bila posvečena njegovi duši oz. posmrtnemu življenju80 ter skrbi za morebitne sirote. Prav tako ne moremo mimo ekonomskih dejavnikov. Članom bratovščine je bilo omogočeno relativno ugodno najemanje posojil (v denarju) ali zakupov (zemlje, hiš, skladišč, solnih polj) po (za ta čas izredno nizki) 6% obrestni meri. Z vključitvijo v bratovščino in s tem pripadnostjo k neki skupnosti, bodisi poklicni (npr. ribiči, mornarji, pisarji, ...) bodisi stanovski (npr: nobilli) je bila posamezniku vsaj delno zagotovljena neka vrsta socialne varnosti. Ob bolezni ali zapadlosti v težave je bila dolžnost bratovščine, da moralno (obiski na domu) in denarno (denarna pomoč, odlog plačila ali dolga) poskrbi za svoje člane. Med vzroke pa lahko štejemo tudi nalezljive bolezni in epidemije, ki so se kot stalna nevarnost pojavljale skozi ves srednji vek in so nenehno opozarjale na minljivost življenja. Z ekonomskega in hkrati tudi socialnega vidika je bila pomembna velika skrb, ki jo je bratovščina posvečala skupnemu premoženju. Poneverjanje in odtujevanje tega premoženja je bilo kaznovano ne le z moralne plati (izključitev iz bratovščine, prepoved opravljanja kakršnekoli funkcije), marveč tudi kazensko (vračilo v denarju ali materialu in denarna kazen). Prav tako je bila naloga gastaldov, ki so načeloma sicer imeli popolno oblast, da z volili ali drugače pridobljeno bratovščinsko premoženje plemenitijo in ga ne uporabljajo v nasprotju z bratovščinskimi interesi. Z načinom volitev funkcionarjev je bila posamezniku dana možnost soodločanja. Prav gotovo so bile srednjeveške bratovščine v veliki meri gibalo družbenega razvoja, saj so posamezniku dajale moralno in materialno oporo ter možnost lažjega preživetja. Dejstvo pa je, da so s svojimi strogimi pravili sčasoma posamezniku omejevale, če ne že onemogočale, samostojnejše poklicno in s tem tudi ekonomsko uveljavljanje v družbi. Ekonomski interes posameznika je na neki stopnji razvoja prišel v konflikt z bratovščinskimi, zlasti moralnimi interesi. Na eni strani ukinjanje bratovščin s strani države, na drugi strani pa spremembe znotraj samih bratovščin dajo slutiti, da je šel razvoj v smeri propadanja takšnega bratovščinskega delovanja in sčasoma tudi povezovanja. Če samo preletimo nekatera kasnejša bratovščinska pravila oz. statute s konca 19. in začetka 20. stoletja, vidimo, da so bratovščine svojo vlogo močno spremenile. V ospredju je bil le še verski motiv in znotraj pravil ni zaslediti bratovščinskega ekonomskega delovanja. 79 K pogrebu je sodil slovesen sprevod z bratovščinskim križem in prapori ter maša. 80 Za umrlim so opravljali pogrebno mašo, sedmino, zadušnice, maše ob dnevu vernih duš itd. Zdenka BONIN: ORIS RAZVOJA KOPRSKIH BRATOVŠČIN V ČASU BENEŠKE REPUBLIKE,... 357-388 t-: r; t-Jflto. mvcrumo rtejjli J^obüi^e-reitomo conscmti M Pictro Векгшт^^аШ^ i ma successor 9roh: Mirhiel Tom> шоуо^Ш^-јзЈгУо:Wjx i . Molili cfi^entt mlkymm i' Salvia • L' Iksmn del Pnttforc Jmt'Antonio ^ ; Vn Fr.no' . „ . „ „ ^ i Due Fmnzini, che stjiirtam л l«ttm del Ss' I Cmtßssa t • Dodsn Fanti . ■ - , Vfw Crace «{'Оиопе per Ii Koi N!i i -f A -tfii im; i i: - f •ri 11! per te лорагмт VhACHce.ePeneflojjtrifMoft' _ ; Vn -In Љ SaIa nel Colts delle Cftjjpe fJr'l-Cft^e....... Pcr Portsir l'Insem M Santo e - i j. ХрФП" - - - Ju1, J~ Cotmii ycr le Capj/e trii ved;j\e nuovi '! ° estänti in Сд(кК&_ . ■ .. vi" ^'jii1 -"E^CConvivi Indamtf - - - '£<$>ik- wfo j?er li Fano]cFcrali • . Secontk S da. I» "j^JU. Imnome «el SS? CrocejRjjo » Rameipicook Wora&u py'^'-P^Vn Pfdeskle di Rame ćftvorato- . if" ('. Yn Bfll'WhiTO ihe si esjiont k Relink. ' фугл iVllftire del Sntrio Convivi . ^f-^č^^lVjc Cosini «. ^ i&fcife Tov^li'cu'- u _ —.» Heiia 'Cudnetts_ Џш^т' Kmeywle To me omdi . .Vm Nmm ош\Аги_ 9 • T ____^Ј» J; o. O i_J;_i 'ält^^^il/Am^itdi di Длдае hJorate CwuU/ieri i'Oftone ' ШзШг-У" Fm M1*™ per-vesar il Ћш . fe^fpSpV?? Tollo, Ä mi Ћго (xmdelle , . кЏД^ «olttt.Xun Слш Sßiimm-ш Vm f{ »P «wo fzW^"-'Stchm di Teh Furdtmct. . HgrfV'C mimneJ? ..... j- Џ§ШУтп%И ~ ...... . v ^ I" g'" f^d-j -%«»< Al Ferroi Finti e Ihocalilte. ; ^Mte-^N__1 »i; ? Ji f j; t I' t /K' ' H ^ t J'. iß-' ■ tfl, f i; Nel Camerino ove siÄüymh i/l Рлпе : Ym Lnrnpfd« d i Rame Indonattu. Vha Gr«mo!a^ Vn /lltol omnie ö Panarish ni VIM СфШпа !пспш.4'Л JU! ß.ww Nella Cajiella d isßo tief Santo ^ ЖЗ •1 Vn Vflio nem per cofrir l'Imcwine del S^CncdmTS' '- 'Vn Tftjje'-yiccolo . P . ^ ( f i '' >-1 nwvi hlinmti i ! - |дг - .-hi Due Lnmyeic ^'Oifone-Еа(тг cor. suoi Wisi. „ _ ^ - " Ш Due ConKivt Vm. Tovagtin^ . Coßini Vmi Latnjwia Д'0®мг Invanita ioDra |a Portal.., /iti paßxhzio immui I'imagine di K-.V-. Ркг Colfrinc ili ГЉ ii4famjtrcy>nrjWmi§ In Glum di SI Bomcnico^гг t| iVltare Де! PnjtriorcJflHi' Antoni'o h Vm hftrnyndA d'Sirtftanindt , . \i Alb-л diKiimc Imlot&A rania - ■ - м JLt' Sncri Conuivi . 0 . - . .... j lova^fte, £ suoi Cssint' . _ , ч ,<'' Fnlmc cm iuor Vasi ^ Cnnddiiri (i'OKone omnii, \ Detti piccoU _ Vw tuflodin con k Re/fjw'a del Santo In CnsA deljxufirido Vha Crocc id'Arp mto * - - Vn ftmolo 'sit Stmdnrdo d'W! Lihro de LtVeiii/ Aßiti Vna Msii« Rcocfeu « ! t у»л??1пга Afirgw Mmmtebi con l'Jnst: •il, ? j]>; г rr': < ,\om dd Santo -o - S A. 'd. i i i A SI. 10: Popis premičnin, kijih je imela bratovščina svetega Antona opata iz Kopra, 15. februarja 1764 (PAK, 6. IX, a.e. 1451, str. 3). Fig. 10: Elenco degli mobili di proprietä della Confraternita di S. Antonio Abate di Capodistria del 15febbraio 1764 (PAK, 6. IX, a.e. 1451, pag. 3), Zdenka BONIN: ORIS RAZVOJA KOPRSKIH BRATOVŠČIN V ČASU BENEŠKE REPUBLIKE, ... 357-388 SVILUPPO DELLE CONFRATERNITE CAPODISTRIANE AL TEMPO DELLA REPUBBLICA DI VENEZIA, CON PARTICOLARE ACCENTO A QUELLA DI S. ANTONIO ABATE L'ANACORETA Zdenka BONIN Archivio regionale di Capodistria, SI-6000 Koper - Capodistria, Via Gorizia 6 RIASSUNTO Le confraternite medievali fur ono indubbiamente una necessitä ed un'espressione del loro tempo. A Capodistria ce n'erano in media una ventina. Possiamo affermare quasi con certezza che la maggior parte dei capodistriani faceva parte di almeno una di esse. Erano le promotrici dello sviluppo sociale poiche offrivano al singolo sostegno morale e materiale e maggiori possibilitä di sopravvivenza. Con le loro regole, influivano sul modo di vivere e di pensare della gente e contribuivano in gran parte alia diffusione della parola scritta in volgare. Poiche tutti i componenti delle confraternite, ricche o povere che fossero, erano legati dal giuramento di mantenere rapporti umani con i confratelli, esse erano una specie di ponte tra i vari četi ed in un certo senso riducevano le differenze sociali. Le usanze e le consuetudini scaturite nel corso dei secoli dall'attivitä delle confraternite si mantennero a Capodistria sino alia meta degli anni Cinquanta del Nove-cento. II ricordo delle pittoresche processioni per le vie di Capodistria e tuttora vivo tra gli anziani capodistriani. Parole chiave: confraternite, confraternita di S. Antonio abate VAnacoreta, ordini religiosi, Repubblica veneta, Istria VIRI IN LITERATURA BCT. AD - Biblioteca civica "Attilio Hortis" Trieste (BCT), Diplomatski arhiv (AD), a.e. 2 D 28, Mariegola della Confraternita di S. Andrea di Capodistria 1576. BCT. AD - a.e. 2 D 31, Per li Reverendi Padri delle Scuole Pie direttori del Seminario di Capodistria contro le Scuole della Cittä e giurisdizione di Pola 1675-1742. PAK, 6. IX - Pokrajinski arhiv Koper (PAK), Stari koprski občinski arhiv (fond 6), IX. skupina, a.e. 1438, 1440, 1450, 1451,1453, 1454, 1463,1466,1469. PAK, 6. DSKOA, 22 - Dodatek k Staremu koprskemu občinskemu arhivu (DSKOA), a.e. 22, Seminario Q. PAK, 6. DSKOA, 42 - a.e. 42 f, Parte presa nel serenissimo Maggior Consiglio in materia de'beni ad pias causas, 1767. PAK, 12 - fond Inšpektorat domen Koper. Zdenka BONIN: ORIS RAZVOJA KOPRSKIH BRATOVŠČIN V ČASU BENEŠKE REPUBLIKE,... 357-388 PAK, 299 - Družinski arhiv Gravisi (fond 299), a.e. 68, Koprski statut iz leta 1668, III. knjiga, 3., 4. in 6. poglavje, str. 71-74. PAK, 299 - a.e. 68, Koprski statut iz leta 1668, Terminazione sopra Scuole e Luoghi Pij della Provincia d'Istria deli'... Bertucci Valier..., 1758. PAK, 335 - fond Zbirka listin, a.e. 19, 37,43,50. ŠAK. KA - Škofijski arhiv Koper, fond Kapiteljski arhiv Koper, a.e. 222, Statut bratovščine sv. Antona opata. ŽAK - Župnijski arhiv Koper, Župnijski urad, Bratovščinske knjige. Agnelli, A. (1975-76): Recenti studi sulla visita in Istria di Agostino Valier. ATTI, volume VI. Rovigno, Centro di ricerche storiche, 203-211. Alisi, A. (1932): II Duomo di Capodistria. Roma. Benussi, B. (1897): Nel medioevo. Parenzo, 688. Bonin, Z. (2000): Statut bratovščine svetega Andreja iz Kopra iz leta 1576. Arhivi, XXIII, 2. Ljubljana, Arhivsko društvo Slovenije, 155-160. Budicin, M. (1980-81): La Terminazione Paruta del 1773 sulla "Terra di Pirano". ATTI, volume XI. Rovigno, Centro di ricerche storiche, 363-400. Caprin, G. (1992): L'Istria nobilissima. Trieste, Italo Svevo. Darovec, D. (1991): Oblike zavarovalstva v severni Istri v obdobju Beneške republike. Annales, 1/'91. Koper, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko - Znanstvenoraziskovalno središče RS Koper, 69-80. Darovec, D. (1991): Oblike zavarovalstva v severni Istri v obdobju Beneške republike. Annales, 2/'92. Koper, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko - Znanstvenoraziskovalno središče RS Koper, 109-118. Darovec, D. (1999): Odvzemi siromaku, daj bogatašu: Monte di Pietä v Kopru. Acta Histriae, VII. Koper, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko - Znanstvenoraziskovalno središče RS Koper, 479-494. Dolinar, F. M. (1989): Ob tristoletnici Dizmove bratovščine v Ljubljani 1688/89-1989. Mohorjev koledar. Ljubljana, 33-34. Donado, N. (1580): Relatione del Nob. Homo Nicolö Donado ritornato di Podestä et Capitanio di Capodistria. AMSI, VI (1890), fascicolo 1-2. Parenzo, 85-93. Enciclopedia ecclesiastica (1855): Enciclopedia ecclesiastica. Venezia, 2. del, 904-906. Enciclopedia Treccani (1931): Enciclopedia Italiana di Scienze, lettere ed arti. Milano-Rim, Istituto Giovanni Treccani, 5. del, 125-127. Enciklopedija Jugoslavije (1985): Enciklopedija Jugoslavije. Zagreb, 2. del, 446-449. Enciklopedija Slovenije (1987): Enciklopedija Slovenije. Ljubljana, 1. del, 358. Giollo, R. (1969): San Nazario. Protovescovo e Patrono di Capodistria. Trieste. Grande Dizionario Enciclopedico (1958): Grande Dizionario Enciclopedico. Torino, Unione Tipografico-Editrice Torinese, 3.del, 967. Zdenka BONIN: ORIS RAZVOJA KOPRSKIH BRATOVŠČIN V ČASU BENEŠKE REPUBLIKE,... 357-388 Grande Encidopedia (1987): Grande Enciclopedia. No vara, Istituto Geografico De Agostini, 6. del, 370. Gritti, V. (1762): 1762, 10 giugno - Relatione del N. H. ser Vincenzo Gritti ritornato di Podestä et Capitanio di Capodistria. AMSI, X (1894), fascicolo 1-2. Parenzo, 100-108. Hierarchia Catholica (1968): Hierarchia Catholica medii et recentioris aevi, volumen III. Patavia. Inventario (1935): Inventario degli oggetti d'arte d'Italia. Provincia di Pola, 36. Roma, Ministero dell'educazione nazionale, 58-59. Istarska danica (1984): Bratovštine. Zanimljiva srednjovjekovna udruženja. Pazin, Juraj Dobrila, 92-98. Kandier, P. (1986): Codice Diplomatico Istriano, I. del. Trieste, 232. Kontestabile - Rovis, M. (1998): Arhivsko gradivo o bratovščinah v Pokrajinskem arhivu Koper, Arhivi, XXI. Ljubljana, 65-66. La Provincia (1874-76): Seminario o Collegio di Capodistria. Capodistria, Tondelli. Lavrič, A. (1986): Vizitacijsko poročilo Agostina Valierja o koprski škofiji iz leta 1579. Ljubljana. Luciani, T. (1872): Prospetto delle scuole laiche dellTstria e delle loro rendite nel 1741. La Provincia dell'Istria, 18, 21,23. Capodistria. Luglio, V. (2000): L'antico vescovado giustinopolitano. Tredici secoli di storia attra-verso i vescovi e le chiese dell'antica diocesi di Capodistria. Trieste, Ed. Luglio. Madonizza, G. (1905): Di alcuni "attrezzi" delle confraternite di Capodistria. Archeo-grafo Triestino, ser. Ill, vol. II. Trieste, 362-364. Majer, F. (1904): Inventario deli' Antico archivio municipale di Capodistria. Capodistria, 113-141. Monaci, E. (1881): Antica mariegola istriana. Archivio storico per Trieste, l'Istria e il Trentino, vol. 2°. Trieste, 116-129. Morosini, A. (1583): Relatione del Nob. Homo Ser AI vise Morosini ritornato di Podestä et Capitanio di Capo d'Istria - Presentata nell'Eccellentissimo Collegio a' 17 marzo 1583. AMSI, VI (1890), fascicolo 3-4. Parenzo, 383-400. Naldini, P. (1700): Corografia ecclesiastica o sia descrittione della cittä e della diocesi di Giustinopoli detto volgarmente Capo d'Istria. Historiae urbium et regionum Italiae rariores, XXXIX. Bologna. Paruta, L. (1757): Autoritä del podestä, e capitanio di Capodistria, libro I-IV. Schauber, V. - Schindler, M. (1995): Svetniki in godovni zavetniki za vsak dan v letu. Ljubljana. Se mi, F. (1985): Un inedito dialettale veneto-istriano trecentesco: La "Mariegola di San Nazario" di Capodistria. Ateneo Veneto, volume 23. Venezia, Bettagno, 34-58. Semi, F. (1975): Capris, Iustinopolis, Capodistria: la storia, la cultura e l'arte. Trieste, Lint. Zdenka BONIN: ORIS RAZVOJA KOPRSKIH BRATOVŠČIN V ČASU BENEŠKE REPUBLIKE,... 357-388 Sennio, L (1910): La chiesa ed il convento di S. Anna in Capodistria. Capodistria. Štoković, V. (1982): Odnos Venecije prema bratovštinama u Istri od XVI. do XVIII. stolječa. Problemi sjevernog Jadrana, zvezek 4. Rijeka, JAZU. Tempi & cultura (1998): Di alcuni attrezzi delle confraternite di Capodistria. Tempi & cultura, № 4. Trieste, IRCI, 57-58. Žitko, S. (1994): Vloga in pomen Collegia dei Nobili v Kopru, Acta Histriae III, Koper, str. 123-132. Zorzi, A. (1581): Relatione del Nobil Homo Alessandro Zorzi, ritornato di Podestä et Capitanio di Capodistria. AMSI, VI (1890), fascicolo 1-2. Parenzo, 93-103. prejeto: 2000-11-10 UDK 259(497.5 Pula):314.727.2 DOSELJENICI IZ KOPRA I NJEGOVE OKOLICE U PUL J SKIM MATIČNIM KNJIGAMA OD 1613. DO 1817. Slaven BERTOŠA Filozofski fakultet, HR-52100 Pula, Ivana Matetića Ronjgova 1 IZVLEČEK Matične knjige mesta Pulja - za obdobje od začetka 17. do začetka 19. stoletja -hranijo v Državnem arhivu u Pazinn. Prebivalci Kopra in okolice so se v P ulj pri-seljavali tako rekoč ves čas med letoma 1613 do 1817. V primerjavi z večino drugih mest v Istri (bodisi beneških bodisi avstrijskih), še posebej pa tistih zunaj nje, je bilo število priseljencev visoko. Medtem ko še migranti iz Dekanov, Gradina, Lazareta, Tinjana in Topolovca omenjajo samo v poročnih knjigah in migranti iz Marezig samo v mrliški knjigi, pa lahko priseljence iz Kopra in okolice najdemo v vseh vrstah matičnih knjig. Migracije iz omenjenih območij proti Pulju so brez dvoma zanimiv prispevek k neprimerno boljšemu poznavanju vezi med severozahodnim in južnim delom Istre in zagotovo pričajo o obstoju zelo živahnih premikov prebivalstva znotraj beneškega prostora samega. Ključne besede: matične knjige, migracije, Koper, Pula THE IMMIGRANTS FROM KOPER AND ITS SURROUNDINGS IN THE REGISTERS OF PULA BETWEEN 1613 AND 1817 ABSTRACT The registers of the town of Pula -for the period from the early 17th to the early 19th centuries - are being kept by the National Archives in Pazin. The inhabitants of Koper and its surroundings migrated to Pula more or less continually in the course of the entire period between 1613 and 1817. Compared with the majority of other Istrian towns (either Venetian or Austrian) and particularly with those outside Istria, the numbers of immigrants were high. The immigrants from Dekani, Gradin, Lazaret, Tinjan and Topolovec are referred to only in the registers of marriages, the immigrants from Marezige only in the registers of deaths, while those who had come from Koper can be found in all types of registers. The migrations from the above mentioned places towards Pula are no doubt an interesting contribution towards a better knowledge of the relations between the northwestern and southern parts of Istria and indisputably speak of very lively movements of the inhabitants within the Venetian territory itself. Key words: registers, migrations, Koper, Pula Slaven BERTOŠA: DOSELJENICI IZ KOPRA I NJEGOVE OKOLICE UPULJSKIM MATIČNIM KNJIGAMA, 389-414 Uvodni dio Matične knjige grada Pule - za razdoblje od početka XVII. do početka XIX. stolječa- pohranjene su u Državnom arhivu u Pazinu.1 Grada je zanimljiva i po tome što daje opsežan uvid u proces kontinuiranog doseljavanja u najvažnije južnoistarsko središte. Samo zahvaljujuči tome ono je uspijevalo opstati kao gradsko naselje, jer je tijekom čitavog razdoblja broj umrlih nadmašivao broj rodenih. Žitelji Kopra i njegove okolice u Pulu su se doseljavali gotovo kontinuirano tijekom čitavog razdoblja od 1613. do 1817. U odnosu na večinu drugih gradova u Istri (bilo mletačkoj, bilo austrijskoj), a posebice onih izvan nje, broj doseljenika bio je velik. U analizi je korištena izvorna grada iz matičnih knjiga krštenih, vjenčanih, umrlih, te iz popisa krizmanika, što obuhvača preko 18.000 upisa. Vrlo je zanimljivo uočiti na koji su se način doseljenici bilježili u vrelima. Sve do druge polovice XVII. stolječa uglavnom su se navodili bez spomena prezimena, ali se otada bilježilo očevo ime. Od konca XVII. stolječa dalje gotovo se uvijek zapisivalo ime i prezime osobe, a često i ime oca, živog ili pokojnog. Matične knjige krštenih sadrže podatke o svim krštenim osobama. Buduči da su se morale voditi vrlo uredno one su vjerodostojan pokazatelj broj a rođenih, jer su praktično sva rodena djeca (pa i ona izvanbračna) bila krštena. Iz njih se može doznati i broj rođenih u poj edinim obiteljima, te važni podaci o zanimanj ima (ukoliko su navedena). Spominje se i ime (ili imena) krštene osobe, njezinih roditelja, mjesto podrijetla, te imena kumova. Matične knjige vjenčanih bilježe obvezatno obavljene napovjedi prije sklapanja braka ili djelomično oslobadanje od njih. U njima nalazimo podatke o tome tko je i kada obavio obred, ime i prezime budučih supruga, njihovo zanimanje, a vrlo često i podatke o njihovim roditelj ima i mjestu podrijetla. Važno je naglas iti da se dob budučih supruga navodi tek od 1814. godine. Do tada moguče ju je izračunati usporednim uvidom u knjige krštenih ili umrlih. Matične knjige umrlih spominju ime i prezime umrlog, često - ali ne uvijek -njegovu dob (ponekad približnu, a ponekad preciznu), mjesto podrijetla, te mjesto ukopa. Za muža se katkada navodi ime žene, a za ženu ime muža. Ukoliko osobe nisu bile u braku ubilježeno je ime jednog ili oba roditelja. U popisima krizmanika nalazimo ime i prezime krizmanog, često ime oca ili oba roditelja, te ime kuma ili kume. Upisano je i ime biskupa koji je obavio obred i datum obreda. Za sve se spomenute osobe često navodi i mjesto podrijetla. Matične knjige pisane su talijanskim, a u manjem broju slučajeva latinskim jezikom. U više su zapisa uz osnovni tekst na talijanskom ubačene rečenice ili dijelovi rečenica na latinskom. 1 Popis matičnih knjiga u spomenutom arhivu objelodanio je Vlahov, 1994, 277-309 (puljske matice za razdoblje koje se spominje u ovom radu nalaze se na str. 299-300). Slaven BERTOŠA: DOSELJEN1CI IZ KOPRA I NJEGOVE OKOLICE U PULJSKIM MATIČNIM KNJIGAMA, 389-414 Pula je bila važna istarska luka na mletačkom putu prema Dalmaciji i Levantu, te stoga i grad s vrlo snažnim useljavanjima novog stanovništva. Pogođena raznim neda-ćama, samo je zahvaljujuči tome i uspjela opstati kao gradsko središte (Benussi, 1908, 362-364; Bertoša, 1970, 55-58; Bertosa, 2000, 195). Valja naglasiti daje ko-persko područje u ondašnjim relacijama bilo vrlo udaljeno od Pule, što je svakako značajno utjecalo na intenzitet useljavanja s tog područja. Abecedni popis mjesta Potrebno je naglasiti da su se sva mjesta koja če u daljnjem tekstu biti spomenuta nalazila u mletačkom dijelu Istre, a da se danas nalaze na području Slovenije. Osobe koje se u puljskim matičnim knjigama spominju kao doseljenici s ko-perskog područja nisu uvijek bile i rodom odatle, što se često vidjelo i iz njihovih prezimena. Koper je stoga nerijetko bio samo etapa u njihovom višestrukom seljenju. 1. Dekani (Villa de Chani) * Dekani su selo sjeveroistočno od Kopra. Na zemljovidu carsko-kraljevskog inženjera Giovannija Antonija Capelarisa iz god. 1797. označeni su kao Villa de Cani.2 U puljskim se matičnim knjigama spominju samo jednom - u Knjiži vjenčanih od 11. veljače 1657. Tada se u puljskoj crkvi Sv. Marije Formoze koja se ovdje spominje kao Chiesa della Abbatia3 vjenčao Blaž Glavičič iz Dekana. Nije moguče pro-čitati kako je glasilo ime njegove supruge (prezime Assendio), a niti tko su bili svje-doci pri obredu (osim što se vidi da se prvi svjedok zvao Domenico).4 2. Gradin (Gradine) Gradin je selo jugoistočno od Kopra. Kao Gradigna naznačeno je na Cape-larisovom zemljovidu.5 Spominje ga Uber Copulatorum od 23. travnja 1639. Kao 2 Gotovo sva istarska mjesta spomenuta u ovom popisu nalaze se na mnogobrojnim zemljovidima nastalim od staroga vijeka do konca XVIII. stoljeća. Usp. o tome dokumentirano i pregledno djelo L. Laga i C. Rossita, 1981. U daljnjem tekstu, kako bi se izbjegla ponavljanja pojedinih karata s istar-skim lokalitetima, pojedina če se mjesta navodit samo po: Carta dell'Istria, 1797. 3 Sv. Marija Formoza bila je stara benediktinska opatija, pa otuda i takav naziv. Mletački je izvori često spominju i kao Santa Maria del Canneto, a zanimljivo je pročitati i pod kakvim se još nazivom spominje u puljskim maticama (DAP 7, 29. travnja 1784. gdje stoji: Chiesa della Beata Vergine di Canedo detta la Bazzia, te: Isto, 10. rujna 1797. gdje stoji: Chiesa di Canedo detta UAbbazia). 4 Ovdje i dalje u citiranom upisu ili dijelu upisa točkicama su označeni nenavedeni ili nečitki podaci. "Io sudetto Curato nella Chiesa della Abbatia congionsi nel santo matrimonio Biasio Glavicich da de Chani con donna ... quondam Salamon Assendio, prima fatte le solite publicationi; testes messer Domenico..." (DAP 1,11. veljače 1657.). 5 Carta dell'Istria, 1797. Slaven BERTOŠA: DOSELJENICI IZ KOPRA I NJEGOVE OKOLICE U PULJSKIM MATIČNIM KNJIGAMA, 389-414 svjedok na vjenčanju navodi se vojnik iz družine kapetana Gavazze ser6 Agostin Smoljan (Smoglian) iz Gradina, Spomenutog je datuma puljski župnik Giacomo Bonarelli7 vjenčao Katarinu, kći pokojnog Jure Jaselića iz Vranje i Tomu Cukerinića iz Vodnjana. Zabilježeno je da su obavljene uobičajene napovjedi, te da je brak sklopljen u kući mlade, jer je mladoženja ležao teško bolestan u krevetu.8 Smoljani iz Gradina spominju se petnaestak dana kasnije u istoj knjiži. Isti je župnik 8. svibnja 1639. u brak uveo Mare, kći pokojnog Matije Smoljana iz Gradina i Mihu, sina pokojnog Jure Paulinića iz Kastva. Bonarelli je pregledao potvrde njihovih župnika o mogučnosti stupanja u brak, kao i dozvolu biskupa, te je, nakon uobi-čajenih napovjedi, u crkvi Sv. Tome obavio svečani obred. Učinjeno je to u na-zočnosti puljskih žitelja Tomasa de Orfanija i Piera Minta.9 3. Koper (Capodistria, Capo d'Istria, Capo de Istria, Cavodistria) Koper se u puljskim maticama često spominje, mada ne baš kontinuirano. Naime, Koprani nisu zabilježeni u sljedećim razdobljima: u knjigama krštenih od 1647. do 1664., od 1666. do 1689., od 1691. do 1710., te od 1794. do 1809., vjenčanih od 1666. do 1708., od 1721. do 1731., od 1747. do 1767., te od 1782. do 1804., umrlih od 1648. do 1703., te od 1794. do 1817. i u popisima krizmanih - gdje ih ima najmanje - od 1635. do 1717., od 1723. do 1756., od 1762. do 1778., te od 1789. do 1817. Koper je prvi put spomenut god. 1628. kada je u Puli pokopan nobil Guido So-someno10 čije je tijelo doneseno iz Kopra gdje je umro 7. prosinca. Navedeno je daje imao 70 godina, te daje smrt nastopila pet dana prije. Čitav gaje kaptol otpratio do gradske kosturnice.11 6 Ser je često rabljena skraćenica od messer ili messere, a označava gospodina (izričaj iz poštovanja) (Rezasco, 1881,628). 7 Kanonik Bonarelli često se spominje u puljskim maticama (Bertoša, u tisku). 8 "Io Giacomo Bonarelli Canonico Curato congionsi nel santo matrimonio Cattarina figliola del quondam Jure Giaselich da Vuragna et Tomaso Zucherinich da Dignan, et prima fatto le solite publicationi, more solito, et questo matrimonio lo celebrai nella solita habbitation della sopradetta sposa et questo per esser il sposo nel letto gravemente amalato, quel giorno fu presente ser Agostin Smoglian da Gradin soldato del signor Capitan Gavaza" (DAP 5, 23. travnja 1639.). 9 "Io sopradetto Curato congionsi nel santo matrimonio Mare figliola del quondam Mattio Smoglian da Gradine et Mico figliolo del quondam Jure Giure Paulinich da Castua, et prima visto le fedi da loro Piovano et dispensa del nostra Illustrissimo et Reverendissimo Vescovo, et fatto le solite publicationi, more solito. II qual matrimonio lo celebrai nella Chiesa di San Tomaso, fu presenti ser Tomaso de Orfani et Piero Minto tutti doi habbitanti in questa Cittä" (DAP 5, 8. svibnja 1639.). 10 Obitelj Sosomino (Sosomeno, Sozomeno, Sozomino) potječe iz Nikozije na Cipru. God. 1586. dobila je posjede na Puljštini. Za popis investiranih posjeda i njihovih granica (Schiavuzzi, 1902, 109-110). Iz te su obitelji bila i dva puljska biskupa, brača Claudio (1583.-1604.) i Cornelio (1605.-1617.) Sozomeno (Pavat, 1960, 195-200). 11 "Fu portato morto il signor Vido Sosomeno da Capodistria il qual passö di questa ä miglior vitta giä 5 giorni di anni 70 in circa, fu accompagnato capitolarmente alia sepultura nel ossario di questa Cittä di Pola" (DAP 8, 12. prosinca 1628.). Slaven BERTOŠA: DOSELJEN1C1 IZ KOPRA I NJEGOVE OKOLICE U PULJSKIM MATIČNIM KNJIGAMA, 389-414 U knjiži umrlih zapisana je 9. rajna 1630. smrt Zorzija iz Kopra. Umro je u dobi od 20 godina, a da prethodno nije primio Sakramente.12 God. 1634. puljski je biskup Giulio Saraceno krizmao Margietu, kčerku Paula Favretta. Kuma krizmanice bila je Martina iz Kopra.13 Medu doseljenim Kopranima bilo je mnogo obrtnika. Primjerice, u Puli je 9. prosinca 1635. umro 50-godišnji koperski kovač mistro14 Martin (sukladno načinu upisivanja u matične knjige toga doba nije mu navedeno prezime). Upisano je daje primio sve Sakramente i daje pokopan u crkvi Blažene Gospe od Milosrđa. Tijelo je na ukop otpratio kanonik Bonarelli.15 Svakako je zanimljiv podatak da se u Knjiži umrlih od 4. lipnja 1641. Koper spominje kao Cavodistria umjesto Capodistria. Tada je u Puli umrla domia16 Catta, udovica Kopranina Petra Bogoviča. Pokojnica je primila sve potrebne Sakramente, a u nazočnosti kurata pokopana je u puljskoj crkvi Sv. Tome.17 Koprani se u Puli spominju i u vezi poznatog samostana Sv. Teodora. Iz njegove povijesti valja izdvojiti dva događaja. God. 1671. samostan se zapalio, pa su se njegove stanovnice sklonile u biskupsku palaču i u njoj su ostale sve dok zdanje nije obnovljeno (Fasti Istriani, 1850). God. 1789. redovnice su napustile samostan Sv. Teodora i trajno su se preselile u samostan Sv. Ivana Lateranskog u Veneciji. Samo-stansku zgradu s vrtom prepustile su puljskoj opčini, uz obvezu plačanja godišnje pristojbe, te preuredenja samostana u bolnicu za nemočne ili kakvu drugu dobro-tvornu ustanovu (Senato Mare, 1901, 266). God 1873. na mjestu gdje je prije bio samostan Sv. Teodora podignuta je mornarička vojarna (Benussi, 1923, 102). U tom je - inače ženskom - samostanu u kolovozu 1647. umrla 16-godišnja kči koperskog nobila Štefana Superiorija. Ona je sve presvete Sakramente primila od samostanskog službenog ispovjednika kanonika Giacoma Bonarellija. U nazočnosti četvorice kanonika pokopana je u klauzuri spomenutog samostana.18 12 "Morse Zorzhi da Capo d'Istria senza li sacramenti della Santa Chiesa, fu sepolto da me Curato in San Tomaso di että di vinti anni" (DAP 8, 9. rujna 1630.). 13 "Adi 4 Giugno 1634. Qui sotto appariranno li chrisimati da monsignor Illustrissimo et Reveren-dissimo Giulio Saracino Vescovo di questa Cathedrale (...) Margieta figliola di Paulo Favreto. Comare Martina da Capodistria" (DAP 14, 4. lipnja 1634.). 14 Mistro je naziv za obrtnika (Boerio, 1856,418). 15 "Passö ä miglior vita mistro Martin fabro da Capo d'Istria de anni 50 in circha, hebbe tutti li santis-simi sacramenti, fu sepolto nella Chiesa della Misericordia, fu accompagnato dal Canonico Bonarelli Curato alia sepoltura" (DAP 8, 9. prosinca 1635.). 16 Donna je izričaj koji je označavao: žensku osobu opčenito, nečiju suprugu, sluškinju, ali se rabio i kao izričaj iz poštovanja da se osobu ne nazove samo imenom (Rosamani, 1958, 326-327). 17 "Morse donna Catta fu moglie del quondam Piero Bogovich da Cavodistria alia qual gli administrai tutti li santissimi sacramenti, fu sepolta nella Chiesa di San Tomaso, accompagnata da me sopradetto Curato" (DAP 8, 4. lipnja 1641.). 18 "Nel monasterio delle molto Reverende moniche di San Teodoro, passö di questa ä miglior vita la signora Andriana de anni 16 figliola del Illustre signor Stefano Superiori da Capo d'Istria alia qual io sopradetto Curato, come anco confessor ordinario di detto monasterio, gli administrai li santissimi Slaven BERTOŠA: DOSELJENICI IZ KOPRA I NJEGOVE OKOLICE U PULJSKIM MATIČNIM KNJIGAMA, 389-414 God. 1665. u Puli su se vjenčali Costantina, čiji je otac bio Capo19 Francesco Vio, i Zuanne, čiji je otac bio pokojni Demostene del Bello iz Kopra. Zapisano je da su obavljene uobičajene napovjedi tijekom kojih nije otkrivena nikakva prepreka za sklapanje bralca. Stoga je puljski svečenik Giovanni Maria Mismas u katedrali obavio svečani obred i to u nazočnosti svjedoka messera Andree Gagliole i Patrona20 Niccolöa Sbisä.21 God. 1690. kao kum na krstenju spominje se Angelo Corner, zakupnik (con-duttorj22 (vjerojatno nekih posjeda) koparskog nobila i barbanskog kapetana Otto-nella de Bella.23 Bilo je i Koprana koji su život završili u gradskom hospitalu u Puli. Jedan od njih bio je 36-godišnji Giacomo Monco koji je pokopan 3. rujna 1704. Prije smrti uspio se ispovjediti kuratu, a ukop je obavljen u crkvi Sv. Tome. Na obredu je umjesto spriječenog kurata bio skolastik čije se ime, medutim, ne navodi.24 God. 1714. kao kumovi na krštenju navedena su dvojica Koprana iz obitelji Ga-vardo. Prvi je nobil Giovanni Battista, pretorski kancelar (cancellier pretorio),25 a kasnije kapetan gradiča Savičente (u upisima na talijanskom).26 Drugi je Francesco Gavardo (u upisu na latinskom jeziku).27 sacramenti, fu sepolta in detta Chiesa, cioe nella clausura; vi furono anche 4 signori Canonici" (DAP 8, 19. kolovoza 1647). 19 Nazivom capo označavao se prvi čovjek po hijerarhiji u nekoj skupini (Boerio, 1856, 134), glavni službeniku magistraturi, udruženju, društvu, vojami, selu i si. (Rezasco, 1881, 151-152). 20 Patron je naziv za vlasnika ili prvog čovjeka (upravitelja) na brodu (Rezasco, 1881, 776). 21 "Da me Giovanni Maria Mismas furono congionti nel santo matrimonio Costantina figliola del Capo Francesco Vio et Zuanne figliolo del quondam Demostene del Bello da Capo de Istria, et prima io sopradetto Curato feci le solite publicationi, non fu impedimento alcuno. II matrimonio fu celebrato nella nostra Chiesa Cathedrale, testes messer Andrea Gagliola et il Patron Nicolö Sbisä" (DAP 5, 31. svibnja 1665.). 22 Condutor ili appaltatore naziv je za osobu koja uzima u zakup nečije posjede ili vršenje neke službe (Boerio, 1856, 187). 23 "Compare fu Angelo Corner conduttor deH'Illustrissimo signor Ottonello de Bello Nobile di Capodistria e Capitano di Barbana" (DAP 2, 29. studenoga 1690.). 24 "Passo ad altra vita Giacomo Monco del Territorio di Capodistria nel hospitale di questa Cittä in että d'anni 36 circa, al quale da me Curato fu ministrato il Sacramento della Penitenza, fu sepolto nel Sagrato di San Tomaso, accompagnato dal Reverendissimo signor Scolastico alia sepoltura, per esser io Curato inpedito" (DAP 9, 3. rujna 1704.). 25 Canceller pretorio naziv je za podestatovog kancelara. U mletačkim je provincijama pretor, dakle, sinonim za podestata, za razliku od prefekta stoje sinonim za kapetana (Boerio, 1856, 534; Rezasco, 1881,862). 26 "Padrino al Sacro Fonte fu il Illustrissimo signor Giovanni Battista Gavardo Nobile di Capo d'Istria" (DAP 2, 16. travnja 1714.); "Patrino al Sacro Fonte il Nobile signor Giovanni Battista Gavardo Can-celier Pretorio" (DAP 2, 4. rujna 1714.); "Patrino fu l'Illustrissimo signor Giovanni Battista Gavardo da Capo d'Istria Capitanio di San Vincenti" (DAP 3, 24. lipnja 1725.). 27 "Patrinus de Sancto Fonte iam suscipientibus Illustrissimus Dominus Francisco Gavardo Justino-politano" (DAP 2, 22. rujna 1714.). Slaven BERTOŠA: DOSELJENICI IZ KOPRA 1 NJEGOVE OKOLICE U PULJSKIM MATIČNIM KNJIGAMA, 389-414 • O'ä'^'.'. • ' ; . • : ' - : . •• JrrO /2-V s >/»'" h-. V ' 7 • . C ' / '> * '• .' - -5, • • - -У-'' 'v» '•»•.**'»■" "' '"•*•* v ^ _ v. •••'•• - — .. :■. ■ ••:..-•." .'•••■ " • C' '/■ ..><•*• ' •• • •'■.• V ' •• ' : •>•• '■■■.:,/■■ - :- ./'v;' JVtSL^ ■ • .г* ; G-VM istima. e/"«u**- . . ' -v. . eJ^r^'^^^-A-ßu^J : S Jo - ■tj A** J5-» A+AScj^sAIS1* Faks i mil br. J: Upis o praksi puštanja krvi (DAP 10, 28. kolovoza 1756.). Facsimile nro. 1: Iscrizione dipratica di emissione del sangue (DAP 10, 28 agosto 1756). Slaven BERTOŠA: DOSELJENICI IZ KOPRA I NJEGOVE OKOLICE U PULJSKIM MATIČNIM KNJIGAMA, 389-414 God. 1723. u Puli je krštena Cretia (skraćenica od Lucrezici), kči messera Angela Poliata iz Kopra, žitelja Pule, i njegove supruge donne Orsole. Navedeno je da se dijete rodilo u zakonitom braku i da ga je - dozvolom župnika - krstio kanonik Francesco Lombardo. Kao kumovi zabilježeni su puljski nobili Giovanni Antonio Bottari i Isabella, supruga Gerolama Lombarda. Na koncu upisa stoji opaska da je kurat vjerodostojno zabilježio navedeni tekst.28 Za Koper se vezuje i zanimljiva i u puljskim matičnim knjigama spomenutog razdoblja samo jednom izrijekom zabilježena praksa puštanja krvi Zabilježena je u Knjiži umrlih 28. kolovoza 1756. Tada je u Puli umro Pietro Almerigo[gna] iz Kopra. Navodi se da se ispovjedio i primio bolesničko pomazanje, ali da nakon puštanja krvi, koje je dao obaviti liječnik-fizik, nije bilo vremena i za posljednju pričest. U trenutku smrti uz njega je bio kanonik Cristoforo Bonifacio. U nazočnosti polovice kaptola, izmedu ostaloga i kanonika Razza koji je bio na redu obaviti svečanost ukopa, četvo-rice svečenika i jednoga klerika tijelo je odneseno u katedralu. Nakon svečane mise ukop je obavljen u grobnici Sv. Antuna koja se nalazi u sredini crkve.29 U Puli je bilo i liječnika iz Kopra. Tako se kao kum na nekoliko krštenja u rujnu i listopadu 1774.30 i na vjenčanju 12. ožujka 1775.31 spominje nobil Matteo Cerutti, liječnik-fizik. Koprana je u Puli bilo i početkom XIX. stoljeća. Zanimljivo je pod kakvim je okolnostima god. 1805. sklopljen brak između cavaliera32 Giuseppea Rive iz Brescie i Kopranke Luciette Altari. Riva se nalazio na samrti i prije vjenčanja morao se zakleti da nije oženjen. Učinio je to pred svjedocima Zuanne de Santijem i Antoniom Piamonteom. Ubilježeno je da je brak sklopljen nakon obostranog pristanka zain- 28 "Cretia figliola di messer Anzolo Poliato di Capo d'Istria habbitante in questa Cittä et di donna Orsola sua consorte, nata di legittimo matrimonio, fu battezzata dal Reverendissimo signor Canonico don Francesco Lombardo de I(icenza) p(arochi). Patrini furono l'Illustrissimo signor Giovanni Antonio Bottari et l'lllustrissima signora Isabella consorte dell'Illustrissimo signor Gerolamo Lombardo ambi Nobili di questa Cittä. Et io sudetto Curato qui fedelmente registrai il sudetto" (DAP 3, 16. kolovoza 1723.). 29 "Munito del sacramento della Penitenza et Estrema Unzione solamente e ciö perche doppo la mis-sione del sangue fattali pratticare da questo Eccellentissimo signor Dottor Fisico e Medico di questa Cittä, non diede tempo all'amministrazione del Santissimo Viatico, se ne passö ä miglior vita il Domino Piero Almerigo(gna) della Cittä di Capodistria assistito nell'ora estrema dal molto Reverendo signor Cristoforo Bonifacio, il suo Cadavere fu portato alia Chiesa Cattedrale coll'assistenza della mettä di questo Reverendissimo Capitolo essendovi ultimo di turno il Revrendissimo signor Canonico Razzo quattro Reverendi Padri sacerdoti ed un Chierico, e compiute le sacre fontioni fu sepolto nella Area di San Antonio nel mezzo della Chiesa" (DAP 10, 28. kolovoza 1756.). 30 "Padrino al Sacro Fonte fu l'lllustrissimo signor Matteo Cerutti di Capodistria Medico Fisico di questa Cittä" (DAP 4, 25. rujna 1774); "Padrino al Sacro Fonte fu l'lllustrissimo signor Matteo Cerutti Medico Fisico di questa Cittä oriondo da Capodistria" (DAP 4, 5. listopada 1774.). 31 "Presente l'lllustrissimo signor Matteo Cerutti di Capodistria Medico Fisico di questa Cittä" (DAP 6, 12. ožujka 1775.). 32 Cavalier ili cavalier di corte naziv je za osobu u službi predstavnika javne vlasti (u slučaju Pule gradskog kneza-providura) (Boerio, 1856, 150). Slaven BERTOŠA: DOSELJEN1CI IZ KOPRA I NJEGOVE OKOLICE U PULJSKIM MATIČNIM KNJIGAMA, 389-414 teresiranih i uz posebnu dozvolu biskupa.33 Riva je umro dva dana kasnije, 27. siječ-nja 1805. Imao je oko 36 godina, a prije smrti primio je sve Sakramente i apostolski blagoslov. U trenutku smrti uz njega je bio svečenik. Tijelo je odneseno do katedrale, gdje je - u nazočnosti kurata i dvojice svečenika - pokopano u grobnici Sv. Tome.34 Nakon god. 1814. Kopranima se u puljskim matičnim knjigama vjenčanih - suklad-no novom načinu bilježer\ja - navodila dob pri ulasku u brak. Tako znamo da se Anna Petener, kći pokojnog Lorenza, rodom Kopranka, a žiteljka Pule, udala s 19 godina. Muž se zvao Antonio Damianis, sin pokojnog Giovannija, bio je rodom Vodnjanac, takoder žitelj Pule, po zanimanju ribar, a bio je 19 godina stariji od mlade i imao je 38 godina. Obredje sklopljen ц nazočnosti mistra Giovannija Fabretta, sina Antonija, po zanimanju krojača, te messera Štefana Sea, sina Giuseppea, po zanimanju klesara. Oba su svjedoka bila žitelj i Pule i svečenik koji je obavio upis u knjigu ih je poznavao.35 Obitelj Comestai Za nazočnost Koprana u Puli - barem prema podacima iz matičnih knjiga - od velike su važnosti mnogobrojni članovi obitelji Comestai, pri čemu valja naglasiti da se na temelju analize spomenutih izvora može sastaviti malo obiteljsko rodoslovlje. Samo ime obitelji upučuje na zaključak o njegovom nastanku: vjerojatno je stvoreno od nadimka s vremenom pretvorenog u prezime. Članovi obitelji bili su kontinuirano nazočni u Puli od prvog spomena god. 1709. pa sve do god. 1791., a zabilježeni su u svim matičnim knjigama, kao i u popisu krizmanika. Prvi član obitelji kojega spominju puljske matične knjige (i to u upisu na latinskim jeziku) bio je Luca Comestai, čiji je pokojni otac Mattio bio Kopranin. Luca se 1709. vjenčao s Marijom Scarsini, kčeri pokojnog Niccolöa iz pokrajine Veneto.36 U 33 "U Cavalier Giuseppe Riva da Bressa, doppo aver affermato con giurarnento di non aver [!] amogli-ato, e di non aver alcun impegno con chi che sia, alia presenza di Zuanne de Santi, e di Antonio Piamonte, fu congionto in Santo Matrimonio con Lucietta Altari da Capodistria avendo avuto prima il loro scambievole consenso per verba de presenti, essendo che successo ritrovandosi il medesimo in pericolo iminente di morte e ciö con consenso del Ordinario, alia presenza delli sudetti Testimony" (DAP 7, 25. siječnja 1805.). 34 "II Cavalier della Corte Giuseppe Riva da Bressa passö da questa all'altra vita nella sua että di anni 36 circa. Premonito delli Santissimi Sacramenti della Santa Chiesa amministratili da me sottoscritto con l'Appostolica Benedizione ed assistito usque ad obitum. II suo cadavero accompagnato alia Cattedrale da me sottoscritto Curato e due sacerdoti. Fu tumulato nell'Arca di San Tomaso" (DAP 11, 27. siječnja 1805.). 35 "Antonio Damianis quondam Giovanni nativo da Dignano celibe di anni 38 di professione Pescatore dimorante in questa Cittä, e Anna Petener quondam Lorenzo nativa di Capodistria domiciliata ancor essa in questa Cittä, celibe di anni 19 (...) alla presenza di mistro Giovanni Fabretto di Antonio di professione Sarto, e messer Stefano Seo di Giuseppe di professione taglia pietra a me cogniti e domiciliati in questa Cittä" (DAP 7, 19. siječnja 1817.). 36 "Lucam Mathei Comestai Justinopolitani filium, Marianne quondam Nicolai Scarsini Veneti" (DAP 6, 10. lipnja 1709.). Slaven BERTOŠA: DOSELJENICl IZ KOPRA I NJEGOVE OKOLICE U PULJSKIM MATIČNIM KNJIGAMA. 389-414 idućim se godinama u knjigama krštenih i u popisima krizmanih spominju njihova mnogobrojna djeca. God. 1711. krštena je Francesca,37 1714. Elisabetta Antonia,38 1715. Francesco Matteo,39 1719. Elisabetta Cattarina,40 1 721. Antonio Lorenzo,41 1723. Mattio,42 a 1726. Antonio Domenico.43 Od sedmero djece obiteljsko je ime u Puli nastavio Mattio Comestai, dok posljednjeg rođenog Antonija Domenica matične knjige nakon krštenja ne spominju, te možemo pretpostaviti da je napustio Pulu, možda i u dječjoj dobi. Francesca je krizmana 1718.,44 a umrla je 1730. u dobi od oko 20 godina45. Elisabetta Antonia i Elisabetta Cattarina umrle su iste godine kada su se i rodile, prva u dobi od oko 5 mjeseci,46 druga u dobi od oko 4 mjeseca.47 Francesco Matteo krizman je 1722.,48 a umro je 1731. u dobi od oko 15 godina.49 Antonio Lorenzo umro je 1722. u dobi od oko jedne godine.50 37 "Francisca nata ex Luca Comestai Justinopolitano vero hic Polae morante et Maria legitimis Jugalibus" (DAP 2, 7. svibnja 1711.). 38 "Elisabetta et Antonia figliuola di messer Lucca Comestai et di donna Maria sua consorte, natta di legittimo matrimonio" (DAP 2, 31. siječnja 1714.). 39 Franciscus et Mattheus filius legitimus Luce Comestai Justinopolitani et Marie Venete Uxoris sue" (Isto, 22. svibnja 1715.). 40 "Elisabetta et Catarina figliola di messer Lucha Comestai et di donna Maria sua consorte, nata Ii 5 corrente di legittimo matrimonio" (DAP 3, 8. lipnja 1719.). 41 "Antonio et Lorenzo figliolo di messer Luca Comestai et di donna Maria sua legittima consorte, nato di legittimo matrimonio" (DAP 3, 12. kolovoza 1721.). 42 "Mattio figliolo di messer Luca Comestai et di donna Maria sua moglie, nato Ii 2 corrente" (DAP 3, 5. rujna 1723.). 43 "Antonio et Domenico figliolo di messer Lucca Comestai et di donna Maria sua legittima consorte, nato Ii 3 corrente" (DAP 3, 6. ožujka 1726.). 44 Obred je obavio puljski biskup Giuseppe Maria Bottari, a u Popis krizmanika upisao ga je kurat Bernardo Lonardel: "Notta delli Cresimati sotto la Curia Pastorale di Monsignor Illustrissimo et Reverendissimo signor Gioseffo Maria Bottari Dignissimo Vescovo di Pola, Ii 26 et 27 Maggio 1718. in Visita, registrata la presente nota da me Don Bernardo Lonardel Curato, come segue (...) Francesca figliola di messer Luca Comestai, la madre Maria" (DAP 12, 26.-27. svibnja 1718.). 45 "Francesca figliola di messer Luca Comestai d'anni 20 circa" (DAP 9, 1. prosinca 1730.). 46 "Volö al Cielo l'anima di Elisabetta Antonia figliola di messer Luca Comestai di mesi 5 in circa, fu accompagnata alla Cattedrale da me Don Bernardo Lonardel, et fu sepolta nel Sacrario" (DAP 9, 13. lipnja 1714.). 47 "Void al Cielo l'anima di Elisabetta figliola di messer Lucha Comestaij de mesi 4 circa, fu accompagnata da me Curato alla Cattedrale et fu sepolta nel Sacrario" (DAP 9, 22. listopada 1722.). 48 I ovo je krizmanje obavio puljski biskup Bottari. "Notta delli cresmatti in questa Cattedrale da Monsignor Illustrissimo et Reverendissimo signor signor Gioseppe Maria Bottari Vescovo di questa Cittä in Visita Ii 8. Novembre 1722. Pola registrata da me Don Bernardo Lonardel Curato come segue (...) Francesco figliolo di Luca Comestai, la madre Maria" (DAP 12, 22. studenoga 1722.). 49 "Francesco figlio di Luca Comestai d'anni 15 circa" (DAP 9, 11. prosinca 1731.). 50 "Volö al Cielo l'anima di Antonio figliolo di messer Luca Comestai de anni uno, fu sepolto nel Cemeterio di questa Cathedrale accompagnato da me sudetto Curato, et da un sacerdote, et ivi giace" (DAP 9, 18. rujna 1722.). Slaven BERTOŠA: DOSELJENiCl IZ KOPRA I NJEGOVE OKOLICE U PULJSKIM MATIČNIM KNJIGAMA, 389-414 Maria Scarsini umrla je 1733. u 40. godini života.51 Luca Comestai umro je 21 go-dinu poslije, 1754. u gradskom hospitalu, u kojem je inače boravila večina siromašnih žitelja Pule. Daje Comestai bio siromašan vidi se i iz činjenice daje obred ukopa u katedrali obavljen besplatno. Kanonik koji je upisao bilješku o smrti zacijelo je po-grešno naveo dob pokojnika. Comestai je vjerojatno u trenutku smrti imao 64, a ne 54 godine (vidjeti rodoslovlje u prilogu). Prije smrti primio je sve presvete Sakramente.52 Obitelj se, kako je več spomenuto, dalje može pratiti u maticama preko Mattija Comestaja. On se 1746., u dobi od 23 godine, vjenčao u Puli. Supruga se zvala Giovanna Casasola i bila je od njega starija devet godina. Otac joj je bio puljski obrtnik podrijetlom iz Furlanije Niccolö Casasola, a kao svjedoci na obredu upisani su svečenik Marco Cipriotto i Teodor Kujica.53 U puljskim se matičnim knjigama spominje njihovo četvero djece. God. 1747. rodio se jedini nasljednik i kasnije jedini nositelj obiteljskog imena Niccolö (kršten je 1748.),54 za kojeg znamo daje krizman god. 1757.55 Zatim se 1749. rodila djevojčica nepoznatog imena koja je umrla 1751.56 Maria Mattia rodila se 1750.,57 a krizmana je 1761.58 Posljednja, Maria Rosa Cattarina Giacomina rodila se 1755.59 i umrla je u gradskom hospitalu 1761.60 51 "Donna Maria molgie di messer Luca Comestai in etä d'anni 40 circa" (DAP 10, 17. lipnja 1733.). 52 "Luca Comestaj de anni 54 circa passö da questa ad altra vita munito di tutti Santissimi Sacramenti della Chiesa aministrati da me Canonico Coadiutore Curato qualle fu sepolto nel Sacrario di questa Chiesa Cattedrale accompagnato per Caritä da me et altri del Clero, morse nel pio luoco del'Ospitale" (DAP 10, 18. rujna 1754.). 53 "Mattio figlio di Luca Comestai e Zuanna figlia del mistro Niccolö Casasola ambi di questa Cittä (...) testimoni tra gli altri il Reverendo Don Marco Cipriotto, e Teodoro Cuizza" (DAP 6, 17. lipnja 1746.). 54 "Niccolö figlio di Mattio Comestaj et di Giovanna Casasola sua consorte, nato il primo corrente" (DAP 3, 3. travnja 1748.). 55 Obredje, na blagdan Duhova, obavio puljski biskup Giovanni Andrea Balbi. "Adi 29 Maggio 1757. Giorno di Pentecoste. Domenica. Notta delli Chrismati da Monsignor Illustrissimo et Reverendissimo Giovanni Andrea Balbi Vescovo di questa Cittä fatta avanti la messa Pontificale (...) Niccolö Comestaj di Mattio" (DAP 12, 29. svibnja 1757.). 56 "Una fanciulla d'anni due circa, figlia di Mattio Comestai di Luca" (DAP 10, 26. rujna 1751.). 57 Krstio ju je kanonik Giacomo Bolis, a kumovi su joj bili Giuseppe Cipriotto i Catta, čiji se otac zvao Marco, a prezime mu nije čitljivo. "Maria Mattia figlia di Mattio Comestaj e di Zuanna sua consorte, battezzata dal Reverendissimo signor Canonico Don Giacomo Bolis. Patrini furono il signor Iseppo Cipriotto e Catta figlia del quondam Marco B..." (DAP 3, 18. siječnja 1750.). 58 I ovo krizmanje obavio je - nakon večernje mise - biskup Balbi. "Adi 12 Maggio 1761. terza festa delle Pentecoste. Nota de cresimati da Monsignor Illustrissimo e Reverendissimo Vescovo Balbi in questa Cattedrale doppo il Vespero (...) Maria Comestaj del quondam Mattio" (DAP 12,12. svibnja 1761.). 59 Zanimljivo je naglasiti daje dijete imalo čak četiri imena. Rodilo se dva dana prije krštenja koje je obavio kanonik i generalni vikar Giacomo Bolis. Kumovi su bili Giacomo Barina i Rosa Magrini. "Maria Rosa Cattarina Giacomina figlia di Mattio Comestaj e di Giovanna Casasola sua consorte, natta li 2 mezzo giorno e stata battezzata dal Reverendissimo signor Canonico Giacomo Bolis Vicario Generale. Patrini al Sacra Fonte il signor Giacomo Barina e Ia signora Rosa Magrini" (DAP 3, 4. svibnja 1755.). 60 "Rese l'Anima all'Onnipotente Iddio Maria figlia del quondam Mattio Comestaj nello spedale in etä d'anni 6 circa" (DAP 10, 10. prosinca 1761.). Slaven BERTOŠA: DOSELJEN1CI IZ KOPRA I NJEGOVE OKOLICE U PULJSKIM MATIČNIM KNJIGAMA, 389-414 Mattio Comestai umro je 1759., u 36. godini života, dvije godine prije smrti najmlade kčeri,61 a njegova supruga Zuanna 1774. U trenutku smrti obnašala je dužnost predstojnice hospitala, a imala je oko 60 godina.62 Obiteljsko ime nastavilo se spominjati u puljskim matičnim knjigama i dalje. Niccolö Comestai oženio se tri puta. Prvi je put to bilo 1768. Supruga se zvala Chiara Zanetti, kči pokojnog Andree, a bila je osam godina starija od muža. U brak je stupila po drugi put. Na obredu su bila trojica svjedoka: klerici Josip Križanič iz Marčane i Josip Radeka iz Muntiča, te Domenico Calegari iz Pule.63 U maticama se spominje njihovo petero djece. Maria Francesca rodila se 1768.,64 Andrea Mattio 1770.65 (te je godine i umro (u dobi od oko 4 mjeseca), te je pokopan ispod kamene ploče u crkvi),66 drugi Andrea Mattio67 rodio se 1771.68 (on je krizman 1779.,69 a umro je 1790. u dobi od 19 godina70), te blizanci Giovanna Francesca Cattarina (krštena 3. ožujka, tj. istoga dana kada se i rodila)71 i Matteo Antonio (kršten 5. ožujka)72 1775. Ovaj posljednji umro je iste godine, desetak dana nakon rodenja,73 a Giovanna 61 "Mattio Comestaj nella notte precedente (...) in että d'anni 36 e mesi 3" (DAP 10, 2. prosinca 1759.). 62 Svečenik koji je obavio upis pogrešno je naveo da joj se suprug zvao Luca. Giovannin suprug bio je Matteo Comestai. "Donna Zuanna vedova del quondam Lucca (/ S. B.) Comestai Priora di questo Ospitale heri sera all'ore 23 circa in etä di Anni 60 circa" (DAP 11,8. rujna 1774.). 63 "Nicolo Comestai quondam Mattio in primo voto e Donna Chiara Zanetti quondam Andrea in secondo voto, amendue di questa Cittä (...) presenti li due Chierici Giuseppe Crisanich da Marzana e Giuseppe Radeca da Montichio, e Domenico Calegari di questa Cittä" (DAP 6, 17. travnja 1768.). 64 "Maria Francesca figlia di Niccolö Comestaj, e di Chiara Zanetti di lui legittima consorte, nata li 5 corrente" (DAP 4, 11. prosinca 1768.). 65 "Andrea e Mattio figlio di mistro Niccolö Comestai, e di donna Chiara di lui legittima consorte, nato li 7 corrente alle due della notte" (DAP 4, 11. ožujka 1770.). 66 "Andrea figlio di mistro Nicolo Comestai di mesi 4 (...) fu sepolto sotto un Lastrone in Chiesa" (DAP 10, 12. srpnja 1770.). 67 Pojava da novorodeno dijete dobije ime umrlog (najčešče u ranijoj dječjoj dobi) bila je prilično raširena. 68 "Andrea Mattio figlio legittimo di mistro Niccolö Comestai quondam Mattio e di donna Chiara sua consorte" (DAP 4, 21. srpnja 1771.). 69 Obred je - prilikom svoje prve vizitacije - obavio puljski biskup, Rabljanin Ivan Dominik Juras. "D(eo) O(ptimo) M(aximo). Anno Domini 1779. Polae Episcopo Joanne Dominico Juras. Die 25 Maij feria tertia Pentecostes occasione eius prima Visitationis ab eodem Anthistite in hac Cathedralis Ecclesia. Descriptio (...) sacro Chrismate delibati. Puerorum (...) Andrea Comestai di Niccolö " (DAP 13, 25. svibnja 1779.). 70 "Andrea Mattio figlio del quondam Niccolö Comestai in etä d'anni 19 in quest'oggi all'ore 18" (DAP 11,26. rujna 1790.). 71 "Giovanna Francesca Cattarina figlia di Niccolö Comestai e di Donna Chiara Zanetti di lui legittima consorte, nata questa mattina" (DAP 4, 3. ožujka 1775.). 72 "Matteo Antonio gemello dell'antecedente figlio di Niccolö Comestai quondam Mattio e di donna Chiara di lui consorte" (DAP 4, 5. ožujka 1775.). 73 "Mattio gemello figlio di mistro Niccolö Comestai di giorni dieci (...) heri all'ore 15" (DAP 11, 12. ožujka 1775.). Slaven BERTOŠA: DOSELJENICI IZ KOPRA I NJEGOVE OKOLICE U PULJSKIM MATIČNIM KNJIGAMA. 389-414 Francesca umrla je 1776., deset mjeseci nakon rođenja.74 Chiara Zanetti umrla je 1775. u dobi od oko 35 godina.75 Nekoliko godina kasnije Niccolo Comestai vjenčao se drugi put. Ova se supruga zvala Matija Dobrovič i bila je deset godina starija od muža. Otac joj je bio pokojni Ive, a u brak je ušla treči put. Bila je žiteljka Pule. Kao kumovi na obredu upisani su Cristoforo Lazzarini, sin pokojnog Zuanne, te Pietro Ferrarese.76 Matija Dobrovič umrla je 1781. u 43. godini.77 S njom Comestai nije imao djece. Iste godine kada mu je umrla druga supruga Comestai se vjenčao treči put. Ta supruga zvala se Palma Benussi i bila je osam godina mlada od muža. Otac joj je bio pokojni Zuanne iz Rovinja, a u brak je stupila prvi put. Kao svjedoci navedeni su Francesco Gelmi iz Bergama, poslovoda (agente) u dučanu obitelji Marinoni78 i Zuanne Basso iz Pule.79 U maticama se spominje njihovo dvoje djece. Giovanni Antonio rodio se 1782.,80 a umro je 1783.81 Giovanna Damiana rodila se 1784.,82 krizmana je 1788.,83 a umrla je 1791. u dobi od oko sedam godina.84 Palma Benussi umrla je 1786. u 30. godini života. Ubilježeno je čija je bila supruga, te da je smrt nastopila noču u četiri sata i trideset minuta. Buduči da su je iznenada uhvatili jaki grčevi nije mogla dobiti svete Sakramente, j er svečenik nije mogao uočiti znak pokajanja. Unatoč tome, podijelio joj je bolesničko pomazanje te blagoslov u trenutku smrti (in articulo mortis). Sveti oprost primila je uvjetno (sub 74 "Giovanna figlia di mistro Niccolo Comestai in etä di dieci mesi circa alle cinque della scorsa notte" (DAP 11, 31. siječnja 1776.). 75 "Donna Chiara moglie di mistro Niccolo Comestai in etä d'anni 35 circa alle cinque della passata notte" (DAP 11,7. listopada 1775.). 76 "Niccolo Comestai quondam Mattio in secondo voto e Donna Mattia Dobrovich quondam Zuanne vedova in terzo voto, tuttidue di questa Parrocchia (...) presenti Cristofforo Lazarini quondam signor Zuanne e Pietro Ferrarese ambi di questa Cittä Testij" (DAP 7, 27. lipnja 1779.). 77 "Donna Mattia Dobrovich moglie in terzo voto di mistro Niccolo Comestai in eta' di 43 anni heri all'ore 22 compi il giro de suoi anni" (DAP 11, 14. lipnja 1781.). 78 Obitelj Marinoni bila je podrijetlom iz Venecije, a u puljskim se matičnim knjigama spominje od 1715. god. Od tada se spominju i mnogobrojni poslovode koji su radili u dučanu koji je obitelj dugo godina imala u Puli (Bertoša, 1970, 60; Bertoša, u tisku). 79 "Niccolo Comestai quondam Mattio in terzo voto e di questa Cittä, nec non Palma Benussi quondam Zuanne da Rovigno abitante in questa Parrocchia in primo voto (...) presenti Francesco Gelmi Berga-masco Agente Marinonj e Zuanne Basso abitante in questa Cittä Testimonij" (DAP 7,15. rujna 1781.). 80 "Giovanni Antonio figlio di mistro Niccolo Comestai e di donna Palma di lui legittima consorte, nato heri" (DAP 4, 16. svibnja 1782.). 81 "Zuanne figlio di Niccolo Comestai, in etä di mesi 17 circa" (DAP 11, 15. listopada 1783.). 82 "Giovanna Damiana figlia di Niccolo Comestaj quondam Mattio e di Palma figlia del quondam Zuanne Benussi da Rovigno sua legittima consorte (nata li 24 corrente di legittimo matrimonio)" (DAP 4, 25. kolovoza 1784.). 83 Obred je obavljen u kapeli biskupske palače 30. ožujka. "Adi 30 Maržo 1788. Pola. In sacello Episcopalis Palatij confermati sunt infrascripti (...) Zuanna figlia di Niccolo Comestaj" (DAP 13, 30. ožujka 1788.). 84 "Zuanna figlia del quondam Niccolo Comestai jeri all'ore 19 circa (...) d'anni 7 incirca" (DAP 11, 23. prosinca 1791.). Slaven BERTOŠA: DOSELJENICI IZ KOPRA I NJEGOVE OKOLICE U PULJSKIM MATIČNIM KNJIGAMA, 389-414 condizione)ß5 Tri godine kasnije umro je Niccolö Comestai (1789. u 42. godini života). Smrt je nastupila u devet sati noću, nakon što je od presvetih sakramenata primio samo pričest i uspio se ispovjediti. Budući da je bio bolestan večer prije posjetio ga je svečenik. No, Comestai ga je dobronamjerno odbio izjavivši da se dobro osjeća, te je svečenik otišao. Tijelo pokojnika odneseno je u katedralu u na-zočnosti sedmorice svečenika (kanonika Domenica Fragiacoma, Giacoma de Morija i još petorice klerika čija se imena ne spominju), gdje je i pokopano.86 Podaci o koparskoj obitelji Comestai sastavljene u mozaik na temelju podataka iz matičnih knjiga - zajedno s pripadajučim im rodoslovljem (prilog 1) - zacijelo mogu vrlo dobro poslužiti kao model za proučavanje nekih drugih puljskih obitelji, o kojima u maticama takoder nalazimo mnoštvo podataka. 4. Lazaret (Parrocchia detta la Madonna di Lazaretto Diocese di Capodistria) Lazaret se nalazi u neposrednoj bližini sela Bertoki kod Kopra. U maticama Pule spominje se rijetko. Knjiga vjenčanih od 23. svibnja 1775. svjedoči o vjenčanju Lucije Vergan, udovice Zuanne Poppazzija iz Vodnjana i kčeri pokojnog Matije iz župe zvane Gospa od Lazareta. Muž se zvao Martin de Ghenghi i bio je sin pokojnog Pietra iz Galižane. Obred je obavljen u nazočnosti svjedoka Zuanne Capolicchija, sina pokojnog Domenica i brače Biasija i Giacoma Tarticchija, sinova pokojnog Antonija iz Galižane.87 Lucia Vergan u Puli se udala još jednom - 18. studenoga 1778. Novi muž se zvao Michiel Ferrerese, bio je sin pokojnog Zuanne i u brak je ušao prvi put. Za ženu je navedeno ime pokojnog oca i ime posljednjeg pokojnog muža - Martina de Ghen-ghija, dok se Poppazzi ne spominje. Kao kumovi upisani su Maffio Bonaldi, Mauro 85 "Donna Palma moglie di mistro Niccolö Comestai in etä d'anni 30 circa nella decorsa notte alle höre quattro e mezza (...) cosiche non si pote amministrare Ii Sacramenti della Santa Chiesa perche fu all' improviso colpita da fiere convulsioni, senza potergli ricavare alcun segno di pentimento, nula ostante gli administraj il Sacramento dell'Estrema unzione e la benedizione in articulo mortis, ed in fine usati tutti Ii contrasegni gli fu impartita la sacramentale assoluzione sub condizione" (DAP 11, 7. prosinca 1786.). 86 "Mistro Niccolö Comestaj in etä d'anni 42 circa nella decorsa notte alle ore 9 circa, rese l'anima al Creatore, premonito solamente de Santissimi Sacramenti, cioe Penitenza e Viatico da me som-ministratigli, la sera antecedente mi portaj alla visita del infermo, il quale di buon animo mi licenziö e disse di star bene, fidato di tali parole mi licentiaj; il di lui Cadavere fu accompagnato ä questa Cattedrale dal Reverendissimo signor Canonico Don Domenico Fragiacomo in mia mancanza, dal signor Don Giacomo de Mori, e cinque Chierici, e fu seppolto in questo Cimiterio" (DAP 11, 14. svibnja 1789.). 87 "Martin de Ghenghi quondam Pietro da Galesano ed in primo voto, e Lucia Vergan quondam Mattio della Parocchia detta la Madonna di Lazaretto e vedova del quondam Zuanne Poppazzi da Dignano (...) presenti Zuanne Capolicchio quondam Domenico, Giacomo e Biasio fratelli Tarticchio quondam Antonio tutti tre della Parocchia di Galesano Testij" (DAP 6, 23. svibnja 1775.). Slaven BERTOŠA: DOSELJENICI IZ KOPRA 1 NJEGOVE OKOLICE U PULJSKIM MATIČNIM KNJIGAMA, 389-414 Piamonte i Rocco Cipriotto, sin pokojnog Costantina, svi iz Pule.88 Crkva Gospa od Lazareta poznata je i pod nazivom Gospa od Rižane (Madonna del Risano). Naziv Lazaret potječe iz činjenice da se na torn mjestu izdvajalo oboljele od epidemija. 5. Marezige (Maresego sotto Capodistria) Marezige se nalaze jugoistočno od Kopra. Puljske matične knjige selo spominju samo jednom i to u vrlo kratkom i vlagom prilično oštečenom zapisu u Liber Mortuorum od 24. studenog 1625. U Puli je tada, ne znamo u kojoj dobi, umro Zuanne iz Mareziga, koji je pokopan u crkvi Sv. Tome. Za selo je spomenuto da se nalazi na području koparske komune.89 6. Sočerga (Villa dicta Sozzerga sub Jurisditione Civitatis Justinopoli) Sočerga je selo sjeverozapadno od Buzeta ili jugoistočno od Kopra. U puljskim se maticama mjesto spominje samo jednom i to u Knjiži vjenčanih od 10. prosinca 1703. U vrlo zanimljivom zapisu na latinskom jeziku riječ je o Mihi Knezu (Michaelus Chnes), sinu pokojnog Luke iz Sočerge, koji se tada vjenčao u Puli. Navedeno je da je obavljena jedna napovjed i to za vrijeme svečane mise dan prije u puljskoj katedrali. Koperski je biskup poslao obavijest o tome da Knez može stupiti u brak, a puljski je župnik Ottavio Marzari utvrdio da su izostavljene dvije uobičajene napovjedi i ispitao je buduče supruge u katedrali. Žena se zvala Diana Udovičič i u Puli je živjela od svojeg djetinjstva. Brak je sklopljen nakon obostranog pristanka, a svjedoci su bili poznati Puljani - klerik Miho Bačič i Valentino Bonassin. Za Sočergu se izrijekom navodi da se nalazila pod koparskom jurisdikcijom.90 88 "Michiel Ferrarese quondam Zuanne in primo voto, e di questa Parrochia, con Lucia Vergan quondam Mattio della Parrochia detta di Lazzaretto Diocese di Capodistria, vedova del quondam Martin de Ghenghi quondam Pietro abitante in questa Cittä (...) presenti Domino Maffio Bonaldi, Mauro Piamonte e Rocco Cipriotto quondam Costantin tutti di questa Parrochia Testij" (DAP 7, 18. studenoga 1778.). 89 "Morse Zuanne da Maresego sotto Capodistria, fu sepelito in San Tomaso" (DAP 8, 24. studenoga 1625.). 