IZ ZGODOVINE SPODNJE SAVINJSKE DOLINE
IMiKiilajmko hmeljarsko druiluo u Žalen
Razsodišče
I. južnega jerske limeljske raisloue u iaku od i ne 14.—žl. sepfem&ra 1913 Bas je priznalo gospodu m
OAA^UCUVVVV O ^efktO-A)
za ratslauljeni	hmelj
/hA7. &.<>£. ft Miš*. dAuifi.i:
illLiC, diK It, «(Umilmt
Za ilTUSNeno uadsluo;
65
2017
KRONIKA
kronika.zzds.si
Iz zgodovine Spodnje Savinjske doline
Uredil Miha Preinfalk
IZDAJA ZVEZA ZGODOVINSKIH DRUŠTEV SLOVENIJE
zzds.si
Kronika 2017, letnik 65, številka 3 - Iz zgodovine Spodnje Savinjske doline
Odgovorni urednik/ Managing editor:
dr. Miha Preinfalk (Ljubljana) Tehnična urednica/ Technical editor: mag. Barbara Šterbenc Svetina (Ljubljana) Uredniški odbor/ Editorial board:
mag. Sonja Anžič-Kemper (Pforzheim, Nemčija), dr. Aleš Gabrič (Ljubljana),
dr. Stane Granda (Ljubljana), dr. Eva Holz (Ljubljana), dr. Miha Kosi (Ljubljana),
dr. Harald Krahwinkler (Celovec), Irena Lačen Benedičič (Jesenice),
dr. Tomaž Lazar (Ljubljana), dr. Hrvoje Petric (Zagreb), dr. Vlasta Stavbar (Maribor),
dr. Imre Szilagy (Budimpešta) in dr. Nadja Terčon (Piran)
Za znanstveno korektnost člankov odgovarjajo avtorji.
© Kronika
Redakcija te številke je bila zaključena:
12. oktobra 2017
Naslednja številka izide/ Next issue:
februar / February 2018
Prevodi povzetkov/ Translations of Summaries:
Manca Gašperšič in mag. Hana Habjan - angleščina (English); mag. Niko Hudelja - nemščina (German) Lektoriranje/ Language Editor: Rok Janežič UDK/ UDC:
Breda Pajsar
Uredništvo in uprava/ Address of the editorial board:
Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU / Milko Kos Historical Institute at ZRC SAZU
Novi trg 2, SI-1000 Ljubljana
Letna naročnina/ Annual subscription:
za posameznike/ Individuals 25,00 EUR
za študente in upokojence/ Students and Pensioners 18,00 EUR za ustanove/ Institutions 30,00 EUR Cena te številke v prosti prodaji je/ Single issue 15,00 EUR Izdajatelj/ Publisher:
Zveza zgodovinskih društev Slovenije Aškerčeva cesta 2 SI-1000 Ljubljana
Transakcijski račun/ Bank Account:
Zveza zgodovinskih društev Slovenije 02010-0012083935 Sofinancirajo/ Financially supported by:
Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije/ Slovenian Research Agency
ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa/ ZRC SAZU, Milko Kos Historical Institute
Računalniški prelom/ Typesetting:
Medit d.o.o.
Tisk/ Printed by:
Fotolito Dolenc d.o.o.
Naklada/ Print run:
500 izvodov/ copies
Revija Kronika je vključena v podatkovno bazo/ Kronika is indexed in:
Scopus; Historical Abstracts, ABC-CLIO; MLA International Bibliography; PubMed; ERIH Plus; Bibliography of the History of Art.
Na naslovni strani/ Front cover: Priznanje gotoveljskemu županu Andreju Antlogi za hmelj na hmeljarski razstavi v Žalcu leta 1913 / Award to Andrej Antloga, mayor in Gotovlje, for his hops on the hops-exhibition in Zalec in 1913 (hrani / kept by: Medobčinska splošna knjižnica Žalec).
Na zadnji strani/ Back cover: Razglednica Žalca; založil Vincenc Kveder; poslana okoli leta 1910 / Postcard of Zalec, published by Vincenc Kveder; sent abt. 1910 (hrani / kept by: Medobčinska splošna knjižnica Zalec).
Razprave
Julijana Visočnik:
Igor Sapač: Boris Golec:
Jure Volčjak:
Boris Golec:
Karmen Kreže: Uroš Herman:
Blaž Podpečan:
Uroš Herman: Damir Žerič: Hana Habjan:
Božena Hostnik, Vito Hazler: Matija Zorn: Ignacij Voje:
Ocene in poročila
KAZALO
Spodnja Savinjska dolina - dežela grofov Celjskih,
zelenega zlata in neukročene Savinje...........................279
Lower Savinja Valley - the land of the Counts
of Celje, the green gold and the untamed
Savinja River...............................................................280
Antični prebivalci Spodnje Savinjske doline ali
kdo se skriva za imeni na epigrafskih spomenikih.......281
Grad in dvorec Ojstrica. Stavbnozgodovinski oris.......293
Starejša uradovalna slovenica iz Spodnje
Savinjske doline...........................................................331
Spodnjesavinjska dolina v vizitacijskih zapisnikih goriškega nadškofa Karla Mihaela grofa Attemsa........349
Sledovi Valvasorjev v Spodnji Savinjski dolini. Med romancami na gradu Ojstrica
in umobolnico v Novem Celju.....................................369
Skromen mož velikih dejanj: Janez Hausenbichler......399
Dogajanje na Celjskem v letih 1917-1918 s posebnim ozirom na delovanju celjskih liberalcev.....415
Spominsko gradivo Olge Repnik kot vir za zgodovino Polzele z okolico v prvi polovici
20. stoletja....................................................................435
Kako je Sv. Pavel pri Preboldu stopal v socializem.......461
Nekoč je bila Tekstilna tovarna Šempeter....................489
Zgodba treh bork: Mete, Ivanke in Nade.
Spor pri preimenovanju šole v Grižah leta 1969..........503
Hmeljske sušilnice v Spodnji Savinjski dolini..............511
Poplave - stalnica v Spodnji Savinjski dolini...............529
Savinjčan Gregor Cremošnik - raziskovalec
Balkana........................................................................541
Peter Zimmermann: Generalmajor Friderik Sirca: vojaška biografija (Miha Simac) ..................................551
CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
94(497.431)(082)
Iz zgodovine Spodnje Savinjske doline / uredil Miha Preinfalk ; [prevodi povzetkov Manca Gašperšič in Hana Habjan - angleščina, Niko Hudelja - nemščina]. - Ljubljana : Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2017. - (Kronika : časopis za slovensko krajevno zgodovino, ISSN 0023-4923 ; letn. 65, št. 3)
ISBN 978-961-6777-22-3 1. Preinfalk, Miha 292297472
65
2017
3 KRONIKA
Spodnja Savinjska dolina - dežela grofov Celjskih, zelenega zlata in n eukročene Savinje
Revijo Kronika je med njenim »potepanjem« po Sloveniji pot tokrat zanesla v Spodnjo Savinjsko dolino. Območje, ki je bilo predmet raziskovanja, obsega šest občin: Braslovče, Polzela, Prebold, Tabor, Vransko in Žalec. Omenjeni prostor so med drugim zaznamovali bogata zgodovina, hmeljarstvo pa tudi številne poplave, ki jih je »zakrivila« reka Savinja. Neukročena reka je v preteklosti nemalokrat povzročila milijonsko škodo, analiza poplave iz leta 1954 pa velja celo za začetek celovitejšega preučevanja naravnih nesreč na Slovenskem.
Kljub temu je Spodnja Savinjska dolina prijetna za bivanje. Njene prednosti in ugodnosti so poznali in cenili še stari Rimljani. Tu je uspevalo kar nekaj njihovih naselbin, med katerimi je bila najpomembnejša seveda znamenita Celeia, medtem ko je širše območje doline predstavljalo njeno podeželsko zaledje. O rimski prisotnosti na tem območju pričajo številni in bogati arheološki ostanki, in to ne le tisti najbolj poznani iz Šempetra, temveč tudi iz drugih okoliških najdišč. Katera so ta najdišča in kaj vse lahko razberemo iz dvatisočletnih ostankov, je v svojem prispevku predstavila Julijana Visočnik.
Ko govorimo o zgodovini Spodnje Savinjske doline oz. Posavinja na sploh, nedvomno najprej pomislimo na razvpite celjske grofe in njihove gradove. Prav v Spodnji Savinjski dolini, na gradu Žovnek nedaleč od Braslovč, se je začela ena najbolj vznemirljivih poznosrednjeveških zgodb, ki ni zaznamovala le slovenskega prostora, ampak je vplivala na širšo srednjeevropsko zgodovino. Zgodba, ki je že doživela številne literarne odmeve, bi si nekoč zaslužila tudi filmsko upodobitev. Tokrat je iz zgodovine celjske dinastije v ospredje stopil grad Ojstrica, eden prvih gradov, ki so jih Celjski imeli še v času, ko so se imenovali gospodje Žovneški. V zvezi s tem nam Igor Sapač ponuja vpogled v zanimivo podobo in usodo ojstriškega gradu, ki ga zgodovina povezuje predvsem s tragično smrtjo Veronike Deseniške. Grad je sicer propadel že kmalu po koncu srednjega veka in ga je nato zamenjal danes tudi že izginuli dvorec Ojstrica pod grajskim hribom, a stavba kljub temu še vedno zbuja zanimanje in buri domišljijo domačinov in vseh, ki jih zanima zgodovina Celjskih.
Zgodovine Spodnje Savinjske doline pa niso krojili le grofje Celjski, temveč tudi druge plemiške družine. Med njimi so nedvomno med pomembnejše sodili grofje Schrattenbach, ki so kot novoveški gra-ščaki na Ojstrici leta 1635 »zakuhali« enega največjih
kmečkih puntov na Slovenskem. Poleg njih je Boris Golec v svojem prispevku v ospredje postavil Valvasorje, družino, ki je sicer sodila med kranjsko plemstvo, a so v Spodnji Savinjski dolini svoje zatočišče našli tisti njeni člani, ki se niso prilagodili družbenim oz. stanovskim zahtevam. Če je polihistor Janez Vaj-kard Valvasor svoje odpadniške sorodnike izbrisal z rodovnega debla, jim je Boris Golec na njem znova našel mesto.
Od 19. stoletja dalje je Spodnjo Savinjsko dolino zaznamovalo predvsem hmeljarstvo. Eden tistih, ki so bili najbolj zaslužni za uveljavitev te gospodarske panoge, je bil Janez Hausenbichler iz Žalca, ki velja za »očeta savinjskega hmeljarstva«. Hausenbichler, ki je bil kljub nemškemu priimku zaveden Slovenec, je bil tudi eden od organizatorjev žalskega tabora leta 1868. Tudi po njegovi zaslugi se je Žalec od druge polovice 19. stoletja vse bolj uveljavljal kot slovensko središče nasproti bolj nemško usmerjenemu Celju.
S hmeljarstvom se podrobno ukvarja tudi skupni članek Božene Hostnik in Vita Hazlerja, ki osvetljuje problematiko izginjanja stavbne dediščine, povezane s hmeljarstvom.
20. stoletje so zaznamovale velike družbene in politične prelomnice, ki so bile posledice zlasti obeh svetovnih vojn. Tudi Spodnja Savinjska dolina se jim ni ognila. Pestro dogajanje na Celjskem in v Preboldu v tem času je osvetlil Uroš Herman. Družbenopolitično podobo spodnjega Posavinja po drugi svetovni vojni pa sta predstavila tudi Hana Habjan in Damir Žerič: prva skozi spor pri preimenovanju šole v Gri-žah leta 1969 in drugi skozi usodo Tekstilne tovarne Šempeter, ki je sicer delovala le slabih 30 let, a je na svojem vrhuncu predstavljala enega izmed stebrov tekstilne industrije na Celjskem.
Vse to in še več (npr. spominsko gradivo Polze-lanke Olge Repnik, vizitacije goriškega nadškofa At-temsa v 18. stoletju, najstarejša uradovalna besedila v slovenščini, življenje zgodovinarja Gregorja Čre-mošnika iz Ločice pri Polzeli in že omenjeno problematiko poplav v Spodnji Savinjski dolini) ponuja tokratna tematska številka Kronike. To je seveda le izbor tem, ki so jih ob tej priložnosti prispevali raziskovalci. Druge, tokrat prezrte teme bodo počakale na kakšno drugo priložnost - Spodnja Savinjska dolina jih ponuja v izobilju.
Miha Preinfalk odgovorni urednik Kronike
279
2 KRONIKA
65
2017
Lower Savinja Valley - the land of the Counts of Celje, the green gold and the untamed Savinja River
This time around, Kronikas »wanderings« through Slovenia brought us to the Lower Savinja Valley. The area subject to our examination encompasses six municipalities: Braslovce, Polzela, Prebold, Tabor, Vransko, and Zalec. The region is marked by rich history, hop-growing as well as frequent flooding of the Savinja River. In the past, the untamed river used to cause enormous damage, and the analysis of the flood of 1954 marked the beginning of comprehensive investigations into natural disasters in Slovenia.
Nevertheless, the Lower Savinja Valley is an attractive place to live. Its advantages and benefits were already known to the ancient Romans, who established a number of thriving settlements here, with the most important one being, of course, Celeia and the wider area of the valley representing its rural hinterland. Testifying to the Roman presence in the region are numerous and richly adorned archaeological remnants - not only the most famous ones from Sempeter but also those that have been discovered at other nearby excavation sites. What these excavation sites are and what the two millennia old remnants convey is presented in the contribution by Julijana Visocnik.
The first thing that comes to mind when talking about the history of the Lower Savinja Valley or the Savinja Valley in general is the notorious Counts of Celje and their castles. It was in the Lower Savinja Valley or, more accurately, in the Zovnek Castle standing a stone's throw away from Braslovce, where one of the most turbulent late medieval episodes took place and left its mark not only on the Slovenian territory but on the wider Central European history as well. The story has found its way into many literary works and it would certainly deserve a film adaptation. In the current issue of Kronika, the centre stage in the history of the Celje dynasty is taken by the Ojstrica Castle, one of the first castles that the Counts of Celje owned still at a time when they were known by the name the Lords of Zovnek. In his article, Igor Sapac sheds light on the striking appearance and destiny of the Ojstrica Castle, which has historically been mainly associated with the tragic death of Veronica of Desenice. Soon after the end of the Middle Ages, the castle ended up in ruins and was replaced by the likewise long-gone Ojstrica Mansion at the base of the castle hill. Nevertheless, the castle building still continues to rouse curiosity and imagination among the local inhabitants as well as anyone with a vested interest in the history of the Counts of Celje.
The history of the Lower Savinja Valley, however, was also made by other noble families. The most important among them were undoubtedly the Counts Schrattenbach, the early modern castellans of Ojstrica, who in 1635 "sparked" one of the biggest peasant uprisings in the territory of present-day Slovenia. Beside
them, Boris Golec also centres his contribution on the Valvasors, a family that was part of Carniolan nobility, but whose members, especially those unfit to meet the requirements of their social status, found their sanctuary in the Lower Savinja Valley. Therefore, after polymath Johann Weikhard Valvasor removed his disgraceful relatives from the family tree, Boris Golec has put them back in their rightful place.
Since the nineteenth century, the Lower Savinja Valley has above all been marked by hop-growing. One of the most deserving persons for establishing this industry in the region was Janez Hausenbichler from Zalec, who is considered the "father of hop-growing in the Savinja Valley". Hausenbichler, a nationally conscious Slovene, was among the organisers of the mass meeting in Zalec, which took place in 1868. And finally, it was also to his merit that from the second half of the nineteenth century onwards, Zalec became increasingly recognised as the Slovenian centre vis-à-vis the more German-leaning Celje.
Hop-growing is also at the focus of the article co-authored by Božena Hostnik and Vito Hazler, which highlights the problem of the disappearing architectural heritage associated with hop-growing.
The twentieth century saw significant social changes and political watersheds, which were primarily the consequence of both world wars and the effects of which were also felt in the Lower Savinja Valley. Uroš Herman shed the light on the turbulent developments in the Celje area and Prebold during that period. Another description of the socio-political situation of the Lower Savinja Valley after the Second World War was provided by Hana Habjan and Damir Zerič: the former through a dispute over renaming the school in the settlement of Griže in 1969 and the latter through the fate of the textile factory Tekstilna tovarna Šempeter, which operated for less than thirty years, but at the peak of its success represented one of the pillars of the textile industry in the Celje area.
These and many other topics (e.g. the memorial materials of Olga Repnik from Polzela, the visitations of Gorizian Archbishop Attems in the eighteenth century, the oldest official texts in the Slovenian language, the life of historian Gregor Čremošnik from Ločica pri Polzeli, and the above mentioned problem of floods in the Lower Savinja Valley) are featured in the current thematic issue of Kronika. This, of course, is only a selection of themes that the researchers have contributed on this particular occasion. Themes that have been left out from this issue will have to wait for some other occasion - the Lower Savinja Valley surely has them in abundance.
Miha Preinfalk, Managing Editor of Kronika
280
65
2017
2 KRONIKA
1.02 Pregledni znanstveni članek	UDK 930.2:003.071(497.431)
Prejeto: 29. 5. 2017
Julijana Visočnik
doc. dr., višja arhivistka, Nadškofijski arhiv Ljubljana, Krekov trg 1, SI—1000 Ljubljana E-pošta: julijana.visocnik@rkc.si
Antični prebivalci Spodnje Savinjske doline ali kdo se skriva za imeni na epigrafskih spomenikih
IZVLEČEK
Avtorica v grobem predstavi epigrafske spomenike Spodnje Savinjske doline, ki so ostali v dokaz rimske kulture in pismenstva na naših tleh. Sami nosilci spomenikov na tem mestu stopijo v ozadje, pozornost je usmerjena predvsem na tisto, kar je na njih zapisano. Besedila na spomenikih nam namreč omogočijo globlji uvid v takratne prebivalce in njihovo razslojenost; s pomočjo njihovih imen spoznavamo, kdo so bili, od kod so prišli, s čim so se ukvarjali, kakšna je bila njihova starost ob smrti in še veliko več.
KLJUČNE BESEDE
epigrafika, onomastika, nagrobniki, božanstva, antika, Spodnja Savinjska dolina.
ABSTRACT
INHABITANTS FROM THE ROMAN PERIOD OF THE LOWER SAVINJA VALLEY OR WHO IS HIDDEN BEHIND THE NAMES ON EPIGRAPHIC MONUMENTS
The authoress presents an outline of epigraphic monuments in the Lower Savinja Valley, which still testify to the presence ofRoman culture and early literature on Slovenian soil. The contribution addresses not so much the people to whom these monuments were dedicated as the inscriptions on them. The texts on monuments provide us with a greater insight into the then population and its stratification; their names reveal who they were, where they came from, what they did for a living, how old were they when they died, and much more.
KEY WORDS
epigraphy, onomastics, tombstones, deities, Antiquity, Lower Savinja Valley
281
3 KRONIKA_65
JULIJANA VISOČNIK: ANTIČNI PREBIVALCI SPODNJE SAVINJSKE DOLINE ALI KDO SE SKRIVA ZA IMENI NA EPIGRAFSKIH ..., 281-292	2017
Uvod
Preučevanja antičnega prebivalstva na določenih tleh se je mogoče lotiti na različne načine. Ker gre (vsaj na Slovenskem) v glavnem še za čas, ko se ne moremo zanašati na pisne vire, se običajno zatečemo k arheologiji, ki nam z izkopavanji in analizo najdb ponudi možne odgovore na vprašanje, kako so ljudje takrat živeli. Na ta način se je mogoče seznaniti s tem, kako so gradili, kakšna bivališča so uporabljali za svoje domove, kakšna je bila javna infrastruktura, kako so se oblačili, kaj so jedli, kakšni so bili predmeti za vsakdanjo rabo, kje so bile naselbine in kam so pokopavali svoje umrle. Pridatki v grobovih pogosto tudi omogočajo, da se fokus iz makro spremeni v mikro, in pokažejo še dragocene detajle, kot npr. nakit, steklene posodice, morda kovance ali kake druge (majhne) predmete, ki lahko razkrijejo pokojnikov poklic. Osnovno informacijo o najdiščih in posameznih najdbah v Spodnji Savinjski dolini iz rimske dobe lahko pridobimo v Arheoloških najdiščih Slovenije (ANSl, 1975) oziroma iz Arheološkega katastra Slovenije (Arkas).1
A na tem mestu se ne bomo ukvarjali z arheologijo, temveč bomo s pomočjo edinih pisnih virov, ki jih imamo iz tega časa, poskusili kar največ povedati o prebivalstvu, ki je v času (predvsem) od 1. do 3. stoletja poseljevalo ta prostor. Morda ne toliko o prebivalstvu na splošno, temveč bolj o posameznikih. Ohranjeni epigrafski spomeniki namreč omogočajo bolj ali manj poglobljen ekskurz v življenje posameznika, ki je na določenem spomeniku dokumentiran. Njihov pomen, pa čeprav gre dejansko za edine pisne vire iz tega časa z našega prostora,2 je še vedno pogosto postavljen na stranski tir. Spodnja Savinjska dolina, ki je v rimskih časih upravno sodila k Celeji (municipium Claudium Celeia) in je bila podeželsko zaledje rimskega avtonomnega mesta Celeja, ponudi kar nekaj materiala, pri čemer izstopa pomen Šempetra in tamkajšnjih spomenikov. Edikule iz Šempetra in drugi tamkajšnji nagrobniki so bili v preteklosti že velikokrat analizirani z različnih vidikov,3 tako da se bomo na tem mestu posvetili samo družinam in posameznikom, za katere so bili postavljeni. S pomočjo imen, njihovega izvora, imenskih formul in razširjenosti po rimskem imperiju bo mogoče več
Spodnja Savinjska dolina: najdišča epigrafskih spomenikov (priprava zemljevida Mateja Belak).
1 http://arkas.zrc-sazu.si/index.php?kaj=search.najdisce. Prim.
še Kolšek, Savinjska dolina, str. 118—131; Kolšek, Nova
arheološka odkritja, str. 83—88.
Izjema je Viktorin Ptujski, ki pa ga ne moremo uporabiti kot
zgodovinski vir, saj gre za enega prvih eksegetov. Prim. Klemenc, Kolšek, Petru, Antične grobnice v Šempetru; Kolšek, Vzhodni del antične nekropole v Šempetru; Kastelic, Šempeter v Savinjski dolini, in drugi.
2
3
282
65_3 KRONIKA
2017	JULIJANA VISOČNIK: ANTIČNI PREBIVALCI SPODNJE SAVINJSKE DOLINE ALI KDO SE SKRIVA ZA IMENI NA EPIGRAFSKIH ..., 281-292
povedati o posameznikih, ki so omenjeni na napisih (predvsem torej na nagrobnikih v obliki nagrobnih plošč, žar, stel in celo zidanih grobov oziroma edikul v Šempetru; tem pa je mogoče dodati še kak oltar).
Tako na oltarjih kot še toliko bolj na nagrobnih spomenikih so glavnina besedila imena, torej imena posvetiteljev (na votivnih spomenikih) ali pokojnikov oziroma tistih, ki so poskrbeli za postavitev (družinskega) nagrobnika, zato je več kot na mestu, da si ta imena natančneje ogledamo. Še pred tem pa se zdi nujno, da nekaj besed namenimo onomastiki, vedi, ki se ukvarja prav z imeni, poimenovanjem, prenašanjem imen, pravzaprav z vsem, kar se za imeni oziroma določeno imensko formulo skriva. Rimska ono-mastika (kakor tudi vse ostale) ima svoje zakonitosti, ki se ob srečanju s staroselskimi kulturami v provin-cialnem okolju nekoliko modificirajo in prilagodijo.
Onomastika
O prebivalcih določenega prostora lahko veliko povedo tudi napisi, najdeni na tem območju. Večinoma gre za nagrobnike, drugo največjo skupino napisov (s katerimi se ukvarja epigrafika) pa tvorijo oltarji z votivnimi napisi. Ker največji delež besedišča latinskih napisov v rimskem imperiju predstavljajo imena, so s tem postala nujni vidik epigrafskih študij. Z imeni se ukvarja onomastika, ki odkriva vedno nove možnosti raziskav;4 onomastika se je začela razvijati sočasno z epigrafiko. Na osnovi imen je mogoče o nekem napisu in predvsem o osebi, ki je tam omenjena, izvedeti veliko več, kot se morda kaže na prvi pogled. V rimskem imperiju so imena povezana s stopnjo romanizacije, do določene mere jih pogojuje provincialno okolje, sestavljena pa so iz treh, dveh ali enega dela (oziroma imena). Domače prebivalstvo je kmalu prevzelo rimsko navado postavljanja kamnitih spomenikov z napisi (t. i. epigraphic habit), s tem pa so se na njih znašla tudi imena, ki niso bila latinskega izvora, saj je prevzemanje jezika (latiniziranje) na določenem območju potekalo počasneje kot prevzemanje navad, ki so bile med prišleki priljubljene in so se z njimi na tem območju ustalile. V velikem delu rimske države se tako srečamo z imeni keltskega izvora, pogosta so še ilirska imena, sledijo etruščan-ska, grška, venetska in druga.5 Za provincialno okolje velja pravilo, da je v prvem obdobju priključitve na napisih na eni strani mogoče najti več avtohtonih imen, na drugi pa je razmeroma velik delež prebivalstva z latinskimi tria nomina, kar je mogoče pojasniti
z italskimi priseljenci, ki so navado sploh prinesli na novoosvojena območja. Z napredovanjem romaniza-cije se povečuje delež latinskih imen, kar lahko razložimo s podeljevanjem rimskega državljanstva ter širjenjem latinskih imen med avtohtonim prebivalstvom. Pri tem pa je treba bolj pritrditi Alfoldyju, ki trdi, da so bili rimski državljani novih noriških mest večinoma romanizirani domačini. Temu stališču nasprotuje pred kratkim predstavljena teorija, po kateri naj bi bilo noriško prebivalstvo od samega začetka sestavljeno predvsem iz italskih prišlekov (rimski državljani).6
S povečevanjem števila polnopravnih rimskih državljanov na določenem območju se na tem prostoru povečuje delež latinskih imen. Ti prebivalci so se namreč od ostalih ločili po tem, da je bilo njihovo ime sestavljeno iz treh delov (tria nomina); od teh sta bila prva dva gotovo latinskega izvora, saj so dobili prvo ime (praenomen) in družinsko ime (nomen gentile) od cesarja, ki jim je državljanstvo podelil. Tretji del imena (cognomen) praviloma ni bil latinski; uveljavljena praksa je namreč bila, da so novopečeni rimski državljani kot tretji del imena obdržali svoje staro ime avtohtonega porekla. Avtohtono prebivalstvo, ki je rimsko državljanstvo prejelo po drugih kriterijih, pa je mogoče prepoznati tudi po gentiliciju, ki so ga tvorili iz domačega osebnega imena s pripono -ius. Na ta način so nastala imena s t. i. psevdogentiliciji, ki so posebna oblika patronimika. Razširjeni so predvsem na področju keltsko-germanske onomastike v latinskem jeziku. Ime, ki je izpeljano iz očetovega imena, je postavljeno na mesto rimskega gentilicija.7
Delež latinskih imen se je na določenem območju povečeval še s kolonizacijo in priseljevanjem. Na novoosvojena območja so se priseljevali trgovci, uradniki in vojaki (tudi veterani) iz italskih mest. Na našem območju imamo opravka predvsem s priseljenci iz severne Italije, iz Trsta (Tergeste) in današnjega Ogleja (Aquileia), pa tudi drugih italskih mest. Vse to je imelo za posledico postopno romaniziranje (in latiniziranje) domačega prebivalstva, kar se je morda kazalo tudi v tem, da so nekateri svojim otrokom dajali latinska imena in ne več domačih, saj so bili prepričani, da se bodo tako lažje vključili v rimsko družbo.
Ime na napisu lahko torej nakaže izvor prebivalca, obenem pa razmeroma natančno opredeli njegov družbeno-pravni status. Redki so primeri, ko je ta omenjen izrecno, večinoma ga lahko razberemo iz
Šašel, Probleme, str. 352—368; avtor natančno opredeli in definira probleme ter možnosti, s katerimi se srečuje onomastična stroka. Prispevek kljub zobu časa velja za temeljno vodilo onomastičnih raziskav. Kakoschke, Ortsfremde, pa se posveti ugotavljanju tujcev na določenem prostoru s pomočjo imena in njegovih sestavnih delov. Untermann, Vorrömische Namen, str. 25—29, predstavi domača imena med Alpami in Donavo.
