Stran 80                     ANGELčEK_________      Leto 31
J. E. Bogomil                     ^
Zamera
Qolj ko je naraščala toplota, več je bilo življcnja na Jezernikovem kurjem gnezdu. In čez par dni je pripeljala čopka na dvorišče svojo družinico. Za njo pa racka Blatopacka ravnotako in še bolj ponosna na -svoj račji rod, Razkazovala ga je po jezeru in po dvorišču,
Solnčni žarki so privabili na dvorišče tudi Jezer-nikovo Pavlo. Stopa po vrtu in skoro ne ve, kaj bi počela. Pri cvetkah ;e res lepo, kdo bi ne duhal njih sladkega vonja? In kako dehte vrtnicc in se belijo JilijeJ In živjjenje po cvetkah; tam metuJj, tu hrošč, tu čebela! Ravno. zdaj je pribrenčal še čmrlj, da bo družba večja. Oj, kako je lepol
Pavlo je zdaj premotila koklja. Ali mar ni lepo, gledati to mlado življenje in vrvenje, poslušati čivka-nje in pivkanje drobne družinice? Koga bi to ne pre-vzelo? Vse brska, vse išče hrane, poredno skače okrog koklje, se zaletava vanjo. Koklja pa tako skrbi za svojo družinico! Enemu poišče črviča, drugemu najde hrošča, tretjega zebe in ga koklja sprejme pod svoje peruti, četrti razposajenec — gotovo bo petelin-ček — je pa junaško zlezel kokJji na hrbet. Ona pa vse potrpi. In spet: kako lepe kožuščke ima mladi kurji rod! Kdo bi ne ljubil teh ljubkih piščet! Pavla bi bila najrajši cel dan pri njih. Igrala bi se z njimi, božala jih, brskala bi zanje — prav kakor koklja.
Le škoda, da koklja ne pozna blagih namenov Jezernikove Pavlice! Kako se šopiri! Glejte! Prav zdaj je skočila v Pavlo. Zgrabila je njeno punčko. Kar
- ¦  "     .       . .      v       .."••¦¦'_.                                                                          ¦ ¦
Leto 31                         ANGELČEK                      Stran 81
fn račkah.
Stran 82                     ANGELČEK                      Leto 31
za lase jo je povlekla po tleh! In kako se grdo dere! Na! Pravkar je odtrgala punčki vse lase. Ti uboga punčka!   Ti grda koklja!
Pavlica zajoka. Hlapec pride, odpodi kokljo in reši punčko. — Ta grda koklja! — Pavlica ne mara več zanjo. Piške bi že še rada imela, piške! Kako so pa milo čivkale, kp je mesarila koklja rtjeno punčko! Za kokljo pa ne mara nič več. Ko bi ji mogla piške vzeti!  Pa ne morc, ne upa, ne sme!
AH, čemu so pa račke pri hiši? Gre jih iskat. Saj so račke ravno tako lepe! Kmalu jih najde. Počasi stopa za njimi. A bolj oddaleč. Skušnja pri koklji jo je izučila.
Pri jezeru so račke. Vse gredo v vodo. Škoda! Morda bodo potonile?   Pa tako lepe so!
A v vodi so račkc šele prav živahne! Na suhcm so preveč okorne. Tako čudno se zibljejo: racajo. Ej, pa v vodi! Plavajo, potapljajo kljunčke v vodo, okrog sebe se ozirajo, ščebetajo. To je lepo! Jej, kako je lepo!
Pavla gleda in gleda. Po vseh štirih se pomika po mostičku, da od bližje vidi, kaj delajo račke. Samo račke vidi, prav nič drugega. Čmok! Že ji je padla punčka v vodo. Sama jo je pahnila. Nevedoma se-veda. A kaj punčka! Saj ni živa. In še las nima več. Račkc so pa žive.  Račke, račke!
In-----------------------
»Ti nesrečni otrok ti!«
Ravno še o pravem času je prihitcla mama. Če ne, bi bila šla še Pavla za punčko. In Pavla bi tudi ne bila več živa...