90 "Premissa una tantum denuntiatione facta inter missarum solemnia die 9 currentis in hac Cathedralis et spectata fede habita a Curia Episcopali Justinopoli probate libertatis Michaelus Chnes quondam Luce de Villa dicta Sozzerga sub Jurisditione dicte Civitatis Justinopoli et ommissus duobus denunciationibus ut ex ... apud ... Octavius Marzari Canonicus de licentia interrogavit in Ecclesia predicta Cathedralis supradictum Michaelus et Dianam filiam quondam ... Udovicich commorante ä Pueritia in hac Civitate et eorum habito mutuo consensu, de mandato ut supra, matrimonio eos iunxit de verba de presenti. Presentibus testibus bene notis huius Civitatis Clerico Michaele Bacich et Valentino Bonassin" (DAP 6, 10. prosinca 1703.). Slaven BERTOŠA: DOSELJENICI IZ KOPRA I NJEGOVE OKOLICE U PULJSKIM MATIČNIM KNJIGAMA, 389-414 l) - ■■ . S r- . / & - 4 №. i . • ......./ r, • . / it- 4'. fr . *A i t «•лл«. v. • -fVi ■ ■■ . i",:, ^ • •'ч f' ;;:r j '' ■ s #, /' л s " •• /tur*- iK 2 i?. ../^t/r-A jS. -jpivi^*-*- .( Оч . Faksimil br. 2: Vpis (znatno oštečen vlagom) o smrti doseljenika iz Mareziga (DAP 8, 24. studenoga 1625). Facsimile uro. 2: Iscrizione (notevolmente danneggiata dalVumiditä) di decesso di un immigrate da Maresego (DAP 8, 24 agosto 1625). Slaven BERTOŠA: DOSELJENICl IZ KOPRA I NJEGOVE OKOLICE U PULJSKIM MATIČNIM KNJIGAMA, 389-414 Messer Miho Knez spominje se opet u Knjiži krštenih dvadeset godina poslije. Naime, 10. siječnja 1723. u Puli je kršten njegov sin Matija, ali se kao majka dječaka navodi Knezova (druga) zakonita supruga donna Andriana. Upisano je da se dječak rodio 5. siječnja, te da ga je - dozvolom župnika - krstio puljski kanonik Giacomo Pico. Kao kumovi ubilježeni su puljski Ijekarnik (speziale)91 Giuseppe Cappelletto i donna Maria, supruga Patrona Fiora Perotiča. Na koncu upisa stoji da je bilješku svojeručno sastavio don Bernardo Lonardel, kurat.92 7. Tinjan (Antigniano del Territorio di Capo lstria) Tinjan je selo na Koparštini, sjeveroistočno od Kopra. Valja ga razlikovati od Tinjana pokraj Pazina (koji se nalazio u austrijskom dijelu Istre). Koperski Tinjan spominje se u puljskim matičnim knjigama samo jednom - 24. kolovoza 1713. u Knjiži vjenčanih. Tog su se datuma vjenčali Tommaso, sin messera Valentina Radolfa iz Tinjana na koparskom području, inače stanovnik Pule i donna Meneghina, udovica Mihe Bolkoviča iz Pule. Prethodno su u tri blagdana, tijekom svečanih misa u puljskoj katedrali 16., 20. i 24. kolovoza, obavljene propisane napo-vjedi. Tijekom njih nisu otkrivene nikakve prepreke za sklapanje braka. Stoga je na oltaru Sv. Krunice kurat Bernardo Lonardel obavio svečani čin, nakon što je od budučih supruga dobio zajednički pristanak. Zabilježeno je da je obred obavljen sukladno pravilima katoličke crkve, prema pravilima Rimskog rituala, a u nazočnosti mnogobrojnih svjedoka, od kojih su po imenu navedeni messer Domenico Cipriotto i messet Domenico Caligari, po zanimanju zvonar. Upis je zanimljiv i po tome što sadrži mnogobrojne kratice, a takoder i dijelove rečenica na latinskom jeziku.93 91 Speziale ili speciale (specier, spicier) naziv je za ljekamika, tj. osobu koja prodaje začine i pravi lijekove po uputi liječnika (Boerio, 1856, 685). 92 "Mattio figliolo di messer Mico Chnes et di donna Andriana sua legittima consorte, nato li cinque corrente, fu battezzato dal Reverendissimo signor Canonico Don Giacomo Pico de L(icenza) P(arochi). Patrini al sacro fonte furono il signor Gioseppe Cappelletto speciale in questa Cittä, et donna Maria moglie di Patron Fior Perotich. Et io Don Bernardo Lonardel Curato qui fedelmente registrai li sudetti battezzi" (DAP 3, 10. siječnja 1723.). 93 "Premesse le tre sol(ite) publ(icazioni) nella Ch(iesa) Catt(edrale) da me sotto scritto Curato in tribus diebus Festis nec non inter missarum solemnia cioe li 16, 20 et 24 detto, ne scopertosi al sudetto Can(onico) Imp(edimento) nella Catted(rale) al Altare del Sant(issi)mo Rosario Io Don Bernardo Lonardel Curato congionsi in santo matr(imonio) per verba de presenti havuto primier(amen)te il lor mut(uo) cons(enso) Tomaso figliolo di messer Valentin Radolfo da Antigniano del Territorio di Capo Istria hora dimorante in questa Cittä, con donna Menighina relitta in primo voto del quondam Michiel Bulcovich di questa Cittä, justo l'ritto della San(ta) Mad(re) Ch(iesa) Catt(olica) Rom(ana) segondo 1'prescritto del Rit(uale) Rom(anum) alia presenza di molti spec(ialmen)te di messer Domenico Cipriotto et di messer Domenico Caligari Campanaro Testij presenti" (DAP 6, 24. kolovoza 1713.). Slaven BERTOŠA: DOSELJENICI IZ KOPRA I NJEGOVE OKOLICE U PULJSKIM MATIČNIM KNJIGAMA, 389-414 8. Topolovec (Topolovaz) Topolovec je selo jugoistočno od Kopra. Zabilježeno je samo u Knjiži vjenčanih od 11. veljače 1687. Tog se datuma u Puli vjenčala Lucija Prolius iz Topolovca. Suprug joj se zvao Mattio Tromba i bio je iz Rovinja. ubilježeni su i ostali uobičajeni podaci: jedna je napovjed učinjena 9. veljače, a ostale dvije preskočene su dozvolom biskupa iz valjanih razloga. Obred vjenčanja obavio je - umjesto kanonika Girolama Fericiolija i u funkciji kurata - kanonik Venier Janco. Lucija Prolius bila je sluškinja (massara) (Boerio, 1856, 403), Pietra Acchielija doseljenika s otoka Krete. Vjen-čanje je obavljeno u crkvi Sv. Marka u nazočnosti Batiste Ambrozoviča i Roka Kuj ice, žitelj a Pule.94 Zaključak Kako je spomenuto, istraživanje o doseljenicima iz Kopra i njegove okolice u Puli obavljeno je na temelju podataka iz sljedečih matičnih knjiga pohranjenih u Držav-nom arhivu u Pazinu: Knjige krštenih (pri čemu valja naglasiti daje broj krštenih pokazatelj broja rodenih), Popisa krizmanih (najčešče djece, ali i odraslih osoba), Knjige vjenčanih i Knjige umrlih (odnosno pokopanih) osoba. Doseljenici iz Dekana, Gradina, Lazareta, Tinjana i Topolovca spominju se samo u knjigama vjenčanih, doseljenik iz Mareziga samo u knjiži umrlih, dok doseljenika iz grada Kopra ima u svim vrstama matičnih knjiga. Kako su rasporedeni prema mjestima pokazuje sljedeča tablica. 94 "II signor Canonico Venier Janco gerente la vece di Curato e per il signor Canonico Girolamo Ferricioli ha congionto in santo matrimonio, fatta una publicazione li 9 corrente per prima, seconda e terza con licenza di Monsignor Illustrissimo e Reverendissimo Vescovo, che dispense» dalle altre due per giuste cause havuto prima il mutuo consenso e cessando ogni impedimento, Mattio Tromba quondam M... da Rovigno con Lucia Prolius da Topolovaz massara del signor Piero Acchieli Cretense nella Chiesa di San Marco alia presenza di Battista Ambrosovich e di Rocco Covizza habitanti in questa Cittä Testimony" (DAP 6, 11. veljače 1687.). Slaven BERTOŠA: DOSELJENICI IZ KOPRA I NJEGOVE OKOLICE U PULJSKIM MATIČNIM KNJIGAMA, 389-414 Tablica 1: Puljski doseljenici raspoređeni prema mjestima. Tabella 1: Immigrati polesi per luogo di provenienza. Mjesto LB EC LC LM Ukupno Dekani 0 0 1 0 1 Gradin 0 0 2 0 2 Koper 42 8 15 34 99 Lazaret 0 0 1 0 1 Marezige 0 0 0 1 1 Sočerga 1 0 1 0 2 Tinjan 0 0 1 0 1 Topolovec 0 0 1 0 1 Ukupno 43 8 22 35 108 Legenda: LB - Liber Baptizatorum (Knjiga krštenih) EC - Elenco Cresimati (Popis krizmanih) LC - Liber Copulatorum (Knjiga vjenčanih) LM - Liber Mortuorum (Knjiga umrlih) Razmatrajuči sve četiri vrste matičnih knjiga uočava se daje najviše doseljenika bilo upisano u matice krštenih, nešto manje u matice umrlih i matice vjenčanih, a najmanje u popise krizmanika. Radilo se o žiteljima naselja koji su se privremeno ili trajno doselili u Pulu ili u nju stigli samo da bi bili kumovi na nekom vjenčanju ili krizmanju. Iako ih je uglavnom bilo tijekom čitavog razmatranog razdoblja, ipak se uočava veča koncentracija njihovog spominjanja u maticama od god. 1715. na dalje, kako to pokazuje tablica koja slijedi. Tablica 2: Puljski doseljenici raspoređeni prema razdoblju i mjestima. Tabella 2: Immigrati polesi per anno e luogo di provenienza. Mjesto 1613.-1663. 1664.-1714. 1715.-1765. 1766.-1817. Ukupno Dekani 1 0 0 0 1 Gradin 2 0 0 0 2 Koper 13 12 39 39 103 Lazaret 0 0 0 2 2 Marezige 1 0 0 0 1 Sočerga 0 1 1 0 2 Tinjan 0 1 0 0 1 Topolovec 0 1 0 0 1 Ukupno 17 15 40 41 113 Slaven BERTOŠA: DOSELJENICl IZ KOPRA 1 NJEGOVE OKOLICE U PULJSKIM MATIČNIM KNJIGAMA, 389-414 Broj doseljenika iz obje je tablice različit jer se iste osobe spominju u više vrsta matičnih knjiga. Migracije iz spomenutih podmčja prema Puli nesumnjivo predstavljaju zanimljiv doprinos znatno boljem poznavanju veza između sjeverozapadnog i južnog dijela Istre te neosporno svjedoče o postojanju vrlo živih pomicanja stanovništva unutar samog mletačkog prostora. Prilog 1: Rodoslovlje koperske obitelji Comestai. Allegato 1: Genealogia della famiglia capodistriana Comestai. • Luca Comestai Maria Scarsini (1690.-1754.) (1709.) (1693.-1733.) Francesca Elisabetta A. Francesco M. Elisabetta C. Antonio L. Mattio Antonio D. (1711.-1730.) (1714.-1714.) (1715.-1731.) (1719.-1719.) (1721.-1722.) (1723.-1759.) (1726.-?) (1723.-1759.) (1746.) (1714.-1774.) 1 1 Niccolö ? Maria Mattia (1748.-1789.) (1749.-1751.) (1750.-?) e Niccolö Comestai Maria Rosa Cattarina Giacomina (1755.-1761.) Chiara Zanetti (1748.-1789.) (1768.) (1740.-1775.) 1 Maria F. Andrea M. Andrea M. Giovanna F. Matteo A. (1768.-?) (1770.-1770.) (1771.-1790.) (1775.-1776.) (1775.-1775.) Niccolö Comestai Matija Dobrović (1779.) (1738.-1781.) Niccolö Comestai Palma Benussi (1781.) (1756.-1786.) I Giovanni Antonio (1782.-1783.) Giovanna Damiana (1784.-1791.) Slaven BERTOŠA: DOSELJENlCi IZ KOPRA I NJEGOVE OKOLICE U PULJSKIM MATIČNIM KNJIGAMA, 389-414 Prilog 2: Cjeloviti popis doseljenika iz Kopra i njegovih sela (sastavljen prema podacima iz matičnih knjiga grada Pule) od 1613. do 1817. Allegato 2: Elenco completo degli immigrati da Capodistria e paesi circostanti (compilato in base ai dati dei libri anagrafici della cittä di Pola) dal 1613 al 1817. Dekani - Biasio Glavicich da Chani (LC 1657) Gradin - Ser Agostin Smoglian da Gradin soldato del signor Capitan Gavazza (LC 1639) - Mare figliola del quondam Mattio Smoglian da Gradine (LC 1639) Koper - II signor Vido Sosomeno da Capodistria (LM 1628) - Zorzhi da Capo d'Istria (LM 1630) - Antoni (!) da Capo d'Istria (LM 1630) - Messer Giacoppo da Capo di Istria (LM 1633) - Zan Maria et Domenico figliolo del signor Demostene del Bello da Capo d'Istria (LB 1634, LC 1665) - Chiara figliola ... da Capodi (!) Istria giä serva del signor Zuanne ... (LC 1634) - Martina de Capodistria (EC 1634) - Messer Martin fabbro da Capo d'Istria (LM 1635) - Maria figliola del signor Demostene del Bello da Capo de Istria (LC 1638) - Donna Catta fu moglie del quondam Piero Bogovich da Cavodistria (!) (LM 1641) - L'Illustrissimo signor Francesco Lingaldeo da Capo de Istria (LB 1646) - La signora Andriana figliola dell'Illustre signor Stefano Superiori da Capo d'Istria (LM 1647) - Signor Aurelio del Bello da Capo de Istria (LC 1659) - Demostene et Domenico figliolo de messer Alessandro del quondam Demostene del Bello da Capo de Istria (LB 1665) - II Nobil Homo Angelo Corner conduttor dell'Illustrissimo signor Ottonello de Bello Nobile di Capodistria e Capitano di Barbana (LB 1690) - Giacomo Monco del Territorio di Capodistria (LM 1704) - Luca Mathei Comestai Justinopolitani filius (LC 1709, LM 1754) - Francisca nata ex Luca Comestai Justinopolitano vero hic Pole morante (LB 1711, EC 1718, LM 1720) - Elisabetta et Antonia figliola di messer Luca Comestai (LB 1714, LM 1714) - L'Illustrissimo signor Giovanni Battista Gavardo Cancellier Pretorio, Nobile di Capo d'Istria, Capitanio di San Vicenti (LC 1714, LB 1714-1725) Slaven BERTOŠA: DOSELJENICI IZ KOPRA I NJEGOVE OKOLICE U PULJSKIM MATIČNIM KNJIGAMA, 389-414 - Illustrissimis Dominus Francisco Gavardo Justinopolitano (LB 1714) - II signor Giuseppe Filippi di Capo d'Istria (LC 1714) - Franciscus et Mattheus filius legitimus Luce Comestai Justinopolitani (LB 1715, EC 1722, LM 1731) - Francesca figliola di messer Luca Comestai (EC 1718) - Elisabetta et Catarina figliola di messer Lucha Comestai (LB 1719, LM 1719) - Anzelo Poliato da Capo d'Istria (LC 1720) - Antonio et Lorenzo figliolo di messer Luca Comestai (LB 1721, LM 1722) - Elena figliola di messser Anzolo Poliato (LB 1721) - Cretia figliola di messer Anzolo Poliato di Capo d'Istria habbitante in questa Cittä (LB 1723) - Mattio figliolo di messer Luca Comestai (LB 1723, LC 1746, LM 1759) - Antonio et Domenico figliolo di messer Lucca Comestai (LB 1726) - Messer Pietro Petorin da Capodistria (LB 1729) - Maria et Emilia figliola del Nobile signor Giovanni Battista Gavardo (LB 1731) - Donna Maddalena Setta da Capo d'Istria (LC 1732, LB 1732-1735) - Donna Maria moglie di messer Luca Comestai (LM 1733) - Marina figliola del quondam Niccolö Puglietto da Capo d'Istria (LC 1735) - Patron Piero Brati da Capodistria (LB 1741) - L'Illustrissima signora Domitilla nata Gavardo da Capo d'Istria (LM 1747) - Niccolö figlio di Mattio Comestaj (LB 1748, EC 1757, LC 1768-1781, LM 1789) - Patron Battista Bralis da Capo d'Istria (LB 1748) - Maria Mattia figlia di Mattio Comestaj (LB 1750, EC 1761) - Una fanciulla figlia di Mattio Comestai di Luca (LM 1751) - Mattio Carrer da Capodistria (LB 1754) - Patron Corradin Marigogna da Capodistria (LB 1755) - Maria Rosa Cattarina Giacomina figlia di Mattio Comestaj (LB 1755, LM 1761) - II Domino Piero Almerigo(gna) della Cittä di Capodistria (LM 1756) - Domino Giovanni Battista Brati da Capodistria (LB 1760) - II Patron Bortolo Davanzo del Patron Niccolö da Capodistria (LB 1762-1779) - Antonio Perinis de Capodistria (LM 1766) - Maria Francesca figlia di Niccolö Comestaj (LB 1768) - Andrea e Mattio figlio di mistro Niccolö Comestai (LB 1770, LM 1770) - Andrea Mattio figlio legittimo di mistro Niccolö Comestai quondam Mattio (LB 1771, EC 1779, LM 1790) - L'Illustrissimo signor Mattio Cerutti da Capodistria Medico Fisico di questa Cittä (LB 1774, LC 1775) - Donna Zuanna vedova del quondam Lucca Comestai Priora di questo Ospitale (LM 1774) Slaven BERTOŠA: DOSELJENICl IZ KOPRA I NJEGOVE OKOLICE U PULJSKIM MATIČNIM KNJIGAMA, 389-414 - Giovanna Francesca Cattarina figlia di Niccolö Comestai (LB 1775, LM 1776) - Matteo Antonio gemello di Niccolö Comestai quondam Mattio (LB 1775, LM 1775) - Donna Chiara moglie di mistro Niccolö Comestai (LM 1776) - Alessandro Brati da Capodistria del Patron Battistino (LB 1775) - Donna Pasqua Luraghi di Capodistria moglie del signor Luigi Luraghi Milanese (LB 1775) - Donna Mattia Dobrovich moglie in terzo voto di mistro Niccolö Comestai (LM 1781) - Mistro Giacomo Coterie da Capodistria (LM 1781) - Giovanni Antonio figlio di mistro Niccolö Comestai (LB 1782, LM 1783) - Donna Antonia Loretti da Capodistria moglie di Zuanne Caporal della Guardia di Sua Eccellenza Conte Provveditor (LB 1782) - Donna Palma moglie di mistro Niccolö Comestai (LM 1786) - Giovanna Damiana figlia di Niccolö Comestaj quondam Mattio (LB 1784, EC 1788, LM 1791) - Donna Marietta figlia di Patron Antonio Forlatichio da Capo d'Istria (LB 1785-1786) - Eufemia figlia di Domenico Vascon da Capodistria abitante in Pola (LB 1792, LM 1793) - II Nobil signor Conte Niccolö Burin da Capodistria (LB 1793) - Lucietta Altari da Capodistria (LC 1805) - Zorzi Jurgivas di Zuanne da Capodistria (LB 1810) - Anna Petener quondam Lorenzo nativa di Capodistria domiciliata in questa Cittä, celibe di anni 19 (LC 1817) Lazaret - Lucia Vergan quondam Mattio della Parrocchia detta la Madonna di Lazzaretto Diocese di Capodistria vedova del quondam Zuanne Poppazzi da Dignano e vedova del quondam Martin de Ghenghi quondam Pietro abitante in questa Cittä (LC 1775-1778) Marezige - Zuanne de Maresego sotto Capodistria (LM 1625) Sočerga - Michaelus Chnes quondam Luce de Villa dicta Sozzerga Jurisditione Civitatis Iustinopoli (LC 1703) - Mattio figliolo di Mico Chnes (LB 1723) Slaven BERTOŠA: DOSELJENICI IZ KOPRA 1 NJEGOVE OKOLICE U PULJSKIM MATIČNIM KNJIGAMA, 389-414 Tinjan - Tommaso figliolo di messer Valentin Radolfo da Antigniano del Territorio di Capo Istria, hora dimorante in questa Cittä (LC 1713) Topolovec - Lucia Prolius da Topolovaz massara del signor Piero Acchieli Cretense (LC 1687) GLI IMMIGRATI DA CAPODISTRIA E DINTORNI NEI REGISTRI PARROCCHIALI POLESI DAL 1613 AL 1817 Slaven BERTOŠA Facolta di Filosofla, HR-52100 Pola, Via Ivan Matetić Ronjgov 1 RIASSUNTO I registri parrocchiali della cittä di Pola del periodo fra Vinizio del Seicento e Vinizio deU'Ottocento, sono conservati presso VArchivio di stato di Pisino. Si tratta di materiale interessante, anche perche offre un'immagine del processo, in pratica continuo, di immigrazione nel piü importante centro dell'Istria meridionale nonche porto sulla via veneziana verso la Dalmazia e il Levante. Fu solo ringraziando questo fenomeno che Pola riusci a restare una cittä. In tutto questo periodo, infatti, il numero dei morti superb quello dei nati. Gli abitanti di Capodistria e dei dintorni continuarono a trasferirsi a Pola in maniera uniforme in tutto il periodo che va da 1613 al 1817. II numero degli immigrati era molto alto, specie se rapportato alla maggior parte delle altre cittä istriane (veneziane e austriache) e, soprattutto, a quelle al di fuori della penisola. Nello studio e stato usato il materiale originale proveniente dai registri parrocchiali di battesimi, matrimoni e morti e degli elenchi dei cresimandi; un totale di circa 18 mila registrazioni. I registri sono scritti in italiano e, in numero minore, in latino. In diversi casi il testo di base e scritto in italiano con aggiunte, di intere frasi o di parti di fräse, in latino. Gli immigrati di Villa Decani, Gradine, Lazzaretto, Antignano d'Istria e Toppolo in Belvedere sono nominati solo nei registri dei matrimoni, uno di Maresego solo nel registro dei defunti. Gli immigrati di Capodistria sono invece presenti in tutti i registri. Esaminando tutti e quattro i tipi di registro, notiamo che la maggior parte degli immigrati e presente nei registri di battesimo, meno in quelli dei morti e dei matrimoni e in misura ancora minore in quello dei cresimandi. Nella gran parte dei casi si trattava di contadini trasferitisi a Pola, in via provvisoria o definitiva, o che vi giungevano per fare da testimoni o padrini in matrimoni e cresime. Un fenomeno Slaven BERTOŠA: DOSELJENICI IZ KOPRA I NJEGOVE OKOLICE U PUL1SKIM MATIČNIM KNJIGAMA, 389-414 che e durato in tutto il periodo preso in esame, anche se la concentrazione maggiore si nota ne i registri dal 1715 in avanti. Le migrazioni dalle sunnominate zone verso Pola rappresentano senza clubhio un contributo interessante alia migliore conoscenza dei collegamenti fra la parte nord occidentale e quella meridionale dell'lstria e testimoniano incontrovertibilmente l'esistenza di intens i spostamenti della popolazione ali'interno della stessa area veneziana. Parole chiave: registri parrocchiali, migrazioni, Capodistria, Pola IZVORI I LITERATURA DAP 1 - Državni arhiv u Pazinu (DAP), Liber Baptizatorum (LB), kutija 25, IX., 1.1. DAP 2 - DAP LB, 25, IX., 1.2. DAP 3 - DAP LB, 26, IX., 1.3. DAP 4 - DAP LB, 26, IX., 1.4. DAP 5 - DAP, Liber Copulatorum (LC), 25, IX., 1.1. DAP 6-DAP LC, 27, IX., 1.6. DAP 7 - DAP LC, 27, IX., 1.7. DAP 8 - DAP, Liber Mortuorum (LM), 28, IX., 1.9. DAP 9 - DAP LM, 28, IX., 1.10. DAP 10 - DAP LM, 29, IX., 1.11. DAP 11 - DAP LM, 29, IX., 1.12. DAP 12 - DAP, Elenco Cresimati (EC), 26, IX., 1.3. DAP 13 - DAP EC, 26, IX., 1.4. DAP 14 - DAP EC, 28, IX., 1.9. AMSI - Atti e memorie della Societä istriana di archeologia e storia patria. Parenzo. Benussi, B. (1908): Spigolature polesane. AMSI, XXIII, 362-444. Benussi, B. (1923): Pola nelle sue istituzioni municipali dal 1797 al 1918. AMSI, XXXV, 3-95. Bertoša, M. (1970): Etnička struktura Pule od 1613. do 1797. s posebnim osvrtom na smjer doseljavanja njezina stanovništva. Vjesnik historijskih arhiva u Rijeci i Pazinu, XV. Rijeka - Pazin, 53-130. Bertoša, S. (2000): Puljske matične knjige kao izvor za poznavanje povijesti Buzeta i Buzeštine (1613.-1618.). Buzetski zbornik, 26. Buzet, Turčinović d.o.o., 195-212. Bertoša, S. (2001): Soldati, fuggiaschi e altri forestieri giunti a Pola da Emilia Romagna, Marche, Umbria e Abruzzi (1613-1817). Proposte e ricerche, 46. An-cona, Libreria Editrice Sapere Nuovo, Universitä degli Studi di Ancona, Came-rino, Chieti-Pescara, Macerata, Perugia, San Marino, 188-216. Slaven BERTOŠA: DOSELJENICl IZ KOPRA I NJEGOVE OKOLICE U PULJSKIM MATIČNIM KNJIGAMA, 389-414 Bertoša, S. (u tisku): Prilog poznavanju crkvene povijesti grada Pule od XVII. do XIX. stoljeća. Croatica Christiana Periodica, Zagreb. Bertoša, S. (u tisku): Prilog poznavanju povijesti zdravstva grada Pule od 1613. do 1815. Rasprave i grada za povijest znanosti. Razred za medicinske znanosti, HAZU, Zagreb. Boerio, G. (1856): Dizionario del dialetto veneziano. Venezia, Cecchini. Carta dell'Istria (1797): Carta dell'Istria. Riveduta ed aumentata dal Cesareo Reggio Ingegnere Giovanni Antonio Capelaris. L'anno 1797. Pula, Sveučilišna knjižnica. Fasti Istriani (1850): L'Istria, V, 5 (2. veljače 1850). Trieste. Lago, L., Rossit, C. (1981): Descriptio Histriae: la penisola istriana in alcuni momenti significativi della sua tradizione cartografica sino a tutto il secolo XVIII. Trieste, Lint. Pa vat, M. (1960): La riforma Tridentina del Clero nelle Diocesi di Parenzo e Pola nei secoli XVI-XVII. Roma, Pontificia Universitas Gregoriana. Rezasco, G. (1881): Dizionario del linguaggio italiano storico ed amministrativo. Bologna, Forni. Rosamani, E. (1958): Vocabolario giuliano dei dialetti parlati nella regione giuliano-dalmata. Bologna, Cappelli. Schiavuzzi, B. (1902): Cenni storici sull'etnografia dell'Istria. Parenzo. Senato Mare (1901): Senato Mare - Cose dell'Istria, 12 dicembre 1789. AMSI, XVII., 266. Vlahov, D. (1994): Matične knjige u Povijesnom arhivu u Pazinu. Vjesnik Istarskog arhiva, 2-3. Pazin, 277-309. ricevuto: 2001-05-11 UDC 34(09)(450.36:497.4/.5-14) FORME DI DIFFUSIONE E PUBBLICITÄ DEI PROCLAMIVENEZIANI E DELLE rERMINAZIONI FASCICOLATE A STAMPA FRA XVIIE XVin SECOLO, ANALOGIE E RISCONTRI FRA LE PROCEDURE IN ESSERE NELLA TERRA FERMA VENETO - FRIULANA E NELL'ISTRIA Raffaele GIANESINI Biblioteca V. Joppi di Udine, ГГ-33100 Udine, P.zza Marconi 8 SINTESI L'autore tratta della pubblicitä della norma in diritto sia criminale che civile, di proclami, sentenze, tarijfe, calmieri, editti, lettere ducali, raccomandazioni e preci-sazioni. Egli riscontra come la diffusione nella Provincia del Friuli avvenisse tramite lettere accompagnatorie che ingiungevano all'autoritä locale la ristampa e pub-blicazione. Meccanismi simili sono riscontrati ad es. a Vicenza o a Bergamo. Dal-I'esame di proclami che si trovano presso VArchivio Regionale di Capodistria, Archivio di Pirano - Pokrajinski Arhiv Koper, Arhiv Piran, viene accertata una omogeneitä di note cancelleresche che autorizzano a prospettare una rispondenza di procedure di diramazione, pubblicazione e archiviazione anche per la Provincia dell'Istria. Cid vige anche per parti, decreti, ordini, terminazioni e proclami in forma di fascicolata, su cui sono presenti annotazioni cancelleresche oggetto dell'attenta analisi dell'autore. Ulteriore elemento di riscontro e uniformitä circa il modo di divulgare la norma al fine di renderla obbligatoria e dato dali'esistenza, riscontrata presso la Biblioteca Civica di Udine V. Joppi e presso il citato archivio piranese di terminazioni fascicolate a stampa redatte in italiano e croato antico testo a fron te. Parole chiave: Repubblica veneta, lstria, storia del diritto, atti giudiziari, XVII-XVIII secolo Raffaele GIANESINI: FORME DI DIFFUSIONE E PUBBLICITÄ DEI PROCLAMI VENEZIANI .... 415-432 FORMS OF DISTRIBUTION OF THE VENETIAN PUBLIC PROCLAMATIONS AND PRINTED DECREES, AND THEIR PUBLISHING BETWEEN THE 17™ AND 18™ CENTURIES; ANALOGIES BETWEEN THE PROCEDURES IN FORCE IN THE TERRITORY OF THE VENETIC-FRIULIAN TERRAFERMA AND ISTRIA ABSTRACT In his present contribution, the authors deals with the publishing of the penal and civil law norms, public proclamations, sentences, tariffs, price limits, decrees, edicts, recommendations and explanations, and assesses that in the Friuli region their distribution was carried out with the accompanying letters, in which local authorities were commissioned as to their reprint and publication. Similar mechanisms were in force, for example, in Vicenza or Bergamo. Following the analysis of the public proclamations kept in the Regional Archives Koper - Piran Archive, the author stresses, however, the homogeneity of the legal-administrative annotations, on the basis of which we .can conclude that the distributional, publishing and archival procedures were very much the same in the Istrian region as well. This uniformity was also in force for reminders, decrees, orders, ordinances and public proclamations in brochures with legal-administrative annotations, to which special attention has been dedicated by the author. What additionally confirms the uniformity of the procedures of norm distribution (in order to become obligatory), are the decrees in paperback from the Town Library "V. Joppi" in Udine and. from the above stated Regional Archives Koper — Piran Archive, published in Italian as well as in the original ancient Croatian language. Key words: the Venetian Republic, Istria, the history of law, legal acts, 17-18th centuries La pubblicitä della norma in diritto sia criminale che civile, ed ogni altra diffusione da parte della autoritä veneziane di sentenze, tariffe, calmieri, editti, lettere ducali, raccomandazioni e precisazioni, tutte tipologie che gli stessi veneziani denominavano unitariamente proclaim} avveniva in larghissima misura tramite materiale a stampa 1 Sull'uso di specifiche terminologie cfr. Zanardi, 1996. Ancora per l'uso di specifiche terminologie in essere negli atti di tipo burocratico o nei manuali di cancelleria, o nei testi stessi dei proclaim (Gianesini, 2000, 11, fig. 45). Raffaele GIANESINI: FORME DI DIFFUSIONE E PUBBLICITÄ DEI PROCLAMI VENEZIANI ..., 415-432 destinato a pubblicitä a mezzo affissione. Affiancava l'đffissione la lettura ad alta voce che era regolata da ben individuate procedure. Proclami erano pubblicati in ogni luogo e condizione, abbiamo notizie di pubblicazioni avvenute sulle galee in navigazione o alia fonda2 o di pubblicazioni inter missarum solemnia (BCU. F. Proclami PGV, 1197). Nella corretta pubblicazione risiedeva il principio giuridico, ancor valido per tutti i diritti pubblici europei, di decorso immediate dell'obbligatorietä, essendo che la norma pur esistente e valida si perfeziona ed e efficace solo con la pubblicitä. Importante a questo punto era garantire la generale conoscenza del dispositivo. I merito i proclami parlano in modo continuativo di "trasmissione circolare". Tale attivitä, altrimenti detta, e la capillare diffusione del dettato normativo sul territorio. La diffusione avviene in una situazione di suddivisione amministrativa (ma non solo amministrativa) particolare nell'ambito dei domini veneziani, per via della soprav-vivenza di entitä che potremmo defmire genericamente amministrativo - territoriali, peculiari per ogni area. Nel caso della Provincia del Friuli venivano emesse assieme al proclama, da Ve-nezia, delle lettere accompagnatorie che ingiungevano all'autorita locale la ristampa e pubblicazione nelle giurisdizioni con parole del tipo "Publicarete il Stridore a stampa che acompagnamo". II Luogotenente si regolava alio stesso modo con i giurisdicenti, talvolta inviando direttamente in piü copie i proclami da pubblicare e chiedendo al giurisdicente indirizzatario del foglio di confermare sia il ricevimento del proclama che la sua pubblicazione. Apprendiamo quindi che le note poste a tergo dei proclami le quali recitano: "ricevuto" o "ricevuti", con relativa data, svolgevano sicuramente anche la funzione di promemoria per la lettera di riscontro che le cancellerie delle giurisdizioni inviavano alia cancelleria del luogotenente di Udine. L'insieme degli aspetti considerati non ha solo implicazioni giuridico-formali (che pure ci sono e che saranno evidenziate), ma incise concretamente sulla vita quotidiana delle popolazioni del Dominio veneto poiche, man mano che la trasmissione dei proclami procedeva da Venezia alle realtä territoriali decentrate, sorgeva l'obbligo di adeguamento alia norma per i sudditi. Ne nasceva una sorta di progressione territoriale della pubblicazione (e quindi deH'obbligatorietä), messa in essere delle cancellerie subalterne delle varie giurisdizioni presso paesi, ville o piccoli nuclei censiti di case contadine, chiese e via via in aperta campagna persino alle porte dei fienili. Come vedremo meccanismi di trasmissione simili sono riscontrati anche per le cittä Vicenza o Bergamo, provenendo la notizia da fogli esaminati nell'ambito del Fondo del 2 Nel proprio manuale ad uso delle cancellerie lo Zettele indica i modi di pubblicazione del proclama ai piedi della galea: "Fu publicata la terminatione sopradetta di ordine deH'Illustrissimo, & Eccel-lentissimo Sig. Provveditor dell'Armata a piedi della Gallera di S. E. loco solito premesso il suono di Tromba essendo molta quantitä di gente ad'vdire" (Baidissera Zettele, 1648). Raffaele GIANESIN1: FORME DI DIFFUSIONE E PUBBLIC1TÄ DEI PR0CLAM1 VENEZIANI ..., 415-432 Co. Enrico del Torso presso la Biblioteca Civica di Udine V. Joppi. Cid permette di ipotizzare come il meccanismo della trcismissione circolare fosse quello generalmente adottato nella Terra ferma per ottenere la massima diffusione delle disposizioni, am-pliandosi le possibility di riscontro nel campo delle procedure, rettorato per rettorato. La procedura di pubblicazione nella Provincia del Friuli ai primi del XV secolo e individuabile nella formula "legente me cancellario vice tubice publicavit atque edixit alta et precoma voce"? mentre fra la metä e la fine del XVI secolo l'uso della formula: "retulit mihi cancellario tubicen" sta ad indicare che il solo precone e pre-sente sul luogo di pubblicazione.4 L'emissione dell'ordine di pubblicazione contenuto nei proclami a stampa separerä per sempre la relazione fra attivitä del precone e quella del cancelliere potendosi parlare di una autonoma figura di pubblico ufficiale che denominate trombetta, precone, alfiere, e comunque e sempre colui che svolge l'attivita di pubblicazione. Ogni passaggio, o differenza procedurale sono menzionati nei manuali di cancelleria del periodo perche destinati ad essere annotati nella parte finale del proclama, dopo il datum. Esiste ulteriormente una menzione di circostanze riguar-danti la pubblicazione che riconosciamo nelle diciture: "molti intervenienti, multo populo finterveniente], molti ascoltanti ...". L'uso di queste formule e da assimilarsi ad una notificatio generalis o notificatio erga omnnes. Tanta specificitä e un residuo della relata che nel 500 e 600 il tubicen doveva fare al cancelleiere dopo l'avvenuta lettura sulla pubblica piazza e della quale si e sopra accennato. Una rispondenza fra le procedure in essere nella Terra ferma Veneto Friulana e nell'Istria circa i criteri di trasmissione, pubblicazione, archiviazione per materia e riscontrata in particolare nella pubblicazione di terminazioni, parti, decreti, ordini e proclami in forma fascicolata con disposizioni bilingui in italiano e croato antico,5 redatte testo a fronte. 3 Al termine proclama talvolta si possono trovare formule molto specifiche che rubricate come: "Publicatio proclamationem", ne descrivono le procedure: "Die 7 februarij 1523 Indicti[one] X. De Padua vice tubicen premisso tube clangore astante numeroso hominum cetu legente Me Mattheo Clapiceo cancellario ad scalas Pallatij c.o[mun]is et ad columnam fori novi alta et precoma voce publicavit atque edixit omnes an[scri]tas provisiones tam Cl[arissi]mi Dfomini] Locu[mtenen]ti auc[torita]te Magistratus sui per ipsus Cl[arissi]mi Dfomini] Locumftenentjij et Dfomini] Deputa-torum ad regimen" (BCU. ACU, tomo 44, c. 129r). 4 "Retulit mihi cancell. D. Franc. Tubicen, se hodie premisso tube clangore alta et preconia voce publicasse tam ad scalas palatij comunis quam in foro novo, de verbo ad verbum proclamationem suprascriptam, pluribus, personis presentibus et audientibus" (BCU. ACU, tomo 44, c. 129r). 5 Per il riscontro sul testo in croato antico conforme lettera del Dipartimento di Lingue e Civiltä dell'Europa Centra - Orientale, Universitä degli Studi di Udine a firma della prof.ssa F. Ferluga Petronio docente di lingua e letteratura Serbo - croata, (prot. Comune di Udine, AACCEE, BCU, n. 14/64591,9. 6 1999). Raffaele GIANESINI: FORME DI DIFFUS10NE E PUBBLIC1TÄ DEI PROCLAMI VENEZ1ANI ..., 415-432 Di tali terminazioni una sola copia e stata rinvenuta, sino ad ora, presso la Biblioteca Civica di Udine (BCU. F.d.T.). Una copia identica si trova presso l'Archivio Regionale di Capodistria, Archivio di Pirano - Pokrajnski Arhiv Koper, Arhiv Piran (PAK. PA, b. 5). Si tratta, nel caso specifico della versione modificata per singoli capitoli della terminazione a stampa del "Collegio sopra Boschi 16. Dicembre 1777";6 Sulla coperta il cancelliere annota che la terminazione e stata "Pubblicata al luoco e colle solite formalitä, molti presenti et ascoltanti". Si annota in particolare la similitudine della disposizione riguardante la trasmis-sione circolare del dettato normativo: "Saranno pure dai N.N. H.H. Rappresentanti medesimi fatti aggiungere in Calze della Terminazione suddetta 1777, consegnata ai Giudici, Zuppani, Capi, Saltari, o sian Guardiani delle rispettive Cittä, Castelli, Ville, Comuni, e Terre della Provincia dell'Istria per loro necessario lume, e direzione. Saranno pure consegnate alli Saltari, o sian Guardiani dei Boschi Pubblici, e Privati per l'opportuno loro go verno nelli punti singolarmente che vengono sostituiti alli Capitoli I, II, II, IV della suddetta Terminazione del Collegio Eccellentissimo sopra Boschi 16. Dicembre 1777... / Bitticchie nadometnuti od Poghlavizak regenich na fred ifte Nared-be 1777. pridata Sudzima, Xupanima, Glavarima, Saltarima, Qiuvaozima od Gradovah, Mieftah, Opcchinah, Sellah, Pokrainne, i Darxavinne od Iftrie fa gnihovo vvladagne, i fnagne. Bitticchie najposlie pridati £iuvaozima od Dubravah Duxdeva rasloga, i vvlafctite Qegliadi faq prigodno gnihovv ladagne u ftvarima navlafctito, ghdie prihodu nadometnuti Poghl I, II, III, IV od gori recenne Naredbe od Sukupa, olitti od Collegia priisvvrsnoga od Dubravah na 16. Prossienza, god: 1777..." (PAK. PA, b. 5,28-31). Cito per l'uniformitä dei dati riscontrati anche la "Terminazione del Collegio Eccellentissimo Sopra Boschi del giorno 16. Decembre 1777 per la Custodia, Disciplina, e Coltura dei Boschi della Provincia dell'Istria approvata dalli Decreti dell'Eccellentis-simo Senato 22. Novembre 1777, e Aprile 1778" (PAK. PA, b. 5). E presente anche qui un esempio di dispositivo riguardante il testo bilingue unitamente agli ordini sulle dira-mazione o trasmissione circolare: "Approvata che sia la presente dell'Eccellentisimo Senato, dopo stampata in Italiano, ed in Illirico per la piü facile intelligenza sarö spedita alli N.N. H.H. Rappresentanti, ai Parrochi, Giudici, Zuppani, Capi Saltari, o sieno Guardiani delle respettive Cittä, Castelli, Ville, Comuni, e Terre della Provincia per la sua pubblicazione, ed a chiunque occorresse per 1'inviolabile sua esecuzione. Dal Collegio Sopra Boschi 16. Decembre 1777 - Prospero Valmarana Presidente, Giro-lamo Zustinian Presiedente, Zuanne Minotto Presidente. / Kako bude ovo potvardjeno pohvalom Priusviscenoga Senata, ustampatichiese Talianski i Illiricki dase moxe 6 Articoli di modificazione o di equa distributiva della Conferenza Eccellentissima del Reggimento, e Deputazione alle cose dell*Arsenal, da essere sostituiti agli infrascritti capitoli della Terminazione a stampa dell'Eccellentissimo Collegio Sopra Boschi 16. Decembre 1777. Approvata dall' Eccellentiss. Senato col Decreto 23 Aprile 1778. Per li Figliuoli del qu. Z. Antonio Pinelli Stampatori Ducali. MDCCLXXIII. Raffaele GIANESINI: FORME DI DIFFUSIONE E PUBBLIC1TÄ DEI PROCLAMI VENEZIANI ..., 415-432 boglie razumiti, i poslatichiese Valastelinom Providurim, Duhovnikom, Sudczim, Zup-panom, Glavarom, Saltarim ili Straxave za gniegovo proglasenje, i fvakomu potribono bude, za temeglito izvarscenie gnegovo i obsluxenje. U Kollegiu varh Dubravä 16. Prossijncza 1777. Prosper Valmarana Nadstoinik, Jerolim Zustinian Nadstoinik, Jvan Minotto Nadstoinik" (PAK. PA, b. 5,78-79). Una omogeneitä di procedure si riscontra per la trasmissione di proclami in forma di singolofoglio, nella tipologia ricorrente che vede il leone di S. Marco posto in alto al centro, sopra il titolo. In uno dei casi, che si cita exempli causa, la "Terminazione degl'Illustrissimi, ed Eccellentissimi Signori Deputati ed Aggionti sopra la provision del Dinaro", si legge: "la presente, qualora sarä onorata dalla Sovrana approvazione, sarä stampata, e spedita al N. H. Podestä e Capitanio di Capodistria accio col mezzo delle Pubbliche rappresentanze Ducali sia fatta intimare, e consegnare alii Capi delle Comunitä della Provincia, ed a chiunque altro occorresse, acciö resa nota la pubblica volontä, abbia a riportare in ogni tempo inalterabile la sua osservanza, Sic. Mand. &c." (PAK. PA, b. 2). Si puö osservare la formula sospensiva per quanto concerne l'approvazione, in un contesto procedurale che e comunque quello della trasmissione circolare attuata similmente nella Provincia del Friuli. E noto come la Serenissima ritenesse gelosissima materia, sulla quale funzioni di delega erano ammesse con difficoltä, il diritto criminale. In caso di delitti eventuali funzioni di delega erano ammesse, specie nella fase istruttoria, solo neH'ambito di ca-sistiche normative estremamente dettagliate. A questa linea di fermezza faceva ri-scontro una certa disponibilitä nel riconoscere norme statutarie o civilistiche in genere e forse quanto ad atteggiamento normativo in campo civilistico si puo parlare, in senso lato, di uno jus gentium Venetorum. Alia luce dei riscontri in corso sembra prospettarsi un quadro normativo nel quale erano inamovibli non solo le norme di diritto criminale, ma anche le norme di diritto pubblico riguardanti determinate procedure, e segnata-mente la procedura di dijfusione circolare del dettato normativo tesa a ottenere sul ter-ritorio la pubblicitä e conseguente entrata in vigore della norma in una continua pro-gressione territoriale. La procedura infatti, quando si pone come funzionale alia pos-sibilitä che una norma sia conosciuta dai sudditi e quindi rispettata, assume valore sostanziale. Infatti solo dal momento della completa attuazione della procedura di pubblicazione e dato pretendere da parte di uno stato, di qualsiasi stato, l'adeguamento obbligatorio dei comportamenti. In tale quadro si pone l'importanza data alle forme di diffusione e pubblicitä dei proclami veneziani e delle terminazioni fascicolate a stampa fra XVII e XVIII secolo, queste infatti erano funzionali all'attuazione di decisioni politiche in senso stretto ma anche amministrative, economico - commerciali, fiscali, sanitarie. Ne rimaneva investita pure l'amministrazione della giustizia con l'emanazione e con la pubblicazione delle sentenze che venivano pubblicate nella forma del proclama - bando. Infine attraverso una serie di proclami riguardanti quello che e definite il Raffaele GIANESINI: FORME DI DIFFUSIONE E PUBBLICITÄ DEI PROCLAMI VENEZIANI ..., 415-432 "Pacifico e quieto vivere" troviamo laproclamazione di norme del tutto eterogenee, che •vanno da precetti di carattere religioso, morale a quelli di buon comportamento a disposizioni riguardanti l'ordine pubblico, non mancando il consueto atteggiamento normativo teso alia prevenzione ed alia deterrenza nell'ammonimento a non commettere reati. Ne rimane in qualche modo disegnato e destinato alia circolazione una sorta di modello ideale e politico, inesistente nella sua completa probitä, di civ is proprio della dottrina di diritto veneto ma probabilmente mutuato dal modello di scuola romanistica repubblicana del civis Romanus. Ciö che si pone all'attenzione sia per l'area Veneto Friulana che per lTstria e il fondamentale rapporto fra divesitä di livelli giurisdizionali e amministrativi esistenti nei rapporti fra centro e forze locali. Ciö va di pari passo con la constatazione che, almeno sul piano normativo, accanto alla struttura gerarchica preposta a collegare il centro con la periferia concorressero aspetti procedurali forti ed una prassi che era ge-loso strumento di lavoro, ma anche di potere, dei rettorati e delle rispettive cancellerie. Nel corso degli studi che sto conducendo, principalmente presso la Biblioteca Civica di Udine, e stata in particolare l'analisi deWiter formativo del proclama di emissione luogoteneziale nella Provincia veneta del Friuli a dare le maggiori notizie circa le procedure. Nasce dall'analisi una serie di sei casi principali di emissione, due dei quali parzialmente assimilabili. Quale esempio piü semplice possiamo prendere il foglio in cui l'autorita emittente e unica e monocratica essendovi di conseguenza coincidenza fra l'organo estensore del testo e l'organo che lo pubblica. Dobbiamo ancora presupporre (in assenza di specifiche in altri casi presenti) una "contestualitä" fra la redazione e la pubblicazione. E ulteriore elemento di "linearitä" il fatto che il luogo di stampa e di pubblicazione coincidano, di modo che lo stampatore e unico nell'area dell'imputazione di responsabilitä. L'insieme armonico di tali dati e degno di menzione perche non e per nulla scontato poterli trovare in tale sequenza in innumerevoli altri pubblicati, che esaminermo fra breve, che sono soggetti a ristampa, e che trovano la loro piü evidente ma anche unica somiglianza nel testo. E in parte assimilabile al caso appena visto quello nel quale il pubblicato si presenti come espressione della congiunta volontä di due autoritä istituzionali. Ciö avviene ad esempio quando il luogotenente e i deputati della cittä di Udine emettono assieme, in regime di concorso normativo, un proclama. II caso e documentato fra innumerevoli altri in un foglio datato 1741 dal titolo: "Proclama Per Ii Scolari delle pubbliche Scuole" (BCU. F. Proclami PGV, 335). Traiamo qui, sin dall'introduzione, il dato che interessa. Recita infatti il testo: "Attento sempre il zelo commendabile dell'lllustris-simo, ed Eccellentissimo Signor Luogotenente, e degl'Illustrissimi Signori Deputati di questa Cittä...". Come vediamo la dignitä delle due autoritä emittenti e posta sullo stesso piano. Inoltre la formale e congiunta emissione risulta pure, e forse piü effica-cemente, da quello che definiamo il "dispositivo". In esso si usa una formula sempre simile, che nel caso in esame recita: "...fanno percio I'Eccellenza Sua, e le Signorie Raffaele GIANESINI: FORME DI DIFFUSIONE E PUBBLICITÄ DEI PROCLAMI VENEZIANI .... 415-432 low Illustrissime col presente Proclama pubblicamente intendere, e sapere...". La necessitä di cercare, al fine di poter individuare la tipologia dell'atto, gli elementi descritti nelle varie parti del testo, deriva dal fatto che in questi casi l'intestazione di solito non reca la menzione dell'emittente, ed ancora dal fatto che questi non figura nemmeno nelle sottoscrizioni essendovi, di norma, solo la menzione del cancelliere. Pero, nonostante l'individuazione dei requisiti identificativi del proclama non sia cosi immediata, anche questo tipo di pubblicato ha una sostanziale linearitä di forma, data principalmente dal fatto che Memento volitivo, ancorche espressione congiunta di due autorita istituzionali, e unico. Apparentemente simile al tipo di proclama appena menzionato e quello in cui il luogotenente pubblica della parti adottate in seno al Parlamente della Patria del Friuli. In questo caso l'attivita luogotenenziale non concorre alia produzione normativa, cosi come avviene nel caso della congiunta pubblicazione di atti assieme ai parlamentari appena vista, ma restando le rispettive competenze "separate", il luogotenente si limita a pubblicare. Tale attivitä pud riguardare una parte adottata anche decine d'anni prima. Stante una struttura generale del proclama fatta di una sorta di preambolo, testo, date ecc. una peculiaritä si trova nella parte conclusiva dove, al posto della sottoscrizione del cancelliere pretorio, e annotate un trafiletto che puö essere del tipo: "Tratta dai Volumi esistenti nella Cancelleria della Patria. Andrea Asquini Cancelliere della Patria II dato si e rivelato costante ed evidenzia, oltre alia procedura in se, come sia preminente, ai fini della competenza cancel-leresca, l'estrazione dell'atto da una cancelleria invece che dall'altra; il cancelliere doveva infatti garantire, in questa sede, sostanzialmente due cose: l'esistenza dell'atto e la sua esatta conformitä in sede di ristampa. Le caratteristiche lineari degli aspetti sia redazionali che procedurah dei proclami di emissione luogotenenziale appena considerati talvolta non sono presenti. Cio avviene perche il pubblicato si presenta, pur essendo un unico atto, diviso in due parti: la prima di competenza luogotenenziale, mentre la seconda contiene la ristampa di un atto emesso da un altro organo; quest'ultimo puö essere uno dei vari consigli o magistrature veneziane.8 7 In merito ai rapporti esistenti fra la cancelleria del luogotenente e la cancelleria della Patria del Friuli riferisce il Leicht. Questi annota che, al primo insediarsi del Govemo Veneto in Friuli, le funzioni di cancelliere del parlamento erano svolte dal cancelliere del luogotenente, essendo ciö riscontrato da una gratifica concessa per aver contribuito alia correzione delle costituzioni friulane. Ma molto presto, giä nel 1475 "l'assemblea procedette alia nomina d'un proprio segretario: il cancelliere della patria, ufficio che ebbe carattere permanente e durö sino alia fine del parlamento cioe sino ai primissimi anni dell'800" (Leicht, 1948, 23). 8 Talvolta la ristampa e introdotta esplicitamente; cosi e in un foglio, emesso nel 1737 del Luogotenente Pietro Grimani, il quale pubblicando una "Terminazione 10. Settembre 1736" dei "Signori Proveditori, ed Agionti sopra denari" introduce la parte dispositiva usando la formula: "Segue la Terminazione" (BCU. F. Proclami PGV, 305). Raffaele GIANESIN1: FORME DI DIFFUSIONE E PUBBLICITÄ DEI PROCLAMI VENEZIANI415-432 Territorio della diocesi di Capodistria al tempo della Repubblica Veneta (incisione originale nella Corografia ecclesiastica di Naldini, Venezia 1700). Ozemlje koprske škofije v času Beneške republike (originalna gravura v P. Naldini, Corografia ecclesiastica, Venezia 1700). Raffaele GIANESINI: FORME DI DIFFUSIONE E PUBBLICITÄ DEI PROCLAMI VENEZIANI ..., 415-432 Si tratta di un tipo di pubblicato molto diffuso,9 potremmo definirlo come una delle espressioni tipiche dell'autorita del luogotenente; nella prima parte troviamo sunteggiate situazioni di fatto, necessitä e circostanze che, neH'insieme, rappresentano le ragioni di merito per le quali si ritiene opportuno pubblicare una certa normativa. E qui, in questa parte prolusiva, che il luogotenente ordina la ristampa e pubblicazione di una norma che e espressione di altra autoritä, a lui superiore; la norma come anticipate e di solito giä andata in pubblicazione a Venezia.10 E a questo punto importante evidenziare come quella che viene definita "ristampa" in effetti dia luogo all'esistenza di un nuovo atto, la cui assimilabilitä al precedente e da vedersi, sotto il profilo formale, principalmente, e come visto, nella corrispondenza del testo. Anche in merito all'esatta corrispondenza dei testi e meglio essere prudenti, perche talvolta vengono aggiunte delle parti, anche minime, che li differenziano e quindi un esame di sovrapposizione delle copie su tavola luminosa e sempre consigliabile; in questo tipo di emissione sono inoltre diversi i destinatari della norma, i termini di pubblicazione e di decorrenza. E infine del tutto autonoma l'attivitä di ristampa, svolta presso la stamperia camerale di Udine che nel periodo considerate e quasi sempre quella dei fratelli Gallici alia Fontana. Terminate il "preambolo" troviamo la sottoscrizione del luogotenente, 1'in-dicazione del luogo e data dell'ordine di pubblicazione e la sottoscrizione del can-celliere della luogotenenza o, piü raramente, del notaio con funzioni di cancel-liere.11 Segue solo a questo punto il testo. 9 (BCU. F. Proclami PGV, 10, 15, 18, 41, 44, 60, 63, 68, 70, 71, 122, 167, 174, 176, 180, 181, 198, 199, 216, 268, 305, 336, 338, 422, 438, 347, 364, 368, 370, 381, 426, 441, 454, 469, 474, 487, 492, 493, 503, 509, 510, 511, 513, 514, 574, 575, 582). 10 Nell'ambito del materiale posseduto dalla BCU si trovano in gran numero ristampe e pubblicazioni di Parti prese nel Consiglio dei Pregadi (BCU. F. Proclami, PGV, 18, 44, 70, 167, 176, 180, 181, 198, 199, 216, 268, 336, 422, 438). Meno frequenti sono le ristampe e pubblicazioni di atti emessi da altre autoritä, ad es. Parti Prese del Consiglio dei Dieci (BCU. F. Proclami PGV, 15, 41, 199). Ulteriori cambiamenti nella "forma redazionale" del proclama di emissione luogoteneziale si notano verso la fine del Settecento e riguardano sempre i proclami ristampati ed emessi in seguito a disposizioni provenienti da Venezia. Nel periodo indicato notiamo che quella parte del proclama di competenza del luogotenente, che fino agli anni intorno al 1770 si pesenta nella parte alta del foglio e prima del testo, cosi come sopra descritta, si trova invece stampata in fondo. Uno degli esempi e dato da un proclama emesso dal luogotenente Zuanne Barbaro, riproposto nel 1782 dal successore Carlo Antonio Donä (cfr. BCU. F. Proclami PGV, 927). Nella parte bassa del proclama, in caratteri corsivi, permanendo quindi anche la solita differenziazione tipografica a distinguere i due momenti, e contenuta la notizia dell'ordine di ristampa e relativa sottoscrizione. Troviamo uno stile analogo nei proclami andati in pubblicazione durante il mandato del luogotenente Redetti (BCU. F. Proclami PGV, 1122 e 1123) e in quelli sottoscritti dal luogotenente Francesco Rota V (BCU. F. Proclami PGV, 1137, 1152). 11 In alcune edizioni questa sorta di separazione, fra le due parti del proclama, non e resa solo dai caratteri (dal corpo piü grande) dei "titoli" o dalle spaziature, ma pure da una linea a tratteggio che "chiude", nella parte alta del foglio, l'ordine di ristampa e pubblicazione del luogotenente (BCU. F. Proclami PGV, 15). Per un caso analogo (cfr. BCU. F. Proclami PGV, 18) ove il Luogotenente Raffaele GIANESINI: FORME DI DIFFUSIONE E PUBBLICITÄ DEI PROCLAMI VENEZIANI..., 415-432 Quanto all'azione normativa del luogotenente, essa e dovuta, ed il concetto di "atto dovuto" trova un testuale riscontro nelle stesse terminologie dei proclami ove ricorrono espressioni del tipo: "Essecutione dovuta, e rassegnata alii commandi Sovrani espressi in Ducali 12. istante" (BCU. F. Proclami PGV, 18), oppure: "Comandata [al luogotenente] daU'Eccellentissimo Signor Savio all'ordinanze la ristampa, e publicatione del seguente Proclama".12 Fra gli innumerevoli casi di questo tipo13 si puö menzionare una emissione del luogotenente Giust'Antonio Erizzo, che nel 1721 ordina la ristampa di una Parte Presa nel Consiglio dei Pregadi (BCU. F. Proclami PGV, 176). In questo proclama la struttura stratificata del pubblicato si trova evidenziata nella parte finale infatti, poiche la Parte Presa e stata interamente ristampata ad Udine, essa riporta anche 1'originaria scritta: "Adi 9 Ottobre 1721 Publicata sopra le scale di S. Marco, e Rialto". Ulteriormente, nella parte bassa del pubblicato, leggiamo che stam-patori sono appunto i Gallici di Udine. I dati, nonostante l'apparente "discordanza" fra luogo di pubblicazione e di stampa, sono coerenti se consideriamo che le attivitä descritte si riferiscono a momenti diversi. Va tenuto ulteriormente presente che l'atto, originariamente emesso a Venezia, e destinato alia diramazione nella Provincia del Friuli, in sede di ristampa e pubblicazione ad Udine veniva integralmente riportato completo non solo del testo ma anche dell'originaria intestazione. Ciö spiega perche in un paio di casi sia stato possibile riscontrare una sorta di "scorciatoia" che portö gli addetti della cancelleria udinese ad incollare, sul proclama emesso a Venezia, la parte riguardante la successiva pubblicazione a Udine. E ciö rende in senso quasi "fisico" il concetto che i contemporanei avevano di una stratificazione normativa, propria dell'itrer che portava al perfezionamento del proclama emesso dal luogotenente. Le procedure descritte in altri casi sono confermate in modo ancor piü esplicito, sempre nella parte finale del proclama, in una formula (piü che ricorrente) del tipo: Adi 29. Novembre 1712 Publicato sopra le scale di S. Marco, & di Rialto -Ristampato in Udine, per li Gallici alia Fontana (BCU. F. Proclami PGV, 98). Antonio Giustinian "ordina la publicatione" di una "Parte presa nell'Eccell.mo Conseglio di Pregadi. Adi 12. Febraro 1698. In materia dell'impositione d'un Campadego universale, overo Taglio il piü, cosi in questa Cittä, come netto Stato della Terra Ferma". In luogo del tratteggio talvolta appare una vera e propria linea di separazione (BCU. F. Proclami PGV, 60). 12 Si tratta della pubblicazione, ordinata dal Luogotenente Polo Donado, di un proclama intitolato: "II Serenissimo Prencipe fa saper, Et e per Ordine dell'Illustriss. & Eccellentiss. Sig. Girolamo Correr Savio di Terra Ferma all'Ordinanze". L'atto venne stampato dai Gallici di Udine ed andö in pubblicazione il 5 ottobre 1707 (BCU. F. Proclami PGV, 63). 13 BCU. F. Proclami PGV, 15, 18, 41, 44, 60, 63, 70, 71, 122, 167, 176, 180, 181, 198, 199, 216, 268, 305, 336, 422, 438. Raffaeie GIANESINI: FORME DI DIFFUSIONE E PUBBLICITÄ DEI PROCLAMI VENEZIANI ..., 415-432 Appare comunque piü appropriata un'altra dicitura che, lasciando a se la notizia di pubblicazione (che d'altronde appartiene all'aspetto amministrativo dell'atto), nel luogo dello stampatore, e cioe al di sotto della riga continua che definisce la fine del proclama, indica la stampa e Venezia e la ristampa ad Udine nella veste tipografica: Stampato per li Figliuoli del qu: Z. Antonio Pinelli Starnpatori Ducali- Ristampato in Udine per Ii Gallici alia Fontana Starnpatori Camerali (BCU. F. Proclami PGV, 393), in questo caso la maggior chiarezza di lettura nasce dal fatto che in un'unica area, ben defmita, appaiono i soli dati relativi agli starnpatori. Un terzo modo di procedere rappresenta una sorta di sintesi fra i due appena visti (BCU. F. Proclami PGV, 195), ed e sicuramente il piü completo, contenendo in primis la notizia dell'originaria pubblicazione a Venezia, di seguito la notizia della successiva pubblicazione anche ad Udine. Da ultimo appare la dicitura relativa alla duplice stampa prima a Venezia e poi a Udine: Adi 13 Maggio 1722. Publicato sopra le scale di S. Marco, e Rialto - Udine li 19. Maggio 1722 fu publicato il Sudeto alle scale del Palazzo di questa Cittä & affisso alia Logia previo Suono di Tromba per me Cesare Fabricio Publico Trombeta in concorso dipopolo — Stampato per li Pinelli, & in Udine Per Ii Galllici alla Fontana. Un quarto modo di procedere e veramente sintetico, e riguarda i proclami di autonoma sottoscrizione luogotenenziale (quindi emessi, stampati e pubblicati ad Udine). In questo caso, se non e presente l'esplicita notizia di pubblicazione, troviamo, accanto al nome del luogo di stampa e dello stampatore una data: In Udine, Per lo Schiratti. 1701 (BCU. F. Proclami PGV, 28). Tale data, non essendoci altri elementi di riscontro, e da ritenersi non solo quella di stampa, ma anche quella piü prossima alia data di pubblicazione. Ciö si puö ritenere perche dall'esperienza di innumerevoli altri casi deduco che, alla stampa, seguiva in tempi brevi la pubblicazione del proclama. L'insieme degli aspetti considerati non ha solo un valore formale perche, come anticipate, dalla trasmissione e pubblicazione dei proclami sorgeva l'obbligo di adeguamento per i sudditi. A tal proposito si rammeneta quanto detto in merito alle annotazioni attergate che recitano: "ricevuto il ..." oppure "ricevuti il ..." (BCU. F. Proclami PGV, 83, 131, 135, 136, 157, 158). La nota, posta dalla cancelleria sub-alterna, e defmibile modernamente come quella della decorrenza dei termini per Ventrata in vigore del dispositivo nel luogo di ricevimento. II ricevimento stesso era attestato da lettere di riscontro all'indirizzo della cancelleria maggiore. In merito a quelle che erano le procedure adottate in sede di ristampa, ad Udine, di proclami che riproducono materiale giä impresso originariamente a Venezia, ci viene in aiuto indirettamente ma in modo prezioso una terminazione del Magistrate sopra Denari, pubblicata nel 1737. L'argomento riguarda la definizione di una disputa legale sorta per l'attribuzione della qualifica di stampatore camerale di Udine ma, per quanto qui direttamente interessa, nella parte finale il Magistrate sopra Denari, ampliando i termini del- Raffaele GIANESINI: FORME DI DIFFUSIONE E PUBBLICITÄ DEI PROCLAMI VENEZIANI ..., 415-432 l'argomento, introduce una reprimenda a carico degli stampatori ducali veneziani Pinelli. Agli stessi viene ingiunto di rispettare le procedure previste nei rapporti con le stampede della Terra ferma. Tali procedure sono di seguito menzionate tramite citazione di un decreto senatorio del 26 marzo 1733. Esse prevedono che: "[...] a divertimento di altro disordine rovinoso alle Stamperie della Terra Ferma per tutte quelle stampe che occorressero distribuirsi nella Terra Ferma [...J debbano perd spedirsi alle Camere una copia autentica per esser impresso, e stampata dalle Stamperie Camerali di quelle Cittä, e luoghi dove occorressero distribuirsi [■■■]"■ Ciö conferma, oltre le pur esplicite sottoscrizioni cancelleresche presenti nei proclami in forma di quaderno fascicolato, come 1'originaria stampa del singolo proclama da Venezia circolasse, in copia autentica14 nella Terra ferma, per essere riprodotta e pubblicata. Traiamo ancora la notizia, suffragata anche dalla struttura di proclami emessi in altre cittä della Terra ferma, che la procedura valida per il Luogotenente udinese era quella normalmente seguita per la diramazione territoriale di proclami in senso stretto, ma anche di tarijfe, decreti, terminazioni, diffide ecc. Nel periodo considerate, i casi di duplice indicazione dello stampatore, che derivavano dalla procedura sopra descritta, sono innumerevoli, e non riguardano solo i rapporti fra Udine e Venezia. Vedasi ad es. la dicitura: "Venezia per Z. Antonio & Almorö Pinelli - Bergamo: per li Fratelli Rossi Stampatori Camerali" (BCU. F. Proclami PGV, 279). Oppure la dicitura "Rovigo: per il Bisuccio Stampator Camerale -Vicenza: per Tommaso Lavezari Stampator Ducale" (BCU. F. Proclami PGV, 158). Fra l'analogo materiale esaminato presso ГArchivio Regionale di Capodistria si riscontra la presenza degli stampatori ducali Pinelli annotata nella forma ricorrente che riporta anche la ragione sociale "Per li Figliuoli del Qu. Z. Antonio Pinelli Stampatori Ducali" talvolta unita, essendo ciö valido solo per le terminazioni fascicolate a stampa, alia traduzione bilingue nella forma: "Per li Figliuoli del Qu. Z. Antonio Pinelli Stampatori Ducali - Po Sinovim Pokojnoga Ivana Antuna Pinelli Utjesctenikom Duxdovim" (PAK. PA, b. 5). 