6	Prim. Alfoldy, Noricum, str. 81—87; Scherrer, Vom Regnum Noricum, str. 59—63, predstavi razmeroma radikalen pogled na potek romanizacije, ki naj ne bi bil več toliko odvisen od sodelovanja z domačini (predvsem elite), temveč predvsem in samo od priseljencev. Takšen model se zdi manj verjeten. Resnici se gotovo najbolj približamo z upoštevanjem obeh dejavnikov: podeljevanje državljanstva avtohtonemu prebivalstvu na eni strani ter vpliv priseljencev na drugi.
7	Prim. Mainardis, Levoluzione, str. 94.
4
5
283
3 KRONIKA_65
JULIJANA VISOČNIK: ANTIČNI PREBIVALCI SPODNJE SAVINJSKE DOLINE ALI KDO SE SKRIVA ZA IMENI NA EPIGRAFSKIH ..., 281-292	2017
zgradbe imena. Za osebe z imenom tipa tria nomina lahko načeloma predvidevamo status polnopravnega rimskega državljana. Obstajajo izjeme, npr. v primeru grškega osebnega imena obstaja večja verjetnost, da gre za osvobojenca ali njegovega potomca (libertus). Peregrini, navadni prebivalci provinc brez državljanstva, običajno nosijo ime, ki mu sledi očetovo ime v genetivu. V takih primerih govorimo o t. i. peregrini filiaciji, ki je morala biti razširjena v velikem delu Evrope. S filiacijo se srečamo tudi pri tria nomina, t. i. patronimik (očetovo ime v genetivu) velja za nepogrešljivi del imen tistih prebivalcev rimskega imperija, za katere smo lahko gotovi, da so bili rimski državljani (sploh če je navedeno tudi volilno okrožje).
Iz imena je nekoliko težje sklepati na osvobojen-ce, saj jih je mogoče pomešati z običajnimi peregrini.8 Tudi njihovo ime je namreč velikokrat podano samo z dodatkom drugega imena v genetivu. Primeri, ko temu sledi še črka L za libertus, se pojavljajo redkeje. Če pa omenjene besede na napisu ni, kako lahko z gotovostjo trdimo, da gre v danem primeru dejansko za osvobojenca? Razmeroma zanesljiv namig se lahko skriva v večdelnem imenu, ki je uporabljeno kot neke vrste filiacija. Za takšnega prebivalca (npr. polnopravnega rimskega državljana) obstaja večja verjetnost, da je sužnje imel in jih tudi osvobajal (ma-numissio). Pozabiti pa ne smemo niti na podatke, ki jih ponuja kontekst (druga imena na istem napisu ali informacije z drugih napisov v okolici).
Nekoliko lažje je sklepati na sužnje, saj so njihova imena pogosto grškega izvora, kar pa ne kaže na njihovo geografsko poreklo. Podobno kot pri ravnokar omenjenih osvobojencih se lahko tudi na tem mestu znajdemo v dilemi, če beseda servus ni izpisana v celoti ali v kateri izmed možnih okrajšav (S, SER).Težko je namreč z gotovostjo trditi, ali gre dejansko za sužnja ali pa imamo morda opravka z osvobojencem ali celo s peregrinom, čigar ime je sestavljeno iz dveh delov, od katerih je drugi del očetovo ime v geneti-vu. Obstajajo namreč tudi primeri, kjer očetovemu imenu ne sledi še besedafilius (ali okrajšava zanjo: F, FI, FIL), kar je bila običajna praksa. Tako za sužnje kot tudi za osvobojence je obstajal izbor imen (npr. Hilarus, Felix, grška imena), ki so bila zanje značilna (pri sužnjih gre za imena s pejorativnim pomenom; pri osvobojencih za imena, ki poudarjajo novoprido-bljeni svobodni status: Ingenuus)?
Tudi na napisih antične Celeje predstavljajo imena ogromen delež besedišča. Oseb s tria nomina - torej načeloma polnopravnih rimskih državljanov - je najmanj, obstajajo pa tudi primeri, ko imajo dvodelno ime: družinsko ime (nomen gentile)10 in osebno ime (cognomen). Ta imena moramo obravnavati vzporedno s tria nomina, saj gre tudi v večini teh primerov za polnopravne rimske državljane. Raba prvega imena (praenomen) je začela sčasoma upadati, v 3. stoletju pa so ga začeli povsem opuščati.11 Sledijo osebe, katerih ime je zapisano z njihovim osebnim imenom in imenom v genetivu. Za imeni tega tipa se lahko skrivajo peregrini, sploh če imenoma sledi beseda fi-li-us/-a (takšnega prebivalstva je bilo na provincial-nih tleh gotovo največ).
Izpričani so še primeri, ko je ime le eno; lahko so avtohtona, latinska ali grška. Veliko jih datiramo v čas od 3. stoletja naprej, ko je imenski sistem postajal vedno bolj ohlapen, tako da je bilo vedno bolj običajno imeti eno ime.12 Prebivalci z enim imenom so lahko imeli suženjski status (sploh če je bilo ime grškega izvora); lahko so bili navadni (peregrini) prebivalci, v poznejšem obdobju pa celo pomembnejši posamezniki. Tudi imena na krščanskih napisih so enodelna in morda nekoliko posebna; kristjani so se v prvih stoletjih našega štetja od ostalega prebivalstva namreč ločili tudi po imenih. Krščanske napise je tako do določene mere mogoče prepoznati tudi na ta način.13
8	Prim. Dardaine, Les affranchise des cites, str. 213-228, ki želi s pomočjo imen mestnih osvobojencev ugotoviti nomenklaturo za cives Latini. Ugotovi, da obstajajo razlike v strukturi poimenovanja med osvobojenci mest z rimskim pravom in tistih z latinskim, npr. (noriški) municipiji. V »rimskih« so praviloma poimenovani s tria nomina, v »latinskih« pa je nomenklatura zelo različna: gentilicij, samostojno ime; tria nomina so zelo redka. Primeri iz Celeje to potrjujejo (prim. str. 227, saj so tako tria nomina kakor tudi samostojna imena).
9	Rimski sistem poimenovanja je pojasnjen na številnih mestih, med drugim tudi v vseh epigrafskih priročnikih, saj se brez osnovnega vedenja o rimski nomenklaturi napisov sploh ni
mogoče lotiti. Izčrpno in kronološko je rimsko onomastično prakso prikazal Salway v prispevku z naslovom What's in a Name? A Survey ofRoman Onomastic Practice from c. 700 B.C. to A.D. 700. Še vedno so merodajni članki v zborniku L onomastique latine iz leta 1977; pri tem ima posebno mesto Alföldyjev članek (Alföldy, Die Personennamen, str.
249—264), saj obravnava osebna imena v rimski provinci Norik Prim. še Mainardis, Norma onomastica, str. 559—562, kjer avtorica predstavi določene vidike razvoja onomastičnih norm na primerih iz Akvileje. Za splošen pregled rimskega imenskega sistema prim. še Salomies, Names and identities, str. 77-87.
10	Solin, Die innere Chronologie, str. 138; gentilicije so uporabljali tudi samostojno, saj so prevzeli funkcijo osebnega imena (cognomen).
11	Prvotno vlogo prvega imena (praenomen) kot imena, ki je določalo posameznika, je konec 1. st. pr. Kr. prevzelo t. i. osebno ime (cognomen). Družine, pri katerih se je to zgodilo, so začele prva imena opuščati. V začetnem obdobju se je to kazalo tako, da je prvo ime ostalo le še neke vrste fosilna tvorba: očetovega prvega imena ni več podedoval samo prvorojeni sin, temveč vsi. Obstajalo je namreč osebno ime, s katerim jih je bilo mogoče ločevati. Od sredine 2. stoletja naprej pa so bila prva imena v vedno večji krizi; opuščanje je bilo vedno bolj dosledno; okoli leta 300 so postala redkost celo med se-natorsko aristokracijo. Prim. Salway, What's in a Name, str. 130-131. Natančno analizo prvih imen najdemo v Salomies, Die römischen Vornamen.
12	Kajanto, The Emergence, str. 421-430.
13	Bratož, Krščanstvo v antiki, str. 11-27 (kratek oris krščanstva
v antiki na našem prostoru); Bratož, Kratek oris, str. 205-221.
284
3 KRONIKA	65
JULIJANA VISOČNIK: ANTIČNI PREBIVALCI SPODNJE SAVINJSKE DOLINE ALI KDO SE SKRIVA ZA IMENI NA EPIGRAFSKIH ..., 281-292	2017
Primeri14
Galicija
------I [—] Celeian(orum) l(iberto) | [---]an(norum)
LX et | [—]llae uxori | [paren]tibus et | [—]lo fil(io) an(norum) XXVT15
Prevod: ... osvobojencu Celejanov ... staremu 60 let, in ženi ..., staršem in ... sinu, staremu 25 let. Komentar: Pred nami je približno polovica nagrobnega spomenika, posvečenega osvobojencu mesta Cele-ja (gre torej za nekdanjega mestnega sužnja) in njegovi družini (prim. besede: uxor - žena, filius - sin). Omenjeni osvobojenec, čigar ime ni ohranjeno (kakor tudi nobeno drugo), je doživel kar lepo starost.16
Galicija
C(aius) Rufius C(ai) l(ibertus) | Symphonus | et | Rufia Primula e^t |------17
Prevod: Gaj Rufij Simfon, Gajev osvobojenec, in Ru-fija Primula in ...
Komentar: Ime Symphonus je grškega izvora, ki ga lahko pričakujemo pri osvobojencih, kar je Gaj Rufij dejansko bil. V OPEL-u je mogoče najti napačen zapis tega imena, prim. OPEL IV, 103: Symphorus. Rufiji so bili v Noriku ena premožnejših družin, pa ne samo v Celeji, temveč po vsej provinci.18
Gomilsko
Ulpia Firmin(a) an(n)orum triginta. | M(arcus) Ulpius | Firminus et | Connonia Statuta | v(ivi) fecerunt | sibi et Ulpio Primiano ^(ilio) an(norum) XIII.19 Prevod: Ulpija Firmina, stara trideset. Mark Ulpij Firmin in Connonija Statuta sta za življenja postavila (spomenik) sebi in sinu Ulpiju Primijanu, staremu 13 let.
Komentar: Cesarski gentilicij Ulpius povezujemo s cesarjem Trajanom, kar je pri tem napisu tudi osnovni kriterij za datiranje (približno od 2. stoletja naprej). Ostali deli imen so pogosta in običajna latinska imena. Posebno je ime Connonia, ki je kot družinsko ime v ženski obliki dokumentirano samo na tem mestu (prim. OPEL II, 72). Kot osebno ime, torej cognomen, ga v moški obliki najdemo še v Galiji (CIL XIII 2902: Gallia Lugdunensis).20
14	Napisi so navedeni po abecednem vrstnem redu krajev, kjer so bili najdeni; z izjemo Šempetra, ki s številčnostjo in izjemnostjo najdb izstopa ter predstavlja enoto zase (postavljen je na začelje).
15	CIL III 5282 = ILLPRON 1730, cf. HD067034 = EDCS-14500593.
16	Wedenig, Administration, str. 131.
17	CIL III 5281 = ILLPRON 1729, HD067035 = lupa 4084 = EDCS-14500592.
18	OPEL IV, 34; Lochner von Hüttenbach, Personennamen, str. 135; Zaj^c, Einige vermögende Familien, str. 81—84.
19	CIL III 5114 = ILLPRON 1858, HD066843 = lupa 4138 = EDCS-14500419.
20	Več o vplivu avtohtonih (keltskih) imen na com-, con-, co-, cou- itd. najdemo v Evans, Gaulish Personal Names, 1967, 183-186.
Letuš
Albanus | Hespani ser(vus) | v(ivus) f(ecit) sibi et | Surae uxor(i) I an(norum) XXXV.21
Prevod: Alban, Hespanov suženj, je za življenja postavil zase in za ženo Suro, staro 35 let. Komentar: Iz Letuša poznamo napis, ki omenja tri osebe: sužnja Albana (Albanus), ki je bil poročen s Suro (Sura), in njegovega lastnika Hespana (He-spanus). Osebno ime Albanus je pogosto v Italiji in v provincah s keltskim prebivalstvom. Sama po sebi se ponuja razlaga, da je izpeljano iz imena za mesto Alba.22 Ime Hespanus lahko verjetno enačimo z imenom Hispanus, ki prav tako sodi med t. i. geografska imena, saj je povezano s Hispanijo.23 Ime Su-rus OPEL IV, 102, 104 = Syrus.24 Izvor imena Surus (Syrus in temu sorodnih imen) še ni docela pojasnjen, saj je mogoče predvidevati keltske, ilirske, traške, grške, germanske ali celo semitske sledi.25 Nezanemar-ljivo pa je, da je ime v Noriku in Panoniji razmeroma dobro zastopano, kar kaže na domače korenine.
Petrovče
------| [---] f(ili-) Cl(audia) Cel(eia) | [---]o IIvir(-)
i(ure) d(icundo) [—] | [—] M(arci) f(ilio) Mate[r]no | [—] Tros(i-) Paul(—) et_\ [— Cl]aud(iae) [E]unae [---?] | [---] NO [---] | [---] LET [---] | [---] IAE
L-H------?26
Prevod: ... sinovi (?) Klavdija Celeja ... za ... enega od obeh županov ... za Markovega sina Materna ... Trosija Pavla in Klavdijo Euno ... Komentar: Na napisu je dokumentiran pripadnik družine Trosijev - Trosius je gentilno ime, razširjeno v Italiji, od koder izhaja.27 Poleg tega je mogoče ugotoviti, da je bil nagrobnik z napisom pripravljen
21	CIL III 5112 = ILLPRON 1809, HD066952 = lupa 4080 = EDCS-14500417.
22	OPEL I, 38; prim. Lochner von Hüttenbach, Personennamen, str. 14, kjer opozori na možnost, da je ime keltskega izvora; Kajanto, Cognomina, str. 181; prim. še Meid, Keltische Personennamen, str. 251, ki opozori na možnost, da bi ime lahko imelo korenine v enem najstarejših imen za Britanijo in bi tako zaznamovalo osebo, ki prihaja iz Britanije. Naniza pa še druge možnosti, v številu katerih najdemo vzrok, da avtor ime uvrsti med tista, katerih jezikovna pripadnost je problematična.
23	Kajanto, Cognomina, str. 199.
24	Meid, Keltische Personennamen, str. 289, nakaže dva možna izvora tega imena; na eni strani je lahko etnični indikator (Siri-jec), kar je razmeroma verjetna možnost v Panoniji, saj so bile tam zastopane sirske enote rimske vojske. Drugi vir je lahko istozvočna besedna tvorba v evropskih jezikih, ki morda izhaja še iz skupnega prajezika, ohranila pa se je tudi v keltskem, a brez jasne etimologije. Prim. še Mainardis, Tracce di onomastica Celtica, str. 55, kjer avtorica poudari, da idionimi ali osebna imena (cognomina), npr. grško-orientalska, niso dokaz etnično geografskega izvora določene osebe. Kot primer vzame ime Sur-us/a, ki je izpričano na območjih s keltskim prebivalstvom, v venetskem jeziku ter v latinski onomastiki.
25	Lochner von Hüttenbach, Personennamen, str. 157-158.
26	CIL III 5116 (+ p. 2285) = CIL III 13525 = ILLPRON 1850, HD017173 = lupa 4908 = EDCS-14500421.
27	OPEL IV, 131; Zaj^c, Einige vermögende Familien, str. 86 (iz severne Italije).
285
3 KRONIKA_65
JULIJANA VISOČNIK: ANTIČNI PREBIVALCI SPODNJE SAVINJSKE DOLINE ALI KDO SE SKRIVA ZA IMENI NA EPIGRAFSKIH ..., 281-292	2017
za duumvira oziroma župana, torej za nekoga, ki je opravljal najvišjo fUnkcijo v koloniji oziroma muni-cipiju, ki sta jo (kot pove že ime) hkrati opravljala dva moža. Oblast (iurisdictio) sta izvajala nasproti nižjim plastem družbe. Duumviri so sklicevali svet stotih (ordo decurionum) in zborovanja ljudstva, vodili volitve drugih uradnikov in funkcionarjev ter zastopali mesto pri cesarju in drugih mestih.28 V Noriku so duumviri najpogosteje omenjeni municipalni uradniki; na napisih, kjer so izpričani, so z njimi pogosto zapisani še žena in potomci.29
Prebold
Gaude terra solo et longum laetare per aev[um], Accipepacificum corpus et flore co[rona] V[ati]s innocui, sup (!) quopastore b<e>a[to] Didicimus domini legempia voce ca[nente]. 5 En age, si meritus nobis h(a)ec munera de[dit], Ne aliud sancti quam balsama corpus in[undent]. Tu autem de domino precibus orare mem[ento], In tua ne veniat grege leo fervidus i[ntro]. E p i s c o p [i.]30
Prevod (po Špelič, Zgodnjekrščanska latinska poezija, str. 102-103):
Zemlja, veseli prsti se in v dolge raduj se vekove. Sprejmi in s pisanim cvetjem ovenčaj pomirjeno truplo
pevca brez graje. Ko on kot pastir nas blago je vodil, božjih postav smo učili se, svete prepeval je pesmi. Glej, torej zdaj, če on nam zaslužil je vse te darove, drugega nič, le balzam telo naj svetnika polepša. Ti pa se spomni, da prosil v molitvi boš vselej Gospoda,
v tvojo da čredo ne vrine se lev, podivjani sovražnik. ŠKOFA Gavdencija.
Komentar: Napis, posvečen škofu Gavdenciju, sicer res nekoliko štrli iz konteksta, saj je precej mlajši od ostalih. Poleg tega je vezan na s krščanstvom prepredeno družbo, ki pa je bila še kako zaznamovana s klasično antično kulturo. Prav zaradi tega ga kljub odstopanju na tem mestu vendarle navajamo, saj gre za pričevanje časa, ki nas opozori na še vedno živo antično omikanost (uporaba heksametra), na že vzpostavljeno cerkveno upravo in na cerkvene dostojanstvenike, ki so bili v pozni antiki gotovo razmeroma pomemben del družbe. Obravnavani napis je za naš prostor poseben, saj ga lahko postavimo v 6. stoletje, torej v čas, ko epigrafske kulture pri nas skoraj ni več; poleg tega je napisan v heksametrih, ki so povrh vsega še okronani z akrostihom moža (škofa), Gavdencija, ki je cerkveno službo najverjet-
neje opravljal prav v bližnji Celeji.31 Rimska kultura, latinski jezik in omikanost so očitno živeli naprej v pozno antiko, kar ta napis vsaj delno dokazuje. Obstaja majhna možnost, da je bilo škofU ime Gaudens in ne Gaudentius; v akrostihu bi tako stal dativ (ne genetiv), zadnjo vrstico pa bi morali dopolniti z episcopo in ne episcopi. Časovni okvir pa je bolj naklonjen imenu s pripono -ius. Za datacijo se 6. stoletje zdi najverjetnejše, saj iz napisa ni mogoče slutiti nemirnih dogodkov.
Žalec
------| [—] ORFATVS \ [—Q?]uartia | [---] | [---]
| [—]N(?)[-] \------32
Prevod: ORFATUS (?) ... Kvartija ... Komentar. Glede besede ORFATUS ni mogoče priti do gotovih zaključkov, saj se to ime (če sploh gre za ime) do danes ni pojavilo še nikjer drugje. Drugo besedo se je do sedaj običajno bralo kot Vartia, zdi pa se, da gre za del imena Quartia. Ime Quart-ius/-ia se je uporabljalo tako kot gentilno ime (gentilicium) kakor tudi kot osebno ime (cognomen); prim. OPEL IV, 16.
Spodnje Gorče (Žovnek)
Maximus | Antonior(um) lib(ertus) et | Vercilla v(ivi) f(ecerunt) sibi et | Nundinae fil(iae) an(norum) V, | et Urso filio an(norum) XXX.33
Prevod: Maksim, osvobojenec Antonijev, in Vercilla sta za življenja postavila sebi in hčerki Nundini, stari 5 let, ter sinu Ursu, staremu 30 let. Komentar. Ime Maksim sodi med najpogostejša imena v Noriku, pa tudi širše v rimskem imperiju.34 Najverjetneje ga lahko uvrstimo med t. i. Decknamen.35 Ime Vercilla, ki je izpričano samo v Noriku in Nar-bonenski Galiji,36 je keltskega porekla, saj se začenja s tipično keltskim elementom Ver- ,37 (»na, preko«). S koledarjem lahko povežemo ime Nundina, saj so bile nundinae dan, na katerega so vsak deveti dan trgovali.38 Ime Ursus je pogosto v zahodnem delu rimskega cesarstva, še posebej v Noriku in Panoniji.39 Spada med latinska osebna imena, ki so sicer v osnovi stvar-
28	Prim. RE V2, 1905, 1804-1838.
29	Prim. Wedenig, Administration, str. 18-19; prim. še Langhammer, Die rechtliche, str. 62-149, ki funkcijo, naloge izvrševalcev in sploh vse povezano z njimi natančno in izčrpno predstavi.
30	AIJ16, HD067360 = lupa 6187 = EDCS-11300909.
38
Prim. Bratož, Kratek oris, str. 208—210; Bratož, Ciglenečki,
Antichita altoadriatiche, str. 517—518.
AIJ 18, HD067361= EDCS-11300910.
CIL III 5113 = ILJug 378 = RISt 346 = ILLPRON 1989,
HD066580 = lupa 1652 = EDCS-14500418.
OPEL III, 70-72.
Imena, ki so tako v izvirniku kot v latinščini zvenela enako, a niso imela istega pomena (Weisgerber, Rhenania Germano — Celtica, str. 360). OPEL IV, 157.
Evans, Gaulish Personal Names, str. 279-280; prim. še Meid, Keltische Personennamen, str. 178-179, kjer predstavi keltsko predpono *uer- in njen pomen; v nadaljevanju pa še ime Ver-cella (in sorodna Vercello, Vercill-us/a, Vercellius), kjer zadnji del imena vsebuje indg. *kel- (kvišku štrleti), ki se ohrani tudi v keltskih imenih. Pomen celotnega imena bi se tako glasil tisti, ki povsod štrli kvišku, preneseno: ki je v vsem odličen. Kajanto, Cognomina, str. 221, uvršča ime med tista, ki so povezana s koledarjem. OPEL IV, 187-188.
31
39
286
3 KRONIKA	65
JULIJANA VISOČNIK: ANTIČNI PREBIVALCI SPODNJE SAVINJSKE DOLINE ALI KDO SE SKRIVA ZA IMENI NA EPIGRAFSKIH ..., 281-292	2017
na imena za živali,40 a je njihova raba prešla na osebna imena.
Šempeter
Posebno obravnavo si zasluži Šempeter v Savinjski dolini, saj izstopa po številu in izjemnosti spomenikov. Mimo kraja je potekala že prazgodovinska »jan-tarna pot«, katere traso so uporabili tudi Rimljani za svojo cesto, ki je Italijo povezala s provincami. Leta 1952 je prišlo do edinstvenega odkritja, ko so pri zemeljskih delih v sadovnjaku južno od ceste sredi naselja odkrili razne marmorne bloke in reliefe. Izkopavanja, ki so trajala do leta 1956, so pokazala, da gre za večje rimsko grobišče, kjer je stalo več velikih marmornih grobnic (edikul), ki še vedno veljajo za ene lepših v tem delu rimskega imperija. Poleg štirih (Vindonijeva, Enijeva, Spektacijeva in Priscijanova), ki so danes razstavljene v arheološkem parku, so iz preostalih marmornih blokov rekonstruirali še eno, kjer pa napis ni izpričan.41 Napise je mogoče najti tudi na številnih preprostejših nagrobnikih v obliki stele, plošč ali pepelnic, ki jih danes hranijo bodisi v samem arheološkem parku ali v Pokrajinskem muzeju Celje. Monumentalne edikule v Šempetru še vedno vzbujajo zanimanje strokovnjakov, tako arheologov in epigrafikov kot tudi umetnostnih zgodovinarjev,42 ki pa so v obravnavo pogosto pritegnili tudi preproste nagrobnike s tega območja. Poleg teh na ožjem območju Šempetra poznamo tudi redke oltarje, npr. iz Dobrteše vasi oltar za Carvonijo in Jupitra.
Napisi iz Šempetra
[Ca]rvoniae | Aug(ustae) sacr(um). | P[r]o salute | C[n(aei)]Atili(i) | Iuliani.43
Prevod: Posvečeno vzvišeni Karvoniji. Za rešitev (blagor, blagostanje) Gneja Atilija Julijana.
I(ovi) O(ptimo) M(aximo) D(olicheno) | pro s(alute) imp(eratoris) Caes(aris) | [[M(arci) Opelli]] Severi | [[Macrini Pii Fel(icis) Aug(usti)]] e^t | M(arci) [[Opelli]] Antonini | [[Diadumeniani nob(ilissimi)]] Caes(aris). | Aur(elius) Aquila et Aur(elius) Bassus e^t Vari^nus | sacerdotes templum (?) vi ignis consum[ptum] | [r(eficiendum) c(uraverunt)?]AA Prevod: Jupitru, Najboljšemu in Največjemu Do-lihenskemu za blagor imperatorja, cezarja Marka Opelija Severja Makrina Predanega in Zvestega Augusta in Marka Opelija Antonina Diadumenija-na, najplemenitejšega cezarja. Avrelij Akvila, Avrelij
40	Kajanto, Cognomina, str. 324—334.
41	Maver, AV55, 2004, 343-414.
42	Klemenc, Kolšek, Petru, Antične grobnice v Šempetru, 1972; Kolšek, Vzhodni del, 1977; Kastelic, Šempeter v Savinjski dolini, 1997; za napise Šašel v ILJug, 1963.
43	CIL III 5115 (+ p. 1827) = AIJ 17 = ILLPRON 1771, HD066993 = lupa 9486 = EDCS-14500420.
44	HD012560 = lupa 6638 = EDCS-07400586.
Bassus in Varin, svečeniki, so poskrbeli za obnovitev templja, ki ga je uničil ogenj.
D(is) M(anibus). | Bellicius | Victor <II>vir d(e)c(urio) c(ivitatis) | Celeiens<s>ium. | Ursina liberta | patrono op- | timo et bene | merito o(bito) an(norum) | LXXX fecit.45
Prevod: Božanskim Manom. Belicij Viktor, eden od dveh županov mesta Celeje. Osvobojenka Ursina je postavila najboljšemu in dobro zaslužnemu patronu, ki je umrl star 80 let.
C(aio) Spectatio C(aii) fil(io) Cla(udia tribu) | Prisci-ano II vir(o) i(ure) d(icundo) [an(norum) XL]V | C(aius) Spectatius Finitus [II vir] | i(ure) d(icundo) Cl(audiae) Cel(eiae). Pater [infelicis]- | simus fecit [---] | [---]MATU[---] | [---]46
Prevod: Gaju Spektaciju Priscijanu, sinu Gaja, ki je bil vpisan v klavdijsko volilno okrožje, duum-viru, staremu 45 let, Gaj Spektacij Finit, duumvir v Klavdiji Celeji. Postavil najnesrečnejši oče ...
C(aiae) Sept(imiae) C(aii) f(iliae) Iustae, | a^n(norum) LV, uxorhi Sp(ectatii) Pr^iscian^i.47 Prevod: Gaji Septimiji Justi, hčeri Gaja, stari 55 let, ženi Spektacija Priscijana.
D (is) M(anibus). | C(aius) Vindonhius | Successus | aed(ilis) Cl(audiae) Cel(eiae) | fec(it) sibi et | Iuli-ae Sex(ti) fil(iae) | Ingenu^ae uxori | fidelhissimhae an(norum) L.48
Prevod: Božanskim Manom. Gaj Vindonij Sukces, edil Klavdije Celeje, naredil zase in za najzvestejšo ženo Julijo Ingenuo, Sekstovo hčer, staro 50 let.
Q(uintus) Ennius Liberalis et Ennia | Oppidana fec(erunt) sibi et Kalendinae f(iliae) an(norum) XVII | et Vitulo fil(io) an(norum) XXX.49 Prevod: Kvint Ennij Liberalis in Ennija Oppidana sta postavila sebi in hčeri Kalendini, stari 17 let, in sinu Vitulu, staremu 30.
D(is) M(anibus). | Statutius Secunhd- | ianus e^t Cerva con(iux) fiHo Statutio Secun- | do, o(bito) a^n(norum)
IIII.50
Prevod: Božanskim Manom. Statucij Sekundijan in žena Cerva sinu Statuciju Sekundu, staremu 4 leta.