14 Nei primi decenni del '600 troviamo, nella funzione di conferire autenticitä all'atto, l'attivita dei notai addetti alia cancelleria. Ciö risulta ad es. in una raccolta di Parti Decreti ed Ordini del 1633 (vi appaiono pure normative risalenti al '500, ampliandosi cosi le possibilitä di valutazione). In tale raccolta i notai scrivono in calce al provvedimento formule del tipo: "Nicolaus Varmo Not. Cac. Vtini fideliter extraxit, & sigillavit, &c.", oppure altra: "Pomponius Ruffus Not. Cancell. Praet. extraxit, & sigillavit", oppure altra ancora: "Ex libro Ducali QQ. Cancelleriae Praetoriae Utini Decius ä Decio eiusdem Cancelleriae Notarius extraxit, & sigillavit". Talvolta l'attivita dei notai professionali e pretori si svolge congiuntamente trovandosi annotate: "Iulius Politianus Ordinarius Cane. Utini descripsit, & sigillavit, &c. Ego Federicus Buiattus Not. Colleg. Utini ex alio Authentico describi feci meq'; in fiIdem subscripsi, &c." (Parti, 1633, 8, 68, 52, 138; Parti, 1625, 31). Raffaele GIANESINI: FORME DI DIFFUSIONE E PUBBLICITÄ DEI PROCLAMI VENEZIANI..., 415-432 Casi di ristampe e pubblicazioni di proclami si riscontrano anche nell'ambito della massima cancelleria, quando il Doge ordina la ristampa e pubblicazione di una normativa emessa da un suo "illustre precessore" sottoscrivendo nuovamente (sopra la sottoscrizione della propria cancelleria). Lo schema illustrate sembra quindi proporsi come tipico del periodo valendo la pena di valutare come a volte si parli in sede di ristampa e pubblicazione di rinnovazione dell'atto o piü raramente di replica.15 Ma anche in questo caso, pur trovandoci davanti ad un istituto con proprie peculiaritä, la sola esistanza delYaliquid novi sarebbe sufficiente a connotare l'atto come autonomo. L'impressione che si ricava dall'esame testuale sembra accentuare tale aspetto di autonoma emissione essendo ciö forse ricollegabile a motivi di prestigio personale che si manifestano secondo uno stile tipico, rispettoso delle qualifiche e titoli del "precessore", essendo in altrettanta evidenza, anche tipografica, che esiste un nuovo ordine di emissione. In alcuni casi la stratificazione normativa di cui si compone il pubblicato richiede un'ulteriore attenzione, e ciö per via di alcuni nuovi elementi che subentrano in presenza di reiterati ordini di pubblicazione. II caso e documentato (ma si tratta solo di un esempio) in un foglio che nell'intestazione reca la data del 1744; sottoscrive il luogotenente Tommaso Michiel. Nell'atto, secondo la procedura appena vista il luogotenente ordina la pubblicazione di un proclama in precedenza giä emanate dalla "Deputazione alia Regolazion al Commerzo" (BCU. F. Proclami PGV, 364). Sempre nella parte iniziale si specifica che l'emissione e ordinata dal "Signor Paolo Querini Inquisitor in T. F.". Come risulta dallo stesso foglio l'anno seguente il medesimo inquisitore ordina, per la seconda volta, una ristampa. A questo punto e stante la procedura in essere, che contempla il continuo collegamento delle normative presupposte, troviamo in un unico foglio prima la prolusione luogotenenziale, di seguito una seconda parte relativa alia ristampa del proclama e da ultimo una terza parte che reitera l'ordine di ristampa dell'Inquisitore. 15 E questo un esempio di ulteriore cambiamento nello stile redazionale del proclama oggetto di ristampa. Esso si incontra nel caso di reiterata emissione nel corso del mandato di uno stesso luogotenente. I casi non sono molto ricorrenti, infatti di norma i luogotenenti jistampano e pubblicano proclami giä emessi da quello che e normalmente definite un "Illustre precessore", cioe un altro luogotenente, e ciö e senza dubbio da mettersi in relazione alia breve durata del mandato luogotenenziale. Egualmente il Luogotenente Giulio Corner, nell'anno 1774, dispone la pubblicazione di un proclama di argomento fiscale giä andato in pubblicazione sotto il proprio stesso mandato. Non sappiamo a distanza di quanto tempo (dovremmo dire di quanti mesi) avvenisse la successiva pubblicazione poiche non vi sono estremi cronologici precisi, ma il dato relativo alia successiva emissione e riscontrabile, ed e questo il cambiamento di cui si diceva, nella parola "Replicata" che si trova fuori dal testo nella parte alta a sn. del foglio (BCU. F. Proclami PGV, 752). Raffaele GIANESINI: FORME DI DIFFUSIONE E PUBBLICITÄ DEI PROCLAMI VENEZIANI..., 415-432 In effetti la composizione anche tipografica del foglio presenta tre distinti atti completi di tutti gli elementi: dal titolo, alle sottoscrizioni, alia menzione delle approvazioni ricevute nel corso d&Witer amministrativo. Dobbiamo pertanto ritenere che, in presenza di reiterati ordini di pubblicazione, uno dei modi con i quali procedeva la cancelleria luogotenenziale fosse quello di stampare, in sequenza, gli atti fra loro correlati, cosi come stavano, aggiungendo meramente data e luogo dell'ultima pubblicazione. Tale data e necessariamente l'ultima in ordine cronologico, ed e da essa, cioe dal fondo del pubblicato che puo prendere le mosse la ricostruzione delY"iter formativo" e possono altresi assumere coerenza reciproca gli atti che altrimenti appaiono "isolati" nel proclama. Un ultimo caso che va considerato accanto ai precedenti e quello che vede la ristampa e pubblicazione di proclami neH'ambito della cancelleria luogotenenziale. Sono questi i casi nei quali il luogotenente, ordina la ristampa e pubblicazione di un atto emesso in passato da un suo pari: un altro luogotenente. I fogli che vengono ristampati appartengono quindi giä alia cancelleria udinese. Nonostante ciö non sembra che i luogotenenti potessero (almeno di regola) ordinäre ristampe e pubblicazioni in piena autonomia decisionale. La considerazione prende le mosse, oltre che da valutazioni di carattere generale vertenti sullo stretto controllo subito in modo continuativo dal luogotenente, da un pubblicato che il luogotenente Polo Donado emette nel 1708 (BCU. F. Proclami PGV, 60);16 tale foglio contiene la ristampa di una terminazione "deH'Eccellentissimo Sig. Andrea Memmo Luogotenente Precesore" risalente solo ad alcuni mesi prima: il Donado infatti subentro direttamente nella carica al Memmo. Nel foglio sin dall'inizio la procedura e spiegata in esteso: "Essequendo I'lllustris-simo, & Eccellentissimo Signor Polo Donado, Per la Serenissima Repubblica di Venetia, & c. Luogotenente Generale della P atria del Friuli, le Ducali delVEccellentissimo Senato 6. Giugno corrente, che confermano la terminazione del-VEccellentissimo Sig. Andrea Memmo Luogotenente Precessore...". Alia luce di ciö, in particolare della menzione della "conferma" senatoria, si puo concludere che, persino quando gli atti erano stati prodotti neH'ambito della propria cancelleria, i luogotenenti non ne avessero la libera disponibilitä ai fini della pubblicazione, dipendendo ogni successiva attivitä dalle disposizioni senatoriali. E possiamo pure leggere in ciö uno degli aspetti di quella capillare attivitä di controllo burocratico-amministrativo, che la Serenissima esercitö facendone strumento del proprio potere politico e potendosi individuare proprio nella normativa e nella prassi riguardante le modalitä di diramazione della norma una materia guardata con speciale attenzione e con una sostanziale tendenza all'uniformitä. 16 Posseduto in 4 copie. Raffaele GIANESINI: FORME DI DIFFUSIONE E PUBBLICITÄ DEI PROCLAMI VENEZIANI ..., 415-432 Ringrazio il dr. Darko Darovec del Centra di Ricerche Scientifiche della Repubblica di Slovenia - Znanstveno Raziskovalno Središče Republike Slovenije, la dr.ssa Maruša Zagradnik e la dr.ssa Zdenka Bonin rispettivamente direttrice ed archivista dell'Archivio Regionale di Capodistria, Archivio di Pirano - Pokrajinski Arhiv Koper, Arhiv Piran. OBLIKE RAZŠIRJANJA BENEŠKIH RAZGLASOV IN TISKANIH ODLOKOV TER NJIHOVO OBJAVLJANJE MED 17. IN 18. STOLETJEM; ANALOGIJE IN PRIMERJAVE MED POSTOPKI V VELJAVI NA OBMOČJU BENEŠKO-FURLANSKE TERRAEERME IN ISTRE Raffaele GIANESINI Knjižnica V. Joppi v Vidmu, IT-33100 Udine, P.zza Marconi 8 POVZETEK Avtor prispevka izhaja iz ugotovitve, da je ena izmed najbolj uveljavljenih oblik objavljanja norm kazenskega in civilnega prava (sodb, tarif cenovnih mej, odlokov, uredb, priporočil in pojasnil) potekala preko tiskanega gradiva, katerega so razobe-šali in javno brali. To gradivo je sama beneška sodna uprava imenovala s skupnim nazivom razglasi. Od prve in uradne objave dalje je bilo treba zagotavljati splošno poznavanje dispozitivov. Viri namreč poročajo o stalnem uveljavljanju "krožnega obveščanja", "trasmissione circolare", oziroma razširjanja normativnih izrekov po teritoriju, ki je tedaj imelo posebno upravno (toda ne le upravno) razčlenjenost znotraj beneških dominijev, in sicer na osnovi tedaj obstoječih enot na posameznih območjih in rektoratih, katere bi splošno lahko označili kot upravno-teritorialne enote. V furlanski regiji so razglasom, prejetih iz Benetk, priložili dopis, v katerem so lokalnim oblastem naročali, da je razglas treba ponovno natisniti in objaviti v posameznih sodnih okoliših. Iz raziskave na osnovi aktov iz Fondo del Co. Enrico del Torso v Mestni knjižnici v Vidmu izhaja, da so se podobni mehanizmi uveljavili tudi v drugih mestih Terraferme, kot npr. v Vicenzi ali v Bergamu. Pri obravnavi razglasov, ki se nahajajo v Pokrajinskem arhivu Koper - Arhiv Piran, pa zasledimo še eno homogenost sodno-upravnih adnotacij, na osnovi katerih lahko sklepamo, da so se postopki razširjanja dejansko ujemali tudi v istrski regiji; glede načina objavljanja so sodno-upravne adnotacije v istrski regiji v svoji vsebini skorajda istovetne s tistimi s Terraferme. Raffaele GIANESINI: FORME DI DIFFUSIONE E PUBBLICITÄ DEI PROCLAMI VENEZIANI ..., 415-432 Razlikujejo se le po formalni plati, kjer predvidevajo, ali naj izklicevalec uporablja boben ali trobento. Skladnost kriterijev glede poročanja, objavljanja in arhiviranja zasledimo tudi pri objavljanju opominov, odredb, ukazov, odlokov in razglasov v broširani izdaji. Tudi v tem primeru so bile za raziskavo uporabne sodno-upravne ad-notacije, s katerimi so na ovitku navedene opombe glede sprejema, objave in arhiviranja po predmetu. Toda najpomembnejši podatek, ki poroča o enotnosti procedure razširjanja norm (z namenom, da bi postale obvezujoče) tako na ozemlju beneško-jurlanske Terraferme kot v Istri, zasledimo v tiskanih odlokih v broširani izdaji v Mestni knjižnici V. Joppi v Vidmu in v zgoraj navedenem Pokrajinskem arhivu Koper-Arhiv Piran, ki so objavljeni v italijanskem jeziku in v izvirnem besedilu v stari hrvaščini. Upoštevajoč splošno nepripravljenost Beneške republike za tem, da bi omogočila normativno avtonomijo v kazenskem pravu (predmet, na katerega je bila izredno ljubosumna), se avtor v zaključku sprašuje, ali si ni morda beneška vlada prisvajala kot svojo ekskluzivno pristojnost tudi normativo javnega prava s področja posameznih postopkov. Predvsem so tu mišljeni postopki, ki se nanašajo na "krožno obveščanje" normativnih izrekov z namenom, da se norme na ozemlju Beneške republike objavi in da torej stopijo v veljavo. Od tod izvira koncept jus gentium Veneto rum, pojmovan kot korpus norm materialnega in formalnega prava, ki sicer ni enotno "uzakonjen ", a je kljub temu z znanstevenim pristopom razpoznaven. Ključne besede: Beneška republika, Istra, pravna zgodovina, pravni akti, 17.-18. stoletje FONTI E BIBLIOGRAFIA BCU. ACU - Biblioteca Civica di Udine (BCU). Archivum Civitatis Utini (ACU), Annalium. BCU. F.d.T. - Fondo co. E. del Torso (F.d.T.), misc. 28.17. BCU. F. Proclami PGV - Fondo Proclami Periodo Governo Veneto (F. Proclami PGV). PAK. PA - Archivio Regionale di Capodistria (PAK). Archivio di Pirano (PA), Fondo Stampati. Baidissera Zettele (1648): Istrutione, & Prattica Criminale, Vtilissima si alli Avocati, Come alli Cancellieri, & altri; Et serve anco in alcuni particolari Civili, & circa le diffese de Rei. Si descrive le Lodi di Venezia, & della Nobiliss. Casa Moceniga. Et prerogative della Dilettevole Cittä di Muran, & altro. Di Baldissera Zettele, Avocato nel Foro Veneto. All'Illustriss. & Eccellentiss. Sig. Carlo Con-tarini, fü de qu. Domenico. Venetia, Appresso Gio: Antonio Giuliani con licentia de' Superiori, & Privilegio. Raffaele GIANESINI: FORME DI DIFFUSIONE E PUBBLICITÄ DEI PROCLAMI VENEZIANI..., 415-432 Gianesini, R. (2000): I Proclami Veneziani della Biblioteca Civica V. Joppi, evoluzione delle procedure di pubblicazione - i formulari per la compilazione delle fedi, vol. II. Firenze, L. S. Olschki. Leicht, P. S. (1948): II Parlamente) Friulano nel primo secolo della Dominazione Veneziana. Rivista di Storia del Diritto Italiano, Vol. XXI. Milano, Giuffre. Parti (1625).: Parti, Decreti, Ordini, et Terminationi A beneficio della Contadinanza della Patria del Friuli con Г Indice ä suoi luoghi, con licenza de' Superiori. Udine. Parti (1633): Parti, Decreti Ducali, Ordini, & Regolationi Concernenti il Beneficio, & il buon governo de la Contadinanza de la Patria del Friuli, Aggiuntevi in questa Seconda Impressione altre Parti, & Ordini. Con un'Indice copioso, & facile per trovare le materie inserite. Udine, Nicolo Schiratti. Zanardi, Z. (1996): Bononia Manifesta, catalogo dei Bandi, editti, costituzioni e provvedimenti diversi, stampati nel XVI secolo per Bologna e il suo territorio. Firenze, L. S. Olschki. prejeto: 2001-11-20 UDK 026.07:261.6(497.4-14)" 17/19 ZGODOVINSKI PODATKI O KOPRSKIH SAMOSTANSKIH KNJIŽNICAH Ivan MARKOVIĆ Osrednja knjižnica Srečka Vilharja Koper, SI-6000 Koper Capodistria, Trg Brolo 1 e-mail: ivan@kp.sik.si IZVLEČEK Prispevek obravnava cerkvene in samostanske knjižnice v Kopru. Najbolj bogat knjižni fond je imela knjižnica dominikanskega samostana: o njej v Kopru ni ostalo nič in celo pozabilo se je na njen obstoj. Druge zelo pomembne knjižne zbirke so bile v samostanih sv. Ane in sv. Marte. Ob koncu druge svetovne vojne so jugoslovanske oblasti nacionalizirale obe knjižnici in ju najprej premestili v Zbirni center knjižnic v Portorožu, kmalu potem, po ukinitvi Zbirnega centra, pa v Osrednjo knjižnico v Kopru. V sedemdesetih letih so del knjižnega fonda samostanov sv. Ane in sv. Marte vrnili cerkvi, drugi del pa je ostal v današnji Osrednji knjižnici S. Vilharja Koper. Ključne besede: zgodovina knjižnic, samostanske knjižnice, Koper, XVIII. - XX. stoletje HISTORICAL DATA ON THE KOPER MONASTIC LIBRARIES ABSTRACT The present contribution deals with the church and monastic libraries in Koper. The richest collection of books was kept in the library of the Koper Dominican monastery: nothing, however, has remained of it and even its existence has been totally forgotten. Other very important book collections used to be held by the monasteries of St. Anne and St. Martha. At the end of World War II, the Yugoslav authorities nationalised both libraries, transferred them to the Assembly Library Centre in Portorož, and soon moved them (after the closure of the Centre) to the Central Library in Koper. In the 70s, a part of the collections owned by the monasteries of St. Anne and St. Martha was given back to the Church, while the rest remained in the present Central Library "Srečko Vilhar" in Koper. Key words: history of libraries, monastic libraries, Koper, 18th - 20th centuries Ivan MARKOVIĆ: ZGODOVINSKI PODATKI O KOPRSKIH SAMOSTANSKIH KNJIŽNICAH, 433-452 UVOD Pričujoči prispevek obravnava knjižnice, ki so širši javnosti manj znane in pomenijo pravo zakladnico človeške misli in ustvarjalnosti, ki se je v njih nabrala skozi stoletja. Koper ni izjema. Velikemu povpraševanju po knjigah v Kopru sta poskušala ugoditi že Gian Rinal-do Carli in Girolamo Gravisi z ustanovitvijo knjižnico Accademie dei Risorti, ki je delovala od leta 1760 do leta 1806 (Markovič, 1997). Ob zaprtju Accademie (1806) so knjižnico preselili v Kolegij plemenitašev v Kopru - Collegio dei Nobili, ki je že takrat hranil bogato in dragoceno knjižno zbirko. Prav knjižnica Collegia dei Nobili je bila dolga leta ena izmed najpomembnejših koprskih knjižnic oz. vsaj do ustanovitve Mestne knjižnice Biblioteche Civiche v začetku 20. stoletja. Dokaj poznemu nastanku koprske Mestne knjižnice je torej botroval obstoj knjižnice Collegia dei Nobili in prav tako nekaterih kar velikih in pomembnih samostanskih knjižnic v Kopru: knjižnico dominikancev, knjižnico frančiškanov konven-tualcev pri cerkvi sv. Frančiška in frančiškanov observantov pri sv. Ani ter knjižnico minoritov kapucinov pri sv. Marti. DOMINIKANSKA KNJIŽNICA Zaradi svoje odprtosti in bogatega fonda je bila dominikanska knjižnica ob koncu 18. stoletja med koprskimi intelektualci znana kot skorajda prava javna knjižnica mesta Koper. Po njenih knjigah so posegali koprski učeni možje, tako duhovniki kakor laiki. Žal od te knjižnice v Kopru danes ni ostalo nič. Ostala so le pričevanja iz časa, ko je le-ta slovela kot ena izmed najstarejših in pomembnejših koprskih knjižnic. Ravnatelj italijanske Gimnazije, Giacomo Babuder, o njej piše kot o knjižnici "z največjo knjižno zbirko v Kopru, dostopno vsem" (Babuder, 1868), enako pa o njej pišejo še Domenico Venturini (Venturini, 1908), Baccio Ziliotto in Girolamo Gravisi. Za nas je še posebej pomembno pričevanje Girolama Gravisija. Kot je znano, so se leta 1806 francoske oblasti odločile, da samostan zaprejo. Odlok o ukinitvi samostana je bil dominikancem izročen 25. aprila 1806, in potem so vso notranjost kompleksa dali na dražbo. Poslopja nekdanjega samostana so nato samevala in propadala do leta 1818, ko so jih Avstrijci preuredili v zapore (Alisi, 1937). Ob zaprtju samostana je predsednik koprske Accademie dei Risorti, Girolamo Gravisi, naslovil pismo predstojniku Calafatiju, v katerem ga prosi, naj ne zapre Akademije in dominikanske knjižnice. Iz obsežnega pisma Gravisija je o domini-kamski knjižnici mogoče razbrati nekaj zanimivih podatkov: Ivan MARKOVIĆ: ZGODOVINSKI PODATKI O KOPRSKIH SAMOSTANSKIH KNJIŽNICAH, 433-452 "R. Cavaliere Prefetto Del Dipartimento dell'Istria L'Antica Accademia de' Risorti, dal di cui seno uscirono i Vergerij, i Santorij, i De Belli, i Muzij, i Fini, e i Carli, avrebbero prodotto forse un numero maggiore di uomini atti ad arrichir lo spirito umano di utili cognizioni, se fosse stata fornita di Libri, onde poter nutrire il genio de' Cittadini in un paese miseramente sprovveduto di questa necessaria merce. L'Accademia implorö piü volte degl'ajuti dal Principe che la signoreggiö sino al 1797, ma non ottenne che delle vuote promesse e degl'inutili privilegi. Un membro lontano del-l'Accademia stessa le lascio in legato i suoi Libri, ma l'Accademia consegui quelli soltanto che non piacquero per se al Commissario del Testatore; e quindi piccola e di poco uso n'e la collezione. La maggior collezione di Libri, anzi la sola di qualche importanza che ad uso pubblico v'era in questa Cittä, quella era de' P.P. di S. Domenico, alia quale accordavano que' religiosi l'accesso a tutti. Ora colla soppressione del Loro Convento, manca anche questo sussidio agli studiosi, la maggior parte poveri e lontani dalle Officine de' Libraj. E tanto piü fatale sembrarebbe e all'Accademia e alia Cittä la perdita de' Libri che nominiamo, se fosse vero che destinati fossero ad accre-scere la voluminosa biblioteca di una casa religiosa della Terra ferma, nel qual caso si accorderebbe ad una Dozzina di Regolari quella suppellettile che non possedevano, e di cui non abbisognano, in confronto di una intera popolazione che la possedeva ed il cui bisogno e indispensabile. L'intera conoscenza che Voi avete, o egregio cavaliere Prefetto, delle cose che vi abbiamo riverentemente esposte, la squisitezza del Vostro discernimento per giudicarla e la sensibilitä del Vostro Cuore per sentirla; tutto ciö c'ispirava la piü viva fiducia che farete Voi uso de' mezzi i piü idonei onde ottenere dalle Superiori Autoritä la grazia che or noi, a nome dell'Accademia e della Cittä tutta, divotamente imploriamo, cioe; che i libri che appartenevano a questo soppresso Convento di S. Domenico vengano benignamente accordati a questa Accademia per uso non solo de' suoi membri, ma di tutti i Cittadini; que' Libri stessi che da tempo im-memorabile servivan qui ad alimentäre lo spirito de' giovani, a confortar quello de' vec-chi e ad essere riguardato il luogo ove stavano collocati i libri medesimi, quasi il Tem-pio consagrato alia pubblica e privata istruzione. Grazie" (PAK, Gravisi; Flego, 1998). V imenu Akademije in Mesta Koper so se ob vznožju dopisa, ob Gravisiju, podpisali še številni koprski gospodje: Gio: Stefano Carli, Leone Urbani, Gio:Vincenzo Benini, Basilio Baseggio, Benedetto Petronio, Alessandro Gavardo segretario dell'Accademia, Stefano Castellani, Saverio Tagliaferri delle Scuole Pie, Gio.B. Marini delle Scuole Pie, Michele Benedetti medico,V. Bartolotti Zulatti, Gio: di Michiel Totto in Nicolö Baseggio. Gravisi se je med drugim zavzemal tudi za to, da bi knjižnico iz razpuščenega dominikanskega samostana prepustili koprski Akademiji in posredno vsem Koprčanom. Vendar kljub argumentom in gostobesednosti Gravisija prefekt Calafati njegovim zahtevam ni ugodil. Še več, kot smo uvodoma že omenili, zaprl je tudi Akademijo, ki je še sama morala reševati svoj knjižni fond s selitvijo v Gimnazijo, knjige domini- Ivan MARKOVIĆ: ZGODOVINSKI PODATKI O KOPRSKIH SAMOSTANSKIH KNJIŽNICAH, 433-452 kancev pa so romale v Trst v novoustanovljeno Biblioteco Civico. To se je zgodilo nekje ob koncu leta 1806 ali ob začetku naslednjega leta (Venturini, 1908, 191-192; Ziliotto, 1944, 140). Vendar vse kaže, da so s fizično selitvijo fonda v Trst čakali kar nekaj časa, in sicer najmanj do leta 1813-14 (De Franceschi, 1930, 111), ko so isto usodo doživele še druge istrske samostanske knjižnice (Poreč in Pula). Vendar v Trstu zanje ni bilo primernega prostora in zato so jih kmalu premestili v semeniško knjižnico v Gorici (Kandier, 1846, 311-312; Spessot, 1949, 1-8). Knjižnični fond razpuščenega dominikanskega samostana v Kopru je torej romal iz Trsta v Gorico leta 1819, verjetno zaradi hude krize, v kateri se je znašla Biblio-teca Civica iz Trsta po smrti (1815) njenega ustanovitelja in podpornika Giuseppeja Colettija. Od leta 1819 je ta knjižnični fond torej del knjižnega fonda Teološkega Seminarja iz Gorice skupaj s knjigami prav tako razpuščenega samostana sv. Frančiška v Kopru (Del Re, Fan, 1998,31). KNJIŽNICA MINORITOV KONVENTUALCEV O knjižnici samostana sv. Frančiška je še manj podatkov. Tudi sekundarni viri o njej molčijo in vse kaže, da ni bila tako pomembna kot knjižnica dominikancev. Danes njene ostanke prav tako hranijo v knjižnici Teološkega seminarja v Gorici, kamor so prišli najverjetneje po isti poti kot dominikanski fond, torej leta 1819 skupaj z drugimi istrskimi fondi. Knjižnica koprskih frančiškanov konventualcev pa se v strokovni literaturi omenja posredno ob razvpiti zadevi "Panfilo Castaldi". Po pričevanju patra Antonia Cargnatija (umrlega 1789) naj bi knjižnica hranila tudi dva izjemno dragocena prvotisa: Responzorije sv. Antonija (Responsorio di S. Antonio) in Molitev k svetemu mrtvaškemu prtu (Orazione alia Santa Sindone), ki naj bi ju v Kopru domnevno natisnil Panfilo Castaldi da Feltre še pred Gutenbergom. Zaradi pomanjkanja dokazov je uradno italijansko zgodovinopisje že pred stoletjem ovrglo takšno možnost. Kljub temu pa jo nekateri raziskovalci vedno znova pogrevajo in predstavljajo javnosti z novimi dokazi. Zadeva Panfilo Castaldi (La questione Panfilo Castaldi) je prišla na dan po najdbi nekega dokumenta iz 17. stoletja, ki ga je zapisal frančiškan A.Cambruzzi. Ta se je skliceval na še starejše dokumente, ki naj bi po njegovem dokazovali, da je prve tiskarske poizkuse opravil Panfilo Castaldi leta 1456, njegovo najdbo pa naj bi pozneje prezvela Fust in Guttenberg. Leta 1884 je kot bomba odjeknila novica, ki jo je posredoval koprski zgodovinar Andrea Tommasich. Tommasich naj bi med zapisi svojega strica in nekdanjega minorita Giuseppeja Tommasicha (umrlega 27. septembra 1854) našel star zapis gvardijana koprskega konventa A. M. Cargnatija (urnr- Ivan MARKOVIĆ: ZGODOVINSKI PODATKI O KOPRSKIH SAMOSTANSKIH KNJIŽNICAH, 433-452 lega 12. avgusta 1789), po katerem pričevanju naj bi v koprskem samostanu sv. Frančiška hranili dve deli (zgoraj omenjeni), ki naj bi jih bil Castaldi natisnil prav v Kopru že leta 1461. Vendar kljub vsemu iskanju omenjena prvotisa nista bila nikoli najdena. Bibliotekar Biblioteche Marciane iz Benetk in erudit C. Castellani in nato G. Fumagalli (Fumagalli: La questione di Panfilo Castaldi, Milano 1891) sta pozneje dokončno spodbila domnevo, po kateri naj bi bil Castaldi izumitelj tiska, še več, odvzeli so mu tudi primat prvega italijanskega tiskarja (Maračič, 1992, 77; DBI, 1978; Tommasich, 1891, 63-64; Ziliotto, 1958, II, 15). KNJIŽNICI MINORITOV OBSERVANTOV IN MINORITOV KAPUCINOV Knjižnična fonda samostanov sv. Ane in sv. Marte je doletela skupna usoda. Leta 1948 so bili minoriti kapucini in observanti izgnani iz svojih samostanov v Kopru, ponujena jim je bila preselitev v samostan v Strunjanu, njihove knjižne fonde pa so jugoslovanske oblasti 4 leta pozneje iz zapuščenih poslopij premestile v Zbirni knjižnični center v Portorožu. Omenjena fonda sta poleg tega tudi edina knjižnična fonda samostanskih knjižnic na Koprskem in ju še danes hranijo v Kopru. Sv. Marta Tradicionalni križ in temeljni kamen samostanskega kompleksa sv. Marte sta bila postavljena 29. avgusta 1621, s čimer je bilo ugojeno prošnji, ex voto, ki so jo Koprčani naslovili Devici Mariji leta 1573 in jo prosili, naj jih reši kuge. Za prvega gvardijana novega samostana je bil postavljen pater Marco Belli, ki je bil sam najzaslužnejši za prihod kapucinov v Koper (S. Marta, 1921; Naldini, 1700,203). Knjižnica kapucinov sv. Marte Kapucinska knjižnica sv. Marte ni bila velika, a je bila dobro urejena. Iz leta 1943, se pravi malo pred zaprtjem samostana in preselitvijo knjižnice v Zbirni center, sta se nam ohranila tudi kataloga knjižnice, ki soju naredili že kapucini, in sicer: Katalog avtorjev po abecednem redu (Catalogo degli autori in ordine alfabetico) in Predmetni katalog (Catalogo dei libri secondo materia). V drugi polovici obeh katalogov je tudi Katalog knjig, hranjenih v sobici (Catalogo dei libri nella "Stanzetta" della Biblioteca dei Padri cappuccini in Capodistria), in sicer prav tako v abecednem redu avtorjev in po predmetih. Skupno gre torej za 4 kataloge, a ker so strnjeni v dveh zvezkih, govorimo o dveh katalogih. Ivan MARKOVIĆ: ZGODOVINSKI PODATKI O KOPRSKIH SAMOSTANSKIH KNJIŽNICAH, 433-452 Če se lotimo štetja inventarnih enot, pridemo do naslednjih ugotovitev: Katalog avtorjev: 1659 + 776 v sobici = skupaj 2435 "naslovov". Predmetni katalog: 2717 + 1426 v sobici = skupaj 4143 "številk" (približno število enot). Inventarna knjiga Zbirnega knjižničnega centra v Portorožu v rubriki Knjižnica sv. Marte zajema 2627 "inventarnih številk". Vendar bo o tem več govora v naslednjem poglavju. Kot je videti tudi iz inventarnih knjig, je precej težko ugotoviti natančno število "knjig", in to zaradi uporabe različnih načel pri inventiranju in katalogizaciji. Temu je treba dodati, da je zlasti za starejša (antikvarna) dela to lahko precej zapleteno opravilo, ki zlahka privede do zelo različnih ugotovitev. Bibliotekarji bodo zagotovo vedeli, o čem govorim. V vsakem primeru nam kataloga iz leta 1943 dajeta zelo natančno pobodo o tem, kako je bila urejena knjižna zbirka kapucinov sv. Marte. Knjižnica je očitno delovala v dveh ločenih prostorih: v glavnem prostoru in sobici. Knjige so bile razporejene po katregorijah-predmetih in vsaka kategorija je označevala eno polico, imenovano po predmetu. Na vsaki polici je bilo več vrstic, v posameznih vrsticah pa so bile knjige označene s tekočo številko (numerus currens). Razpredelnica 1: Kapucinska knjižnica v Kopru - Predmetni katalog. Specchietto 1: Biblioteca deipadri cappuccini in Capodistria - Catalogo per materia. Predmet Polica Vrsta Številka Concionatores A I-VIII 1-140 Quadrag. & Adven. B I-IX 1-183 Catechistae C I-II 1-71 D I 1-2 Panegyristae D I-V 3-146 Homiliarii E I-II 1-46 Exerc. spir.& Mission. F I-II 1-62 Moralia G I-II 1-46 Patres & Doctores H I-VII 1-155 Biblici L I-VII 1-225 Apologetici M I-X 1-422 Canon. & Liturg. N I-VII 1-131 Dogmatici 0 I-VII 1-117 Moralistae P I-VII 1-172 Miscellanea R I-II 1-62 Vitae Sanctor. S I-II 1-76 Historici T I-VIII 1-215 Ascetici u I-IX 1-336 Franciscalia z I-II 1-112 Skupaj 2.717 Ivan MARKOVIĆ: ZGODOVINSKI PODATKI O KOPRSKIH SAMOSTANSKIH KNJIŽNICAH, 433-452 Razpredelnica 2: Katalog knjig v sobi Kapucinske knjižnice v Kopru. Specchietto 2: Catalogo dei libri nella stanzetta della Biblioteca dei padri cap- puccini in Capodistria. Predmet Polica Vrsta Številka Diritto e teologia K I-VI 140 Liturg. Pietä, Ascetica J I-VIII 1-225 Scienze varie S I-VIII 1-214 Lingue estere Y III 1-58 Storici V I-II 1-43 Dizionarii Q I-IV 1-75 Letteratura italiana X I-IV 1-120 Letture z I 1-36 Letteratura latina R I 1-54 Filosofia w I-IV 1-67 Oratoria p I-III 1-92 Agio-B io-Monografie N I-IV 1-184 Biblici L I-III 1-128 Skupaj 1.426 Sv. Ana Preporod frančiškanstva, ki gaje v Italiji sprožil sv. Bernardin z imenom minoriti observanti, se je prijel tudi v Istri. V Kopru so observanti, ali tudi bosonogi fratri (zoccolanti) v ljudskem poimenovanju, delovali že okrog leta 1460. Približno tri desetletja pozneje so začeli z graditvijo cerkve in samostana sv. Marije, poznejše sv. Ane. Ta zelo preprosta cerkev je bila dokončana leta 1513 (Parentin, 1982, 68-71). Knjižnica observantov pri sv. Ani Knjižnica minoritov observantov pri sv. Ani je brez dvoma največja in najbogatejša knjižnica te vrste na Koprskem. Poleg knjižnice in številnih umetnin so v sv. Ani hranili še lepo število iluminiranih pozno renesančnih kodeksov, kar je sprožilo domnevo, daje tu v preteklosti obstajala celo delavnica. To domnevo naj bi potrjeval tudi obstoj nekaterih kodeksov, "ki so ravno pripravljeni za iluminacijo" (Caprin, 1905-1907,68). Prvi in edini popis vseh kodeksov sv. Ane (in prav tako preostalih cerkva celotne Istre) je bil opravljen in objavljen še leta 1935 (Sant'Angelo, 1935). Od takrat, in posebej po drugi svetovni vojni, seje veliko stvari spremenilo, žal večinoma na slabše, in tudi sv. Ana je ostala brez svojih številnih dragocenosti, med katerimi so tudi knjige. Žal knjižnica sv. Ane nima ohranjene inventarne knjige ali kataloga, vsaj ne takšnega, ki bi ga napisali duhovniki sami. Kar imamo, so le poznejši popisi (Zbirni center...), ki so bili opravljeni po preselitvi knjižnega fonda iz njenega prvotnega bivališča. Ivan MARKOVIČ: ZGODOVINSKI PODATKI O KOPRSKIH SAMOSTANSKIH KNJIŽNICAH, 433-452 SI. 1: Knjižnica Gimnazije Gian Rinaldo Carli Koper, bivša Knjižnica Kolegija plemenitašev. Foto 1: Biblioteca del Ginnasio Gian Rinaldo Carli Capodistria, giä biblioteca del Collegio dei Nobili. Iz poročila o pregledu umetniških in zgodovinskih predmetov v samostanu sv. Ane v Kopru, ki je bil 24. decembra 1948 naslovljen prosvetnemu oddelku Istrskega okrožnega ljudskega odbora (IOLO), lahko dobimo vpogled, kakšna je bila knjižnica videti tik pred nacionalizacijo: "Na vaš dopis v zadevi pregleda umetniških, znanstvenih ter ostalih kulturno zgodovinskih spomenikov samostava sv. Ane v Kopru poročamo, da se je vršil komisijski pregled 21. 12. 48 ob 16 uri v navzočnosti predstavnikov prosvetnega oddelka [...] Samostan sam po sebi kot stavba ne predstavlja nikakršne arhitektonske, zgodovinsko umetniške vrednosti (sic!). Edino vrednost predstavlja knjižnica, kije v prvem nadstropju samostana neposredno nad vratmi v sobi dolžine 10 x 5m. Knjižnica ima 12.000 zvezkov razen tega nekaj rokopisov. Knjige so večinoma v latinskem in italijanskem jeziku ter obravnavajo zgodovino katoliške cerkve, mnogo je starih kla- Ivan MARKOVIC: ZGODOVINSKI PODATKI O KOPRSKIH SAMOSTANSKIH KNJIŽNICAH, 433-452 sikov. V manjšem številu so strokovna in leposlovna dela. Slik in ostalih predmetov, ki naj bi predstavljali kulturno umetniško vrednost ni. Kar je bilo rokopisov, kodeksov in slik Carpaccia so bile po pripovedovanju upravnika samostana evakuirana leta 1942 v Venezio [...] Iz vsega pregleda bi podali sledeče zaključke: 1. Stavba (samostan) nima umetniških in znanstvenih predmetov, ki naj bi po uradnem listu PNOO št.l z dne 25. 5. 1945 odloku št. 22 člen 3 ne smela uporabljati v druge namene. 2. Očuvati je potrebno knjižnico, preselitev bi bila primerna, seveda le v primerne, suhe prostore. V slučaju, da ostane v istih prostorih bi bilo potrebno zazidati severna vrata, a vhodna pojačati" (PAK, IOLO, 1948, 3264/4). Kmalu zatem je neka druga šestčlanska komisija prosvetnega oddelka koprskega okrožja kar šest dopoldnevov pregledovala knjižnico in potem napisala obsežno poročilo o stanju knjižnice v samostanu sv. Ane v Kopru. To poročilo je v arhivu priloženo zgoraj omenjenemu dokumentu in je brez datuma (PAK, IOLO, 1948, 3264/4). Iz poročila povzemam le naslednje splošne ugotovitve, ki se nanašajo na splošno podobo knjižnice: ■">............OdVlUlO/. Oliva ' 'ЛпУл^УОЈ.-ЈЈ,: .'IJ'.-'WO'.f'-.VH 1 ' 11,17.7."/i. .-j ' ■ —>■*!■• ...'■■' . . . ^t lJ. i.;r'. p. iti- ;■ ■L SI. 2: Knjige z knjižnice kapucinov v Kopru. Foto 2: Libri della Biblioteca dei cappuccini a Capodistria. Ivan MARKOVIĆ: ZGODOVINSKI PODATKI O KOPRSKIH SAMOSTANSKIH KNJIŽNICAH, 433-452 [...] Pregledovali smo na podlagi stanja v naravi in na podlagi stanja, kakršno bi morali biti na podlagi kartotečnih katalogov.1 Ugotovili smo tole. Knjige so razložene v omarah visokih nekaj nad 3 metre. Posamezne omare imajo napise za knjižnične oddelke, ki so zaznamovani z rimskimi številkami in sicer I - XLVIII. Vsak oddelek ima do 10 polic, ki so označene od zgoraj navzdol s črkami v abecednem redu. Na vsaki polici so knjige razvrščene po tekočen redu od leve na desno z označenimi številkami od-do približno 50 [...]2 Izpraznitev samostanov Kot smo že uvodoma omenili, so hkrati potekale aktivnosti s strani oblasti (IOLO in OLO) za izpraznitev samostanov in preselitev vseh redovnikov iz Kopra v Strunjan. Dne 4. 12. 1948 je koprski Stanovanjski urad poslal odlok (PAK, IOLO, 521/48) o izpraznitvi poslopja z obrazložitvijo, da se samostan "začasno zaseda v interesu ljudstva", kapucinom pa je ponujena možnost bivanja v strunjanskem samostanu. Na pritožbo seje dne 6. 12. 1948 pritožil Don Giuseppe Marostica, predstojnik konventa, in proti ukrepu navedel sledeče argumente: [...] 1. Očetje kapucini se nahajajo v Kopru več nego tri stoletja, in sicer od leta 1621, poklicani od enoglasne želje koprskega prebivalstva [...] 2. Od tedaj do danes se misli in želje koprskega ljudstva napram Verski družini niso niti najmanj spremenile. Dokaz za to so manifestacije ob priliki proslave tristote obletnice prihoda Očetov (1921) in v najnovejšem času tisočeri izkazi naklonjenosti o priliki, ko je grozila odstranitev iz mesta. Odredba, ki jo odlok vsebuje, je torej direktna žalitev ljudstva, kije v enoglasno izraženo željo poklicalo v Koper in ne v Strunjan. 3. Ne spada pod jurisdikcijo civilnih oblasti določitev sedeža za verske skupnosti. To spada edino v pristojnost generalne kurije verskega reda, kateremu pripada, po predhodnem sporazumu s cerkvenim škofijskim oblastvom in s podpisanim odobrenjem Svete stolice, to vse po predpisih Zakonika kanonskega prava. 4. Opravičilo za prisotnost verske skupnosti v kakem kraju je v potrebi po verski oskrbi, za katero je v strunjanski coni že skrbljeno potom Očetov Frančiškanov. 5. Poziv, kije naslovljen na nas, in sicer ne samo na nas kapucine, da se tja preselimo, kaže na prej določen Žal kartotečnih katalogov, prav tako kot inventarne knjige, knjižnice sv. Ane danes ni več. Iz istega poročila pa predstavljam še zaključno "oceno knjižnice", ki gaje podala komisija prosvetnega oddelka IOLO-a, ki dovolj zgovorno priča o odnosu tedanjih oblasti do knjižne dediščine: [...] Ocena knjižnice: Verske knjige v knjižnici so razen biblij in cerkvene zgodovine večinoma le take, ki služijo za utrjevanje cerkvene organizacije in slepe pokorščine. Te so duhamorne, kar je njihova glavna prednost, ker s stalnim ponavljanjem in vpreganjem duha na določeno storilno razmišljanje, pripravijo duha, da kloni in uboga. Znanstvene vrednosti nimajo po večini nikake razen da morejo služiti za dokaz verske dekadence. Kdor bi prevzel tako knjižnico, bi mu bila le v breme. Javnost bi se ne zanimala skoro za nobeno cerkveno knjigo temveč le za tiste nekatere posvetne [...] Ivan MARKOVIĆ: ZGODOVINSKI PODATKI O KOPRSKIH SAMOSTANSKIH KNJIŽNICAH, 433-452 SI. 3: Cerkev 5v. Frančiška v Kopru. Foto 3: Chiesa di San Francesco a Capodistria. Ivan MARKOVIĆ: ZGODOVfNSKl PODATKI O KOPRSKIH SAMOSTANSKIH KNJIŽNICAH, 433-452 načrt za koncentracijsko taborišče verskih skupnosti, da se tako odstranijo od duše-brižniškega udejstvovanja. To je posebno težak ukrep, ker je naperjen proti svobodi cerkve, ko je vendar znano, da začasni statut STO-a jemlje kot podlago civilnega sožitja vse svoboščine, vštevši svobodo vere in verskih obredov, in katere svoboščine morajo biti zajamčene od obeh vojnih uprav, katerima je poverjena zaupna uprava obeh con. Iz tega izvirajo težke odgovornosti napram mednarodnemu svetu, izhajajoče iz ukrepov kakor je oni vsebovan v omenjenem odloku, ukrepov, ki neobhodno morajo več ali manj povsod izzvati širok odmev [...] O pritožbi verske druščine očetov kapucinov samostana sv. Marte v Kopru proti odločbi Stanovanjske komisije o izpraznitvi samostana je odločal Istrski okrožni ljudski odbor Koper (vso zadevo je sprožil njemu podrejeni Mestni ljudski odbor (PAK, IOLO, 502/48) in seveda pritožbo zavrnil kot neutemeljeno: [...] z ozirom na to, da so se v Kopru osredotočila vojaška in civilna oblastva ter razna podjetja, je nastala taka stanovanjska stiska, da je bil koperski Mestni ljudski odbor primoran izvesti razne izpraznitve ter utesnitve stanovanj in poslopij. Mnogi delavci in uradniki morajo prihajati na delo iz zelo oddaljenih krajev. Če se jim zgodi da izgubijo zadnje prevozno priliko, morajo prenočevati v Kopru, kjer ostanejo vsled prenapolnjenih stanovanj brez strehe s težkimi posledicami, kajti mnogi obolijo in ne morejo dati na razpolaganje svoje delovne moči, ki je tolikanj potrebna. Razen tega prihajajo v Koper mnogi tujci po svojih poslih in ne morejo najti prenočišča. To oškoduje gospodarsko življenje našega delovnega področja. Da se omogoči Koperskemu Mestnemu ljudskemu odboru, da tem prehodnim gostom daje na razpolaganje večje število prenočišč, je Višja stanovanjska komisija odredila izpraznitev poslopja na Campo Cappuccini, ki je last Koprskega Mestnega ljudskega odbora ter zasedeno od pritožujoče se stranke, s katero ne obstoja nikaka najemna pogodba.3 Na podlagi čl. 15 Odloka o stanovanjskih in poslovnih prostorih je bila torej Višja stanovanjska komisija pooblaščena k taki odredbi, ker je postopala v interesu javne ustanove in s tem zastopanju skupnih koristi. Višja stanovanjska komisija je ob enem skrbela za to, da pritožujoča se stranka ne ostane brez strehe s tem, da ji je ponudila primerne prostore v Strunjanu. S tem ukrepom [...] Enaka usoda in in podobna metoda je doletela tudi minorite observante sv. Ane. Odlok o izpraznitvi samostana s strani stanovanjske komisije dne 1. 12. 1948 (PAK, IOLO, 498/48) z istimi agumenti in ponujeno novo lokacijo (Strunjan). Temu sta To drži. Pred izdajanjem odloka o izpraznitvi samostana seje stanovanjska komisija prepričala, ali so kapucini lastniki samostana, in če niso, ali imajo redno najemno pogodbo. Izkazalo se je (PAK, IOLO, 35/1948; 502/48), da je lastnik poslopja Mestna občina Koper in da z njo kapucini niso podpisali nobene najemne pogodbe. Formalno pravno se temu ne da oporekati in argument drži. Vendar so oblasti istočasno enak postopek ponovile s frančiškani sv. Ane in jih prav tako vrgli iz samostana, ki pa je dejansko bil last frančiškanov (PAK, IOLO, 498/1948). Ivan MARKOVIĆ: ZGODOVINSKI PODATKI O KOPRSKIH SAMOSTANSKIH KNJIŽNICAH, 433-452 SI. 4: Cerkev 5v. Marte v Kopru. Foto 4: Chiesa di Santa Marta a Capodistria. Ivan MARKOV1Ć: ZGODOVINSKI PODATKI O KOPRSKIH SAMOSTANSKIH KNJIŽNICAH, 433-452 sledili pritožba predstojnika samostana sv. Ane s podobnimi argumenti in dokončna razsodba IOLO-a. Kmalu potem sta bili obe knjižnici iz sv. Ane in sv. Marte preneseni v Zbirni center knjižnic v Portorožu. ZBIRNI CENTER KNJIŽNIC PORTOROŽ V Zbirnem centru knjižnic v Portorožu, ki je deloval med letoma 1950 in 1953, so se zbirali verski knjižni fondi koprskega okraja, ki so bili v tistem času brez upravitelja ali kako drugače zapuščeni. V Zbirni center so bili prinešeni pomembni knjižni in tudi nekateri arhivski fondi cerkvenih ustanov knjižnic samostanov sv. Ane in sv. Marte. Upravitelj Zbirnega centra je bil Roman Savnik, ki je skrbel za to, da so knjige in drugo gradivo ustrezno postavili in zaščitili. Vse gradivo so inventarizirali in skrbno označevali njegovo provenienco. S čisto bibliotekarskega stališča lahko z gotovostjo trdimo, daje bilo delo v Zbirnem centru opravljeno zelo strokovno in skrbno ter da se je v njem znašlo precej gradiva, ki bi drugače sicer izginilo ali bi bilo uničeno (tako je npr. Savnik rešil pred propadanjem knjige iz Dajle, ki so jih našli v neki vlažni in zapuščeni staji). Vprašljiv pa je bil način, kako so bili fondi, ki so jih odnašali v Zbirni center, zaseženi in/ali nacionalizirani, saj za večino ni nobenih zapisnikov o predaji ali kakih podobnih dokumentov. Prav tako ni najti nobenega uradnega dokumenta, ki bi označeval uradno odprtje in nato zaprtje Zbirnega centra knjižnic v Portorožu. [...] o kakem odloku, ki bi bil objavljen v zvezi z ustanovitvijo Zbirnega centra, mi ni ničesar znanega. Prevzemov ni bilo nobenih, temveč smo to opravili, kar sami: samostana sv. Ane ni bilo več (vsaj nobenih ljudi tam), tudi ne ljudi v bivšem kapucinskem samostanu, izjema je bil samostan v Strunjanu, kjer so pač redovniki malo neprijazno gledali odvzem njihovih (sic!) knjig. Knjige benediktinskega samostana v Dajli pa sem našel napol v vodi v ovčji staji. Segetsko knjižnico smo odpeljali in so kasneje proti temu menda protestirali Hrvatje v svoji Bujščini. Zdi se mi, da jim je bilo že po mojem odhodu v Postojno vse vrnjeno. Skratka: postopek je bil brez nekih formalnih ceremonij in prevzemov "partizanski", potrebni so bili hitri ukrepi zaradi dvojne nevarnosti, da knjige naši požgo, ali da jih iztihotapijo Italijani v Trst [...] (AOKSVKP, 1971/44, Pismo Romana Savnika Srečku Vilharju 26. 2. 1971). Zbirni Center knjižnic v Portorožu je pričel delovati, [...] potem, koje štiričlanska komisija strokovnjakov-zgodovinarjev, po naročilu ministrstva za znanost in kulturo FLRJ v Beogradu, v dneh od 18. do 29. junija 1949 pregledala stanje knjižnih fondov v takratni coni Vojne uprave za STO ob informacijah takratnega šefa oddelka za tisk Jurija Jana (Savnik, 1985, 16; Izvještaj, 1949). Ivan MARKOVIĆ: ZGODOVINSKI PODATKI O KOPRSKIH SAMOSTANSKIH KNJIŽNICAH, 433-452 Zbirni center je vodil Roman Savnik, ki je pred tem ravnateljeval v Gimnaziji v Postojni, v Portorož pa prišel 15. oktobra 1949. Savniku so pomagali tudi bibliotekarji iz NUK-a in Muzejske knjižnice v Ljubljani (AOKSVKP, 1950; mapa Jan). Zbirni center je imel svoje prostore v vili Felicita v Portorožu med vilo Maria in stavbo, kjer je bila uprava piranskih solin. Vse gradivo, ki je prihajalo v Zbirni center, so sproti vpisovali v veliko inventarno knjigo.4 Fondi Iz omenjene Inventarne knjige izhaja, da so bili v Zbirni center pripeljani naslednji knjižnični in arhivski fondi: - Knjižnica kapucinskega samostana sv. Marte v Kopru: inventarne številke od 1 do 2627 - Knjižnica benediktinskega samostana v Dajli: od inv. št. 2628 do 4552 (s priloženim arhivom) - Knjižnica frančiškanskega samostana v Strunjanu: od inv. št. 4553 do 4599 - Knjižnica samostana sv. Ane v Kopru: od inv. št. 4600 do 12.118 - Dodatne knjige, ki so prišle iz Dajle: od inv. št. 12.119 do 12.393 - Arhiv koprskega Mestnega odbora: dal inv. št. 12.394 do inv. št. 12.561 - Knjižnica benediktinskega samostana sv. Onofrija (Krog): od inv. št. 12.562 do inv. št. 12.865 Z Zbirni center so prišle tudi naslednje manjše knjižne zbirke, ki pa niso bile vpisane v inventarno knjigo: - 73 knjig, last odsotnega (dobesedno: "dell'assente" - sic!) Castro Diego da Salvore - 301 knjig, last Viezzoli Amelie iz Portoroža (AOKSVKP, mapa Jan) - Knjige izolskega Mestnega odbora, arhiv nekdanje kaznilnice v Kopru (Savnik, 1985, 17) Skupaj je bilo v Zbirnem centru knjižnic v Portorožu zbranih okrog 35.000 knjig (Pahor, 1979, 72). Ob zaprtju Zbirnega centra je ta nekaj časa ostal brez upravitelja, knjige iz buj-skega okraja so bile prenesene na Hrvaško, vendar o tem ni zaslediti nobenih pisnih in uradnih dokumentov. Kar je ostalo, pa je bilo prenešeno v Koprsko knjižnico (danes Osrednja knjižnica Srečka Vilharja Koper); to se je zgodilo novembru leta 1953 (AOKSVKP, 1953). Inventarno knjigo Zbirnega centra knjižnic v Portorožu sedaj hranijo v Osrednji knjižnici Srečka Vilharja Koper. Ivan MARKOVIĆ: ZGODOVINSKI PODATKI O KOPRSKIH SAMOSTANSKIH KNJIŽNICAH, 433-452 SI. 5: Cerkev sv. Ane v Kopru. Foto 5: Chiesa di SantAnna a Capodistria. Ivan MARKOVIĆ: ZGODOVINSKI PODATKI O KOPRSKIH SAMOSTANSKIH KNJIŽNICAH, 433-452 Tu so knjige iz Zbirnega centra že od samega začetka vodili kot corpus separatum, vendar so z znjimi že od samega začetka imeli veliko težav zaradi pomanjkanja prostora. Leta 1970 so zaradi prostorske stiske in priprav za preureditev knjižnice začeli razmišljati o nadaljnji usodi knjig iz Zbirnega centra. Po posvetovanju z Versko komisijo pri Občini Koper ter strokovnjaki iz NUK-a je bilo sklenjeno, da se knjige t.im. Zbirnega centra v knjižnici vrnejo cerkvi. Knjige, ki so bile za knjižnico zanimive, so bile vključene v fonde Osrednje knjižnice S. Vilharja Koper, druge pa so vrnili cerkvi sv. Ane. Toda to seje zgodilo šele leta 1977, tik pred obnovo knjižnice.5 Knjige samostanov sv. Ane in sv. Marte so bile torej vrnjene cerkvi sv. Ane in tam jih tudi hranijo. Preostale knjige iz ZC, ki so še ostale, pa so bile v času preureditve knjižnice prepeljane v začasna skladišča na Škofijah in od tod v skladišče na Mar-kovcu. Leta 1999 so s finančno pomočjo Obalne italijanske samoupravne skupnosti napravili popis preostalega gradiva iz Zbirnega centra, ki so ga še hranili v skladiščih knjižnice. Knjige so odnesli iz skladišča, očistili ter shranili v prostorih Italijanske skupnosti Santorio Santorio Koper. Napravljena je bila računalniška obdelava gradiva, iz katere izhajajo naslednji podatki: Knjig (natančneje naslovov!) iz koprskih samostanskih knjižnic (nekdanjega ZC) je 1.791. Od teh je bila pri 676 knjigah (naslovih) ugotovljeno (nalepke, žigi, ex librisi...), da so iz samostanske knjižnice kapucinov sv. Marte (Biblioteca cappuccini Capodistria), vse ostale knjige pa iz knjižnice frančiškanskega samostana sv. Ane v Kopru. O gradivu, kije bilo leta 1977 vrnjeno v cerkev sv. Ane, pa nimamo natančnih podatkov, ker samostanska knjižnica še ni urejena. 5 O tej dokumentaciji glej gradivo v AOKSVKP, 1971/44; 1970 DS; 1971/44; 15. in 20. junij 1977. O vrnitvi knjig cerkvi sv. Ane ni najti zapisnikov ali inventarjev. Iz dokumentov je razvidno, da se je to zgodilo v času po pismu patru Atanaziju Kocjančiču 19. 8. 1977 in pred sestankom Strokovnega kolegija knjižnice 29. 9. 1977, kjer je zapisano, da so bile knjige vrnjene (AOKSVKP, zapisniki Sveta 1977). Ivan MARKOVIĆ: ZGODOVINSKI PODATKI O KOPRSKIH SAMOSTANSKIH KNJIŽNICAH, 433-452 CENNI STORICI SULLE BIBLIOTECHE CONVENTUALI DI CAPODISTRIA IvanMARKOVIĆ Biblioteca centrale Srečko Vilhar Capodistria, SI-6000 Koper Capodistria, Piazza Brolo 1 e-mail: ivan@kp.sik.si RIASSUNTO Nel saggio I'autore si sofferma sull'importanza delle biblioteche conventuali di Capodistria. Pur essendo meno note al vasto pubblico, le biblioteche ecclesiastiche e conventuali custodiscono importanti raccolte librarie che vi si sono conservate nel corso dei secoli. La biblioteca del Convento dei Domenicani, della quale a Capodistria non e rimasta traccia alcuna e se ne e addirittura dimenticata l'esistenza, per la sua apertura al pubblico e la ricchezza del fondo era considerata la piü importante biblioteca della cittä. In seguito alia soppressione del convento i libri dei domenicani passarono in un primo momento a Trieste, nella neo costituita Biblioteca Civica e di li alia biblioteca del Seminario teologico di Gorizia, dove tuttoggi si trova quanto ne rimane. Altre importanti raccolte librarie esistevano nei conventi di S. Anna e S. Marta. Alia fine della seconda guerra mondiale le due biblioteche sono state nazionalizzate dalle autoritä jugoslave e trasferite nell'apposito Centro di raccolta delle biblioteche -Portorose ed alia chiusura di quest'ultimo nella Biblioteca civica di Capodistria, Vodierna Biblioteca centrale Srečko Vilhar. Negli anni Settanta parte del fondo com-prendente i libri provenienti dai conventi di S. Anna e S. Marta e stata restituita alia chiesa, mentre una parte e rimasta all'odierna Biblioteca centrale S. Vilhar di Capodistria. Parole chiave: storia delle biblioteche, biblioteche conventuali, Capodistria, XVIII -XX sec. VIRI IN LITERATURA AOKSVKP - Arhiv Osrednje knjžnice Srečka Vilharja Koper. ARHIV NUK - Arhiv Narodne in Univerzitetne knjižnice. Ljubljana. PAK, Gravisi - Pokrajinski Arhiv Koper (PAK), Fond Gravisi, fasc. 53 - Capodistria, Novembre 1806, Lettera di Girolamo Gravisi al prefetto Calafati. PAK, IOLO - PAK, Istrski okrožni ljudski odbor. Alisi, A. (1937): Chiesa e convento di S. Domenico di Capodistria. Memorie Do-menicane, s.l. Ivan MARKOVIĆ: ZGODOVINSKI PODATKI O KOPRSKIH SAMOSTANSKIH KNJIŽNICAH, 433-452 Babuder, G. (1868): II Ginnasio e 1'influenza della cittä sulla di lui missione educativa. La Provincia, 1 febbraio 1868. Capodistria, 84. Caprin, G. (1905-1907): L'Istria Nobisillima. Trieste. DBI (1978): Dizionario biografico degli italiani. Veneziani: Castaldi Panfilo, v. 21. Roma, 558-561. De Franceschi, C. (1930): L'arcadia romano-sonziaca e la Biblioteca Civica di Trieste. Trieste. Del Re, M., Fan, D. (1998): La schedatura del fondo librario seicentesco della biblioteca del seminario teologico centrale di Gorizia. Studi Goriziani, LXVIII. Gorizia, 7-34. Flego, L (1998): Girolamo Gravisi, Sparso in dotte carte. Capodistria, Edizioni Comunitä Italiana, 189-190. Izvještaj komisije stručnjaka Ministrstva za nauku i kulturu FNRJ za pregled istorijskih arhiva i biblioteka u zoni Vojne uprave JA za STT. Kandier, P. (1846): Biblioteca Civica di Trieste. L'Istria, a. I. n. 78-79 (21 novembre 1846). Trieste, 311-313. Marković, L (2001): Biblioteca Civica: nastanek in razvoj Mestne knjižnice v Kopru do leta 1952. Knjižnica, 45, 1-2. Ljubljana, 23-24. Marković, I. (2001a): 50 let Osrednje knjižnice S. Vilharja Koper: Zgodovinski oris knjižničarstva v Kopru. Pol stoletja. Mezzo secolo. Koper, 11-26. Marković, I. (2001b): Zbirni center knjižnic v Portorožu. Knjižnica, 45, 4. Ljubljana, 105-115. Maračič, L. A. (1992): Franjevci konventualci u Istri. Pazin. Marković, I. (1997): La biblioteca di Gian Rinaldo Carli. La Libreria dell'Ac-cademia de' Risorti dal 1760 al 1860. Acta Histriae, V. Koper, ZRS, 79-90. Naldini, P. (1700): Corografia ecclesiastica o sia descritione della cittä e della diocesi di Giustinopoli detto volgarmente Capodistria. Venezia. Pahor, M. (1979): Mestna knjižnica v Kopru, njen nastanek in razvoj do leta 1954. V: Hočevar, J. A. (ed.): Osrednja knjižnica Srečka Vilharja Koper. Koper, 53-75. Parentin, L. (1982): II francescanesimo a Trieste e in Istria nel corso dei secoli. Trieste, Comitato triestino per 1'ottavocentenario della nascita di San Francesco. S. Marta (1921): La chiesa e il convento di S. Marta in Capodistria. Monografia stori-ca pubblicata nella ricorrenza del III centenario di fondazione. Capodistria, Priora. Sant'Angelo, A. (ed.) (1935): Inventario degli oggetti d'arte d'Italia. Provincia di Pola, V. Roma. Savnik, R. (1985): Zbirni Center knjig v Portorožu. Zbornik Osrednje knjižnice Srečka Vilharja Koper, 7. Koper, 16-17. Spessot, F. (1949): Elenco degli incunaboli mancanti alia Biblioteca del Seminario teologico di Gorizia. Studi Goriziani, XII. Gorizia, 1-8. Ivan MARKOVIĆ: ZGODOVINSKI PODATKI O KOPRSKIH SAMOSTANSKIH KNJIŽNICAH, 433-452 Tommasich, A. (1891): I rettori di Egida Giustinopoli - Capo d'Istria. Capodistria, Tommasich. Venturini, D. (1908): II casato dei marchesi Gravisi. Atti e Memorie della Societä istriana di Storia Patria, XXIII. Parenzo, 191-192. Ziliotto, B. (1944): Accademie ed Accademici di Capodistria 1747-1807. Trieste. Ziliotto, B. (1958): Capodistria, culla della stampa italiana. Miscellanea di studi in onore di R. Cessi. Roma. prejeto: 2001-10-11 UDK 719:726.5(497.4-14) KRSTILNICA SV. JANEZA KRSTNIKA V KOPRU. DOKUMENTACIJA ARHITEKTURE IN KONSERVATORSKE RAZISKAVE Mojca GUČEK Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije - Območna enota Piran SI-6330 Piran, Trg bratstva 1 e-mail: mojca.gucek@guest.ames.si IZVLEČEK Romanska krstilnica sv. Janeza Krstnika je del stolničnega kompleksa (značilnega za oglejski patriarhat), ki so ga začeli graditi najverjetneje ob ustanovitvi koprske škofije. Čeprav je bila krstilnica večkrat temeljiteje predelana in ni izgubila svojega srednjeveškega značaja, jo uvrščamo med najstarejše ohranjene arhitekture mesta. Rezultati konservatorskih raziskav natančneje pričajo o arhitekturnih spremembah in stavbnem razvoju spomenika. V primeru predstavljenega spomenika lahko kot pomembno nalogo v spomeniškem varstvu spremljamo pregled in razvoj dokumentacije, način dokumentiranja, pomen izdelane dokumentacije v sklopu konservatorskih raziskav, njeno nadaljnjo uporabo v kontekstu predstavile strokovnega dela in na koncu tudi kot podlago za izdelavo projektov prezentacije spomenika. Uporaba novih tehnologij omogoča širšo uporabo izdelane dokumentacije, vendar le pod pogojem, da so izdelki rezultati interdisciplinarnega dela tima strokovnjakov, ki sodelujejo med seboj že v zasnovi naloge, cilji pa morajo vsem biti znani. Ključne besede: arhitekturni spomenik, dokumentacija arhitekture, fotogrametrična dokumentacija, konservatorske raziskave Mojca GUČEK: KRSTILNICA SV. JANEZA KRSTNIKA V KOPRU..... 453-476 BAPTISTERY OF ST. JOHN THE BAPTIST IN KOPER. DOCUMENTATION OF ITS ARCHITECTURE AND CONSERVATIONAL RESEARCH ABSTRACT The Romanesque baptistery of St. John the Baptist is part of the cathedral's complex (characteristic of the Aquileia Patriarchate), which was probably began to be built soon after the Diocese of Koper was established. Although the baptistery had been thoroughly reconstructed a number of times and had not lost its mediaeval character, it is ranked among the town's oldest pieces of architecture. The results of the carried out conservational research bear witness to the monument's architectural development and changes. In the presented monument we can follow, as an important task of the cultural heritage conservation, the development of its documentation, the manner of documenting, the significance of the documentation prepared within the framework of the conservational research, its further use in the professional work presentation and, in the end, the background for the preparation of the monument presentation projects. New technologies enable a wider application of the prepared documentation, although only on condition that the products are a result of interdisciplinary work by a team of experts who began to cooperate already during the preparation of the basic plan of the project, while its objectives should be known to all of them. Key words: architectural monument, documentation of its architecture, photo-grammatic documentation, conservational research Interpretacija zgodovinskih virov v kontekstu stavbnega razvoja krstilnice sv. Janeza krstnika Osrednja sakralna stavba, ki je po svoji ohranjeni zasnovi krstilnica, je zdaj imenovana rotunda Karmelske Matere božje in stoji ob severni stranici koprske stolnice, med Titovim trgom in Brolom.1 Stavbo uvrščamo med najstarejše arhitekturne spomenike mesta, saj je bila nekoč del nekdanjega romanskega sakralnega kompleksa, ki je vključeval baziliko s kripto, krstilnico in samostojno stoječim stolpom - zvonikom. Cerkveni kompleks, zgrajen po vzoru oglejskega, so postavili oglejski patriarhi v času, ko so vladali Kopru in ustanovili škofijo. V bližini cerkve, 1 Nekdanja krstilnica koprske stolnice je bila po baročni prenovi 1749 spremenjena v zasebno kapelo in je bila tudi preimenovana. V Zbirnem registru kulturne dediščine je imenovana in vodena pod evidenčno številko dediščine Koper - Cerkev Karmelske Matere božje - EŠD 238/ Trubarjeva, Rotunda Karmelske Matere božje. Mojca GUČEK: KRSTILNICA SV. JANEZA KRSTNIKA V KOPRU. ..., 453-476 ob današnji Trubarjevi ulici, je stala patriarhova palača, od katere seje do današnjih dni ohranil le njen manjši del, imenovan Patriarhov stolp. Med starejšimi zgodovinopisci zasledimo hipotezo, da je stala najstarejša krščanska cerkev, posvečeni sv. Mariji Veliki, že leta 506 na mestu, kjer je pred njo stal antični tempelj, od katerega so dele antičnega nagrobnika preoblikovali in vzidali v vhodni portal cerkve (Madonizza, 1854; Semi, 1933). V zgodovisnkih virih2 najdemo morda prvo zanesljivejšo omembo cerkvene skupnosti v Kopru že v letu 599, saj se je krščanstvo razširilo iz bližnjega močnega krščanskega centra Ogleja (Bratož, Peršič, 1989, 57-58). Kot ugotavljata Bratož in Peršič, je organizirana cerkvena skupnost s škofom na čelu zelo verjetno obstajala v Kopru že pred letom 599. Okoliščine in vzroki za ustanovitev koprske škofije nam žal niso znani. Nemirna politična situacija v drugi polovici 6. stoletja, v času razkola med papežem in oglejskim patriarhom na eni strani in slovanski vpadi na drugi strani, so silili pribežnike iz kontinentalnega zaledja, da so se naseljevali v obalna mesta, kjer so prebivalci že prevzeli krščanstvo. Zgodovina koprske škofije je v času med 6. stoletjem in drugo polovico 8. stoletja zavita v temo. Koprska cerkev se v virih spet omenja šele sredi 8. stoletja, koje bila s privoljenjem papeža Štefana II. ponovno ustanovljena koprska škofija. V tem času je koprski škof spadal pod gradeškega patriarha, kasneje, od leta 827, pa pod oglejskega. Zaradi izjemno burne zgodovine mesta Koper in z njim povezane škofije ohranjeni viri pričajo, daje bila v srednjem veku koprska škofija večkrat ponovno ustanovljena, tu in tam pa tudi priključena k tržaški škofiji (Bratož, Peršič, 1989, 59-63). V tem burnem zgodovinskem obdobju so zgradili najstarejše cerkve, ki so se nam kljub kasnejšim predelavam ohranile do današnjih dni. Stolnični kompleks so sestavljale sledeče arhitekture: stolnica, krstilnica, zvonik, kije bil prvotno mestni stolp, in patriarhova palača. Najstarejša omemba škofove palače je datirana z letnico 1216. Prvič je omenjena vhodna lopa stolnice sv. Marije že leta 1082, cerkveni kor leta 1202 in zvonik v 13. stoletju. Pomemben mejnik v zgodovini Kopra je leto 1279, ko so nad mestom zavladale Benetke. Na zgodovinski razvoj mesta so nedvomno vplivali politični in kulturni dogodki; graditev in oblikovanje posameznih stavb sta bila odsev bogastva in moči mesta. Prav v tem nemirnem srednjeveškem obdobju so bile zgrajene najpomembnejše javne in cerkvene stavbe, ob tem pa so bile določene tudi urbanistične značilnosti zasnove mesta (Bernik, 1968). Večina zgodovinopiscev (Naldini, 1700; Madonizza, 1854; Alisi, 1932; Semi, 1933) omenja letnico 1380 kot pomemben mejnik v zgodovini mesta, ko so Koper napadli Genovežani in je bilo mesto močno poškodovano, še posebej stolnični kompleks. Morda je bila prav romanska krstilnica zgrajena med prvimi objekti današnjega 2 Ohranjena so tri pisma, ki jih je papež Gregor Veliki poslal prebivalcem Kopra, eksarhu Italije Kaliniku in ravenskemu nadškofu Marinijanu (Registrum epistolarum IX, 152; 154; 155). Mojca GUČEK: KRSTILNICA SV. JANEZA KRSTNIKA V KOPRU. .... 453-476 ohranjenega stolničnega kompleksa, in sicer je bila njena prvotna funkcija namenjena bogoslužju oglejskih patriarhov. Njihova zasebna kapela je torej po zasnovi centralna sakralna stavba, ki ima krožno oblikovan tloris, njen osrednji del pa je valj, kije imel na vzhodu dodano polkrožno apsido. Zgarjena je iz klesanih blokov sivega lokalnega kamna, položenega v malto, tako da ima zelo tanke füge. Rotunda ima dvojni stopnjevani podzidek; spodnji je nižji, nad njim pa je zgornji višji, ki mehko prehaja v steno. Zunanjščina rotunde je bogato dekorirana z lizenami, ki izhajajo iz podzidka in se ob preprostem kamnitem napušču pod streho povezujejo med seboj s trojnimi slepimi arkadicami. Fasadni plašč krstilnice tvori 16 ne povsem enakih lizen; spremenjene so na mestu, kjer bi morala biti apsida, in na vhodnem delu. Domnevamo, daje romansko krstilnico pokrivala strmejša stožčasta streha, kije bila krita s kamnitimi skrlami3 iz belega istrskega kamna, v notranjščini pa je bilo zelo verjetno vidno leseno ostrešje. V kamniti strukturi fasadnega plašča so na mestu polkrožne apside ohranjeni sledovi in fragmenti strehe apside, ki je bila krita s kamnitimi skrlami. Iz ohranjenih sledov je možno določiti tudi naklon apsidine strehe. SI. 1: Pogled na nekdanjo krstilnico (foto J. Jeraša). Fig. 1: Ex battistero (foto J. Jeraša). 3 Ob zadnjih konservatorskih raziskavah prostora med kupolo in streho so bile med gradbenim materialom odkrite tanke plošče iz belega apnenca. Mojca GUČEK: KRSTILNICA SV. JANEZA KRSTNIKA V KOPRU..... 453-476 шш i ^ /: I 1 4 -1'"- KATASTRSKI NAČRT fiTOVLKČi/fТПСЈЛ "iN TRGA ZA ROTÜNDO CARMINE (1819) SI. 2: Koper - katastrski načrt 1819: detajl (hrani Državni arhiv v Trstu). Fig. 2: Capodistria - mappa catastale del 1819: particolare (Archivio di Stato Trieste). Mojca GUČEK: KRSTILNICA SV. JANEZA KRSTNIKA V KOPRU. ..., 453-476 Kljub temeljitemu strokovnemu delu v zadnjih letih krstilnice Še vedno ne moremo natančneje datirati, čeprav jo lahko glede na ohranjene stilne značilnosti postavimo v romaniko. Strokovnjaki jo datirajo zelo različno, in sicer med 10. in 12. stoletjem. Nedvomno je ohranjenih kar nekaj dokazov, ki postavljajo nastanek centralnega objekta ali tudi že krstilnice v zgodnejše obdobje. Če izhajamo iz postavitve krstilnice ob severno stranico stolne cerkve, lahko ugotovimo, da je taka postavitev značilna za najzgodnejše postavitve baptisterijev.4 V širjenju krščanstva in postavitvi prvih kultnih objektov ima krst, kot primarni akt vstopa v krščansko vero, tudi močno simbolno vlogo.5 Nad vhodnim portalom, ki je bil v času gotske prezidave spremenjen, se je nad vhodom ohranila izjemno pomembna plošča z napisom, ki nam sporoča, da je bila krstilnica dokončana 1. septembra 13176 in posvečena sv. Janezu Krstniku, in sicer v času podestata Nicola Falierja. Pod napisno ploščo so še ohranjeni reliefi družine Falier, ob straneh pa je prav tako reliefno upodobljen lik sv. Janeza Krstnika, na drugi strani pa plitek relief leva, ki je izredno pomemben ikonografski tip te živali kot simbola in zaščitnika Benetk. Upodobljen je kot vzpenjajoči se lev, ki ima krono, med šapami pa drži zaprto knjigo.7 Zadnje restavratorske raziskave so razkrile nekaj ohranjenih fragmentov barvnih plasti reliefa, kar nedvomno kaže, da sta bili upodobitvi tako sv. Janeza Krstnika kot tudi leva, simbola sv. Marka, zelo verjetno barvana in zlatena. Najstarejši zapis o krstilnici zasledimo v popisu stanja koprske škofije škofa Ago-stina Valierja, ki gaje papež leta 1579 poslal v Istro kot vizitatorja. V svojem poročilu opisuje mesto Koper in posamezne cerkve. Krstilnica je bila posvečena sv. Janezu Krstniku in je imela oktogonalen marmorni bazen za krščevanje (Lavrič, 1986, 61). Naslednji podatki o krstilnici segajo v čas pred temeljito baročno prenovo stolnice, ko koprski škof Naldini poroča o stanju in cerkvah svoje škofije. Krstilnica stoji ob severni fasadi stolnice in je okrogle oblike, v notranjosti pa ima ohranjen bazen v oktogonalni obliki in jo imenuje "conca marmorea". Nad vhodnim portalom 4 Če vzamemo kot vzor najzgodnejši koncept oglejskega tipa stolničnega bazilikalnega kompleksa, lahko ugotovimo, da je bila lokacija prvotnega baptisterija prav ob severni bazilikalni stranici. Cerkveni kompleks v Ogleju kot centru krščanstva takoj po letu 313, ko postane krščanstvo državna vera, je imel pomembno vlogo v širjenju krščanstva proti severu in vzhodu nekdanjega Rimskega imperija. Sorodno postavitev lahko še danes vidimo v Gradežu. 5 Kasneje se postavitev ob severni steni cerkve prenese pred glavno vhodno fasado cerkve, kot se je to zgodilo tudi v Ogleju. 6 V literaturi najdemo tudi letnico 1314. Verjetno se obe letnici pojavljata zaradi dejstva, daje prav na mestu zadnja številka težko berljiva. 7 A. Rizzi ga uvršča med izredno zgodnje, redke in edinstvene upodobitve kot simbola in zaščitnika Benetk. Izdelan je tudi v ne prav pogosti tehniki zelo plitkega reliefa. Zaprta knjiga, ki jo nosi med šapami, pa zelo verjetno simbolizira nemirno obdobje in začetek vladanja Benetk nad Koprom. Koprskega leva primerja še s štirimi podobnimi upodobitvami, ki jih lahko najdemo na Cipru in na Kreti (Rizzi, 1991). Mojca GUČEK: KRSTILNICA SV. JANEZA KRSTNIKA V KOPRU..... 453-476 je ohranjena plošča z napisom, ki sporoča, daje bila stavba obnovljena leta 1317 (Naldini, 1700, 23; 2001, 113). V tem času je bila krstilnica temeljiteje predelana (Semi, 1933, 97), dobila je nov vhodni portal in iz opeke zgrajeno kupolo. Prav zadnje temeljite raziskave ostenja notranjščine, ko je bil odstranjen omet iz časa zadnje (Forlatijeve) obnove med letoma 1933 in 1935, pa so v kupoli in na stenah razkrile ohranjene fragmente najverjetneje gotske poslikave v različnih barvnih tonih: modri, črni, oker in rdeči. Na podlagi teh najdb lahko sklepamo, da je bila notranjščina krstilnice ometana in poslikana. Pred nekaj leti je bila v temenu kupole odkrita freska Kristusa Pantokratorja, ki je pravilno postavljena v os vhodnega gotskega portala. Kljub temu da seje do danes ohranil le lik Kristusa, sedečega na zemeljski obli, lahko sklepamo na celoten koncept poslikave kupole, ki je simbolizirala prostrano vesolje. Ikonografska upodobitev Kristusa kot vladarja sveta in vesolja, značilna za bizantinski umetnostni krog zgodnjesrednjeveškega obdobja, je bila zelo verjetno dopolnjena še s plavajočimi angeli (Hofler, 1997, 75-80). Polkrožna apsida na vzhodni strani, v kateri je stal oltar, je bila najsvetejši del cerkve. Če bi v času gotske prezidave apsida še obstajala, bi bila najverjetneje tudi postavitev motiva Kristusa Pantokratorja podrejena najsvetejšemu delu cerkve. Najverjetneje so že v času gotske prezidave spremenili okenske odprtine in odstranili apsido. Med arheološkimi raziskavami ob zunanjem obodu krstilnice so bili odkriti ostanki zidov apside in prvotni tlak iz zmlete opeke,8 ki se zaključuje v loku in posnema polkrožno oblikovano apsido (Stokin, 1997, 88). Gotsko predelani objekt z izbranim ikonografskim motivom Kristusa vladarja sveta je zelo verjetno še vedno ohranjal funkcijo krstilnice. Pomemben liturgični in arhitekturni element baptisterija je nedvomno bazen za krščevanje. Pred začetkom kon-servatorskih raziskav je bila v sredino krstilnice v tlaku postavljena kvadratna kamnita plošča z napisom in kamnitim okvirjem. Iz napisa lahko sklepamo, da je pod tlakom grobnica, v kateri sta pokopana škof Agostino Brutti in njegov brat Barnaba, generalni vikar.9 Škof Brutti je na svoje stroške temeljito predelal še gotsko krstilnico v baročno kapelo, ki je bila v večji meri že skoraj dokončana leta 1747, ko je umrl. Ko je bil bazen za krščevanje v baroku spremenjen v grobnico, niso mogli narediti drugače, kot da so v notranjosti bazena zaradi stalne vode namestili kovinske nosilce nad vodno gladino, na katere so položili krsto. 8 Odkriti tlak, imenovan cocciopesto, je značilen opečnat estrih, saj ga zasledimo že v rimskem obdobju, izdelovali pa so ga od pozne antike naprej do baroka z različnimi površinskimi obdelavami, kot je zglajen, zbrušen ali poliran. 9 Družina Brutti je bila ena izmed pomembnejših koprskih plemiških družin, njihova palača je stala za vzhodnim stolničnim zakljukom in krstilnico. Bila je zelo verjetno tesno povezana z Benetkami, saj je načrte za njihovo palačo, današnjo palačo Brutti na Trgu Brolo 1, izdelal beneški arhitekt Giorgio Massari. SI. 3: Freska Kristusa Pantokratorja v kupoli (foto J. Jeraša). Fig. 3: Affresco del Cristo Pantocratore nella cupola (foto J. Jeraša). Mojca GUČEK: KRSTILNICA SV. JANEZA KRSTNIKA V KOPRU..... 453-476 SI. 4: Baročna notranjščina cerkve Karmelske Matere božje (Arhiv Soprintendenze v Trstu). Fig. 4: Interno barocco della chiesa del Carmine (Archivio della Soprintendenza — Trieste). Mojca GUČEK: KRSTILNICA SV. JANEZA KRSTNIKA V KOPRU.....453-476 SI. 5: Baročna cerkev Karmelske Matere božje -prerez (risba) (Arhiv Soprintendenze v Trsta). Fig. 5: Chiesa barocca del Carmine - sezione (disegno) (Archivio della Soprintendenza - Trieste). Mojca GUČEK: KRSTILNICA SV. JANEZA KRSTNIKA V KOPRU. ..., 453-476 Na podlagi rezultatov nedestruktivnih konservatorskih raziskav z georadarjem (Maselli, Monti, 1994, 159-166) in predhodnega pregleda ohranjene baročne grobnice je bila sprejeta odločitev, daje treba zaradi stalne vode v notranjščini grobnice z arheološko metodo raziskati obstoječe stanje okolice grobnice. Takoj pod odstranjenim tlakom smo ugotovili, daje teren močno razmočen. Po nadaljnjih posegih v tla je bilo ugotovljeno, da je bil teren že prekopan. Iz ohranjenih zapisov je bilo mogoče sklepati, da so bili pogosti posegi v talno površino napravljeni prav zaradi nenehne vlage ter da so razmočeni teren odstranili in ga zamenjali z drugim materialom, ki jim je bil na voljo. Prav ob omenjenih zadnjih arheoloških raziskavah v talno površino smo odkrili izjemno zanimivo zidano strukturo, ki smo jo najprej opredelili kot baročno grbnico, vendar se je kasneje izkazalo, da je ohranjena kamnita struktura nekdanji bazen za krščevanje. Z odkrivanjem in grobim čiščenjem bazena za krščevanje smo nadaljevali in tako odkrili lepo ohranjene in vidne ostanke kamnite zidne strukture, ki je v tlorisu osmerokotne oblike, vsi kasnejši dodatki in dozidave pa so narejeni iz opeke. Zato lahko sklepamo, da se je do temeljite baročne predelave bazen za krščevanje ohranil. Bazen za krščevanje je postavljen na izvir vode, kar nedvomno priča o njegovi primarni lokaciji. Bazen za krščevanje ima simbolni pomen prav s postavitvijo na izvir žive vode kot simbola življenja in očiščenja. Prvotni obred krščevanja je potekal s potopom krščenca, zato je zelo verjetno, da je imel bazen dostop po stopnicah z južne vhodne stranice. Če si v koprskem primeru ogledamo obliko prvotnega bazena za krščevanje, je ta najbližji oktogonu, kot tudi govorijo ohranjeni pisni viri. Najzgodnejše oblike bazenov so lahko tudi drugačne, kot na primer štirilistne ali v obliki školjke, lahko pa so tudi šesterokotne, ki so najpogostejše. Osmerokotne so prav v našem prostoru pod močnim vplivom Ogleja razmeroma redke. Koprski škof Agostino Brutti je v času svojega škofovanja med letoma 1733 in 1747 spremenil srednjeveško osrednjo stavbo v baročno kapelo, ki so jo potem uporabljali kot zasebno kapelo. Še vedno pa so sakralno stavbo uporabljali tudi za krščevanje. Dokaz, da krščevanja niso opustili, je v nišo ob vhodu postavljen baročni krstilnik. Temeljito so preoblikovali notranjščino z novo baročno stensko dekoracijo, v osi vhoda so dodali pravokoten prezbiterij, zazidali gotske odprtine in odprli štiri velika okna pravokotne oblike. V tem času je dobila kapela tudi stopnico iz belega istrskega kamna, ki poteka po obodu ostenja in je prekinjena le ob vhodu, ter nov tlak. V teme gotske kupole, kjer seje ohranil Kristus Pantokrator, so postavili močan štukaturni okvir z dekorativno pozlačeno listno dekoracijo, v katerega so vstavili sliko na platnu, Krst v Jordanu. Avtor slike Lorenzo Pedrini jo je dokončal leta 1749, šele po smrti Agostina Bruttija.10 10 Slika na platno je podpisana in datirana. Mojca GUČEK: KRSTILNICA SV. JANEZA KRSTNIKA V KOPRU. ..., 453-476 SI. 6: Zunanjščina pred posegi leta 1935 (risba F. Forlati; Arhiv Soprintendenze v Trstu). Fig. 6: Esterno, antecedentemente agli interventi del 1935 (disegno di F. Forlati; Archivio della Soprintendenza - Trieste). Kot baročno predelana kapela seje ohranila do leta 1934, ko seje beneški arhitekt konservator Ferdinando Forlati v duhu Atenske karte in italijanske doktrine obnove spomenikov11 lotil prenove kapele Karmelske matere božje. Sakralni objekt je izoliral tako, daje najprej odstranil vse stavbe, ki so se naslanjale nanj. V notranjščini je odstranil vso baročno dekoracijo, zaprl baročne okenske odprtine in ponovno odprl gotska okna ter odstranil prizidan baročni prezbiterij. Ob tem njegovem "čiščenju" arhitekture je posamezne okenske odprtine, ki se niso ohranile z vsemi detajli, tudi rekonstruiral po bolje ohranjenih, ob gotski predelavi izdelanih odprtinah nekdanje 11 Carta del restauro. Mojca GUČEK: KRSTILNICA SV. JANEZA KRSTNIKA V KOPRU.....453-476 krstilnice. Zaradi bližajoče se vojne Forlati projekta prenove nekdanje krstilnice ni mogel dokončati, kljub temu pa je stavbi vrnil njen srednjeveški značaj.12 Arhitekturno dokumentiranje in konservatorske raziskave Z uveljavljanjem moderne doktrine spomeniškega varstva in službe v tridesetih letih 20. stoletja je bila po vodstvom arhitekta Forlatija nekdanja krstilnica spomeniško prezentirana v določeni izbrani razvojni fazi romanike in gotike. Taka prezen-tacija pomeni danes drzen konservatorski poseg, ki pa je bil s takratnimi mednarodnimi priporočili in možnostmi tudi dokumentiran, saj je le dve leti poprej sprejeta Atenska karta pomenila prvi moderni kodeks spomeniške službe, v kateri so postavljena izhodišča in določeni obvezni dokumentacijski posegi. V tem času so bili to opisi in poročila, risbe in fotografije. Dobra tri desetletja kasneje so bila še natančneje določena navodila dokumentiranja v Beneški karti, ki še danes pomeni temeljno doktrino konservatorske stroke. Temeljito dokumentiranje spreminjanja stanja in razvoja spomenika spada med osnovne naloge spomeniške službe; tako v skladu z razvojem konservatorske stroke, splošnim tehničnim razvojem in uporabo najsodobnejše tehnologije nastaja temeljna dokumentacija, v katero je treba vnašati in dopolnjevati vse nadaljnje konservatorske raziskave, nedestruktivne (termografija, georadar, itd.) in destruktivne (sondiranje, vzorci za laboratorijske raziskave). Na podlagi natančno izdelane dokumentacije ohranjenosti stanja in posegov je mogoče izdelati raznovrstno projektno dokumentacijo. Najstarejšo ohranjeno risbo nekdanje koprske krstilnice, ki ponazarja tloris tega sakralnega objekta, najdemo v najstarejšem ohranjenem načrtu mesta Koper iz leta 1619 avtorja Giacoma Fina. Kljub temu da gre za preprost tloris okrogle oblike, je pomemben zato, ker na njem že lahko ugotovimo, da stavba ni več imela apside. Naslednjo pomembno dokumentacijo iz Časa pred Forlatijevo prenovo najdemo v risbah in fotografijah notranjščine in zunanjščine baročno predelane kapele. Prva temeljitejša raziskovalna dela v nekdanji krstilnici so bile zavarovalne konservatorske raziskave leta 1976, ko je pristojni Medobčinski zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Piran pričel sondažne raziskave ostenja v notranjščini rotunde. Prav za potrebe vrisa sond je bila izdelana risba celotnega notranjega plašča. Obnova in prezentacija tega spomenika poteka prepočasi, ob večletnih prekinitvah, saj niso bila zagotovljena potrebna finančna sredstva, da bi bilo mogoče nadaljevati zastavljeno delo. V letu 1992 je župni urad koprske župnije obnovil streho nekdanje krstilnice. Ob 12 Projekt obnove in delne rekonstrukcije, ki je delo Ferdinanda Forlatija, je ohranjen v arhivu Soprintendenze B.A.A.A.A.S. v Trstu. Mojca GUČEK: KRSTILNICA SV. JANEZA KRSTNIKA V KOPRU..... 453-476 tem je bila naročena izdelava klasičnega, ročno izmerjenega posneteka obstoječega stanja spomenika, kije bil vnesen v računalnik. Zaradi poškodb, ki so nastale zaradi posedanja terena, je bila leta 1994 koprska stolna cerkev preiskana z georadarjem. Ob tej priložnosti so bila tla notranjščine nekdanje krstilnice pregledane z georadarjem, saj smo načrtovali arheološke sondažne raziskave zaradi nujne sanacije vlage. Leta 1995 smo nadaljevali arheološke sondažne raziskave v notranjščini in ob zunanjem obodu rotunde. Odkop nasutja ob nekdanji krstilnici je pred drugo svetovno vojno načrtoval že Forlati, vendar pa zaradi pomanjkanja denarja in bližajoče se vojne načrta ni mogel usreničiti. Koje bilo odkopano nasutje ob celotenem obodu rotunde do nekdanje pohodne površine, smo v razpoložljivo arhitekturno dokumentacijo objekta vnesli klasično ročno risano arheološko dokumentacijo. Ob tem smo ugotovili, da prejšnji posnetek obstoječega stanja ni ustrezal dejanskemu stanju arhitekture nekdanje krstilnice. Ko smo odstranili dober meter nasutja ob stavbi, je postal spomenik viden po vsej svoji višini, tako da je bilo treba izdelati nov arhitekturni posnetek, ki bo v nadajevanju uporaben tudi za vnos rezultatov novih raziskav. Nova arhitekturna dokumentacija je bila izdelana s kombinacijo sodobnih geodetskih in fotogrametričnih metod ob koncu leta 1995 in v začetku leta 1996. Nekdanja krstilnica je bila postavljena v tržni prostor in prikazana v tridimenzionalnem računalniškem modelu. Z željo po natančni predstavitvi obstoječega stanja zunanj-ščine, ki kaže zanimivo strukturo kamnitega zidu, v katerem se skrivajo predelave objekta iz različnih stilnih obdobij, pomembnih za razvoj spomenika, je bil izdelan digitalni ortofoto celotnega plašča. V posvetu z izdelovalci dokumentacije smo izbrali izdelavo ortofotografij predvsem zaradi kamnite strukture zidu spomenika in zaradi možnosti nadaljnje uporabe. Ta izdelek smo lahko dopolnili s svojimi opažanji in podatki o stavbnem razvoju spomenika, ki smo jih dobili iz pisnih virov in poročil. Sočasno je potekala obnova zunanjščine nekdanje krstilnice. Sprejeta je bila odločitev, da bo fasadni plašč romanskega sakralnega objekta prezentiran kot neometana fasada, ki kaže gradnjo iz pravilno klesanih blokov sivega lokalnega kamna; stike med kamni so ponovno fiigirali s klasično podaljšano apneno malto, v katero smo dodali primerne pigmente (oker, črno) in jo tako barvno prilagodili barvi peščenjaka.13 Poškodovane klesane kamne peščenjaka fasade in različne naknadne dopolnitve iz drugih materialov (opeka) smo zamenjali s starimi kosi sivega peščenjaka, ki ga je bilo treba še klesati. V času predelav so kot gradbeni material pogosto uporabljali opeko, ki pa je v enotni kamniti strukturi fasadnega plašča, ki ni ometan, izredno moteča. Zelo verjeto so zaradi uporabe različnih materialov vidne dele zunanjščine tudi ometali. Izdelano ortofotografij o smo uporabili za podlogo, v katero smo vnesli navodila in smernice za prezentacijo fasade spomenika. 13 RC RS navodila za izdelavo malte in fugiranje. Mojca GUČEK: KRSTILNICA SV. JANEZA KRSTNIKA V KOPRU.....453-476 SI. 7: Zunanji plašč nekdanje krstilnice - ortofoto. Fig. 7: Rivestimento esterno dell'ex battistero - ortofoto. Zaradi kasnejših faz projektne naloge je bi izdelan osnovni žični model; kot baza za vnos podatkov ponazarja le njegovo geometrično obliko in položaj v prostoru (Fras Kosmatin, 1997, 91-96). Za nekdanjo krstilnico je bil izdelan tudi ploskovni model, ki gaje možno barvati, senčiti in skrivati linije, kar je pomembno za prihodnjo uporabo dokumentacije v strokovne in promocijske namene. Zaradi novih georadarskih raziskav na Titovem trgu in trgu ob rotundi smo lahko dopolnili fotogrametrični posnetek rotunde z obravnavo spomenika v tržnem prostoru. Nedestruktivne georadarske raziskave tržnega tlaka in tal smo razširili na celotni tržni prostor. Izdelan je bil situacijski načrt za območje med nekdanjo krstilnico, stolnico in Patriarhovim stolpom ter delom Trubarjeve ulice zaradi navezave na Titov trg. Za potrebe georadarskih raziskav so bile izmerjene referenčne točke kot izhodiščne pozicije raziskav, tako daje bila zagotovljena prostorska kompatibilnost tudi v povezavi z mestno geodetsko mrežo. V obravnavanem primeru, v katerem so sodelovali strokovnjaki različnih strok (geodeti, geologi, arheologi), smo prvič načrtovali delo interdisciplinarno že v začetku projekta, tako da smo lahko v novo izdelano dokumentacijo vnesli rezultate georadarskih raziskav. Ko so bila dela prezentacije zunanjščine nekdanje krstilnice zaključena, smo pričeli z deli za prezentacijo notranjščine. Še pred odločitvijo, da bomo nadaljevali z nedestruktivnimi raziskavami kupole, smo ob odstranitvi slike na platnu Krst v Jordanu v temenu kupole odkrili fresko Kristusa Pantokratorja, ki sodi v čas gotske predelave stavbe. Novoodkrita freska dokazuje, da je bila celotna kupola ometana in poslikana, zato je bila odločitev o nujnih predhodnih nedestruktivnih raziskavah notranjščine utemeljena. Pred nadaljevanjem sondažnih raziskav smo celotno notranjščino in še posebej kupolo pregledali s pomočjo termografije, in sicer z namenom, da bi odkrili morebitne ostanke starega ometa in poškodbe ostenja in kupole, ki niso vidne s prostim očesom, saj so prekrite z ometom, ki ga bo treba v nadaljevanju del Mojca GUČEK: KRSTILNICA SV. JANEZA KRSTNIKA V KOPRU.....453-476 odstraniti. Ker še ni bil izdelan posnetek obstoječega stanja notranjščine rotunde, rezultatov termografije ni bilo mogoče vnesti v dokumentacijo. Po opravljenih termografskih preiskavah smo nadaljevali sondiranje ometa v notranjščini z odvzemom vzorcev ometov. Sledile so še laboratorijske analize, ki pa še niso v celoti dokončane. Previdno in postopoma smo odstranjevali omet. Vse sledove starejših ometov, med katerimi so tudi fragmenti poslikav, ki so žal zelo majhni, smo ohranili na mestu in jih dokumentirali. Ko je bil novejši omet v celoti odstranjen, smo se dogovorili za izdelavo fotogrametričnega posnetka notranjščine, z namenom, da bo usklajen z že izdelanimi arhitekturnimi posnetki zunanjščine. Notranji plašč nekdanje krstilnice kaže izjemno bogato stavbno zgodovino. Ob predelavah sta bila uporabljena v glavnem dva gradbena materiala, kamen in opeka. Objekt so predelali v različnih stilnih obdobjih od gotike in baroka, do novejših stilnih posegov. Ob snemanju so bili izdelovalci fotogrametrične dokumentacije del opozorjeni na najdene fragmente prejšnjih poslikav, ki smo jih označili s številkami in so jih posneli z maloslikovno kamero Nikon. Zaradi dopolnitve in kompatibilnosti že izdelane fotogrametrične dokumentacije zunanjščine objekta je bilo opravljeno naslednje: stabilizacija in izmera poligona v zunanjosti in notranjosti krstilnice, detajlna izmera tlorisa notranjosti ter fotogrametrično snemanje notranjščine. Nadaljevali smo z arheološkimi raziskavami tal v notranjščini po celotni površini. Ob teh delih smo kljub omejenim možnostim zaradi visokega nivoja podtalnice lahko odkrili zidano strukturo nekdanjega bazena za krščevanje, ki je bil v baroku spremenjen v grobnico. S pomočjo fotogrametičnega snemanja je bila obdelana tudi ta najdba, ki pa jo bo treba v prihodnosti še temeljito raziskati, saj nam dobljeni podatki dajejo možnosti natančnejše datacije spomenika. Terenska dela so že zaključena, narejen pa je tudi 3D model notranjščine. Z zbiranjem vseh razpoložljivih podatkov o gradbenih fazah in zgodovinskem razvoju stavbe je bil izdelan virtualni model razvoja spomenika v štirih stilnih obdobjih, romanike, gotike, baroka in Forlatijeve prezentacije. Z izdelovalci modela smo se dogovorili, da bo celota dopolnjena z možnostjo uporabe prek interneta; predstavitev bo multimedijska (zvok, slika), uporaba softvera bo brezplačna in osnovni format zapisa grafike bo VRML. Prednosti takega načina prikaza so v tem, da omogočajo izbiro poljubnega prostorskega prikaza, možnost sprehajanja po notranjosti in zunanjščini spomenika ter možnost povezav s preostalo vsebino. Uporaba arhitekturne dokumentacije pri konservatorskem delu Temeljna naloga službe varstva dediščine je v dokumentiranju, z namenom predstavitve stanja ohranjenosti spomenika ali dediščine; najpogosteje v sliki in besedi. Z bolj ali manj podrobnimi opisi obstoječega stanja dopolnjujemo slikovno gradivo, ki je raznovrstno: fotografije, filmi, prostoročne risbe in načrti. Želja človeka po Mojca GUČEK: KRSTILNICA SV. JANEZA KRSTNIKA V KOPRU.....453-476 beleženju trenutnega stanja arhitekturne dediščine je že zelo stara. Zato nam še danes veliko pomenijo risbe različnih umetnikov in arhitektov, ki so v času humanizma prikazovali ruševine arhitektur pomembnih kulturnih središč in mestnih načrtov. Z razvojem sodobne doktrine spomeniškega varstva pride do prelomnice s sprejemom Atenske listine leta 1933, ki že govori o dokumentiranju spomenikov. Široki pojem dokumentiranja je bil podrobneje obravnavan v temeljni listini spomeniške službe, ki je bila sprejeta v Benetkah leta 1964 in prinaša zahtevo po podrobnem dokumentiranju spomenika pred posegi in po njih, s posebnim poudarkom dokumentiranja posega samega z analitičnim in kritičnim pristopom ter obvezno dopolnitvijo s fotografijo. Beneška karta je bila sprejeta po celem svetu, njena vsebina pa je do današnjih dni doživela le posamezne dopolnitve s samostojnimi listinami, tako da so njena priporočila in napotki še danes del temeljne doktrine spomeniškega varstva. Pomembni sta dve osnovni nalogi dokumentiranja arhitekture v spomeniški službi, to je izdelava arhitekturnih posnetkov obstoječega stanja arhitekture in dopolnjevanje te arhitekturne dokumentacije s konservatorskimi raziskavami. Natančen prenos obstoječega stanja arhitekture iz tridimenzionalnega stanja v dvodimenzionalno risbo (tlorisi, fasade, prerezi) temelji na natančni metodi merjenja (Schmidt, 1996). V procesu konservatorskih raziskav, ki jih vodi konservator, uporablja kot podlogo za svoje delo topografsko arhitekturno dokumentacijo. V praksi seje pokazalo, daje že pri prvi temeljni nalogi dokumentiranja obstoječega stanja spomenika pomembno sodelovanje konservatorja z izvajalci snemanja in izdelave temeljne dokumentacije, saj bo ta izdelek podlaga za nadaljnje delo. Med konservatorske raziskave nedvomno sodijo tudi raziskave arhitekture, imenovane "Bauforschung", ki zajemajo raziskavo strukture in substance, zgodovinski razvoj stavbe ali zidane strukture s poudarkom na njenem spreminjanju v smislu procesa gradnje z ustreznimi analizami (Wolters, 1996). Ob tem je seveda pomemben delež posameznega konservatorja, ki bo svoje znanje in rezultate raziskav uporabljal pri interpretaciji obravnavanega arhitekturnega spomenika, saj je končni cilj njegovega dela prezentacija spomenika. Pri konservatorskih raziskavah mora biti vključeno sodelovanje z matičnimi vedami v kon-servatorstvu in obvezno interdiciplinarno delo med arheologi, arhitekti, restavratorji in umetnostnimi zgodovinarji. Ob tem pa ne smemo pozabiti na pomen temeljne arhitekturne dokumentacije, ki jo prav vsi sodelujoči nujno potrebujejo za svoje raziskovalno delo; zato je v interdisciplinarno konservatorsko delo treba vključiti tudi geodete in arhitekte, ki snemajo in izdelujejo arhitekturno dokumentacijo. Na predstavljenem primeru nekdanje krstilnice sv. Janeza Krstnika, imenovane rotunda Carmine, lahko spremljamo pomen in razvoj arhitekturne dokumentacije v določenem času. Ker proces obnove in prezentacije tega spomenika poteka izredno počasi, intenzivneje od leta 1976 dalje, lahko v teh dobrih dveh desetletjih preučujemo razvoj konservatorske stroke kot tudi metode dokumentiranja arhitekture. Ideja o popolni in natančni dokumentaciji je bila vedno privlačna, čeprav so bile tehnološke možnosti Mojca GUČEK: KRSTILNICA SV. JANEZA KRSTNIKA V KOPRU.....453-476 SI. 8: Tridimenzionalni žični model. Fig. 8: Modello tridimensionale. Mojca GUČEK: KRSTILNICA SV. JANEZA KRSTNIKA V KOPRU..... 453-476 zanjo različne. Zato nista napačni odločitev in želja, ki sta seveda vezani na finančne možnosti, da se v največji možni meri uporabijo sodobne metode fotogrametričnega snemanja z nadaljnjo obdelavo, ki jih omogoča sodobna računalniška tehnologija. V sodelovanju med izvajalci sodobne fotogrametrične dokumentacije in konservatorji pomeni pri obravnavanem spomeniku poseben izziv dopolnitev sodobne dokumentacije s starejšo dokumentacijo, kije omejena predvsem na redke ohranjene fotografije in risbe arhitekta konservatorja Forlatija, ki je edini zabeležil stanje baročne predelave tega spomenika. Njegovi posegi so temeljito spremenili nekdanjo kapelo, saj ji je vrnil njeno skozi stoletja izgubljeno srednjeveško podobo. Zaradi finančnih ovir ni bilo vedno mogoče imeti pravočasno izdelane dobre dokumentacije obstoječega stanja spomenika, v katero bi lahko vnašali rezultate različnih konservatorskih raziskav, sondiranja in nedestruktivnih raziskav. Arheološke zaščitne raziskave so potekale v več fazah v notranjščini kot tudi na zunanjščini ob obodu spomenika. Ob tem je bila narejena klasična arheološka dokumentacija z ročnim merjenjem in izrisom na milime-terskem papirju. Novejše raziskane arheološke plasti so bile odstranjene, zato niso več možne ponovne meritve. Zato smo se odločili, da vso starejšo dokumentacijo, ki je izdelana dvodimenzionalno, vnesemo v najnovejšo dokumentacijo. Pri tem delu pa je seveda ponovno potrebno sodelovanje med konservatorji in izdelovalci dokumentacije. Rezultat temeljitega in natančnega dokumentiranja kot tudi z dokumentacijo povezanega intenzivnega študija vzrokov poškodb opečne kupole, ki jo lahko datiramo okoli leta 1300, je odkritje napake, ki je bila napravljena že v času baročne prenove krstilnice. V času baročne obnove sta bili verjetno zamenjani strešna konstrukcija in kritina. Iz strmejše in s kamnitimi skrlami krite strehe, kije imela močnejši naklon, je bila zaradi uporabe opečne kritine stožčasta streha v vrhu znižana, tako daje bil njen naklon položnejši. Ob pregledu podstrešja so bili na stičiščih strešne konstrukcije, ki je lesena, z zidom, najdeni ostanki kamnitih skrl. Z znižanjem strešne konstrukcije in spremenjeno streho, ki se je pod svojo težo posedla in upognila lesene nosilne tramove, se je naslonila na opečno kupolo, ki je dobila nekaj večjih razpok, potekajočih od vrha kupole proti steni. Zaradi kritičnega stanja kupole se je bilo treba takoj lotiti izdelave projektne dokumentacije statične sanacije celotnega objekta. Kljub nenehnim finančnim problemom in zahtevnega posega bo v naslednjih letih s podporo Ministrstva za kulturo RS in Mestne občine Koper stekla nujna statična sanacija nekdanje krstilnice. Cilj konservatorskega in restavratorskega dela na spomeniku so sanacija določenega slabega stanja spomenika, ohranjanaje spomenika za prihodnje rodove in njegova primerna prezentacija. Dokumentiranje je faza dela, ki beleži stanje, ohranjenost in postopke na spomeniku. Dokumentacija je potrebna tudi za projektantsko delo na spomeniku. V primeru nekdanje koprske romanske krstilnice je zunanjščina spomenika predstavljena kot neometana stavba, ki kaže sistem gradnje iz klesanih kamnitih blokov, fasada je le fugirana, tako da so vidne različne predelave stavbe v strukturi Mojca GUČEK: KRSTILNICA SV. JANEZA KRSTNIKA V KOPRU..... 453-476 zidu. Prav tako bo tudi notranjščina nekdanje krstilnice prezentirana z vsemi vidnimi predelavami, ki so ohranjene v ostenju objekta. Ob tem bo zelo pomembna razlaga predelav v obliki zloženk, razstave in publikacij. Zaključki Ugotavljamo, da je dokumentacija spomenika izredno pomembna, vendar je dobra in uporabna le v primeru, če je plod interdisciplinarnega dela ob poznavanju končnega cilja in namena njene uporabe. Ker je izdelava dokumentacije povezana s procesi sanacije, restavriranja in obnove, je natančnost izdelave spremljajoče dokumentacije upravičena oziroma zahtevana. Dobra in sodobna dokumentacija odpira številne možnosti uporabe v strokovne in popularizacijske namene. Fotogrametrična dokumentacija ima izjemen pomen v zajemanju podatkov, saj je ta metoda med najbolj natančnimi. Delo na terenu je mogoče opraviti hitro in kakovostno, medtem ko je obdelava podatkov zahtevnejše opravilo v pisarni. Obravnavani primer je pomemben arhitekturni spomenik ne samo za mesto Koper, saj sodi med nacionalne spomenike. Namen njegove obnove in prezentacije je ponovno odprtje objekta za javnost, z možnostjo uporabe v sakralne in posvetne namene. Prav zaradi dejstev, ki so navedena v prispevku, smo se odločili, da ta spomenik vzamemo za vzorčni primer, kajti njegove mere niso izjemne. Njegova oblika je poseben izziv za obdelavo in njegova stavbna zgodovina je izjemno bogata. Nujno potrebno pa bi bilo sprejeti normative in standarde o dokumentiranju kulturne dediščine, saj bi le tako laže sprejeli odločitve o vrsti in obsegu njene dokumentacije. Ob zaključku pričujoče razprave bi bilo treba poudariti, da še vedno obstajajo ne-pregledani zgodoviski viri koprske škofije, ki so hranjeni v arhivu tržaške škofije in do danes še niso bili dostopni strokovnjakom. Zato bi bilo nujno čimprej nasloviti problem dostopnosti odnešenega arhiva koprske škofije na vse pristojne in odgovorne. Razvoj konservatorske stroke kot tudi drugih sodelujočih strok in novih tehnoloških možnosti nas po eni strani bremenijo, po drugi strani pa vzpodbujajo, da se, sicer pogosto postopoma, odpovedujemo klasičnim metodam dela, ki so bile ustaljene v dosedanji konservatorski praksi. Vsi, ki smo sodelovali pri izdelavi dokumentacije, se moramo zavedati namena, ciljev in možnosti, ki nam jih ta dokumentacija daje. Skupaj iščemo nove možnosti za popolnejše delo, vendar to ne zmanjšuje pomena že opravljenega dela, ki je nastalo v določenem času ob možnostih v preteklosti in ga poskušamo kljub njegovi nepopolnosti enakovredno vključiti v sodobne dosežke stroke, saj se moramo zavedati pomena vsakršnega zgodovinskega podatka. Dokumentacijo, ki jo izdelujemo in uporabljamo, hranimo tudi za prihodnje rodove, zato je treba dobro premisliti o njenem hranjenju, saj vemo, daje obstojnost dokumentacije v digitalni obliki izjemno kratka. Še vedno je naj zanesli vej ša ohranitev arhitekturne Mojca GUČEK: KRSTILNICA SV. JANEZA KRSTNIKA V KOPRU.....453-476 dokumentacije v risbi na papirju, zato bi bilo treba v konservatorski stroki nujno sprejeti določila o normativih in standardih za hrambo dokumentacije. IL BATTISTERO DI S. GIOVANNI BATTISTA A CAPODISTRIA. DOCUMENTAZIONE ARCHITETTONICA E STUDI DI CONSERVAZIONE Mojca GUČEK Istituto per Ia tutela dei beni culturali - unitä territoriale di Pirano SI-6330 Pirano, Piazza Fratellanza 1 e-mail: mojca.gucek@guest.ames.si RIASSUNTO L'ex battistero capodistriano di San Giovanni Battista, chiamato in seguito Ro-tonda del Carmine, e lino degli edifici piü antichi della cittä e gli elementi stilistici lo collocano fra i monumenti di epoca romanica. Assieme all'antica basilica romanica, sede della diocesi, testimonia la forte influenza del modello aquileiese, che com-prende anche il campanile. II Cristianesimo si espandeva partendo dall'importante centro storico e religioso di Aquileia ed e dunque probabile che fiirono proprio i patriarchi, all'epoca del loro dominio su Capodistria, a patrocinare la costruzione del complesso basilicale e forse, addirittura, a fondarlo. La cattedrale e il battistero, attraverso la loro lunga e tumultuosa storia, hanno subito numerosi rimaneg-giamenti, ma proprio quest'ultimo, a dispetto degli interventi, ha mantenuto il suo carattere romanico; soprattutto grazie ai primi lavori di restauro eseguiti fra gli anni 1933-1935, quando Ferdinando Forlati lo "ripuli" dalle aggiunte eseguite nel corso dei secoli, specie in etä barocca. II suo intervento era volto a mettere in rilievo le caratteristiche medievali dell'edificio; la struttura del muro perimetrale e della cupola sono comunque originali in tutti i loro dettagli. A causa di opportuni interventi di risanamento statico e per la presentazione del battistero, e stato necessario stilare una documentazione architettonica precisa sullo stato attuale del monumento, che va integrata con i risultati degli studi di con-servazione, e preparare i progetti di presentazione. Ii monumento presenta diversi strati di interventi, che vanno valorizzati adeguatamente, documentati e presentati. La moderna metodologia di ricerca nel campo della conservazione e importante anche perche ha permesso di individuare. le cause delle lesioni alia cupola, che andranno sanate per preservare il battistero per i posteri. Le ricerche sullo sviluppo Mojca GUČEK: KRSTILNICA SV. JANEZA KRSTNIKA V KOPRU.....453-476 architettonico dell'edificio rappresentano un buon esempio di lavoro di gruppo, che ha portato a nuove scoperte, come l'affresco del Cristo Pantocratore alla sommitä della cupola, i resti della vcisca battesimale originaria e delle fondamenta e parte del pavimento dell'ob side, nonclie i resti della prima copertura in tegole dipietra. La documentazione ed i risultati delle ricerche di conservazione permettono una presentazione multimediale del monumento e quella dello stato dell'edificio nelle variefasi della sua costruzione, nonche la sua presentazione al pubblico. Parole chiave: monumento architettonico, documentazione architettonica, documentazione fotogrammetrica, interventi di conservazione VIRI IN LITERATURA Allsi, A. (1932): Duomo di Capodistria. Roma. Bergamini, G., Tavano, S. (1997): Storia dell'Arte nel Friuli Venezia Giulia. Reana del Roiale/Udine. Bernik, S. (1968): Organizem slovenskih obmorskih mest Koper Izola Piran. Ljubljana. Bratož, R., Peršič, J. (1986): Koprska cerkev skozi stoletja, Prispevki k zgodovini Kopra/Contributi per la storia di Capodistria, (Koper med Rimom in Benetka-mi/Capodistria tra Roma e Venezia). Ljubljana, 57-64. Brejc, T. (1983): Slikarstvo od 15. do 19. stoletja na slovenski obali, topografsko gradivo. Koper. Caprin, G. (1968): LTstria nobilissima. II. Trieste. Cherini, A. (1993): La rotonda dei Carmini. Trieste. Erič, M. (1993): Poizkus uvodnih dendrokronoloških analiz lesa iz ostrešja bap-tisterija Sv. Janeza Krstnika v Kopru. Arheo, 9. Ljubljana, 70-75. Erič, M., Umek, A., Župančič, M. (1997): Datacija lesa iz ostrešja kapele Kar-melske Matere božje v Kopru in poizkus zgodovinske umestitve. Annales, 10. Koper, 97-104. De Franceschi, C. (1952): Delle origini di Capodistria e del suo vescovato. Venezia. Forlati, F. (1956): II Battistero romanico di Capodistria. Atti e Memorie della Societä Istriana di Archeologia e Storia Patria, vol. IV NS. Venezia. Guček, M. (1997): Metodologija zavarovalnih konservatorskih raziskav v Marijini rotundi v Kopru in nova odkritja. Annales, 10. Koper, 81-86. Guček, M., Fras, M., Sokin, M. (1997): Rotunda Carmine: case study. Studies in ancient structures: proceedings of the International Conference, July 14-18, 1997 Istanbul, Turkey. Istanbul, YTU Faculty of architecture, 115-124. Mojca GUČEK: KRSTILNICA SV. JANEZA KRSTNIKA V KOPRU. ..., 453-476 Guček, M. (2000): Documentation of Architecture and Conservation research -Former Baptistery of St John the Baptist, International Co-operation and Technology Transfer, ISPRS Workshop: Ljubljana, Slovenia - February 2-5, 2000, International archives of photogrammetry and remote sensing, Part 6W8/2. Ljubljana, Institute of Geodesy, Cartography and Photogrammetry sensing, 205-210. Guček, M., Oven, K., Stokin, M. (2000): Rotunda Carmine: Analyses, research and presentation of historical monument, 5th International Congress on Restoration of Architectural Heritage, Firenze, September 17-24, 2000. Firenze. Guček, M., Stokin, M.(2001): Religious Sites: From Anonymity to Monumentality -The Historical Evolution of Architectural Religious Monuments, More than Two Thousand Years in the History of Architecture, International Congress organised by UNESCO and ICOMOS, Paris, 10-12 September 2001. Paris. Höfler, J. (1997): Ob odkritju Kristusove podobe na oboku Marijine rotunde v Kopru. Annales, 10. Koper, 75-80. Kosmatin Fras, M. (1997): Tridimenzionalna metrična dokumentacija in digitalni ortofoto Marijine rotunde v Kopru. Annales, 10. Koper, 91-96. Lavrič, A. (1986): Vizitacijsko poročilo Agostina Valierja o koprski škofiji iz leta 1579. Ljubljana, ZRC SAZU, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta. Leiss, A. (1912): La Rotonda di S. Elio e la Chiesa dei Carmini a Capodistria. Pagine Istriane, 11-12. Parenzo. Monti, F., Maselli, G. (1994): Relazione sulle indagini diagnostiche effettuate dalla Tečno Futur Service (TFS) nella cattedrale di Santa Maria di Capodistria (Slovenia). Annales, 5. Koper, 159-166. Madonizza, A. (1851): II duomo di Capodistria. II Popolano dell'Istria, št. 41. Capodistria, 161-163. Mlakar, Š. (1962): Istra u antici. Pula. Naldini, P. (1700): Corografia ecclesiastica o sia Descrittione della cittä e della diocesi di Giustinopoli Detto volgarmente Capo d'Istria. Venezia. Naldini, P. (2001): Cerkveni krajepis ali opis mesta in škofije Justinopolis ljudsko Koper. Knjižnica Annales Majora. Koper. Pavanello, G., Walcher, M. (1999): Istria cittä maggiori, Capodistria, Parenzo, Pirano, Pola, Opere d'arte dal Medioevo all'Ottocento. Trieste, Universitä degli Studi di Trieste. Poli, G. (1951): Antiche vedute di Capodistria. Pagine Istriane, III, 7-8. Trieste. Pusterla, G. (1846): Chiese di Capodistria nel secolo XVIII. L'Istria. Trieste. Rizzi, A. (1987): Scultura esterna a Venezia. Venezia. Schmidt, H. (1996): Building Research from Past to Present - Mehods Development in the 19th Century, International updating course on the role of preparatory architectural investigation in the restoration of historical buildings. Leuven, R. Lemaire Centre for Conservation. Mojca GUČEK: KRSTILNICA SV. JANEZA KRSTNIKA V KOPRU.....453-476 Semi, F. (1930): Album fotografico di Capodistria. Capodistria. Se mi, F. (1934): II duomo di Capodistria. Parenzo. Semi, F. (1937): L'arte in Istria. Pola. Semi, F. (1975): Capris Iustinopolis Capodistria. Trieste. Stokin, M. (1995): Vloga srednjeveške arheologije pri raziskovanju urbane stavbne dediščine. Annales, 6. Koper, 49-54. Stokin, M. (1997): Arheološka interpretacija rotunde Karmelske Matere božje v Kopru v kontekstu umetnostnozgodovinske stroke. Annales, 10. Koper, 87-90. Venturini, D. (1906): Guida storica di Capodistria. Capodistria. Wolters, W. (1996): Art History and Bauforschung, Observations on the current state of co-operation, International updating course on the role of preparatory architectural investigation in the restoration of historical buildings. Leuven, R. Lemaire Centre for Conservation. Zadnikar, M. (1982): Romanika v Sloveniji. Ljubljana. Ziliotto, B. (1910): Capodistria. Trieste. prejeto: 2001-06-03 UDK 75.046(497.4/.5-14):248.153.7 VOTIVNI DAROVI ZA ZDRAVLJE U ISTRI Želj ko DUGAC Hrvatska akademija znanosti i umjetnosti, Zavod za povijest i filozofiju znanosti, Odsjek za povijest medicinskih znanosti, HR-1000 Zagreb, Demetrova 18 e-mail: dugac@hazu.hr IZVLEČEK Članek obravnava predmete, darovane v istrskih svetiščih kot izraz prošnje in/ali zahvale, povezane z različnimi zdravstvenimi težavami ljudi med 17. in 20. stoletjem. Preučevani so darovi zaobljube, ki so bili izdelani iz srebra in ponazarjajo dele človeškega telesa, in darovi, ki so na simbolične in asociativen način povezani z določenim delom človeškega telesa in njegovo bolečino ali poškodbo, kot na primer bolnikova oblačila, nakit in ortopedski pripomočki. Na osnovi terenskega raziskovanja so ugotovljene lokalitete, na katerih so se ohranili votivni predmeti, medtem ko so na osnovi podatkov iz ustnega izročila zabeležene danes že izumrle oblike votivnih darov in običaji takšnega darovanja. Ključne besede: darovi zaobljube, votiv, narodna medicina, Istra, 17. stoletje, 20. stoletje EX VOTO IN ISTRIA SINTESl L'articolo tratta gli ex voto riguardanti problemi di salute, off eni nei santuari dell'Istria tra il XVII ed il XX secolo in segno di preghiera e/o ringraziamento per grazia ricevuta. Sono prese in esame Offerte votive confezionate in argento e rappresentanti arti del corpo umano,. ed ex voto che, in maniera simbolica o per associazione, ricordano determinate parti del corpo umano, il dolore o le lesioni sofferte; ad esempio indumenti, gioielli e apparecchi ortopedici del malato. Mediante indagine sul campo sono stati individuati i luoghi in cui sono conser\>ati i doni votivi, mentre sulla base di tradizioni orali sono descritte forme di ex voto ormai scomparse e usanze che accompagnavano tali offerte. Parole chiave: offerte votive, ex voto, medicina popolare, Istria, XVII secolo, XX secolo Željko DUGAC: VOTIVNI DAROVI ZA ZDRAVLJE U ISTRI, 477-488 Uvod U prilogu obrađujem zavjetne darove koji su se poklanjali vezano uz različite tjelesne bolesti u pojedinim svetištima u Istri od 17. do 20. stoljeća. Zavjetni darovi ili votivi o kojima če biti riječi, svojim plastičnim oblikom oponašaju dijelove ljud-skog tijela ili su s bolestima i ozljedama u simboličko-asocijativnoj vezi. Buduči da se za sada nisu pronašli obimniji arhivski podaci o votivim predmetima na području Istre, o majstorima i radionicama koje su ih izradivale, te običajima vezanim uz njihovu uporabu, za izradu ovog rada prije svega koristim podatke iz usmene povijesti sakupljene prilikom terenskog istraživanja u hodočasničkim svetištima smještenim na području devet dekanata Porečko-pulske biskupije i u svetištu u Strunjanu. Prilikom terenskog istraživanja na navedenom području utvrdeni su i loka-liteti na kojima su do danas sačuvani zavjetni predmeti. Na jednom lokalitetu zabi-lježena su kazivanja o postojanju votivnih darova koji su naknadno uništeni. Raščlambom samih predmeta utvrdio sam njihov oblik, količinu, stilske karakteristike, starost, simboličko-asocijativno značenje i vezu s pučkim predodžbama o nastanku i liječenju bolesti. Iznosim rezultate nastale tijekom terenskih proučavanja hodočasničkih svetišta u Bujama, Batvačima kod Peroja, i Šijani kod Pule. Votiv ili zavjetni dar Pod pojmom votiv ili zavjetni dar u o vom prilogu podrazumijeva se predmet koji je trodimenzionalnog oblika i koji prikazuje različite dijelove ljudskog tijela. Zbog svoga izgleda on se naziva identifikacijski ili anatomski votiv. Obrađuju se i votivi u obliku različitih predmeta koji se simbolično i asocijativno vežu uz odredeni dio ljudskog tijela i njegovu bolest ili ozljedu. Takvi su predmeti obično odječa, nakit, raz-ličita ortopedska pomagala i oruda iz svakodnevne uporabe koja su izazvala ozljedu. Votivi kao predmeti koji se svojim simboličnim, asocijativnim ili konvencio-nalnim oblikom vežu uz prošnju i/ili zahvalu molitelja (Makarovič, 1991, 8) nalaze se na području susreta pučkog i službenog, etnološkog i teološkog, medicinskog i antro-pološkog. U sebi objedinjuju pretkršćansko naslijeđe, magično-mistične elemente, folklor, ali i zahtjeve svoga vremena. Unatoč tomu što se več 1896. u Zborniku za narodni život i običaje južnih Sla-vena javljaju zapisi koji govore o darivanju votiva,1 hrvatska i slovenska znanstvena javnost opsežnije se izvješčuje o votivima od tridesetih godina 20. stolječa kada su objavljeni radovi N. Kus Nikolajeva (Kus Nikolajev, 1928, 37-45), i M. S. Filipovića 1 "Sveti je Rok zagovornik onih, koji boluju na nogama ili rukama. Taj dan drži narod za svetak i po-lazi na proštenje. Kod mise daruje na oltar novce, vlakno, sviječe, ruke i noge, što su ih licitari napravili od voska" (Horvat, 1896, 244). Željko DUGAC: VOTIVNI DAROVI ZA ZDRAVLJE U ISTRI. 477-488 (Filipovič, 1933, 6-7). U to doba votive na području Slovenije i Hrvatske izučava i slavni njemački istraživač pučkih običaja zavjetnog darivanja R. Kriss (Kriss, 1930, 87-112). Od tada je objavljeno više študija koje obraduju zavjetne darove pojedinih svetišta ili povijesno-medicinske i povijesno-umjetničke karakteristike odredenih votiva. Suvremeni istraživači na području Slovenije, npr. G. Makarovič i D. Žitko, daju opsežne študije votiva Etnografskog muzeja u Ljubljani (Makarovič, 1991) te votiva pomoraca (Žitko, 1992). U Hrvatskoj je u poslijednje vrijeme takoder objavljeno nekoliko suvremenih študija o votivima. Tako D. Alaupovič-Gieldum objavljuje rad o votivima Svetog Klementa u Poljicama (Alaupovič-Gieldum, 1997, 147-164). Teološkim značajkama zavjetnih darova bavi se M. Biškup (Biškup, 1993, 26-36), a votivima u sklopu medičarskih i voštarskih obrta L. Kašpar (Kašpar, 1981, 109-112). I. Lentič u svojim istraživanjima zlatarskih obrta u Dubrovniku (Lentič, 1984) i sjevernoj Hrvatskoj - Varaždinu (Lentič, 1981) daje osnove za utvrdivanje majstora i radionica koje su se bavile izradom votiva od plemenitih metala. Važno je napomenuti da još uvijek nedostaju analize zlatarskih radionica na području Istre koje bi mogle utvrditi podrijetlo pronadenih srebrnih zavjetnih darova. Votiv - svetac zaštitnik - hodočašće Darivanje votivnih darova prilikom zdravstvenih tegoba ili kao zahvala na primljenome zdravlju pojava je koja prati ljudsko društvo od pradavnih vremena do danas. Votiv se daruje na svetomu mjestu, pojedinom božanstvu za koje se smatra da može izliječiti bolest ili osigurati ispunjenje moliteljeve prošnje. Več drevna mezopotamska i egipatska kultura rabe prinošenje votivnih darova (Schauerte, 1965, 897), a u antici nailazimo na darove za koje možemo sa sigurnošču reči da su prineseni zbog zdravstvenih tegoba (usp. Margotta, 1967, 54; Jeager, 1988, 9-17). Ti su se votivi prinosili u Eskulapovim i Higijinim hrämovima, obično kao izraz zahvale na primljenomu zdravlju, nakon tretmana kojima su bolesnici u tim svetištima bili podvrgavani (Grmek, 1963, 212; Schalke, 1995, 17-19). Antički votivi često prikazuju dijelove ljudskog tijela s vidljivim patološkim pro-mjenama. (usp. Grmek, Gourevitch, 1998) To ih i razlikuje od votiva koji se javljaju u kasnijim vremenima i koji obično prikazuju zdrav organ. U arheološkom muzeju u Puli postoje predmeti za koje se smatra da su votivnog karaktera, no niti jedan ne prikazuje nikakve patološke karakteristike več normalno gradene organe ljudskog tijela. Uz votive koji prikazuju dijelove ljudskog tijela te pojedine patološke promjene na njima u antičko se doba koriste i tekstualni votivi isklesani u kamenu, te odječa kao zavjetni dar. Tako u Vodiču kroz Heladu, Pauzanija opisuje Eskulapov i Higijin hram u Sikionu pa kaže da se skulpture božanstava zbog odječe koja je na njih obješena i pričvrščena pojasevima ne mogu lako vidjeti (Pauzanija, 1989, 105). i I Željko DUGAC: VOTIVNI DAROVI ZA ZDRAVLJE U ISTRI, 477-488 Darivanje zavjetnih darova očito je bilo duboko ukorijenjeno u svijesti pulca, pa ga i crkva prihvaća, bez obzira na početne rasprave i negodovanja kao o poganskom naslijedu (Freedberg, 1989, 136-137). U zapisima Gregorija iz Tura zapažamo da se vjernici na grobu svetog Martina mole kod tjelesnih bolesti (Georgi Florentini Gregorii Santus, 1980, col. 924), a več od 9. stolječa počinje se oblikovati skupina svetaca kojoj se ljudi obraćaju za pomoč pri različitim tjelesnim bolestima. Tijekom slijedečih stolječa katalog i broj tih svetaca različit je u odnosu na pokrajine i razdoblja (Badurina, 1990, 189). Na području Istre štovali su se sveči koji su bili opče poznati u cijeloj krščanskoj Europi ali i neki čiji je kult bio lokalan i koji su bili manje poznati ili potpuno nepoznati u ostalim europskim zemljama. Posebno valja istaknuti kultove istarskih svetaca Maura, Eufemije i dr., te kult svete Foške, koja doduše nije izvorno istarska svetica, ali je štovanje u Istri bilo osobito jako za razliku od ostalog dijela Hrvatske i Slovenije gdje je kult bio posve nepoznat. Najomiljenije svetačko lice u Istri, kao i u cijeloj Hrvatskoj, bila je Blažena Djevica Marija. Njoj je posvečen največi broj hodo-časničkih svetišta, a na ispitanom području samo su u njezinim svetištima pronadeni srebrni identifikacijski votivi. Štovanje svetaca zaštitnika i njihovo darivanje u uskoj je vezi s hodočaščem kao oblikom odlaska na neko sveto mjesto gdje čovjek može ostvariti posebno prisan odnos s Bogom i od njega izmoliti zdravlje. Hodočašča se u krščanstvu javljaju od 2. stolječa, isprva lcao znatiželjan posjet Svetoj zemlji i grobovima poj edinih svetaca na kojima su se dogadala čudotvorna ozdravljenja. Nakon što su muslimani u 12. stolječu zauzeli Svetu zemlju, rijeka hodočasnika upučuje se k europskim svetištima (Belaj, 1995, 7). Tako se kao najpoznatija europska hodočasnička središta izdvajaju Santiago de Compostela, Rim, Loretto a kasnije Lurd i Fatima. Za Istrane je najbliže veliko hodočasničko odredište bio Trsat kao najstarije hrvatsko marijansko svetište koje se vezuje uz dolazak Nazaretske kučice daleke 1291. godine (usp. Cvekan, 1985; Radauš-Ribarič, 1993, 115-125). Osim tih velikih hodočasničkih odrednica, kuda se išlo jedan put na godinu ili jedan put u životu, svaki je kraj imao svoja lokalna hodočasnička svetišta do kojih se hodalo na odredene blagdane, a nerijetko i s točno odredenom s vrhom. Ako je bila riječ o svetištu čiji je patron pojedini svetac, hodočastilo se na dan toga svetca i to s prošnjom koja je u djelokrugu moči toga sveča. Jedna od najpoznatijih svetica kojoj su se ljudi zagovarali za zdravlje je svakako sveta Foška čije je svetište kraj sela Batvači kod Peroja bilo omiljeno hodočasničko mjesto. Za razliku od svete Foške koja je za Istrane imala patronat vezan isključivo uz određene tjelesne bolesti, sveta se Fuma (Eufemija) što vala u različitim životnim potrebama i nišam mogao zabilježiti izravan i isključiv Protektorat nad odredenim zdravstvenim problemom ili bolešču. Željko DUGAC: VOTIVNI DAROVI ZA ZDRAVUE U ISTRI. 477-488 p.-:--.,- Ml !\тг-.v.- тШШ fipj-^ i. Шфј-кф^ ff - Srebrne zcivjetne pločice. Nepoznati autor, druga polovica 17. stolječa. Crkva Majke Milosrđa, Buje. Silver offering plates. Unknown author, second half of the 17th century, Church of the Mother of Grace, Buje. Željko DUGAC: VOTIVNI DAROVI ZA ZDRAVUE U ISTRI, 477-488 U svetišta Blažene Djevice Marije hodočastilo se kod svih vrsta tjelesnih bolesti. Hodočašća su se obično odvijala na Gospine blagdane od kojih su najznačajnij Marijino Uzašašče (15. 8.) i Rodenje (10. 9). U Istri su posebno štovana slijedeća marijanska svetišta: - Za ljude iz Vižinade i okolice to je svetište Majke Božje u Božjem Polju, te sve-tište Majke Božje od Prikazanja u Strunjanu i Majke Božje od Milosti u Bujama (Baf, 1998). - Okolica Novigrada hodočastila je do Majke Božje Ilirske u Novigrad. - Umažani do Gospe Žalosne (Jelovac, 1998). - Poreč i okolica do Majke Božje od Zdravlja u Poreču (Bartolić, 1998a). - Pazinština je hodočastila do Majke Božje na Škrilinah u Bermu (Masinič, 1998). - Žminjani i okolica hodočastili su do svetišta koje se nalazi izmedu Zminja i Svetvinčenta koje su nazivali Majka Božja Svetomore (Rupnik, 1997). - Motovunci do Majke Božje na Šubjentu kod sela Meluni. - Okolica Buzeta i mjesta pod zapadnim obroncima Učke hodočastila su do Blažene Djevice Marije od Karmela na Boljunskom Polju (Katun) (Udovičič, 1998). - Labinština je hodočastila do Majke Božje na Drenu u Šumber (Bartolić, 1998b). - Istočna istarska obala je hodočastila u Hreljiče (Princ, 1998). - Stanovnici podno istočnih obronaka Učke išli su do Majke Božje u Kraj. - Vodnjan i okolica do Majke Božje Traverse, a Puljani do Šijane (Jelenič, 1998). Istarski votivi Anatomski votivi pripadaj u tipu votiva izravno vezanih uz čovjeka-pojedinca i predstavljaj u osobne zdravstvene probleme. To ih izdvaja od kolektivnih zavjeta koji su se tijekom povijesti darivali najčešče vezano uz prijetnje pošasti kuge i kolere. Na području Porečko-pulske biskupije pronadeni su očuvani primjerci u dvama sve-tištima. Jedno je svetište Gospe od Milosti u Šijani kod Pule, a drugo svetište Majke Božje od Milosti u Bujama. Votivi iz Buja potječu iz 17. stolječa. U arhivu svetišta postoji bilješka novigradskog biskupa i povjesničara Jakova Filipa Tomasinia koji je zapazio nemar u održavanju srebrnine i zavjetnih darova, te je 1644. sastavio zapis kojim nareduje upravitelju da čuva zavjetne darove. U tu je svrhu Giov. Matteo Madrucci godine 1651. brižljivo prikupio sve srebrne i metalne zavjetne predmete na drvenoj ploči oko reljefnog lika Gospe (Milohanič, 1997, 15-16). Ta ploča je u cijelosti sačuvana do danas i nalazi se u sakristiji crkve. Zapažamo da se u njezinu središnjem dijelu nalazi reljefni prikaz Majke Božje s Djetetom koje leži umotano u povoje. Na svakoj strani je po jedan reljef andela, a ostali prostor ispunjava 27 srebrnih reljefnih pločica koje prikazuju različite dijelove ljudskog tijela te osobe u položaju prošnje. Od pojedinih dijelova tijela zapažamo: oči, uho, grudi, ruke u cijeloj dužini, odvojeni prikaz šake, noga u cijeloj dužini, te odvojeni prikaz stopala. Željko DUGAC: VOTIVNI DAROVI ZA ZDRAVUE U ISTRI, 477-488 Nailazimo i na deset pločica koje prikazuju muškarce i žene u klečečem položaju sa sklopljenim rukama za koje ne možemo definirati kojom su nakanom bile poklonjene. Na jednoj je pločici prikazan profil čovjeka koji ne mora predstavljati neki zdravstveni problem vezan uz glavu več možda prikazuje odredenu osobu. Niti na jednom prikazu nije vidljiva nikakva patološka promjena, več isključivo normalno gradeni ljudski organi. Po medusobnoj sličnosti zavjetne pločice upučuju na jednog majstora koji ih je izradivao i na iste kalupe po kojima su bile izradene. Po stilizaciji, nisu starije od 17. stolječa. Buduči da su se u ovoj crkvi našle u tolikom broju, a da na ostalim lokalitetima u Istri i susjednim dijelovima Slovenije nisu pronađeni slični darovi, može se pretpostaviti da ih je izradio lokalni majstor koji je svoje proizvode prodavao u Bujama. Sve su to lijepo izradene pločice koje ukazuju na majstorovu vještinu ali i blagu pučku naivnost u stilizaciji. Na žalost zbog nedostatka detaljnijih povijesno-umjetničkih študija o zlatarskim obrtima ne postoje nikakvi podaci koji bi detaljnije precizirali njihovo podrijetlo. U svetištu u Šijani pronađena su dva votivna predmeta od srebra koja prikazuju ljudsku nogu i dijete umotano u povoje; po stilskim karakteristikama potječu iz 19. stolječa. Uz njih nalazimo i veči broj votivnih srdaca koja se obično ne poklanjaj u vezano uz tijelesne bolesti nego kao izraz duhovnog predanja i zahvalnosti. Za razliku o anatomski figuriranih votiva kakvi se susreču u crkvama u Bujama i Šijani, u Crkvi Svete Foške kod sela Batvača, oko šest km zapadno od Vodnjana postojali su zavjetni darovi koji su bili sasvim drugačijeg oblika. Podaci o njima do-biveni su iz usmenih kazivanja lokalnog stanovništva (Kancijanič, 1998a; Kancijanič, 1998b; Kutič, 1998; Vitasovič, 1998). U toj je crkvi sve do drugog svjetskog rata postojao živi običaj darivanja odječe, oruda, ortopedskih pomagala i nakita kao zavjetnog dara (Jelenič, 1991, 41). Kako je crkva tijekom rata oskvrnuta, a 1955-56. tadašnji župnik I. Pereša daje spaliti veliki dio tekstilnih i drvenih darova, danas se u crkvi ne nalazi niti jedan votivni dar iz toga doba. Zabilježena su usmena priopčenja stoga posljednji dokazi nekadašnjih navika zavjetnog darivanja svetici. Kazivači navode da su se u crkvi prinosili dijelovi odječe koji su predstavljali dijelove tijela koje je zahvatila bolest. Najčešči razlog zagovora bili su bolovi u leđima i ekstre-mitetima, glavobolja i neplodnost. Leda su predstavljali muški prsluci (krožati, krožeti, kružeti) i poklanjali su se najčešče kod reumatičnih bolova u ledima. Čarape su darivane kod bolesti nogu, a kod uslišanih prošnji vezanih uz fimkciju hoda, darivale su se različite štake i štapovi. Bolesti gornjih ekstremiteta dijelile su se tako da su bolovi koji su zahvačali rame i gornji dio ruke bili predstavljeni prslukom ili košuljom, a za bolesti donjeg dijela ruke i šake darivao se prsten. Osim bolova u tijelu, svetica je bila zaštitnica i kod bolova u glavi pa su se i te tegobe na odgovarajuči način prikazivale kroz zavjetne darove. Tako je darovani rubac (facol, faculet) značio glavobolju. Svetici su se zagovarali i kod neplodnosti i Željko DUG AC: VOTIVNI DAROVI ZA ZDRAVLJE U ISTRI, 477-488 tada je kao zavjetni dar prinošen moliteljičin donji platneni dio odjeće zvan kamižot. Povrede ekstremiteta i drugih dijelova tijela vrlo su često iskazivane i zavjetnim darovima u obliku različitog oruda koje je služilo u svakodnevne svrhe i koje je prilikom rada izazvalo ozljedu (Dugac, 1999, 71-76). Darivanje odječe kao zavjetnog dara zabilježeno je prema navodima anonimnog kazivača i u Strunjanu. Tamo je šezdesetih godina 20. stolječa jedna žena darovala svoju vjenčanu haljinu kao zavjetni dar za ozdravljenje svoga supruga oboljelog, navodno, od tumora na mozgu. Taj je dar kasnije upotrijebljen za izradu albe i pokrivala za misni stol. Zaključak Anatomski votivi, tj. votivi koji plastično prikazuju pojedine tjelesne organe ili cijelo tijelo te votivi simboličko-asocijativnog karaktera kao što je odjeća, orude, nakit itd., pradavni su posrednici u komunikaciji izmedu ljudskog i božanskog, prilikom različitih životnih tegoba, osobito kod pojave bolesti. Zavjetnim se darovima izražava pučki analogij ski način razmišljanja prema kojem stanoviti predmet može predstavljati cjelinu kao što je tjelesni organ ili cijelo tijelo. Votiv u svijesti molitelja predstavlja produžetak njegova tijela, produžetak koji je u mogučnosti predstavljati tijelo i izmoliti učinkovit, ozdravljujuči utjecaj na pravo fizičko tijelo. Prineseni je predmet trebao osigurati nazočnost molitelja i onda kada on tjelesno ode iz svetišta, a time i neprestanu molitvu i podsjećanje sveča na odre-denu potrebu ili neprestanu zahvalu na primljenu dam. Kroz to se jasno izražavaju poznati imitativni i prijenosni magijski obrasci (Frazer, 1977, 20-21) koji su se spretno upleli u pučke oblike pobožnosti. O sličnim običaj ima uporabe votiva izvještava nas i L. Kriss-Rettenbeck u svojim opsežnim istraživanjima zavjetnih darova u srednjoj Europi (usp. Kriss Rettenbeck, 1971). Različiti ikonografij ski prikazi takoder uprizoruju izgled starih prošteništa i votiva u njima.2 Sve su to svjedočanstva koja govore da načini zavjetnog darivanja u Istri nisu usamljeni, nego su dijelom ustaljene pojave proširene diljem Europe. Doba nakon drugoga svjetskog rata, a napose pokoncilsko doba s promjenama u služenju obreda i modernizacija crkava, uvelike je smanjilo i reguliralo te stare običaje te je zavjetno darivanje, pritisnuto suvremenim potrebama i ukusom, po-primilo nova obilježja. Zub vremena, česte preinake ali i ignorancija i vandalizam, uništio je tekstilne votive i različite oblike oruda i ortopedskih pomagala, pa je njihova primjena postupno padala u zaborav. 