45	HD012563 = lupa 4127 = EDCS-03700654.
46	ILJug 372 = ILLPRON 1864, HD017908 = lupa 11198 = EDCS-14400630.
47	ILJug 371 = ILLPRON 1863, HD017908 = lupa 11199 = EDCS-14400630.
48	ILJug 375 = ILLPRON 1867 + 1872, HD003293 = lupa 11200 = EDCS-14400633.
49	ILJug 370 = ILLPRON 1862, HD066841= lupa 13332 = EDCS-14400628.
50	ILJug 374 = ILLPRON 1866, HD066840 = lupa 4126 =
EDCS-14400632.
287
3 KRONIKA_65
JULIJANA VISOČNIK: ANTIČNI PREBIVALCI SPODNJE SAVINJSKE DOLINE ALI KDO SE SKRIVA ZA IMENI NA EPIGRAFSKIH ..., 281-292	2017
D(is) M(anibus). | C(aius) Sp(ectatius) Secu[ndinus] | v(ivus) f(ecit) s(ibi) e^t Tut(oriae) Avitae | con(iugi) carissimae | an(norum) LV. | EAt C(aio) Sp(ectatio) Cerv(a)e fil(io) a^n(norum) XXVIII | e^t C(aio) Rus-ticio Tutori | nepoti a^n(norum) XII	XXX | e^t
Rusticium (!) Albinu (!) f(ilium). Spect(atiae) Sev- | erin(a)e a^n(norum) XXV. Spectatius Avitus an(norum) LXXX [---] | Aurelia Severina [---].51
Prevod: Božanskim Manom. Gaj Spektacij Sekundin je za življenja postavil sebi in najdražji ženi Tuto-riji Aviti, stari 55 let, in sinu Gaju Spektaciju Cervi, staremu 28 let, in nečaku Gaju Spektaciju Tutorju, staremu 12, in sinu Rusticiju Albinu, staremu 30 let. Spektaciji Severini, stari 25 let. Spektacij Avit, star 80 ... Avrelija Severina ...
Rustic[—] | [---] | Tertul- | liano | [---]52 Prevod: Rusticiju ... Tertulijanu ...
D(is) M(anibus).53
Prevod: Božanskim Manom.
D(is) M(anibus). | [---] | [---] | [--]di[---] | [---].54 Prevod: Božanskim Manom.
Komentar: Vindonius je gentilno ime keltskega izvora. Njegov sestavni del je element Vind-, za katerega je zelo verjetno, da izhaja iz keltskega jezika (galsko *vindos bel, svetel, lep; kar je sorodno z irskim fionn, velškim gwyn).55 Gentilno ime Spectatič6 se največkrat pojavi v Noriku, pa tudi v Panoniji in Belgiji.57 Spektaciji so imeli v Celeji posebej pomembno vlogo, na kar lahko poleg samega števila imen sklepamo prav na osnovi izredno bogate grobnice, ki so si jo dali postaviti v Šempetru.58 Napisi na omenjeni nekropoli to dejstvo potrjujejo: Caius Spectatius Finitus in Caius Spectatius Priscianus sta bila namreč v Celeji župana (duumvir), kar je bila najvišja funkcija v upravi mu-nicipija ali kolonije. Povezana je bila s premoženjskim cenzusom. Bogastvo družine se manifestira tudi
v postavljeni grobnici, ki je eden najlepših primerov svoje vrste sploh.59 Gaj Vindonij Sukces (Caius Vindonius Successus) pa je opravljal funkcijo edila, ki je bil podrejen duumvirom. Edile so izvolili dekurioni, opravljali pa so določene pravne naloge ter skrbeli za gradnje in infrastrukturo v mestih.60
V Šempetru najdemo dva člana družine Statu-tii, očeta in sina, na kar lahko sklepamo že iz njunih osebnih imen: Secundus, Secundianus.61 Morda preseneča dejstvo, da je oče tisti, ki mu je ime Secundianus, saj je veljalo, da so sinovom dajali imena, ki so jih izpeljali iz očetovega imena. Na tem mestu bi torej pričakovali ravno obratno; po drugi strani pa lahko sklepamo, da se je oče z že izpeljanim imenom - če je želel s svojimi potomci ohraniti vez prek imena -poslužil obratne poti.62 Osnova Secund- je pri obeh še vedno ostala ista, kar je dovolj dobro nakazovalo sorodstveno razmerje. Alfoldy na osnovi podobnosti imen, ki so omenjena na napisih edikul v Šempetru, predvideva možne sorodstvene vezi med posameznimi družinami, predvsem med Spectatii in Statutii.63 Konkretnega dokaza za to sicer nimamo, gotovo pa obstaja verjetnost, da so si na istem mestu postavile grobnice družine, ki so bile tako ali drugače povezane, pa naj bo prek sorodstva, premoženja ali funkcij v upravi in gospodarstvu nekega mesta.
Tudi Eniji so v Celeji sodili med premožnejše družine, o čemer priča ena izmed mogočnih grobnic v Šempetru, kjer so v okolici najverjetneje imeli posesti. Osebe s tem gentilicijem so priseljenci iz severne Italije.64 Ime Ennius se je lahko uporabljalo kot osebno ime (cognomen), a je bilo veliko pogostejše kot gentilicij (gentilicium), še posebej v Italiji. Meid omenja imena Enna, Ennia, Eninna, Enno, katerih korenine bi lahko našli v številnih jezikih, gotovo tudi v keltskem.65 Ta imena so pogosta tudi v Emoni in na Igu, kjer skupaj z drugimi podobnimi imeni tvorijo težko opredeljivo enoto, t. i. severnojadransko jezikovno skupino,66 ki jo na novo opredeli Repanšek.67
51	ILJug 373 = ILLPRON 1865, #£>017914 = lupa 13343 = EDCS-14400631.
52	ILJug 376a = ILLPRON 1868, 1869, HD066839 = EDCS-14400634.
53	ILJug 376c = ILLPRON 1871, HD066837 = EDCS-14400637.
54	ILJug 376b = ILLPRON 1870, HD066838.
55	Imena na Vindu- so bila še posebej priljubljena v Noriku; prim. OPEL IV, 172; Lochner von Hüttenbach, Personennamen, str. 183. Meid, Keltische Personennamen, str. 210—211, govori o Vind- imenih, med katerimi razloži imena Vinda, Vindo, Vindaina in Vindelio. Na tem mestu je mogoče najti tudi natančno etimologijo imen na Vind-.
56	Zaj^c, Einige vermögende Familien, str. 84—85.
57	OPEL IV, 90. Ime je najverjetneje tvorjeno s pripono -ius iz latinskega imena Spectatus. Pripona -ius je značilna za tvorbo novih imen v pozni antiki; Solin trdi, da so se takšna imena začela pogosteje pojavljati od 3. stoletja naprej (prim. Solin, Die innere Chronologie, str. 140).
58	Prim. Kremer, Antike Grabbauten, str. 27—52 (za vse nekro-pole v Šempetru).
59	Pri tem je zanimivo še vprašanje datacije; edikulo so postavili pred uvedbo Constitutio Antoniniana, saj lahko na napisu še preberemo navedbo volilnega okrožja (tribus: Cla(udia)), po drugi strani pa tudi nekako po letu 160, saj so bili pred tem pridevniki kot infelicissimus na našem območju zelo redki. Prim. Wedenig, Administration, str. 143—144 (C 34); Kremer, Antike Grabbauten, str. 35—42; prim. še Zaj^c, Einige vermögende Familien, str. 84—85.
60	Wedenig, Administration, str. 20—21; Langhammer, Rechtliche und soziale Stellung, str. 149—156.
61	ILJug 374.
62	Takšna pot se zdi verjetnejša tudi zaradi tega, ker lahko napis okvirno postavimo v nekoliko poznejše obdobje (2. pol. 2. st./3. st.).
63	Alföldy, Noricum, str. 125—127; glej predvsem rodoslovno deblo na str. 126.
64	Zaj^c, Einige vermögende Familien, str. 72—73.
65	Meid, Personennamen, str. 271.
66	Katičič, Keltska osobna imena, str. 159.
67	Repanšek, Quiemonis, str. 321—357, predvsem str. 324 in 328.
288
65
2017
3 KRONIKA
JULIJANA VISOČNIK: ANTIČNI PREBIVALCI SPODNJE SAVINJSKE DOLINE ALI KDO SE SKRIVA ZA IMENI NA EPIGRAFSKIH ..., 281-292
Imeni Bellicius68 in Ursina sta razmeroma splošni; Ursina je bila pogosto dokumentirana v Noriku; prim. OPEL IV, 186-187. Gens Atilia, ki je bila ital-skega izvora, je bila razširjena po vsem imperiju, še posebej v Italiji, Hispaniji in Galiji. Nekaj primerov poznamo iz Norika, predvsem iz njegovega južnega dela (prostor med Celejo in Flavijo Solvo). Tudi Ati-lii so sodili med finančno dobro preskrbljeno celejsko lokalno elito, saj so izpričani kot mestni magistrati
(CIL III 5225).69
Med spomeniki, ki so jih našli v Šempetru ali njegovi neposredni bližini, prevladujejo nagrobniki. Le dva imata votivni značaj in sta vezana na kult-no-religiozne prakse. Na obravnavanem prostoru se srečamo z boginjo Carvonio, ki je ne poznajo nikjer drugje. Njeno ime je najverjetneje keltskega izvora, saj je v Galiji dokumentirano tako kot osebno ime kakor tudi kot toponim Carvo - in je predvidoma povezano z besedo *car-vo-s s pomenom »jelen« oziroma splošno »srnjad«; hipoteza J. Zaj^ca, da gre za rečno božanstvo, se tako zdi manj verjetna. Povsem mogoče pa je, da je bila boginja narave, gozdov in lova kakor Artemida oziroma Diana, ki je prav tako odigrala pomembno vlogo v keltskem svetu.70
Drugi oltar je posvečen Jupitru, Najboljšemu in Največjemu, Dolihenskemu (Iuppiter Optimus Maximus Dolichenus). Njegov kult se je razširil po večini provinc zunaj Rima, predvsem ob Donavi in Renu, pa tudi v Britaniji. V Noriku in Panoniji je razmeroma dobro dokumentiran. Kult, ki ni imel samo vojaškega značaja, je poudarjal tudi lojalnost cesarju, predvsem v času Severov;71 vsekakor pa je bil Jupiter Dolihen-ski priljubljen med vojaštvom.
Na oltarju iz Šempetra so omenjeni trije svečeniki (glej zgoraj), od katerih sta dva znana že z drugih lokacij: Avrelij Bassus (Aurelius Bassus) je že postavil oltar za istega Jupitra (AE 1933, 121), Avrelij Akvila (Aurelius Aquila) pa je dokumentiran kot svečenik iz Weitinga v Noriku (CIL III 5021). Epigrafsko gradivo iz donavskih provinc (Norik, Panonija, Mezija, Dacija) kaže na to, da so bili »Dolihenovi« svečeniki običajno organizirani v skupine po tri.72 Na spomeniku sta omenjena cesar Makrin (11. april 217-8. junij 218) in njegov sin Diadumenijan (14. september 208-junij 218), ki sta umrla nasilne smrti, zatem pa ju je doletela damnatio memoriae.
68	Več o izvoru tega latinskega gentilicija v Wedenig, Administration, str. 117-118, C 9.
69	Zaj^c, Einige vermögende Familien, str. 71; OPEL I, 199201.
70	Šašel Kos, Pre-Roman Divinities, str. 137-138.
71	Več o kultu in njegovem širjenju v Speidel, Iuppiter Dolichenus; za splošne značilnosti pa glej Hörig, Iuppiter Dolichenus, str. 2136-2179.
72	Popescu, Iupiter Dolichenus, str. 167-181.
Sklepne misli
Ob zaključku lahko ugotovimo, da se Spodnja Savinjska dolina pravzaprav ne more postaviti z velikim številom napisnih spomenikov, sploh če bi odmislili nekropolo v Šempetru, ki že sama po sebi predstavlja enoto in smo jo na tem mestu kot takšno tudi predstavili. Vendar pa nas dejstvo, da je spomenikov razmeroma malo, ne sme ovirati pri tem, da bi jim pripisali pomen, ki si ga zaslužijo. Ne glede na njihovo velikost, poškodovanost in na nekaterih zanemarljivo količino napisa (besedila) so to vendarle prva ohranjena besedila z obravnavanega prostora, zato jim je treba nameniti pozornost, ki si jo zaslužijo. Običajno ne govorijo o prelomnih dogodkih (vsaj predstavljeni ne), ki bi tok zgodovine obrnili v popolnoma drugo smer, popeljejo pa nas v svet posameznikov in njihovih družin; pokažejo nam tudi malega človeka, o katerem je zgodovina dolga leta (praktično stoletja) molčala. Besedila na napisih pogosto pritegnejo tudi jezikoslovce, saj lahko prav s pomočjo uporabljene latinščine ugotavljajo določene zakonitosti razvoja jezika.
S tem prispevkom smo želeli predstaviti ljudi, ki so omenjeni na napisih na tem prostoru, saj gre za prve pisno dokumentirane posameznike sploh. Velika večina spomenikov je nagrobnikov (samo dva sta oltarja), kar je za preučevanje omenjenih posameznikov morda bolj koristno, saj je na njih več osebnih podatkov, po drugi strani pa nam prav votivni spomeniki veliko povedo o religioznih in kultnih praksah teh ljudi. Čeprav je obravnavano območje razmeroma majhno, nam kljub temu poda prerez rimske provincialne družbe: tu srečamo tiste, katerih imena so sestavljena iz treh delov (tria nomina) in za katere lahko predvidevamo rimsko državljanstvo ali vsaj pripadnost municipalni eliti, torej vladajočemu razredu bližnje Celeje, kamor so ti kraji upravno sodili. V ta krog bi lahko uvrstili Ulpije z Gomilskega ter večino družin in posameznikov z edikul in stel v Šempetru, torej Belicija Viktorja (Bellicius Victor), Spektacije, Vindonije, Enije in Statucije. Z bogatimi šempetrskimi grobnicami se lepo skladajo napisi na njih, saj izrecno omenjajo tiste, ki so v Celeji opravljali najvišje funkcije ter delovali na najvišjih položajih. Kot takšni so morali doseči finančni oziroma premoženjski cenzus. Dekurioni - člani mestnega sveta (Bellicius Victor) —, edili (Caius Vindonius Succesus) in duumviri (Caius Spectatius Priscianus, Caius Spectatius Finitus) so gotovo sodili med najbogatejše Celejane, zato so si lahko privoščili tako razkošne grobnice, kot so te v Šempetru. Fragmentarno ohranjen spomenik iz Petrovč omenja še enega duumvira in njegovo družino. Napisi iz Spodnje Savinjske doline omenjajo italske gentilicije, ki govorijo o priseljevanju italskih kolonistov iz severne Italije: Trosiji, Rufiji, Spektaciji, Eniji ...
289
3 KRONIKA
JULIJANA VISOČNIK: ANTIČNI PREBIVALCI SPODNJE SAVINJSKE DOLINE ALI KDO SE SKRIVA ZA IMENI NA EPIGRAFSKIH ..., 281-292
65
2017
Na obravnavanih napisih najdemo tudi pripadnike nižjih družbenih slojev: nekaj osvobojencev in sužnja Albana (AlbanusHespani servus) z ženo Suro, pri kateri sicer ni zapisan suženjski status, a ga vendarle lahko predvidimo. Osvobojenec Maksim (osvoboje-nec Antonijev) si je z ženo Vercilo (Vercilla) dal postaviti bogat spomenik, ki znova potrjuje dejstvo, da so osvobojenci pogosto obogateli in živeli razmeroma razkošno življenje. Dva osvobojenca sta izpričana na nagrobnikih iz Galicije (Gaius Rufius Symphonus in neki osvobojenec mesta Celeje, čigar ime se sicer ni ohranilo); nagrobnika resda nista ohranjena v celoti, a tudi takšna se lepo skladata s pravkar navedenim dejstvom, da so bili osvobojenci pogosto zelo dobro situirani, saj so si le tako lahko privoščili tako lepe nagrobnike.
Med ohranjenimi spomeniki sta le dva oltarja, torej spomenika votivne narave. Oba izvirata iz Šempetra oziroma njegove neposredne bližine, namreč iz Dobrteše vasi, kjer se je ohranil oltar, posvečen Kar-voniji (Carvonia), ki jo bolj povezujemo z avtohtonim prebivalstvom, saj je njeno ime keltskega izvora. Še najverjetneje se zdi, da lahko v njej najdemo vzporednice grško-rimskima boginjama Artemidi in Dia-ni; v tem primeru bi šlo za boginjo narave, gozdov in lova. Drugi oltar, ki ga lahko s pomočjo cesarjev Makrina in Diadumenijana natančno datiramo, je posvečen Jupitru, Najboljšemu in Največjemu, Do-lihenskemu. Na oltarju so omenjeni tudi trije svečeniki (Aurelius Bassus, Aurelius Aquila in Varinus), od katerih sta Avrelija znana že od drugod. Če se v tem kontekstu prestavimo za približno 400 let naprej, ko se je na naših tleh že oblikovala krščanska cerkvena uprava s škofijskimi središči, je treba omeniti še škofa Gavdencija in njemu posvečen spomenik, ki v številnih pogledih preseneča, saj je zapisan v korektnih heksametrih in je opremljen celo z akrostihom.
VIRI IN LITERATURA
LITERATURA
Alföldy, Géza: Noricum. London, Boston: Routledge
& K. Paul, 1974. Alföldy, Géza: Die Personennamen in der römischen Provinz Noricum. Colloques internationaux du C. N. R. S. N. 564 - L'onomastique latine (13—15 octobre) (ur. N. Duval). Paris: Centre National de la Recherche Scientifique, 1977, str. 249-264. Bratož, Rajko: Kratek oris zgodovine krščanstva na Slovenskem v pozni antiki. Zgodovinski časopis 35, 1981, str. 205-221. Bratož, Rajko: Krščanstvo v antiki. Zgodovina Cerkve na Slovenskem (ur. M. Benedik). Celje: Mohorjeva družba, 1991, str. 11-27. Bratož, Rajko in Slavko Ciglenečki: L'odierna Slo-
venia. Aquileia romana e christianafra II e Vsecolo, Antichita altoadriatiche 47, 2000, str. 489-533.
Dardaine, Sylvie: Les affranchise des cites dans les provinces de l' occident Romain: statut, onomastique et nomenclature. Ciudades privilegiadas en el occidente romano (ur. J. González). Sevilla: Secretariado de Publicaciones, Universidad de Sevilla, Diputación de Sevilla, 1999, str. 213-228.
Evans, David Ellis: Gaulish Personal Names: a Study of some Continental Celtic Formations. Oxford: Clarendon Press, 1967.
Hörig, Monika: Juppiter Dolichenus. ANRW II, 17/4, 1984, str. 2136-2179.
Kajanto, Iiro: The Latin Cognomina. (Commentatio-nes Humanarum Litterarum, XXXVI 2). Helsinki: Societas Scientiarum Fennica, 1965.
Kajanto, Iiro: The Emergence of the Late Single Name System. Colloques internationaux du C. N. R. S. N. 564 — L'onomastique Latine (13-15 octobre 1975) (ur. N. Duval). Paris: Centre National de la Recherche Scientifique, 1977, str. 421-430.
Kakoschke, Andreas: Ortsfremde in den römischen Provinzen Germania inferior und Germania superior. (Osnabrücker Forschungen zu Altertum und Antike-Rezeption 5). Möhnesee: Bibliopo-lis, 2002.
Kastelic, Jože: Simbolika mitov na rimskih nagrobnih spomenikih: Sempeter v Savinjski dolini. Ljubljana: Slovenska matica, 1998.
Katičic, Radoslav: Keltska osobna imena u antičkoj Sloveniji. Arheološki vestnik 17, 1966, str. 145-168.
Klemenc, Josip in Vera Kolšek in Peter Petru: Antične grobnice v Šempetru. Antike Grabmonumente in Šempeter. Katalogi in Monografije 9. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 1972.
Kolšek, Vera: Savinjska dolina v rimski dobi. Savinjski zbornik (1959), str. 118-131.
Kolšek, Vera: Vzhodni del antične nekropole v Šempetru. Katalogi in monografije 14. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 1977.
Kolšek, Vera: Nova arheološka odkritja v Šempetru v Savinjski dolini. Savinjski zbornik 5 (1983), str. 83-88.
Kremer, Gabriele: Antike Grabbauten in Noricum. Katalog und Auswertung von Werkstücken als Beitrag zur Rekonstruktion und Typologie. Wien: Oster-reichisches Archäologisches Institut, 2001.
Langhamer, Walter: Die rechtliche und soziale Stellung der Magistratus municipales und der Decuriones in der Ubergangsphase der Städte von sich selbstverwaltenden Gemeiden zu Vollzugsorganen des Spätantiken Zwangsstaates (2.-4. Jahrhundert der römischen Kaiserzeit). Wiesbaden: Steiner, 1973.
Lochner von Hüttenbach, Fritz: Die römerzeitlichen Personennamen der Steiermark. Herkunft und Auswertung. Graz: Leykam, 1989.
Mainardis, Fulvia: Kai; nun jRwmaVoi mevvvn eij-sin a{pante~. Levoluzione delle formule onomastiche
290
65
2017
3 KRONIKA
JULIJANA VISOČNIK: ANTIČNI PREBIVALCI SPODNJE SAVINJSKE DOLINE ALI KDO SE SKRIVA ZA IMENI NA EPIGRAFSKIH ..., 281-292
nelle iscrizioni della Transpadana romana (neobjavljena disertacija). Roma, 1997.
Mainardis, Fulvia: Tracce di onomastica Celtica nell' epigrafia preromana e Romana delle regioni nord-orientali. I Celti nell' Alto Adriatico. Atti delle tre giornate internazionali di studio, Trieste, 5-7 aprile 2001 (ur. G. Cuscito). Edizioni Quasar 48. Trieste: Editre, 2001, str. 55-69.
Mainardis, Fulvia: Norma onomastica e uso del nome in Aquileia Romana: alcune riflessioni. Aquileia dalle origini alla constitutione del ducato Langobardo. Storia — Amministrazione — Società. Atti della XXXIII settimana di Studi Aquileie-si, 25-27 aprile 2002 (ur. G. Cuscito). Edizioni Quasar 54. Trieste: Editreg, 2003, str. 559-589.
Maver, Andreja: The arcade tomb in Šempeter, Slovenia - an attempt at a reconstruction / Arkadna grobnica v Šempetru v Savinjski dolini - poskus rekonstrukcije. Arheološki vestnik 55, 2004, str. 343-414.
Meid, Wolfgang: Keltische Personennamen in Panno-nien. Series Minor 20. Budapest: Archaeolingua alapftvany, 2005.
Popescu, Mihai: Jupiter Dolichenus, ses trois prêtres et les soldats du Danube. Médiateurs culturels et politiques dans l'empire romain (ur. A. Gangloff). Paris: De Boccard, 2011, str. 167-181.
Repanšek, Luka: Quiemonis and the epichoric anthroponymy of Ig / Quiemonis v luči avtohtonih ižanskih osebnih imen. Arheološki vestnik 67, 2016, str. 321-357.
Salway, Benet: What's in a Name? A Survey of Roman Onomastic Practice from c. 700 B. C. to A. D. 700. Journal of Roman Studies 84, 1994, str. 124-145.
Salomies, Olli: Die römischen Vornamen. Studien zur römischen Namengebung. (Commentationes Humanarum Litterarum 82). Helsinki: Societas Sci-entiarum Fennica, 1987.
Salomies, Olli: Names and identities. Onomastics and prosopography. Epigraphic Evidence. Ancient History from Inscriptions (ur. J. Bodel). London, New York: Routledge, 2001, str. 73-94.
Scherrer, Peter: Vom Regnum Noricum zur römischen Provinz: Grundlagen und Mechanismen der Urbanisierung. The Autonomous Towns of Noricum and Pannonia /Die autonomen Städte in Noricum und Pannonien. Noricum. Situla 40 (ur. M. šašel Kos, P. Scherrer). Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2002, str. 11-70.
Solin, Heikki: Die innere Chronologie des Römischen Cognomens. Colloques internationaux du C. N. R. S. N. 564 — L' onomastique Latine (13-15 octobre 1975) (ur. N. Duval). Paris: Centre National de la Recherche Scientifique, 1977, str. 103-146.
Speidel, Michael P.: The Religion of Juppiter Dolichenus in the Roman Army. Leiden: E.J. Brill, 1978.
Šašel, Jaroslav: Probleme und Möglichkeiten ono-mastischer Forschung. Akte des IV. internationalen Kongresses für griechische und lateinische Epigraphik (ur. Internationaler Kongress für Griechische und Lateinische Epigraphik). Wien: Böhlau Verlag, 1964, str. 352-368 (= Opera selecta, 1992, str. 79-98).
šašel Kos, Marjeta; Pre-Roman Divinities of the Eastern Alps and Adriatic. Ljubljana: Narodni muzej, 1999.
špelič, Miran: Zgodnjekrščanska latinska poezija. Ljubljana: Mihelač, 1997.
Uuntermann, Jürgen: Vorrömische Namen zwischen Alpen und Donau. Spätlatenezeit undfrühe römische Kaiserzeit zwischen Alpenrand und Donau. Akten des Kolloquiums in Ingolstadt am 11. und 12. Oktober 2001 (ur. C. M. Hüssen). Bonn: R. Habelt, 2004, str. 25-29.
Visočnik, Julijana: Jezikovne značilnosti napisov antične Celeje z okolico kot vir za preučevanje ro-manizacije celejskega prostora (neobjavljena disertacija). Ljubljana, 2007.
Zaj^c, Jozef: Einige vermögende Familien aus Celeia in der römischen Provinz Noricum (1.-3. Jh. u. Z.). Rivista storica dell'antichita 8, 1978, str. 63-88.
Wedenig, Reinhold: Epigraphische Quellen zur städtischen Administration in Noricum. Klagenfurt: Geschichtsverein für Kärnten, 1997.
OKRAJŠAVE
AIJ: Hoffiller, Viktor in Balduin Saria: Antike Inschriften aus Jugoslavien. Heft I: Noricum und Pannonia Superior. Zagreb: Narodne novine, 1938.
ANRW: Aufstieg und Niedergang der römischen Welt.
ANSl: Arheološka najdišča Slovenije. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Inštitut za arheologijo, Državna založba Slovenije, 1975.
CIL: Corpus inscriptionum Latinarum.
ILLPRON: Hainzmann, Manfred in Peter Schubert: Inscriptionum lapidariarum Latinarum provinciae Norici usque ad annum MCMLXXXIV repertum indices, Berolini: 1986.
ELEKTRONSKI VIRI
Arkas: Arheološki kataster Slovenije: http://arkas. zrc-sazu.si/ [datum zadnjega dostopa 30. 4. 2017].
EDCS: Epigraphik-Datenbank Clauss / Slaby http:// oracle-vm.ku- eichstaett. de: 8 8 8 8/epigr/ epigraphik_de [datum zadnjega dostopa 30. 4. 2017].
HD: Epigraphische Datenbank Heidelberg http:// edh-www.adw.uni-heidelberg.de/home? &lang=de [datum zadnjega dostopa 30. 4. 2017].
lupa: ubi erat lupa: http://www.ubi-erat-lupa.org [datum zadnjega dostopa 30. 4. 2017].
291
3 KRONIKA
JULIJANA VISOČNIK: ANTIČNI PREBIVALCI SPODNJE SAVINJSKE DOLINE ALI KDO SE SKRIVA ZA IMENI NA EPIGRAFSKIH ..., 281-292
65
2017
SUMMARY
Inhabitants from the Roman period of the Lower Savinja Valley or who is hidden behind the names on epigraphic monuments
Even though the Lower Savinja Valley cannot boast a large number of epigraphic monuments, especially if we disregard the necropolis in Šempeter, it features the earliest preserved texts from the territory concerned, which take us into the world of individuals and their families and present us with the ordinary man, who has for a long time remained an obscure part of history.
The contribution presents persons referred to in inscriptions found in the said area, which are the first ever written records of individuals. The vast majority of monuments are tombstones featuring a number of personal data, whereas votive monuments reveal much about religious and cult practices performed by the said individuals. Even though the area under examination is a relatively small one, it provides us with a cross-section of Roman provincial society: here we encounter people who possessed three names (tria nomina) and who may be claimed to have had Roman citizenship or at least ties with the municipal elite, i.e., the ruling class of the nearby Celeia, which held jurisdiction of the area under examination: Ul-piae, Bellicius Victor, Spectatii, Vindonii, Aenii, and Statutii. The richly adorned aediculae in Šempeter mention those who held the highest offices in Celeia: decurions - members of the city council (Bellicius Victor), aedils (Caius Vindonius Succesus) and duumvirs (Caius Spectatius Priscianus, Caius Specta-
tius Finitus). The fragmentarily preserved monument from Petrovče mentions another duumvir and his family. Furthermore, the inscriptions from the Lower Savinja Valley mention Italic demonyms that convey information regarding the immigration of Italic colonists from northern Italy: Trocii, Rufii, Spectatii, Aenii, etc.