2 Drvorez Lijepe Marije iz Regensburga kojeg je dvadesetih godina 16. stolječa načinio Michael Ostendorfer prikazuje trijem crkve prepun raznovrsnih anatomskih votiva, alata i dijelova odječe, prema njemu možemo pretpostaviti daje slično mogla izgledati i unutrašnjost crkve svete Foške kraj Batvača. Željko DUGAC: VOTIVNI DAROVI ZA ZDRAVLJE U ISTRI, 477-488 Uporaba zavjetnih darova koje resi osobnost molitelja (bilo da ih je molitelj sam izradio ili su bili dijelovi moliteljeve svagdanje uporabe) u naše je vrijeme u Istri potpuno nestala, a prijeti opasnost da se izgubi i spornen na njih. Jednako se tako uporaba anatomskih votiva u Istri u današnje vrijeme potpuno izgubila što je u suprotnosti s ostalim dijelovima Hrvatske i Slovenije gdje se još mogu pronaći sve-tišta gdje je taj oblik darivanja živ (usp. Dugac, 2000, 95-107). Do sada prevedeno istraživanje na području Istre utvrdilo je da je količina očuvanih votivnih predmeta te pisanih svjedočanstava o njima mala. Podaci iz usmene povijesti, naprotiv, otkrivaju važne podatke o rijetkom tipu votivnog darivanja koji se koristio u crkvi Svete Foške kraj Batvača. On predstavlja vezu s pradavnim oblicima votivnog darivanja kakvi su se susretali u antičko doba, a zatim su u modiftciranom obliku bilježeni u srednjovjekovnim svetištima diljem krščanske Europe. Taj se običaj na području Istre zadržao sve do sredine 20. stolječa, a zatim je nepovratno izgubljen. VOTIVE OFFERINGS FOR HEALTH IN ISTRIA Željko DUGAC Croatian Academy of Sciences and Arts, Institute of Historical Research and Philosophy of Science, Department of History of Medical Sciences, HR-1000 Zagreb, Demetrova 18 e-mail: dugac@hazu.hr S UMMARY Votive offerings are objects with which people wish to establish a communication with divinity and to obtain, by prayer, a positive impact on somebody's health. Considering that certain objects kept in the Archaeological Museum in Pula could not be fully confirmed as having been truly associated with the offerings given in connection with health and illness, the research carried out so far has confirmed that the oldest material and archive traces about votive offerings are linked to the 17th century health. The artefacts were found in the Sanctuary of the Mother of Grace in Buje. They were made of silver embossed plates indicating different parts of the human body. The archival records in the sanctuary confirm their presence in 1644 and 1651. This date was also confirmed by the stylistic characteristics of the offerings. Silver votive reliefs indicating the human body were also found in the Sanctuary of the Mother of Grace at Sijana. According to their stylistic features, they were dated to the 19th century. No archival documentation that would reveal any kind of details as far as these finds are concerned has been found. On the basis of the oral tradition collected in the area of Vodnjan Deanery, Željko DUGAC: VOTIVNI DAROVI ZA ZDRAVLJE U ISTRI, 477-488 accounts on votive offerings in the Church of St. Foška near the village of Batvači were recorded. All the offerings from this church were indeed destroyed during World War II as well as after, but the oral tradition in respect of these offerings is still very much alive. They comprised of the sick person's clothing, his everyday tools, orthopaedic implements and jewellery. The clothing, orthopaedic implements and jewellery symbolically delineated various sick part of the human body, while the everyday tools indicated different wounds. Such votive offerings have their roots in the pagan comprehension of objects and their role in the origin of illness and as such bear witness to the old customs in use in the region of lstria until the 20th century. Key words: votive offerings, ex voto, folk medicine, lstria, 17th century, 2(fh century IZVORI I LITERATURA Alaupović Gjeldum, D. (1997): Sveti Klement u pučkoj pobožnosti Poljica. Ethno-logica Dalmatica 6/'97. Split, Etnografski muzej, 147-164. Baf, A. (1998): Alojzije Baf, župnik u Vižinadi. Usmeno priopćenje. Pismena bilje-ška u autorovoj arhivi. Badurina, A. (1990): Četrnaest svetih pomočnika. U: Badurina, A. (ed.): Leksikon ikonografije, liturgike i simbolike zapadnog krščanstva. Zagreb, Krščanska sa-dašnjost. Bartolič, L (1998b): Ivan Bartolič, Stari Pazin, svečenik u miru. Usmeno priopčenje. Pismena bilješka u autorovoj arhivi. Bartolič, M. (1998a): Marijan Bartolič, generalni vikar Porečko-Pulske biskupije. Usmeno priopčenje. Pismena bilješka u autorovoj arhivi. Belaj, V. (1995): Hodočaščenje kao kulturnopovijesna pojava. U: Kovačič, G. (ed.): Proštenjarske crkve Hrvatskog Zagorja. Gornja Stubica, Muzeji Hrvatskog Zagorja. Biškup, M. (1993): Teološko razmišljanje o suvremenim marijanskim zahvalnicama i darovima ex-voto. Bogoslovska smotra, l-2/'93. Zagreb, Katolički bogoslovni fakultet Sveučilišta, 26-36. Cvekan, P. (1985): Trsatsko svetište Majke Milosti i franjevci njeni čuvari. Trsat, Franjevački samostan na Trsatu. Dugac, Ž. (1999): Votivi kao pokazatelji zdravstvene kulture, Magistarski rad. Zagreb, Sveučilište u Zagrebu. Dugac, Ž. (2000): Votivni darovi sv. Roku kot priprošnja za zdravje. Etnolog, 10/00. Ljubljana, 95-107. Filipovič, M. (1933): Slavonski votivi od voska. Glasnik etnografskog muzeja u Beogradu, 8/'33. Beograd, 6-7. Željko DUGAC: VOTIVNI DAROVI ZA ZDRAVUE U ISTRI, 477-488 Frazer, J. (1977): Zlatna grana. Beograd, Beogradski Izdavačko-Grafički zavod. Freedberg, D. (1989): The Power of Images. Chicago, The University of Chicago Press. Georgi Florentini Gregorii Santus (1980): Opera omnia. U: Patrologiae Latinae, tomus 71. Bruxelles, Turnholti. Grmek, M. D. (1963): Bolnica. U: Šercer, A. (ed.): Medicinska enciklopedija, Vol. II. Zagreb, Leksikografski zavod FNRJ. Grmek, M. D., Gourevitch, D. (1998): Les maladies dans l'art antique. Paris, Fayard. Horvat, R. (1896): Narodna vjerovanja s bajanjem - Koprivnica u Hrvatsko. Zbornik za narodni život i običaje južnih Slavena, 1/96. Zagreb, JAZU, 244. Jaeger, W. (1988): Ey votives in Greek antiquity. Documenta Ophtalmologica, 68/'88. Dordrecht, Kluwer Academic Publisher, 9-17. Jelenić, M. (1997): Vodnjan i okolica. Vodnjan, Program Mi. Jelenić, M. (1998): Marijan Jelenič, župnik u Vodnjanu. Usmeno priopčenje. Pismena bilješka u autorovoj arhivi. Jelovac, B. (1998): Božo Jelovac, župnik u Novigradu. Usmeno priopčenje. Pismena bilješka u autorovoj arhivi. Kancijanić, I. (1998): Ivan Kancijanič, r. 1944. - Vodnjan. Kazivač. Pismena bilješka u autorovoj arhivi. Kancijanič, Ž. (1998): Živka Kancijanič, r. 1945. - Vodnjan. Kazivač. Pismena bilješka u autorovoj arhivi. Kutić, A. (1998): Ana Kutič, r. 1923. - Vodnjan. Kazivač. Pismena bilješka u autorovoj arhivi. Kašpar, L. (1981): Najnovija ispitivanja medičarskog i voštarskog obrta u Varaž-dinskom kraju. Etnološka istraživanja, 1/'81. Zagreb, Etnografski muzej, 109-112. Kriss Rettenbeck, L. (1971): Bilder und Zeichen religiöse Volksglaubens. München, Verlag Georg D.W. Callwey. Kriss, R. (1930): Volksreligiöse Opferbräuche in Jugoslawien. Etnolog, l/'30. Ljubljana, 87-112. Kus Nikolajev, M. (1928): Votivi nerotkinja. Etnolog, 2/'28. Ljubljana, 37-45. Lentić, L (1981): Varaždinski zlatari i pojasari. Zagreb, Grade Instituta za Povijest Umjetnosti. Lentić, I. (1984): Dubrovački zlatari. Zagreb, Društvo povjesničara umjetnosti Hrvatska. Makarovič, G. (1991): Votivi. Ljubljana, Slovenski etnografski muzej. Margotta, R. (1967): Medicina nei secoli. Milano, Mondadori. Masinić, I. (1998): Ivan Masinič, župnik u Tinjanu. Usmeno priopčenje. Pismena bilješka u autorovoj arhivi. Željko DUGAC: VOTIVNI DAROVI ZA ZDRAVLJE U ISTRI, 477-488 Milohanić, M. (1997): Bujska Gospa Crkva Majke Milosrđa kroz povijest. Buje, Župno vijeće Buje. Pauzanija (1989): Vodič lcroz Heladu. Split, Laus. Princ, L (1998): Ivan Princ, župnik u Raklju. Usmeno priopčenje. Pismena bilješka u autorovoj arhivi. Rupnik, Z. (1997): Zdravko Rupnik, Lindar, svečenik u miru. Usmeno priopčenje. Pismena bilješka u autorovoj arhivi. Radauš Ribarić, X (1993): Manifestacije marijanske pobožnosti s folklornim obi-lježjima Hrvata u pokoncilsko doba. Bogoslovska smotra 1-2/93. Zagreb, Kato-lički bogoslovni fakultet Sveučilišta, 115-125. Schalke, T. (1995): Diseases in Wax. Berlin, Toppan Printing. Schauerte, H. (1965): Votiv und Weihegaben. U: Buchberger, M. (ed.): Lexikon fur Theologie und Kirche, Vol. X. Freiburg, Verlag Herder. Udovičić, R. (1998): Ratislav Udovičić, Roč, svečenik u miru. Usmeno priopčenje. Pismena bilješka u autorovoj arhivi. Vitasović, J. (1998): Josip Vitasovič, r. 1923. - Batvači. Kazivač. Pismena bilješka u autorovoj arhivi. Žitko, D. (1992): Ex voto: votivne podobe pomorcev (Immagini votive della gente di mare). Koper, Knjižnica Annales, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko. prejeto: 2001-02-01 UDK 726(497.4)" 17' ARHITEKTURNA PRENOVA KOPRSKE STOLNICE V PRVI POLOVICI 18. STOLETJA Helena SERAŽIN ZRC S AZU, SI-1000 Ljubljana, Gosposka 13 IZVLEČEK Arhitekturna prenova koprske stolnice v prvi polovici 18. stoletja je potekala v treh med seboj ločenih gradbenih fazah: v letih 1720-1722 je bil po načrtih, kijih je leta 1690 izdelal še neidentificiran beneški arhitekt Francesco, zgrajen nov kor s transeptom in zakristijo. Leta 1737 so začeli graditi triladijsko dvorano po načrtih beneškega arhitekta Giorgia Massarija (do okoli 1743), slednji pa je tudi avtor načrta za novejši, daljši kor, ki so ga v letih 1749 in 1750 zgradili na mestu predhodnega; temelji le-tega so bili odkriti ob izkopavanjih v stolnici konec osemdesetih let 20. stoletja. Ključne besede: Koper, stolnica, arhitektura, 18. stoletje, Giorgio Massari, Bernardino Martinuzzi, Lorenzo Martinuzzi, Domenico Schiavi, Francesco Schiavi IL RINNOVO ARCHITETTONICO DELLA CATTEDRALE DI CAPODISTRIA NELLA PRIMA METÄ DEL SETTECENTO SINTESI II rinnovo della cattedrale di Capodistria, nella prima metä del XVIII secolo, avvenne in tre distinte fasi. Nella prima, negli anni compresi fra il 1720 ed il 1722 e in conformitä ad un progetto di trent'anni prima di un architetto veneziano non meglio identificato, di nome Francesco, fu eretto il nuovo coro con il transetto e la sacrestia. Segui, fra il 1737 e il 1743, la costruzione delle tre navate, su progetto dell'architetto veneziano Giorgio Massari. Dello stesso Massari e anche il nuovo coro, piü lungo del precedente e costruito fra il 1749 ed il 1750. Le fondamenta del vecchio coro sono state riportate alia luce durante alcuni scavi effettuati alia fine degli ultimi anni Ottanta. Parole chiave: Capodistria, cattedrale, architettura, Settecento, Giorgio Massari, Bernardino Martinuzzi, Lorenzo Martinuzzi, Domenico Schiavi, Francesco Schiavi Helena SERAŽIN: ARHITEKTURNA PRENOVA KOPRSKE STOLNICE V PRVI POLOVICI 18. STOLETJA. 489-504 Zapletena stavbna zgodovina koprske stolnice je že od nekdaj privlačila številne raziskovalce; največja uganka je še vedno stolnična fasada, datirana v drugo polovico 15. stoletja (prim. Šumi, 1966, 14-17; Zadnikar, 1982, 134-146; Serdi, 1988; Gotika, 1995, 102-103; Markovič, 2000; Gardina, v tisku), pa tudi vprašanje prenove cerkve dobrih dvesto let kasneje še ni bilo zadovoljivo pojasnjeno. To se je pokazalo ob odkritju temeljev apside v tlaku prezbiterija, ki so bili pomotoma identificirani z glavno apsido nekdanje romanske bazilike (Župančič, 1991), čeprav gre v resnici za ostanke ene izmed manj znanih gradbenih faz stolnice iz začetka 18. stoletja. "Izvirni greh" za nerazumevanje dejanske stavbne zgodovine cerkve je treba iskati že pri avtorjih prvih monografskih umetnostnozgodovinskih obravnav tega sakralnega spomenika (Alisi, 1932; Semi, 1934); Antonio Alisi in Francesco Semi sta na podlagi arhivskih virov sklepala, da naj bi bili novo stolnico začeli graditi leta 1716 po načrtih beneškega arhitekta Giorgia Massarija (1687-1766). Njune navedbe je kljub pomanjkanju dokazov za to trditev in kljub dejstvu, da je bil Massari takrat šele na začetku svoje poklicne poti, deloval pa je predvsem v okolici Trevisa (Brusatin, 1980, 206), povzela večina poznejših piscev (Šumi, 1969, op. 5; Bernik, 1968, 39; Mikuž, 1980, 7; Serdi, 1988, 132). Ponovna analiza ohranjenih arhivskih dokumentov in primerjava izvirnih načrtov z obstoječim stanjem cerkve pa je potrdila ugotovitve Antonia Massarija (Massari, 1971, 79-83), da je prenova koprske stolnice v 18. stoletju v resnici potekala postopoma, v treh zaključenih in med seboj ločenih gradbenih fazah, pri čemer sta le zadnji dve Massarijevo delo. V prvi gradbeni fazi sta bila v letih od 1720 do 1722 na mestu starega, morda še romanskega kora zgrajena nov, vpisan transept in daljši kor z apsido, ob južni steni prezbiterija pa je bila dodana zakristija (si. 1). Načrt za povečanje cerkve je bil naročen že leta 1690, torej v času škofa Paola Naldinija, o čemer priča vpis v računski knjigi: 25. aprila tega leta je bilo nekemu protu Francescu iz Benetk za načrte in potne stroške izplačanih 121 lir (KAK, 13G, 28).1 Načrti naj bi vsebovali tloris stare bazilike in načrt za gradnjo novega dela cerkve, vključno s kapelo in oltarjem Najsvetejšega ter obhodom sv. Nazarija (Semi, 1934, 28). Zgornjemu opisu ustreza načrt s konca 17. stoletja, ki ga danes hrani Curia Vescovile v Trstu (Serdi, 1988, 128),2 saj vsebuje večino izmed točk, omenjenih v računski knjigi: lepo je viden tloris bazilike, kakršno nam v svojih zapisih opisujeta škofa Francesco Zeno (Zeno, 1661) in Naldini (Naldini, 1700, 19-23), vanj je vrisan novi transept s korom, dodan pa je tudi vzdolžni prerez tega dela stavbe. Toda z gradnjo novega kora s transeptom kljub pripravljenim načrtom niso začeli takoj, ampak so z njo odlašali skoraj četrt stoletja, to pa je med drugim Alisija in Semija najbrž navedlo k sklepu, da načrti iz leta 1690 niso bili nikoli izvedeni. 1 Antonio Massari domneva, da bi lahko šlo za beneškega arhitekta Francesca Contina (Massari, 1971, 83), avtorja beneške cerkve S. Pantalon (Bassi, 1962, 204). 2 V članku G. Serdi je reproduciran načrt koprske stolnice iz 1690 (Serdi, 1988, 127). Helena SERAŽ1N: ARHITEKTURNA PRENOVA KOPRSKE STOLNICE V PRVI POLOVICI 18. STOLETJA, 489-504 SI. 1: Koprska stolnica — pogled z J V strani. Fig. 1: Koper cathedral - view from SE side. Leta 1714 seje porušil del ene izmed sten v vzhodnem delu bazilike (Semi, 1934, 28),3 kar je meščane Kopra prisililo k uresničitvi načrtov iz 1690. Tako je leta 1716 rezbar fra Vicenzo delle Scuole Pie po predloženem in nekoliko popravljenem načrtu iz 1690 izdelal lesen model, ki gaje potem uporabil vodja gradnje, proto Bernardino Martinuzzi (Semi, 1934, 35). Mojster Bernardino (1666-1735) je s svojo in z delavnico lombardskega mojstra Carla "Milaneseja" začel graditi kor septembra 1720,4 in je bil najverjetneje povezan s popravilom cerkve 1713, ko je bilo izplačanih 110 lir "/.../ per la fabrica della nane della Chiesa, riparta caderte, et inalzata quella uerso il Vesconato /: .../" (KAK, 13G, 132-135) zakristijo pa julija naslednje leto. Ohranjeni načrti nam omogočajo približno rekonstrukcijo vzhodnega prizidka (si. 2a in b):5 novi kor s transeptom je zrastel na mestu do temeljev porušenega starega 3 Dogodek naj bi bil zaznamovan s ploščo, vzidano v južno steno cerkve in je bil najverjetneje povezan s popravilom cerkve 1713, ko je bilo izplačanih 110 lir "... per la fabrica della nave della Chiesa, riparata cadente, et inalzata, quella verso il Vescovato ..." (KAK, 13G, 104). 4 Stari kor so po soglasni odločitvi škofa Antonia Marie Borromea in mestnega sveta začeli podirati na začetku leta 1716 (KAK, 13G, 107). 5 Rekonstrukcija je mogoča s pomočjo načrta Giorgia Massarija iz 1737, ki potrjuje obstoj po načrtu iz leta 1690 zgrajenega kora. Helena SERAŽIN: ARHITEKTURNA PRENOVA KOPRSKE STOLNICE V PRVI POLOVICI 18. STOLETJA, 489-504 a) b) c) SI. 2: Koprska stolnica - tlorisi kora: a) načrt iz 1690 (Serdi, 1988); b) načrt iz 1737 (Massari, 1971); sedanji kor (Šumi, 1969). Fig. 2: Koper cathedral - ground plans of the chancel: a) plan from 1690 (Serdi, 1988); b) plan from 1737 (Massari, 1971); today's chancel (Šumi, 1969). Helena SERAŽIN: ARHITEKTURNA PRENOVA KOPRSKE STOLNICE V PRVI POLOVICI 18. STOLETJA, 489-504 SI. 3: Koprska stolnica — kupola v transeptu. Fig. 3: Koper cathedral — dome of the transept. prezbiterija in kripte, medtem ko je ostal ladijski del stavbe nespremenjen. Iz zunanjih sten nižjih obkornih kapel, katerih apsidalna zaključka sta bila prav tako podrta, sta se do višine glavne ladje dvignila kraka transepta, s po enim večjim, v rahlem loku zaključenim oknom v nadstropju na mestu, kjer sta zdaj serliani. Novi kor in transept sta bila enako široka in visoka kot glavna ladja, vendar oba, v nasprotju z najverjetneje šilasto banjastim obokom glavne ladje (Naldini, 1700, 20),6 obokana s pol-krožno banjo. Nad križiščem glavne in prečne ladje je bila predvidena okrogla kupola s tamburjem, višja od današnje (si. 3), zato pa načrtom ustrezajo njeni nosilci, mogočni pilastrski slopi; ti so hkrati ločevali staro baziliko od novega dela oziroma označevali prehod iz transepta v prezbiterij. Stene transepta in kora so členili plitvi pilastri: na mestu današnjih vhodov v zakristijo in kapelo z oltarjem Najsvetejšega stoječa pilastra sta ločevala ravne stene prezbiterija od apside s kornimi klopmi,7 6 Iz Naldinijevega opisa ni mogoče razbrati, ali je šlo za preprosto odprto ostrešje (npr. bazilika sv. Eufemije v Gradežu) ali pa za stopnjevano, samonosilno leseno konstrukcijo, kakršna pokriva oglejsko baziliko. 7 Pod venčnim zidcem severne stene prezbiterija je še mogoče opaziti rahlo krivino te apside. Nanjo me je prijazno opozoril arheolog Matej Župančič, njega pa konservator Claudio Antonaz, poznavalec koprskih starožitnosti. Helena SERAŽIN: ARHITEKTURNA PRENOVA KOPRSKE STOLNICE V PRVI POLOVICI 18. STOLETJA, 489-504 takoj za njima pa sta se odpirala vhoda v korni obhod, ki se je na konceh iztekal v zakristijo na eni in v podobno oblikovan prostor na drugi strani. Namesto treh po prvotnem načrtu predvidenih oken so bila v steno apside vdelana štiri, nov dodatek pa je tudi zakristija, zato lahko sklepamo, daje bil avtor popravkov načrta iz 1690 kar proto gradnje Bernardino Martinuzzi (Seražin, 2000, 396-397). Ker je med gradnjo prišlo do statičnih težav oziroma nestabilnosti sten starega dela cerkve, na katerega se je novi prizidek naslanjal (najverjetneje na stiku krakov transepta in stranskih ladij), so najbrž že leta 1736 arhitektu Giorgiu Massariju zaupali izdelavo načrta za nov ladijski del cerkve; Massari je tedaj že veljal za enega pomembnejših beneških arhitektov,8 ki pa se niso branili manjših naročil s terraferme (Brusatin, 1980, 207-212). Načrte z obrazložitvijo (tloris, vzdolžni in prečni prerez cerkve) je poslal v Koper 5. februarja 1737 (ABG, P 31, c, 9-10), v računskih knjigah koprske stolnice pa lahko zasledimo podatek, da mu je bil 23. avgusta 1737 v Benetke poslan v pregled lesen model cerkve (KAK, 13G, 148r). Iz ohranjene korespondence ni razvidno, ali je arhitekt sploh kdaj bil v Kopru, tako da je potek gradnje verjetno spremljal na daljavo z dopisovanjem, gradnjo samo pa je vodil proto Lorenzo Martinuzzi (1704-79), sin že omenjenega Bernardina iz Turriaca (Seražin, 2000, 397). Gre za ustaljeno prakso, ki jo je Massari uporabljal pri gradnji cerkva v Istri in Furlaniji (Brusatin, 1980, 208); med njegovimi sodelavci tako zasledimo pomembni furlanski stavbarski delavnici Andrioli in Schiavi (Massari, 1971, XXV-XXVIII), tem pa bi morda lahko dodali še doslej manj znano delavnico Martinuzzi.9 Če primerjamo Massarijev načrt za koprsko stolnico (Massari, 1971, si. 180) z načrtom iz leta 1690, lahko ugotovimo, daje arhitekt novozgrajenemu koru s tran-septom dodal le na pilastrskih slopih slonečo triladijsko dvorano.10 Massari se je torej že na začetku znašel pred podobnim problemom kot njegov rojak Giovanni Dozzi, ki mu je bilo leta 1724 zaupano povečanje bazilike sv. Eufemije v Rovinju 8 Imel je že tako pomembna naročila, kot sta tedaj že skoraj dokončani beneški cerkvi S. Maria del Rosario, imenovana Gesuati (začeta 1725), in S. Marcuola (začeta 1728), leta 1736 je zmagal tudi na javnem razpisu za novo beneško sirotišnico na Rivi dei Schiavoni, od katere pa je bila realizirana le cerkev Pietä, kasneje najbolj obiskovana mestna koncertna dvorana, v kateri so pod vodstvom Antonia Vivaldija koncertirale mestne sirote. 9 Ob graditvi kora koprske stolnice 1720 sta poleg Bernardina Martinuzzija omenjena tudi njegova sinova (KAK, 13G, 132). Najverjetneje je šlo za Giovannija, kije leta 1725 z očetom sodeloval tudi pri gradnji jezuitske cerkve na Reki, in že omenjenega Lorenza. Le-ta je bil skupaj s sinom Antoniom Adamom zaradi škode, ki je nastala kot posledica slabega vodenja gradnje koprske stolnice, junija 1739 prisiljen oditi (KAK, 13G, 163r), njegovo mesto pa je prevzel zidarski mojster Domenico Bertini (KAK, 13G, 164). Lorenzo seje vrnil v Turriaco in tam nasledil zgodaj umrlega mlajšega brata Dionisija. Med pomembnejšimi deli obeh bratov v Furlaniji sta bazilika v Perteolah in župnijska cerkev v Ioannisu (Seražin, 2000, 396-398). Za zdaj ostaja odprto tudi vprašanje o morebitni zvezi med Martinuzziji iz Turriaca in pomembnim ljubljanskim arhitektom Carlom Martinuzzijem, ki je bil po rodu prav tako iz Furlanije. 10 Massarijev načrt je dokaz, da sta bila kor in transept, načrtovana 1690, tudi v resnici zgrajena. Helena SERAŽIN: ARHITEKTURNA PRENOVA KOPRSKE STOLNICE V PRVI POLOVICI 18. STOLETJA, 489-504 (Marković, 1996, 264): tudi on je moral ohraniti na začetku stoletja zgrajeno apsido in nanjo pripeti novo ladijsko telo cerkve, pri tem pa seje odločil za psevdobaziliko. Čeprav rovinjska cerkev na prvi pogled močno spominja na kasnejšo Massarijevo rešitev v Kopru, pa bi med njima, z izjemo sistema posredne osvetlitve glavne ladje, težko potegnili konkretnejše vzporednice; za Massarija nenavadno izbiro dvoranskega tipa cerkve, v kateri sta stranski ladji enako visoki kot glavna, lahko razloži le dejstvo, da se je moral pri načrtovanju ladijskega dela cerkve prilagoditi že obsto- SL 4: Koprska stolnica - pogled v ladjo iz prezbiterija. Fig. 4: Koper cathedral — view of the nave from the presbytery. Helena SERAŽ1N: ARHITEKTURNA PRENOVA KOPRSKE STOLNICE V PRVI POLOVICI 18. STOLETJA. 489-504 ječemu transeptu, medtem ko naj bi šlo v Rovinju za namerno posnemanje videmske stolnice (Marković, 1996, 268).11 V Massarijevem opusu namreč prevladuje povsem določen tip sakralne arhitekture: enoladijska cerkev s stranskimi kapelami, brez transepta in z ravno zaključenim korom^ kot je npr. cerkev Gesuati v Benetkah.12 Pogled v notranjščino koprske stolnice nam razkriva, da se Massari pravzaprav tudi tu ni odrekel svojemu kanonu (si. 4): z zazidavo lokov v prvi in zadnji traveji, ki sta tudi ožji od srednjih treh, je s premišljenim uravnavanjem svetlobe v glavni ladji dosegel enak učinek, kot da bi šlo za enoladijsko cerkev s tremi stranskimi kapelami. Polkrožni banjasti obok in s poudarjenimi venčnimi zidci obteženi pilastrski slopi so dediščina, ki jo je Massari podedoval od svojega predhodnika, problem slednjih pa je verjetno uspešno rešil s polihromacijo pilastrov, ki bi tako dobili potrebni optični zagon v višino in hkrati dajali občutek monumentalnosti.13 Tudi velika pokončna in v rahlem loku zaključena okna, ki osvetljujejo notranjščino ladijskega prostora, so enaka oknom, ki jih je v transeptu predvideval načrt iz leta 1690, medtem ko okroglo fasadno okno na zahodni steni močno spominja na Massarijevo rešitev okroglega okvirja v lunetnem polju zahodne stene beneške cerkve Gesuati (si. 5).14 Gradnja ladij je bila do leta 1743 zaključena, videti pa je, daje stara fasada ostala skoraj nedotaknjena: Massarijev načrt je namreč predvideval tudi zidavo novega pročelja s tremi portali in kolosalnim redom, ki bi po zasnovi bržkone sledilo drugim sočasnim paladijevskim tempeljskim fasadam (si. 6),15 vendar so se očitno omejili le na manjše popravke. Sočasno z glavnim stolničnim portalom nastala portala sredi stranskih ladij stare bazilike, vidna tudi na načrtu iz leta 1690, sta bila postavljena na severno steno, južna dva pa sta bila sestavljena iz ostankov različnih klesanih arhitekturnih elementov.16 Razlog za ohranjanje stare fasade in vgrajevanje posameznih arhi- 11 Primerjava koprske s čedajsko stolnico (Marković, 1996, 269), ki naj bi bila prav tako predelana po Massarijevih načrtih (Massari, 1971, 117-120), ni najustreznejša, čeprav gre tudi tam za triladijsko dvoransko cerkev. Kljub ohranjenim načrtom tega arhitekta iz leta 1766 seje vsa predelava cerkvene notranjščine, ki jo je po Massarijevi smrti izvedel njegov učenec Bernardino Maccaruzzi, verjetno osredotočila le na namestitev novih oltarjev v stranskih ladjah in drugo cerkveno opremo (npr. orgelska omara), medtem ko večjih posegov v renesančno stavbno telo, z izjemo kupole nad kri-žiščnim kvadratom, ni mogoče opaziti. 12 Vzdolž zračnega enoladijskega dvoranskega prostora se na obeh straneh vrstijo po tri kapele z oltarji. Sledi prezbiterij kvadratnega tlorisa z izhodi-v zakristijo in baptisterij, na koncu pa leži prečno na prostorsko os ladje podolgovat meniški kor, saj gre za samostansko cerkev. 13 Ker je bila cerkev v 19. stoletju dvakrat v celoti prebeljena (Alisi, 1932, 34), je bil s tem izgubljen eden izmed ključnih arhitekturnih elementov za popolno razumevanje Massarijeve arhitekture. 14 Izvedba zgornjega dela fasade, ki ustreza triladijski dvoranski cerkvi in ne baziliki, je tudi Predraga Markovića (Marković, 2000, 87) napeljala k misli, da bi lahko ta del nastal po Massarijevi prenovi koprske stolnice. 15 Massarijeva fasada za koprsko stolnico bi bila najverjetneje zelo podobna fasadi, ki jo je za beneško cerkev S. Pantalon zasnoval arhitekt Francesco Contin (glej opombo 1). 16 Južna portala naj bi bila sestavljena iz ostankov stebriščne lope iz stare bazilike, nastali pa naj bi v lombardski delavnici v začetku 16. stoletja (Mikuž, 1980, 10). Helena SERAŽIN: ARHITEKTURNA PRENOVA KOPRSKE STOLNICE V PRVI POLOVICI 18. STOLETJA. 489-504 tekturnih elementov s starejših, podrtih mestnih stavb vanjo bi lahko bilo varčevanje, vendar pa pri tem nikakor ne smemo zanemariti duha tedanjega časa, ki seje nagibal k ohranjanju zgodovine z vgrajevanjem njenih materialnih ostankov v cerkvene fasade. Na tak primer naletimo tudi ob gradnji nove stolnice v Ljubljani (1701-7), ko so na vidno mesto cerkvene zunanjščine vgradili spolije emonskih nagrobnikov, ki naj bi izpričevali dolgo tiadicijo mesta (Thalnitscher, 1701, 67),17 v Kopru pa bi lahko šlo pri ohranitvi stare fasade za potrjevanje dolgoletne kontinuitete koprske škofije in mesta. Najkasneje ob zaključku gradbenih del na začetku štiridesetih let je Massari zrisal načrt za nov, sedem metrov daljši kor (si. 2c): to bi bil že drugi kor koprske stolnice, zgrajen v 18. stoletju. Razlog za gradnjo naj bi bilo predvsem oblikovno neskladje med ladijskim in kornim delom stavbe (Massari, 1971, 80). Tako so leta 1743 zanj začeli kopati nove temelje, vendar pa seje gradnja ustavila že takoj na začetku. Kljub večjim prostorskim možnostim, ki bi jih dajala realizacija Massarijevega načrta, je slednji naletel na odpor pri škofu Agostinu Bruttiju in mestnih oblasteh, saj naj bi gradnja povzročala zgolj nepotrebne stroške, vprašanje pa je, ali ni na škofovo nasprotovanje vplivalo tudi dejstvo, da bi daljši kor zakrival del južne fasade palače Brutti, ki sojo ravno tedaj začeli graditi na nekdanjem pokopališču (Semi, 1934, 30-33). Na drugi strani sta gradnja novega kora zagovarjala oba prokuratorja cerkve Alvise Tarsia in Francesco Barbabianca, umetnostno razgledana plemiča, ki sta v enotni zasnovi cerkvenega prostora videla določene prednosti. V svoji zagnanosti sta se glede Massarijevega načrta za nasvet oziroma mnenje obrnila tudi na matematika Giovannija Polenija z univerze v Padovi, eno tedaj najpomembnejših avtoritet v Beneški republiki na arhitekturnem področju (Massari, 1971, 81).18 Poleni seje z namero prokuratorjev strinjal in predlagal rešitev po vzoru Palladijeve cerkve S. Giorgio Maggiore v Benetkah (ABG, P 31, c, 9, 10), ki pa je Massari očitno ni upošteval. Po nekajletnih razpravah so leta 1749, torej v času škofa Giovannija Battista Sandija, Massarijev kor vendarle začeli graditi (si. 7), tokrat pod vodstvom enega pomembnejših furlanskih arhitektov 18. Stoletja, Domenica Schiavija (1718-95).19 Iz računskih knjig je razvidno (KAK, 14H), da je njegova delavnica zgradila kor v vsega štirih mesecih in dodala nov prizidek k zakristiji, nato pa je skoraj eno leto pod vodstvom Domenicovega brata Francesca Schiavija (1721-98) potekalo krašenje obo- 17 V prevodu dr. Marijana Smolika: "Za krono tega poglavja nam ostane, da zabeležimo napise in spomenike, ki so jih nekaj tukaj, nekaj pa v predmestjih in bližnjih krajih, kjer so nekoč Rimljani, mestni prebivalci, imeli vile in posestva, zbrali na mojo spodbudo, da bi povečali slavo starega ljubljanskega mesta, in jih vzidali v novo stavbo. Začnimo pri tistem, kije prvi postavljen na steni zakristije." Za posredovanje prevoda se najlepše zahvaljujem dr. Ani Lavrič. 18 Poleni je bil leta 1735 tudi med razsodniki na javnem natečaju za novo beneško sirotišnico na Rivi dei Schiavoni in je kljub načelni naklonjenosti neoklasicističnim arhitektom izbral načrt Giorgia Massarija (Rykwert, 1994, 401). 19 Njegovi najbolj znani deli sta stolnici v Tolmezzu in Tricesimu (Benussi, 1964; Massari, 1971, XXVII; Fabiani, 1985). Helena SERAŽIN: ARHITEKTURNA PRENOVA KOPRSKE STOLNICE V PRVI POLOVICI 18. STOLETJA. 489-504 SI. 5: Benetke — Gesuati, pogled v ladjo iz prezbiterija. Fig. 5: Venice - Gesuati, view of the nave from the presbytery. kov v koru in transeptu s štukom. Tudi ta del cerkve je bil v 19. stoletju barvno osiromašen: štukature so bile namreč prvotno prevlečene s pozlato, tako da se je velika oltarna slika Marijinega kronanja v kornem zaključku v zlatem sijaju razblinjala pred očmi vernikov. Tudi ta, že kar rokokojski iluzionizem je del Massarijevega repertoarja: bil je namreč eden redkih arhitektov, ki so načrtovali tako imenovane celostne umetnine, kar pomeni, daje poleg stavbne lupine navadno do podrobnosti izdelal tudi načrte za oltarje ter kiparski in slikarski okras cerkvene notranjščine, tako da sta se arhitektura in njena oprema zlili v harmonično celoto. Za koprsko stolnico sta dokumentirano po njegovih načrtih leta 1748 v kamnoseški delavnici Giambattista Bettinija iz Porto-gruara nastala oltarja sv. Marka (si. 8) in sv. Roka (Semi, 1934, 51),20 na podlagi primerjav pa bi mu lahko pripisali vsaj še že omenjeni okvir slike v kornem za- 20 Kamnoseška delavnica Giambattista Bettinija iz Portogruara je poleg omenjenih koprskih oltarjev po Massarijevih načrtih 1761-62 izdelala tudi veliki oltar za dominikansko cerkev v Pordenonu, zdaj v pordenonski stolnici (Bergamini, 1998, 565), njihovo delo pa naj bi bilo prav tako Massariju pripisani oltar Madonna del Rosario v župnijski cerkvi v Codroipu iz 1763 (Massari, 1971, 128). Helena SERAŽIN: ARHITEKTURNA PRENOVA KOPRSKE STOLNICE V PRVI POLOVICI 18. STOLETJA, 489-504 SI. 6: Benetke — S. Pantalon, načrt za fasado (Bassi, 1997). Fig. 6: Venice - S. Pan talon, plan of the facade (Bassi, 1997). ključku,21 korne klopi z bralnim pultom in okvir omarice z relikvijami (Massari, 1971, 82-83). S postavitvijo velike slike v kornem zaključku 25. junija 1750 je bila arhitekturna prenova koprske stolnice, ki je pripeljala do današnje podobe cerkve, zaključena. Med večjimi posegi, ki so sledili v kasnejših stoletjih, velja omeniti ureditev kapele Najsvetejšega, kije nastala po načrtih arhitekta Ferdinanda Forlattija in je opremljena z oltarjem, prinešenim iz nekdanje koprske frančiškanske cerkve (Semi, 1934, 37). Zanimiva je predvsem zato, ker je njena kupola z lanterno zelo podobna kupoli, kakršno je v načrtu iz leta 1737 na križišču glavne ladje in transepta predvidel tudi Massari. Ta nikoli ni bila izdelana v tej obliki, kar pa nas ne sme pretirano začuditi, saj je kupola v arhitekturi že od nekdaj pomenila najtežji gradbeni podvig, ki so ga bili sposobni uresničiti le največji stavbni mojstri in arhitekti. Namesto tega tako 21 Podoben okvir za oltarno sliko je v po Massarijevih načrtih zgrajeni kapeli sv. Karla Boromejskega v Gorici. Helena SERAŽIN: ARHITEKTURNA PRENOVA KOPRSKE STOLNICE V PRVI POLOVICI 18. STOLETJA, 489-504 SI. 7: Koprska stolnica - pogled proti koru. Fig. 7: Koper cathedral - view of the chancel. pomembnega svetlobnega vira so v stene krakov transepta vgradili velike serliane in s tem zabrisali še zadnje vidne ostanke prezidav stolnice z začetka 18. stoletja. Naj na koncu na kratko strnemo najpomembnejše ugotovitve dosedanjih raziskav. Za obnovo koprske stolnice v prvi polovici 18. stoletja ni v celoti odgovoren arhitekt Giorgio Massari; njena dokončna podoba je v veliki meri odvisna od vzhodnega podaljška cerkve, ki so ga leta 1720 začeli graditi po načrtih beneškega arhitekta Francesca. Od te zidave se je do danes ohranil le transept, saj so kor 1749 podrli in po Massarijevih načrtih zgradili novega, še prej pa v letih od 1737 do 1743 na mestu Helena SERAŽIN: ARHITEKTURNA PRENOVA KOPRSKE STOLNICE V PRVI POLOVICI 18. STOLETJA. 489-504 SI. 8: Koprska stolnica — oltar .s v. Marka. Fig. 8: Koper cathedral - St. Mark's altar. stare, morda le gotizirane romanske bazilike prav tako po Massarijevih načrtih zgradili triladijsko dvorano. Prav ostanke predzadnjega kora koprske stolnice pa so arheologi odkrili med izkopavanji ob koncu osemdesetih let 20. stoletja. Helena SERAŽIN: ARHITEKTURNA PRENOVA KOPRSKE STOLNICE V PRVI POLOVICI 18. STOLETJA. 489-504 ARCHITECTURAL RECONSTRUCTION OF THE KOPER CATHEDRAL IN THE FIRST HALF OF THE 18th CENTURY Helena SERAŽIN ZRC S AZU, SI-1000 Ljubljana, Gosposka 13 SUMMARY The reconstruction of this originally Romanesque and in the 15lh century gothi-cised Koper (Capodistria) cathedral was taking place in three integral construction phases. The first phase was marked with the church being extended towards the east: in the place of the old, probably still Romanesque chancel a new transept and a longish chancel together with an apse were built in 1720-1722 according to the plans of till now still unidentified Venetian architect Francesco, while along the southern wall of the presbytery a vestry was additionally constructed. The plan from 1690 is kept by Curia Vescovile in Trieste and was in 1988 published by Gabriela Serdi. Considering that the ground plan of the old church is also drawn in the plan apart from the new transept and the chancel, the plan is significant due to the reconstruction of the colonnaded basilica whose fairly accurate inner measures were presented in 1661 by bishop Francesco Zeno in his description of the Koper cathedral. The apse of the chancel built at the beginning of the 18" century was discovered during archaeological excavations carried out in late 1980s and. was incorrectly interpreted as the remains of a Romanesque apse. As some static problems occurred during the constructions of the new extension (instability of the walls of the church's old part, against which the new extension was leaning ), it is very likely that as early as in 1736 the Venetian architect Giorgio Massari had been entrusted the preparation of a plan for the church's new nave. Massari's plan from 1737 thus includes the newly built chancel with transept and against pilaster columns leaning three-naved hall; a new facade with three portals was also foreseen. The construction of the nave was completed by 1743, although it looks that the old 15" century facade remained almost untouched. Massari placed the main cathedral's portal together with the two old side portals into the northern wall of the church. The southern two portals, however, were constructed from separate architectural elements, which may originate from the old ruined cathedral. At the end of construction works, Massari made a plan for a new, 7 metres longer chancel that was supposed to replace the one built at the beginning of the 18th century. The reason for it presumably lay in the discord between those parts of the building containing the nave and the chancel. In spite of some greater spatial possibilities that would have been given by the implementation of Massari's plan, the Helena SERAŽIN: ARHITEKTURNA PRENOVA KOPRSKE STOLNICE V PRVI POLOVICI 18. STOLETJA, 489-504 latter, however, was not approved by bishop Agostino Brutti and the town authorities; its only advocates were both procurators, i.e. Alvise Tarsia and Francesco Barbabianca. After some debates that lasted for a few years, the new Massari's chancel was finally given the go-ahead in 1749, and the architectural reconstruction of the Koper cathedral, which lead to its present form, was thus accomplished. Key words: Capodistria, town cathedral, architecture, 18th century, Giorgio Massari, Bernardino Martinuzzi, Lorenzo Martinuzzi, Domenico Schiavi, Francesco Schiavi VIRI IN LITERATURA ABG - Archivio di Bassano del Grappa, Poleni (P) 31, c, 9, 10. AMSI - Atti e memorie della Societa istriana di archeologia e storia patria. Parenzo-Trieste. KAK - Kapiteljski arhiv Koper, Libro delle spese 13G, [1680-1741], KAK - Libro delle spese 14H, [1741-87]. Alisi, A. (1932): II Duomo di Capodistria. Roma, Castelli. Bassi, E. (1962): Architettura del Sei e Settecento a Venezia. Napoli, Edizioni scientifiche italiane. Bassi, E. (1997): Tracce di chiese veneziane distrutte: ricostruzioni dai disegni di Antonio Visentini. Venezia, Istituto veneto di scienze, lettere ed arti. BCISA - Bollettino del Centro Internazionale di Studi di Architettura Andrea Pal-ladio. Vicenza. Benussi Giaiotto, A. (1964): Domenico Schiavi. BCISA 6, 2. Vicenza, 287-293. Bergamini, G. (1998): L'ultima lettera di Giorgio Massari. Per so vrana risoluzione: studi in ricordo di Amelio Tagliaferri. Arte: Documento. Quaderni, 4, 565-575. Bernik, S. (1968): Koper, Izola, Piran: organizem slovenskih obmorskih mest. Ljubljana, Mladinska knjiga. Brusatin, M. (1980): Venezia nel Settecento: stato, architettura, territorio. Torino, Einaudi. Fabiani, R. (1985): Domenico Schiavi architetto. Arte in Friuli, arte a Trieste, 8, 195-198. Gardina, E. (v tisku): Koper, stolnica Marijinega Vnebovzetja: fasada. Diocesis Iustinopolitana. Spomeniki gotske umetnosti na območju koprske škofije. Koper, kat. 18. Gotika (1995): Gotika v Sloveniji (razstavni katalog). Ljubljana, Narodna galerija. Marković, P. (2000): Koparska klesarska radionica i donji dio pročelja katedrale u Kopru. Annales, 20/'00. Koper, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko - Znan-stveno-raziskovalno središče RS Koper, 83-102. Helena SERAŽIN: ARHITEKTURNA PRENOVA KOPRSKE STOLNICE V PRVI POLOVICI 18. STOLETJA, 489-504 Marković, V. (1996): Crkva sv. Eufemije u Rovinju - između projekta i izgradnje. Priloži povijesti u Dalmaciji, 36, 263-271. Massari, A. (1971): Giorgio Massari: architetto veneziano del Settecento. Vicenza, Neri Pozza. Mikuž, J. (1980): Stolnica v Kopru. Maribor, Obzorja. Naldini, P. (1700): Corografia ecclesiastica ö sia descrittione della cittä, e della diocesi di Givstinopoli Detto volgarmente Capo d'Istria ... Venezia, Gierolamo Albrizzi. Rykwert, J. (1994): I primi moderni: dal classico al neoclassico. Milano, Mon-dadori. Semi, F. (1934): II Duomo di Capodistria. Parenzo, Tip. Coana. Seražin, H. (2000): Goriške in gradiščanske stavbarske delavnice v 18. stoletju. Vita artis perennis: ob osemdesetletnici akademika Emilij ana Cevca = Festschrift Emi-lijan Cevc. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti, 387-402. Serdi, G. (1988): Le sculture sulla facciata del Duomo di Capodistria. AMSI, ns 36. Trieste, 123-133. Šumi, N. (1966): Arhitektura šestnajstega stoletja na Slovenskem. Ljubljana, Slovenska matica. Šumi, N. (1969): Baročna arhitektura. Ljubljana, Mladinska knjiga. Thalnitscher, J. G. (1701): Historia Cathedralis Ecclesiae Labacensis. Labaci (rokopis). Zadnikar, M. (1982): Romanika v Sloveniji: tipologija in morfologija sakralne arhitekture. Ljubljana, Državna založba Slovenije. Zeno, F. (1661): Status Dioecesis Justinopolitanae sub Episcopo Francisco Zeno -anno 1661. Folium Dioecesanum 1870, 84-92. Župančič, M. (1991): II duomo romanico di S. Maria di Capodistria. AMSI, ns 39. Trieste, 267-276. prejeto: 2001-05-29 UDK 325.3(=8)(497.4/.5-14) NEKAJ DROBCEV O SLOVANIH V AVSTRIJSKEM DELU ISTRE IN V AVSTRIJSKEM PRIMORJU (OD 16. DO KONCA 19. STOLETJA) Eva HOLZ Zgodovinski inštitut Milka Kosa, ZRC S AZU, SI-1000 Ljubljana, Gosposka 13 IZVLEČEK Avstrijski del Istre se je v času od 16. do začetka 19. stoletja ubadal s podobnimi težavami kot beneški - pomanjkanjem prebivalstva. Vzroki za to so bili večni vojni obračuni med beneško in avstrijsko stranjo, različne bolezni, obračuni med mejaši in turški vpadi. Obe sili, tako Benetke kot Avstrija, sta skušali pomanjkanje prebivalstva nadomestiti s kolonizacijo, ki pa nikdar ni dala dobrih rezultatov. Po napoleonskih vojnah je Istra v celoti pripadla Avstriji. Tedaj so se na njenem ozemlju začeli politični in nacionalni spori, ki so obvladali vse obdobje do prve svetovne vojne. Ključne besede: vojne, kolonizacija, naseljevanje, gospodarski propad, Slovani, Istra ALCUNI CENNI SUGLI SLAVI NELLA PARTE AUSTRIACA DELL'ISTRIA E NEL LITORALE ASBURGICO (FINO ALLA PRIMA GUERRA MONDIALE) SINTESI Nel periodo che va dal XVI all'inizio del XIX secolo, sia la parte austriaca che quella veneta dell'Istria si sono trovate di fronte al problema della mancanza di popolazione. Le cause di tale deficit demografico vanno ricercate nelle continue guerre tra le due parti, nella comparsa di svariate malattie infettive e nell'avanzata turca. Sia Venezia che gli Asburgo hanno pensato di sopperire alla mancanza di popolazione con un'intensa colonizzazione. Questa, perd, non ha mai dato i frutti sperati. Dopo le guerre napoleoniche Tintera penisola istriana passa sotto il governo austriaco. A quell'epoca risalgono i primi conflitti di carattere politico e nazionale che hanno contraddistinto I 'intero periodo che va fino alla prima guerra mondiale. Parole chiave: guerre, colonizzazione, insediamento, crollo economico, slavi, Istria Eva HOLZ: NEKAJ DROBCEV O SLOVANIH V AVSTRIJSKEM DELU ISTRE ..., 505-518 V tem preglednem članku skušam le opozoriti na nekatere težave, ki so bile značilne tako za avstrijski del Istre v času od 16. stoletja do avstrijske zasedbe celotnega polotoka, kot tudi na dogajanje, ki je bilo značilno za celotno Istro v 19. stoletju. V 15. stoletju so se meje Kranjske pomaknile daleč v notranjost Istre in na Hrvaško primorje. Tako kot preostala Istra je populacijski upad doživljala v 15. stoletju tudi Pazinska grofija. Za to so bili krivi vdori Ivana Frankopana, kuge, turški vpadi v 70. in 80. letih 15. stoletja ter na prelomu 16. stoletja. Vojna med Beneško republiko in habsburškim cesarjem Maksimiljanom I., prva beneška vojna v začektu 16. stoletja, je razmere še poslabšala (Šumrada, 1983, 81-82). Pazinščina je postala bojno polje, ki so ga najprej za kratko leto dni (1508) osvojili Benečani, cesarski pa so si ga vnovič pribojevali leta 1509, vendar so beneški vojaki vdirali na to ozemlje še vse do leta 1513. V letu 1508 so Benečani v osvojenem predelu avstrijske Istre organizirali štetje prebivalcev. Pokazalo seje, da tu živijo 1103 družine, ki so lahko dale 1283 za vojsko sposobnih moških. Sem niso šteli gospostev in privatnih jurisdikcij, kot so bile: Završje, Vižinada in Kastav, ki so skupaj štele 214 družin z 238 odraslimi moškimi, Momjan in Brda, ki so imela 64 družin in 91 za vojsko sposobnih moških, Račice in Senj z 20 družinami, v katerih je bilo 20 za vojaško službo sposobnih moških, Kožljak s 178 družinami, Kršan z 32 družinami, Lupoglav s 97 družinami in Paz s 14 družinami. Najbolje pa so bili naseljeni naslednji kraji: Pazin in Gračišče, ki sta imela vsak po 150 ognjišč, Pičan, Žminj in Lovran, v katerih je bilo po 80 ognjišč, Lindar in Barban sta štela po 70 ognjišč, v Beramu jih je bilo 62, v Tinjanu 50, v Trvižu in Boljunu 40, v Kringi 30, Rakalj je imel 28 ognjišč in Bršec 27. Med manjšimi vasmi so našteli osem takih, kjer je bilo 10 do 20 ognjišč, v petih pa jih je bilo celo manj kot 10. Poimensko so omenjeni naslednji kraji: Borut je imel 10 ognjišč, Butoniga 8, od tega so 4 pripadala Pazinu, 4 pa Kršanu, Kaščerga je imela 12 ognjišč, Kršikla 5, Draguč 20, Novaki 13, od teh so štiri spadala pod pazinsko administracijo, dve pa pod pazinsko proštijo, pet jih je pripadalo momjanski administraciji, dve pa gospostvu Lupoglav, v Brestu je bilo 8 ognjišč, v Starem Pazinu 10, v Sovinjaku, Taru in Vrhu je bilo po 18 ognjišč, v Vranji 13 in v Ce-rovljah 1 (De Franceschi, 1963, 156-157; Bertoša, 1995, 613-615; Faber 1997, 297). Meje tudi po sklenjenem miru niso bile nikoli dokončno urejene. V času vojne je izbruhnila še kuga, ta seje pojavila še leta 1516, nato pa so se obnovili turški vpadi. Posledice vsega tega so bila opustošena mesta, trgi in vasi. Prebivalci so se razbežali, bili v vojni pobiti ali pa so umirali za posledicami vojne, zaradi lakote in različnih bolezni. Grofija je lezla v vse večje dolgove. Ko je bilo sovražnosti z Benetkami konec, so se pričela prizadevanja za gospodarski dvig. Potrebna je bila nova kolonizacija Pazinske grofije. V prvi polovici 16. stoletja jo je organiziral njen tedanji upravitelj Janez Dürer, to delo je nadaljeval tudi njegov sin Jakob. Kolonizacija je zajela vsa mesta, trge in večje vasi v grofiji (Vranjo, Boljun, Borut, Previž, Brest, Eva HOLZ: NEKAJ DROBCEV O SLOVANIH V AVSTRIJSKEM DELU ISTRE ..., 505-518 Češnjevico, Kringo, Novake, Kršiklo, Kašćergo, Žminj, Tinjan, Butonigo, Zarečje, Trviž, Lindar, Beram, Pazin, Stari Pazin, Lovran, Barbano). Po mnenju dr. Janeza Sumrade, ki je napravil to analizo na osnovi pazinskega urbarja, je bila kolonizacija uspešna. V 22 krajih, ki jih je primerjal, seje število družin, ki jih je bilo leta 1508 690, v petindvajsetih letih dvignilo na 820. Dr. Sumrada pravi, da je razmeroma težko ločiti priimke domačega prebivalstva od priimkov prišlekov. Vendar sklepa, da je prišla v grofijo precejšnja skupina prišlekov iz osrednjih in južnih krajev Balkanskega polotoka. Nadalje sklepa, da je večina priimkov hrvaškega oziroma srbskega izvora, in da seje precejšen del tega prebivalstva umikal pred Turki. Nekateri priimki, ki kažejo na živinorejsko dejavnost, so aromunskega izvora, priimki, ki kažejo na obrtnike, pa prihajajo iz treh jezikovnih področij, slovenskega, nemškega in italijanskega (Šumrada, 1983, 82-101). V začetku 17. stoletja je Istro zajela uskoška ali druga beneška vojna (1615-1617), še en obračun med cesarstvom in republiko. Težišče spopadov je bilo sicer v Furlaniji, vendar je bila tudi Istra dodobra opustošena. Dva cesarska odposlanca, Fredinand Zehenter in Fenicio Kupferschein, sta leta 1619 prepotovala Pazinsko grofijo in opisala razdejanje. Poročilo govori o tem, da je večina naselij požgana in porušena, prav tako so poškodovani tudi trgi in mesta, čeprav so bila obzidana. Prebivalci si pomagajo tako, da v kakšnem zatočišču živi skupaj po več družin, z njimi pa tudi preživela živina. Po njunem mnenju je tretjina prebivalstva pomrla v vojni zaradi epidemij in lakote, mnogi pa so se umaknili na ozemlje beneške Istre. Četrtino ali petino skromnega pridelka so uničile poljske miši, ki so se izredno namnožile in so začele vdirati v porušena naselja. Škodo je prebivalcem povzročala tako beneška kot avstrijska vojska, največ gorja pa so si prizadejali sami z zagrizenimi medsebojnimi obračuni. Ta obračunavanja so temeljila predvsem na uničevanju in požiganju posevkov in pobijanju ter kraji živine. Prebivalci, ki so preživeli in ostali, sedaj stradajo in bi potrebovali vsaj 100 ton sirka, saj jedo travo in v kropu kuhano repo brez kakršnih koli dodatkov. Da bi si grofija čim hitreje opomogla, sta predlagala, naj oblast preživelim podložnikom preskrbi od 80 do 100 parov volov, ki bi jih ti postopoma odplačevali. Po njunem mnenju bodo gospodarske razmere nekako v dvajsetih letih dosegle stanje, kot ga je poznal urbar iz leta 1578 (de Franceschi, 1963, 98). Vojno škodo v grofiji sta ocenila na 436.967 gld (Bertoša, 1995, 396). Opustošenje, ki ga je v beneškem delu pustila za sabo uskoška vojna, pa je opisal rašporski stotnik. Za ta predel je bilo značilno uničevanje pridelkov in živine, tako goveda kot drobnice. Tuje bilo uničenih 95% volov, 99,5% krav in telet ter 97% drobnice (Bertoša, 1995, 386; de Franceschi, 1963, 92-93). Oba dela Istre sta bila v tej vojni zelo prizadeta, avstrijski del prebivalstva pa so pestile še nekatere fevdalne obveznosti, ki jih beneški del ni poznal. Kljub vsemu se je začela Pazinska grofija razmeroma hitro pobirati in dogajalo se je, da so prebivalci beneškega dela bežali na avstrijsko stran. Hrana in živina sta bili na beneški strani v tem času Eva HOLZ: NEKAJ DROBCEV O SLOVANIH V AVSTRIJSKEM DELU ISTRE ..., 505-518 nesorazmerno dragi, saj območje ni pridelalo dovolj niti za golo preživetje (Bertoša, 1995, 386, 390). Uničenju, ki gaje pustila za seboj uskoška vojna, seje v letih 1631 do 1632 pridružila še kuga, kije zajela tako Istro kot tudi dobršen del Evrope. Tako so bila uničena vsa kolonizacij ska prizadevanja v obeh delih Istre (Bertoša, 1995, 404). Razmere v Pazinski grofiji niso bile ravno dobre, kajti avstrijsko cesarstvo se je že začelo zapletati v nove težave in sredi 17. stoletja je izbruhnila 30-letna vojna, ki je od vseh avstrijskih podložnikov terjala vse večje dajatve. Tako so začeli na beneški strani opažati, da vse več avstrijskih podložnikov beži na njihovo stran in vodi s seboj tudi živino. Prebegnilo naj bi okrog 1000 ljudi. Kmalu pa se je pokazalo, da to ni prava naselitev, pač pa da kmetje z avstrijske strani prihajajo na beneško stran obdelovat zapuščena polja, pobirat pridelke, past živino na občinske pašnike in sekat v gozdove, ne da bi za vse to plačevali beneški strani kakršnekoli obveznosti. Na beneško ozemlje pa se niso naselili, ampak so se po opravljenem delu vračali domov (Bertoša, 1995, 397). V Slavi vojvodine Kranjske je baron Janez Vajkard Valvasor opisal razmere v avstrijskem delu Istre ob koncu 17. stoletja. Najprej je opisal njene meje. "Čas je, da spregovorim še o zadnjem delu Kranjske, namreč o Istri in o tem, kar sodi zraven. Leta se začenja na jugovzhodu in se nadaljuje čez gozdove in pogorja ob Hudičevem vrtu, ki ga v mojem jeziku imenujejo Prezid, potem se nadaljuje navzgor do Reke in do Liburnijskega zaliva, ki ga imenujejo tudi Sinum Flanaticum, nato jugovzhodno tri milje proti jugu ob dalmatinski ali liburnijski meji. Nato se nadaljuje še enkrat daleč naprej, ob morju mimo Lovrana do Brseča, jugovzhodno štiri milje ob dalmatinski ali liburnijski obali. Od tod se od morja obrne proti kopnemu do Kršane in proti jugu štiri milje do istrsko-beneške meje. Nato se nadaljuje do Gračišča jugovzhodno tri milje po istrsko-beneški meji. Nato pod Beramom jugo-jugozahodno tri milje po beneško-istrski meji. Nato zavije pri Tinjanu naokrog in zopet nazaj navzgor pod Lupoglav, tokrat jugo-jugozahodno osem milj po istrsko-beneški meji, nato se nadaljuje po gorovju do Golca na Krasu in jugo-jugozahodno proti jugu štiri milje po istrsko-beneški meji. Nato prav tako po hribovju do Podgrada in Lupoglava, zopet nazaj jugo-jugozahodno štiri milje po meji četrtega dela Kranjske. Potem pod Učko proti Klani, do področja med Učko in Klano sedem milj po mejah četrtega dela Kranjske. To je torej peti del ali po kranjsko ISTRAKSKE KRAI" (Valvasor, 1999, 173). Pri opisovanju mest, trgov in far je opustošenje komaj omenil, prav izdatno pa se je o njem razpisal, ko je opisoval obe vojni. O opustošenju je govoril kot o dejstvu, ki je posledica vojne, nad njim ni obupaval, pač pa bil mnenja, da je dežela dovolj bogata in prebivalci dovolj podjetni, da se bodo izkopali iz teh nadlog. O prebivalcih pravi takole: "V Istri, to je v petem delu vojvodine Kranjske, živita dve vrsti prebivalcev. To so Rečani, Dalmatinci ali Liburnijci in Istrani, katerih jezik, obnašanje Eva HOLZ: NEKAJ DROBCEV O SLOVANIH V AVSTRIJSKEM DELU ISTRE .... 505-518 in življenjski slog so zelo različni. Rečani, Dalmatinci ali Libumijci živijo v Dalmaciji ali Liburniji kot n.pr. pri Brseću, Lovranu, Moščenicah, Veprincu, Kastvu in tam okrog do morja. Govorijo dalmatinsko. Ti ljudje žive od morja, ukvarjajo se z ribolovom in pomorsko trgovino. Izdelujejo vsakovrstne lesene predmete, ki jih uporabljajo pri gradnji ladij in pri veslanju, izdelujejo jambore in razne druge ladijske dele. Les izvažajo v Benetke, Ancono, Senigalijo in vedno znova tudi v Dalmacijo ter v druge dežele. Drugi prebivalci so Istrani. Ti živijo v Pazinu ter v krajih v njegovi okolici. Govorijo istrski jezik, kije podoben dalmatinščini, in pa slabo italijanščino ali iaščino" (Valvasor; 1999, 173-174). Zanimivi so se mu zdeli poročni običaji Istranov, posebno še posamezni izreki, ki so jih izgovarjali starešine. Nekatere je zato v Slavi objavil v originalu. Tako govori en starešina drugemu, ko se hoče drugi odkriti: "Pokry tojo pošteno glauo, poštena usta gouore." Čestitke ženinu in nevesti pa so se glasile: "Našimo brateco, naše neueste, de be njem žito usako rodilo, angeli stahu. Amen." Ob običaju, ko je starešina vrgel ženinu kolač v glavo ali pa mu ga stolkel na glavi, je govoril: "Usi dobri časi, oui naybolie." Prav tako je zapisal tudi izrek, ki gaje govoril starešina ob vodi: "Dober dan uoda jordan, koja se korstila Boga nu Suetega juana, je sem tebi perpelau leto neuestizo de bodesh ny uslushila nu njo zhisto ohranila." Vse te odlomke je potem skrbno prevedel v nemščino in dodal tudi svoj komentar (Valvasor, 1999, 188-189). O duhovščini v avstrijskem delu Istre pa pripoveduje, daje tako revna kot njene ovčice. Tako opravljajo duhovniki dopoldne svoj duhovniški poklic, popoldne pa se mučijo s posvetnim delom v vinogradu. Valvasor pravi: "Ti duhovniki, ki delajo v duhovnem in posvetnem vinogradu, ne znajo latinsko, pač pa le dalmatinsko in v tem jeziku, dalmatinskem ali slovanskem, berejo maše" (Valvasor, 1999, 173). Valvasor torej naravnost ne spregovori o glagoljaštvu v Istri, čeprav je glagolico poznal in jo v Slavi tudi predstavil in čeprav je kar dobro poznal razmere v Istri. V 6. knjigi svoje Slave seje razpisal o Slovanih in slovanskih jezikih. Po njegovem mnenju so Slovani največji narod v Evropi, saj segajo od Istre do Severnega morja in na drugi strani do Črnega morja. Njihov jezik se zapisuje v cirilici in glagolici. Po njegovem mnenju je glagolica še zelo v rabi na Hrvaškem in v Dalmaciji pa tudi na Kranjskem, kjer še opravljajo "kranjsko ali slovansko" mašo. Glagolske pisave so se držali v teh krajih tako dolgo, dokler ni učeni luteranski predikant Primož Trubar poskusil pisati Sveto pismo v latinici (Valvasor, 1689, 271-274). V Slavi vojvodine Kranjske je v poglavju Fare, farne cerkve in podružnične cerkve na Kranjskem opisal delo in življenje 35 far in njihovih podružnic v avstrijskem delu Istre. Kot pri celotnem deluje imel tudi tu kar nekaj težav pri zbiranju podarkov. Odnos med krsti in pogrebi je lahko ugotovil le za 11 far. Ta pregled nam prinaša vpogled v populacijske razmere takratne avstrijske Istre. V boljunski fari je bilo po njegovih podatkih na leto 30 krstov in osem pogrebov, Eva HOLZ: NEKAJ DROBCEV O SLOVANIH V AVSTRIJSKEM DELU ISTRE ..., 505-518 v krinški so imeli na leto 15 krstov in osem pogrebov, v kršanski 24 krstov in 20 pogrebov, v lovranski 34 krstov in 20 pogrebov, v lupoglavski 8 krstov in 3 pogrebe, v moščeniški 30 krstov in malo pogrebov, v pazinski 30 krstov in podobno število pogrebov, v pičanski 30 krstov in podobno število pogrebov, v tinjanski 25 krstov in pol toliko pogrebov, v vranjski 10 krstov in 4 pogrebe, in v žminjski 30 krstov in 20 pogrebov (Valvasor, 1999, 200-211). Ti podatki bi lahko dajalo upanje za nekoliko ugodnejši populacijski razvoj Istre v 18. stoletju. To, 18. stoletje, je Istro zaznamovalo predvsem z zelo krutimi in pogostimi obmejnimi obračuni med beneškimi in avstrijskimi podložniki (Holz, 1999, 506; Bertoša, 1995, 456-528; Bertoša, 1983, 72-73). Revolucija v Franciji in napoleonske vojne so pretresle tudi naše kraje. Beneška republika je bila uničena. Leta 1808 je v Ljubljani izšlo delo Heinricha Georga Hoffa, ki popisuje zgodovinske statistične in topografske značilnosti Kranjske še pred spremembami, ki so jih prinesle francoske osvojitve in nastanek Ilirskih provinc. Ko govori o prebivalstvu, se naslanja na podatke iz let 1788 in 1805. V času izida njegove knjige je bila avstrijska Istra vključena v Postojnsko kresijo (Hoff, 1808, 3-4). O govoru v Istri pravi, da tudi v beneškem delu govorijo preprosti prebivalci slovansko na dalmatinski način, sicer pa da govorijo beneški dialekt, ki ga uporabljajo tudi izobraženci. Nemščine ni slišati, jo pa razumejo. Če kdo govori počasi in razločno slovansko na kranjski način, ga tudi razumejo (Hoff, 1808, 53). Po vojaškem popisu leta 1803 je štela Pazinska grofija 2795 podložnih družin ali 18.033 duš V mestih so bile razmere take: Brseč je bilo majhno dobro naseljeno mestece. Podrobnejših podatkov o številu prebivalcev pa ni. Gračišče je svojčas štelo 281 hiš, v začetku 19. stol. je bilo v mestu še polno razvalin, saj je bilo uporabnih le 75 hiš, v katerih je živelo 80 družin ali 388 duš. Lovran, njegovi prebivalci zelo uspešno trgujejo s platnom, celo s prekomorskimi deželami. Številčnih podatkov o prebivalcih pa ni. Pazin je imel 200 hiš, vendar so nekatere zapuščene. V mestu je bilo 126 družin ali 700 duš. Pičan, tu je bil sedež škofije, ki so jo ukinili v času vlade Jožefa II. Škofija je obsegala 14 far s približno 25.000 dušami. Sedaj je povezana s tržaško škofijo. Samo mesto ima 48 hiš, nekatere so prazne, v mestu živi 500 duš. Tinjan, tu so še vedno razvaline iz uskoške vojne. Danes je v mestu uporabnih le 32 hiš, v katerih stanuje 187 prebivalcev. V trgih pa so bile razmere take: Beram, starinsko mestece, kije bilo v začetku 19. stoletja revna vasica. Je sicer sedež župnije, v kateri živi 532 duš, o številu prebivalcev v samem Beramu pa ni podatkov. Boljun, ni podatkov o številu prebivalcev. Eva HOLZ: NEKAJ DROBCEV O SLOVANIH V AVSTRIJSKEM DELU ISTRE .... 505-518 Klana, prebivalci tega trga so dokaj robati. V trgu so zelo majhne hiše, vendar pa ima dve cerkvi. V cerkvi sv. Hieronima berejo maše v slovanskem ali ilirskem jeziku, tudi molitve in vse druge pobožnosti se v tej cerkvi opravljajo v slovanskem jeziku. Podatkov o številu prebivalcev ni. Kršan, ni podatkov o številu prebivalcev. Lindar, razvaline kažejo, daje bil to nekoč cvetoč kraj. Podatkov o številu prebivalcev ni. Moščenice, podatkov o številu prebivalcev ni. Paz, prebivalcem gre kar dobro, podatkov o njihovem številu pa ni. Preluka, ni podatkov o številu prebivalcev. Trviž, zaradi pomanjkanja vode je kraj zelo zapuščen. Veprinac, ni podatkov o številu prebivalcev. Voloska, tu živi precej trgovcev, podatkov o številu prebivalcev pa ni. Žminj, ta trg ima 207 hiš in 1168 duš, v žminjski fari pa živi 2962 prebivalcev. V trguje vsako leto sejem sv. Jerneja, ki ga pridno obiskujejo tudi tujci. Računajo, daje takrat v obtoku do 18.000 gld (Hoff, 1808, 79-99). Po nekaterih upravnih spremembah je Istra naposled postala del Ilirskih provinc 1809-1813 (Granda, 1989, 66; Šetič, 1989, 63-82; Puchleitner, 1902, 103-144; Cova, 1994, 201-208; Dorsi, 1994, 209-230; Žitko, 1999, 292). Po propadu napoleonske Francije je Avstrija zasedla celotno Istro. Upravne spremembe so trajale več let, vendar je nova upravna ureditev ukinilia Pazinsko grofijo, prekinjena je bila več-stoletna povezava s Kranjsko. Po vseh teh spremembah je bila leta 1825 ustanovljena Istrska kresija, njeno glavno mesto pa je bil Pazin (Granda, 1989, 66; Žitko, 1999, 577-598). Upravne spremembe so se kazale na vseh življenjskih področjih tedanje Istre. Med drugim je postalo glagoljaško bogoslužje v tem času že prava redkost (Granda, 1989, 66-67; Mader, 1994, 29; Klodič, 1891, 241-243; Cova, 1992, 280; Dorsi, 1992, 270). Pomanjkanje duhovnikov, ki gaje bilo čutiti v celotni Istri, so že pred letom 1848 blažili z duhovniki, ki so prihajali iz drugih slovenskih dežel in tudi s Češke. V tem času je bilo v tedanji tržaško-koprski škofiji 120 duhovnikov s Kranjske, to pa je bila skoraj 1/3 duhovnikov te škofije. Med temi duhovniki je bilo tudi nekaj privržencev ilirizma, ki so pomagali pri prvih začetkih narodnega prebujanja slovanskega prebivalstva v Istri (Petre, 1939, 155, 219-220; Fikfak, 1988, 5-12). Do leta 1878 je njihovo število še naraščalo, nato pa je začelo upadati (Marušič, 1995, 151). To povečano število slovenskih duhovnikov je vznemirjalo tedanje italijanske nacionaliste (de Franceschi, 1989), ki so se že pred letom 1848 zbirali v tajnih protiavstrijsko usmerjinih krožkih, ki so v letu pomladi narodov prerasli v nacionalno gibanje (Marušič, 1999, 168). Slovani v Istri jim v tem času še niso mogli slediti (Marušič, 1999, 170). Popis prebivalstva leta 1846 je sicer pokazal, daje takrat živelo v Istri 228.035 prebivalcev, ki so bili po narodnosti razporejeni takole: 134.445 ali 58,96% Eva HOLZ: NEKAJ DROBCEV O SLOVANIH V AVSTRIJSKEM DELU ISTRE ..., 505-518 je bilo Hrvatov in Srbov, 31.995 ali 14,03% je bilo Slovencev, Italijanov je bilo 60.000 ali 26,31%, Nemcev 1555 ali 0,68%, v Istri je živelo tudi 40 Židov (Novak, Zwitter, 1945, 252). Dogajanje v letu 1848 je imelo v Istri zelo burne odmeve. Začenjali so se poskusi slovanskega narodnega gibanja proti italijanskemu in nemškemu pritisku. V letu 1848/49 je nasprotovanje med Italijani in Slovani prišlo zelo izrazito do veljave (de Franceschi, 1989; Granda, 1989, 67). Tu so si stali nasproti trije narodi: Italijani, številčno neznatni, a politično pomembni Nemci, in Slovani, ki so se začeli narodnostno prebujati. Razmere je zaostrilo tudi to, da so se narodnostna nasprotja ujemala s socialnimi in z nasprotjem med mestom in vasjo (Novak, Zwitter, 1945, 267-268; Granda, 1989, 67-68; Granda, 1999, 327; Marušič, 1999, 70). Rezultat štetja iz leta 1846 je italijanske nacionalistične politike prizadel in skušali so ga na različne načine popraviti v svojo korist (Novak, Zwitter, 1945, 253; Pahor, 1959, 66-73) ali pa so nastopili kot Carlo de Franceschi in tovariši, ki so bili prepričani, da slovanska večina pač ni pomembna, ker se bo slej ko prej italianizirala in so proti njej nastopali s čudno mešanico arogance in usmiljenja. Nemci številčno sicer niso pomenili nevarnosti, so pa bili to večinoma višji uradniki, ki so imeli politično moč, zato so se nacionalisti do njih vedli hinavsko (de Franceschi, 1989). Ob tem je zelo lepo vidna tudi razlika med nekdanjo beneško in nekdanjo avstrijsko Istro. Tako je bila n.pr. 7.12.1848 v Podgradu sprejeta peticija Slovencev, ki je bila rezultat dokaj samostojnega narodnega gibanja (Granda, 1999, 327-346). V nekdanjem beneškem delu pa so si italijanski poslanci zelo prizadevali prikazati bivšo beneško Istro kot italijansko, vendar se jim to ni povsem posrečilo (Granda, 1989, 66-74; Granda, 1999, 327-346; Pahor 1959, 66-73; Žitko, 1999, 291-299; Marušič, 1988, 21-22 ). V letu 1848 so Blei-weisove Novice prinesle spis Istrijanski Slovenci med Teržaškim in Reškim morjem. Napisal ga je Slovenec Andrej Zdešar, ki je bil takrat kaplan v Pičnu. Tega dokaj obsežnega dela se je lotil zato, ker je bil prepričan, da Slovenci na Kranjskem premalo poznajo istrske Slovence in Slovane. Spis, kije izhajal v več nadaljevanjih, je prinašal opise socialnih, gospodarskih, narodnostnih in jezikovnih posebnosti Istre. Njegovi opisi običajev in navad so izredno podobni opisom, ki jih je pred 160 leti podal Valvasor (Zdešar, 1848; Marušič, 1988, 21; Marušič, 1995, 149-160). Kot že rečeno, so bili rezultati štetja iz leta 1846 za italijanske politike v Istri neprijetni. Število istrskih Slovanov so skušali zmanjšati tako, da so pri ponovnem štetju k Italijanom prišteli tiste Slovane, ki so znali italijansko. Tudi Czoernig je v kasnejših publikacijah (1851, 1857) trdil, daje Italijanov več, kot jih je pokazalo štetje iz leta 1846. Tako je ocenjeval število Italijanov na 72.303 ali 30,78%, Slovanov na 160.268 ali 68,24% (Novak, Zwitter, 1945, 253). V času med letoma 1848 in 1910 je število prebivalcev v Istri naraslo za 69,6%, v Goriško-Gradiščanski za 39% in v samem Trstu za 182% (Marušič, 1999, 165). Prebivalstvu v Istri brez Trsta seje v letih med 1850 in 1910 gibalo takole: Eva HOLZ: NEKAJ DROBCEV O SLOVANIH V AVSTRIJSKEM DELU ISTRE ..., 505-518 1850 1857 1869 1880 1890 1900 1910 232.910 230.328 254.905 292.006 317.610 345.050 404.309 (Novak, Zwitter, 1945, 292-293). Ob opredeljevanju prebivalstva po narodnosti pa je treba upoštevati, da je avstrijska statistika pri štetjih prebivalstva uporabljala kategorijo občevalni jezik in ne materni jezik. Leta 1880 je bilo v Istri brez Trsta stanje približno tako: vseh prebivalcev je bilo tedaj 292.006, med njimi pa je bilo 4.779 ali 1,636% Nemcev, 114.291 ali 39,139% Italijanov, 43.004 ali 14,727% Slovencev, 121.732 ali 41,688% Hrvatov in Srbov, 348 ali 0,119% drugih (SOR, 1885, 165). Leta 1910 pa je bilo na istem prostoru stanje takole: vseh prebivalcev je bilo 404.309, od tega: 13.279 ali 3,284% Nemcev, 147.416 ali 36,461% Italijanov, 55.365 ali 13,693% Slovencev, 168.116 ali 41,581% Hrvatov in Srbov, 2998 ali 0,741% drugih, 17.135 ali 4,238% tujih državljanov. Med "drugimi" je 883 prebivalcev govorilo romunski jezik, večina teh prebivalcev je živela v Pazinskem okraju (SOR, 1918, 64). Naraščanje števila prebivalcev v Istri ob zelo slabih gospodarskih razmerah v deželi je povzročilo izseljevanje, najprej v mesta, kot sta bila Trst in Pulj, nato v bližnje avstrijske kraje in nazadnje še po svetu (Rutar, 1896, 60-63; Krmac, 2000, 357-370). Po pomladi narodov se je začelo tudi v Istri razvijati politično in kulturno življenje z vsemi dobrimi in slabimi stranmi, z vsemi spori in napetostmi (Milohanič, 1988, 9-18; Marušič, 1988, 19-25; Marušič, 1999, 163-192). To seje še okrepilo z uvajanjem parlamentarizma. Nova upravna sprememba v Istri je bila sprejeta s cesarskim odlokom 26. 2. 1861. Istra je pridobila pravico izvolitve deželnega zbora, ki je potem zasedal v Poreču (Rutar, 49-56). V Istri (brez Trsta) se je razmahnilo društveno življenje, ki je kmalu zajelo vse tri skupine narodov. Pri Slovencih in Hrvatih seje začenjalo brez tradicije, Italijani v mestih pa so lahko gradili na gibanju in bratovščinah, ki so jih že poznali v preteklosti, medtem ko so se Nemci zbirali v društvih, predvsem v Pulju (Marušič, 1999, 170, 184-190). Po cesarski naredbi iz leta 1868 so deželo razdelili na šest okrajnih glavarstev (Rutar, 1896, 49-56). Razmere na političnem polju so se kazale tudi v kulturi, predvsem pa v šolstvu (Percan, 1986, 415, 355; Agneletto, 1905/06, 185-188; 1906/07a, 33-34; Drnovšek, 1983, 162-164, 239-242; Dijaštvo, 1909, 193-196; Šolstvo, 1911, 90-93). Eva HOLZ: NEKAJ DROBCEV O SLOVANIH V AVSTRIJSKEM DELU ISTRE ..., 505-518 Po mnenju Simona Rutarja se v Istri v 19. stoletju srečujejo štiri narodnosti: Italijani, ki sežejo tu najdlje proti SV, neznatno število nemških uradnikov ter večina prebivalstva, ki jo sestavljajo Hrvati in Slovenci. Približno mejo med Hrvati in Slovenci pa v 19. stoletju ponazarja reka Dragonja. Po njegovem mnenju je mejo dokaj težko potegniti, saj se tako prebivalstvo kot dialekti med seboj prepletajo. SOME FRAGMENTS ABOUT THE SLAVS LIVING IN THE AUSTRIAN PART OF ISTRIA AND IN AUSTRIAN COASTLAND (FROM THE 16th TO THE END OF THE 19th CENT.) Eva HOLZ Milko Kos Institute of History of the Scientific and Research Centre of the Slovene Academy of Sciences and Arts, SI-1000 Ljubljana, Gosposka 13 SUMMARY In the 15th century, the boundary of Carniola was shifted well into the interior of Istria and the Croatian Coastland. During the Turkish invasions in the 15n century, the greater part of Istria was destroyed, due to which a decrease in its population took place, notably in the Pazin County. The conditions were further worsened by war against the Venetians in the early 16n century. The Pazin County became a battlefield, and although it was conquered by the imperial soldiers in 1509, the Venetian army kept invading the territory until 1513. Even after the conclusion of peace, the boundaries between the Venetian and Austrian Istria were never finally settled. When the hostilities ended and when the first endeavours to improve the economy were made, it soon became obvious that new colonisation of the Pazin County was necessary. It started in 1530s, and in the opinion ofDr Janez Sumrada it was successful, for the number of 690 families in 22 compared places in 1508 increased to 820 in a little less than quarter of a century. In the beginning of the 17th century, the "Uskoki war" (1615-1617) raged in Istria - yet another encounter between the Austrian Empire and the Venetian Republic. Although the centre of the fighting was the Friuli region, Istria was badly devastated. After the war, Austrian Istria was studied and described by Baron Janez Vajkard Valvasor. He did not write anything about the number of its population but merely about the types of inhabitants living in the Austrian part of Istria. The first are the Rijeka Dalmatians or Liburnians living in Dalmatia or Liburnia, e.g. Brseć, Lovran, Mošćenice, Veprinac, Kastav and by the sea. They speak Dalmatian language and are occupied with hunting, fishing and making of articles for various wooden parts of ships. They are also fruit and Spanish chestnut merchants and cultivate vineyards. Apart from it, however, they are knows as poachers and as people who do not refuse Eva HOLZ: NEKAJ DROBCEV O SLOVANIH V AVSTRIJSKEM DELU ISTRE ..., 505-518 goods of unknown origin if only offered to them. In Valvasor's opinion, the Istrians are only the second inhabitants of Istria. They live around Pazin - in towns, boroughs and surrounding villages. They speak two languages, the first being the I stran that is similar to the Dalmatian language, the second a poor Italian. They are mostly occupied with wine and. olive growing and with export of hazel nuts. For his description of parishes he managed to get details of 11 of them, enabling him to publish data on christenings and funerals. In most cases, there were more christenings than funerals, which promised a more favourable population development of the 18th century Istria. This century was marked mainly with crossborder fights between Austrians and Venetians. The encounters were frequent as well as very cruel and bloody. After the fall of the Venetian Republic at the end of the 18th century, the Napoleonic Wars brought certain changes to Istria, namely the formation of the Illyrian provinces in the early 19th century (1809-1813). After the ruin of Napoleonic France, the Austrian Empire occupied the entire Istria. After some administrative changes, the so-called "Istrain Kresija" (administrative district) was founded, in 1825, its capital being Pazin. The 1848 events effected Istria as well. The first attempts of a Slav national movement against the Italian and German pressure began. A petition, for example, was adopted by the Slovenes on 7 December 1848 at P odg rad, which was the result of a fairly independent national movement. In 1848, the newspaper Novice began to publish an essay entitled "Istrian Slovenes between the Seas of Rijeka and Trieste", in which social, economic, national and linguistic features were being described by Andrej Zdešar, the vicar of Pičan. He was convinced that the Slovenes in the interior of the country did not know enough about Istrian Slovenes and Slavs. A new administrative change in Istria was made by the Emperor's decree on 26 February 1861, when Istria was given the right to elect a provincial assembly with its sessions held in Poreč. With the Emperor's decree in 1868, the region was divided into six district boards. In the opinion of Simon Rutar, who presented his views in the book entitled The City of Trieste and the Bordering County of Istria (Ljubljana, 1896), representatives of four nations intermingle in Istria: Italians who reach here furthest towards the NE, Germans with a negligible number of public servants, and Croats and Slovenes who constitute the majority of the region. Key words: wars, colonisation, economic ruin, Slavs, Istria Eva HOLZ: NEKAJ DROBCEV O SLOVANIH V AVSTRIJSKEM DELU ISTRE ..., 505-518 VIRI IN LITERATURA Agneletto, J. (1905/06): O Slovanih v Istri. Omladina. Glasilo narodno-radikalnega dijaštva, II. letnik. Ljubljana, 185-188. Agneletto, J. (1906/07a): O Slovanih v Istri. Omladina. Glasilo narodno-radikalnega dijaštva, III. letnik. Ljubljana, 4-7. Agneletto, J. (1906/07b): Istrskim visokošolcem. Omladina. Glasilo narodno-radikalnega dijaštva, III. letnik, Ljubljana, 33-34. Bartolić, A., Parentin, N. (1989): Demografska kretanja u opčini Pazin. Pazinski memorijal, 19. Pazin, Katedra čakavskog sabora Pazin, 59-61. Bertoša, M. (1983): Nemirne granice knežije. Vjesnik historijskih arhiva u Rijeci i Pazinu, 26. Pazin-Rijeka, 9-39. Bertoša, M. (1995): Istra: Doba Venecije (XVI. - XVIII. stoljeće). Drugo preradeno izdanje. Pula, ZN "Žakan Juri". Cova, U. (1992): Tržaški arhivski upravni fondi in upravna razdelitev Istre v avstrijski dobi. Annales. Anali Koprskega primorja in bližnjih pokrajin, 2. Koper, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko - Znanstveno-raziskovalno središče RS Koper, 279-280. Cova, U. (1994): La prima annessione dell'Istria ex veneziana al Litorale austriaco nel 1804 e l'Uffico circolare dell'Istria in Capodistria. Acta Histriae, III. Koper, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, 201-209. de Franceschi, C. (1963): Storia documentata della Contea di Pisino. Atti e memorie della societä istriana di Archeologia e Storia Patria, n.s. X, XI, XII. Venezia. de Franceschi, C. (1989): Uspomene. Predgovor i komentari Miroslav Bertoša. Pula-Rijeka. Dorsi, P, P. (1992): Deželna ustava in načelo predstavništva v Istri v dobi rastav-racije. Annales. Anali Koprskega primorja in bližnjih pokrajin, 2. Koper, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, 267-278. Dorsi, P. P. (1994): La prima fase di ripristino dell'ordinamento austriaco nell'Istria giä veneziana: I decreti Nugent del settembre 1813. Acta Histriae, III. Koper, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, 209-230. Drnovšek, M. (1983): Arhivska zapuščina Petra Grassellija. Gradivo in razprave, 6. Ljubljana. Dijaštvo (1909): O slovensko-hrvatskem istrskem dijaštvu. Omladina. Glasilo narodno-radikalnega dijaštva, V. letnik. Ljubljana, 193-196. Faber, E. (1997): Vom Schicksalsverlauf einer Greznregion in der Neuzeit am Beispiel Istriens. Carinthia, I., 187. Klagenfurt, 283-326. Fikfak, J. (1988): Jakob Volčič in njegovo delo. Jakov Volčič i njegovo djelo. Pazin-Lj ubij ana. Eva HOLZ: NEKAJ DROBCEV O SLOVANIH V AVSTRIJSKEM DELU ISTRE ..., 505-518 Granda, S. (1989): Prepir o nacionalni in državno pravni pripadnosti Istre v revolucionarnem letu 1848/49. Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 37. Ljubljana, 66-74. Granda, S. (1999): Narodne razmere v vzhodni Istri v letu 1848/49. Annales. Anali za istrske in mediteranske študije, series historia et socioiogia, 9, 2. Koper, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko - Znanstveno-raziskovalno središče RS Koper, 327-346. Hoff, H. G. (1808): Historisch-statistisch-topographisches Gemälde vom Herzog-thume Krain, und demselben einverleibten Istrien, Erster Theil. Laibach, 3-107. Holz, E. (1990): Kako so živeli v avstrijskem delu Istre ob koncu 18. stoletja. Jadranski koledar. Trst, 109-112. Holz, E. (1999): Uradništvo v avstrijskem delu Istre v 18. stoletju. Acta Histria VII. Koper, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko - Znanstveno-raziskovalno središče RS Koper, 505-524. Klodić von Sabladoski, A. (1891): Slavische Sprache und Literatur. Die österreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild. Das Küstenland. Wien, 231-249. Krmac, D. (2000): Analisi dei movimenti migratori istriani nei censimenti asburgici (1857-1910). Annales. Anali za istrske in mediteranske študije, series historia et socioiogia, 10, 2. Koper, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko - Znanstvenoraziskovalno središče RS Koper, 357-370. Mader, B. (1994): Glagolski napisi v p.c. sv. Roka v Borštu (občina Koper, Slovenija): nove priče glagolskega pismenstva v Istri. Annales. Anali Koprskega primorja in bližnjih pokrajin, series histroia et socioiogia, 1. Koper, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko - Znanstveno-raziskovalno središče RS Koper, 29-34. Marušič, B. (1988): Primorski Slovenci i istrski Hrvati od 1848-1880. Pazinski memorijal, 17. Pazin, Katedra čakavskog sabora Pazin, 19-25. Marušič, B. (1995): Andrej Zdešar (1821-1865) slovenski duhovnik in publicist v Istri. Annales. Anali za istrske in mediteranske študije, series historia et socioiogia, 5, 2. Koper, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko - Znanstvenoraziskovalno središče RS Koper, 149-160. Marušič, B. (1999): Pregled društvene dejavnosti v Avstrijskem primorju (1848-1918). Annales. Anali za istrske in mediteranske študije, series historia et socioiogia 9, 1. Koper, 163-192. Milohanić, M. J. (1988): Lik dra. Jurja Dobrile, zastupnika naroda. Pazinski memorijal, 17. Pazin, Katedra čakavskog sabora Pazin, 9-18. Novak, V., Zwitter, F. (eds.) (1945): Oko Trsta. Beograd. Pahor, M. (1959): Koprska nota in miljski protokol iz 1. 1849 v neobjavljenem spisu Antonija de Colle. Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 7. Ljubljana, 66-73. Eva HOLZ: NEKAJ DROBCEV O SLOVANIH V AVSTRIJSKEM DELU ISTRE ..., 505-518 Percan, J. (1986, 1989): Obzori istarskog narodnjaštva. Antologij ski izbor tekstova iz "Naše sloge" 1870-1915. Pula-Rijeka. Petre, F. (1939): Poskus ilirizma pri Slovencih (1835-1849). Ljubljana. Puchleitner, S. (1902): Die Territorialeinteilung der Illyrischen Provinz Krain unter französischer Verwaltung. (1809 bis 1814). Mitteilungen des Musealvereins für Krain, XV. Laibach, 103-144. Rutar, S. (1896): Samosvoje mesto Trst in mejna grofija Istra. Ljubljana, 49-70. SOR (1885): K.k. Statistische Central-Commission (ed.): Spezial Orts-Repertorium vom Küstenlande. Wien. SOR (1918): K.k. Statistische Central-Commission (ed.): Spezialortsrepertorium der Österreichischen Länder. Österreichisch-Illyrisches Küstenland. Wien. Šetić, N. (1989): Pazin i pazinština u doba Napoleona (1809-1813). Pazinski me-morijal, 18. Pazin, Katedra čakavskog sabora Pazin, 63-82. Šolstvo (1911): Šolstvo v Pazinu. Omladina. Glasilo narodno-radikalnega dijaštva, VIII. letnik. Ljubljana, 90-93. Sumrada, J. (1983): Podložniško prebivalstvo komornega gospostva Pazin v tridesetih letih 16. stoletja. Vjesnik historijskih arhiva u Rijeci i Pazinu, 26. Pazin-Rijeka, 81-101. Valvasor, J. V. (1999): Slava vojvodine Kranjske. Peti del. Istra. Stari krajepisi Istre. Knjižnica Annales Majora. Koper, ZRS, 163-264. Valvasor, J. V. (1689): Die Ehre des Herzogthums Crain. VI. Buch. Laybach, 271-277. Zdešar, A. (1848): Istrijanski Slovenci med Teržaškim in Reškim morjem. Kmetijske in rokodelske novice. Ljubljana, št. 2, 12. prosenec 1848, 7-8; št. 3, 19. prosenec 1848, 11; št. 5, 2. svečana 1848, 19; št. 6, 9. svečana 1848, 23; št. 7, 16. svečana 1848, 27; št. 8, 23. svečana 1848, 31-32; št. 9, 1. sušca 1848, 35; št. 10, 8. sušca 1848, 39-40; št. 12, 22. sušca 1848, 48; št. 15, 12. maliga travna 1848, 62; št. 20, 19. maliga serpana 1848, 123-124; št. 31, 2. velikiga serpana 1848, 132; št. 33, 16. velikiga serpana 1848, 140-141; št. 35, 30. velikiga serpana 1848, 148-149; št. 36,6. komovca 1848, 153. Žitko, S. (1999): Sistemi oblasti v Istri v prehodnem obdobju (1797-1815). Acta Histriae, VII. Koper, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, 577-598. Žitko, S. (1999): Leto 1848 in proces formiranja zavesti pri tržaških in istrskih Slovencih. Annales. Anali za istrske in mediteranske študije, series historia et so-ciologia, 9, 2. Koper, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, 291-299. ricevuto: 2001-02-21 UDC 264-2(497.4-14)" 17/18" RELIGIOSITA E FOLCLORE A CAPODISTRIA TRA '800 E '900 Pietro ZOVATTO Universita degli Studi di Trieste, Facoltä di Scienze della Formazione, Dipartimento di Scienze geografiche e storiche, IT-34124 Trieste, Via Tigor 22 e-mail: mstoppa@dsgs.univ.trieste.it SINTESI Sul finire del XVIII sec. Capodistria, come tutta la penisola istriana e Trieste, veniva investita dall'urto delle guerre e occupazioni napoleoniche con la caduta della Serenissima Repubblica (1797). Da quelle circostanze drammatiche e incerte emerge la figura episcopale di un uomo saggio e avveduto, che riesce a sottrarre la cittä e dintorni ad una situazione caotica e di violenza. In quel quadro politico veneto difine Settecento, sonnacchioso e senza tante iniziative riformatrici (anche se Capodistria riesce ad esprimere una personalitä illuminata come Gian Rinaldo Carli) - a differenza della confinante Austria, paese riformista per eccellenza - il prestigio morale dell'istituzione religiosa diventa Vunico punto di riferimento, sotto la spinta del giacobismo rivoluzionario. L'anziano vescovo Bonifacio da Ponte sa eludere una situazione che poteva finire nel tragico, come avvenne al podestä della vicina Isola d'Istria trucidato dalla folia inferocita, poiche rasserena una popolazione tumultuante radunata nel Duomo, neutralizzando la rivolta con una solenne benedizione eucaristica, cioe con quella religiositä popolare che impregnava di un denso sentimento sacrale il tessuto della societä capodistriana fin nelle ime radici della sua identitä storica piü autentica. Parole chiave: liturgia, rito religioso, festivitä, Capodistria, XVIII-XIX secolo Pietro ZOVATTO: RELIGIOSITY E FOLCLORE A CAPODISTRIA TRA '800 E '900, 519-548 RELIGIOUSNESS AND FOLKLORE IN KOPER BETWEEN 1800 AND 1900 ABSTRACT Towards the end of the XVIII century Koper, as well as the whole of the Istrian peninsula and the city of Trieste, was overwhelmed by the impact of the Napoleonic wars and occupations following the fall of the Republic of Venice (1797). Under those dramatic and uncertain circumstances the episcopal figure of a wise and shrewd man stands out for having saved the city and the environs from a chaotic and violent situation. Within the sluggish Venetian political scene of the end of 1700 characterized by the absence of reforming initiatives that abounded instead in Austria, a pre-eminently reformist country (even though Koper can boast the enlightened personality ofGian Rinaldo Carli), the moral prestige of the religious institutions becomes the only point of reference, thanks to the spur of the revolutionary Jacobinism. The old bishop Bonifacio da Ponte indeed evades a situation that could have resulted in tragedy, as it happened for the podestä of the neighbouring Istrian peninsula who was slaughtered by the mad crowd. Bonifacio da Ponte instead clears up the riotous population gathered in the Cathedral by neutralizing the insurrection with a solemn Eucharistie blessing, that is to say with that very popular devoutness which had always imbued the Koper society with deep sacred feeling up to its innermost historic identity. Key words: liturgy, rituals, religious feast, Koper, 18th - 19th centuries Capodistria rappresentava il centra di maggiore cultura di tutta la penisola alia fine del '700 (cfr. Alisi, 1932; Ziliotto, 1910; Semi, 1933; Ricciotti Giollo, 1969, 85-108; Quarantotti, 1954; Apollonio, 1998, 211-221; Ivetic, 1998; Lavrič, 1998) e tale da poter gareggiare con la stessa Trieste che non poteva vantare - come dirä Scipio Slataper, all'inizio del nostra secolo - una "tradizione culturale". II sapere e l'istru-zione nelle scuole venivano impartiti soprattutto dal Collegio dei Nobili di Capodistria e dai frati dei molti conventi della cittadina costiera per una popolazione di circa seimila abitanti. Fin dal quinto secolo, se si presta fede agli annali ecclesiastici locali, si fa risalire una sede vescovile con un episcopato, che anche recentemente e stato oggetto di studio. La cittä di Capodistria sede vescovile fino al 1830, anche se vacante dal 1810, aveva un proprio Capitolo, ove i canonici erano non di rado anche uomini di cultura e oratori notevoli, e con il relativo Seminario. Alle molte chiese si aggiungevano le numerose cappelle minori annesse alle Scuole laiche o Confraternite, che aggregavano il popolo minuto, mentre la piccola nobiltä cittadina presiedeva con il suo patronato a ognuno di questi sodalizi ecclesiali con l'influenza del proprio casato e con le cure personali della devozione. Pietro ZOVATTO: RELIGIOSITÄ E FOLCLORE A CAPODISTRIA TRA '800 E '900, 519-548 Avveniva che le confraternite1 si caratterizzavano per il ceto di persone cui quella istituzione faceva riferimento. Cosi a Capodistria si trovava la Confraternita del Ss. Sacramento alia quale confluivano soprattutto i nobili; quella di S. Antonio Abate, i commercianti e i notabili; quella della B. V. dei Servi (appartenente al convento dei Servi di Maria) gli artisti e i letterati; quella di san Nicolö, i marinai; quella di S. Andrea, i pescatori. In ogni Scuola laica presiedeva un personaggio della nobiltä che proteggeva la vasta clientela devota del gruppo corrispondente. In questa temperie profondamente impregnata di sacralitä il tessuto religioso aggregava in connessione unitaria la cittadina con tutte le sue classi sociali, dal colto aristocratico all'ultimo pescatore analfabeta o il popolano dedito all'agricoltura. Lo rivela un erudito locale, Giuseppe De Lugnani: Scorgesi da cid, che l'elemento religioso costituiva la base del sistema sociale d'allora; e presiedeva, invece che alia centralitä, ad una serie di associazioni o aggruppamenti che ripartivano, addentellavano, e tornavano ad unificare la cittä e gli individui; e le classi e le famiglie; i rang hi e gli uffici; i notabili e il popolo, sotto Vinvocazione de' Santi (De Lugnani, 1843, 188). L'elemento religioso non formava un monocorde organismo senza dialettica interna, poiche queste istituzioni religiose nella "controlleria per promuovere il bene e frenare il male" a Capodistria andavano "a gara di emulazione"; cosi il Collegio dei Nobili degli Scolopi aveva per antagonista il Seminario; il clero secolare, le confraternite degli artisti (B. V. dei Servi) potevano avere per contraltare quella dei commercianti e dei notabili (S. Antonio Abate); quella dei nobili (Ss. Sacramento), quella dei marinai (S. Nicolo) o quella dei pescatori (S. Andrea). Questa pluralitä articolata non generava una conflittualitä radicale o permanente, ma creava piuttosto le condizioni da cui "derivavano armonia d'interesse e di mire; e per cosi dire una rete di superioritä e dipendenze, in cui v'era posto per tutti". In tale situazione le mansionerie e i canonicati erano appannaggio dei rampolli della piccola nobiltä capodistriana o dei dintorni; e avere nella propria famiglia un figlio sacerdote conferiva un ulteriore splendore al casato o innalzava il rango sociale degli umili figli del popolo. Anzi qualche famiglia gentilizia o benestante fondava un canonicato e con il patronato ne assegnava l'onorario a qualche ecclesiastico suo parente. Nella variegata articolazione ecclesiastica la convergenza sacrale sovrastava ogni tendenza di disgregazione, riunendo clero secolare e clero religioso, confraternite e massa del popolo minuto nelle espressioni culturali delle funzioni religiose, special-mente nel solenne Duomo di Capodistria nelle maggiori solennitä - la messa cantata do- 1 La confraternita di S. Andrea, cioe dei pescatori del convento francescano di S. Anna, nello statuto n. 2 afferma: "Soci onorari sono tutti quei cristiani cattolici, senza riguardo alia loro etä o professione, che desiderano appartenervi versando lire 2 annue" (Ricciotti Giollo, 1969, 93 e passim). Pietro ZOVATTO: RELIGIOSITY E FOLCLORE A CAPODISTRIA TRA '800 E '900, 519-548 menicale-; nella predicazione quaresimale; nelle processioni, particolarmente in quella del Venerdi Santo, il piü sentito e rinomato evento sacro nella Repubblica Veneta, integrato, in regime asburgico, con quello del Corpus Domini. Nella magnificenza del culto liturgico nel grandioso Duomo la distinzione marcata delle classi trovava un'in-visibile unitä superiore e convergeva verso la trascendenza. "Lo spirito religioso poi -scrive il De Lugnani - sovrasta a tutto; e tutti riunivansi, clero secolare e conventi, Con-fraternite e massa della popolazione nella pompa comune delle funzioni ecclesiastiche". II resto lo faceva il canto ed era fatto in lingua latina nonostante gli interventi litur-gici di Giuseppe II per la vicina Trieste. Ciö fa pensare che le ingerenze del giusep-pinismo dopo il 1797 non solo trovarono resistenze, ma dopo la morte della Veneta Repubblica la situazione restava uguale alio stato precedente sotto questo profilo. Una cosa va rilevata intorno al ruolo delle confraternite: esse rappresentavano il coagulo interclassista, perche diffondevano ponti di rapporti solidali tra le classi sociali, ma non al punto di estinguere la distinzione delle tre classi di nobili, borghesi e popolani. II canto degli inni cui le Confraternite cercavano di emergere diffondeva lo studio e I'esercizio della musica in tutto il popolo: ed il legame tra gl'inferiori ed i superiori in quelle adunanze lo educava buono, spiritoso e sag ace.2 Da ogni convento si irradiava la caritä che si esprimeva nelle mense che giornal-mente venivano elargite agli indigenti sia da parte dei conventi sia da quelle confraternite che avevano potuto conservare quasi intatti i loro "beni - fondi" nei Domini Veneti, tra cui Capodistria, fino all'occupazione francese (1797) (cfr. Cherini, 1868). Una lauda tramandata oralrnente di generazione in generazione e raccolta da Francesco Babudri all'inizio del secolo e significativa sul senso di protezione universale che il popolo capodistriano e dell'Istria attribuiva a Sant'Antonio: Sant'Antonio, gilgio giocondo, nominado per duto 'I mondo, chi che l'ha per su' avocato el sarä de lui iutato; sant'Antonio mio benig no nominarve no son dig no; sant'Antonio grolioso deme in ciel el bel riposo, coi anzoli e i santi e con Maria, duti quanti in compagnia. Amer? 2 II De Lugnani nel tratteggiare la situazione religiosa della sua cittä non sfugge alia tentazione dei "laudatores temporis acti", pur essendo ben informato e ricco di notizie (De Lugnani, 1843, 189). 3 Cfr. Radole, 1997, 127 e, sempre su S. Antonio, Radole, 1967, 19. Pietro ZOVATTO: RELIGIOSITÄ E FOLCLORE A CAPODISTRIA TRA '800 E '900, 519-548 Pur essendo una confraternita nata nel dinamismo devozionale d'un convento e da un oratorio pubblico tenuto da clero regolare, l'associazione manifestava esplicita-mente il nesso doveroso con la parrocchia ("funzioni parrocchiali", si e nel 1874), ai cui confratelli si prescriveva di far riferimento nelle pratiche ordinarie di precetto e di devozione del buon cristiano. Ciö e tanto piü sintomatico se si pensa che la chiesa o oratorio pubblico, senza giurisdizione parrocchiale, per forza di cose poteva natural-mente sorgere come antagonista al Duomo, concattedrale e parrocchia ch'era il punto di riferimento religioso piü prestigioso e di maggiore attrattiva sacrale della cittadina capodistriana.In quest'ultima cittä si salvarono (1811) solo due confraternite, quella del Ss. Sacramento e quella del Suffragio per i morti. I monasteri femminili, sempre attivi nell'ambito dell'educazione delle fanciulle, quasi scomparvero. Dei monasteri maschili se ne poterono salvare una metä: soppressi furono i Domenicani, i Fran-cescani, i Conventuali e i Gregoriti. Rimasero comunque le altre fondazioni religiose dei francescani: i Minori Osservanti e i Cappuccini, perche ordini mendicanti, e gli Scolopi con il loro Collegio dei Nobili, perche svolgevano un ruolo sociale culturale, quello dell'istruzione della gioventü. In questa scuola elitaria, ma non esclusiva dei nobili, incominciö ad apprendere i primi rudimenti dell'educazione umanistica e scientifica Giuseppe De Lugnani. E opportuno analizzare brevemente una confraternita, quella di S. Antonio, risorta spontaneamente a Capodistria dopo le occupazioni francesi e l'affermarsi della Restaurazione ormai sotto il vigilante regime asburgico, ove tuttavia, il tradizionale cattolicesimo tridentino trovava il suo spazio adeguato in termini di continuitä con la tradizione cattolica veneta. Essa diventava nel fervore religioso della temperie postrivoluzionaria una emanazione diretta del convento francescano di S. Anna, dei Minori Osservanti, i quali non tenevano una parrocchia, ma erano dediti a una pastorale della predicazione, in particolare delle missioni al popolo, delle confessioni, e delle devozioni specifiche di quell'ordine, popolari per lunga tradizione (Madonna, Passione di Cristo, S. Antonio). Lo Statuto della Pia Unione in onore di S ant'Antonio di Padova diventa uno spaccato del sentire religioso ottocentesco cosi come veniva vissuto dal popolo minuto capodistriano, e non solo di quello. Lo scopo della pia unione era quello supremo della "maggior gloria di Dio", ma insieme di tener attiva una particolare devozione a S. Antonio specialmente nei giorni della sua festa, 13 giugno e il 15 febbraio, in cui si ricordava la memoria della sua traslazione, quando la sua lingua - che tanto aveva proclamato la parola di Dio - fu trovata incorrotta. I mezzi non erano rappresentati solo dalla "luminaria" (quota d'iscrizione annuale), ma da un complesso insieme di compiuto programma cristiano di carattere controriformista e popolareggiante per gli associati, i quali dovevano: Pur anco nell'astenersi dalle colpe osservando esattamente i divini comanda-menti, e i precetti di S. Chiesa, frequentando i SS. Sacramenti, e cid specialmente al Pietro ZOVATTO: RELIGIOSITÄ E FOLCLORE A CAPODISTRIA TRA '800 E '900, 519-548 tempo di Pasqua, e nelle due feste del Santo, assistendo con singolare diligenza e pietä alle funzioni parrocchiali, e procurando di piacere al Santo coll'adempimento esatto de' doveri del proprio stato I soci godevano dei benefici spirituali delle altre confraternite, se al loro decesso venivano suffragati con messe dell'associazione; nelle processioni piü solenni del Corpus Domini, di S. Nazario e ovviamente di S. Antonio - non occorre dire che intervenivano in massa - la loro presenza era segnalata da un gonfalone, nel cui lato campeggiava una effigie del Santo. A ogni confratello era fatto obbligo di recitare quotidianamente il Si quaeris miracula e un Pater, un'Ave e un Gloria; preghiere che risultavano efficacissime (per non dire infallibili nella credenza popolare) per ritrovare oggetti perduti, come pure si potevano in alternativa recitare tredici Gloria Patri per ottenere il medesimo risultato. Questo pio esercizio largamente praticato dal popolo poteva assumere l'aspetto di un magismo cabalistico, perche si poteva connettere o far dipendere l'intervento soprannaturale dal numero tredici, oppure poteva assumere l'aspetto di un maleficio o d'uno strigo desacralizzante quando, accendendo una candela al Santo per eccellenza, si univa il gesto a un funesto augurio: quel tale possa consumarsi giorno dopo giorno lentamente come questa candela. II trionfo antoniano si celebrava il tredici giugno, festa del Santo (preceduto da una Tredicina preparatoria nel convento di S. Anna), con la variopinta processione che coinvolgeva non solo i suoi devoti, ma tutte le altre confraternite e la cittä intera. Per l'occasione le altre scuole arrivavano con le loro statue e i loro gonfaloni per onorare il Santo, ed erano S. Cristoforo, S. Francesco, S. Pietro che precedevano la statua di S. Antonio portata da quattro robusti "paolani", circondata da una selva di candidi gigli dall'intenso profumo inebriante. II popolo portava le primizie della terra, come le pesche, o grappoli di uva agostana per invocare la protezione celeste sui raccolti dei campi esposti alle imprevedibili tempeste e temporali estivi. Da questo quadro di aggregazioni religiose, dovuto alle confraternite, non si puö dire certo che esse fossero l'elemento determinante nel coagulare attorno all'intensitä del sacro popolareggiante ogni componente di Capodistria. Le tensioni anche violente esplodevano nei momenti di crisi quando la storia nei suoi eventi del divenire e nel suo passaggio da un'epoca a un'altra le mettevano in evidenza con una crudezza inattesa. Le confraternite, tuttavia, certamente contribuivano a smussare le distinzioni di classe troppo marcate, anche se esse dal loro interno potevano farle accentuare. Sembrano, comunque, godere di una virtualitä di ripresa stupefacente, perche nascevano perlopiü dal diffuso sentimento religioso popolare, nonostante le sop- 4 Cfr. Statuto Pia Unione, 1874, 4. Möns. Lorenzo Schiavi all'inizio del secolo pubblica un Panegirico di Sant'Antonio di Padova, letto in piü chiese a Capodistria e a Trieste a Sant'Antonio Vecchio e pubblicato per "II XII centenario della invenzione del corpo di San Nazario", 19 giugno 1901 (Schiavi, 1901). Tra gli statuti di confraternite studiati cfr. Cigui, 1994. Pietro ZOVATTO: RELIGIOSITÄ E FOLCLORE A CAPODISTRIA TRA '800 E '900, 519-548 pressioni, ben intuito dal clero secolare e regolare e incanalato con avveduta intel-ligenza dalla gerarchia ecclesiastica. Quest'ultima con i suoi interventi moderatori evitava ogni tipo di scivolamento superstizioso e insieme le manteneva entro i limiti della religiositä popolare che fosse in raccordo col credo cattolico, oltre a volgerle verso l'istanza del sociale nella solidarietä prescritta tra i suoi sodali. Accanto alia preghiera ufficiale della chiesa, quella liturgica in particolare, che rappresenta una fonte della teologia, poiche fondata sul dato rivelato, si trova anche a Capodistria un insieme di preghiere d'indole ingenua e ritmate musicalmente nella loro espressione, che trovavano nella libera creativitä popolareggiante la propria origine. Sarebbe certamente azzardato considerarle tout court un miscuglio etero-geneo d'incantesimi e d'infiltrazioni magiche penetrate nella tradizione paraliturgica cristiana, o peggio ancora una muraglia eretta dal popolo in antitesi alia preghiera prescritta e ufficiale della chiesa in difesa dei diseredati fatta da loro stessi per un riscatto sociale di protagonismo. Attorno ai sublimi dogmi cristiani teologicamente filtrati nasce quasi dal loro prolungamento spontaneo e dalla "pietas" popolare5 un sentimento del sacro diffusivo che trova nella facoltä creativa deirimmaginazione una specie di verosimile periferico della veritä cristiana, che si avvale del vissuto religioso diluito nella mentalitä sempli-ficatrice di una fede elementare e per tanti aspetti genuina. Quella che gli studiosi chiamano religiositä popolare altro non si puo considerare che la fede vissuta in modo peculiare dal popolo cristiano. Una di queste espressioni piü genuine e rappresentata anche a Capodistria dalle "orazioni", o preghiere che accanto a quelle classiche Padre Nostro, Ave Maria il popolo recitava con fedeltä, disseminandole lungo la giornata fino alia sera prima di coricarsi, segnandosi col segno della croce con l'acqua benedetta dell'acquasantiera. Al mattino la giornata iniziava con una orazione rivolta al sacro, in particolare all'angelo custode e alia Madonna. La giornata con le sue opere viene offerta a Dio, a cui si chiede tramite l'angelo custode e la Madonna la liberazione dal peccato, male supremo della vita cristiana. Ecco un esempio di preghiera nel suo candore e sinceritä: " Angiolo di Dio/ no me bandonare / agio che no casco / in pecato mortale. / Vergine gloriosa, / Madre amorosa, / libereme del pecato/ ogi e sempre. Amen" (Radole, 1967, 14; 1991,92-93). Nella vita grama e stentata sotto il profilo economico della popolazione capo-distriana e dei dintorni della cittadina non solo si recepiva l'incertezza della vita alia 5 Sulla vasta letteratura inerente alia religiositä popolare mi limito a segnalare il numero monografico di "Rivista Liturgica" 2, 1976 dedicate a devozione e liturgia; la Tavola Rotonda (25-26 ottobre 1976 uscita in "Ricerche di storia sociale e religiosa" 11, 1977, di cui va raccolta la conclusione di Gabriele De Rosa. Si vedano pure Tillard, 1976; Plongeron, 1976 (fondamentale); Religiositä popolare, 1979; Bo, 1979; Delumeau, Bolgiani, 1985; Stella, 1985, Zovatto, Radole, 1991; Radole, 1997, bibl. 179-182; Cossar, 1934, Caprin, 19682. Pietro ZOVATTO: RELIGIOSITÄ E FOLCLORE A CAPODISTRIA TRA '800 E '900, 519-548 ricerca del pane quotidiano, ma anche s'incontravano le malattie e i disagi connessi con un tenore di vita appena sufficiente alia sopravvivenza. U ricorso ai santi soprat-tutto, a quelli di piü larga diffusione assicurati dai Francescani Minori di S. Anna e dai Cappuccini di S. Marta convogliava la devozione popolare verso S. Antonio di Padova, efficacissimo presso il trono di Dio nell'ottenere le grazie ai poveracci o ai poverini del popolo bisognosi proprio di tutto a cominciare dalle necessitä vitali. E non mancavano i casi estremi della "disperazione" con cui ci si rivolgeva a S. Antonio, santo straordinariamente taumaturgico: "Sant'Antonio mio benigno, / de pregarve non son digno, / prego '1 vostro Protetor, / Gesü Cristo Salvator, / prego Dio che me l'ä da, / o Signor, son disperä" (Radole, 1967, 19).6 Altre orazioni, che assumono l'aspetto della filastrocca musicale, non pongono solo il bisogno unito alia grazia implorata in termini molto concreti, ma si abban-donano a una fantasia creatrice quasi fiabesca, sospesa tra il folclorico e il religioso. Eccone il sunto: Maria .Maddalena ricca e trasgressiva soggiornava in un ricco castello quando vide passare Gesü per strada; dalla vergogna si ritira nelle sue stanze, ma poi non resiste al fascino di Cristo e l'invita a pranzo. Durante quel banchetto avviene la conversione che assume anche un rilievo teologico piuttosto sottile, perche la religiositä popolare sa distinguere nel peccato di quella meretrice la colpa e la pena. Maddalena "la vede el bon Gesü che in tavola el pranzava. / Soto la tola la se inzenociava, / i piedi al bon Gesü la ghe lavava, / co' l'onto pressioso la li onzeva, / (no ghe iera ne manto ne tovaia), / e co' le sue bionde dresse la li sugava. / - Alsite suso, Maria Maddalena, / che te perdono de colpa e de pena.- / Colpa de pena e colpa de pecato/ nostro Signor sia sempre ringrassiato" (Radole, 1967, 21-22). In linea con una spiritualitä che portava evidenti gli influssi francescani in una cittadina come Capodistria, anche S. Francesco d'Assisi ha la sua parte unitamente a Gesü Cristo, alia Madonna, ma soprattutto il fondatore dei Francescani viene invocato quale protettore delle barche dei pescatori - il ceto piü diseredato - che in mare possono rischiare la vita quando sono sorpresi dagli improvvisi temporali estivi. "Queste anime divote/ per un Santo cosi pio/ pregheremo el Signor Idio, / che ne daghi un santo viagio, / che ne daghi un buon sufragio. / ... O Maria, nostra avocata, / indove xe quel bel Bambin, / per salvar el mondo meschin. / Düte le barche che se trova in mare, / san Francesco le possa compagnare, / in grassia sua. Amen" (Radole, 1967, 20-21). Anche la croce come evento del Venerdi Santo, giorno in cui si facevano memorabili proces-sioni a Capodistria e in tutta l'lstria secondo una tradizione di costume religioso veneto s'inserisce con una sua collocazione particolare nella religiositä popolare. Emerge anche la croce come emblema di una vita irta di sofferenze che trovava in un "pathos" religioso popolare la forza di sopportarle e la speranza del riscatto trascendente. 6 Si veda pure Radole 1991, 97 ove per l'educazione religiosa s'invoca il Santo: "che S. Antonio me compagni / el strigolo el le strighe / che 'l diavolo se li magni". Pietro ZOVATTO: RELIGIOSITÄ E FOLCLORE A CAPODISTRIA TRA '800 E '900, 519-548 I testi raccolti sempre a Capodistria passano dalla tenerezza mistica veneta fino alle zone della teologia con filastrocche in rima ben modulate: "Croce dolce, Croce amara.../ o Gesü, el mio bon conforto, / o Gesü, per me sei morto". Anche di fronte al cuore dell'evento redentivo, nel Venerdi Santo, l'inventiva popolare escogita un rito "infallibile" ripetuto per trentatre volte, per ottenere la grazia dalla preghiera fatta ai piedi della croce, soprattutto perche pone come protagonista della richiesta 1'inno-cenza d'un bambino. E: "Se si ritrovasse qualche fanciullo, / che la dicesse trentatre volte / a la matina del Venerdi Santo, / a zenoci nudi, a tera sacrata, / la grazia del mio Filiol saria data" (Radole, 1967, 17-18).7 Dopo il tramonto l'orazione della sera chiude la giornata con la preghiera all'Angelo custode dal punto preciso da dove si era iniziata la giornata e la diffusa prece ha un "incipit" molto noto e riscontrabile in altre regioni italiane: "Vado in leto / co' l'angelo perfeto / co' l'angelo de Dio, / con san Bartolomio, co la corte del ziel..." e si enumera veramente l'empireo di dantesca memoria, i santi presenti nelle absidi delle chiese piü famose, San Michele Arcangelo, i dodici apostoli, i quattro evangelisti, ma soprattutto si implorano tre grazie per quando si arriverä in punto di morte: la confessione, la comunione, e l'olio santo. E: "A voi me racomando, / Spirito Santo. / Spirito Santo sia con mi, / e la Beata Vergine e su' mari" (Radole, 1967, 6-7). Queste preghiere dimesse e spontanee documentate a Capodistria, che sotto il profilo delle classi sociali poteva distinguersi in una piccola nobiltä e borghesia, in pescatori, in marittimi e in popolani, che si occupavano della coltivazione dei campi, non vanno disattese e considerate come scorie magico superstiziose, ne ritenute patrimonio esclusivo di pescatori, marittimi e popolani. Esse sembravano percorrere un vettore trasversale tra le classi della societä dalle piü povere alle piü benestanti con una traiettoria interclassista. Impossibile quindi sostenere una tesi della esorciz-zazione della povertä riservata agli appartenenti alle classi piü umili del popolo, perche tali preghiere erano nella bocca del contadino e del benestante, del borghese, del pescatore e del nobile. Similmente e quasi impossibile negare contenuti genuinamente religiosi, anche se teologicamente espressi con vivacitä fantasiosa e popolare, come quando s'invoca "lo Spirito Santo sia con mi, la beata Vergine e su' mari". Sembra, quindi, configurarsi una situazione in cui i valori autenticamente religiosi attraversino i vari ceti sociali, unendoli in una aggregazione che possiede tutta la tensione del trascendente, portandosi dietro piü che magismo o stregoneria un diffuso sentimento devozionale con qualche venatura d'irrazionalitä. Da tutte le classi si condivideva un'idea comune, coltivata dalla peste, dal colera, dalle crisi di miseria ricorrenti,8 convinzione diffusa data dalla categoria della fra- 7 Sul Venerdi Santo e la processione cfr. Radole, 1991, 165-167. 8 Cenni sulla peste a Capodistria si trovano in Pusterla, 1886, 3-4. Sotto forma letteraria ne parla Schiavi, 1887. Da questa pubblica calamitä nacque il santuario di Semedella nel 1640. Naldini riporta Pietro ZOVATTO: RELIGIOSITÄ E FOLCLORE A CAPODISTRIA TRA '800 E '900, 519-548 gilitä umana. Questa condizione umana di precarietä nell'ambito di una civiltä agri-cola, pur in una cittadina con una sua espressione intellettuale, che si svolgeva nel ritmo dell'alternarsi delle stagioni, rappresentava piuttosto una cultura nel senso antropologico moderno, perche offriva con un riferimento religioso adatto, un com-plesso di situazioni umane ineludibili che trovavano un incanalamento e una soluzione nel devozionale. Questo ruolo del significativo religioso sia pur dimesso addolciva i contraccolpi di una esistenza sottoposta a mille prove e offriva una soluzione di superamento morale o di accettazione dinamica. Al di la di queste preghiere che sotto una cornice folclorica conservano ancora un nucleo d'intatta religiositä popolare con rintracciabili frammenti dei dogmi cattolici, si possono trovare le configurazioni di donne istriane guaritrici, con un ruolo di sciamano, perche potevano guarire non solo dalle malattie organiche o funzionali, ma soprattutto dagli "strighi" (Del Bello, 1886-1887, 66-70; Ginsburg, 1989, 138-139; Cossar, 1934, 53-56; Ginsburg, 1979). Proprio coloro che avevano subito un invasamento ed erano stati fatti oggetto di un'operazione perversa da parte di una Strega, espressione del male misterioso e gratuito diffuso nelle credenze popolari, e non solo in quelle, non avevano altro ri-medio che di rivolgersi ai "Krsniki" o "Kersniki", parola croata che significa "caval-cante". Costoro erano nati con la camicia (con la placenta materna) e "con un beretin soto 'lscaio" (cioe sotto l'ascella) e con la coda (sporgenza cutanea al coccige) (Radole, 1997, 131-136).9 Di costoro parla diffusamente R. M. Cossar nelle Tradi-zioni di Montona e lo studioso (nonche musicologo) del folclore istriano, Giuseppe Radole, ricorda che ancora negli anni Trenta, suo padre faceva gli auguri a un Krsnik per la notte vicina di S. Giovanni che si preannunciava piena di combattimento con le streghe e altri perversi folletti. "Corajo compare - gli disse - stanote ve toca a voi difenderne". E il Krsnik, pienamente compreso della serietä del ruolo, rispondeva: "Go si corajo, ma la sarä dura".10 Segno evidente che il Krsnik si sentiva coinvolto da un destino superiore a una esistenza di lotta contro un male radicale, ma non tale da non essere vinto da parte di chi la natura aveva dotato di un destino evidente con i segni che apparivano come stigmate "soprannaturali" fin dalla nascita, placenta, ascella, coda. che la cittä nel 1630 aveva 5000 abitanti, per la peste nel 1631 era ridotta a 1500 (Naldini, 1700, 713). 9 Per fuochi come per la notte di San Giovanni nella vigilia dei SS. Pietro e Paolo cfr. Radole, 1997, 136-137. 10 Giuseppe Radole, ragazzo, rimase vivamente impressionato dall'attivita notturna dei Krsniki contro gli spiriti perversi alia ricerca delle loro vittime, soprattutto nella notte di S. Giovanni nelle "crosere", cioe negli incroci delle strade (Radole, 1997, 134, n. 110). Anche il poeta russo Alessandro Blok, scrive una poesia sulla Notte di S. Giovanni, ove perö lo strigo subisce una metamorfosi per la malia dell'amata, cfr. Blok, 2000, 119-120; Zovatto, 2000. Pietro ZOVATTO: RELIGIOSITÄ E FOLCLORE A CAPODISTRIA TRA '800 E '900, 519-548 Anche Baccio Ziliotto nel suo scintillante volume Capodistria (1910) dipinge pittorescamente questo frammento dei tempi passati con una specie di caccia alla Strega nella piazza principale della cittadina, ma senza approfondire il problema: Corre un fremito fra gli astanti; non il narratore I'ha suscitato, ma quella Strega lä, che fra due secondini attraversa la piazza ed e tratta alla berlina. Tutti si riversano nel vicino brolo, per vederla legare, vestita e coronata per dileggio, alia colonna della giustizia: la maledetta, "l'invocatrice de diavuli" ha finalmente cessato di far suoi malefici con erbe e con incantesimi (Ziliotto, 1910, 34-35). Ancora attualmente si trovano in Istria delle donne sopravvissute alio scomparire della civiltä rurale che vivono entro un'atmosfera mistico-magica, come la signora Rosina di S. Valentino (Del Bello, 1986-1987, 66-67 e passim) (presso Portole) nella parte croata della penisola istriana, che indisturbata esercita il suo ruolo di guaritrice e di soccorritrice delle sventure altrui, soprattutto verso quelle persone cadute vittime di qualche "strigo". II suo rituale sembra quello di una persona sacra con poteri superiori, perche e una guaritrice dal "sangue forte", e nata sotto "un pianeta" che le da potere, ma questa prerogativa diventa un logorio psicologico e un assillo di carattere morale, perche gli strighi "no i me da pase... no rivo gnanca tirär el fiä". II suo rituale quando si presenta qualche persona invasata da qualche strigo e quello di saper ascoltare, di pronunciare parole di conforto, soprattutto di mimare le benedizioni del rituale sacramentale - o del Benedizionale - del sacerdote e imitarlo con segni di croce e con benedizioni, magari pronunciando parole incomprensibili, che possono far pensare al "latinorum" dei sacerdoti rurali dell'Istria dei secoli passati. Queste guaritrici, una via di mezzo tra un Cristo mistico e un Cristo magico, certo piü magico che mistico, venivano rese popolari e alia portata di tutti presso il popolo che a quelle guaritrici o ai Krsniki si rivolgeva nelle molteplici ambasce esistenziali. L'atteggiamento di Rosina e semplice e lineare, non ha nessuna aria mistificatoria, ella sembra deputata a svolgere un ruolo di antagonismo alle imperiose forze del male. Poiche la sua arte si svolge sempre nei riguardi del singolo, la sua presenza assume il ruolo dell'equilibrio individuale, anche se puö esprimere un bisogno collettivo. La funzione di Rosina e quella di combattere il male, di inclinare le forze perverse dello "strigo", e il suo mimare con la liturgia dimessa popolare mostra abbastanza vistosamente che ella va annoverata tra le forze fortunate del bene contro il male, del buono efficace contro la potenza occulta del cattivo.11 11 Secondo le interpretazioni del De Martino la Rosina esplicherebbe una funzione simile a quella dello "stregone" che e colui che ha la capacitä di regolare la labilitä altrui, ne "l'agone delle fatture e delle controfatture" (De Martino, 1973, 196). Pietro ZOVATTO: RELIGIOSITÄ E FOLCLORE A CAPODISTRIA TRA '800 E '900. 