There are also records of persons belonging to lower social strata: some freedmen and a slave Albanus (Albanus Hespani servus) with his wife Sura, whose slavery status is not recorded, but can nevertheless be inferred as such. A richly adorned monument erected by freedman Maxim (former slave of Antonio) and his wife Vercila (Vercilla) testifies to the fact that many freedmen became rich. The names of two freedmen are inscribed on tombstones from Galicia (Gaius Rufius Symphonus) and a freedman from Celeia. The preserved monuments only include two altars, both originating from Šempeter or its immediate surroundings; an altar that has been preserved in Dobrteša vas was most likely dedicated to autochthonous Carvonia, which may be deemed on a par with the Greek-Roman goddesses Artemis and Diana. The second altar, which can be dated with precision thanks to the mention of Emperors Macri-nus and Diadumenian, was dedicated to Jupiter Op-timus Maximus Dolichenus. The altar also mentions three priests, Aurelius Bassus, Aurelius Aquila and Varinus, with Aureliuses already being known from other areas. Moving forward in this context for approximately four hundred years, when the Christian ecclesiastical administration established itself with diocesan centres, mention should also be made of Bishop Gaudentius and the monument dedicated to him. One of the most striking features of the latter is the epigraph featuring metrically correct hexameters and even an acrostic.
292
65
2017
2 KRONIKA
1.01 Izvirni znanstveni članek	UDK 728.83(497.4Ojstrica)"12/18"
Prejeto: 4. 9. 2017
Igor Sapač
izr. prof. dr., muzejski svetovalec, Univerza v Mariboru, Fakulteta za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo,
Oddelek za arhitekturo, Krekova 2, SI—2000 Maribor E-pošta: igor.sapac@um.si
Grad in dvorec Ojstrica
Stavbnozgodovinski oris
IZVLEČEK
Prispevek obravnava doslej prezrti stavbnozgodovinski pomen srednjeveškega gradu Ojstrica in istoimenskega novoveškega dvorca. Grad je nastal na strmi vzpetini, na jugozahodnem robu Spodnje Savinjske doline, nad cesto oziroma potjo, ki se s Trojan čez Zaplanino in Presedlje spušča proti Taboru v Savinjski dolini. V14. in 15. stoletju so prvotno zasnovo z masivnim stolpom razširili z obzidanima utrjenima platojema na najbolj položnem pobočju vzpetine. Po letu 1566 so srednjeveški grad opustili in v kompleksu srednjeveške pristave ob potoku ob vznožju grajske vzpetine začeli graditi nov renesančni dvorec. Do leta 1587 so na starejši osnovi zgradili osnovo dvorca, ki sojo nato, najverjetneje do leta 1599, razširili ter ji dali reprezentativno podobo. Najverjetneje v prvi polovici 17. stoletja so dvorec dopolnili z velikim obzidanim renesančnim vrtom. Stavbni razvoj seje zaključil v poznem 18. stoletju, ko je ob dvorcu nastalo veliko poznobaročno poslopje pristave. V prvi polovici 19. stoletja so ojstriški dvorec in večino njegovih stranskih poslopij zaradi izgube pomena in dotrajanosti opustili ter do tal podrli. Leta 1964 so podrli še pristavo.
KLJUČNE BESEDE
grad, srednjeveški gradovi, dvorec, renesančni dvorci, plemiški vrtovi, Ojstrica, Osterwitz, arhitektura, arhitekturna zgodovina, kastelologija, stavbni razvoj, antika, romanika, gotika, renesansa, Zovneški, grofje Celjski,
Veronika Deseniška, Schrattenbach, Schrottenbach
ABSTRACT
OJSTRICA CASTLE AND MANSION. A HISTORICAL ARCHITECTURAL OUTLINE
The contribution deals with the hitherto overlooked architectural historical importance of the medieval Ojstrica Castle and homonymous early modern mansion. The castle was built on a steep slope, on the south-western edge of the Lower Savinja Valley, above the road or, rather, path that runs from Trojane and, passing through Zaplanina in Presedlje, descends towards Tabor in the Savinja Valley. In the fourteenth and fifteenth centuries, the original layout with a massive tower was expanded by adding enclosed fortified plateaus on the most gently sloping part of the hill. After 1566, the medieval castle was abandoned and the construction of the Ojstrica Mansion commenced in the complex of the medieval Meierhof on the creek at the base of the castle hill. Until 1587, the central structure of the mansion was constructed on the oldfoundations and then, most probably by 1599, expanded and given a representative appearance. It was most likely in the first half of the seventeenth century that the masion was added a huge enclosed Renaissance garden. The architectural development came to completion in the late eighteenth century, with the construction of the late-Baroque Meierhof by the mansion. During thefirst half of the nineteenth century, the disused and dilapidating Ojstrica mansion and most of its accessory buildings were abandoned and completely demolished. The Meierhof itself was demolished in 1964.
KEYWORDS
castle, medieval castles, mansion, Renaissance mansions, noble gardens, Ojstrica, Osterwitz, architecture, architectural history, castelology, architectural development, Antiquity, Romanesque architecture, Gothic architecture, Renaissance, Lords of Zovnek (Saneck), Counts of Celje (Cilli), Veronika of Desenice, Schrattenbach, Schrottenbach
293
3 KRONIKA_65
IGOR SAPAČ: GRAD IN DVOREC OJSTRICA, 293-330	2017
V povezavi z nekdanjim srednjeveškim gradom Ojstrica oziroma Osterwitz, postavljenim na 636 metrov visoki strmi kopasti vzpetini Stari grad, na območju naselbine Loke pri Taboru v Spodnji Savinjski dolini, dandanes bržkone največ ljudi najprej pomisli na tragični konec Veronike Deseniške.1 V literaturi je razmeroma veliko zapisanega tudi v zvezi z nekdanjimi gospodarji ojstriškega gospostva.2 Po drugi strani pa so doslej opravljene raziskave skoraj povsem zaobšle stavbnozgodovinski pomen gradu in nekdanjega istoimenskega novoveškega dvorca v njegovi bližini.3 To niti ni zelo presenetljivo, saj so od srednjeveškega gradu po njegovi opustitvi v 16. stoletju ostale samo skromne razvaline in tudi novoveški dvorec je že v 19. stoletju popolnoma izginil z zemeljskega površja. Kljub temu je na osnovi analize razvaljenih ostankov srednjeveškega gradu še vedno mogoče prepričljivo razbirati njegovo dokaj nenavadno stavbno zasnovo in ohranjenega je dovolj dokumentarnega gradiva, ki omogoča zanesljivo interpretacijo nekdanje podobe dvorca Ojstrica.
Srednjeveški grad Ojstrica
Ojstriški grad je nastal na vzpetini nad domnevno traso rimskodobne ceste, ki se je iz Ljubljanske kotline skozi Črni graben dvignila do sedanjih Trojan in Šentgotarda ter se nato čez Zaplanino in Presedlje spustila po pobočjih Čemšeniške planine proti sedanjemu Taboru v Savinjski dolini.4 Kopasta vzpetina,
na kateri so postavili grad, dobro obvladuje cesto mimo nje in je postavljena kot dolinska zagozda med višji dominantni vzpetini: 970 metrov visoko Kozico na zahodu in 909 metrov visoko Krvavico na vzhodu. Krvavica je zaradi nenavadne oblike z visokimi navpičnimi stenami in rdečkaste barve vplivala tudi na posebno prepoznavnost gradu ter na legende in pripovedke, povezane z njim.5 Cesta oziroma pot med Krvavico in grajsko vzpetino je bila vse do sodobnega časa najkrajša povezava Savinjske doline oziroma Celjske kotline z Ljubljansko kotlino, a vse kaže, da v srednjem in novem veku nikoli ni imela funkcije legalne tranzitne ceste in da na njej ni bilo mitnice.6 Domneva, da je grad Ojstrica, tako kakor sosednji Zovnek, stal že v 12. stoletju oziroma celo še prej,
1	Prim. Kralj, Friderik II. Celjski in Veronika, str. 90—94 (z navedbo starejše relevantne literature).
2	Schmutz, Historisch Topographisches Lexicon, str. 83—84; Janisch, Topographisch-statistisches Lexikon, str. 413—414; Orožen, Das Bisthum und die Diözese Lavant. IV/1, str. 139—145; Strekelj, Grad Ojstrica, str. 76—90; Lukman, Grad Ojstrica, str. 102—103; Vrečer, Savinjska dolina, str. 156—161; Pirch-egger, Die Untersteiermark, str. 188—189; Kos, Med gradom in mestom, str. 87—88; Kos, Vitez in grad, str. 334—335.
3	Prim. Curk, Gradovi in graščine, str. 146, 150—151; Curk, Nastanek in razvoj, str. 264; Stopar, Razvoj, str. 148—149, 153; Stopar, Gradovi, graščine in dvorci, str. 307—310; Stopar, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Tretja knjiga, str. 94—98; Jakič, Vsi slovenski gradovi, str. 227—228.
4	Domnevati smemo, da sta se v rimski dobi iz sedanjih Trojan
v Savinjsko dolino spuščali dve vzporedni cesti; ena po tesni
dolini Bolske, približno na trasi sedanje glavne ceste, druga
pa čez Sentgotard, Zaplanino in Presedlje. Prim. Curk in Ci-
glenečki in Vuga, Po poteh rimskih vojakov, str. 45. Podobna
problematika dveh vzporednih glavnih rimskih cest je ugotovljena na območju Zreč in Slovenskih Konjic. Prim. Bajt
in Vidic (ur.), Slovenski zgodovinski atlas, str. 32. Trasa rimske ceste čez Sentgotard, Zaplanino in Presedlje doslej sicer še ni
bila arheološko neposredno dokazana, a na njen obstoj posredno kažejo na območju sedanje vasi Sentgotard odkrite drobne rimske najdbe, vzidani fragmenti rimskih kamnitih napisnih plošč in terenski sledovi antičnega utrdbenega objekta na 659 metrov visoki a položni kopasti vzpetini, približno 160 metrov zahodno od barokizirane srednjeveške cerkve in 100 metrov južno od ceste. Sledovi kažejo, da je imel objekt najverjetneje kvadratni tloris s približno 10 metrov dolgo stranico. Arheološko najdišče Sentgotard je v registru nepremične kulturne dediščine vpisano pod številko EŠD 14615. Za obstoj rimskodobne ceste mimo Sentgotarda in Ojstrice
Starodavna cesta in ojstriška grajska vzpetina v ozadju (foto: Igor Sapač, 2015).
govori tudi, da njena trasa ni bolj naporna od trase stare ceste do Trojan mimo Vranskega, po drugi strani pa je od nje krajša in je najkrajša povezava med Ljubljansko in Celjsko kotlino. Čeprav je cesta mimo Ojstrice že vsaj v srednjem veku in preden je leta 1485 iz Kranjske na Štajersko potoval Paolo Santonino, izgubila prvotni pomen, se je ohranila in je še dandanes vozna. Za potek in pomen cestnih povezav med Ljubljansko in Celjsko kotlino čez Trojane v preteklosti glej: Santonino, Popotni dnevniki, str. 65, 90; Urankar, Zgodovina trga Motnika, str. 54; Krajevni leksikon Slovenije. III, str. 504; Curk, Trgi in mesta, str. 143, 144; Kosi, Potujoči srednji vek; Rajšp, Slovenija na vojaškem zemljevidu, 5, sekcija 175; Kralj, Svobodni gospodje Žovneški, str. 139; Kralj, Friderik II. Celjski in Veronika, str. 90.
5	Prim. Janisch, Topographisch-statistisches Lexikon, str. 413; Strekelj, Grad Ojstrica, str. 76, 83; Lukman, Grad Ojstrica, str. 102—103; Orožen, Gradovi in graščine v narodnem izročilu, str. 72—75; Kralj, Friderik II. Celjski in Veronika, str. 100, 106-107.
6	Vsaj od začetka 13. stoletja in v poznem srednjem veku je imela funkcijo glavne tranzitne ceste med Ljubljano in Celjem daljša, a udobnejša cesta skozi Vransko, Tuhinjsko dolino in čez Kamnik. Vlogo sekundarne tranzitne ceste je imela cesta med Vranskim in Trojanami. Glavna mitnica za obe smeri, tuhinjsko in trojansko, je stala na Vranskem in bila je ena najpomembnejših mitnic na Slovenskem. Cesta oziroma pot mimo Ojstrice je opravljala vlogo lokalne prometnice za okoliško prebivalstvo, ki ob vsakdanjem življenju ni bilo zavezano plačilu mitnine. Za pojasnilo se zahvaljujem kolegu Mihi Kosiju. Prim. Curk, Trgi in mesta, str. 143, 144; Kosi, »Prometna politika«, str. 165-166.
294
65
2017
2 KRONIKA
IGOR SAPAČ: GRAD IN DVOREC OJSTRICA, 293-330
Pogled na ojstriško grajsko vzpetino iz daljave iz severne strani (foto: Igor Sapač, 2015).
nima opore v srednjeveških listinah.7 Prvič je omenjen kot castrum Ostirwitz - grad Ojstrica - v listini Margarete Zovneške iz 23. marca 1288, ki je bila izdana na gradu Zovnek in v kateri sta skupaj z njim poleg Zovneka prvič izpričana tudi bližnja gradova Šenek in Libenštajn. Vsi štirje omenjeni gradovi so bili posest Zovneških.8 Leta 1308 je grad izpričan kot das haws ze Osterwitz in dem Sevntal, leta 1329 kot vest Osterwytz, leta 1362 kot schloss Osterwitz, leta 1372 kot gesloss Ostrawicz, leta 1423 kot veste Osterwitz, leta 1459 kot gesloss Osterwicz in leta 1484 kot gesloss Osterbicz im Sental.9 Ime je najverjetneje dobil po nekdanjem imenu vzpetine Ojstrica, na kateri so ga postavili, ta pa je bila poimenovana po ostrem, zašiljenem oziroma koničastem vrhu. Srednjeveški zapisi imena kažejo tudi na možnost, da je današnja oblika imena nastala iz besede Ostrovica, ki prav tako temelji na oznaki oster.10 Vse kaže, da je bila Ojstrica že od začetka skupaj z Zovnekom, Šenekom in Libenštajnom alodialni grad rodovine visoko svobodnih gospodov Zovneških, poznejših grofov in knezov Celjskih.11 Zovneški se v listinah pojavljajo od
časa okoli leta 1125 z Gebhardom I. in njihov matični grad Zovnek je najverjetneje nastal pred koncem tridesetih let 12. stoletja.12 Nikakor ni verjetno, da so drugi trije gradovi nastali prej ali hkrati z Zovnekom; gotovo so nastali šele v drugi polovici 12. stoletja ali - bolj verjetno - v 13. stoletju, ko so Zovneški začeli krepiti moč in utrjevati meje svoje posesti v Savinjski krajini.13 Vsekakor je Ojstrica skupaj z Libenštajnom v 13. stoletju določala in reprezentirala južno mejno črto svobodne posesti Zovneških in ti so si morda s postavitvijo gradu na dominantni vzpetini želeli zagotovili tudi nadzor nad enim od strateško pomembnih prehodov med Ljubljansko in Celjsko kotlino, ki je imel sicer zgolj status lokalne ceste oziroma poti in po njem ni tekel tranzitni promet. V pomoč pri dati-ranju nastanka gradu Ojstrica so lahko primerjave s sosednjima gradovoma, ki nista bila v lasti Zovneških in ki ju je zato mogoče razumeti tudi kot ojstriški protiuteži. Kunšperški oziroma ptujski Stopnik je v razdalji približno 5,7 kilometra v zračni črti severno od Ojstrice nastal pred prvo omembo iz leta 1232, najverjetneje okoli leta 1200.14 Gallov oziroma an-deški Gamberk je v razdalji približno 5,3 kilometra v zračni črti na kranjski strani deželne meje južno od Ojstrice nastal pred prvo omembo iz leta 1248, najverjetneje kmalu po letu 1209.15 Upoštevaje Stopnik in Gamberk smemo torej sklepati, da je grad Ojstrica najverjetneje nastal okoli leta 1200 oziroma pred sredino 13. stoletja.
Leta 1308 je Ulrik II. Zovneški iz političnih razlogov alodialnost spremenil v deželno vazalstvo štajerskih vojvod, kljub temu pa so Zovneški oziroma Celjski Ojstrico z drugimi gradovi obdržali trdno v svojih rokah do izumrtja rodovine leta 1456.16 Grad za Zovneške oziroma Celjske sicer nikoli ni imel posebnega rezidenčnega pomena. Zanj so vseskozi do leta 1456 skrbeli plačani žovneški oziroma celjski gradiščani z upravno in vojaško službo, ki so se v 14.
7	Prim. Curk, Nastanek in razvoj, str. 254, 259; Ravnikar, Po zvezdnih poteh, str. 25, 39, 289; Ravnikar, V primežu, str. 29; Kralj, Svobodni gospodje Žovneški, str. 140; Kralj, Friderik II. Celjski in Veronika, str. 90.
8	Kos, Celjska knjiga listin, št. 57, str. 79-82; prim. Štrekelj, Grad Ojstrica, str. 77, 81; Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 188; Blaznik, Historična topografija, str. 25; Ravnikar, V primežu, str. 278; Ravnikar, Po zvezdnih poteh, str. 204. V literaturi se zaradi lapsusa pri zapisu letnice deloma pojavlja zmotni podatek, da je listina s prvo omembo Ojstrice nastala že leta 1280. Prim. Zahn, Ortsnamenbuch, str. 369; Stopar, Razvoj, str. 172; Stopar, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Tretja knjiga, str. 94; Jakič, Vsi slovenski gradovi, str. 227.
9	Blaznik, Historična topografija, str. 25-26; Kos, Celjska knjiga listin, št. 80, str. 101; št. 127, str. 141; prim. Zahn, Ortsnamenbuch, str. 369; Štrekelj, Grad Ojstrica, str. 81-82; Stopar, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Tretja knjiga, str. 94; Jakič, Vsi slovenski gradovi, str. 227.
10	Snoj, Etimološki slovar, str. 289; prim. Štrekelj, Grad Ojstrica, str. 80-81; Pettauer, Imena, str. 190.
11	Prim. Štrekelj, Grad Ojstrica, str. 82; Kos, Vitez in grad,, str. 334.
12	Kos, Celjska knjiga listin, št. 1, str. 29; Fugger Germadnik, Grofje in knezi Celjski, str. 10
13	Prim. Ravnikar, V primežu, str. 75 sl; Fugger Germadnik, Grofje in knezi Celjski, str. 11—18. Denimo Senek je najverjetneje nastal kot odgovor na postavitev gradu Polzela, ki so ga postavili po letu 1193 in pred letom 1220, ko je omenjen po Polzeli poimenovani vitez Walther von Helnstein. Prim. Blaznik, Historična topografija, str. 121; Kos, Vitez in grad, str. 313, 350—351, 376. Okoli leta 2000 opravljene stavbnozgo-dovinske raziskave so v jedru gradu Polzela razkrile spodnji del masivnega kvadratnega stolpa s približno 9 metrov dolgo zunanjo stranico in z 2,7 metra debelim zidovjem, ki je z značilno plastovito zidavo iz velikih klesanih kamnitih blokov in vgrajenimi rimskimi spolijami najverjetneje nastalo v drugi polovici 12. stoletja oziroma okoli leta 1200. Prim. Stopar, Grajske stavbe, 16, str. 149.
14	Za Stopnik prim. Koropec, Vransko v srednjem veku, str. 219; Stopar, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Tretja knjiga, str. 132-133; Kos, Vitez in grad, str. 284-286.
15	Za Gamberk prim. Kos, Vitez in grad, str. 122.
16	Kos, Celjska knjiga listin, št. 80, str. 101-102; Kos, Vitez in grad, str. 313-314, 334-335; Ravnikar, V primežu, str. 320; Kosi, Grajska politika, str. 467; prim. Krajevni leksikon Dravske banovine, str. 102; Kralj, Žovnek in Žovneški, str. 90.
295
2 KRONIKA
IGOR SAPAČ: GRAD IN DVOREC OJSTRICA, 293-330
65
2017
stoletju imenovali po gradu, a so se zlasti od druge polovice 14. stoletja očitno hitro menjavali. Med letoma 1320 in 1332 je na Ojstrici kot žovneški gra-diščan služboval neki Ušalk, leta 1330 Mertel in leta 1352 Eberhard. Leta 1417 je bil celjski gradiščan na Ojstrici -purgraffze Ostrewicz - Pavel Luegel in leta 1432 Jurij Mindorfer.1/
S krepitvijo moči Zovneških oziroma Celjskih je grad Ojstrica gotovo izgubil del prvotnega pomena, vsekakor pa ohranil simbolno vlogo enega prvih celjskih gradov in zato tudi svoj posebni status med drugimi celjskimi gradovi. Vsaj v prvi polovici 15. stoletja je imel funkcijo zanesljive močne celjske utrdbe in morda tudi posebnega celjskega zapora na težko dostopni vzpetini daleč od naselij, na kar je mogoče sklepati po tam zaprtih Frideriku II. Celjskem (okoli 1379-1454) in Veroniki Deseniški.18 Prepoznavno prizorišče v zvezi z njima je postal najverjetneje v drugi polovici leta 1425.19 Kronika grofov Celjskih navaja, da je po izbruhu afere Herman II. Celjski na Ojstrici v stolp — gen Osterwitz in den thurn — najprej zaprl sina Friderika, ki so ga pozneje prepeljali na zgornji grad v Celju. Nato so zajeli Veroniko v njenem skrivališču v stolpu na Ptujskem polju - domnevno na Majdburgu - in jo dali zapreti na Ojstrici v stolp - dofurt man sy gen Osterwitz in den thurn. Po neuspešnem čarovniškem procesu v Celju jo je dal Herman II. prepeljati nazaj na Ojstrico ter jo utopiti v sodu ali kadi pod Ojstrico. Po umoru so njeno truplo prepeljali v Braslovče in ga tam pokopali.20 Umor se je najverjetneje zgodil 17. oktobra 1425.21 Navedbe v Kroniki grofov Celjskih so zgovorne tudi s stavb-nozgodovinskega vidika, saj je kar dvakrat zanesljivo izpričan stolp na Ojstrici in po značaju teh navedb je mogoče sklepati, da je bil omenjeni stolp dominantni glavni del grajske zasnove in ne morda eden od več stolpov ojstriškega grajskega kompleksa.22
Med celjsko-habsburško fajdo v letih od 1436 do 1439, ko je bilo na spodnjem Štajerskim porušenih
17	Blaznik, Historična topografija, str. 25; Kos, Vitez in grad, str. 335; prim. Kosi, Grajska politika, str. 484, 486.
18	Prim. Kralj, Žovnek in Žovneški, str. 131; Kralj, Svobodni gospodje Žovneški, str. 140; Kralj, Friderik II. Celjski in Veronika, str. 91.
19	Za datacijo dogajanja v drugo polovico leta 1425 glej: Štih, Celjski grofje, str. 227.
20	Krones, Die Freien von Saneck, II. del, poglavji XI in XII, str. 78-80; Kronika grofov celjskih, str. 19-20; prim. Megiser, Annales Carinthiae, II, str. 1090-1091; Štrekelj, Grad Ojstrica, str. 83-85; Klaic, Zadnji knezi, str. 56-57; Fugger Germadnik, Grofje in knezi Celjski, str. 83-84; Novostraschezky, Štajerski raj, str. 387; Kralj, Friderik II. Celjski in Veronika, str. 43-50, 88, 90-94. Za problematiko Veronike Deseniške glej tudi: Grafenauer, Veronika Deseniška, str. 412-413; Štih, Celjski grofje, str. 227-228.
21	Grafenauer, Veronika Deseniška, str. 412-413; Štih, Celjski grofje, str. 227; Mlinarič, Kartuzija Bistra, str. 19, 109, 123, 425; Fugger Germadnik, Grofje in knezi Celjski, str. 84; Kralj, Friderik II. Celjski in Veronika, str. 48, 93.
22	Prim. Stopar, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Tretja knjiga,
str. 94.
več deset grajskih stavb, med drugim tudi Šenek in domnevno tudi Libenštajn, Ojstrica najverjetneje ni bila poškodovana, niti in nič ne kaže, da bi bila takrat deležna kakšnih utrjevalnih posegov.23 Po izumrtju Celjskih leta 1456 je grad pripadel Habsburžanom in postal deželnoknežja komorna posest. Prenos lastništva ni potekal brez zapletov. Ojstrica se po umoru Ulrika II. Celjskega v Beogradu 9. novembra 1456, tako kakor nekateri drugi pomembnejši celjski gradovi (Zovnek, Vrbovec, Forhtenek, Rogatec, Planina, Podsreda, Kunšperk, Waldenberk z Radovljico, Mehovo in Kostel), ni takoj vdala cesarju Frideriku III. in njegovi skrbniki so ostali zvesti Ulrikovi vdovi Katarini. Cesar je svojim četam ukazal, da nepreda-ne gradove - Zovnek, Ojstrico in druge - napadejo ter opustošijo. Kronika grofov Celjskih navaja, da je nato Katarina Celjska svoje gradove dobro zavarovala - wohl besetzt - in vanje poslala veliko svojih ljudi, a naposled jih je leta 1458 le izročila cesarju.24 V bojih za dediščino Celjskih so čete cesarja Friderika III. -najverjetneje maja - leta 1457 napadle in zavzele Ojstrico, ki jo je branil celjski gradiščan Janez Ecke-lheimer z vojaki Jana Vitovca.25 Grad je bil takrat gotovo v večji ali manjši meri poškodovan in potreben obnove. V obnovljeni grajski stavbi je delovalo deželsko sodišče, ki je prvič izpričano v letih 1462 in 1480.26
Od leta 1458 so za grad kot deželnoknežjo komorno posest skrbeli deželnoknežji oskrbniki oziroma zakupniki. Kot prvi je leta 1458 izpričan zgoraj omenjeni Janez Eckelheimer, ki je Ojstrico dobil v oskrbo od cesarja Friderika III., nato leta 1462 župnik v Laškem in celjski vicedom Jurij Friderik Appre-cher, leta 1470 oziroma leta 1478 Janez Apprecher. Leta 1484 je postal ojstriški oskrbnik Krištof Obračan, leta 1494 pa Tomaž Gradenecker, ki je moral na gradu za njegovo veličanstvo vzdrževati tudi oboroženega moža s konjem. V tistem obdobju, najverjetneje kmalu po turškem vpadu v Celjsko kotlino leta 1493, so v bližnji naselbini severno od gradu utrdili gotsko cerkev sv. Jurija ter jo obdali z novim tabornim obzidjem, po katerem je naselbina pozneje dobila sedanje ime Tabor. Med letoma 1501 in 1524 je imel ojstriško gospostvo z gradom in mitnico na Vranskem v zakupu Lenart Raumschüssel s Šeneka,
23	Prim. Sapač, Freudenberg — Lušperk —Jamnik, str. 13-15.
24	Krones, Die Freien von Saneck, II. del, poglavja XXXV, XXXVIII, XL, str. 132-133, 139-143, 145-147; Kronika grofov celjskih, str. 49-51, 54-56, 58; Kosi, Grajska politika, str. 487; Fugger Germadnik, Grofje in knezi Celjski, str. 116-120; Fugger Germadnik, Boj za dediščino, str. 19-42; prim. Štrekelj, Grad Ojstrica, str. 85; Stopar, Razvoj, str. 19.
25	Orožen, Das Bisthum und die Diözese Lavant. IV/1, str. 140; Štrekelj, Grad Ojstrica, str. 85; Vrečer, Savinjska dolina, str. 157; Krajevni leksikon Dravske banovine, str. 102; Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 188; prim. Fugger Germadnik, Grofje in knezi Celjski, str. 118-119.
26	Krajevni leksikon Slovenije. III, str. 505; Krajevni leksikon Dravske banovine, str. 102; prim. Ravnikar, Po zvezdnih poteh, str. 297 (zemljevid).