519-548 Non si vuole in questa sede risuscitare distinzioni medioevali catare della lotta tra il principio del bene e il principio del male, sui destino ineluttabile dei mortali, ma la Rosina tra i due poli di ruolo positivo e ruolo negativo, e certamente legata alia prima categoria di bene. In nessun modo puö essere avvicinata alio stregone, o a uno spirito malefico. Forse nell'Istria settecentesca e ottocentesca ove i piccoli centri non ave-vano certo assistenza medica capillare, la Rosina o i Krsniki potevano svolgere un ruolo che si configurava tra il medico e l'assistente sociale, funzioni che non rara-mente venivano esercitate dallo stesso parroco, che rappresentava certo l'autorita religiosa, mediatrice del sacro tra il popolo e Dio, ma anche il punto di riferimento culturale e civile. I Krsniki, quindi, non sembrano ergersi in antagonismo ai preti dei paesi e villaggi istriani, anzi il parroco rurale di campagna con quelle poche fondamentali nozioni teologiche apprese da un Seminario non sempre all'altezza dello scopo, nato dal popolo, condivideva il diffuso clima di magismo imperante nelle plaghe istriane. Uomo del popolo in tutto partecipava della sorte misera di esso e verso i Krsniki aveva un atteggiamento di comprensione come quello mostrato da Giuseppe Radole, padre del noto Giuseppe, musicologo e studioso dell'Istria religioso-folclorica. I Krsniki quindi affiancavano il sacerdote della campagna istriana nella sua presenza benefica, sia nella versione maschile sia in quella femminile, superdotati com'erano dalla natura usavano un cerimoniale simile a quello dei sacramentali, ac-compagnato da segni sacri e magari da parole incomprensibili che si avvicinavano al latino del prete rurale in una mimesi volgarizzata. Le donne che svolgevano un ruolo sanitario-filantropico venivano chiamate "bogovizze", cioe donne di Dio, e adem-pivano a una funzione semi sacerdotale a livello popolare e a favore dei poveri. Capace di strighi, e di sventure meteorologiche o di altre cose, sempre comunque nocive alia comunitä, dal popolo di Capodistria veniva considerata la madre di S. Pietro. Per la notte che precedeva la festa dei santi Pietro e Paolo (28 giugno) si accendevano grandi fuochi nelle tenebre che sotto il cielo si stagliavano come vive flamme d'un raro fulgore sotto le stelle. In quella notte si raccontava la sorte eterna della "mare de S. Piero" che per la sua spilorceria mai aveva dato un pezzo di pane a un poverello e che conseguentemente dopo la morte precipitö giü nell'inferno. In paradiso ci si angustiö per la sorte della genitrice del portinaio del cielo con le chiavi in mano, e riesaminando con diligenza il caso nel gran libro della vita si trovö in una noticina che essa aveva una volta dato in caritä "una foieta de zivola". Detto fatto si escogitö un modo per tirarla su in paradiso con una fragile corda composta de "foiete de zivola. Mentre con cautela veniva elevata temendo la fragile tenuta della fune, due anime dell'inferno vi si attaccarono, ma essa comincio a scuotere la fune per ricacciarle giü nell'abisso di Satana. Tutto fini in tragedia perche - rotta la corda - anche lei precipitö di nuovo con quelle nella dimora del diavolo (Radole, 1997, 136-137). Pietro ZOVATTO: RELIGIOSITÄ E FOLCLORE A CAPODISTRIA TRA '800 E '900, 519-548 Ma non finisce qui la sua funesta influenza. Dall'inferno si prende licenza di uscire una volta l'anno: a fine giugno e in luglio per sfogare con le sue rabbie (e cat-tiverie di cui e tristemente nota): piogge diluviali e calori sahariani. Nel popolo si erano formati anche due proverbi pittorici intorno a una madre che tanti danni mete-orologici provocava per la festa del figlio (Radole, 1991, 190): La mare de sari Piero ga 'I cuor duro come 'Ifero: o che piovi o che saeta per sta mare maledeta. Se piovi per san Piero piovi col caldiero o che 'I vento te spaventa o che 'Ite brusa anca la spelta (biada). Questo unire gli acquazzoni estivi accompagnati da saette e fulmini alla madre di un santo di diffusa devozione come S. Pietro, sembra indicare la familiaritä con la cultura religiosa del popolo, che era entrata fin nelle vicende della sua esistenza in maniera vitale. II motivo era evidente: se succedeva un acquazzone estivo con tempesta e forte vento, poteva rovinare il raccolto e provocare crisi economiche cui ciclicamente l'Istria andava soggetta. La sventura in questo caso non veniva connessa ai peccati dei paesani, come normalmente facevano i predicated dai pulpiti nelle messe solenni domenicali, ma alia "mare de S. Piero" che assumeva un ruolo molto vicino a quello di uno "strigo" e in questo caso non si poteva trovare un Krsnik capace di parare il colpo infernale ai malcapitati contadini, che mettevano a repentaglio un magro raccolto strappato a una terra avara. L'autoritä religiosa si mostrava tollerante nei riguardi di queste persone, perche non vedeva in esse gli estremi di una deplorabile superstizione e neppure posizioni ideologicamente eterodosse. Del resto i buoni parroci istriani le comprendevano, poiche ne capivano il ruolo sociale rivestito di addobbi parareligiosi, in consi-derazione del fatto che la stragrande maggioranza di queste donne si mostravano ferventi cristiane, frequentavano la messa domenicale, si accostavano ai sacramenti ed erano anche donne piene di fede. Alla medesima autoritä non sfuggiva una distinzione fondamentale tra i Krsniki e le streghe: quelli erano uomini o donne del popolo che agivano a favore del popolo, queste rappresentavano, invece, l'oggetto d'indagine sospettoso dell'alto clero, almeno fino a metä del XVII secolo anche in Istria (Bertoša, 1987,40 e passim). Pietro ZOVATTO: RELIGIOSITÄ E FOLCLORE A CAPODISTRIA TRA '800 E '900, 519-548 Foto 1: Stemma del vescovo Bonifacio da Ponte (1789, facciata del palazzo vescovile, nel mezzo in alto). SI. 1: Grb škofa Bonifacija da Ponte (1789, fasada škofijske palače, zgoraj na sredini). E poi bisogna rilevare che l'attenzione verso le streghe e i loro sortilegi e gli asseriti loro commerci carnali notturni col diavolo andava via via diminuendo in Istria da parte dell'Inquisizione e dell'autoritä religiosa dall'ultimo Seicento in poi. Del resto il sinodo dell'ultimo vescovo di Capodistria, Bonifacio da Ponte, tenuto nel 1779 nel Duomo, e uscito a stampa l'anno seguente a Venezia, non tocca espli-citamente ne l'argomento dei Krsniki, ne delle streghe. Sembra, invece, puntare verso un argomento attiguo a quest'ultime, e cioe gli indemoniati. Ma proprio sull'identitä di costoro bisogna porre la massima diligenza di investigazione, perche presunti invasati possono essere degli individui"melanconici" (forse oggi si direbbe depressi) o "ignoranti" (rudes) o affetti da malattie nervöse che Ii tormentano di notte e di giorno di cui s'ignora la causa. Tutti costoro - asserisce il Sinodo - pensano in cuor loro d'essere tormentati da uno spirito demoniaco, e ciö e molto frequente nel sesso debole. Inoltre si trovano altri soggetti, autentici impostori, che si arrogano particolari virtualitä demoniache, o poteri parasoprannaturali oscuri ("arte maligna se fingunt") per essere ammirati e commiserati e cosi "largiores emungant elemosynas". I sacerdoti esorcisti, che devono essere muniti di una particolare approvazione episcopale, Pietro ZOVATTO: RELIGIOSITY E FOLCLORE A CAPODISTRIA TRA '800 E '900, 519-548 non credano di trovare "infestazioni demoniache" ovunque, a loro spetta di saper discernere tra ciö che e malattia specifica della natura umana e ciö che e di natura demoniaca. Questa "veritas rei" di non facile enucleazione, puö essere raggiungibile consultando le persone colte, fornite di scienza specifica, e soprattutto i medici (Synodus, 1780, CIX). II vescovo Bonifacio da Ponte, che amministrerä la diocesi di Capodistria fmo al 1810 (Fumis, 1992, 29-37; Luglio, 2000, 226-245), apparteneva all'ordine benedet-tino (della Congregazione Camaldolese), si presenta quindi come una personalitä colta e fornita di un sapere teologicamente ben fondato sulla Sacra Scrittura e sulla patrologia. Nel tenere una posizione cosi illuminata sul problema degli indemoniati o su coloro che si ritenevano detentori di poteri ipernaturali, fenomeno rimandabile a una potenza demoniaca, preferiva attenersi a una regola di equilibrio razionale. Buona parte di quelle situazioni, cosiddette demoniache, cui ricorreva facilmente la fantasia del popolo, non si poteva spiegare altrimenti che come affezioni naturali dovute a malattie con una forte componente psicologica e nel contesto di una corpo-reitä fragile e debole. II da Ponte piü che a una temperie di carattere illuministico - che considerava la religiositä popolare superstizione o fanatismo - doveva il suo atteggiamento accorto e realistico a una soda formazione teologica di carattere positivo piü che speculativo e a una probabile condivisione del criterio giä divulgate trent'anni prima da Ludovico Antonio Muratori nel celebre libro Delia regolata devozione dei cristiani (1747).12 Con questo scritto illuminato si difendeva "la sana dottrina" contro ogni "fantasia femminile", che spesso scambiava una percezione fantasiosa per un evento sopran-naturale. In linea con tale posizione di misurata razionalitä di fronte al sacro, il da Ponte obbligava nel sinodo del 1779 a informare la curia ogniqualvolta si gridasse dal popolo al miracolo, o qualcosa che somigliasse al miracolo ("miraculi speciem habens"). E soprattutto diffidava di spacciare per miracoloso ciö che era stato ot-tenuto dal contatto con reliquie, di santi o da benedizioni, senza prima aver sottoposto la questione alia curia, perche in nessun modo puö giovare "l'impostura" alia purezza della religione, cioe alia "Religio Orthodoxa" (Synodus, 1780, XXII). Non ci e dato di sapere quali fossero i testi usati dal Seminario di Capodistria, ma e ipotizzabile che con tutta probabilitä dovevano essere molto vicini a quelli consigliati dal sinodo di Cittanova del 1780 (cfr. L'Istria, n. 48-49, 1846, pp. 200-201), celebrato un anno dopo quello di Capodistria. II vescovo emoniense, Giovanni Stratico, consiglia al suo clero una serie di testi per assicurare una pastorale teologicamente ben fondata. Oltre al Catechismo romano, emanato dal Concilio di 12 Muratori, 1990, 195-219 sulla devozione alia Madonna, ai santi a alle reliquie dei santi; a p. 207 il buon popolo "trascurando di cercare ed adorare il padrone, corre a venerare i suoi servi"; oppure si mettono piü candele ai santi che al SS. Sacramento; o sopra il tabernacolo si pone il santo protettore della chiesa con una evidente inversione gerarchica. Pietro ZOVATTO: RELIGIOSITÄ E FOLCLORE A CAPODISTRIA TRA '800 E '900, 519-548 Trento, si suggeriva dal sinodo, il Dizionario dell'Ardelli; per la teologia morale il Cuniliati, ma soprattutto l'Antoine, gesuita, il noto moralista di successo che con la sua Theologia moralis universa (1726) rivista dal Carbognano, divenne il testo adottato da molti seminari in Italia. S. Alfonso nell'Homo Apostolicus lo considera di "sentenze molto rigide" e tale che nessun confessore l'avrebbe potuto prendere per sua guida nel "tribunale della penitenza", perche giansenizzante. Anche le Avvertenze ai confessori di S. Carlo Borromeo venivano indicate quale guida sicura per ricondurre la disciplina penitenziale ai suoi perenni principi della tradizionale saggezza ecclesiastica. Cosi pure si prescriveva Горега morale dei vescovo Nicola Terzago, Istruzione pratica sopra la fedele amministrazione del sacramento della Penitenza (1753), affmche i parroci potessero usufruire di sicuri strumenti ortodossi nel ministero del confessionale. Infine, per risvegliare il desiderio dell'aggiornamento permanente del clero, si considera grave responsabilitä morale non essere illuminati in teologia morale per il delicato compito del confessionale. "И confessore - afferma il Sinodo - che omette di leggere libri di morale non va esente da peccato mortale, perche si espone al pericolo che la memoria lo tradisca, o che ignori le recenti leggi". Questo atteggiamento nei riguardi dell'ignoranza del clero in discipline teologiche e morali sarä ripreso negli anni Trenta del secolo seguente da Antonio Rosmini, sia nelle Conferenze sui doveri ecclesiastici, sia nelle Cinque piaghe della Santa Chiesa13 (1848), ove si afferma che 1'ignoranza del sacerdote lo fa vivere in stato permanente di colpa moralmente grave e che la causa va ricercata nella sua radice, cioe nella "insufficiente educazione del clero" (seconda piaga), impartita dai Seminari diocesani. Nell'Ottocento in Istria con il regime asburgico si assiste al fenomeno della alfabetizzazione generalizzata, ma terminata la scuola popolare d'obbligo, la gran parte dei giovani non proseguiva gli studi ginnasiali superiori. Solo nobili, borghesi e seminaristi vi potevano accedere. Con la diminuzione dell'analfabetismo andavano restringendosi le sacche di ignoranza popolare a tutto vantaggio di un minimo di base di cultura, ma la situazione sotto il profilo religioso non mutava in maniera sensibile. L'interruzione della scuola elementare creava quasi immediatamente una situazione di analfabetismo di ritorno, dando origine a un fenomeno complesso, in cui la cultura orale rurale dei popolani continuava il suo corso con le sue costanti portate all'ingenuismo devozionale e a una fede tradizionale semplice, sempre diretta, comunque, dal capo religioso indiscusso che restava la figura emblematica del parroco, sia nelle campagne istriane sia a Capodistria. La severitä con cui il Sinodo del da Ponte si scaglia contro i proclamatori di eventi miracolosi a buon mercato, mostra che questa credenza diffusa non era solo un 13 "L'ignoranza volcmtaria in un sacerdote e un continuo peccato" (Rosmini, 1941, 386); "L'insufficiente educazione del clero" (Rosmini, 1981, 37-63). Pietro ZOVATTO: RELIGIOSITÄ E FOLCLORE A CAPODISTRIA TRA '800 E '900, 519-548 deplorevole costume del popolo, ma anche, almeno in parte, dei sacerdoti. Spia significativa che la cultura intrisa di magismo cosi caratteristica della civiltä rurale istriana e capodistriana, rappresentava un'atmosfera comune entro la quale viveva sia il clero sia il popolo, da cui la curia vescovile doveva stare egualmente in guardia. Segno evidente che il vescovo Bonifacio, cosi mite e mansueto, era nel medesimo tempo ancora rigorosamente guardingo nei riguardi del miracolismo popolareggiante, di cui si trovavano tracce striscianti anche nel clero. A questi era fatto obbligo di segnalare alla curia per un giudizio ponderato ogni insorgenza popolare con pretesa miracolistica. Questo stesso atteggiamento costituiva nel corso del Settecento anche uno dei cavalli di battaglia del giansenismo, che lamentava una inflazione troppo ele-vata del taumaturgico tra il popolo credulone. E per ovviare a queste esagerazioni si faceva continuo riferimento da parte del giansenismo, alle origini cristiane, elevate a paradigma di ortodossia, alla "veneranda antichitä", quale garanzia di una "sana dot-trina". Lo stesso atteggiamento si ha nel Sinodo del Bonifacio, ove esplicitamente per affermare il carattere del sacramento del matrimonio si parla di una "antiquitas generis", per contrapporlo al solo contratto civile introdotto subito dopo dalla Ri-voluzione francese. Fra tutte le posizioni espresse di vigilare nei riguardi del facile taumaturgico, fu particolarmente deciso il Muratori, dichiarato avversario dei falsi miracoli che in-quinano la storia cristiana tanto da auspicare - nel De ingeniorum moderationeu -(libr, I, cap. XVII) e nella Regolata devozione dei cristiani una depurazione del meraviglioso miracolistico da espungere anche dal breviario, di togliere dalla "Via Crucis" l'episodio della Veronica non riscontrabile nei Vangeli, di non prestar fede al miracolo di S. Vincenzo Ferrer emanante fuoco dalla testa durante la predicazione; in tale modo veniva rappresentato nelle pale d'altare. Tanta difftdenza nei riguardi del soprannaturale taumaturgico non nasceva tanto da una metodologia positivistica, ma da una precisa fmalitä pastorale, perche in pieno Settecento illuminato non si voleva offrire materiale di polemica agli "eretici" e soprattutto agli "increduli" che vedevano troppo fanatismo nella religione che non si atteneva piü ai canoni del razionale. E il Muratori difendeva la posizione della "regolata devozione", cioe osservante i fonda-menti teologici, per togliere gli argqmenti dalle mani degli illuministi ormai agnostici. E sempre nel Sinodo del vescovo da Ponte parlando di devozione sotto il profilo pastorale da impartire al popolo si raccomanda ai parroci di mantenere le proporzioni 14 Ove si raccomanda un "credere prudente" e che l'oggetto della fede sia il dato rivelato (Muratori, 1778, 60-69); Muratori se la prende pure con i predicatori: "Quel predicare continuamente soccorsi di borsa per suffragio delle anime purganti e quell'esporre immagini tetre di quelle stesse nel fuoco, ed altre simili per muovere la fantasia dei pii fedeli e cavar loro denari di tasca" (Muratori, 1990, XXVI, 213). Anche Bonifacio da Ponte su questo punto e molto fermo e afferma: "Nec ponendae figurae animarum Purgatorii". Anche se nell'immaginario collettivo l'inferno e popolato di mostri spaventosi, il demonio dei teologi - e stato osservato - e ben piü terribile di quello fantastico del popolo. Pietro ZOVATTO: RELIGIOSITÄ E FOLCLORE A CAPODISTRIA TRA '800 E '900, 519-548 nel quadro di una doverosa e necessaria gerarchia nel divino: dapprima l'adorazione va a Cristo "solus noster Redemptor", poi alia Madonna "Mater Dei" (iperdulia) e poi ai santi (dulia), tra cui un pošto ragguardevole merita S. Nazario, santo protettore della diocesi capodistriana (Pusterla, 1888; Ricciotti Giollo, 1969). E questo rilievo, di cui si sentiva l'urgenza, rappresentava certo una precisazione di ordine teologico, ma molto di piü voleva raggiungere una finalitä di ordine pratico-pastorale. Troppe volte nella intensa devozione del popolo si verificavano delle sovrap-posizioni, perche il santo protettore S. Nazario, S. Antonio, prendevano il posto della madre di Dio, e la mariologia si sovrapponeva alia cristologia, invertendo i capisaldi teologici della rivelazione cristiana. Questo porre il periferico al posto del nucleo centrale del mistero cristiano era tanto piü pericoloso perche costituiva una situazione diffusa non solo nella popolazione ruraleggiante della diocesi, ma anche tra i cittadini di Capodistria, o nei centri piü significativi del territorio, come Pirano e Isola. E anche il clero campagnolo con quelle scarse ed elementari nozioni di teologia rice-vute in Seminario - istituzione che viveva in continuazione con i miseri cespiti eco-nomici e quindi incapace di mantenere un corpo docente - verso una tendenza de-vozionale cosi intensamente vissuta dal popolo, null'altro poteva fare che accettare passivamente la situazione nel suo "de facto", divenuta ormai tradizione consolidata, oppure anche approvarla e condividerla, perche anch'esso proveniva da quella stessa radice sacrale popolare, molto spesso intrisa di magismo. Non dovrebbero quindi destare stupore le prescrizioni del Sinodo del da Ponte che suppongono una situazione del devozionale popolare collocabile tra venerazione e superstizione, in una contaminazione tra dulia posta al vertice e una adorazione dovuta a Cristo non teoricamente declassata, ma solo nel "de facto". Questa religiositä popolare capodistriana emergente dal Sinodo ben individuata nelle sue smagliature non mancava, poi, di porre attenzione anche alle immagini sacre, che potevano essere "profane", "indecenti" e persino apparire "disoneste"; tutte queste dovevano essere tolte dagli altari e dalle pared delle chiese per essere distrutte. E da rilevare anche che quelle "ineleganti" (Synodus, 1780, XXIII)15 raffigurazioni sacre, cioe i quadri o le pale d'altare non corrispondenti ai canoni estetici della migliore tradizione pittorica sacra, dovevano essere tolte dai luoghi di culto e bruciate, perche di scadente fattura. Comunque il Sinodo prescrive che i parroci dovevano evitare ogni distorsione nella selva del devozionale mantenendo equilibrio mutuato dalla teologia e dal buon gusto. E soprattutto inculcava in maniera molto netta e precisa che la venerazione alle immagini "referatur ad prototypa", perche l'immagine e emblema di trascendenza divina, e che esse nell'espressione figurativa dovessero assumere il profilo del sacro e non del profano: 15 Come il Muratori della Regolata devozione che fondava sul teocentrismo e sulla cristologia la devozione, cosi fa anche il vescovo Bonifacio da Ponte; questi in piü vuole l'immagine esteticamente decorosa, cioe fatta da artisti professionisti e con attitudine interiore al religioso e al sacro. Pietro ZOVATTO: RELIG10SITÄ E FOLCLORE A CAPODISTRIA TRA '800 E '900, 519-548 Foto 2: Busto argenteo di san Nazario, protettore della cittä (XVIII sec., cattedrale). SI. 2: Poprsje - relikvarij sv. Nazarija v srebru (18. stoletje, zakladnica stolnice). A Christiana pietate plurimum abhorret, si B. Virginis Matris purissimae, aut Sanctorum imagines, quae modestiam, et sanctitatem spirant, confuse viderentur inter profanas, praesertim procacium mulierum imagines, quae ita immodestae de-pictae sunt, vel caelatae, ut ad libidinem, vel honestis, non mediocri sint incitamento. Dedignantur Sancti tale consortium; et si quid ejusmodi contigeret imagini Jesu Christi Crucifixi, renovata Calvarii repraesentatione, hinc, et hinc latrones, medius autem esset Jesus (Synodus, 1780, XXIV). II papa Pio VI quando ricevette il Sinodo capodistriano stampato (1780) rispose con una lettera al vescovo Bonifacio da Ponte lodando "la sapienza", "la prudenza", "la pietä" e considerava quell'assise locale d'una diocesi sia pur periferica come "un esempio" ad altri sinodi per l'equilibrio con cui veniva condotto. Proprio per questo il papa confida: "Quam quidem Synodum perlibenter in Bibliothecam Nostram col- Pietro ZOVATTO: RELIGIÖSITÄ E FOLCLORE A CAPODISTRIA TRA '800 E '900, 519-548 locavimus".16 Ed essere collocato nella biblioteca personale del papa rappresentava una lode che piü grande non si poteva fare per il vescovo Bonifacio da Ponte e per il clero capodistriano. Gia si e considerate il numero elevato di chiesette devozionali sorte lungo i secoli attorno alle confraternite o non appena si sentiva nell'aria 1'annuncio minaccioso di qualche epidemia. Giä quella del 1630, che durö dal settembre fino all'ottobre dell'anno seguente - quella di manzoniana memoria - aveva falcidiato la popolazione istriana e capodistriana. In particolare la cittä era stata visitata dal "gangetico morbo" (cioe colera) negli anni 1836, 1837, 1849, 1855 e 1866; e ci si mise poi di buona voglia anche il tifo nel 1806, nel 1817, e il vaiolo nel 1872. La piissima popolazione istriana per essere scampata alla peste eresse nel 1640 un Santuario alla Madonna delle Grazie nel sobborgo di Capodistria, a Semedeila,17 a cui non mancava mai di portare ogni anno nella prima domenica dopo Pasqua l'omag-gio cittadino con una solenne processione. La consuetudine era cosi radicata e il fervore cosi sentito che anche l'ultimo vescovo di Capodistria, Bonifacio da Ponte, nel 1810 volle esservi sepolto. Per l'occasione tutta Capodistria accompagnö la salma nel Santuario delle Grazie tanto amato e venerato dai fedeli. Come le tante altre chiesette votive, nate dal sentimento spontaneo del popolo, non era regolarmente offi-ciata, ma la domenica e nella festa patronale in particolare, essa attirava folle di devoti capodistriani e delle vicinanze; in quella occasione si faceva una sagra cam-pagnola con merenda sul sagrato della chiesa e nei prati circostanti. E alla devota celebrazione mariana si accompagnava una sana allegria campestre prima di fare il ritorno di diversi chilometri a piedi, spesso sotto un sole cocente. La S. Messa era stata sempre celebrata ogni domenica e ancor piü nella prima domenica dopo Pasqua per la Madonna delle Grazie di Semedella, senza che nessun vescovo mai nulla obiettasse, neppure il pur rigido intellettuale Bonifacio da Ponte. Appena sette anni dopo l'unione della diocesi di Capodistria a Trieste, nel 1837, il vescovo Matteo Raunicher, uno sloveno intransigente e leguleio, emanava un decreto con il quale si proibiva la celebrazione della S. Messa nei giorni festivi in tutte le cappelle private, praticamente in quasi tutte le chiese non parrocchiali, o oratori pubblici tenuti da religiosi. Tra queste chiese vi era inclusa anche la chiesa -santuario Madonna delle Grazie, ma sotto il profilo canonico considerata privata, e 16 Questo foglietto volante e inserito nel Synodus ed e un transunto delle molteplici lodi del papa Pio VI al vescovo di Capodistria. Non si e riusciti a rintracciare l'originale nell'archivio della diocesi di Capodistria presso la Biblioteca del Seminario vescovile di Trieste, tie presso la curia vescovile di Trieste. 17 La peste del 1830-1831 falcidiö 1927 persone su una popolazione che oscillava intorno alle 5000. II colera imperversö negli anni 1836, 1837, 1855 e 1866; il tifo nel 1806, nel 1817 e nel 1872 (Pusterla, 1886, 3-5 e passim e le note corrispondenti; 15 e sgg.). P. Kandier, ne "L'Istria" 4, 1846, p. 16 offre uno schema del Movimento della popolazione di Capodistria dal 1630 al 1840 con relative epidemie. Nel 1630 Capodistria contava 5000 abitanti, nel 1831, invece, 3000. Nel 1840 era sui 6800 abitanti. Pietro ZOVATTO: RELIGIOSITÄ E FOLCLORE A CAPODISTRIA TRA '800 E '900, 519-548 proprio il giorno della sagra della Madonna di Semedella, a cui i capodistriani tanto erano affezionati per lunga consuetudine di voto religioso. II disappunto non era solo della popolazione, ma anche della pubblica autoritä comunale che su quella chiesa deteneva lo "jus patronato". La cosa singolare, poi, era che in base al decreto vescovile la chiesa di Semedella doveva restare chiusa senza officiatura religiosa, proprio nel giorno della dedicazione. Tutta la "podesteria" si mosse, a cui si aggiunsero due nomi di prestigio, l'avvocato Giorgio De Baseggio e il deputato Francesco De Combi. AI vescovo Matteo Raunicher si invio una lettera ufficiale onde ottenere "per via di grazia" la celebrazione di una festa ormai entrata nel vivo della tradizione civile e religiosa di Capodistria, tanto da esser diventata "sfogo di religiosa pietä": Reverendissimo Ordinciriato!18 Fin dall'anno 1640 ergevasi una Chiesetta campestre nella contrada di Semedella, e dedicavasi in rendimento di grazie alla Beata Vergine della Salute, per la di cui misericordiosa intercessione la cittä restd liberata dalla peste. Da allora in poi fino in presente per devozione e per voto si e sempre praticato, ciascun anno, nella Domenica dopo Vottava di Pasqua di tener aperta detta Cappella alla pia concorrenza dei fedeli, facendovi celebrare vari divini sacrificj. Cid si raccoglie alia pagina 413 dalla stessa accreditata Corografia del Naldini. La disposizione di massima di codesto Reverendissimo Ordinariato, che proibisce legger Messa nelle private Cappelle in giorno festivo, arresta questo sfogo di religiosa pietä alia devota popolazione di Capo d'lstria, ed interrompe Vinveterata consuetudine per ben due secoli di visitare I'Immagine della B. V. della Salute in tale annuale ricorrenza. Trovando confacente di secondare questo religioso sentimento dei proprj Am-ministrati, la Rappresentanza Comunale, come quella, che sostiene lo jus patronato della detta Chiesa nel proprio Comune, supplica il Reverendissimo Ordinariato di voler benignamente accordare per atto di grazia, che in via di special eccezione nell'iudicata giornata festiva soltanto possano venir celebrati dei divini sacrificj nella suindicata Chiesa campestre di Semedella. Dalla Podestaria di Capo d'lstria, li 14 aprilel840 PIETRO Dr. DEL BELLO, Podestä GIORGIO DE BASEGGIO fu NICOLÖ, avvocato, Deputato Dr. FRANCESCO DE COMBI, Deputato 18 Cfr. ACVT. Pusterla riporta questa lettera e anche quella che segue, in maniera poco fedele (Pusterla, 1886, 21-22). Per le origini della devozione al mese mariano a Trieste cfr. Zovatto, 1991, 65-68 (Cenni sulla devozione del Mese Mariano in Trieste). Pietro ZOVATTO: RELIGIOSITÄ E FOLCLORE A CAPODISTRIA TRA '800 E '900, 519-548 II vescovo Matteo Raunicher rispose a stretto giro di posta, se entro tre giorni il podestä capodistriano ebbe tra le mani un diniego netto e preciso nelle motivazioni giuridiche, perche una legge e una legge e non puö ammettere eccezione alcuna, con una immeritata lezione di arroganza curiale. Sentiamo il tenore del testo per capire lo spirito che lo anima dall'interno e l'incapacita episcopale di dialogare con la propria popolazione diocesana: Alia Spettabile Podestaria di Capo d'lstria, Scorre il quarto anno dacche venne vietata la celebrazione della S. Messa nelle cappelle private tie' giorni festivi — domenicali, e tale divieto ebbe delle ottime conseguenze in piü luoghi. Ogni eccezione indebolisce una legge, e tanto piü conviene attenersi all'adottato principio, quantocche si scorge un salutare ejfetto del medesimo, piü ancora essendo giä inviato da quattro anni a questa parte. Da cid comprenderä cotesta Spettabile Podestaria, che non possasi far luogo al petito d. d. 14 corrente n. 176 affine venisse permessa la celebrazione nella Cappella campestre detta di Semedella nella Domenica dopo VOttava di Pasqua. Consta inoltre che il convegno in tale giornata e piü una festa baccanale, che una divozione, specialmente al dopo pranzo, in cui l'intera Cittä si diffonde pelle campagne a merendare e si potrebbe applicare il testo: "Sedit populus manducare et bibere et surrexerunt ludere!" Si vorrebbe adunque santificare un disordine con una solennitä religiosa! Se I'antichita avesse a formare legge anche riguardo agli abusi, alle incon-venienze ed alle assurditä, converrebbe abbattere gli altari erigendovi un'ara a Minerva e collocandovi la di lei Egida.Se la popolazione credesi obbligata a tale devozione in forza di un asserto voto, il sottoscritto Vescovo la dispensa da cid in forza delle sue facoltä. Dall'Ordinariato Vescovile di Trieste e Capo d'lstria Trieste, li 17 Aprile 1840 MATTEO, VESCOVO Cancelliere GIUSEPPE D'ANDRI (Cfr. ACVT, a. 1840, n. 805). La lettera assume l'aria di sfida contro "il merendare" innocente per i prati dei capodistriani, perche essi dopo aver partecipato alle devozioni religiose si concede-vano una comprensibile pausa; e non c'e "antichitä" di consuetudine che tenga - per il vescovo Matteo Raunicher - dati "gli abusi", "le inconvenienze", "le assurditä". In sif-fatto modo veniva qualificata la religiositä popolare unita a una scampagnata spensi-erata tra il verde dei prati dei popolani di Capodistria. Anzi il vescovo passa al sar- Pietro ZOVATTO: RELIGIOSITÄ E FOLCLORE A CAPODISTRIA TRA '800 E '900, 519-548 casmo quando afferma che se si permettesse di celebrare quella devozione mariana di domenica, si dovrebbe "abbattere gli altari, erigendovi un'ara a Minerva e collocandovi la di lei egida", giocando con riferimenti ambigui con il nome di "Aegida" (scudo), nome dato a Capodistria dai Greci. In altri termini Raunicher intendeva dire che non si possono sostituire gli altari cristiani con orpelli pagani, dando in questo modo un significato anticristiano alia prima denominazione avuta dalla cittä dall'antichitä greca. Sarebbe troppo facile rileVare il rigore disciplinare arcigno di questo prelato. II primo vescovo per Capodistria, dopo l'unione della diocesi a Trieste, sembra continuare nella linea di rigore morale del predecessore, Bonifacio da Ponte. Quest'ultimo, tuttavia, da fine intellettuale e da uomo di cultura, teneva nei riguardi della religiositä popolare un atteggiamento piü razionale ed equilibrate, come quando nel sinodo (1779) stigma-tizzava le immagini (Synodus, 1780, XXIII-XXIV) sconvenienti che facevano da arre-damento ai santi o alle sante delle pale d'altare, ma senza passare mai alle vie di fatto con un fare perentorio e sprezzante. Quel "bon ton" signorile e quel "savoir faire" cosi abile e affabile che si riscontra nel da Ponte poteva persino riuscire a calmare nella cattedrale una folia inferocita (quando nel 1797 Venezia cade); egli sa condurre a termine una sedizione impartendo alia plebe una solenne benedizione eucaristica, una volta neutralizzata la situazione di tensione con l'aiuto del podestä. Di tutt'altra tempra risulta essere Matteo Raunicher, che con uno zelo scomposto, sembra piü adatto a provocare che a edificare rapporti di collaborazione tra il vescovo e l'autoritä civile locale, nel caso nostra la podesteria capodistriana. All'austero vescovo quasi certamente non andava a genio neppure il gran marchin-gegno messo in moto dalla processione per il patrono San Nazario a Capodistria. Non solo per il gran numero di attrezzature liturgiche dispiegato, ferali, fanö, misteri, ma perche le autoritä civili e il numeroso popolo che vi partecipava tra canti, rosari, bände e litanie, ritmate da quattro pause in cui si faceva la lettura dei vangeli, dif-ficilmente potevano mantenere un atteggiamento devoto per circa due ore di seguito sotto un sole di giugno che certamente contribuiva a surriscaldare gli animi devoti, sotto ogni profilo, e a rendere incerta la continuitä di un contegno adeguato al sacro pellegrinare processionale. In questa situazione generale era abbastanza ovvio che il vescovo si rifiutasse di partecipare alia processione per il patrono di Capodistria. Come se ciö non bastasse nel giorno della festa di S. Nazario del 1837 comparve con il segretario e il cocchiere con la sua lussuosa carrozza proprio mentre si snodava il sacro corteo, anzi l'attraverso al trotto rompendo le file, mentre il suo segretario sfoggiava un garofano bianco appeso alia bocca e il cocchiere, alticcio per le buone bevute, con una mano teneva le briglie sciolte e con l'altra faceva grandi segni quasi volesse tracciare volanti benedizioni "episcopali" alia folia orante, che non credeva ai propri occhi di fronte a tanto "sacrilego" spettacolo. L'indignazione fece esplodere l'immediata reazione, alcuni giovanottoni capodistriani rinconsero la carrozza, dopo un buon tratto di inseguimento, la raggiunsero al ponte di S. Nazario mentre si Pietro ZOVATTO: RELIGIOSITÄ E FOLCLORE A CAPODISTRIA TRA '800 E '900, 519-548 dirigeva a gran velocitä a Trieste. In men che non si dica staccarono i cavalli, fecero scendere il cocchiere e lasciarono segretario e vescovo appiedati sulla pubblica strada (Ricciotti Giollo, 1969, 109). Per buona sorte del prelato si trovava nei paraggi l'autorevole Pietro De Baseggio che con il suo personale prestigio morale riusci a calmare quei popolani buoni si, ma non al punto da sopportare passivamente una sfida sia pur del proprio vescovo a una sacra processione ormai entrata nel tessuto vivo del sentimento religioso capodistriano. La pronta reazione di quei giovani fece si che il vescovo non si presentasse piü per la festa di S. Nazario nella concattedrale per celebrare in pompa magna il ponti-ficale attorniato dalle dignitä canonicali e dal popolo devotissimo al patrono, almeno fino al 1844, quando il 7 settembre comparve in abiti prelatizi solenni per ricevere niente meno che l'imperatore Ferdinando con la consorte la regina Maria Anna, arrivati in visita ufficiale a Capodistria. E non si trovavano solo incidenti di percorso di origine clericale nati all'interno del mondo ecclesiastico, ma anche altre disavventure che la processione per il patrono S. Nazario riscontrava con il gioco delle varie correnti politiche che potevano attribuire a quella popolare e collettiva manifestazione religiosa e folclorica un significato politico. All'inizio del nostro secolo, nel 1907, il 18 giugno vigilia della festa sui muri di Capodistria comparvero manifesti con invito a non accompagnare bambini alia processione. Quest'invito esposto su locandine scritte a mano sui muri aveva creato una certa attesa di tensione. II giorno dopo durante la processione un cavallo del corteo imbizzarrito per il colpo di un mortaretto della fiera creö lo scompiglio e un fuggi fuggi generale, disperdendo la popolazione, distruggendo e rovinando diversi degli artistici fanö processionali. Ci furono due donne ferite e ricoverate in ospedale a Trieste, di cui una anziana dopo qualche giorno mori (Ricciotti Giollo, 1969, 110-111). Questo piü grave incidente dall'opinione cattolica capodistriana e istriana del tempo veniva attribuito ai socialisti per la loro ideologia materialista, quelli stigma-tizzati dal nuovo scrittore della "Civiltä Cattolica" padre Antonio Pavissich di Spa-lato,19 nelle famose conferenze di S. Antonio Nuovo di Trieste di otto anni prima. Non mancava chi tirava in ballo la locale massoneria, agnostica piü che anticlericale, che a Capodistria contava certamente una nutrita pattuglia di adepti. Infine, qualcuno spingeva piü in la le cose fino a indicare risvolti politici antiaustriaci, perche l'ormai emergente irredentismo formato da liberali e da mazziniani vedeva in quella manifestazione religiosa, organizzata da un clero tutto sommato lealista e austria-cante, una vera apoteosi dinastica o almeno una "manifestazione asburgica". Forse si 19 Le conferenze furono stampate (cfr. Pavissich, 1902); su di esse appare polemico Piemontese, 1961, 90-94; si veda pure Valdevit, 1979, 185-190; Cuscito, 1984, 323-327; Zovatto, 1987, 43-47; 52-53. Pietro ZOVATTO: RELIGIOSITÄ E FOLCLORE A CAPODISTRIA TRA '800 E '900, 519-548 Foto 3: La processione degli "ori" in piazza (disegno di Nello Pacchietto, 1983). SI. 3: Procesija ob Velikem petku na trgu (Risba Nella Pacchietta, 1983). facevano troppe connessioni basate solo su ipotesi possibili, e non si procedeva con quell'analisi scrupolosa e distaccata per spiegare lo scompiglio della processione con una sola circostanza, quella piü evidente del cavallo imbizzarrito che solo un giovane audace riusci a bloccare, quando ormai il panico generale si era impadronito della Pietro ZOVATTO: RELIGIOSITÄ E FOLCLORE A CAPODISTRIA TRA '800 E '900, 519-548 popolazione intervenuta per onorare il corteo del santo protettore cittadino. La spie-gazione, comunque, emersa, puö essere assunta quale segno della sensibilitä del tempo, che non mancava di attribuire ormai significato politico anche a espressioni religiose d'antica tradizione cristiana, ma che qualificavano I'anima di Capodistria. Ma insieme potevano pure far emergere che la cittadina culturale capodistriana non appariva piü come un blocco cattolico omogeneo articolato al suo interno con nobili, borghesi, artigiani, pescatori e popolani attorno ai sodalizi delle confraternite, com'era nel secolo precedente fino alia Rivoluzione francese. Vi prendeva sempre piü consistenza, invece, un'opinione intellettuale, liberale e filolaica, autonoma nei suoi atteggiamenti, che non mancava di far sentire la sua voce con comportamenti non conformistici al ritmo stagionale delle tradizioni religiose e folcloriche, cosi specifiche d'una civiltä rurale com'era quella istriana. D'altra parte si poteva trovare persino coloro che guardavano alle fastose ritualitä liturgiche con atteggiamento di critica ormai di tono laico, lo ricorda il canonico di Capodistria Giovanni De Favento - Apollonio nel suo libro Breve analisi d'uno studio sulla Fede e Bellezza di Nicold Tommaseo (1879): il sig. X asserisce che la religione s'avvantaggia delle arti belle con fare buona accoglienza non solo all'architettura, alia scultura, alia pittura, alia musica, alia poesia, all'eloquenza, ma ancora alia decorazione e al lusso trasportando il teatro in chiesa e lo spettacolo sostituendo alia divozione (De Favento-Apollonio, 1879, 78-79). Del resto non sembra possibile negare che le processioni a Capodistria, quella di S. Nazario e degli Ori del Venerdi Santo, costituivano un evento collettivo di natura squisitamente religiosa, nato dalla spontaneitä del popolo con un coinvolgimento emotivo sacrale, che era il segno inconfutabile di un'intensa presenza evocata e resa attuale dalla grandiositä e spontaneitä di un rito secolare, trasmesso e consa-pevolmente condiviso. Ciö e tanto piü sintomatico in quanto le processioni sono il risultato di un'esperienza che partiva dall'iniziativa individuate e collettiva, dove il devoto si sentiva emergere come il protagonista indiscusso e fatto spettacolo sacrale lui stesso. Era anche questa circostanza che apriva alia dimensione del sacro un'occasione per celebrare Temergere di chi nella storia locale non possedeva alcuna voce in capitolo per esprimere il suo dinamismo interiore in termini di libertä e di religione non prescritta, ma tramandata per consuetudine e per prassi di popolo orante di generazione in generazione. Qualsiasi storico della religione sa distinguere gli ambiti specifici di mistica e di religiositä popolare. Quella rappresenta il vertice esperienziale dell'itinerario dell'anima a Dio in una opzione radicale all'assoluto, questa l'espressione folclorica dello spazio sacrale, riserva del popolo minuto, che a Dio va in spontaneitä di spirito. Anche se questa delinea le piü umili espressioni della Pietro ZOVATTO: RELIGIOSITÄ E FOLCLORE A CAPODISTRIA TRA '800 E '900, 519-548 visibilitä del sacro dimesso e non intellettualizzato dalla scienza teologica, qualsiasi mistico l'ha praticata e si e mostrato fervente devoto, secondo l'ambiente e le circostanze del momento storico entro cui si espresse la sua vicenda biografica e cronologica. POBOŽNOST IN FOLKLORA V KOPRU MED 19. IN 20. STOLETJEM Pietro ZOVATTO Univerza v Trstu, Pedagoška fakulteta, Zgodovinski in geografski oddelek, ГГ-34124 Trst, Tigorjeva 22 POVZETEK Ob koncu 18. stol. so s padcem Beneške republike (1797) tudi Koper, podobno kot ves istrski polotok in Trst, prizadele napoleonske vojne in zasedbe. V teh dramatičnih in negotovih časih je prišla do izraza podoba škofa, modrega in preudarnega človeka, ki prepreči, da bi mesto in okolico zajel vrtinec kaosa in nasilja. V beneškem političnem okviru iz konca 18. stol., uspavanem in brez posebnih reformatorskih pobud (dasiravno je Kopru uspelo vzgojiti razsvetljeno osebnost, kakršna je bila Gian Rinaldo Carli) - za razliko od obmejne Avstrije, izrazito reformistične dežele — postane moralni ugled verske ustanove, zahvaljujoč revolucionarnemu jakobinstvu, edina referenčna točka. Ostareli škof Bonifacij da Ponte se je znal izogniti situaciji, ki bi se bila lahko končala tragično, kot se je to zgodilo podestatu bližnje Izole, ki ga je podivjana množica raztrgala; uporniško množico, ki se je zbrala pred stolnico, je namreč uspel umiriti, upor pa nevtralizirati s svečanim evharističnim blagoslovom, s tisto ljudsko pobožnostjo torej, kije prežemala tkivo koprske družbe z močnim verskim čustvom vse do najglobljih korenin njene najpristnejše zgodovinske identitete. Tudi val nekoliko improviziranega in neuresničljivega jakobinstva, ki je zaobšel stoletno zavest o zgodovinskem duhu beneškosti in ni bil pozoren do teženj lokalnega plemiškega vodilnega razreda, ni uspel prodreti v globino družbe, za katero so bili značilni uglajeno in zelo pobožno plemstvo, dejavno in klerikalno usmerjeno meščanstvo, predvsem pa ljudstvo, zbrano okoli množice "šol" glede na poklic, zaposlitev ali pobožnost in verske obrede v okviru bratovščin, svojega patrona sv. Nazarija in liturgičnih svečanosti, ki so jih v skladu z menjavanjem letnih časov narekovali letni cikli. Ne da bi želeli dodajati heterodoksen pomen opažanjem nekaterih raziskovalcev, je hierarhija svetosti s procesijo patrona, sv. Nazarija, in drugimi izrazi ljudske pobožnosti tudi v Kopru zadobila posebne konotacije. Seveda lahko potrdimo temu, kar je o istrski pobožnosti zapisal avtor Materade Fulvio Tomizza; zanj je bila zavita "v katoliško strogost", vzpodbujena s "prirojeno vraževernostjo", strnjena okoli Boga, kije bil otipljiv kot kmetova rdeča zemlja, poplava svetinj pa je le redko Pietro ZOVATTO: RELIGIOSITA E FOLCLORE A CAPODISTRIA TRA '800 E '900, 519-548 dobila oblike vraževerja, ki bi se odmikale od uradne vere in bi jih veljalo po mnenju cerkvenih oblasti izkoreniniti. Namesto s pripravami so se cerkveni prazniki, ki so pogosto dosegli vrhunec v prazničnih procesijah, običajno začeli s cikli izrednih homiletičnih pridig, ki so kljub retoriki in všečnostim časa jasno nakazovale teološka pomenska jedra znanstvenih navedb. Ob posebnih priložnostih kot ob postu so vabili ugledne pridigarje ali redovnike frančiškane, lahko tudi kapucine, če pa je šlo za stolnico ali drugo ugled-nejšo cerkev, jezuite; tako je Domenico Rossetti iz Trsta povabil v jezuitsko cerkev (S. Maria Maggiore**) opata Giuseppa Barbierija, učitelja na padovski univerzi. Iz globin ljudskega verovanja je v kmečkem življenju prišla na ta način do izraza premoč liturgije, ki pa se je kljub vsemu uspela umestiti na civilni koledar in mu s tem dodeliti vlogo posrednika krščanskih resnic, čeprav sta ljudstvo in domišljija svetih aojdov, na katere je na neki način vplivala uradna veroizpoved, samodejno izoblikovali pobožne pesmice, tridnevnice, devetdnevnice, štirideseturne molitve, procesije, bratovščine z očitnim in vedrim verskim občutjem, ki naj bi bilo v uteho bednemu življenju sredi uboštva, sivine dnevnih opravil in nenehnega ekonomskega pomanjkanja. Obenem prihaja do izraza globoko versko čustvo, širjenje močnega protireformatorskega cerkvenega pritiska, ki ga hladni razum, samoopredeljen kot razsvetljen in samozadosten tudi brez pomoči razsvetljenstva, med ljudstvom ni izrinili. Ti življenjski ideali, modeli, razširjeni med širokimi plastmi množic, so se izražali v cerkvenih osebnostih, ki so izhajale iz istih institucij in iz istega okolja kot Elio Nazario Stradi, Giovanni De Favento-Apollonio, Lorenzo Schiavi in Francesco Petronio. Možnost, da se prebijejo na površje in krščansko vplivajo na nove generacije, je postala večja, potem ko so Koper po ukinitvi Koprske škofije z avtonomno cerkveno jurisdikcijo priključili Tržaški škofiji (1830). Mesto je tako ostal brez škofa "in loco", bolj nadarjeni in razgledani duhovniki pa so dobili priložnost, da razkrijejo svoje sposobnosti, kulturne in pastoralne, pri čemer se niso mogli ogniti drobni nadležni tekmovalnosti, ki je bila prisotna tudi v najbolj razsvetljenih cerkvenih krogih. Ključne besede: liturgija, obredi, prazniki, Koper, 18. - 19. stoletje FONTI E BIBLIOGRFIA ACVT - Archivio Curia Vescovile, Trieste, a. 1840, n. 805. Alisi, A. (1932): II Duomo di Capodistria nella storia e nell'arte. Roma. Apollonio, A. (1998): L'Istria Veneta. Gorizia. Bertoša, M. (1987): II mondo sommerso della cultura subalterna istriana (Sondaggi archivistici, tesi e problemi). Metodi e Ricerche, 2. Udine. Blok, A. (2000): Poesie. Tr. it. Parma, 119-120. Pietro ZOVATTO: RELIGIOSITÄ E FOLCLORE A CAPODISTRIA TRA '800 E '900, 519-548 Bo, V. (1979): La religiositä popolare, studi - ricognizione storica - orientamenti pastorali - documenti. Assisi. Caprin, G. (19682): Istria nobilissima. Trieste. Cherini, A. (1968): Riordino nel 1797 di tutte le decime dovute dal clero e dalle ditte pie. L'Arena di Pola, 28-5-1968; 11-6-1968. Gorizia. Cigui, R. (1994): Lo statuto delle confraternite del Santissimo Sacramento di Umago. La Battana, 111. Fiume, 98-108. Cossar, R. M. (1934): Usanze, riti e superstizioni del popolo di Montona nellTstria. II Folclore italiano, 9. Catania, 53-56. Cuscito, G. (1984): Antonio Pavissich: la figura e l'impegno socio-politico negli anni 1890-1913. In: Zalin, G. (ed.): Associazioni cattoliche e sindacalismo bianco nelle Venezie tra la "Rerum Novarum" e il fascismo. Padova, 323-327. De Favento- Apollonio, G. (1879): Breve analisi d'uno studio sulla Fede e Bellezza di Nicolö Tommaseo. Trieste, Tip. S. Pastor. De Lugnani, G. (1843): Condizione religiosa in Capodistria alia fine dello scorso secolo. L'Istria, 47-48. Trieste. De Martino, E. (19732): II Mondo magico. Torino. Del Bello, P. (1986-1987): Spiegazione della sventura e terapia simbolica. Un caso istriano. Tesi di Laurea, Universitä di Trieste - Facoltä di Lettere e Filosofia. Trieste. Delumeau, J., Bolgiani, F. (1985): Storia vissuta del popolo cristiano. Torino. Fumis, E. (1922): Brevi note biografiche in Bonifacio da Ponte monaco benedettino della Congregazione dei Camaldolesi, ultimo vescovo di Capodistria. Trieste. Ginsburg, C. (19792): I benandanti. Stregonerie e culti agrari tra Cinquecento e Seicento. Torino. Ginsburg, C. (1989): Storia notturna. Una decifrazione del sabba. Torino. Ivetic, I. (1998): Religione ed economia: la diffusione delle confraternite locali neiristria dell'ultimo dominio veneto. In: Agostini, F. (ed.): L'area alto-adriatica dal riformismo veneziano all'etä napoleonica. Venezia, 449-471. Lavrič, A. (1998): L'immagine religiosa dell'Istria prima della caduta della Sere-nissima. In: Agostini, F. (ed.): L'area alto-adriatica dal riformismo veneziano all'etä napoleonica. Venezia, 473-491. Luglio, V. (2000): L'antico vescovado giustinopolitano. Tredici secoli di storia at-traverso i vescovi e le chiese dell'antica diocesi di Capodistria. Trieste. Muratori, L. A. (1778): De ingeniorum moderatione in religionis negotio. Venezia. Muratori, L. A. (1990): Deila regolata devozione dei cristiani. Introduzione di P. Stella. Milano. Maldini, P. (1700): Corografia ecclesiastica ossia descrittione della cittä di Giusti-nopoli detta volgarmente di Capodistria. Venezia, Albrizzi. Pietro ZOVATTO: RELIGIOSITÄ E FOLCLORE A CAPODISTRIA TRA '800 E '900, 519-548 Pavissich, A. (19022): Le conferenze di S. Antonio Nuovo sulla questione sociale. Treviso. Piemontese, G. (1961): II movimento operaio a Trieste. Udine. Plongeron, B. (ed.) (1976): La religion populaire. Approches historiques. Parigi. Pusterla, G. (1886): II santuario della Beata Vergine delle Grazie di Semedella nel suburbio di Capo d'Istria. Capodistria, Tip. C. Priora, 3-4. Pusterla, G. (1888): S. Nazario protovescovo di Capodistria. Capodistria. Quarantotti, G. (1954): Trieste e l'Istria in etä napoleonica. Firenze. Radole, G. (1967): Orazioni come filastrocche. Pagine istriane, 19-20. Trieste. Radole, G. (1991): In: Zovatto, P. (ed.): Trieste e l'Istria tra religiositä popolare e folclore. Trieste. Radole, G. (1997): Folclore istriano. Trieste. Religiositä popolare (1979): Ricerche sulla religiositä popolare nella Bibbia, nella Liturgia, nella pastorale. Atti del convegno. Bologna. Ricciotti Giollo (1969): San Nazario proto vescovo e patrono di Capodistria. Trieste. Rosmini, A. (1941s): Conferenze sui doveri ecclesiastici. Domodossola. Rosmini, A. (1981): In: Valle, A. (ed.): Delle cinque piaghe della Santa Chiesa. Roma. Schiavi, L. (1887): L'ultima peste di Capodistria, dell'anno 1630-31. Romanze. Trieste, Tip. Balestra. Schiavi, L. (1901): Panegirico di Sant'Antonio di Padova. Capodistria, Tip. Cobol e Priora. Semi, F. (1933): II Duomo di Capodistria. Atti e Memorie della Societä Istriana di Archeologia e Storia Patria, Is., XLV. Trieste, 161-254. Synodus (1780): Synodus dioecesana ab Bonifacio a Ponte... habita in sua cathedrali Justinopolitana 1779. Venezia. Statuto Pia Unione (1874): Statuto della Pia Unione in onore di SantAntonio di Padova istituita nella chiesa di S. Anna dei Min. Osserv. In Capodistria con appro vazione vescovile 14 settembre 1874. Venezia, Tip. L. Merlo. Stella, P. (1985): Religiositä vissuta in Italia nell'800. In: Delumeau, J., Bolgiani, F. (eds.): Storia vissuta del popolo cristiano. Torino, 753-771. Tillard, J.-M.-R. (1976): Foi populaire, foi savante. Parigi. Valdevit, G. (1979): Chiesa e lotte nazionali: il caso di Trieste (1850-1919). Udine. Ziliotto, B. (1910): Capodistria. Trieste. Zovatto, P. (1987): La stampa cattolica italiana e slo vena a Trieste. Udine. Zovatto, P. (1998): Giuseppe De Lugnani (1793-1857) e il cattolicesimo tra Capodistria e Trieste. Atti e Memorie della Societä istriana di Archeologia e Storia patria, XLVI. Trieste, 255-280. Zovatto, P. (2000): Istria Perduta. Voce Giuliana, 16-12-2000. Trieste. Zovatto, P., Radole, G. (1991): In: Zovatto, P. (ed.): Trieste e l'Istria tra religiositä popolare e folclore. Trieste. prejeto: 2001-01-14 UDK 261.7:265.2(497.1 Lanišće)"1947" BIRMA V LANIŠĆU LETA 1947 Tomaž SIMČIČ Znanstveni licej "France Prešeren", ГГ-34128 Trst, Vrdelska 13/1 - str. di Guardiella 13/1 IZVLEČEK Razprava obravnava birmo v Istri avgusta leta 1947, njen potek s tragičnim zaključkom v Lanišću ter sledeči proces v Pazinu. Na podlagi obstoječe literature, časopisnega gradiva ter posameznih arhivskih dokumentov avtor umešča dogodke v okvir tedanjega napetega jugoslovanskega notranjega in mednarodnega položaja ter dokazuje, da izgredi niso nastali le kot izraz spontanega ljudskega gibanja, marveč so bili predvsem posledica načrtne akcije za ošibitev opozicijske drže med istrsko duhovščino. Ključne besede: Lanišče, birma, Ukmar Jakob, Cek Štefan, Bulešič Miroslav, proces v Pazinu, Santin Antonio, 1947 LA CRESIMA A LANISCHffi NEL 1947 SINTESI L'articolo prende in esame la cresima in Istria nell'agosto del 1947, il suo svol-gimento e la tragica conclusione a Lanischie, nonche il successivo processo di Pi-sino. Sulla base della letteratura esistente, di articoli di giornale e di documenti d'ar-chivio, Vautore esamina gli eventi alia luce dell'allora tesa situazione interna ed in-ternazionale della lugoslavia e dimostra che i disordini non furono soltanto il risul-tato di un movimento popolare spontaneo, ma soprattutto la conseguenza di un 'azio-ne pianificata atta a colpire I'opposizione tra il clero istriano. Parole chiave: Lanischie, cresima, Ukmar Jakob, Cek Stefan, Bulešič Miroslav, processo di Pisino, Santin Antonio, 1947 Tomaž SIMČIČ: BIRMA V LANIŠĆU LETA 1947, 549-572 Tragični dogodki v Lanišču, povezani s podeljevanjem sv. birme v Istri avgusta 1947, so pomemben mejnik v povojni zgodovini tržaško-koprske škofije, pa tudi v razvoju odnosov med katoliško Cerkvijo in komunistično Jugoslavijo. Nasilna prekinitev verskih obredov, uboj Mira Bulešiča, mladega hrvaškega duhovnika in podrav-natelja semenišča v Pazinu, huda ranitev birmovalca msgr. Jakoba Ukmarja, uglednega in znanega slovenskega duhovnika iz Trsta, in končno nerazumljiv sodni proces v Pazinu, vsi ti dogodki so močno odmevali ne le v Istri, Trstu in na Primorskem, ampak tudi v širšem svetu, v Jugoslaviji, Italiji in v Vatikanu, v mednarodni diplomaciji ter v zahodnem javnem mnenju. To je bilo tudi posledica dejstva, daje do njih prišlo le slab mesec, preden je stopila v veljavo mirovna pogodba in z njo dokončna suverenost Jugoslavije nad večjim delom Istre in Primorske, se pravi v času, ko je bila Istra v središču pozornosti svetovne javnosti. Prvi je birmo v Istri opisal Jakob Ukmar sam po svoji vrnitvi v Trst, in sicer v tedanjem tržaškem verskem listu Teden (Ukmar, 1947). Mnogo kasneje so laniški in pazinski dogodki na podlagi dokumentov in pričevanj obravnavani v monografiji o Jakobu Ukmarju (Simčič, 1986, 150-158; Rebula, 1992, 78-88) in kasneje posebno obširno o Miru Bulešiću (Bartolič, 1990). Ob petdesetletnici tragične birme je knjigo o tej temi izdala župnija v Lanišču (Žmak-Matešić, 1997), leto prej pa so postumno izšli spomini tedaj najvplivnejšega istrskega duhovnika Boža Milanovića, ki se ne omejujejo na opis dogodkov, ampak razkrivajo tudi njihovo politično ozadje (Milanović, 1996, 228-243). Nekaj novih podatkov vsebuje tudi izbor dokumentov iz zasebnega arhiva škofa Antonia Santina, kije izšel v Trstu leta 1996 (Galimberti, 1996). Čeprav napisana z različnimi poudarki, so vsa navedena dela enotna v oceni, da je treba izgrede med istrsko birmo ter proces v Pazinu obravnavati kot eno izmed poglavij iz preganjanja Cerkve v obdobju komunističnega totalitarizma. V ta okvir postavlja Lanišče tudi angleški zgodovinar Alexander Stella, ki je podatke črpal iz sočasnega angleškega in vatikanskega časopisja (Stella, 1979, 134). Nasprotno tolmačenje, po katerem naj bi bil incident v Lanišču posledica provokacije Vatikana, tržaške škofije in krajevne duhovščine, so neposredno po dogodku zagovarjali jugoslovanska oblast in časopisi, odmevalo je v kakem posameznem pamfletu, ni ga pa kasneje - z izjemo bežne Čermeljeve omembe v knjigi o škofu Santinu (Čennelj, 1953, 137) - povzela nobena tehtnejša zgodovinska razprava. Laniško žaloigro je za dolga desetletja zagrnil molk. Pričujoči prispevek povzema dognanja iz navedenih del in jih dopolnjuje s posameznimi novimi časopisnimi in arhivskimi podatki, predvsem pa skuša dogodke umestiti v okvir tedanjega političnega in cerkveno-upravnega trenutka ter dokazati, da niso bili toliko sad spontanega ljudskega gibanja, kolikor posledica načrtne akcije za ošibitev opozicijske drže med istrsko duhovščino. Tomaž SIMČIČ: BIRMA V LANIŠĆU LETA 1947, 549-572 Potek dogodkov Potek istrske birme leta 1947 je bil v navedenih publikacijah natančno opisan. Tu zato navajam le najosnovnejše podatke. Sveti sedež je na predlog tržaško-koprskega škofa Antonia Santina julija 1947 Jakobu Ukmarju, "najuglednejšemu in najbolj učenemu slovenskemu duhovniku",1 zagovorniku slovenskih pravic v času fašističnega režima poveril nalogo, da avgusta istega leta podeli zakrament sv. birme v slovenskih in hrvaških župnijah Istre, ki so bile pod jugoslovansko vojaško upravo. Škof se je za ta korak odločil, ker je bil nekaj tednov prej v Kopru žrtev fizičnega napada in se je na jugoslovanski strani meje zaradi svoje javne opredelitve v prid italijanskim razmejitvenim predlogom čutil nezaželenega. Za svojega namestnika je zato predlagal človeka, o katerem je menil, da bo v coni B "dobro sprejet" (ACV-4). Toda sprememba ni bila predhodno najavljena in v Istri je med duhovščino vladal po eni strani strah pred novim nasiljem proti škofu, po drugi pa negotovost - ki je mestoma prehajala v pravo psihozo - kdo bo birmo valeč in ali birma sploh bo.2 16. avgusta zvečer je torej v Pazin namesto škofa dopotoval msgr. Ukmar, čemur so se vsi začudili (ALJ-1, 8). Birma seje začela 17. avgusta. Prva dva dneva sta potekala mirno, 19. avgusta pa so se pred cerkvami in v njih ob ravnodušnosti sil javnega reda začeli vrstiti veliki neredi, nasilja in demonstracije, naperjene proti škofu, duhovnikom in Cerkvi. Tako je množica 19. avgusta preprečila podelitev birme v Tinjanu blizu Pazina, 21. avgusta je bilo zborovanje pred cerkvijo v Cerah pri Žminju, 22. avgusta so aktivisti zaman skušali preprečiti Ukmarjevemu avtomobilu prihod v Kubed,3 najhuje pa je bilo 23. avgusta v Buzetu, kjer so po pripovedovanju Jakoba Ukmarja "razgrajači vdrli v cerkev, začeli vpiti nad birmanci in botri, kričali od časa do časa kakor obsedeni in hiša molitve seje spremenila v razbojniško jamo in v ti jami, sredi peklenskega krika in ropota, je monsignor daroval sv. mašo" (Ukmar, 1947,27. 11. 1947, 3). 1 Oznaka je Milanovićeva (Milanović, 1996, 230). Zvonimir Brumnić, ob Milanoviću osrednja osebnost istrske duhovščine, je Ukmarja prav tako označil kot "najmodrejšega in najbolj ponižnega duhovnika v Julijski Krajini" (Bartolić, 2000, 108). Tudi škof Santin je v pismu kardinalu Tardiniju dne 24. aprila 1947 o Ukmarju pisal kot o "učenem, pobožnem, uglednem slovenskem duhovniku" (Galimberti, 1996, 97). 2 Tako na primer župnijska kronika v Kubedu: "14. 8. 1947: Kakor v Kopru tako tudi v Kubedu misli k. partija uprizoriti napad in nasilje proti škofu Santinu (...) Sicer seje Santin gotovo odločil, koga delegirati, ker se zaveda nevarnosti. Pa tega ne pove, da ne bi k.p. vzela v roke vso stvar, kot da bi ona poslala tega in tega birmatelja. Neprestano sprašujejo, kdo pride birmati. Najbrž ne bomo zvedeli do zadnjega trenutka (...) 21. 8. 1947: vigilija pred birmo. Med ljudstvom je veliko razburjenje" (AŠK-2, 56). 3 Sicer pa je bila birma v Kubedu po župnikovem pripovedovanju velik uspeh. "Prišel je Angelus Domini v osebi mons. J. Ukmarja. Vsa stvar je sijajno izpadla v veliko veselje dobrim katoličanom (...) Ukmarjev govor je bil kot razodetje božje. Govoril je pred cerkvijo" (AŠK-2, 56-57). Tomaž SIMČIČ: BIRMA V LANIŠĆU LETA 1947, 549-572 SI. 1: Cerkev v Lanišću. Fig. 1: Church at Lanišće. Tomaž SIMČIČ: BIRMA V LANIŠĆU LETA 1947, 549-572 Naslednji dan je bila birma najavljena v vasi Lanišče v Čičariji. Laniški župnik Štefan Cek, po rodu Slovenec, v svojih še neobjavljenih spominih pripoveduje, kako so mu na predvečer obreda z več strani odkrito grozili.4 Da bi zagotovil nemoten potek birmanja, je organiziral redarsko službo in na skrivaj obvestil birmance, da se bo obred začel eno uro pred napovedanim časom. Ko so tako tistega usodnega 24. avgusta v Lanišče začeli prihajati demonstranti, je bila birma že v teku. Pred cerkvijo je prišlo do prerivanja in pretepanja, po obredu pa je skupina prenapetežev vdrla v župnišče in tam ubila birmovalčevega spremljevalca Mira Bulešiča, mladega, narodno zavednega ter versko gorečega hrvaškega duhovnika, in hudo ranila msgr. Jakoba Ukmarja. Župnika Štefana Ceka je skrila mati in ga tako rešila pred najhujšim. Vse se je zgodilo v prisotnosti policijskega komandanta, ki je medtem vendarle dospel v vas, a je bil tudi sam ob vsem dogajanju nemočen. Ukmarja so nezavestnega5 odpeljali v reško bolnišnico. "Širom naokrog je padla na ljudstvo grozna mora, vse je obšla panika" (AŠK-2, 58), je v župnijsko kroniko zapisal župnik v Kubedu Ivan Budin. Jakob Ukmar si je v naslednjih dneh kljub nasprotnim napovedim zdravstveno počasi opomogel, a je bil v splošno presenečenje kmalu aretiran in prepeljan v ječo. Aretiranje bil tudi župnik Cek. Najavljen je bil proces v Pazinu, ki naj bi pojasnil, kaj se je zgodilo, in krivce strogo kaznoval. Proces seje začel 29. septembra in končal 2. oktobra. Na njem pa so se vloge napadalcev in žrtev zamešale. Na zatožni klopi so se namreč poleg resničnih krivcev znašli župnikovi redarji, Jakob Ukmar ter župnik Štefan Cek. Le-ta je bil obsojen na najtežjo kazen, msgr. Ukmar pa se je, telesno in duševno izčrpan, po prestanem enomesečnem priporu v Trst vrnil 4. oktobra. Vladna interpretacija Vznemirjenje, ki gaje nasilje med birmo povzročilo v Istri in na celotnem območju Primorske, je oblast prisililo, da seje branila. Po nekaj dneh očitne zmedenosti6 je bila obrambna strategija izoblikovana: izbrana je bila pot zavračanja lastne odgovornosti, krivda za nastale incidente pa pripisana duhovščini ter tržaški škofiji, češ da je bilo bivšim borcem ter članom Jugoslovanske armade prepovedano prevzeti vlogo botrov. 4 Na primer: "Lepo je bilo danes v Buzetu, ajutri bo na Lanišče padalo krvavo kamenje!" (AŠK-1, 14). 5 Preden so Ukmarja z avtom odpeljali, je imel po Cekovem pričevanju še nekaj trenutkov prisebnosti. Njegovo prvo vprašanje, koje zagledal Ceka, je bilo: "Kje je Miro?" (AŠK-1, 17). 6 Tako je prvi komentar v Primorskem dnevniku z naslovom Cui p rodest (PD-1) skušal nasilje v La-nišču uravnotežiti s poročilom o umoru nekega drugega duhovnika, Slovenca Alojza Kristana, sicer duhovnika reške škofije, kije služboval v Golcu tik ob hrvaški meji in je 14. avgusta 1947, torej le tri dni pred začetkom istrske birme skrivnostno izginil prav v bližini Lanišča na poti iz Mun proti Vodicam pri Jelšanah. Kristan naj bi bil - po Primorskem dnevniku - pristaš socializma in nove Jugoslavije, iz česar bi lahko posredno sklepali o odgovornosti antikomunistov pri njegovi smrti. Nedavno objavljena pričevanja (Pust et al., 1994, 248-250) dokazujejo, da so bila podobna namigovanja povsem neutemeljena. Tomaž SIMČIČ: BIRMA V LANIŠĆU LETA 1947, 549-572 Najjasneje je ta stališča 28. avgusta izrazil predsednik hrvaške vlade Vladimir Bakarič. Dejal je, daje bil incident "posledica zelo prebrisano zamišljene in dobro pripravljene provokacije, ki je oblasti v Istri niso pravočasno dojele", in da so nesrečo zakrivili duhovniki, in sicer Cek, ker daje zavrnil botre iz vrst bivših borcev, Bulešič pa, ker da je podobne ovire postavljal prostovoljcem udarnih brigad. Krivi pa naj bi bili tudi vaščani sami, ki naj bi fizično napadli "državljane, ko so le-ti zahtevali pojasnila" (VNFH-1). O tolpi, ki je vdrla v župnisče, je Bakarič zatrdil, da se je branila pred provokacijami "ustaško nastrojenih" Laniščanov (SP-2). Po pisanju Slovenskega poročevalca naj bi tudi sam msgr. Ukmar "s svojimi izjavami izzval ogorčenje ljudstva". Tako naj bi bil "med drugim dejal, da mladinci, ki so sodelovali na mladinski progi, niso vredni, da bi prejeli birmo" (SP-1). Stališča, ki jih je razglasil Bakarič, so obveljala in so jih prevzeli za svoja tako časnikarji7 kot partijski funkcionarji. Tako je zagrebški Vjesnik dokazoval, da je bilo škofijski centrali v Trstu potrebno, "da se pri nas zgodi nekaj, s čimer bi lahko reakcija v inozemstvu dvignila prah proti razmeram, ki sedaj vladajo v Istri" (VNFH-2). Podobno stališče izhaja tudi iz izjave, ki jo je izrekel visok slovenski predstavnik UDBE pred 30. avgustom 1947 v pogovoru z "agentom Žagarjem". Dejal je: "Opozoril sem ga (Žagarja, op. pis.), da nepravilno tolmači zadnje izgrede. Naša oblast, če hočete mi, sem dejal, ima linijo, čim bolj hitro, masovno in odločno reagirati na izpade proti ljudski oblasti s strani duhovščine, ne pa povzročati nerede. Ravno primer v Istri je najboljši dokaz za to" (AMNZ-2). Isto razlago so partijski aktivisti širili po terenu: "Komunistična partija skuša vse zvrniti na duhovščino in vse te dni po sestankih slepijo ljudi, da ta incident je reakcija organizirala" (ASK-2, 58). Proces v Pazinu In res se je Ljudsko sodišče v Pazinu, ravnalo po navedenih smernicah in za krive spoznalo predvsem duhovnike in njihove sodelavce. Tako je bil Jakob Ukmar obsojen na en mesec zapora, župnik Štefan Cek kar na šest let prisilnega dela,8 župnikovi 7 Nekateri so pri tem še dodatno pretiravali. To je primer sestavka Pozadina provokacije u Lanišču (VNFH-2), kasneje ponatisnjenega pod naslovom Gordi brdani (Črnja, 1948, 235-243), v katerem pa stojijo tudi očitni nesmisli, kakor na primer trditev, da je župnik Cek grozil s ponovnim požigom istrskih vasi, daje na birmo v Buzet prišlo kar 120 botrov iz Trsta, da so bili botri laniških otrok fašisti, da so bili birmovalci "neki zločinci, ki so predhodno oblekli popovske halje" itd. Avtor tega besedila, Zvane Črnja, je leta 1990 napisal: "Tekst, o katerem govorite, sem napisal kot novinar Vjes-nika po nalogu redakcije, a vse potrebne informacije, vključno 'strogo zaupne', sem dobil od doktorja Vladimirja Bakarića in Dine Zlatić. Šele nekoliko let kasneje sem z obžalovanjem razumel, da so bili vsi podatki neresnični oziroma da sem bil prevaran, toda ko sem pisal omenjeni članek, nisem dvomil o njihovi točnosti" (Žmak-Matešić, 1997, 95). 