296
3 KRONIKA	65
IGOR SAPAČ: GRAD IN DVOREC OJSTRICA, 293-330	2017
ki je kot nadomestilo za porušeni srednjeveški grad Šenek morda že leta 1493 zgradil novi dvor Šenek. Po njegovi smrti leta 1524 je Ojstrica kot zakupno gospostvo skupaj z mitnico na Vranskem pripadla njegovima sinovoma Juriju in KrištofU. Leta 1530 je Krištof Raumschüssel sam izpričan kot upravitelj Ojstrice. Leta 1535 je grad z gospostvom in mitnico na Vranskem dobil v zastavo kraljevi svetovalec in prvi proviantni mojster Jošt Limbarski. Leta 1542 je kot ojstriški oskrbnik omenjen Friderik pl. Rechberg in od leta 1546 je Ojstrico imel Hans Wagen.27
Devetega aprila 1566 je ojstriški grad z gospostvom, sodno oblastjo, ribolovom in mitnico na Vranskem v dosmrtno in dedno zastavo prejel Maksimilijan I. pl. Schrattenbach (1537-1599), član znane in ugledne plemiške rodovine, ki se v virih pogosto omenja tudi kot Schrottenbach.28 Hkrati z njim je bil zastavni gospod na Ojstrici najverjetneje tudi njegov mlajši brat Jurij (Jörg) (f 1587). Brata sta pred tem, morda skupaj s še štirimi brati, živela na sosednjem gradu Stopnik, ki ga je leta 1554 kupil njun oče Pan-kracij pl. Schrattenbach (f 1559).29 Leta 1576 si je šest Pankracijevih sinov - Maksimilijan I., Jurij, Janez Baltazar I., (Krištof?) Ziga, Pankracij II. in Franc -razdelilo premoženje po pokojnem očetu.30 Na Stop-
27	Orožen, Das Bisthum und die Diözese Lavant. IW/1, str. 99, 134-135, 140; Štrekelj, Grad Ojstrica, str. 85-87; Vrečer, Savinjska dolina, str. 157-158; Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 188-189; Koropec, Vransko v srednjem veku, str. 221, 225, 229; Stopar, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Tretja knjiga, str. 94, 153; prim. Schmutz, Historisch Topographisches Lexicon, str. 83-84; Janisch, Topographisch-statistisches Lexikon, str. 413 (z nekaterimi zmotnimi navedbami, ki izhajajo iz zmotne zamenjave Ojstrice v Savinjski dolini z gradom Ostrovico/Hochosterwitz na Koroškem. Za grad in dvor Šenek: Stopar, Grajske stavbe na območju Polzele, str. 30; Stopar, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Tretja knjiga, str. 135. Za protiturški tabor v Taboru prim. Curk, Topografsko gradivo, str. 102-103; Fister, Arhitektura, str. 163.
28	Schmutz, Historisch Topographisches Lexicon, str. 83-84; Janisch, Topographisch-statistisches Lexikon, str. 413; Orožen, Das Bisthum und die Diözese Lavant. W/1, str. 99, 134-135, 140; Štrekelj, Grad Ojstrica, str. 85-87; Vrečer, Savinjska dolina, str. 157-158; Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 188189; Koropec, Vransko v srednjem veku, str. 221, 225, 229; Stopar, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Tretja knjiga, str. 94, 153. Za rodovino Schrattenbach glej: Schmutz, Historisch Topographisches Lexicon, str. 523-524; Höfflinger, Eine Chronik der Grafen Schrattenbach, str. 145-178; Dolinar, Kraj Prebold, str. 107-119 (z nekaterimi zmotnimi navedbami); prim. Golec, Valvasorji, str. 209-210, 300.
29	Pankracij pl. Schrattenbach je bil sin Vincenca pl. Schratten-bacha (f 1531) in poročen z Elizabeto Sauer s Kozjaka na Dolenjskem (f 1571). Opravljal je ugledne službe za deželo Štajersko. Okoli leta 1550 je upravljal gospostvo Zovnek. Ko je leta 1559 umrl na Stopniku, so ga pokopali v župnijski cerkvi na Vranskem, kjer pa njegov nagrobnik ni več ohranjen. Prim. Schmutz, Historisch Topographisches Lexicon, str. 523; Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 191; Kolšek, Zovneško gospostvo, str. 237; Koropec, Mi smo tu, str. 64; Krušič, Prekopa, str. 178-179; Dolinar, Kraj Prebold, str. 110; prim. Kralj, Žovnek in Žovneški, str. 127; http://gw.geneanet.org/cvpolier ?lang=en&p=pankraz&n=von+schrattenbach (28. 7. 2017).
30	Schmutz, Historisch Topographisches Lexicon, str. 524; prim.
Orožen, Das Bisthum und die Diözese Lavant. IW/1, str. 85.
niku sta od takrat najverjetneje prebivala Jurij in Janez Baltazar I., Maksimilijan I. pa na Ojstrici.31 Uradno sta si Maksimilijan in Jurij gospostvi Stopnik in Ojstrica sicer delila. O tem priča tudi podatek, da je prvega januarja 1587 nadvojvoda Karel razvalje-ni grad in gospostvo Ojstrica - beruert Schloss oder PurggstallvnndHerrschafft Osterbiz - prodal bratoma Maksimilijanu I. in Juriju Schrattenbachoma. Takrat je nastal tudi novi ojstriški urbar.32 Podatek je zanimiv tudi s stavbnozgodovinskega vidika, saj dokazuje, da so grad opustili že zgodaj v 16. stoletju in da leta 1587 ni bil več naseljen.33 Domnevati smemo, da sta ga ambiciozna brata Maksimilijan I. in Jurij Schrat-tenbacha opustila takoj po prevzemu gospostva leta 1566.34 Maksimilijan I. Schrattenbach (1537-1599) je leta 1588 postal glavar in vicedom v Celju, med letoma 1591 in 1594 pa je bil štajerski deželni glavar. Bil je tudi svetovalec nadvojvode Ferdinanda. Poročen je bil z Ano pl. Grasswein (f po 1621). Z bratom Janezom Baltazarjem I. (1547-1618), poznejšim glavnim komornikom vojvode Ferdinanda v Gradcu, je bil leta 1587 sprejet med notranjeavstrijsko plemstvo in leta 1598 je bil povzdignjen v baronski stan z naslovom baron na Stopniku in Ojstrici - zu Heckenberg und Osterwitz. V zakupu je imel gospostvo Thal pri Gradcu in pozneje še Gösting pri Gradcu ter Eppenstein na zgornjem Štajerskem.35 Njegov mlajši brat Jurij Schrattenbach je bil stotnik in vojaški poveljnik celjskega območja ter se je leta 1573 ob reki Sotli boril proti upornim kmetom.36 Jurij je umrl kmalu po nakupu Ojstrice, zadnjega januarja 1587, in njegova deleža gospostev Ojstrica in Stopnik sta takrat pripadla njegovemu bratu Maksimilijanu I.37
Srednjeveški grad je po izgradnji nove ceste skozi Zajasovnik do Trojan v prvi polovici 16. stoletja, ki so jo speljali približno po trasi starejše poti, in po prenehanju nevarnosti turških vpadov na to območje v drugi polovici 16. stoletja izgubil obrambni pomen in
31	Prim. Koropec, Vransko v srednjem veku, str. 233.
32	SI AS 1074/137: Novoreformirani urbar graščine Ojstrica, 1587: uvodni zapis o deželnoknežji prodaji gospostva Maksimilijanu in Juriju Schrottenbachu. Prim. Kolšek, Prispevek k zgodovini, str. 11.
33	Prim. Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 188; Koropec, Vransko v srednjem veku, str. 234.
34	Glej podatke v nadaljevanju prispevka v zvezi z dvorcem Ojstrica.
35	Schmutz, Historisch Topographisches Lexicon, str. 524; Orožen, Das Bisthum und die Diözese Lavant. IW/1, str. 85-86; Curk, Topografsko gradivo, str. 110; Dolinar, Kraj Prebold, str. 110; prim. Koropec, Vransko v srednjem veku, str. 230, 232, 233; Koropec, Mi smo tu, str. 80; http://gw.geneanet.org/cvpolier?! ang=en&p=maximilian&n=von+schrattenbach (28. 7. 2017).
36	Orožen, Das Bisthum und die Diözese Lavant. IW/1, str. 85-86; Dolinar, Kraj Prebold, str. 110.
37	Jurijeva nagrobna plošča z nemškim napisom, ki poroča, da je plemič s Stopnika in Ojstrice umrl zadnjega januarja 1587, je še vedno ohranjena desno od severnega stranskega oltarja v župnijski cerkvi na Vranskem. Prim. Orožen, Das Bisthum und die Diözese Lavant. IW/1, str. 85; Dolinar, Kraj Prebold, str. 107-109.
297
2 KRONIKA
65
IGOR SAPAČ: GRAD IN DVOREC OJSTRICA, 293-330
Pogled na strmo južno pobočje ojstriške grajske vzpetine z ostanki grajskega jedra na vrhu (foto: Igor Sapač, 2015).
zaradi težke dostopnosti vrh vzpetine, morda pa tudi zaradi slabega gradbenega stanja, so ga opustili ter v njegovi upravni in rezidenčni vlogi nadomestili z novim dvorcem v dolini. Sodeč po Vischerjevih upodobitvah iz okoli leta 1680 se je grad že v 17. stoletju spremenil v popolno razvalino.38 Njegove ostanke so dolgo uporabljali kot kamnolom in zato so bili že v drugi polovici 18. stoletja tako zelo skromni, da na avstrijskem vojaškem zemljevidu iz tistega obdobja niso več označeni.39 V 19. stoletju so bili grajski ostanki neznatni.40 Kljub temu so jih - predvsem zaradi njihovega kulturnozgodovinskega pomena in arheološkega potenciala - leta 1999 z odlokom občine Žalec razglasili za kulturni spomenik.41
38	Upodobitvi sta reproducirani v: Stopar, Grajski objekti, str. 35; Vischer, Topographia Ducatus Stiriae. Faksimilirana izdaja, 1971, sl 82; Vischer, Topographia Ducatus Stirie. Faksimilirana izdaja, 1975; Vischer, Topographia Ducatus Stiriae. Faksimilirana izdaja, 2006, št. 67, str. 67, 102; Novostraschezky, Štajerski raj, str. 122.
39	Rajšp, Slovenija na vojaškem zemljevidu, 5, sekcija 175.
40	Janisch, Topographisch-statistisches Lexikon, str. 413.
41	Odlok o razglasitvi kulturnih in zgodovinskih spomenikov v Občini Žalec, Uradni list RS, št. 89/98-4682, 43/2000-2059, 124/2003 (popravek). Uradno ime kulturnega spomenika: Loke pri Taboru — Ruševine gradu Ojstrica. Evidenčna številka v registru nepremične kulturne dediščine: 10401. http:// rkd.situla.org/ (28. 7. 2017).
2017
Pogled na zaraščene razvaljene ostanke kompleksa srednjeveškega gradu Ojstrica s severne strani. V ospredju je vidna severozahodna obzidna stranica spodnjega grajskega platoja (foto: Igor Sapač, 2015).
Opis in oznaka ostankov srednjeveškega gradu Ojstrica
Čeprav so razvaline srednjeveškega gradu Ojstrica zelo skromne, težje dostopne in precej zaraščene, so z upoštevanjem izoblikovanosti naravnega terena še vedno dovolj izpovedne in omogočajo hipotetični poskus rekonstrukcije podobe pred propadom v 16. stoletju ter interpretacijo postopnega stavbnega razvoja. Ojstrica je bil eden tistih srednjeveških gradov v Sloveniji, ki so nastali na najbolj ekstremnih in težko dostopnih višinskih lokacijah in ki so zato bolj kakor z značilnimi srednjeveškimi gradovi, ki so nastajali med 11. in 15. stoletjem, primerljivi s pozno-antičnimi utrjenimi višinskimi naselbinami. Z njim so v tem oziru še najbolj primerljivi sedaj prav tako razvaljeni gradovi Vitanje - starejši grad, Klauzen-štajn nad Zidanim Mostom in Svibno. V evropskem prostoru ga je mogoče primerjati celo z gradom Tro-sky, ki je na severu Češke nastal v 14. stoletju in ki velja za najbolj ekstremni primer svoje vrste v srednji Evropi. Za tovrstne gradove je bilo značilno, da so nastali v skladu s potenciranjem načela videti in biti viden. Graditelji ojstriškega gradu so si izbrali strmo kopasto vzpetino, ki s 636 metri sicer nima posebno velike nadmorske višine, a je bila zaradi lege v širšem
298
65
2 KRONIKA
2017
Razvaljeni grad Ojstrica in dvorec Ojstrica na Vischerjevem zemljevidu Štajerske iz leta 1678. Izrez.
(Stopar, Grajski objekti, str. 35).
prostoru edina primerna za obrambo, pa tudi za nadzor ceste. Njen izolirani koničasti vrh je bil dostopen samo s severne strani in to dejstvo je zagotavljalo, da je bilo grad mogoče učinkovito braniti tudi z majhnim številom ljudi.
Odlično predstavo o osnovnih značilnostih stavbne zasnove gradu nudi skica na Vischerjevem zemljevidu Štajerske iz leta 1678, ki ob razvaljenem gradu prikazuje tudi renesančni dvorec z vogalnima stolpoma.42 Grajski kompleks je bil zasnovan stopničasto vrh kopaste vzpetine in na najvišji točki je stal glavni stolp, ki pa ni bil posebno visok. Stolp je koncentrično obdajalo obrambno obzidje, na katerega sta se v nižjih legah na severni strani pobočja vzpetine stopničasto navezovala še dodatna obzidna pasova. V tistem obdobju grad ni imel več streh, a njegovo zidovje je v glavnem še segalo do prvotne višine. Takšna grajska zasnova je vidna tudi v ozadju Vischerjeve upodobitve dvorca Ojstrica iz okoli leta 1681.43 Tista upodobitev je sicer manj posrečena, ker je stopnjevanost stavbnih mas precej zabrisana, desni del grajskega kompleksa je odrezan z okvirjem upodobitve, glavni stolp ne izstopa iz nakopičenih stavbnih mas in spodnje obzidje je opremljeno z nadstropnima oglatima vogalnima stolpoma, ki sta najverjetneje zgolj plod risarjeve domišljije oziroma zgrešene interpretacije videnega razvaljenega obzidja.
Zasnova z obeh Vischerjevih upodobitev se v glavnem dobro ujema z ostanki gradu na terenu. Do razvalin je od starodavne ceste med Taborom in Trojanami po jugozahodnem grebenu v ravni črti in nato vijugasto po jugovzhodnem pobočju grajske vzpetine speljana približno poltretji meter široka in približno 250 metrov dolga strma glavna grajska pot, ki se
42	Stopar, Grajski objekti, str. 35.
43	Vischer, Topographia Ducatus Stiriae. Faksimilirana izdaja, 1971, sl. 82; Vischer, Topographia Ducatus Stirie. Faksimilirana izdaja, 1975; Vischer, Topographia Ducatus Stiriae. Faksimilirana izdaja, 2006, št. 67, str. 67, 102.
IGOR SAPAČ: GRAD IN DVOREC OJSTRICA, 293-330
Razvaljeni grad Ojstrica na upodobitvi dvorca Ojstrica v Vischerjevi Topografiji Vojvodine Štajerske iz okoli leta 1681. Izrez. (Vischer, Topographia Ducatus Stiriae, 1971, slika 82).
konča ob zunanjem grajskem obrambnem jarku na vzhodnem koncu grajskega kompleksa. Pot je zaradi erozijskih poškodb na več mestih prekinjena in zato težko prehodna. Tik pred grajskim jarkom je bila pot na vzhodni strani obzidana z eskarpnim zidom, ki je bil dolg približno 9 metrov in ki je še sedaj dovolj dobro razpoznaven. Pred eskarpnim zidom se na glavno grajsko pot navezuje ožja stranska pot, ki ob vzhodni strani grajskega kompleksa in ob zunanjem robu severovzhodnega zunanjega grajskega pelje do grebena na severni strani grajske vzpetine in se nato po grebenu spusti proti dolini.
Konfiguracija terena in ostanki zidovja kažejo, da je bil grajski kompleks sestavljen iz treh obzidanih platojev nepravilnih tlorisnih oblik, ki so bili spuščajoče se zaporedno nanizani v smeri od jugozahoda proti severovzhodu. Višinska razlika med najvišjim platojem na jugozahodu, na vrhu grajske vzpetine, in spodnjim platojem na severovzhodnem pobočju grajske vzpetine znaša približno 20 metrov, dolžina zračne črte pa pri tem meri približno 56 metrov. Grajska zasnova je bila torej zasnovana na precejšnji strmini in potrebni so bili veliki napori za premagovanje višinskih razlik znotraj obzidane grajske površine. Naporna je bila zlasti pot med najvišjim in srednjim platojem, ki je bila dolga približno 20 metrov, višinska razlika pa znaša kar 10 metrov.
Najvišji plato, ki je imel funkcijo grajskega jedra, je na zahodni in južni strani zavarovan z ostrimi naravnimi skalnimi stenami ter ima dokaj pravilno pravokotno talno obliko v izmeri približno 17 x 18 metrov, ki se približuje kvadratu. Na jugovzhodni, jugozahodni in severozahodni stranici ter na severnem vogalu so vidni nepovezani in precej prepereli ostanki obodnega zidovja, ki nikjer več ne presegajo višine dveh metrov. Ostanki kažejo, da je bilo obodno
299
2 KRONIKA
IGOR SAPAČ: GRAD IN DVOREC OJSTRICA, 293-330
65
2017
Vzdolžni prerez proti severozahodu (zgoraj) in tloris (spodaj) kompleksa srednjeveškega gradu Ojstrica z vrisanimi fazami stavbnega razvoja (risal: Igor Sapač, 2015 in 2017).
obzidje debelo približno en meter in da je bilo zgrajeno iz deloma obklesanih lomljenih kosov kamna, položenih v deloma izravnane vrste. Sredi platoja je do 2 metra visoka izravnana ruševinska groblja s skoraj pravilno kvadratno talno ploskvijo v izmeri približno 9 x 9,5 metra. Groblja je približno 3 do 3,4 metre odmaknjena od črte notranjega lica nekdanjega obodnega obzidja najvišjega grajskega platoja. Na severozahodnem, jugozahodnem in jugovzhodnem robu ruševinske groblje so vidni prepereli ostanki zidovja, ki dokazujejo da je groblja vrh grajske vzpetine ostanek stavbe s približno kvadratno talno ploskvijo; vse kaže, da je tu stal glavni grajski stolp in da je imel 9 oziroma 9,5 metrov dolge stranice ter približno 2 metra debelo zidovje v spodnji etaži.44 Južni vogal stolpa je bil usmerjen natančno proti serpentinastemu zavoju starodavne glavne ceste južno od gradu.
44 Že Ivan Stopar je v grajskem jedru domneval obstoj stolpa, ki je dvakrat omenjen v Kroniki grofov Celjskih. Prim. Stopar, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Tretja knjiga, str. 95.
Na ostanek jugovzhodne stranice obodnega obzidja najvišjega grajskega platoja se navezuje približno 15 metrov dolgi ostanek južne stranice obodnega obzidja srednjega grajskega platoja, ki z drugačno
Pogled iz severovzhodne strani na vrh ojstriške grajske vzpetine z nekdanjim grajskim jedrom oziroma najvišjim platojem grajskega kompleksa (foto: Igor Sapač, 2015).
300
65
2017
_3 KRONIKA
IGOR SAPAČ: GRAD IN DVOREC OJSTRICA, 293-330
Ostanki obodnega obzidja na jugovzhodni strani najvišjega platoja grajskega kompleksa (foto: Igor Sapač, 2015).
iz bližine na osrednji del najvišjega platoja a kompleksa z lokacijo nekdanjega glavnega grajskega stolpa (foto: Igor Sapač, 2015).
dolg približno 33 metrov in širok 13 metrov. Na jugozahodni strani srednjega platoja je neizravnano pobočje vzpetine in površina srednjega platoja tam s treh strani zaobjema površino najvišjega platoja. Vezna pot med platojema je bila na severni strani in je potekala ob notranjem licu severozahodne in zahodne stranice obodnega obzidja srednjega platoja, od katerih so ostali samo skromni fragmenti. Bolje je ohranjeno obodno obzidje na severozahodni in jugovzhodni strani srednjega platoja; debelo je približno 1 meter in visoko do največ 2 metra. Stik med južno in jugovzhodno stranico obodnega obzidja srednjega platoja je porušen. Na notranjo stran severovzhodne stranice obodnega obzidja srednjega platoja je bilo prislonjeno 17 metrov dolgo in 4,8 metra široko poslopje, od katerega so še dobro vidni temelji kratke severozahodne stene in dolge jugozahodne stene. Ob severozahodni stranici tega poslopja, ki so ga najverjetneje sekundarno prislonili k starejšemu obodnemu obzidju, je ob veliki skali prehod med srednjim in spodnjim grajskim platojem.
Spodnji plato je v povprečju 7 metrov nižje od srednjega platoja in zasnovan je na nepravilni talni ploskvi, ki se približuje pravokotniku v izmeri 18 x 35
Ostanki obodnega obzidja na severozahodni strani srednjega platoja grajskega kompleksa (foto: Igor Sapač, 2015).
Pogled iz severovzhodne strani na območje srednjega platoja ojstriškega grajskega kompleksa. V ozadju je viden najvišji plato (foto: Igor Sapač, 2015).
strukturo zidave in dobro vidno cezuro dokazuje, da so obodno obzidje srednjega platoja sekundarno prislonili na obodno obzidje najvišjega platoja. Srednji plato je večji od najvišjega platoja, zasnovan na nepravilni sedemkotni talni ploskvi in postavljen na severovzhodno pobočje grajske vzpetine. Severovzhodni del tega platoja je umetno izravnan,
Pogled proti severozahodnemu koncu obrambnega jarka, ki ločuje srednji in spodnji plato grajskega kompleksa (foto: Igor Sapač, 2015).
301
2 KRONIKA
IGOR SAPAČ: GRAD IN DVOREC OJSTRICA, 293-330
65
2017
Obodno obzidje srednjega (levo) in spodnjega platoja grajskega kompleksa (desno). Pogled iz vzhodne strani, iz območja zunanjega grajskega obrambnega jarka pred nekdanjim glavnim grajskim portalom (foto: Igor Sapač, 2015).
Pogled iz severne strani na območji zunanjega grajskega obrambnega jarka (v ospredju) in spodnjega platoja (desno zgoraj) ojstriškega srednjeveškega grajskega kompleksa (foto: Igor Sapač, 2015).
metrov. Njegovo obodno obzidje se je na dveh mestih na njegovi jugozahodni strani prislanjalo na obodno obzidje srednjega platoja. Izpostavljeni jugovzhodna in severovzhodna stranica obzidja spodnjega platoja sta še vedno visoki do 4 metre, debeli 1,5 metra in dodatno zavarovani z omenjenim zunanjim grajskim obrambnim jarkom, ki je na jugovzhodu širok 9 metrov in globok še do 4 metre, na severovzhodu pa širok do 12 metrov in globok do 6 metrov. Sprva je bil jarek gotovo še globlji. Na naravno bolje zavarovani severozahodni strani je obzidje spodnjega platoja debelo samo 70 centimetrov in v poteku trikrat za-lomljeno. Zalom se je prilagodil poteku nekdanjega v skalno osnovo usekanega obrambnega jarka pred glavnim vhodom v severovzhodni stranici obodnega obzidja srednjega platoja. Po ureditvi spodnjega platoja je tisti jarek izgubil prvotni pomen in so ga v glavnem zasuli, a na jugozahodni polovici spodnjega platoja je kljub temu do danes ostala približno 28
Ostanki močne jugovzhodne stranice obzidja spodnjega platoja gradu Ojstrica spredrtino (desno), kjer je bil do propada glavni grajskiportal (foto: Igor Sapač, 2015).
metrov dolga, do 7,5 metra široka in do 2 metra velika poglobljena površina, čez katero je bil do vhoda na srednji plato najverjetneje postavljen lesen mostovž. Gotovo je bil lesen mostovž z dvižnim mostom postavljen tudi pred glavnim vhodom spodnjega platoja na njegovi jugovzhodni obzidni stranici. Lokacija predrtine v obzidju, ki je nastala tam, kjer je bil nekoč glavni grajski portal, kaže, da je bil mostovž čez zunanji grajski jarek najverjetneje v poteku zalomljen; le tako je mogoče uskladiti lokaciji predrtine in zgoraj omenjenega eskarpnega zidu ob glavni grajski poti na zunanji strani obrambnega jarka.
Interpretacija stavbnega razvoja srednjeveškega gradu Ojstrica
Ivan Stopar je v okviru sistematičnih raziskav srednjeveške grajske arhitekture na slovenskem Štajerskem v sedemdesetih letih 20. stoletja zapisal, da je Ojstrica primer aksialno sestavljenega gradu, ki je nastal s postopnim razraščanjem in dodajanjem izbranih stavbnih sestavin vzdolž izbrane smeri. Primerjal ga je z Zovnekom, Ranšperkom pri Dobrni in Ekenštajnom pri Velenju. Ugotovil je, da je prvi zametek gradu nastal vrh strme kope in da je vsak naslednji utrdbeni obroč na izpostavljeni strani segel nekoliko niže v pobočje hriba.45 Ta spoznanja niso izgubila aktualnosti, smiselno pa jih je skladno z novejšimi ugotovitvami dopolniti, precizirati in zaokrožiti. Na podlagi zgoraj zapisanega je treba ugotoviti, da se je grajski kompleks do končnega obsega razvil v vsaj treh stavbnih fazah v vsaj treh jasno razmejenih obdobjih.
45 Stopar, Razvoj, str. 148—149, 153; prim. Stopar, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Tretja knjiga, str. 95.
302
3 KRONIKA	65
IGOR SAPAČ: GRAD IN DVOREC OJSTRICA, 293-330	2017
1. faza: izpostavljena grajska utrdba gospodov Žovneških, pozno 12. stoletje ali prva polovica 13. stoletja
Analizi tlorisne zasnove gradu in konfiguracije terena kažeta, da je vrh grajske vzpetine gotovo najprej nastal stolp s približno kvadratno talno ploskvijo v izmeri 9 x 9,5 metra in z domnevno 2 metra debelim zidovjem v spodnji etaži. Zaradi koničastega skalnega vrha vzpetine, ki je bistveno vplival na grajsko zasnovo in njeno pojavnost v prostoru, ni bilo prave potrebe, da bi bil stolp posebno visok. Skica na Vischerjevem zemljevidu iz leta 1678 sicer kaže, da je stolp znatno presegal višino obodnega obzidja najvišjega platoja in zato smemo sklepati, da je imel nad pritličjem še vsaj tri nadstropja. Upoštevaje velikost talne ploskve, ustrezne analogije in položaj gradu na vrhu kopaste vzpetine se zdi najbolj utemeljena domneva, da je imel stolp poleg pritličja še štiri nadstropja in podstrešno obrambno poletažo, da je bil pokrit s strmo štirikapno skodlasto streho in da je bil že od vsega začetka zavarovan z obzidjem. Edini vhod vanj je bil gotovo v njegovem prvem ali drugem nadstropju. Etaže v notranjosti stolpa so bile nedvomno predeljene z neometanimi masivnimi lesenimi tramovnimi stropi in povezane s preprostimi lesenimi kladastimi stopnicami. Pritličje so uporabljali kot klet in shrambo, v nadstropjih so bili bivalni prostori, podstrešna poletaža pa je služila kot opazovalnica in obrambna površina. Vsaj eno bivalno nadstropje je bilo gotovo ogrevano s preprostim kaminom in morda opremljeno tudi s konzolnim straniščem -ajžljem. Morda je bil del enega od nadstropij v stolpu namenjen prvotni grajski kapeli.
Obodno obzidje, ki je stolp koncentrično obdajalo, je bilo glede na ugotovljeno debelino in upoštevaje ustrezne analogije visoko približno 8 metrov ter na vrhu opremljeno s približno dva metra visokim lesenim pokritim obrambnim hodnikom - hurdo. Zaradi skromne razpoložljive površine vrh vzpetine je obzidje stolp obdajalo zelo tesno in zato za obzidjem poleg stolpa niso mogli postaviti drugih poslopij. Prehod skozi obzidje je bil v severnem delu severozahodne stranice, saj ga na drugih obzidnih delih zaradi konfiguracije terena ni bilo mogoče urediti. Vse kaže, da na gradu zaradi ozke razpoložljive površine med stolpom in obzidjem vsaj v prvi fazi stavbnega razvoja ni bilo cisterne za vodo in da je bila oskrba z vodo zelo težavna; najverjetneje so vodo na grad prinašali v sodih ali čebrih iz potoka v dolini. Glede na navedbe v Kroniki grofov Celjskih smemo pomisliti, da so Veroniko Deseniško morda utopili prav v enem sodov ali čebrov, s katerimi so prinašali vodo na grad.
Ze v prvi stavbni fazi pa si gradu ni mogoče predstavljati brez nekaterih pomožnih poslopij, v katerih so bili hlevi, kašča, kovačnica, prostori za hlapce in dekle in morda tudi grajska kuhinja. Del teh funkcij je bil gotovo umeščen v kompleks pristave v dolini, a
nedvomno je grad že v času nastanka v bližini obodnega obzidja najvišjega platoja dobil tudi manjše predgradje, kamor so umestili tiste prostore, za katere ni bilo prostora za obzidjem, a jih po drugi strani tudi ni bilo mogoče urediti v preveliki oddaljenosti od grajskega jedra. Sklepati smemo, da so predgradje zasnovali na območju poznejšega srednjega platoja, na najbolj položnem delu pobočja grajske vzpetine in ob dostopni poti do gradu. Poslopja v predgradju so bila gotovo lesena in morda zavarovana z lesenimi palisadami in v naslednjih stavbnih fazah so lesene konstrukcije nadomestili z zidanimi.
Ojstriška grajska zasnova je bila v prvi stavbni fazi zelo majhna oziroma približno za polovico manjša od značilnih regularnih obodnih grajskih zasnov v 12. in 13. stoletju na območju sedanje Slovenije ter ni imela stanovanjske stavbe - palacija, kakršni so značilni za veliko večino grajskih zasnov v tistem obdobju pri nas. Na Ojstrici sta bili funkciji obrambnega stolpa in stanovanjskega poslopja združeni v močnem večnadstropnem stanovanjsko-obrambno-opazovalnem stolpu,46 seveda pa kljub temu skromna grajska zasnova njenim prebivalcem ni mogla nuditi posebnega bivalnega udobja in za gospode Zovneške gotovo niti v času nastanka ni imela rezidenčnega pomena. Grad je z opisano zasnovo služil predvsem za obvladovanje južnega roba žovneške posesti, reprezentiranje moči Zovneških, nadzor nad prehodom do Trojan, rezidenco žovneških gradiščanov in v manjši meri tudi kot upravno ter gospodarsko središče jugozahodnega dela žovneške posesti.
Vse kaže, da sta imela podobna stolpa kot Ojstrica tudi bližnja žovneška gradova Libenštajn in Šenek, ki sta skupaj z Ojstrico prvič omenjena leta 1288, a sta bila s stavbnima zasnovama večja.47 Primerljiv stolp
46	S tega vidika je zasnova gradu Ojstrica primerljiva z zasnovo sosednjega gradu Gamberk, kjer pa je bil trinadstropni stanovanjski stolp drugače zasnovan in postavljen na približno pravokotni talni ploskvi v izmeri 14,8 x 7,6 metrov. Površini stanovanjskih stolpov na Ojstrici in Gamberku sta bili najverjetneje primerljivi, saj je bil ojstriški stolp domnevno za eno nadstropje višji. Na Gamberku so tako kakor na Ojstrici v drugi stavbni fazi nekdanje predgradje na platoju pod stanovanjskim stolpom obdali z zidanim obzidjem. Morda bo v prihodnosti Ojstrico in Gamberk treba primerjati tudi z zasnovo bližnjega gradu Motnik; na Valvasorjevi upodobitvi je tam razpoznaven vsaj trinadstropni mogočni štirioglati bivalni stolp, ki pa v sedanji razvalini ni več določljiv. Ustrezne arheološke raziskave v prihodnosti bodo morale pojasniti, če je bil tam sprva samostojni stanovanjski stolp oziroma ali je od prve polovice 13. stoletja tam stal značilni obodni grad s palacijem, kar kaže analiza sedaj vidnih ostankov grajskega zidovja.
47	Z Ojstrico je glede na umestitev v širši prostor najbolj primerljiv Libenštajn; leta 1288 je omenjen kot grad — castrum Liebenstain, leta 1308 kot stolp — turn Liebenstain in leta 1423 kot utrdba - vest Liebenstain. Prim. Curk, Gradovi in graščine, str. 150; Stopar, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Tretja knjiga, str. 73—74; Kralj, Žovnek in Žovneški, str. 275—278; Dolinar, Kraj Prebold, str. 14—16; Kralj, Svobodni gospodje Žovneški, str. 133—138. Stavbna zasnova Libenštajna se je razlikovala od zasnove Ojstrice. Vse kaže, da je bil Li-benštajn v 13. stoletju značilen grad obodnega tipa s pravilno
303
2 KRONIKA
IGOR SAPAČ: GRAD IN DVOREC OJSTRICA, 293-330
65
2017
so pred nekaj leti razkrile tudi raziskave na bližnjem gradu Polzela.48 Tovrstni stolp je z Vischerjevo upodobitvijo iz okoli leta 1681 dokumentiran tudi na sosednjem gradu Stopnik.49 A pri vseh teh omenjenih gradovih je bil stolp sestavni del veliko večje zasnove, ki je vključevala tudi samostojno stanovanjsko poslopje - palacij.50 Osamljeni ojstriški stolp, ki je imel podobo bergfrida s kvadratno talno ploskvijo, a je obenem opravljal tudi funkcijo palacija, v slovenskem prostoru nima prave primerjave. Pogojno ga je mogoče primerjati s stanovanjskimi stolpi gradov Slovenj Gradec, Šumberk na Dolenjskem, Škofja Loka in Krancelj nad Škofjo Loko, ki pa imajo večje kvadratne talne ploskve, bili so gotovo nižji in najverjetneje so nastali v obdobju pred njim - v poznem 11. stoletju oziroma v prvi polovici 12. stoletja.51 Gotovo je vsaj deloma upravičena tudi primerjava z
pravokotno osnovno talno ploskvijo v izmeri približno 20 x
40 metrov in postavili so ga na izravnanem delu vzpetine nad spodnjo Savinjsko dolino. Znotraj obzidanega dvorišča je na južni strani stal glavni stolp s kvadratno talno ploskvijo v iz-
meri približno 10 x 10 metrov, na severni strani dvorišča pa je bila stanovanjska stavba, ki je bila naslonjena na severno stranico obodnega obzidja in je bila obrnjena proti dolini,
proti sedanjemu dvorcu Prebold. Podobno pravilno obodno
zasnovo z osnovno pravokotno talno ploskvijo v izmeri približno 16,5 x 21 metrov je najverjetneje imel tudi grad Šenek,
ki je leta 1288 omenjen kot grad — castrum Scheinek, leta 1308
kot stolp — turn Scheynek in leta 1423 znova kot stolp — tuern
Scheinegk. Prim. Curk, Gradovi in graščine, str. 150; Stopar, Grajske stavbe na območju Polzele, str. 29; Stopar, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Tretja knjiga, str. 135. Lokacijo
gradu Šenek so pred nedavnim razkrile raziskave Franca Kralja; stal je na dominantni vzpetini Vinski vrh, severozahodno od Polzele in istoimenskega novoveškega dvorca, v bližini cerkve sv. Miklavža. Prim. Kralj, Svobodni gospodje Žovneški, str. 148—156. Ker se omenja kot stolp, smemo domnevati, da je imel znotraj obzidanega dvorišča visok glavni stolp — berg-frid. Veliko večjo obodno zasnovo od Ojstrice je imel tudi grad Zovnek, ki je kot prvi grad gospodov Zovneških nastal v prvi polovici 12. stoletja. Zasnovali so ga na nepravilni talni ploskvi v obliki trapeza, ki je bila v povprečju dolga 38 metrov in široka 20 metrov. Stanovanjsko poslopje — palacij — so postavili na vzhodni strani, na približno pravokotni talni ploskvi v izmeri 10 x 17 metrov. Visoki glavni stolp — bergfrid — so gradu na jugozahodnem vogalu prizidali šele po sredini 13. stoletja in zasnovali so ga na okrogli talni ploskvi s premerom 11 metrov. Prim. Stopar, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Tretja knjiga, str. 160—165.
48	Prim. Stopar, Grajske stavbe, 16, str. 149. Glej tudi zapis zgoraj v opombi št. 13. Tudi na gradu Polzela je bil kvadratni stolp s približno 9 metrov dolgimi stranicami in z 2,7 metra debelim zidovjem na eni strani postavljen tesno ob en meter debelem obodnem obzidju in distanca je znašala samo 2 metra.
49	Prim. Stopar, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Tretja knjiga, str. 132—133.
50	Na tem mestu je smiselno opozoriti še na nekoliko manjši primerljivi stolp v sklopu sedanjega dvorca na Vranskem. Sprva je bil to večnadstropni stolp v stavbnem kompleksu srednjeveške mitnice (Avžlak) na Vranskem, ki je v pisnih virih izpričana od leta 1422 oziroma od leta 1458 in ki je pripadala gospostvu Ojstrica. Prim. Stopar, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Tretja knjiga, str. 153; Kosi, »Prometna politika«, str. 167. Stolp je sedaj ohranjen samo do vrha prvega nadstropja; pozidan je na skoraj kvadratni talni ploskvi v izmeri 8,3 x 8,7 metrov in ima dober meter debele stene.
51	Prim. Stopar, Arhitektura, str. 129—152.
nekaterimi gradovi ob sedanji meji med Slovenijo in Hrvaško, zlasti s^ Kostelom, Sichersteinom oziroma Starim gradom Zumberačkim in Kostanjevico oziroma trdnjavo Kostanjevica. Ti obmejni gradovi so v 13. stoletju dobili močne kvadratne glavne stolpe, a doslej še niso bili dovolj celovito stavbnozgodovin-sko raziskani in zato ni mogoče ugotoviti, ali so imeli stolpi enake fUnkcije kot stolp na Ojstrici oziroma ali so jih dopolnjevali palaciji. V tem trenutku je zato zasnovo gradu Ojstrica v prvi fazi njenega stavbnega razvoja še najbolj smiselno primerjati z gradom Gornji Kraig oziroma Hochkraig v grajskem kompleksu Kraig, severno od Šentvida ob Glini na avstrijskem Koroškem, kjer je izolirani izpostavljeni kvadratni stolp s tesnim obodnim obzidjem na težko pristopni višinski lokaciji nastal najverjetneje okoli leta 1200 oziroma v prvi polovici 13. stoletja, v 14. stoletju pa so ga na spodnjem platoju dopolnili s palacijem in grajsko kapelo. Grad Gornji Kraig je nastal v povezavi z bližnjim večjim gradom Spodnji Kraig oziroma Niederkraig. Zaradi neudobne višinske lege so Gornji Kraig, tako kakor Ojstrico, že zgodaj - v 16. oziroma 17. stoletju - opustili, kljub temu pa so se ohranile obsežne razvaline, ki deloma še segajo do prvotne višine in imajo zato velik izpovedni pomen.52 Tudi v primerjavi z Gornjim Kraigom je Ojstrico mogoče interpretirati kot oddaljeni izolirani izpostavljeni stolp Zovneka, matičnega gradu gospodov Zovneških. Tovrstni izpostavljeni stolpi - propugna-culi - so bili tudi v Slovenskem prostoru med drugo polovico 12. stoletja in 14. stoletjem zelo pogosti. Največkrat so jih postavili ob dostopnih poteh do gradov oziroma grajskih jeder.53 Oddaljenost Ojstrice od Zovneka sicer nikakor ni primerljiva z oddaljenostjo običajnih izpostavljenih stolpov od grajskega jedra, a v tem primeru gre za posebno situacijo; Ojstrica je imela vlogo izpostavljene utrdbe, ki je nadzorovala dostop do žovneškega ozemlja in ne zgolj do gradu, tako kakor druge izpostavljene utrdbe pa je služila izključno kot bivališče oborožene posadke, oskrbnika oziroma gradiščana in ne kot rezidenca njenega lastnika. Zgolj špekulirati je mogoče o obsegu upravnega in gospodarskega pomena Ojstrice v prvi fazi njenega stavbnega razvoja. Zovneški so si za postavitev gradu izbrali zaradi konfiguracije terena zelo zahtevno lokacijo, a samo ta vzpetina je gradu omogočala optimalno opravljanje njegovih ključnih funkcij. Vsekakor je Ojstrica zanimiv fenomen, ki tudi s svojo prvotno stavbno zasnovo nazorno ilustrira organizacijo posesti gospodov Zovneških v zgodnjem obdobju njenega obstoja in dokazuje, da so bili Zovneški pred letom 1288 dovolj močni oziroma dovolj dobro organizirani, da so zmogli izvesti tako zahteven gradbeni podvig.
52	Prim. Wiessner in Seebach, Burgen, str. 74.
53	Prim. Stopar, Razvoj, str. 84—94; Sapač, Razvoj, str. 11, 47— 51; Stopar, Ostra kopja, str. 29—30.
304
65
2017
_3 KRONIKA
IGOR SAPAČ: GRAD IN DVOREC OJSTRICA, 293-330
Grad Gornji Kraig/Hochkraig na avstrijskem Koroškem je stavbno zasnovo primerljiv s srednjeveškim gradom Ojstrica (Spletna fotografija, 2017).
Brez predhodne izvedbe ustreznih arheoloških raziskav ni mogoče časovno natančneje opredeliti prve faze stavbnega razvoja gradu. Dovolj dobro razpoznavna struktura zidave obodnega obzidja na jugovzhodni strani najvišjega grajskega platoja potrjuje domnevo, da je grad najverjetneje nastal okoli leta 1200 oziroma v prvi polovici 13. stoletja. Za to tezo govori tudi dejstvo, da so grad zgradili na težavnem terenu, na zelo strmem pobočju, gotovo z izjemnimi napori, in da so bile tehnične možnosti za tovrstne gradbene podvige najbolj razvite šele v poznem 12. stoletju in v 13. stoletju. Ob teh spoznanjih pa je treba opozoriti, da po drugi strani ni mogoče povsem izključiti možnosti, da je grad nekoliko starejši oziroma da je nastal na lokaciji, ki je bila utrjena že v obdobju rimskega cesarstva, ko je domnevno v bližini potekal en krak trase ceste od Emone čez Atrans do Celeje. Čeprav materialni ostanki rimske ceste na širšem območju grajske vzpetine doslej še niso bili odkriti, se zdi dopustna možnost, da je med marko-manskimi vojnami v drugi polovici 2. stoletja, morda sočasno s postavitvijo močnega tabora druge italske legije na območju sedanje Ločice ob Savinji, ob meji med Italijo in provinco Norikom oziroma v bližini meje med emonskim in celejanskim mestnim območjem, na poznejši grajski vzpetini nastala manjša stolpasta utrdba, katere ostanke so pozneje uporabili za gradnjo srednjeveškega gradu. To tezo opravičuje izjemni pomen mejne in poštne postaje ter vojaške postojanke Atrans (Trojane), ki je bila oddaljena približno 6 kilometrov, in dejstvo, da je ugotovljena ve-
likost talne ploskve srednjeveškega grajskega stolpa povsem primerljiva tudi z arheološko dokumentiranimi kvadratnimi stolpi obzidja rimskega vojaškega taborišča Ločica ob Savinji, ki so v tlorisu merili približno 9 x 9 metrov in so imeli v pritličju približno 2,2 metra debele stene.54 Ugotovljena velikost talne ploskve ojstriškega stolpa je povsem primerljiva tudi s tlorisnimi sledovi zgoraj omenjenega antičnega utrdbenega objekta v bližnjem Šentgotardu. Do izvedbe ustreznih arheoloških raziskav bomo mogli torej zgolj ugibati, ali je na Ojstrici v antiki morda stal stolp, ki je bil nekakšna prednja utrdba postojanke Atrans in ki so ga po več stoletjih Zovneški kot razvalino znova odkrili ter obnovili in uporabili kot prednjo utrdbo žovneške posesti. S to hipotezo bi bilo morda mogoče pojasniti nenavadno zasnovo iz prve stavbne faze srednjeveškega gradu, a ob tem se je seveda treba tudi zavedati, da nikjer drugje v slovenskem prostoru ni dokumentiran primer, ko bi srednjeveški grad nastal neposredno z obnovo in nadgradnjo rimskodobnih ruševin.55
54	Kolšek, Najstarejša zgodovina Polzele, str. 17—19.
55	Opozoriti je treba, da je Pavle Urankar na podlagi analize strukture zidovja pred drugo svetovno vojno domneval, da je v bližnjem Motniku srednjeveški grad nastal na lokaciji starejše rimskodobne utrdbe. Njegova hipoteza doslej še ni bila ustrezno preverjena. Prim. Urankar, Zgodovina trga Motnika, str. 11—19. V Ajdovščini so razvaljene antične stolpe šele v obdobju turških vpadov obnovili in jih ponovno uporabili za obrambne namene.
305
2 KRONIKA
IGOR SAPAČ: GRAD IN DVOREC OJSTRICA, 293-330
65
2017
Grad Ojstrica v 13. stoletju (levo) in 14. stoletju (desno). Poskus rekonstrukcije. Aksonometrični študiji
(risal: Igor Sapač, 2017).
2. faza: (pre)ureditev utrjenega predgradja na srednjem grajskem platoju, 14. stoletje
Stavbna zasnova iz prve faze razvoja gradu Ojstrica je bila majhna in zato ni posebno presenetljivo, da so jo že razmeroma zgodaj razširili. Širitev se je zgodila proti severovzhodu, po grebenu navzdol, torej v tisti smeri, kjer je bilo pobočje vzpetine najbolj položno in kjer je gotovo že prej stalo manjše pred-gradje z lesenimi stavbami. S širitvijo so po eni strani učinkovito povečali obrambno sposobnost gradu, saj je pred vhodom prvotnega obodnega obzidja nastal nov razsežen obzidani obor, po drugi strani pa so z novimi stavbnimi sestavinami zagotovili, da je mogel grad bolje funkcionirati tudi kot upravno in gospodarsko središče. Grajski kompleks je s tisto širitvijo torej mogel prevzeti nove funkcije, seveda pa je ostal tudi ena najmočnejših žovneških oziroma celjskih utrdb.
Nov obor so obdali s šeststraničnim kamnitim obzidjem, ki je bilo naslonjeno na severozahodno in jugovzhodno stranico prvotnega obodnega obzidja najvišjega grajskega platoja, debelo približno en meter in visoko gotovo vsaj 7 metrov. Z zasnovo se je prilagodilo dokaj strmo spuščajočemu se terenu. Po analogijah sodeč je bilo na vrhu na zunanji strani opremljeno z zidanimi cinami in prsobrani,
na notranji strani pa s pokritim lesenim obrambnim hodnikom. Novo obzidje so na severovzhodni in jugovzhodni strani dodatno zavarovali z obrambnim jarkom, ki so ga usekali v naravno skalno osnovo. Čez obrambni jarek so na severovzhodni strani gotovo postavili lesen mostovž z dvižnim mostom. Z jarkom so zavarovali tisti dve obzidni stranici, ki sta bili zaradi dostopne poti do gradu najbolj ogroženi. Material, ki so ga pridobili iz obrambnega jarka, so najverjetneje uporabili za gradnjo obzidja. S postavitvijo novega obzidja je grad dobil zunanje obzidano dvorišče, ki je vključevalo tudi del strmega severovzhodnega pobočja pod prvotno grajsko zasnovo in prvotno pot do vhoda skozi prvotno obodno obzidje. Del strmega pobočja so gotovo umetno izravnali in tako oblikovali poznejši srednji grajski plato. Tam so najverjetneje že hkrati z obzidjem, ob naslonitvi na notranjo stran severovzhodne obzidne stranice, postavili zgoraj omenjeno dolgo in ozko pomožno grajsko poslopje; nastalo je najverjetneje kot nadomestek za odstranjena starejša lesena poslopja prvotnega predgradja in po analogijah sodeč je bilo vsaj sprva samo pritlično oziroma bistveno nižje od obzidja in pokrito z enokapno streho, ki je bila naslonjena na notranjo stran obzidja. V tistem poslopju so najverjetneje uredili konjski hlev, kaščo, prostore za hlapce in dekle in morda tudi grajsko kuhinjo.
306
65
2017
2 KRONIKA
IGOR SAPAČ: GRAD IN DVOREC OJSTRICA, 293-330
Pri poskusu natančnejše časovne opredelitve druge stavbne faze je lahko v pomoč analiza strukture zidave obzidja, ki je dobro vidna zlasti na južni in jugovzhodni strani, deloma pa tudi na severozahodni strani. Čeprav je zidni plašč v glavnem že odluščen, je še vedno opazno, da je bilo obzidje zgrajeno iz manjših lomljencev, postavljenih v maniri gotskega stavbarstva v širše plasti, in da se struktura kompartimen-tne zidave precej razlikuje od kakovostnejše zidave obodnega obzidja na najvišjem platoju. Na podlagi te ugotovitve smemo sklepati, da obzidje druge stavbne faze ni nastalo pred 14. stoletjem. Pomisliti bi mogli, da je nastalo do leta 1308, ko je ojstriški grad, enako kakor sosednji Zovnek, omenjen kot haus -hiša, medtem ko sta Šenek in Libenštajn označena s tuern - stolp.56 Po tej omembi bi mogli sklepati, da je bila Ojstrica takrat večja od Šeneka in Libenštajna in bolj primerljiva z Zovnekom, a na to se ne gre preveč zanašati, saj ni nujno, da je oznaka točna in da se je nanašala na velikost grajskega kompleksa. Po strukturi obzidja sodeč je bolj verjetno, da so drugo stavbno fazo izvedli šele po letu 1341, ko je nemški cesar Ludvik Bavarski povišal Friderika I. Zovneškega (f 1359) v grofa Celjskega in se je samozavest rodo-vine dvignila, s tem pa tudi potreba po novemu statusu primernih gradbenih podvigih.57 Najverjetneje je zunanje obzidje že stalo, ko sta bila leta 1425 na Ojstrici zaprta Friderik II. Celjski in Veronika Dese-niška ter je bil grad močna in zanesljiva utrdba.
3. faza: dodatno utrjevanje gradu, domnevno med boji za dediščino Celjskih v letih 1456 in 1457
Po omenjeni navedbi v Kroniki grofov Celjskih smemo sklepati, da je vdova Ulrika II. Celjskega Katarina med koncem leta 1456 in pomladjo leta 1457 na Ojstrici, tako kakor tudi na nekaterih drugih svojih gradovih, v naglici poskrbela za utrjevanje, ki je bistveno povečalo obrambno sposobnost in omogočilo, da se je v gradu moglo braniti večje število ljudi. Menim, da je navedbo, da je Katarina Celjska svoje gradove dobro zavarovala - wohl besetzt, v zvezi z Ojstrico treba razlagati tako, da so takrat izvedli tudi dokaj obsežna gradbena utrjevalna dela. Čeprav Kronika grofov Celjskih izrecno ne poroča o gradbenih delih na Ojstrici in tudi z drugimi pisnimi viri takrat niso izpričana, se vendarle zdi najbolj verjetna hipoteza, da je prav takrat nastal razsežni obzidani spodnji grajski plato oziroma zunanji grajski obor, ki je na najbolj izpostavljeni jugovzhodni in severni strani okrepljen s poldrugi meter debelim obzidjem. Debelina obzidja dokazuje, da so ga zgradili kot dovolj močni izpostavljeni prednji ščitni zid in najverjetneje tudi upoštevaje nov način bojevanja z ognjenim strel-
56	Kos, Celjska knjiga listin, št. 80, str. 101.
57	Prim. Kralj, Žovnek in Žovneški, str. 98-101; Fugger Germa-
dnik, Grofje in knezi Celjski, str. 31-36.
nim orožjem, ki so ga čete cesarja Friderika III. gotovo imele in znale tudi dobro uporabljati. Vsekakor konfiguracija terena na jugovzhodni in severovzhodni strani grajske vzpetine kaže, da bi bilo tam načeloma mogoče grajski kompleks iz razdalje 10 do 20 metrov napasti tudi s topovi. Nedvomno je bilo tudi novo obzidje dokaj visoko - vsaj sedem metrov od praga novega glavnega portala navzgor - in na vrhu je bilo gotovo opremljeno s cinami ali strelnimi linami ter obrambnim hodnikom. Z novim oborom, ki je bil še bolj prostoren od obora iz druge stavbne faze, se je obzidana površina gradu zelo povečala in ves kompleks je bilo mogoče odlično braniti. Novo masivno obzidje je moglo na naravno najslabše zavarovanem predelu učinkovito razvrednotiti napade z ognjenim strelnim orožjem in za njim se je moglo braniti večje število ljudi. Vse kaže, da so novi obor postavili v naglici in zato je bil dostop vanj malce neroden, saj niso uspeli optimalno preurediti oziroma zasuti starejšega obrambnega jarka pred severovzhodno stranico obzidja iz druge stavbne faze. Na severozahodu so napol zasuti starejši obrambni jarek zamejili s trikrat zalomljenim tanjšim obzidjem. Do novega glavnega portala so čez obrambni jarek postavili leseni mo-stovž z dvižnim mostom, ki je bil - podobno kakor mostovž nad notranjim obrambnim jarkom Starega gradu Celje - v poteku najverjetneje rahlo zalomljen. Stari jugovzhodni obrambni jarek so podaljšali proti vzhodu in ga povezali z novim jarkom, ki so ga usekali v skalo ob severovzhodni stranici novega obzidja spodnjega platoja. Zaradi obrambne učinkovitosti so najverjetneje ohranili stari leseni mostovž čez starejši oziroma notranji obrambni jarek. Novo obzidje so - podobno kakor starejše obzidje iz druge stavbne faze - zgradili iz večjih in manjših lomljencev, ki so jih položili v širše plasti. Pri gradnji so si pomagali z vgrajenimi lesenimi gradbenimi odri; odrnice kvadratnega prereza so na jugovzhodni obzidni stranici, ob nekdanjem glavnem vhodu v grad, še dobro vidne, čeprav je tudi tam zidni plašč obzidja že skoraj povsem odluščen.
4. faza: domnevna obnova gradu po bojih za dediščino Celjskih, po letu 1457, druga polovica 15. stoletja
Ko so v bojih za dediščino Celjskih čete cesarja Friderika III. leta 1457 napadle in zavzele Ojstrico, je bil grad gotovo v večji ali manjši meri poškodovan ter potreben obnove. Poškodbe nedvomno niso bile prehude, saj je kmalu zatem v obnovljenem gradu delovalo deželsko sodišče, ki je izpričano od leta 1462 oziroma 1480.58 V obnovljenem gradu je bila tudi kapela Naše ljube gospe, ki je v ojstriškem urbarju iz
58 Krajevni leksikon Dravske banovine, str. 102; Krajevni leksikon Slovenije. III, str. 505.
307
2 KRONIKA
IGOR SAPAČ: GRAD IN DVOREC OJSTRICA, 293-330
65
2017
Poskus rekonstrukcije podobe gradu Ojstrica v drugi polovici 15. stoletja, po obnovi po letu 1457, in sedanji obseg grajskih ostankov. Aksonometrični študiji (risal: Igor Sapač, 2017).
leta 1480 omenjena kot Vnser Lieben Frawn cappeln.59 Vsekakor obnova po letu 1457 ni spremenila starejše stavbne zasnove. Najverjetneje so na starih temeljih ponovno zgradili porušene dele obzidja in obnovili so požgane lesene dele, zlasti ostrešja in obrambne hodnike vrh obzidja. Ker sta na gradu po letu 1457 izpričana sodišče in kapela, smemo domnevati, da so takrat zgradili več novih prostorov. Analiza tlorisne zasnove kaže, da so nove prostore lahko zagotovili samo z nadzidavo zgoraj omenjenega dolgega in ozkega pomožnega poslopja ob severovzhodni stranici obzidja iz druge stavbne faze. Po izgradnji spodnjega grajskega platoja v tretji stavbni fazi je severovzhodna stranica obzidja iz druge stavbne faze izgubila del obrambnega pomena in mogoče jo je bilo deloma vključiti v nov stavbni trakt, ki je najverjetneje dobil funkcijo manjšega grajskega palacija. Domnevo, da so prav tam uredili sodno dvorano, je mogoče zagovarjati s pomočjo analogij; sodne dvorane so največkrat umeščali blizu glavnega vhoda v grad in tudi zato ni verjetno, da je bil takšen prostor v težko dostopnem starem stolpu vrh vzpetine. Najverjetneje
59 Orožen, Das Bisthum und die Diözese Lavant. IV/1, str. 139;
Blaznik, Historična topografija, str. 26; Koropec, Vransko v
srednjem veku, str. 224; prim. Zahn, Ortsnamenbuch, str. 369;
Stopar, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Tretja knjiga, str.