8 Po umoru v Lanišču oblasti Ceka niso zaprle takoj, ampak šele po nekaj dneh. Po mnenju Bartolića in drugih piscev so namreč upale, da bi se umaknil čez mejo in jim s tem omogočil, da bi ga laže in bolj verodostojno obtožile. In res so ga tudi mnogi sobratje nagovarjali, naj se umakne k Angležem v Pulj, Tomaž SIMČ1Č: BIRMA V LANIŠĆU LETA 1947, 549-572 sodelavci na kazni od treh do desetih mesecev prisilnega dela, nasilni napadalci pa na lažje zaporne kazni, in sicer od dveh do petih mesecev. Potek procesa ni še povsem pojasnjen, saj je zapisnik razprave izginil. Ivan Milanovič, sedanji predsednik sodišča v Pulju, je napisal, da seje spis "v preteklih petdesetih letih izgubil, toda bolj verjetno je, daje kdo želel, naj se izgubi in da se ga več ne najde" (Milanovič, 1997, 42). Ohranjeni so le obtožnica, razsodba in pa del zapisnika z zasliševanja msgr. Ukmarja, ki jo je v svojo knjigo o škofu Santinu vključil Lavo Čermelj. Razsodba, dolga deset gosto tipkanih strani (APMB-1) in ki jo Ivan Milanovič označuje kot "politični pamflet, in ne kot resno razsodbo" (Milanovič, 1997, 41), v glavnem obravnava medvojne in povojne zadeve, ki niso v neposredni zvezi z izgredi v Lanišču, ter tako, tudi na podlagi lažnivih pričevanj (Žmak-Matešić, 1997, 63), obračunava s t.i. "nenarodno duhovščino", ki naj bi "izkoristila svoj stan in pod plaščem vere vršila izdajalsko vlogo podpiranja naših sovražnikov". Iz besedila izhaja, daje bil župnik Štefan Cek obsojen zaradi štirih kaznivih dejanj, od katerih pa sta se prvi dve -domnevno sodelovanje z okupatorjem9 in ogrožanje nove politične ureditve - nanašali na druge dogodke in ne na birmo v Lanišču. Samo birmo naj bi bil Cek izkoristil, da bi "izzval med ljudstvom nerazpoloženje do Jugoslovanske Armade, in sicer tako, daje z raznimi izgovori odbijal botre iz vrst bivših in sedanjih članov Armade". In končno, s tem da je organiziral redarje, naj bi bil Cek "izzval incidente z namenom, da se to prikaže kot napad na svobodo katoliške cerkve". Jakoba Ukmarja razsodba dolži, "da se je 23. avgusta 1947, ko je prišel v Lanišče kot odposlanec tržaškega škofa, da bi tam podelil birmo, in bil s strani obtoženega Ceka seznanjen z organizacijo, katere namen je bila provokacija in izzivanje neredov, z njo povsem strinjal in odobraval delo obtoženega Ceka, ga hrabril in spodbujal, naj vztraja s pripravami zločina, in je torej delal kot pomočnik organizacije, osnovane z namenom, da se stori kaznivo dejanje po čl. 2 Zakonika o zločinih proti narodu in državi, s čimer je storil kaznivo dejanje iz čl. 6, I. dela Zakonika o zločinih proti narodu in državi." Obsojenih je bilo dalje sedem moških, češ da so pomagali župniku pri izzivanju neredov. Dejanski krivci so bili sicer obsojeni, ker so vdrli v župnišče in tam izvršili nasilje, toda sodišče je vzelo v poštev "njihovo razumljivo razburjenost in eksplozijo patriotskega gneva nad provokacijami obtoženega Ceka". V zvezi z umorom Mira Bulešiča, pa čeprav so vsi vedeli za ime krivca, sodišče ni ugotovilo nobene osebne odgovornosti, kar je opravičilo s pomanjkljivimi in protislovnimi pričevanji. toda Cek je te nasvete odločno zavrnil: "Ne bom se umaknil niti bežal. Ničesar nisem kriv" (Bartolić, 2000, 147). In še: "Če bi pobegnil, bi se izkazal za krivega, a kaj bi se zgodilo z ljudmi. Na procesu so se mi zasmilili moji Lanišćani. Večkrat sem izjavil, da oni niso ničesar krivi, vso krivdo prevzemam nase" (AŠK-1, 19). Cek je dosojeno kazen prestal v celoti do zadnjega dne, ker je odklonil vsako sodelovanje z UDBO. 9 Po Božu Milanoviču so bile omenjene obtožbe povsem izmišljene (Milanovič, 1996, 240). Tomaž SIMČIČ: BIRMA V LANIŠĆU LETA 1947, 549-572 SI. 2: Župnišče v Lanišču. Fig. 2: Parish at Lanišće. Petdeset let pozneje je Ivan Motika, jeseni 1947 predsednik pazinskega sodišča, izjavil: "Sojenje Ceku in Laniščanom je teklo po vnaprej skovanem načrtu. Preiskovalni postopek so vodili oznovci v buzetskem zaporu, obtožnico in obsodbo pa so sestavili in izpilili njihovi nadrejeni v Zagrebu. Nam so ostale formalnosti, meni pa naloga, da preberem obsodbo (...) Nihče od nas si ni upal osporavati že napisane obsodbe. Če bi se uprl, ne bi nič dosegel, ker se je odločalo z večino glasov, lahko pa bi bil še sam nastradal" (Bartolič, 2000, 154). Po vsem tem seveda ne preseneča mnenje Ivana Milanoviča, da "ni bilo v interesu sodišča ugotoviti resnico, ampak je bil prvenstveni cilj razsodbe pognati strah v kosti vernikov in jih oddaljiti od njihove krščanske vere" (Milanovič, 1997, 34). Proces v Pazinu in Jakob Ukmar S procesom v Pazinu je povezan tudi nesporazum, do katerega je prišlo med msgr. Ukmarjem in škofom Santinom. Časnikarji, navzoči v sodni dvorani, so namreč uglednemu slovenskemu monsinjorju pripisali neverjetne izjave (PD-3), tako da je proces v očeh javnega mnenja dejansko izzvenel kot nekakšen teatralen J'accuse proti tržaško-koprskemu ordinariju. Le-ta je msgr. Ukmarja še pred njegovim povratkom v Tomaž SIMČIČ: BIRMA V LANIŠĆU LETA 1947, 549-572 Trst z dvoumno izjavo postavil pred javnostjo v čudno luč. Jakob Ukmar mu je zato očital, da ga je obsodil, še preden ga je zaslišal. V tiskovnem sporočilu je sicer demantiral poročanje časopisov in priznal avtentičnost le lastnoročno podpisanemu zapisniku (Te-1), dodatnih pojasnil pa glede na škofovo ravnanje ni bil pripravljen dajati. Škof mu je tedaj odvzel vse službe, ki jih je opravljal na škofiji.10 Pač pa je Ukmar izčrpen oris procesa in svoje videnje spora s škofom posredoval vatikanskemu državemu tajništvu. V njem je napisano: "Kolikor je mogel, je škofa in istrsko duhovščino branil. Branil je zlasti škofa ter izključil, da bi z njegove strani prišlo kako zlonamerno navodilo glede sprejema ali odklonitve botrov (...) Žal mu je bilo takrat in še obžaluje, da škofa ni mogel zagovarjati v vsem. Msgr. Ukmar je stal pred sodniki, ki so dobro poznali tržaškega (prej reškega) škofa, njegova politična čustva in njegov način komuniciranja z duhovščino in z ljudstvom. Dejansko ni moglo biti nič prikrito ali zamolčano. Msgr. Ukmar je moral govoriti resnico: dvoumni ali izmikajoči odgovori niso bili dovoljeni. Zato je pred sodniki vedno in o vsem govoril resnico. Če resnica žali kako cerkveno osebnost, kot na primer škofa, tega ni kriv, kdor je moral pred sodniki izpovedati resnico, pač pa je treba glavni razlog zamere iskati v objektivnih dejstvih. Saj ni šlo za tajne, ampak za obče znane zadeve" (AJU-1). Seveda to nikakor ne pomeni, da so poročila o odgovorih, ki naj bi jih bil Jakob Ukmar dal zasliševalcem in sodnemu zboru, verodostojna. Nekatere sodbe so namreč tako pretirane, da je izkrivljenost oz. grotesknost poročila očitna.11 Niti domnevni zapisnik z zasliševanja, ki gaje objavil Lavo Čermelj zlasti v prvi izdaji svoje knjige,12 najbrž ne odraža dejanskih Ukmarjevih izjav. Tam navedene besede se namreč ne skladajo z njegovim življenjskim slogom ter pogledom na Cerkev in na hierarhično pokorščino. In res je v poročilu Sv. sedežu Ukmar izpostavil dejstvo, da seje čez obli- 10 Do ponovnega zbližanja med Santinom in Ukmarjem je prišlo že v naslednjih letih, posebno pa ob tržaški škofijski sinodi leta 1959. 11 Na primer: na vprašanje, kakšen vtis je "za časa svojega bivanja v Istri dobil v pogledu svobodne vršitve verskih funkcij", naj bi bil Jakob Ukmar odgovoril: "Bil sem osem dni v Istri in v tem času nisem nič slabega opazil" (PD-3). Dokaz izkrivljenega poročanja pa je tudi naslednje: na tožilčevo vprašanje "Ali je mogoče, da straža ni mogla biti pri birmi, ker je morala čuvati cerkev?" naj bi Jakob Ukmar odgovoril: "To slišim šele sedaj. To so zame strašne stvari. Če bi samo slišal prej o tem, bi šel raje kamor koli, celo v Afriko" (PD-3). Po besedah tam navzočega očividca pa je bil pomen Ukmarjevih besed popolnoma drugačen. Takole pravi: "Na vprašanje sodnika, ali želi kaj povedati v svojo obrambo, je Jakob Ukmar odgovoril: nisem si mogel predstavljati, da bi se mi moglo zgoditi kaj takega v najbolj zapuščenem kraju Afrike, kaj šele v Jugoslaviji, in to sredi mojega naroda" (Žmak-Matešić, 1997, 82). 12 Zgodovina izida te knjige (Čermelj, 1953) je dokaj nenavadna. Najprej je izšla januarja 1953. Stanislav Renko, tedanji urednik Primorskega dnevnika, trdi (pisno pričevanje), daje tedaj pri avtorju odločno nastopil msgr. Ukmar ter dosegel, da jo je umaknil s trga, ker je vsebovala netočnosti, zlasti pa neavtentičen zapis njegovih izjav na procesu v Pazinu. Kmalu zatem je knjiga izšla drugič z dodatki in popravki, ki naj bi jih poleg msgr. Ukmarja vnesel tudi župnik J. Macarol. Izvod prvega natisa knjige hrani Narodna in študijska knjižnica v Trstu. Odlomek iz zasliševanja Jakoba Ukmarja je tu natisnjen na str. 126-128. V dokončni izdaji stoji to besedilo na str. 137-139. TomaŽ SIMČIČ: BIRMA V LANIŠĆU LETA 1947, 549-572 kovanje zapisnika "dvakrat pritožil pri sodišču, a zaman" (AJU-1). Bolj utemeljena se zdi zato ocena Carla Musizze, duhovnika in koprskega kanonika, navedena v spomenici, ki jo je odposlal Sv. sedežu 30. junija 1951: "Na procesu po omenjenem dogodku, kije potekal v Pazinu, je msgr. Ukmar na vprašanja o politični dejavnosti msgr. Santina odgovarjal obzirno in premišljeno ter se pri tem držal tako resnice kot potrebne previdnosti" (AJU-3). Sicer pa so besede, ki jih je s tem v zvezi napisal Alojz Rebula, dovolj prepričljive: "Dejstvo, da so na zatožni klopi poleg najetih morilcev sedele tudi žrtve, se pravi monsinjor Ukmar in župnik Cek s svojimi možmi, je bilo povsem v skladu s stalinistično prakso. Ta ugotovitev bi že zadoščala, da bi odvzeli kakršnokoli verodostojnost vsemu, kar je bilo na procesu izrečenega" (Rebula, 1992, 83-84). Odmev v svetu Istrska birma in proces sta doživela v svetu velik odmev. Ogorčenje so izrazili v prvi vrsti uradni organi katoliške Cerkve13 in pa antikomunistično časopisje. Zanesljivo, a obenem umirjeno je o dogajanju v Istri poročala jezuitska revija Civiltä cattolica (CC-1; CC-2), medtem ko je marsikoga drugega emotivnost zanesla tudi v protijugoslovansko posploševanje. Seveda so italijanski krogi spretno izrabili tragedijo, da bi podkrepili svoje nasprotovanje vsebini mirovnega sporazuma in skorajšnji razmejitvi. Tržaški Comitato Nazionale di Liberazione je že 26. avgusta, "vznemirjen zaradi težkih krvavih dogodkov in obnovljene teroristične dejavnosti", obsodil "nevzdržni položaj v Istri" ter zahteval "neposreden poseg Združenih narodov v coni B Julijske Benečije" (NYT-2). Tudi večji del italijanskega časopisja je dogodke tolmačil pretežno po nacionalnem ključu. Po tej razlagi naj bi bil glavni vzrok nasilja nasprotovanje jugoslovanskih oblasti tržaško-koprskemu škofu kot zagovorniku ne le interesov Cerkve, ampak tudi italijanskega prebivalstva Istre. Slovenski antikomunistični tisk v Trstu in Gorici je zagovarjal nasprotno stališče, po katerem naj bi v Lanišču šlo za primer ideološke, ne pa nacionalne nestrpnosti.14 Toda na Tržaškem je do nesoglasij prišlo tudi v samem levičarskem taboru. Odvetnika Josip Ferfolja in Frane Tončič nista soglašala z nekritičnim stališčem, ki gaje zavzela Slovansko-italijanska antifašistična unija (SP-3). Več mesecev trajajoči spor se je končal s tem, da sta Ferfolja in Tončič leta 1948 podala ostavko in zapustila organizacijo (Maganja, 1980, 175-180). 13 Materialne in moralne krivce za nasilje v Lanišču je Koncilska kongregacija izobčila (Acta, 1947, 420). 14 Da komunistične represije v Istri na splošno ni mogoče tolmačiti po nacionalnem ključu, potrjuje tudi naslednji navedek iz spomenice, ki jo je na podlagi rokopisne predloge 7. februarja 1951 izoblikoval najbrž prav Jakob Ukmar. V njej piše, da "oblast ne preganja Italijanov kot takih, ne ozira se na različnost jezikov, ampak na splošno zatira vse, ki kakorkoli govorijo, delujejo ali se zdi, da delujejo proti oblasti". In tako so morda "večje zatiranje prestali Slovani", seveda zlasti tisti, ki so želeli ostati zvesti bodisi svojemu narodu bodisi cerkveni hierarhiji, in to kljub razhajanjem v političnih in nacionalnih vprašanjih (AJU-2). Tomaž SIMČIČ: BIRMA V LANIŠĆU LETA 1947, 549-572 Reakcija cerkvenih organov, italijanskega ter antikomunističnega tabora je bila gotovo pričakovana. Manj pričakovan pa je bil najbrž odmev, ki so ga dogodki med birmo v Istri imeli v svetovni diplomaciji in javnem mnenju. Še isti večer je o incidentu poročal londonski radio (AŠK-2, 58). Britanski ambasador v Beogradu sicer v svojem poročilu o procesu ni dojel notranjepolitičnega namena Ianiškega in pazinskega dogajanja, je pa Foreign Officeu svetoval, naj temeljito razmisli o novi sodni praksi v Vzhodni Evropi, po kateri "je žrtvam dosojena strožja kazen kot zločincem" (AIOG-1). Najvplivnejši svetovni časopisi, Le Monde, Times, New York Times, so birmi v Lanišču in procesu v Pazinu namenili izjemno pozornost. Pariški Le Monde je nasilje v Istri povezal z aretacijo zagrebškega nadškofa Stepinca ter s Kardeljevim govorom o razmerju med Cerkvijo in državo (LM-1). Londonski Times se je v bistvu pridružil italijanskemu razumevanju dogodkov, po katerem naj bi bil "proces v Pazinu del široke komunistične kampanje proti msgr. Santinu, ki med komunisti ni priljubljen ne le zaradi svoje brezkompromisne obrambe Cerkve, ampak tudi ker ga imajo za osrednjo osebnost italijanske politike na Svobodnem tržaškem ozemlju" (Ti-1). Največ prostora je Lanišču odmeril New York Times. Podrobnemu poročilu o poteku dogodkov in objavi vatikanskega stališča (NYT-1) je na straneh newyorškega dnevnika sledila tudi objava jugoslovanske uradne razlage ter zagovora protestantskih pastorjev, ki so le nekaj tednov prej ob koncu daljšega obiska po Jugoslaviji izjavili, da vlada v tej državi verska svoboda.15 V imenu omenjenih pastorjev se je oglasil William Howard Melish, rektor episkopalne cerkve Svete Trojice, ki je napad na katoliške duhovnike označil kot "odvraten in grozen", obenem pa vzel v poštev tudi argumente vladne strani, "težko dediščino vojne", pa tudi "spomin na politično dejavnost in celo kolaboracijo posameznih duhovnikov".16 Na koncu je Melish poudaril, da "preizkus verske svobode v Jugoslaviji ne more biti uboj katoliškega duhovnika s strani podivjane drhali, pač pa način, kako bo jugoslovanska vlada ravnala s povzročitelji tragedije" (NYT-2). Novica o obsodbi Ukmarja in Ceka, ki jo je New York Times objavil 4. oktobra na prvi strani, je najbrž tudi dobronamernega Melisha krepko razočarala. Iz tega bežnega pregleda je razvidno, daje dogodek v Lanišču pa tudi sledeči proces jugoslovanski oblasti v danem zgodovinskem trenutku prej škodil kot koristil. Jemal je namreč ugled državi, ki se je pravzaprav še borila za dokončno priznanje svoje državne meje in svojo vlogo v svetu, predvsem pa je omajal prizadevanja beograjske vlade, da bi svetovno javno mnenje prepričala o zglednem urejanju odnosov med novo oblastjo in verskimi skupnostmi v državi. Civiltä cattolica je z začudenjem ugotavljala: "Ni še 15 Obširneje je obisk ameriških pastorjev v Jugoslaviji ter vsebino njihovih pogovorov z maršalom Titom predsatvil Dragoljub Živojinović (Živojinović, 1994, 185-187). 16 Tovrstne izjave je jugoslovanska stran spretno izkoriščala. Glej recimo poudarek, s katerim je PD objavil intervju z glavnim tajnikom Mednarodne lige za versko svobodo Jeanom Nussbaumom, v katerem je visoki funkcionar trdil, da vlada v Jugoslaviji verska svoboda in da dogodki v Lanišču tega ne postavljajo na laž (PD-2). Tomaž SIMČIČ: BIRMA V LANIŠČU LETA 1947, 549-572 utihnil glas jugoslovanskega radia, ki je na vse štiri vetrove razglašal pričevanje ameriških pastorjev o polni verski svobodi v Jugoslaviji, ko so se 25. avgusta začeli širiti glasovi o novem poboju duhovnikov med opravljanjem njihove verske službe" (CC-1). Cerkveno-upravne posledice Krvavi epilog birme v Lanišču pa je imel tudi cerkveno-upravne posledice, saj je msgr. Jakobu Ukmarju preprečil prevzem apostolske administrature v Pazinu. Pri tem moramo za korak nazaj k vprašanju razmejitve, od katere je bila odvisna ozemeljska celovitost treh škofij, tržaško-koprske, goriške in reške. Nemoteno delovanje cerkvene uprave na jugoslovanskem ozemlju je oviralo tudi nerazpoloženje tako do goriškega nadškofa Carla Margottija kot do tržaškega škofa Antonia Santina, saj so jima Slovenci in Hrvatje očitali pretirano popustljivost do raznarodovalne politike fašističnega režima, tržaški škof Santin pa se je tudi po vojni javno zavzemal za ohranitev italijanske suverenosti nad delom Primorske in Istre. Spričo stalnih težav in zaprek, ki sta jih doživljala pod jugoslovansko vojaško upravo, sta Margotti in Santin spoznala, da bi jima bilo zelo težko, če ne naravnost nemogoče kot "nezaželenima osebama" iz Gorice oz. Trsta upravljati ozemlja, ki bi jih nova državna meja ločila od središča. Razmišljati sta tako začela o nujnosti, da bi Sv. sedež v pričakovanju dokončne preureditve cerkveno-upravnih meja imenoval dva apostolska administratorja, enega za jugoslovansko ozemlje goriške nadškofije, drugega za jugoslovansko ozemlje tržaško-koprske škofije. Po daljšem ugibanju o najboljši rešitvi sta dne 23. aprila 1947 v skupnem pismu kardinalu Tardiniju za apostolska administratorja goriške nadškofije predlagala dr. Franca Močnika (v enem prejšnjih dopisov dr. Mihaela Toroša), tržaško-koprske škofije pa msgr. Jakoba Ukmarja (Galimberti, 1996, 97; Simčič, 1997,291-292). Sv. sedež je oba predloga sprejel. Imenovanje Jakoba Ukmarja za apostolskega administratorja jugoslovanskega dela tržaško-koprske škofije, ki nosi datum 22. maja 1947 (ACV-1), je v Trst gotovo prispelo pred 8. julijem, ko je bilo s škofije odposlano pismo z Ukmarjevim pristankom ter nekaterimi tehničnimi vprašanji (ACV-2). Glede na kasnejši razvoj dogodkov je zanimiv podatek, da je Ukmar zagovarjal oportunost takojšnjega prevzema apostolske administrature, se pravi še pred začetkom birme, katere začetek je bil napovedan za 17. avgust, medtem ko je Sv. sedež odločil, naj bi imenovanje stopilo v veljavo isti dan kot mirovni sporazum, se pravi 15. septembra, češ da bi takojšnje imenovanje administratorja jugoslovanske oblasti razumele kot uklonitev zahtevam po odstranitvi škofa Santina (Galimberti, 1996, 98). Dejstvo je, da je bil prihod Jakoba Ukmarja v Pazin 16. avgusta 1947 pravo presenečenje za vse, bodisi duhovnike, bodisi civilne oblasti. Le-te so namreč kot birmovalca pričakovale škofa, in ne navadnega duhovnika. Če bi Ukmar v Istro uradno prišel kot novoimenovani apostolski administrator, bi bile stvari morda potekale drugače. Takrat pa tega ni vedel nihče, niti duhovščina. Podatek ni prišel na Tomaž SIMČIČ: BIRMA V LANIŠĆU LETA 1947, 549-572 dan niti med procesom v Pazinu, kar kaže, kako je msgr. Ukmar tudi v tako težkih okoliščinah spoštoval zavezo o tajnosti, ki jo je odredila cerkvena oblast. Po Ukmarjevi prisilni odpovedi naj bi njegove zadolžitve začasno opravljal dr. Franc Močnik (ACV-3). Kot je znano, pa niti dr. Močniku ni uspelo nastopiti te službe, saj je tudi njega "naročena" množica že 19. septembra dobesedno vrgla čez mejo v bližini goriške severne postaje. Slab mesec kasneje, 12. oktobra, so agenti UDBE dr. Močnika dokončno izgnali iz države. Cerkvene oblasti so morale ponovno iskati nove oblasti sprejemljive rešitve. Z velikimi težavami seje za slovensko-hrvaški del tržaške škofije to posrečilo 15. novembra, ko je bil imenovan dr. Dragutin Nežič,17 jugoslovanski del goriške nadškofije pa je dr. Mihael ToroŠ prevzel šele leta 1948. Ocena dogajanja Nevzdržnosti vladne interpretacije dogodkov med birmo v Istri avusta 1947 danes ni težko dokazati. Vsa pričevanja in dokumenti soglašajo, da incident v Lanišču ni bil nepričakovan in bi ga bile sile javnega reda lahko preprečile, saj so videle, da so že prejšnje dni prenapeteži obrede grobo motili, ponekod pa tudi nasilno prekinili. Toda policija v nobenem primeru ni posegla, češ "da ima ljudstvo svoje račune, kijih mora poravnati" (Milanovič, 1996, 232). Koje Srečko Stifanič, duhovnik, kije bil v dobrih odnosih z oblastmi, 23. avgusta javil policiji, kaj se dogaja v buzetski cerkvi, je dobil odgovor, "daje ona postavljena samo za zunanji red" (AŠK-1, 14). Ravno tako vdor v laniško župnišče ni bil delo posameznikov, saj se je tisto jutro v vasi zbrala prava množica demonstrantov iz vse Istre. Tudi Bakaričeva domislica o "ustaški nastrojenosti" Laniščanov je bila očitno posledica dejstva, da je visoki funkcionar moral nekako opravičiti, zakaj so domačini strnjeno branili cerkev in župnika. Trditve o prepovedi borcem in članom Jugoslovanske armade, da bi bili birmanski botri, je tržaška škofija odločno zanikala bodisi v rezerviranem dopisu (ACV-4), bodisi v sporočilu za javnost (GT-1). Utemeljenost škofijskega demantija potrjujejo številni dokumenti: pismo neke- 17 Prva leta Nežičeve uprave nikakor niso bila lahka. Ivan Grah poroča, da si dolgo let apostolski administrator ni upal birmati po župnijah, ampak so birmanci prihajali v semeniško kapelo v Pazin (Grah, 1997, 70; Dolinar, 1998, 223). Težave z upravljanjem tržaško-koprske škofije pa se s tem niso končale, saj so se po 15. septembru 1947 v podobni obliki nadaljevale v coni B Svobodnega tržaškega ozemlja, ki je bila pod jugoslovansko upravo, pri kateri škof Santin ni bil "persona grata" "persona grata". To je tamkajšnji cerkveni skupnosti ustvarjalo nemalo težav. "V naši coni smo povsem odrezani od hierarhije in prepuščeni sami sebi", se je v pismu Jakobu Ukmarju z dne 25. januarja 1954 pritoževal župnik Bogumil Margon (AJU-4). Zato so se vrstili poskusi, da bi tudi cona B dobila apostolskega administratorja. V odgovoru Margonu z dne 30. januarja 1954 je Jakob Ukmar pisal. "Svojega lastnega ordinarija v coni B ste skrajno potrebni. V tej stvari smo že kdaj pisali in prosili na najvišjem mestu, a do zdaj brezuspešno. Svetujem, naj skličeta oba koprska kanonika dušne pastirje skupaj na konferenco in tam formulirajte in podpišite peticijo na congregatio consistorialis, v kateri razložite sedanje žalostno stanje s prošnjo, naj končno vendarle imenuje apostolskega administratorja, moža iz tamošnje cone, moža, ki ga bodo tudi politične oblasti upoštevale" (AJU-5). Tomaž SIMČ1Č: BIRMA V LANIŠĆU LETA 1947, 549-572 ga reškega bogoslovca, po katerem je bila med botri kar polovica bivših borcev (ACV-5), pričevanje Boža Milanoviča,18 predvsem pa tajno poročilo Komisije za verske zadeve pri Predsedstvu vlade v Zagrebu19 z dne 26. avgusta 1947, ki je zanikalo govorice o oviranju botrov in o domnevnem protijugoslovanskem delovanju Miroslava Bulešiča (Bartolič, 2000, 142-144). V resnici so istrski duhovniki v tednih pred birmo vernikom po cerkvah le prebrali, kaj o botrih piše cerkveni zakonik.20 Štefan Cek je v svojih Spominih napisal: "Povedal sem jim, kdo je po cerkvenem pravu lahko boter, kdo pa to ne more biti" (AŠK-1, 13). Na podlagi pisanja tedanjega jugoslovanskega časopisja bi dogodke v Lanišču in proces v Pazinu lahko razumeli tudi kot nekakšno oddolžitev slovenskega in hrvaškega ljudstva v Istri tržaškemu škofu in Vatikanu za njuno politiko do primorskih in istrskih Slovanov v času med obema vojnama, zlasti po konkordatu iz leta 1929. Proti njima so bila namreč najpogosteje naravnana gesla, ki jih je vzklikala množica med izgredi. Toda številne okoliščine nas vodijo k drugačni domnevi, namreč daje bil nacionalni moment pretveza, ne pa resnični ali celo edini vzrok istrskih izgredov. K temu nas sili že ugotovitev, daje do zločina prišlo, koje bilo že skoraj en teden znano, da ni prišel birmat italijanski škof, ampak zaveden slovenski duhovnik. Zgovorno je tudi dejstvo, da sta v razsodbi tržaško-koprski škof ter Vatikan komaj omenjena. Nasilje v Istri je imelo torej v prvi vrsti notranjepolitični, ideološki pomen. Tu je seveda potrebno razlikovati med navdihovalci in izvrševalci nasilja. Medtem ko so bili ideološki razlogi merodajni za prve, je pri drugih morda igrala svojo vlogo tudi podstat zaostalosti in revščine, vezana na materialno, kulturno in nacionalno zapostavljenost določenih območij. Gesla o zmagi proletariata nad stoletnim narodnim in razrednim zatiralcem so se tako cepila na kulturo, ki je v odrinjenosti od virov materialnega in duhovnega bogastva stoletja čakala na oddolžitev. V trenutku, ko je oblast revanše žejni množici s prstom pokazala na Cerkev kot dežurnega krivca, so bila vrata nasilju odprta. Kar se je zgodilo v Lanišču, morda niti ni bilo po namenih oblasti, toda ko je prišlo do najhujšega, je bilo že prepozno. Sodna razprava v Pazinu pa pravzaprav ni mogla potekati drugače, kot je, saj bi v nasprotnem primeru sodišče na zatožno klop moralo postaviti samo oblast. V ureditvi, kjer sodna in politična oblast nista ločeni, pa je kaj takega nemogoče. 18 Bulešić in Cek sta na sestanku Zbora svečenikov, ki je bil 24. julija, res predlagala, naj bi prepovedali botrovati članom "protiverske organizacije" (mišljeni so bili člani komunistične partije). A to stališče ni prodrlo. Odločili so se raje, da v cerkvi preberejo določila iz cerkvenega zakonika o vlogi botrov ter nato odločitev prepustijo družinam. Ponekod so duhovniki priporočili le, naj bodo botri verni. Medtem, nadaljuje Milanovič, "so komunisti izvedeli, kaj se je govorilo na Zboru in so pred skorajšnjo birmo razširili vest, da se borcem (prejšnjim partizanom) ter članom Jugoslovanske armade ne dovoli, da so botri. S tem izgovorom so organizirali demonstracije in napade, ki so v Lanišču privedli do tragičnega zaključka" (Milanovič, 1996, 214). 19 Komisiji je predsedoval msgr. Svetozar Ritig, starejši in ugledni zagrebški duhovnik, ki je zaradi svoje medvojne podpore partizanskemu gibanju pri vladi užival določen ugled. 20 Cerkveni zakonik je zahteval le, da je boter krščen in da "ni zapisan v nobeno krivoversko ali razkolno ločino" (Zakonik, 1944, 318). Tomaž S1MČIC: BIRMA V LANIŠCU LETA 1947, 549-572 ^lii i. v-.. i'A ■ . ):,i ^ ■ii-,- * ■ - Г."»-', A ■J;-..-^. 'a Г-,% ; Q^ , 5/. 3: Grobnica Mira Bulešića na laniškem pokopališču. Fig. 3: Miro Bulešič vault at Lanišče cemetery. Poleg ideološkega je imelo dogajanje med istrsko birmo tudi ustrahovalni namen. Pod udarom seje znašla predvsem slovenska in hrvaška duhovščina, in sicer njen najbolj ozaveščeni del. S stališča oblasti je namreč le-ta z izročitvijo spomenice o priključitvi Jugoslaviji svojo vlogo opravila, treba je bilo preprečiti, da bi njen vpliv med ljudmi preveč zrasel. Poskus delegitimacije dela istrske duhovščine kot "nenarodne" se tako ni rodil na procesu v Pazinu, ampak več mesecev prej, koje Josip Sestan, predsednik Pokrajinskega odbora za Istro, 10. maja 1947 napadel "protinarodnega duha nekaterih duhovnikov, ki uporabljajo cerkev za klevetanje ljudskih oblasti". Božo Milanovič pojasnjuje, kako je bilo z izrazom "klevetanje" označeno kajpak odločnejše opozicijsko stališče. In med istrskimi duhovniki, ki so se zbirali v obnovljenem Zboru svečenikov sv. Pavla za Istro, sta glede razmerja do komunistične ideologije in prakse prav Bulešič in Cek, čeprav v narodnem pogledu vseskozi pristaša Jugoslavije, zagovarjala tršo in načelnejšo linijo, medtem koje bila večina bolj naklonjena kompromisom, "da se s tem reši, kar seje rešiti dalo". Štefana Ceka je nekoč kot "nenarodnega duhovnika" javno označil celo neki sobrat, kar so oblasti - najbrž prek tam navzočega ovaduha (Grah, 1997, 67) - gotovo izvedele. "Klica, ki je bila tedaj vsejana", piše Milanovič, "je rasla dalje ter je v zvezi z duhovnikom Čekom v Lanišču prerasla v tragedijo" (Milanovič, 1996, 211). Tudi Bule- Tomaž SIMČIČ: BIRMA V LANIŠĆU LETA 1947, 549-572 šić, kije bil sicer tajnik Zbora in - tako kot Cek - sopodpisnik znane spomenice duhovnikov za priključitev Istre in Primorske Jugoslaviji z dne 12. februarja 1946 (Milanovič, 1996,272-275), seje na sestankih večkrat izpostavil v prid odločnejšega stališča in je 26. junija 1947, dva meseca pred birmo v Lanišču, odtegnil svoj podpis v podporo družbenogospodarski "petletki". Tudi zato gaje - že mrtvega - obtožnica na procesu v Pazinu očrnila kot "sovražnika ljudstva" in celo "nemškega agenta" (VNFH-4).21 Bolj kot zatrtje duhovščine kot take je bil cilj vseh teh prizadevanj razbitje njene enotnosti. V ta okvir se vključuje tudi akcija, s katero je oblast skušala izsiliti javno obsodbo Ceka med njegovimi sobrati (ASK-1,19). Milanovič je ta predlog odločno zavrnil.22 In najbrž ni naključje, da je bil že tri dni po dogodkih v Lanišču razpuščen Zbor svečenikov sv. Pavla, stanovsko društvo istrskih hrvaških duhovnikov. O tem je Vjesnik pomenljivo pisal: "Že ta sam dogodek (Lanišče) je dovolj, da se ne le najostreje obsodi delo te skupine nenarodnih duhovnikov, ampak da se ukine in razpusti to gnezdo sovražne propagande" (VNFH-3). Država in Cerkev 1945-1947 Seveda dogajanja v Istri ni mogoče razumeti izven širšega vsedržavnega okvira. Nasilje v Lanišču, proces v Pazinu, poulično obračunavanje s cerkvenim upraviteljem v Gorici, težave z imenovanjem administratorjev namreč niso bili osamljeni incidenti, ampak del širše strategije, ki seje v brk uradnemu proglasu, po katerem je oblast z ustavo, sprejeto leta 1946, idealno rešila položaj verskih skupnosti v državi (Vidič, 1962, 43), v taki ali drugačni obliki udejanjala na vsem ozemlju SFR Jugoslavije. Viljem Pangerl v Zgodovini Cerkve na Slovenskem prvi dve leti po vojni imenuje "prehodno obdobje", medtem ko naj bi bila doba največjega pritiska na Cerkev s procesi in drugimi policijskimi ukrepi med letoma 1948 in 1953 (Zgodovina, 1991, 237-244). Temu mnenju v nekem smislu pritrjuje tudi Tamara Griesser-Pečar, ko pravi, da seje "pritisk Udbe na Cerkev po letu 1947 še občutno stopnjeval" (Griesser-Pečar, 1997, 23). V tem smislu je mogoče nekakšno prehodno obdobje določiti tudi za Istro. Zamejujeta ga na začetku spravni sestanek med predstavniki hrvaških oblasti in istrskimi duhovniki v Pazinu 31. julija 1945 (Milanovič, 1996, 167-173), na koncu pa ravno zločin v Lanišču 24. avgusta 1947. Sporazum z duhovščino je jugoslovanski oblasti omogočil, daje v obdobju trdih pogajanj za ugodno razmejitev dosegla večjo notranjo strnjenost in s tem močnejši pogajalni položaj, in to na geografsko najbolj izpostavljenem ozemlju. Po drugi strani je duhovščini v zameno za podporo v prizadevanjih za ugodno razmejitev uspelo - zlasti po zaslugi Boža Milanoviča in Zvonimirja Brumniča - doseči to in ono v korist istrske 21 Seveda dejstvo, da sta med istrskimi duhovniki prav Bulešić in Cek zavzela najbolj odločno protikomunistično stališče, pri oceni dogajanja ne izključuje določene usodnosti: Bulešićeva udeležba pri birmanju v Lanišču sprva niti ni bila načrtovana, saj je prve dni birme msgr. Ukmarja spremljal Leopold Jurca, kije le zaradi neodložljivih obveznosti to vlogo prepustil Bulešiću (ALJ-1, 8). 22 "Hvala vam, Božo!" je k temu kasneje pristavil Cek (AŠK-1, 19). Tomaž SIMČiČ: BIRMA V LANIŠČU LETA 1947, 549-572 Cerkve, na primer dovoljenje za delovanje Zbora svečenikov sv. Pavla, ohranitev stavbe semenišča v Pazinu in njegovo odprtje, predvsem pa omilitev policijskega in sodnega pritiska proti duhovnikom. Seveda je treba pomen "prehodnega obdobja" razumeti v relativnem smislu. Pritisk na Cerkev in na posamezne njene člane se je začel kmalu po zaključku vojnih sovražnosti, in ne šele leta 1948 (Dolinar, 1998, 222-226; Griesser-Pečar, 1996; Griesser-Pečar, 1997; KCJ, 1965, 73-83). Očitno je bilo, daje nova oblast obravnavala Cerkev, zlasti zaradi medvojnega protirevolucicrarnega ravnanja mnogih njenih vodilnih predstavnikov, kot opozicijo, s katero je bilo treba "čimprej radikalno obračunati" (Baje, 2000,141-143). Znana so poročila tajne policije, ki jasno kažejo, kako seje omenjeni pritisk leto za letom stopnjeval pp natančno izdelanem načrtu (AMNZ-1). Istra in Primorska pri tem nista bili izjemi,23 le da so bile razmere tu - posebno zaradi nespornega antifašizma slovenske in hrvaške duhovščine - sprva manj dramatične kot v ljubljanski škofiji.24 Posebno mirno je bilo leta 1945 na področju notranje Istre, od koder lahko navedemo dve neposredni pričevanji. Tako je Čekov predhodnik v Lanišču Josip Aničič 20. avgusta 1945 pisal škofu: "Tu življenje poteka normalno. Do sedaj ni ovir z nobene strani. Delamo brez vznemirjenja. Ljudstvo se počasi umirja in pričakuje bodočnost. Upamo, da le-ta ne bo slaba, kot smo se od začetka bali" (Grah, 1997, 68). Podoben optimizem veje iz besed, ki jih je avgusta 1945 pisal Ivan Budin, župnik v Kubedu: "Duhovščina na Primorskem ni ogrožena, nasprotno: nudi se nam vsa prijaznost in naklonjenost, vsaj na videz" (AŠK-2,46). A že nekaj mesecev kasneje, 27. marca 1946, je Budin tožil: "Ob vsaki kretnji in izjavi človek čuti teror s strani K.P." (AŠK-2, 50), 1. maja pa: "Vpeljuje se nedeljski delavnik, celo med božjo službo. Vse je prepreženo s špijoni. Otroke trgajo od nedeljske maše" (AŠK-2, 50). Iz Laniščaje za božič 1946 prišla vest, da so neznanci z metanjem kamenja motili polnočnico (Grah, 1997, 68). S časom so se razmere očitno povsod zaostrovale. Župnik v Buzetu Natal Silvani je na primer leta 1947 pisal škofu, da oblasti "strogo nadzorujejo duhovnike, rušijo kapelice in razpela ob cestah, krsti in cerkvene poroke potekajo tajno, učitelji v šoli hujskajo proti veri in Cerkvi" (Grah, 1997, 66). V letih 1945-1947 so bili od slovenskih in hrvaških duhovnikov v Istri poleg Ceka za krajšo ali daljšo dobo zaprti tudi Leopold Jurca, Slavko Kalac, Giovanni Zugan, Franjo Štegel, Valentin Cukarič, Antun Cukarič (Grah, 1997, 68). Dogodki v Lanišču pa se že umeščajo v čas številnih "duhovniških procesov" tako na Hrvaškem kot v Sloveniji. 23. julija 1947 je bil na primer v Zagrebu proces proti frančiškanom, obtoženim teroristične in protinarodne dejavnosti (Živojinovič, 1994, 187), 29. 23 Za območje Primorske v prvih povojnih letih navajajo viri tri oz. štiri ubite duhovnike ali bogoslovce ter enega, umrlega za posledicami zapora (Troha, 1998, 143). Značilno za razumevanje takratne miselnosti je tudi oviranje množičnega ljudskega romanja v Strunjan junija 1945, katero so nove oblasti razglasile za protijugoslovansko manifestacijo (Verginella, 1998, 211). 24 Mnenje F. Perovška, po katerem "je bilo po vojni v coni B sožitje med cerkvijo, oblastjo in politiko od vsega začetka na zgledni ravni" (Perovšek, 1995, 105) Je pa le nekoliko preveč idealizirano. Tomaž SIMČ1Č: BIRMA V LANIŠĆU LETA 1947, 549-572 avgusta je bil v Sloveniji - med drugimi duhovniki - aretiran Stanislav Lenič, kasnejši ljubljanski pomožni škof (Griesser-Pečar, 1997, 13), nekaj mesecev kasneje pa sta bila še dva večja procesa, in sicer proti skupini frančiškanov v Pulju ter proti skupini slovenskih duhovnikov v Ljubljani (Griesser-Pečar, 1997, 14). Za oznako odnosov med državo in Cerkvijo v Jugoslaviji od leta 1945 do leta 1960 torej izrazi "konfliktnost" (Grgič, 1983, 40), "medsebojno obračunavanje" (Roter, 1976, 276) ali "spopad med dvema avtoritarnima institucijama in ideologijama" (Režek, 1999, 367), kot jih včasih srečujemo v sociologiji ali zgodovinopisju, po mojem mnenju ne odražajo dejanskega razmerja med obema ustanovama. Navedenim postopkom bi ustrezal pravzaprav edinole izraz "preganjanje". S tem izrazom pač označujemo primere fizičnega nasilja, krivične procese, pa tudi "izničenje skoraj vseh oblik vidne prisotnosti Cerkve v družbenem življenju, izvajanje nadzora nad moškimi in ženskimi redovnimi skupnostmi ali njih razpustitev ter vmešavanje v notranje cerkvene zadeve" (Riccardi, 2000, 146). Policijski ukrepi proti duhovnikom in posameznim katoliškim laikom so se tako po sovjetskem zgledu vključevali v načrtno strategijo ustrahovanja političnih nasprotnikov, med katere je oblast v luči klasičnega marksizma-leninizma (Lenin, 1990, 11-15) prištevala v prvi vrsti prav katoliško Cerkev. Tudi argumentiranje z antiko-munizmom papeža Pija XII. ter z medvojnim ravnanjem dela katoliške hierarhije in duhovščine v razmerju do okupatorjev in - na Hrvaškem - do ustaškega režima, pa čeprav lahko marsikaj zgodovinsko-psihološko pojasni, ne vzdrži resne kritike, saj v pravni državi ni dopustno, da bi nedolžni posamezniki plačevali za resnično ali domnevno krivdo ustanove ali drugih posameznikov. Pri dogodkih v Lanišču in Pazinu pa je bila ironija tudi v tem, da seje nasilje dejansko obrnilo proti domačim duhovnikom, ki ne le da se v Istri in na Primorskem nikakor niso kompromitirali s fašizmom in nacizmom kakor tudi ne z ustaškim režimom, v katerega ozemlje Istra ni bila nikoli vključena, ampak so se tudi ves čas aktivno borili proti narodnemu zatiranju, po vojni pa so kljub pomislekom v zvezi z ideološko usmeritvijo nove oblasti strnjeno podprli dodelitev Istre in Primorske Jugoslaviji. Tovrstne zasluge msgr. Jakoba Ukmarja so bile na primer obče znane, pa tudi glavnega obtoženca na pazinskem procesu, župnika Štefana Ceka, so fašistične oblasti še kot bogoslovca že označile kot "antifašista" (ACS-1), "človeka izrazitih slovanskih čustev, nasprotnika naše ureditve in režima"(ACS-2). In celo znamenita knjiga Viktorja Novaka Magnum crimen, ki je izšla v Zagrebu leta 1948 in ki je v celoti ena sama silovita obtožnica Vatikana, hrvaške hierarhije in duhovščine, poimensko hvali - med drugimi Istrani in Primorci - prav Štefana Ceka kot zgled zavednega duhovnika, ki seje uprl fašizmu (Novak, 1948, 1090-1091). Ko je ta knjiga izšla, pa je Cek že skoraj eno leto prestajal zaporno kazen v Stari Gradiški (...) Dogodki v Lanišču avgusta leta 1947 in naslednji mesec v Pazinu so torej zadali hud udarec celotni katoliški skupnosti, morda pa še najbolj onim, ki so v prvih povojnih letih za ceno trdih pogajanj in mučnih kompromisov dosegli za krajevno Cerkev nekakšen modus vivendi in so gojili upanje, da bo komunistična oblast v Tomaž SIMČIČ: BIRMA V LANIŠČU LETA 1947, 549-572 Jugoslaviji v razmerju do verskih skupnosti stopila na drugačno pot od tiste, ki jo je v teoriji in praksi že več desetletij udejanjala Sovjetska Zveza kot vodilna sila komunističnega bloka. Nevenka Troha je zapisala: "Z dogodki v Lanišču so jugoslovanske oblasti pretrgale marsikatero nit, ki je nanje vezala tiste, ki sicer niso bili naklonjeni komunizmu, a zvesti slovenstvu" (Troha, 1999, 174-175). Do otoplitve odnosov med oblastjo in Cerkvijo je bilo treba tudi v Istri čakati do ponovne uradne vzpostavitve dialoga leta 1960. Pomen laniških dogodkov za cerkveno skupnost Dogodkom v Lanišču je krščansko občestvo v Istri in na Primorskem od vsega začetka pripisovalo tudi versko-priče vanj ski pomen. "Sanguis martyrum" (AŠK-2, 58), je že 29. avgusta 1947 v kubejsko kroniko zapisal župnik Ivan Budin. Podobno poanto so vsebovali tudi članki v tržaškem in goriškem verskem tisku. Uradni postopek za priglasitev k blaženim Miroslava Bulešiča seje z odobrenjem Sv. stolice začel že leta 1957, a je glede na tedanje razmere ostal tajen do leta 1992 (Bartolič, 2000, 187). Novega zagona je procesu dal papež Janez Pavel II., ki je v okviru priprav na jubilejno leto 2000 spodbudil krajevne Cerkve, naj zbirajo podatke o mučencih in pričevalcih za vero 20. stoletja. Tako je poreško-puljski škof 24. oktobra 1998 imenoval postulatorja, kije takoj začel zbirati gradivo in pričevanja. Drugačna je bila seveda pot Jakoba Ukmarja, ki seje po težki preizkušnji vrnil v Škedenj pri Trstu, kjer je živel še celih 24 let.25 V sluhu svetosti je umrl v Skednju pri Trstu 2. novembra 1971 v triindevetdesetem letu starosti. Slovenska škofovska konferenca gaje 18. junija 2000 uvrstila na seznam slovenskih pričevalcev za vero v 20. stoletju. To čast so mu izkazali tudi škofje severovzhodne Italije (Azzaretti, 2001, 315-318). Sodeč po razpoložljivih dokumentih in memoarskem gradivu, pa bi v okviru dogodkov v Lanišču morali ovrednotiti tudi osebnost župnika Štefana Ceka, ki se je sicer tedaj izognil fizičnemu nasilju, je pa potem odklonil možnost bega v tujino, na procesu skušal prevzeti nase tudi "krivdo" svojih župljanov, po nedolžnem prestal šest let težke ječe s prisilnim delom, zavrnil vsakršen kompromis sebi v prid in se po 25 Jakob Ukmar o dogodkih v Lanišču ni rad ne pisal ne govoril, le tu pa tam jih je bežno omenil. Tako na primer v pismu sobratu Jožetu Prešernu z dne 24. avgusta 1955, ko mu je le-ta očital, da je predaval neki "filo-komunistični" skupini:"(...) ego enim stigmata a communistis accepta in corpore meo porto. Prav danes je osem let tega, kar sem več ur ležal nezavesten v mlaki krvi. Vsak dan molim za tiste ubijalce in, če bi mogel, bi šel rad k njim predavat in bi prisedel k mizi z njimi" (AJU-6). Že kot devetdesetletnik je obiskal kraje, v katerih je potekala "krvava birma" leta 1947. V Lanišču je stopil v župnišče in se brez besed na kolenih zadržal na mestu, kjer je bil umorjen Bulešič, in v prvem nadstropju, kjer so udrihali po njem in kjer je bil na podu še dobro viden madež krvi (ustno pričevanje Ukmarjeve gospodinje ge. Eme Kofol z dne 27. 6. 2000). Ukmarjeva poslednja volja je bila, daje bil pokopan v okrvavljenem talarju, ki gaje nosil tistega usodnega 24. avgusta 1947. ' Tomaž SIMČIČ: BIRMA V LANIŠČU LETA 1947, 549-572 prestani kazni vrnil v dušno pastirstvo, kjer je ostal do svoje smrti leta 1985. V luči nauka cerkvenih očetov, po katerem je "kri mučencev seme novih kristjanov" (Tertulijan), zavzemajo tako Bulešič, Ukmar in Cek pomembno mesto v zgodovini koprske škofije in naj bi bili tisti svetilniki, po katerih naj bi se po papeževem nauku ozirali tudi kristjani našega časa in prostora. Zahvala Avtor se iskreno zahvaljuje Gorazdu Bajcu, msgr. Vekoslavu Milovanu, msgr. Renatu Podberšiču ter dr. Nevenki Troha za nasvete in pomoč pri zbiranju arhivskega gradiva. CONFIRMATION AT LANIŠĆE IN 1947 Tomaž SIMČIČ Lyceum "France Prešeren", IT-34128 Trieste, Str. di Guardiella 13/1 SUMMARY The tragic events at Lanišče, related to the conduction of confirmations in Istria in August 1947, have a prominent place in the after-war history of the bishopric of Trieste and Koper-Capodistria as well as in the development of the relations between the Catholic Church and Communist Yugoslavia. This treatise describes the succession of events during the confirmation and its tragic conclusion, the trial of Pazin (Pisino), which was a mere farce, the cosequences on the ecclesiastical administration and the response of the local and international public to these events in Istria. The treatise, moreover, pays particular attention to the difficult position of the Slovenian and Croatian clergy in Istria and the Littoral in the years immediately following the Second World War, and highlights the figures of Miro Bulešič, a victim at Lanišče, Stefan Cek, the parish priest of Lanišče, and Jakob Ukmar, the Bishop's delegate and Slovenian priest from Trieste. The author describes the attempt of the Yugoslav authorities to lay the blame for the bloodshed at Lanišče on the clergy, and then on the basis of published testimonies, newspaper material and archive documents proves that the riots during the confirmation in Istria were not so much the result of a spontaneous popular movement against Antonio Santin, the Bishop of Trieste, as the consequence of ideological self-deception and arranged activities aimed at the weakening of the opposition among the clergy in Istria. Tomaž SIMČIČ: BIRMA V LANIŠČU LETA 1947, 549-572 Consequently the events connected with the confirmation at Lanišće kindred for long the efforts of the very ecclesiastical circles which started a dialogue with the new reality and cherished the hope that the Communist government in Yugoslavia would have relations with religious communities other than those which the Soviet Union as the leading power of the Communist bloc had supported in theory and practice for so many decades. Key words: Lanišće, confirmation, Ukmar Jakob, Cek Stefan, Bulešič Miroslav, The Trial of Pazin, Santin Antonio, 1947 VIRI IN LITERATURA ACS-1: Archivio Centrale dello Stato - Državni arhiv v Rimu. CPC, b. 1230, oznaka na mapi. ACS-2: CPC, b. 5265. Dopis tržaškega prefekta št. 037.139 P.S. z dne 9. 1. 1937. ACV-1: Archivio Curia Vescovile - Arhiv Tržaške škofije. Pismo Konzistorialne kon- gregacije Tržaško - koprski škofiji z dne 22. 5. 1947. Št. 704/1947. ACV-2: Pismo Kongregacije za izredne cerkvene zadeve z dne 6. 8. 1947. Št. 831/1947. ACV-3: Pismo Kongregacije za izredne cerkvene zadeve z dne 5. 9. 1947. Št. 704/1947. ACV-4: Persecuzione religiosa zona B. Poročilo z dne 15. 9. 1947. Št. 610/1947. ACV-5: Pismo z dne 1. 11. 1947 (podpis nečitljiv). Št. 561/1947. AIOG-1: Arhiv Inštituta za zgodovino odporniškega gibanja v Furlaniji-Julijski Benečiji v Trstu. Poročilo britanske ambasade v Beogradu o procesu v Pazinu z dne 06. 10. 1947, Public Record Office London, 67460A/R13855/5224/92, X/M01919. AJU-1: Arhiv Jakoba Ukmarja. Dom Jakoba Ukmarja v Škednju pri Trstu. De con-firmatione in Istria et de consequentibus relatio, 22. 10. 1947, poročilo Jakoba Ukmarja Sv. sedežu o dogodkih v Lanišču. AJU-2: De rerum conditione in Zona B Territorii Liberi Tergestini refertur, Tergesti, 7. februarii 1951, 6. AJU-3: C. Musizza, Spomenica z dne 30. 6. 1951, 31. AJU-4: Pismo Bogumila Margona Jakobu Ukmarju z dne 25. januarja 1954. AJU-5: Pismo Jakoba Ukmarja Bogumilu Margonu z dne 30. januarja 1954. AJU-6: Pismo Jakoba Ukmarja Jožetu Prešernu z dne 24. avgusta 1955. ALJ-1: Arhiv Leopolda Jurce. Moji spomini na mons. dr. Jakoba Ukmarja. (izvod pri avtorju). AMNZ-1: Arhiv Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije. Arhiv Sove. Letno poročilo RSNZ, A-10-3, 1947, II. odd. Tomaž SIMČIČ: BIRMA V LANIŠČU LETA 1947, 549-572 AMNZ-2: Besednjak Engelbert, UDV za Slovenijo. 30. 8. 1947. APMB-1: Arhiv postulature Miroslava Bulešiča. Okružni narodni sud za Istro, št. K 65/47, v Puli, dne 2. 10. 1947. Besedilo razsodbe. ASK-1: Arhiv škofije Koper. Cek, S.: Moje uspomene. Rokopis. AŠK-2: Letopis ali kronika župnije Kubed od 1928 dalje. Rokopis, fotokopija. CC-1: La Civiltä cattolica. Rim. Nahajališče: Semeniška knjižnica v Trstu. Cronaca contemporanea. 1947, III, 559-560. CC-2: Cronaca contemporanea. 1947, IV, 178-179. GT-1: II Giornale di Trieste. Nahajališče: Narodna in študijska knjižnica v Trstu. La tragica veritä dei fatti in un comunicato della Curia. Leto I., št. 150, 30. 8. 1947, 1. LM-1: Le Monde. Dnevnik. Pariz. Nahajališče: Občinska knjižnica v Milanu. Le Vatican s'indigne des persecutions contre le catholiques. 28. 8. 1947, 2. NYT-1: New York Times. Dnevnik. New York. Nahajališče: Usis - Istituto di angli-stica, p.zza S. Alessandro, 1 - Milan. Priest killing laid to Yugoslav reds. 26. 8. 1947, 1. NYT-2: Yugoslavs jail 33 in priest killing. 27. 8. 1947,5. PD-1: Primorski dnevnik. Glasilo OF na Primorskem. Trst. Nahajališče: Narodna in študijska knjižnica v Trstu. Cui prodest. Primorski dnevnik. Leto III., št. 678, 27. 8. 1947, 1. PD-2: Dogodki v Lanišču in verska svoboda. Leto III., št. 690, 10. 9. 1947, 1. PB-3: Msgr. Ukmar težko obremenjuje škofa Santina. Leto III., št. 708,1. 10. 1947,1. SP-1: Slovenski poročevalec. Dnevnik. Ljubljana. Nahajališče: Narodna in študijska knjižnica v Trstu. Kdo je odgovoren za incident v Lanišču. Leto VIII., št. 203, 29. 8. 1947,2. SP-2: Incident v Lanišču je posledica dobro pripravljene provokacije. Leto VIII., št. 204, 30. 8. 1947,2. SP-3: Pravo ozadje dogodkov v Lanišču. Leto VIII., št. 206,2. 9. 1947, 3. Ti-1: Times. Dnevnik. London. Nahajališče: Občinska knjižnica v Trstu. Sentences of Istria people's court. 4. 10. 1947, 3. Te-1: Teden, list za življenje po veri. Tednik. Trst. Nahajališče: Narodna in študijska knjižnica v Trstu. Prijateljem mons. Ukmarja. Leto I., št. 24, 16. 10. 1947, 3. VNFH-1: Vjesnik Narodne fronte Hrvatske. Dnevnik. Zagreb. Nahajališče: Ljubljana-Nuk. Predsednik vlade Hrvatske dr. V. Bakarič o incidentu v Lanišču. Št. 723, 29. 8. 1947, 1. VNFH-2: ČrnjaZ.: Pozadina provokacije u Lanišču. Št. 725, 31. 8. 1947, 2. VNFH-3: Zabranjen je rad Zbora sv. Pavla zbog neprijateljskog stava prema jugoslovenskoj armiji i narodni vlasti. Št. 732, 8. 9. 1947, 4. VNFH-4: Provokatori dogadaja u Lanišču odgovaraju pred narodnim sudom. Št. 751, 1. 10. 1947,4. Acta (1947): Acta Apostolicae Sediš 1947. Series II. Vol. XIV. Tomaž SIMČIČ: BIRMA V LANIŠĆU LETA 1947, 549-572 Azzaretti, W. (2001): Santi e martiri nel Friuli e nella Venezia Giulia. Padova, Ed. •: " r- A k Massaggero di S. Ahtonlt). Baje, G. (2000): Slovenski Primorec in razhajanja s Primorskim dnevnikom. Annales 20/'00. Koper, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko - Znanstveno-raziskovalno središče Republike Slovenije Koper, 139-152. Bartolić, M. (1990): Miroslav Bulešič: svečenik-mučenik (1920-1947). Pazin, Istarsko književno društvo "Juraj Dobrila". Bartolič, M. (2000): Miroslav Bulešič, sluga božji. Pazin, Josip Turčinovič. Čermelj, L. (1953): II vescovo Antonio Santin e gli Sloveni e Croati delle Diocesi di Fiume, Trieste-Capodistria. Ljubljana, Inštitut za narodnostna vprašanja pri univerzi Ljubljana. Črnja, Z. (1948): V krvi rodeno. Zapisi iz Istre. Zagreb, Matica hrvatska. Dolinar, F. M. (1998): Katoliška Cerkev v Sloveniji po drugi svetovni vojni. V: Jančar, D. (ed.): Temna stran meseca, kratka zgodovina totalitarizma v Sloveniji 1945-1990. Ljubljana, Nova revija, 222-226. Galimberti, S. (1996): Santin, testimonianze dall'archivio privato. Trst, MGS Press. Grah, L (1997): Crkvene i političke promjene i zbivanja u Istri 1945-1947. Dometi 7-2/1997. Rijeka, 57-70. Grgič, J. (1983): Odnosi med Vatikanom in Jugoslavijo po letu 1960. Ljubljana, Delavska enotnost. Griesser-Pečar, T. (1996): Pomen osvoboditve za slovensko katoliško Cerkev. V: Slovenija v letu 1945. Zbornik referatov. Ljubljana, Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 111-137. Griesser-Pečar, T. (1997): Stanislav Lenič, življenjepis iz zapora. Celovec-Ljubljana-Dunaj, Mohorjeva družba. KCJ (1965): Katoliška Cerkev v Jugoslaviji. Zbornik Svobodne Slovenije. Buenos Aires, Svobodna Slovenija, 73-83. Lenin, V. I. (1990): Come abbattere la Chiesa. L'Altra Europa 2/1990. Milano, Russia Cristiana Edizioni, 11-15. Maganja, N. (1980): Trieste 1945-1949, Nascita del movimento politico autonomo sloveno. Trst, Krožek za družbena vprašanja Virgil Šček. Milanović, B. (1996): Istra v dvadesetom stolječu, II, Pazin, Josip Turčinovič. Milanović, I. (1997): Dogadaji u Lanišču 24. kolovoza 1947 g. Hrvatsko sudstvo 4/1997. Zagreb, 34-42. Novak, V. (1948): Magnum crimen. Zagreb. Perovšek, F. (1995): Moja resnica. Spominski utrinki iz delovanja po letu 1945 na Primorskem in v Ljubljani. Ljubljana, Društvo piscev zgodovine NOB Slovenije. Pust, A., Reven, Z. & B. Slapšak, (eds.) (1994): Palme mučeništva. Celje, Mohorjeva družba. Rebula, A. (1992): Jakob Ukmar. Civiltä della memoria. Pordenun, Studiotesi. Tomaž SIMČIČ: BIRMA V LANIŠĆU LETA 1947, 549-572 Rebula, A. (2000): Jakob Ukmar apostol sožitja. Trst, Mladika. Režek, M. (1999): "Vprašanje svobode vere je vprašanje osvoboditve cerkve od Vatikana" - Odnosi med državo in katoliško cerkvijo v letih 1949-1953. Zgodovinski časopis 3/1999. Ljubljana, 367-390. Riccardi, A. (2000): II secolo del martirio. Milano, Mondadori. Rofer, Z. (1976): Katoliška cerkev in država v Jugoslaviji. Ljubljana, Cankarjeva založba. Simčič, O. (1997): Dall'arcidiocesi di Gorizia - aH'amministrazione apostolica di Nova Gorica. V: Dolinar, F. M., Tavano, L. (1997): Chiesa e societä nel Goriziano fra guerra e movimenti di liberazione - Cerkev in družba na Goriškem ter njih odnos do vojne in osvobodilnih gibanj. Gorica, Istituto di storia sociale e religiosa. Istituto per gli incöntri mitteleuropei, 287-296. Simčič, T. (1986): Jakob Ukmar. Sto let slovenstva in krščanstva v Trstu. Gorica, Mohorjeva družba. Stella A. (1979): Church and State in Yugoslavia since 1945. Cambridge, Cambridge University Press. Ukmar, J. (1947): Birmo vanje po Istri. Teden, list za življenje po veri. Trst, leto I, št. 28(13. 11. 1947)-št. 33 (18. 12. 1947). Troha, N. (1998): Slovenski primorski duhovniki in njihov odnos do novih slovenskih meja. Acta Histriae VI. Koper, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko - Znan-stveno-raziskovalno središče Republike Slovenije Koper, 139-156. Troha, N. (1999): Komu Trst, Slovenci in Italijani med dvema državama. Ljubljana, Modrijan. Verginella, M. (1998): Istrsko podeželje v vrtincu revolucije. Acta Histriae VI. Koper, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko - Znanstveno-raziskovalno središče Republike Slovenije Koper, 203-214. Vidić, R. (1962): La position de L'Eglise en Yougoslavie. Beograd, Jugoslavija. Zakonik (1944): Zakonik cerkvenega prava. Ljubljana, Ljudska knjigarna. Zgodovina (1991): Zgodovina Cerkve na Slovenskem. Celje, Mohorjeva družba -Inštitut za zgodovino Cerkve pri Teološki fakulteti v Ljubljani. Živojinović, D. R. (1994): Vatikan, katolička Crkva i jugoslovenska vlast 1941-1958. Beograd, Prosveta - Tersit. Žmak-Matešić, M. (1997): Krvava krizma, Lanišče 1947. Lanišče, Župni ured Lanišče. Letnik 9, Koper 2001 VSEBINA / INDICE GENERALE / CONTENTS Uvodna beseda..................................................................................................... I Premessa .... v...................................................................................................... III Prefatory note....................................................................................................... V Peter Štih: Istra v času nastanka koprske škofije................................................ 1 Listna al tempo della fondazione della diocesi di Capodistria Istria at the time of the Diocese ofKoper's origin Rajko Bratož: Koprska škofija od prve omembe (599) do srede 8. stoletja....... 37 La diocesi di Capodistria dalla prima menzione (599) alla metä dell'VIII secolo The Diocese of Koper from its first mention (in 599) to the mid-8'h century Harald Krahvvinkler: The Church(es) of Aquileia, Friuli and Istria at the time of the Riziano placitum ...................................................................... 65 Oglejska cerkev (Oglejski cerkvi), Furlanija in Istra v času rižanskega placita La chiesa (le chiese) di Aquileia, il Friuli e TIstria alTepoca del placito di Riziano Darko Darovec: Koprska škofija in Slovani od srednjega do novega veka........ 73 The Koper Diocese and the Slavs from the Middle Ages to modern times La diocesi di Capodistria e gli slavi dal medioevo all'evo moderno Brigitta Mader: Die glagolitischen Denkmäler im österreichischen Küstenland aus der Sicht der k.k. Zentralkommission für Kunst- und historische Denkmale in Wien ............................................................................. 121 Glagolski spomeniki na avstrijski obali v luči cesarsko-kraljeve Centralne komisije za kulturo na Dunaju I monumenti glagolitici nel Litorale austriaco alia luce della i. r. Commissione Centrale per i Beni Culturali a Vienna Giovanna Paolin: La riforma del clero a Capodistria nel Cinquecento..............143 Reforma koprske duhovščine v 16. stoletju The 16th century clergy reformation in the Koper Diocese Ljudevit Anton Maračić: Protureformacija u koparskoj biskupiji ....................163 Counter-reformation in the Koper Diocese Lxi Controriforma nella diocesi di Capodistria Ivan Likar: Liturgija v Kopru in v vsej škofiji v 18. stoletju .............................179 La liturgia nel Settecento a Capodistria e nella sua diocesi Liturgy in Koper and in the entire diocese in the 18th century Yincenc Rajšp: Preureditev škofijskih meja z ozirom na Koprsko škofijo v avstrijski dobi (1814-1829)............................................................................... 201 La ridefinizione dei confini diocesani con riferimento alia diocesi di Capodistria in epoca austriaca (1814-1829) Transformation of diocesan borders with regard to the Koper Diocese during the Austrian period (1814-1829) Salvator Žitko: Tržaško-koprska škofija v 19. stoletju ......................................213 The Trieste-Koper Diocese of the 19th century La diocesi di Trieste e Capodistria nell'Ottocento Egon Pelikan: Slovenska in hrvaška duhovščina v tržaško-koprski škofiji v času med obema vojnama......................................................................245 II clero sloveno e croato nella diocesi di Trieste-Capodistria nel periodo fra le due guerre mondiali Slovene and Croatian clergy in the Trieste-Koper Diocese during the two Great Wars Boris M. Gombač: Tržaško-koprska Škofija in Slovenci v času škofa Antona Santina (1938-1975) ........................................................... 257 La diocesi di Trieste-Capodistria e gli sloveni al tempo del vescovo Antonio Santin (1938-1975) The Trieste-Koper Diocese and the Slovenes at the time of Bishop Antonio Santin (1938-1975) Marjan Vogrin: Koprska škofija po letu 1945 The Koper Diocese after 1945 La diocesi di Capodistria dopo il 1945 Robert Matijašić: Anonimni Ravenjanin, Istra i biskupska središta..................285 Anonymous of Ravenna, Istria and diocesan centres LAnonimo Ravennate, VIstria e i centri diocesani Radovan Cunja: Poselitvena dinamika in spremembe funkcije nekaterih mestnih prostorov: primera bivšega kapucinskega vrta in nekdanje samostanske cerkve sv. Klare v Kopru.............................................295 Dinamica insediativa e cambiamenti della funzione di alcuni spazi cittadini: gli esempi dell'ex orto dei cappuccini e dell'ex chiesa conventuale di Santa Chiara a Capodistria Settling dynamics and changes in the functions of certain city spaces: the cases of the former Capuchin garden and the conventual church of St. Clare in Koper Darja Mihelič: Piransko olje in koprska škofija (začetek 13. stoletja)............... 311 The oil of Piran and the Diocese of Koper (early 13th century) L'olio d'oliva di Pirano e la diocesi di Capodistria (inizio del Duecento) Lara Pavanetto: Una questione di precedenza. Capodistria 1637 ..................... 321 Vprašanje prednosti. Koper 1637 The question of priority - Koper 1637 Adriano Mazzetti: II vescovo Baldassare Bonifacio..........................................331 Skof Baltazar Bonifacio Bishop Baldassare Bonifacio Lovorka Čoralić: Koparski svečenik Jeronim Fonda (1686. - 1754.) - . ninski i trogirski biskup .......................................................................................343 The Koper priest Jeronim Fonda (1686 -1754) - the Bishop of Nin and Trogir II sacerdote capodistriano Giro lamo Fonda (1686-1754) — vescovo di Nona e Trau Zdenka Bonin: Oris razvoja koprskih bratovščin v času Beneške republike, s posebnim poudarkom na bratovščini Svetega Antona opata puščavnika...........357 Sviluppo delle confraternite capodistriane al tempo della Repubblica di Venezia, con particolare accento a quella di S. Antonio abate Vanacoreta Development of the Koper brotherhoods under the Venetian Republic, with special emphasis on the brotherhood of St. Anthony Abbot the Hermit Slaven Bertoša: Doseljenici iz Kopra i njegove okolice u puljskim matičnim knjigama od 1613. do 1817.................................................................. 389 ""' Gli immigrati da Capodistria e dintorni nei registri parrocchiali polesi dal 1613 al 1817 The immigrants from Koper and its surroundings in the registers ofPula between 1613 and 1817 Raffaele Gianesini: Forme di diffusione e pubblicitä dei proclami veneziani e delle terminazioni fascicolate a stampa fra XVII e XVIII secolo, analogie e riscontri fra le procedure in essere nella terra ferma veneto-friulana e nell'Istria...................................................................................415 Oblike razširjanja beneških razglasov in tiskanih odlokov ter njihovo objavljanje med 17. in 18. stoletjem; analogije in primerjave med postopki v veljavi na območju beneško-furlanske terraferme in Istre Forms of distribution of the Venetian public proclamations and printed decrees, and their publishing between the 17th and 18th centuries; analogies between the procedures in force in the territory of the Venetic-Friulian Terraferma and Istria Ivan Markovič: Zgodovinski podatki o koprskih samostanskih knjižnicah.........433 Cenni storici sulle biblioteche conventuali di Capodistria Historical data on the Koper monastic libraries Mojca Guček: Krstilnica sv. Janeza Krstnika v Kopru. Dokumentacija arhitekture in konservatorske raziskave ...............................................................453 II battistero di S. Giovanni Battista a Capodistria. Documentazione architettonica e studi di conservazione Baptistery of St. John the Baptist in Koper. Documentation of its architecture and conservational research Željko Dugac: Votivni darovi za zdravlje u Istri ................................................All Votive offerings for health in Istria Ex-voto in Istria Helena Seražin: Arhitekturna prenova koprske stolnice v prvi polovici 18. stoletja..............................................................................................489 Architectural reconstruction of the Koper cathedral in the first half of the 18'h century II rinnovo architettonico della cattedrale di Capodistria nella prima meta del Settecento Eva Holz: Nekaj drobcev o Slovanih v avstrijskem delu Istre in v Avstrijskem primorju (od 16. do konca 19. stoletja) ........................................505 Some fragments about the Slavs living in the Austrian part of Istria and in Austrian Coastland (from the 16th to the end of the 19th cent.) Alcuni cenni sugli slavi nella parte austriaca dell'Istria e nel Litorale asburgico (fino alia prima guerra mondiale) Pietro Zovatto: Religiositä e folclore a Capodistria tra '800 e '900 ....................519 Pobožnost in folklora v Kopru med 19. in 20. stoletjem Religiousness and folklore in Koper between 1800 and 1900 Tomaž Simčič: Birma v Lanišču leta 1947 Confirmation at Lanišće in 1947 La cresima a Lanischie nel 1947