94; Jakič, Vsi slovenski gradovi, str. 228.
so po izgradnji spodnjega obora iz tretje stavbne faze med obnovo gradu po letu 1457 ob naslonitvi na notranjo stran njegove 36 metrov dolge severovzhodne obzidne stranice postavili eno ali več nizkih stranskih poslopij z grajskimi hlevi in delavnicami. O tem je sicer mogoče samo hipotetično ugibati na osnovi analogij, saj ostanki na terenu niso vidni. Najverjetneje so med obnovo čez zunanji obrambni jarek ponovno postavili leseni mostovž in morda zgradili tudi omenjeni novi kamniti eskarpni zid ob glavni grajski poti na zunanji strani obrambnega jarka.
Brez predhodne izvedbe ustreznih arheoloških raziskav je mogoče zgolj ugibati tudi o tem, ali je bil grad deležen dodatnega utrjevanja po izbruhu nevarnosti turških vpadov na to območje. Turški vpadi na Štajersko so se začeli leta 1472, celjsko območje pa je bilo prizadeto zlasti v letih 1493 in 1494. Nevarnost je ostala prisotna do sredine 16. stoletja.60 Ojstrica je imela ob enem od lažjih prehodov med Kranjsko in Štajersko oziroma med Ljubljansko in Celjsko kotlino v tistem obdobju gotovo dovolj velik pomen, a materialni ostanki na terenu s tem v zvezi ne ponujajo nobenih odgovorov. Vse kaže, da so utrjeval-na in obnovitvena dela v petdesetih letih 15. stoletja
60 Simoniti, Turki so v deželi že, str. 71, 77-79, 205-207; Voje, Slovenci, str. 23-37.
308
3 KRONIKA	65
IGOR SAPAČ: GRAD IN DVOREC OJSTRICA, 293-330	2017
zadostovala in da pozneje niso več opravili dodatnih utrjevalnih del, ki bi spremenila do takrat izoblikovano grajsko zasnovo. Če bi bil grad v obdobju turških vpadov deležen obsežnejših utrjevalnih in obnovitvenih posegov, ga najverjetneje ne bi že kmalu po letu 1566 povsem opustili. Kljub bolj ali manj obsežni obnovi po letu 1457 je grad ostal precej odročna, težko dostopna, mračna in zastarela srednjeveška stavba z majhnimi in neudobnimi notranjimi prostori, ki za Habsburžane gotovo ni imela nobenega pomena, in zato ni prav nič presenetljivo, da so ga opustili takoj zatem, ko je sredi 16. stoletja prenehala nevarnost turških vpadov na tisto območje.
Dislocirani deli srednjeveškega grajskega kompleksa
Ze v srednjem veku ojstriški grajski kompleks ni bil omejen zgolj na grajsko vzpetino, pač pa so mu pripadala tudi nekatera posebna poslopja v dolini. Glavna grajska pristava s kompleksom gospodarskih poslopij - zlasti hlevov, kašč, mlina in najverjetneje tudi kovačnice - je gotovo stala ob potoku ob vznožju grajske vzpetine, na območju, kjer se je po letu 1566 za rodovino Schrattenbach razvil dokaj razse-žen kompleks novoveškega dvorca.
Južno od Grajske vasi je na nizki vzpetini stala ojstriška grajska klet oziroma kašča, ki je omenjena v ojstriškem urbarju iz leta 1504. Njene razvaljene ostanke sta videla še Ignac Orožen v drugi polovici 19. stoletja in Jože Curk v petdesetih letih 20. stoletja. Ljudsko izročilo je tiste razvaline povezovalo z gradom nekega Rudolfa in okolico so zato v 19. stoletju imenovali Rudolfica. Tisto poimenovanje je bilo morda povezano z Zigo Rudolfom grofom pl. Schrattenbachom, ki je bil lastnik gospostva Ojstrica v času dokončanja Vischerjeve Topografije vojvodine Štajerske okoli leta 1700. Grajsko klet oziroma kaščo

- r..v• --1 J'SSMS
MMfflm m

, ■ Jt> .. -i
?. iM
,.> .-i"!»»
Pogled z ojstriške grajske vzpetine proti jugozahodu, na starodavno cesto, ki se s Trojan spušča v Savinjsko dolino in kije povezovala tudi grad vrh vzpetine z dislociranimi deli srednjeveškega grajskega kompleksa (foto: Igor Sapač, 2015).
je cesar Friderik III. leta 1489 sicer izločil iz posesti gradu Ojstrica in jo daroval Grajski vasi, da bi z njenimi prihodki mogla obnoviti cerkev sv. Krištofa in sv. Katarine v Grajski vasi.61
Jože Curk je v petdesetih letih 20. stoletja domneval, da je ojstriška grajska pristava stala tudi v zaselku Gorjakovo, zahodno od Gomilskega, na lokaciji sedanje domačije Kapla 15, ki je v register nepremične kulturne dediščine vpisana s številko EŠD 24301. Tam so v večji enonadstropni pravokotni hiši, ki je bila v 19. stoletju v posesti družine Košenina, sedaj pa jo ima družina Zupančič, ohranjene obokane kleti, ki so ostanek starejše stavbne zasnove, domnevno pristave oziroma dvora, ki je bil v 17. stoletju v posesti družine Konec in po kateri je dobil ime Koncev dvor oziroma Končev dvor. Pozneje so stavbo imenovali huba Goljenica.62 Stavba je istovetna z dvorcem »Končo«, v katerem je po letu 1662 živel Janez Ditrih Valvasor (okoli 1633 - okoli 1686) in kjer sta se okoli leta 1710 zadrževala njegova dva sinova.63 Domneva, da je sprva tam stala ojstriška pristava, ni potrjena.
Novoveški dvorec Ojstrica
Nastanek dvorca Ojstrica je tesno povezan z vzponom plemiške rodovine Schrattenbach oziroma Schrottenbach na slovenskem Štajerskem in v Spodnji Savinjski dolini; gospostvo Ojstrica je imela med letoma 1566 in 1767.64 Vse kaže, da ambiciozni in vplivni Maksimilijan I. Schrattenbach (1537-1599), potem ko je 9. aprila 1566 dobil v zakup ojstriško gospostvo, ni prav dolgo premišljal in se je, najverjetneje skupaj z bratom Jurijem, odločil, da stari neudobni grad vrh vzpetine opusti in si postavi novo rezidenco v dolini, ob vznožju grajske vzpetine. Novi dvorec je postal novo upravno, gospodarsko in rezidenčno središče ojstriškega zemljiškega gospostva ter sedež deželskega sodišča.65 Dvorec ni nastal na praznem prostoru, marveč tam, kjer je na prehodu doline Suhega potoka v Savinjsko dolino, tik ob starodavni cesti oziroma poti in strugi potoka, v ravnici gotovo že v srednjem veku stala grajska pristava. Zgolj ugibati moremo, ali je tam v poznem srednjem veku stala tudi kakšna cestna zapora, ki je dopolnjevala funkcijo mitnice na Vranskem.66 Kljub ravninski legi je tisto območje vseskozi deloma ohranilo značaj odmaknje-
61	Orožen, Das Bisthum und die Diözese Lavant. IV/1, str. 60-62;
Strekelj, Grad Ojstrica, str. 86; Curk, Gradovi in graščine, str.
151.
62	Orožen, Das Bisthum und die Diözese Lavant. IV/1, str. 57-58, op. 3; Curk, Gradovi in graščine, str. 151.
63	Prim. Golec, Valvasorji, str. 16, 18, 303, 304, 452.
64	Orožen, Das Bisthum und die Diözese Lavant. IV/1, str. 140; Strekelj, Grad Ojstrica, str. 87; Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 189.
65	Prim. Janisch, Topographisch-statistisches Lexikon, str. 413; Strekelj, Grad Ojstrica, str. 87; Stopar, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Tretja knjiga, str. 95.
66	Mitnica na Vranskem je pripadala gospostvu Ojstrica. Prim. Krajevni leksikon Dravske banovine, str. 102.
309
3 KRONIKA_65
IGOR SAPAČ: GRAD IN DVOREC OJSTRICA, 293-330	2017
nosti in celo divjine in zato ne preseneča, da so se tam v vseh obdobjih sprehajali tudi medvedi.67
Novoveški dvorec ni nastal v enem mahu, kakor so menili starejši raziskovalci, ki so deloma zmotno interpretirali podatke iz arhivskih virov in literature,68 marveč postopno med letoma 1566 in 1635, v več stavbnih fazah na srednjeveški osnovi. Maksimilijan I. pl. Schrattenbach je 9. aprila 1566 dobil gospostvo Ojstrica v zastavo za znesek 11.755 fl. in dežela Štajerska mu je že 12. novembra 1566 odobrila znesek 1000 fl. za zidavo pristave. Petindvajsetega avgusta 1572 mu je dežela odobrila še 2000 fl. in 20. decembra 1578 še dodatnih 1255 fl.69 Gre za precejšnje zneske, s katerimi gotovo niso gradili zgolj gospodarskih poslopij pod srednjeveškim gradom ali celo velikega poslopja baročne pristave, ki je nastalo šele v 18. stoletju, dolgo po nastanku Vischerjeve upodobitve iz okoli leta 1681, in ki so ga podrli leta 1964. Oznako zidava pristave je v tem kontekstu mogoče interpretirati samo tako, da je na območju pristave srednjeveškega gradu že leta 1566 začel nastajati nov dvorec oziroma novo upravno, gospodarsko in rezidenčno središče zemljiškega gospostva Ojstrica. Gotovo so ob novem dvorcu zgradili tudi nekatera nova gospodarska poslopja. Vsekakor je bil novi dvorec dograjen pred letom 1587, saj takrat sestavljeni novi urbar gospostva Ojstrica vsebuje tudi zaznamek v zvezi z novim (začasnim) bivališčem, ki ga imajo imetniki gospostva - brata Maksimilijan in Jurij Schrattenbacha - pri pristavi in zgovoren je tudi inventarni popis pristave.70 Glede na omembo začasnega bivališča v urbarju je mogoče sklepati, da dvorec leta 1587 še ni bil dokončan, a da je bilo v njem vsekakor že mogoče prebivati. Da je dvorec stal že v zadnji tretjini 16. stoletja, dokazuje tudi podatek, da je Andrej Fellmann, župnik na Vranskem med
letoma 1604 in 1626, ljubljanskemu škofu Tomažu Hrenu poročal o kapeli na Ojstrici, ki takrat (okoli leta 1614) še ni bila posvečena, a je v njej s svojimi duhovniki kljub temu ob petkih daroval maše, kar so počeli že pred njim, torej pred letom 1604.71
Gradnja novega dvorca je bila gotovo povezana tudi s tem, da si je Maksimilijan I. Schrattenbach očitno že leta 1566 zastavil cilj, da bo zakupljeno gospostvo Ojstrica nekoč pridobil v trajno dedno last, kar mu je skupaj z bratom Jurijem leta 1587 tudi uspelo.72 Očitno se je odločil, da si na Ojstrici ustvari svojo novo glavno rezidenco. Lokacija je bila nedvomno dovolj zanimiva, saj so v bližini v prvi polovici 16. stoletja obnovili cesto do Ljubljane in glavnino prometa preusmerili iz Tuhinjske doline čez Trojane.73 Po smrti brata Jurija 31. januarja 1587 je Maksimilijan postal izključni lastnik ojstriškega gospostva in tudi lastnik Jurijevega deleža gospostva Stopnik. V novem dvorcu Ojstrica je živel do smrti 9. julija 1599. Njegovo truplo so pokopali ob bratu Juriju v župnijski cerkvi na Vranskem, kjer je v notranjščini ohranjena tudi njegova kamnita nagrobna plošča z latinskim besedilom.74 Ker ni zapustil moških potomcev,75 sta Ojstrica in Stopnik takrat pripadla Maksimilijanovemu in Jurijevemu bratu Francu (f 1601). Za njim je oboje dedoval Janez Ziga Schrattenbach, njegov nečak in Jurijev sin, ki je morda že prej imel delež gospostva Stopnik in ki je za Ojstrico skrbel vsaj do konca leta 1608.76
Pred 5. oktobrom 1610 je postal gospodar na Ojstrici in Stopniku Janez Feliks Schrattenbach (1570-1638) in z njim se je začelo tudi novo obdobje stavbne zgodovine dvorca.77 Bil je polbratranec pokojnih bratov Maksimilijana I., Jurija in Franca Schrattenbacha ter sin Krištofa Schrattenbacha (f 1571), ki je bil polbrat zgoraj omenjenega stopni-škega graščaka Pankracija Schrattenbacha, in vnuk
67	Leta 1830 so ustrelili medveda na Kozici. Vrečer, Savinjska dolina, str. 158. Poleti 2017 so v bližini med prečkanjem avtomobilske ceste povozili medvedko in njene tri mladiče.
68	Janko Orožen je menil, da je dvorec nastal okoli leta 1600. Orožen, Fevdalno omrežje, str. 32; prim. Krajevni leksikon Dravske banovine, str. 102. Jože Curk je nastanek dvorca postavil v čas okoli leta 1620. Curk, Gradovi in graščine, str. 151. Hans Pirchegger je zapisal, da je dvorec nastal med letoma 1614 in 1631, po drugi strani pa je poznal tudi podatek iz ojstriškega urbarja iz leta 1587, da je bil srednjeveški grad takrat že opuščen. Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 188. Tudi Jože Koropec je menil, da je dvorec nastal med letoma 1614 in 1631, a se obenem zavedal, da je bil srednjeveški grad že leta 1587 v razvalinah. Koropec, Vransko v srednjem veku, str. 234; Koropec, Mi smo tu, str. 82, 112. Ivan Stopar je menil, da je dvorec nastal po letu 1566 in pred letom 1600. Stopar, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Tretja knjiga, str. 97. Ivan Jakič je menil, da je dvorec po letu 1591 začel graditi Maksimilijan Schrattenbach in da je zidavo nadaljeval Feliks Schrattenbach med letoma 1614 in 1631. Jakič, Vsi slovenski gradovi, str. 228.
69	Schmutz, Historisch Topographisches Lexicon, str. 84; Janisch, Topographisch-statistisches Lexikon, str. 413; Stopar, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Tretja knjiga, str. 97.
70	SI AS 1074/137: Novoreformirani urbar graščine Ojstrica, 1587.
71	Orožen, Das Bisthum und die Diözese Lavant. IV/1, str. 141, 143; prim. Stopar, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Tretja knjiga, str. 97.
72	Prim. Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 189 (z zmotno zapisano letnico 1591, namesto 1587).
73	Prim. Curk, O cestnem omrežju na slovenskem Stajerskem v 17. stoletju, str. 8.
74	Orožen, Das Bisthum und die Diözese Lavant. IV/1, str. 8586; Curk, Topografsko gradivo, str. 110; Koropec, Vransko v srednjem veku, str. 233; Dolinar, Kraj Prebold, str. 110; prim. Koropec, Mi smo tu, str. 81, 131.
75	Maksimilijana I. Schrattenbacha je preživela samo hči Marija Elizabeta (1573-1653), ki je bila od leta 1591 poročena s Karlom Bernardom grofom Harrachom zu Rohrau (15701628) http://gw.geneanet.org/cvpolier?lang=en&p=maximili an&n=von+schrattenbach (28. 7. 2017)
76	Prim. Schmutz, Historisch Topographisches Lexicon, str. 524; Orožen, Das Bisthum und die Diözese Lavant. IV/1, str. 86; Curk, Topografsko gradivo, str. 110; Koropec, Vransko v srednjem veku, str. 233; Koropec, Mi smo tu, str. 80.
77	Orožen, Das Bisthum und die Diözese Lavant. IV/1, str. 72-73, 86; Koropec, Vransko v srednjem veku, str. 233; prim. Koropec, Mi smo tu, str. 81, 131; Dolinar, Kraj Prebold, str. 40, 110-111.
310
65
2017
3 KRONIKA
IGOR SAPAČ: GRAD IN DVOREC OJSTRICA, 293-330
Vincenca Schrattenbacha (f 1531).78 Janez Feliks se je odlikoval v bojih proti Turkom.79 Dalj časa je kot polkovnik poveljeval v raznih utrdbah Vojne krajine in leta 1593 se je udeležil bitke pri Sisku.80 Od leta 1600 je bil poročen z Marijo Elizabeto rojeno baronico Egkh (1582-1631), ki mu je rodila štiri hčere in pet sinov.81 Leta 1610 je zapustil polkovniško službo v Slavonski vojni krajini ter začel gospodariti na Stopniku in Ojstrici. Leta 1624 oziroma 1628 je pridobil še gospostvo in dvorec Prebold. A upravljanju z zemljiškimi gospostvi po izbruhu tridesetletne vojne, ko je bila stiska podložnikov vse večja, očitno ni bil dorasel. Od podložnikov je namesto osemdnevne tlake zahteval vsakdanjo tlako, tudi ob nedeljah.82 Posledično se je v zgodovino zapisal kot tiranski, v krajišniških krutostih šolani upokojeni oficir, ki je zakrivil izbruh tako imenovanega drugega slovenskega kmečkega upora leta 1635.83
Še preden je na Ojstrici začel gospodariti Janez Feliks Schrattenbach, je novi dvorec v poznem 16. stoletju in na začetku 17. stoletja opravljal tudi vlogo protestantske postojanke in v njem je okoli leta 1601 prebival predikant Ivan Dobranski, ki se je približno takrat zadrževal tudi na bližnjem gradu Zovnek in v dvorcu Polzela.84 Kmalu zatem, do leta 1611, je vran-ski župnik Fellmann območje Vranskega in Ojstrice očistil protestantizma.85 Ko je bila reformacija povsem zatrta, je bilo treba v dvorcu urediti oziroma posvetiti novo kapelo, ki je glede na poročilo vranskega župnika Fellmanna očitno obstajala že pred letom 1604. Štiriindvajsetega junija 1614 je ljubljanski škof Tomaž Hren s tem v zvezi pisal iz Gornjega Grada: če želi Feliks Schrattenbach na Ojstrici zgraditi (urediti) novo kapelo, je treba to izvesti v skladu s kanonskim pravom: s postavitvijo križa in s cerkvenim blagoslovom temeljnega kamna. Kapelo so uredili in posvetili pred letom 1631, saj je takrat že omenjena v vizitacijskem zapisniku, v katerem je omenjen tudi novi dvorec — arce novum. 86 Letnici 1614 in 1631 je mogoče interpretirati tako, da je v tistem obdobju Janez Feliks Schrattenbach dokončal gradnjo novega
78	http://gw.geneanet.org/cvpolier?lang=en&p=johann+felix& n=von+schrattenbach (28. 7. 2017). Za drugačno interpretacijo: Dolinar, Kraj Prebold, str. 110—111.
79	Schmutz, Historisch Topographisches Lexicon, str. 524.
80	Štrekelj, Grad Ojstrica, str. 89; Grafenauer, Kmečki upori, str. 295; Dolinar, Kraj Prebold, str. 111.
81	Dolinar, Kraj Prebold, str. 111; Golec, Valvasorji, str. 171; prim. Golec, Lažni Valvasor, str. 24. Glej tudi: http://gw.geneanet. org/cvpolier?lang=en&p=johann+felix&n=von+schrattenba ch (28. 7. 2017).
82	Koropec, Mi smo tu, str. 81—82; Dolinar, Kraj Prebold, str. 111.
83	Grafenauer, Kmečki upori, str. 295; Koropec, Mi smo tu, str. 216; Krušič, Prekopa, str. 179, 188—192.
84	Orožen, Das Bisthum und die Diözese Lavant. IV/1, str. 72; prim. Krajevni leksikon Dravske banovine, str. 90, 111; Krajevni leksikon Slovenije. III, str. 505; Krušič, Prekopa, str. 125, 179; Dolinar, Kraj Prebold, str. 100.
85	Prim. Orožen, Das Bisthum und die Diözese Lavant. IV/1, str. 72—73; Krajevni leksikon Dravske banovine, str. 90, 111.
86	Orožen, Das Bisthum und die Diözese Lavant. IV/1, str. 141.
dvorca.87 A po drugi strani je z gotovostjo mogoče ugotoviti samo to, da je bila med letoma 1614 in 1631 v novem dvorcu dokončana in posvečena kapela, ki je obstajala že pred letom 1604.88
V	letih 1628 in 1629 se je ojstriški gospod Janez Feliks Schrattenbach vse bolj zapletal v konflikte s svojimi podložniki in postajal je vse nasilnejši. Z obtožbo čarovništva in hujskanja k napadu na dvorec je 19. julija 1628 odrezal uho podložniku Simonu Prosilniku ter ga pregnal s kmetije. Pohabljenec se je nato zatekel k oblastem. Po pritožbi podložnikov zoper nasilje zemljiškega gospoda je Ojstrico leta 1628 obiskala vladarjeva komisija. Naslednje leto je zaradi novih podložniških pritožb zoper Janeza Feliksa Schrattenbacha in zoper njegovega upravnika Kleka na Ojstrico prišla nova komisija, ki pa razmer ni mogla zares urediti. Ojstriški podložniki so se znova pritožili pred 10. marcem 1632 in maja 1632. Iz Gradca so njih in Janeza Feliksa Schrattenbacha zatem pozvali k spoštovanju sporazuma iz leta 1631. Na vladarjev ukaz z dne 3. julija sta prišla v ojstriški dvorec pred 17. julijem komisarja Gaisruck in Kosjak. A do pomiritve razmer ni prišlo in leta 1633 so ojstriški podložniki prenehali izpolnjevati podložniške obveznosti, se začeli povezovati, utrjevati in oboroževati. Janez Feliks Schrattenbach se je prestrašil in začel popuščati. Kljub temu se je napetost stopnjevala. Spomladi leta 1635 so izbruhnili oboroženi spopadi med ojstriškimi kmečkimi uporniki in ljudmi Janeza Feliksa Schrattenbacha. Triindvajsetega aprila 1635 so uporniki zavzeli schrattenbaški grajski stavbi Sto-pnik in Prebold ter tisto v Preboldu razdejali in njene stanovalce pobili. Janez Feliks Schrattenbach se je iz Prebolda umaknil v dvorec Ojstrica in se od tam zadnji hip rešil. Uporniki so še isti dan - 23. aprila - zavzeli dvorec Ojstrica, mitnico na Vranskem in dvorec Podgrad pri Vranskem, ki je bil prav tako last Janeza Feliksa Schrattenbacha. Pri zavzetem dvorcu Ojstrica so uporniki organizirali zborovanje, na katerem je zbrani množici govoril stari Gregor Skorja - eden od pobudnikov in vodij upora, in sestavili poziv za splošni upor. Upor se je aprila in maja 1635 razširil čez celotno celjsko okrožje do Pohorja in Drave ter segel celo na Kranjsko. Maja, junija in julija 1635 je oblast upor zatrla.89
V	literaturi se pogosto ponavlja zmotni podatek,
87	Prim. Curk, Gradovi in graščine, str. 151; Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 188; Koropec, Vransko v srednjem veku, str. 234; Koropec, Mi smo tu, str. 82, 112; Jakič, Vsi slovenski gradovi, str. 228.
88	Prim. Orožen, Das Bisthum und die Diözese Lavant. IV/1, str. 141, 143; Stopar, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Tretja knjiga, str. 97.
89	Koropec, Mi smo tu, str. 94, 109, 111, 112-116, 122-133, 176, 183; Dolinar, Kraj Prebold, str. 43; prim. Štrekelj, Grad Ojstrica, str. 89; Vrečer, Savinjska dolina, str. 158; Krajevni leksikon Dravske banovine, str. 102; Grafenauer, Kmečki upori, str. 295-304; Koropec, Vransko v srednjem veku, str. 234; Novostraschezky, Štajerski raj, str. 205.
311
2 KRONIKA
IGOR SAPAČ: GRAD IN DVOREC OJSTRICA, 293-330
65
2017
da so uporni kmetje dvorec Ojstrica leta 1635 požgali.90 Avtentični viri te navedbe ne potrjujejo oziroma jo zanikajo. Med zaslišanjem po zadušitvi upora je 70-letni Gregor Skorja, ki je bil ojstriški podložnik, kovač na Ločici pri Vranskem in eden od voditeljev upora, izjavil, da je dvorec Ojstrica 25. aprila 1635 ščitil, da uporniki niso iz njega odpeljali žita in da ga niso poškodovali.91 So pa uporniki dvorec in njegova gospodarska poslopja izropali ter med drugim odpeljali sode z vinom, hrano, živino, sveče, konjsko opremo, posodje, posteljnino in urbarja.92 Gregorja Skorjo je sodišče oktobra 1635 obsodilo na dosmrtno prisilno delo in poslali so ga na reko Rabo, kjer so utrjevali mejo proti Turkom, a že 8. aprila 1636 so ga skupaj z drugimi obsojenimi uporniki na osnovi cesarjeve pomilostitve odloka izpustili.93 Iz uporabljenih virov ni mogoče razbrati, kdaj in kje je umrl. Zdi se, da se je to zgodilo približno takrat, ko se je poslovil tudi njegov glavni nasprotnik Janez Feliks Schrattenbach (1570-1638). Gotovo je tudi ojstri-škega plemiča celotno dogajanje v zvezi s kmečkim uporom zelo prizadelo in utrudilo; zaradi neprimernega ravnanja s podložniki je globoko padel tudi njegov ugled v plemiških vrstah.94
Janez Feliks Schrattenbach je imel poleg štirih hčera, ki so se poročile in odselile od doma, še pet sinov; najmlajša sta postala duhovnika, prvi trije pa so prevzeli očetova zemljiška gospostva in grajske stavbe. Najstarejši sin Krištof Ziga Schrattenbach (1600-po 1642) je dobil grad Stopnik, ki je bil matična družinska grajska stavba.95 Drugi sin Janez Friderik Schrattenbach (1605-1657 ali 1665) je pred letom 1635 dobil Prebold in leta 1638 oziroma leta 1639 je po očetu dedoval še Podgrad pri Vranskem. Leta 1649 je bil povzdignjen v državnega grofa.96 Ze
90	Ivan Stopar (Stopar, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Tretja knjiga, str. 96-97) je z Ojstrico zmotno povezal podatek, ki ga je objavil Ignac Orožen (Orožen, Das Bisthum und die Diözese Lavant. III/2, str. 515-516) in ki je bil zabeležen v Kroniki dominikanskega samostana Novi Klošter: okoli 200 podložnih kmetov Jurija Schrattenbacha je med uporom 6. maja 1635 najprej obiskalo samostan, ko pa so dobili, kar so terjali, »so odrinili proti dvorcu imenovanega gospoda Jurija (Georga Schrattenbacha). Tega so, ko so ga poprej do kraja oplenili, notri popili vino in povzročili drugo škodo, razdejali in požgali.« Seveda pri omenjenem dvorcu ni šlo za Ojstrico, ki so jo uporni kmetje zavzeli že 23. aprila 1635 in ki nikoli ni bila v lasti Jurija Schrattenbacha, marveč za Švarcenek ali (manj verjetno) Limbar pri Velenju, ki ju je imel Jurij Schrattenbach in ki sta bistveno bližje Novega Kloštra kakor Ojstrica. V zvezi s tem glej: Koropec, Mi smo tu, str. 140, 142, 145, 176, 202. Prim. tudi: Štrekelj, Grad Ojstrica, str. 89; Vrečer, Savinjska dolina, str. 158; Krajevni leksikon Dravske banovine, str. 102.
91	Koropec, Mi smo tu, str. 171, 176, 183.
92	Koropec, Mi smo tu, str. 177, 183; prim. Grafenauer, Kmečki upori, str. 297.
93	Koropec, Mi smo tu, str. 190, 195, 200, 202, 216.
94	Prim. prav tam, str. 192, 208, 209.
95	Prim. Dolinar, Kraj Prebold, str. 111.
96	Janez Friderik Schrattenbach je začel okoli leta 1630 na očetovi posesti v Preboldu, na lokaciji starejšega dvora pod nekdanjim gradom Libenštajn, graditi veliki reprezentativ-
pred tem je leta 1629 kupil Lemberg pri Dobrni.97 Ojstrica je pripadla Janezu Maksimilijanu II. Schrat-tenbachu (1615-1664), ki je bil tretji sin Janeza Feliksa in leta 1637 se je na Dunaju poročil s Katarino Marijo baronico Ursbockh.98 Ojstriško gospostvo je Janez Maksimilijan II. upravljal že od leta 1636 in tako kakor njegov oče je bil tudi on sprt s svojimi podložniki.99 Leta 1646 je za tri leta zakupil Švar-cenštajn blizu Velenja in leta 1647je od dedičev svojega najstarejšega brata Krištofa Žige Schrattenbacha (1600-po 1642) prevzel še sosednje gospostvo Stopnik. Umrl je leta 1664 v trškem dvorcu v Šoštanju, ki ga je pridobil leta 165 8.100 Še prej je okoli leta 1656 gospostvo Ojstrica podelil v zakup Janezu Ditrihu Valvasorju (okoli 1633 - okoli 1686), ki je bil brat znamenitega polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja in ki je v ojstriškem dvorcu prebival še vsaj do leta 1658, morda pa vse do leta 1663.101
Po smrti Janeza Maksimilijana II. barona Schrattenbacha je starodavni družinski grad Stopnik leta 1664 dedoval njegov najstarejši sin Oton Vilijem Schrattenbach (1646-1687), ki se je leta 1682 poročil z Marijo Klaro Renato Saurau (1664-1738), a je razmeroma mlad umrl v Gradcu.102 Stopnik je nato pripadel Otonu Henriku Schrattenbachu (16751733), ki je bil mrzli bratranec Otona Vilijema, sin Janeza Baltazarja II. Schrattenbacha (1640-1693) in vnuk Janeza Friderika Schrattenbacha (1605-1657 ali 1665) ter stopniški gospod v času dokončanja Vischerjeve Topografije vojvodine Štajerske okoli leta 1700 in tudi še vsaj do leta 1726.103 Ojstrica je po smrti Janeza Maksimilijana II. barona Schratten-bacha leta 1664 pripadla njegovemu mlajšemu sinu Žigi Rudolfu Schrattenbachu (1649 - domnevno 1723), ki se je leta 1671 v Gradcu poročil z Marijo
ni poznorenesančni dvorec Prebold, ki so ga dokončali po
kmečkem uporu leta 1635. Prim. Orožen, Das Bisthum und
die Diözese Lavant. IW/1, str. 9; Grafenauer, Kmečki upori na
Slovenskem, str. 297; Stopar, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Tretja knjiga, str. 102, 108-111; Koropec, Mi smo tu, str. 131;
Dolinar, Kraj Prebold, str. 111; Sapač, Arhitekturna zgodovina
gradu Lemberg, str. 641, op. 165, 166. Stavbna zasnova novega
dvorca v Preboldu se je z visoko južno fasado in vogalnima stolpoma morda deloma zgledovala tudi po dvorcu Ojstrica.
97	Sapač, Arhitekturna zgodovina gradu Lemberg, str. 641.
98	Dolinar, Kraj Prebold, str. 111; http://gw.geneanet.org/fcico gna?lang=en&pz=francesco+maria&nz=cicogna+mozzoni& ocz=1&p=johann+felix&n=von+schrattenbach (28. 7. 2017).
99	Koropec, Mi smo tu, str. 209.
100	Golec, Valvasorji, str. 210, 301; prim. Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 204; Dolinar, Kraj Prebold, str. 111; http:// gw.geneanet.org/fcicogna?lang=en&pz=francesco+maria&n z=cicogna+mozzoni&ocz=1&p=johann+maximilian&n=von +schrattenbach (28. 7. 2017).
101	Golec, Lažni Valvasor, str. 20-29; Golec, Walvasorji, str. 297304, 452, 470; Golec, Valvasor. Njegove korenine, str. 208-212.
102	Dolinar, Kraj Prebold, str. 111; http://gw.geneanet.org/fcicog na?lang=en&pz=francesco+maria&nz=cicogna+mozzoni&o cz=1&p=otto+wilhelm&n=von+schrattenbach (28. 7. 2017).
103	Prim. Vischer, Topographia Ducatus Stiriae. Faksimilirana izdaja, 1971, spremno besedilo; Krušič, Prekopa, str. 179; Doli-nar, Kraj Prebold, str. 113.
312
65
2017
3 KRONIKA
IGOR SAPAČ: GRAD IN DVOREC OJSTRICA, 293-330
Eleonoro Steinpeiss (roj. 1654).104 Ziga Rudolf je bil gospod na Ojstrici tudi v času dokončanja Vischer-jeve Topografije vojvodine Štajerske okoli leta 1700.105 Po Zigi Rudolfu Schrattenbachu je ojstriško gospostvo pred letom 1730 dedoval njegov sin Maksimilijan III. Jožef Schrattenbach (1678—1739), ki se je prvič poročil leta 1706 v Gradcu z Marijo Evo Rozino Hilleprant pl. Prandegg vdovo Steinpeiss (1671—1732) in drugič z Marijo Ivano pl. Saurau (roj. 1693). Ko je leta 1739 umrl v Gradcu, je Ojstrico dedoval njegov sin Franc Ferdinand Schrattenbach (1707—1785), ki je bil prvič poročen z Marjo Elizabeto Amaljo roj. grofico Nostitz (1710—1736) in drugič od leta 1741 z Eleonoro roj. grofico Kolowrat-Lib-stejnsky (f1742). Bil je član dvornega sveta cesarice Marije Terezije na Dunaju in leta 1767 je odročni neugledni dvorec Ojstrica prodal ter zaključil dvestoletno zgodovino Schrattenbachov na ojstriškem gospostvu.106 Štajerske veje rodovine Schrattenbach so izumrle leta 1820.107
Dvorec Ojstrica v drugi polovici 18. stoletja niti približno ni imel več takšnega pomena in ugleda kakor pred tem. Okoli leta 1720 so na stari osnovi preko Trojan in Vranskega zgradili novo traso državne ceste med Dunajem in Trstom, kakršna se je v glavnem ohranila do danes, in takrat se je pomen starodavne poti mimo Ojstrice še bolj zmanjšal.108 Posledično je bil dvorec vse bolj odročen, pozabljen, zanemarjen in Josefu Andreasu Janischu se za območje Ojstrice ni slučajno zapisala oznaka »divja pokrajina«.109 Gotovo je poslopju dvorca povzročal težave Suhi potok, ki je bil speljan pod delom zidovja; vir iz leta 1761, v katerem je omenjena tudi grajska kapela, navaja, da je bil arhiv v dvorcu v celoti uničen med poplavo 1711, ko se je utrgal oblak.110 Vse kaže, da je takrat potok poplavil spodnje prostore dvorca, kjer je bil tudi arhiv. Najverjetneje je potok spodjedel tudi del temeljev dvorca in vlaga je načela apneno vezivo v spodnjem delu zidovja, posledično pa so začeli zidovi dvorca pokati in se posedati.
104	Dolinar, Kraj Prebold, str. 111; http://gw.geneanet.org/jksir? lang=fr&pz=vlasta+helene&nz=ksir&ocz=0&p=johann+max imilian&n=schrattenbach (28. 7. 2017).
105	Vischer, Topographia Ducatu Stiriae. Faksimilirana izdaja, 1971, spremno besedilo; prim. Golec, Valvasorji, str. 302.
106	http://gw.geneanet.org/jksir?lang=fr&pz=vlasta+helene&nz =ksir&ocz=0&p=maximilian+joseph&n=schrattenbach (28. 7. 2017); prim. Schmutz, Historisch Topographisches Lexicon, str. 83; Janisch, Topographisch-statistisches Lexikon, str. 413; Orožen, Das Bisthum und die Diözese Lavant. IV/1, str. 143, 144; Dolinar, Kraj Prebold, str. 113.
107	Schmutz, Historisch Topographisches Lexicon, str. 524; prim. Dolinar, Kraj Prebold, str. 107—116.
108	Prim. Curk, O cestnem omrežju na slovenskem Štajerskem v 17. stoletju, str. 7—15; Curk, O cestnem omrežju na slovenskem Štajerskem v 18. stoletju, str. 138—147; Curk, Trgi in mesta, str. 143, 144.
109	Janisch, Topographisch-statistisches Lexikon, str. 413.
110	Orožen, Das Bisthum und die Diözese Lavant. IV/1, str. 143;
Štrekelj, Grad Ojstrica, str. 89; prim. Golec, Lažni Valvasor,
str. 24; Golec, Valvasorji, str. 300, op. 1272.
Leta 1767 je Ojstrico kupil Janez Jakob grof Gaisruck (1737—1801),111 ki je dal najverjetneje zgraditi poznobaročno poslopje nove velike grajske pristave v bližini dvorca in ki si je očitno prizadeval za gospodarski preporod ojstriškega gospostva. Bil je ambiciozen mož. Rodil se je v dvorcu Jelše pri Šmarju. Služboval je kot komornik deželnega glavarstva in gubernijski svetnik v Celovcu, kjer je imel med letoma 1767 in 1779 tudi glavno rezidenco. Ojstrico je kupil v tistem letu, ko je dobil grofovski naslov in eno leto po poroki. V osemdesetih letih 18. stoletja se je preselil v Gradec in tam služboval kot svetnik štajerskega gubernija. V ojstriškem dvorcu se je zadrževal samo občasno in leta 1791, ko se je preselil v Ljubljano, ga je prodal.112
Leta 1791 je ojstriško gospostvo z dvorcem kupil Maksimilijan Robida, ki je bil lastnik dvorca Zgornji Lanovž v Celju, kjer je stalno prebival in kjer je 22. marca 1793 tudi umrl. Po njem je Ojstrico in najverjetneje tudi Zgornji Lanovž dedovala njegova vdova Helena Robida, drugič poročena Senčar. Njen drugi mož in ojstriški graščak Ignacij Senčar (Sentscher) je na začetku 19. stoletja nad dvorcem Ojstrica, ob poti na Presedlje, postavil manjšo steklarno, ki je delovala do štiridesetih let 19. stoletja. Okoli leta 1820 je postal lastnik propadajoče Ojstrice Janez Kircher in obdržal jo je do leta 1824. Nato je bil do leta 1826 ojstriški gospod Jožef Omersi, ki je imel v tistem obdobju in tudi še pozneje tudi sosednja dvorca Brode pri Vranskem in Stopnik. Leta 1826 je dvorec Ojstrica kupil Matija Perko in ga obdržal do smrti leta 1829. Dvorec je bil v tistem obdobju že skrajno zanemarjen in tudi Perko v njem ni več prebival; leta 1827 si je kupil bližnji dvorec Podgrad pri Vranskem, ki je bil
Dvorec Podgrad pri Vranskem na risbi arhitekta Karla
Friedricha Schinkla iz leta 1803. Upodobitev kaže podobo dvorca še pred njegovo klasicistično prezidavo v času družine Perko po letu 1827 (povzeto po reviji Sinteza, št. 55-57,1981-1982, str. 75).
111	Schmutz, Historisch Topographisches Lexicon, str. 83.
112	Golec, Valvasorji, str. 280-283, 285.
313
3 KRONIKA_65
IGOR SAPAČ: GRAD IN DVOREC OJSTRICA, 293-330	2017
Sedanji pogled na nekdanji Perkov dvorec Podgrad pri Vranskem (foto: Igor Sapač, 2017).
zaradi boljšega gradbenega stanja, sončne lege, bližine glavne ceste med Dunajem in Trstom ter bližine živahne naselbine Vransko gotovo veliko bolj atraktiven in ki so ga zatem, do okoli leta 1845, temeljito prenovili v klasicističnem duhu ter opremili z novimi okenskimi okviri in poslikavami v notranjosti. Matija Perko se je odločil, da ojstriški dvorec dokončno prepusti propadu. Janisch navaja, da je dvorec Podgrad v dvajsetih letih 19. stoletja prevzel vlogo središča ojstriškega gospostva. Domnevati smemo, da so preostalo opremo z Ojstrice prepeljali na dvorec Podgrad in najverjetneje so se njeni deli tam ohranili vse do druge svetovne vojne. Vsekakor je na Podgra-du končalo arhivsko gradivo gospostva Ojstrica, ki ga od leta 1929 hrani sedanji Arhiv Republike Slovenije v Ljubljani. Agonija dvorca Ojstrica se je končala v štiridesetih letih 19. stoletja; ko je bil njegov lastnik Matijev sin Anton Vincenc Perko (do leta 1846), je v opuščeno a še vedno zastrešeno poslopje udarila strela in ga razdejala.113 Anton Vincenc Perko gotovo ni niti malo razmišljal o morebitnih obnovitvenih
posegih na Ojstrici. V njegovem času so zanj končali temeljito prenovo dvorca Podgrad, v katerem je gra-ški slikar Joseph Kuwasseg (1799-1859), ki je okoli leta 1830 in okoli leta 1845 upodobil tudi ojstriški dvorec, ustvaril kakovostne stenske poslikave, in nobene potrebe ni bilo, da v obdobju racionalizma in varčevanja vloži denar še v eno nepotrebno zanemarjeno grajsko poslopje. Dvorec Podgrad mu je kot dovolj reprezentativna in udobna rezidenca povsem zadostoval in tam se je leta 1833 rodi tudi njegov sin Anton Perko - znani slikar v drugi polovici 19. stoletja.114 Anton Perko je slikal že okoli leta 1853 in morda so ga na slikarsko pot usmerile prav imenitne Kuwassegove stenske poslikave v prostorih domačega dvorca, o katerih poroča spremno besedilo k Rei-chertovi veduti Podgrada v III. zvezku njegove suite Einst und jetzt — Nekoč in danes iz leta 1864.115
Po udaru strele so razvaline dvorca Ojstrica najverjetneje kmalu do tal podrli, teren izravnali in material odpeljali ter ga uporabili za nove gradnje. De-želsko sodišče se je iz ojstriškega dvorca že pred tem, v prvi polovici 19. stoletja, preselilo v Prebold. Do takrat so ob kolenu reke Bolske med Grajsko vasjo in Kapljo vasjo stale ojstriške vislice 116 Leta 1846 je Anton Vincenc Perko gospostvi Ojstrica in Podgrad z dvorcem Podgrad in ohranjeno ojstriško pristavo, ki so jo po propadu dvorca poimenovali »graščina«, prodal Karlu Nepomuku Gustavu baronu Wittenba-chu ter si s kupnino leta 1847 kupil bližnji dvorec Stopnik, ki ga je nato obdržal do leta 1854.117 Na območju nekdanjega dvorca Ojstrica je v drugi polovici 19. stoletja od vseh nekdanjih poslopij ostala samo še baročna pristava in v njej je bilo nekaj bivalnih prostorov, ki so jih zasilno vzdrževali.118 Baron Wittenbach z družino v ojstriški pristavi nikoli ni bival, saj je imel rezidenco v dvorcu Podgrad, ki je v lasti njegove družine ostal do leta 1916, ko ga je kupil industrialec Peter Majdič mlajši (1862—1930).119
Območje nekdanjega dvorca s pristavo na Ojstrici je ostalo last rodovine Wittenbach do leta 1908,
113 Schmutz, Historisch Topographisches Lexicon, str. 83; Janisch, Topographisch-statistisches Lexikon, str. 413—414; Orožen, Das Bisthum und die Diözese Lavant. IV/1, str. 140—141; Štrekelj, Grad Ojstrica, str. 90; Vrečer, Savinjska dolina, str. 158; Krajevni leksikon Slovenije. III, str. 505; Stopar, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Tretja knjiga, str. 56, 97, 102, 134; prim. Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 189, 190 (z nekoliko drugačnimi in manj zanesljivimi podatki). Za Senčarjevo steklarno na Ojstrici: Orožen, Kratka zgodovina, str. 214. Arhivsko gradivo gospostva Ojstrica v dvorcu Podgrad je najverjetneje tedanji lastnik Podgrada Peter Majdič mlajši (1862—1930) leta 1929 prepustil sedanjemu Arhivu Republike Slovenije v Ljubljani; sedaj nosi oznako SI AS 765 — Gospostvo Ojstrica (1641—1902). Gradivo, ki vključno z gradivom gospostva Podgrad, obsega 11 fasciklov in 45 knjig oziroma 3,3 tekoče metre, doslej še ni bilo predmet nadrobnejše analize. Na osnovi arhivskega popisa sklepam, da za stavbno zgodovino dvorca Ojstrica nima posebnega pomena.
114	Anton Perko se je v dvorcu Podgrad rodil leta 1833, nekaj let zatem, ko je njegov ded zapustil Ojstrico. Bil je bil mornariški častnik, upravitelj cesarskega gradu Hradčani v Pragi in tajnik prestolonaslednice Štefanije. Umrl je leta 1905 v Dubrovniku. Prim. Wurzbach, Biographisches Lexikon, 22, str. 26; Wastler, Steirisches Künstler-Lexicon, str. 117—118; Steska, Perko, str. 307; Moškon, (Ne)znani slikar, str. 221—225; Zaja Vrbica, Slovenski slikar Anton Perko, str. 93—252.
115	Reichert, Einst und jetzt; Stopar, Podoba Slovenije, str. 160.
116	Vrečer, Savinjska dolina, str. 158; Krajevni leksikon Dravske banovine, str. 102; Krajevni leksikon Slovenije. III, str. 505.
117	Orožen, Das Bisthum und die Diözese Lavant. IV/1, str. 141; Štrekelj, Grad Ojstrica, str. 90; Vrečer, Savinjska dolina, str. 158; Curk, Gradovi in graščine, str. 151; Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 189, 191; Stopar, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Tretja knjiga, str. 97, 102, 134.
118	Janisch, Topographisch-statistisches Lexikon, str. 413; prim. Orožen, Das Bisthum und die Diözese Lavant. IV/1, str. 141.
119	Janisch, Topographisch-statistisches Lexikon, str. 413; Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 190; Stopar, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Tretja knjiga, str. 102.
314
65
2017
3 KRONIKA
IGOR SAPAČ: GRAD IN DVOREC OJSTRICA, 293-330
ko ga je kupil italijanski trgovec z lesom Bonifacij Piussi. Od leta 1909 ga je imel Peter Piussi, ki je bil italijanski državljan. Med prvo svetovno vojno je bila ojstriška pristava prazna in zapuščena.120 Pred tem je bila v njej podružnična vaška šola, ki je začela delovati jeseni 1891, a se je zaradi premalo prostora leta 1913 preselila v takrat dograjeno novo nadstropno dvorazredno šolsko poslopje v vasi Loke.121 Baročno poslopje ojstriške pristave je ostalo v lasti Petra Piussija do nacionalizacije po drugi svetovni vojni in v njem je do takrat stanoval gozdar obsežnih ojstri-ških grajskih gozdov.122 Po nacionalizaciji je pristava ostala brez pravega skrbnika in je začela hitro propadati. V zgodnjih petdesetih letih 20. stoletja se je na severni strani začela udirati njena skodlasta streha.123 Leta 1964 je imela že do polovice podrto streho in z razmočenih sten je odpadal fasadni omet.124 Še istega leta so jo okoliški kmetje podrli in material odpeljali ter ga porabili za zidavo svojih poslopij.125 Leta 2009 so po načrtih iz mariborskega podjetja Komuna pro-
Sedanjipogled na lokacijo nekdanjega dvorca Ojstrica
iz jugovzhodne strani. Dvorec je stal na območju travnika ob potoku. Novejše stanovanjske hiše stojijo na lokacijah nekdanje baročne pristave in vrta. Na levem robu fotografije je med vejevjem viden nekdanji ojstriški grajski mlin (foto: Igor Sapač, 2015).
120	Orožen, Das Bisthum und die Diözese Lavant. IV/1, str. 141; Strekelj, Grad Ojstrica, str. 90; Vrečer, Savinjska dolina, str. 158; Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 189; Stopar, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Tretja knjiga, str. 97, 102.
121	Vrečer, Savinjska dolina, str. 156; prim. Krajevni leksikon Dravske banovine, str. 102; Curk, Gradovi in graščine, str. 151; Krajevni leksikon Slovenije. III, str. 505. Leta 1913 dograjeno šolsko poslopje sedaj nosi hišno številko Loke 21, a od leta 1971 ne služi več šolskim namenom.
122	Krajevni leksikon Dravske banovine, str. 102; Krajevni leksikon Slovenije. III, str. 505.
123	Prim. fotografijo iz leta 1953 v zasebnem arhivu družine Kovče, Loke 36, Tabor, objavljeno v: Kralj, Svobodni gospodje Žovneški, str. 147.
124	Prim. fotografije in zapisi konservatorja Ivana Stoparja v arhivu Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Celje.
125	Stopar, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Tretja knjiga, str.
97. V reviji Varstvo spomenikov poročilo o rušenju pristave iz
neznanega vzroka nikoli ni bilo objavljeno.
jekt na lokaciji dela podrte pristave in nekdanjega renesančnega grajskega vrta za podjetje Kresnica d.o.o. začeli graditi manjše stanovanjsko naselje Ojstrica s tremi stavbnimi nizi in skupno devetimi hišami. Zaradi gospodarske krize se je gradnja na pol poti ustavila in hiše, ki spadajo k naselju Loke v občini Tabor, še sedaj niso dokončane. Konservatorska služba pred začetkom gradnje ni poskrbela za ustrezne arheološke raziskave.
Oris stavbne zasnove dvorca Ojstrica
Čeprav grajeni ostanki dvorca Ojstrica na terenu niso več vidni, je ohranjenega dovolj historičnega slikovnega dokumentarnega gradiva, ki v kombinaciji s topografsko analizo ohranjene parcele nekdanjega dvorca omogoča razmeroma zanesljiv poskus rekonstrukcije podobe stavbne celote pred njenim propadom v štiridesetih letih 19. stoletja.126
Najstarejši slikovni vir v zvezi z dvorcem Ojstrica je drobna skica na Vischerjevem zemljevidu Štajerske iz leta 1678, ki ob razvaljenem gradu kaže nadstropni renesančni dvorec z dokaj dolgo glavno fasado in vogalnima stolpoma na straneh.127 Bistveno bolj natančna je večja bakrorezna upodobitev dvorca v Vischerjevi Topografiji vojvodine Štajerske okoli leta 1681, ki v dvignjeni perspektivi oziroma v kavalirski projekciji kaže ves stavbni kompleks in razvalino srednjeveškega gradu v ozadju.128 Upodobitev je sicer precej okorna, a dokumentarno dovolj zanesljiva. Dvorec je upodobljen pod mogočno vzpetino Krvavica kot trinadstropno poslopje s talno ploskvijo v obliki črke L in z dvema enako visokima valjastima stolpičema na vogalih štiriosne glavne (severne) fasade. Skozi glavni trakt je pod obokoma na levi (vzhodni) strani speljana struga Suhega potoka in na desni (zahodni) strani cesta proti Trojanam. V tesni dolini Suhega potoka za dvorcem sta upodobljeni dve poslopji; prvo manjše pritlično je pokrito z dvokapno streho in v njem je bil mlin, drugo večje nadstropno v obliki pristave pa je štiritraktno, z notranjim dvoriščem in na severozahodnem vogalu opremljeno z valjastim stolpičem. Drugo poslopje na ostalih slikovnih virih ni upodobljeno in tudi z upoštevanjem sedanje konfiguracije terena je verjetno, da v resnici nikoli ni stalo ter da se je zgodila zmota pri upodabljanju stavbnega kompleksa; risar je med ustvarjanjem kavalirske projekcije najverjetneje zmotno podvojil stavbno maso dvorca. Bolj zaneslji-
126	Dvorec je bil tudi zaradi umeščenosti v naravno okolje zelo slikovit in zato ni naključje, da je njegova podoba reprodu-cirana tudi na ščitnem ovitku tretje knjige iz zbirke Grajske stavbe v Sloveniji. Glej: Stopar, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Tretja knjiga.
127	Stopar, Grajski objekti, str. 35.
128	Vischer, Topographia Ducatus Stiriae. Faksimilirana izdaja, 1971, sl 82; Vischer, Topographia Ducatus Stirie. Faksimilirana izdaja, 1975; Vischer, Topographia Ducatus Stiriae. Faksi-
milirana izdaja, 2006, št. 67.
315
Pogled na območje nekdanjega kompleksa dvorca Ojstrica iz severovzhodne smeri. V ozadju sta vidni
dominantna vzpetina Krvavica (levo) in nižja vzpetina z ostanki srednjeveškega ojstriškega gradu (v sredini) (foto: Igor Sapač, 2015).
va je upodobljena situacija pred glavno fasado dvorca. Tam je na levi strani podolžno pravokotno enonad-stropno poslopje s strmo dvokapno čopasto streho in pred njim ob potoku stolpič - morda golobnjak. Na levem bregu potoka stoji štiritraktna visokopritlična stavba z notranjim dvoriščem, ki je imela funkcijo glavnega gospodarskega poslopja. Zahodno od velikega gospodarskega poslopja je manjše, pritlično, pravokotno poslopje, ki je pokrito z dvokapno streho in z velikim poslopjem povezano z zidanim dvoriščnim portonom, skozi katerega je speljana glavna cesta. Manjše gospodarsko poslopje je naslonjeno na visoki zid, ki zamejuje razsežno nepravilno šestkotno površino s partenim vrtom in sadovnjakom. Vrt ima strogo geometrično renesančno zasnovo s kvadratno osnovno talno ploskvijo in z dvakrat oziroma radialno simetrično razporejenimi okroglimi in pravokotnimi polji, na katerih so v renesančni maniri za zeleno obrobo gotovo skupaj rasle okrasne in uporabne rastline oziroma skupaj cvetje, zelenjava, sadje in grmovnice, zlasti jagodnice in ribez.129 Na zahodni strani je v osrednji osi vrtni parter zaključen in dopolnjen z nadstropnim lesenim stolpičem oziroma razglednim paviljonom, ki je omogočal dovolj dober dvignjeni pogled na vrtno sliko. Parterni vrt je na treh straneh obdan s strogo geometrično oblikovanim nasadom sadnega drevja. Ob zahodnem vrtnem zidu so za sadnim drevjem nanizana še manjša kvadratna polja - najverjetneje zelenjavne grede.
Litografska upodobitev, ki jo je ustvaril in signi-ral graški slikar, litograf in strokovni pisatelj Joseph
129 Za zasnove značilnih renesančnih vrtov prim. Simič, Po zgodovinskih parkih in vrtovih. Kot analogijo k nekdanjemu renesančnemu vrtu na Ojstrici je smiselno upoštevati obnovljeni renesančni vrt ob gradu Schallaburg v Spodnji Avstriji. Zasnova obzidanega vrta, ki je postavljen na drugi strani ceste od dvorca, je v slovenskem prostoru primerljiva z nekdanjim dvorcem Čušperk na Dolenjskem. Prim. Sapač, Razvoj, str. 150-151.
Starejša litografska upodobitev Ojstrice, ki jo je okoli leta 1830 za Staro Kaiserjevo suito ustvaril graški slikar Joseph Kuwasseg, kaže območje z dvorcem in razvaljenim gradom iz približno iste smeri, kot zgornja fotografija (Kaiser, Litografiranepodobe, št. 37b).
Kuwasseg (1799-1859) ter je okoli leta 1830 oziroma med letoma 1824 in 1833 izšla v Stari Kaiserje-vi suiti, prikazuje kompleks dvorca iz približno iste smeri kakor Vischerjeva upodobitev, vendar nekoliko bolj iz daljave in iz nižjega gledišča.130 Dvoinpolnad-stropni dvorec s petosno glavno fasado ima enako stavbno maso kakor na Vischerjevi upodobitvi, a je upodobljen bolj natančno. Na strehi glavnega trakta se je poleg dveh strešnih oken pojavil baročni strešni stolpič grajske kapele, ki je pokrit s slikovito čebu-lasto streho, in vzhodni valjasti stolp je dobil manjši utilitarni pritlični pravokotni prizidek. Na zahodni valjasti stolp je v črti glavnega trakta prislonjen dvo-osni pravokotni podaljšek glavnega trakta; očitno je to zahodni stranski trakt, ki je na Vischerjevi upodobitvi prikazan zmotno, v pravokotnem stiku z glavnim traktom. Pravokotno enonadstropno poslopje na desnem bregu potoka pred glavno fasado dvorca je dobilo štirikapno streho in na zahodni fasadi v nadstropju lesen hodnik oziroma balkon. Visokopritlična velika gospodarska stavba na levem bregu potoka je bila v tistem obdobju najverjetneje še prav takšna kot v Vischerjevem času, a na upodobitvi je viden samo njen severni trakt s strmo štirikapno streho. Manjše zahodno gospodarsko poslopje je nadomestilo veliko poznobaročno enoinpolnadstropno pravokotno poslopje pristave, ki ima štirikapno streho na vrhu dopolnjeno s posebno strešno konstrukcijo oziroma z dvignjenim ostrešjem, ki z značilno obliko kaže, da je najbrž služilo za sušenje konjske žime. Strogo geometrično zasnovani parterni vrt je izginil. Vrtni zid na upodobitvi sicer ni viden, a je v tistem obdobju najverjetneje vsaj deloma še stal. Kompleks dvorca v
130 Kaiser, Lithographirte Ansichten. Ponatis 1982, št. 210; Kaiser, Litografirane podobe, št. 37b, str. 37; Novostraschezky, Štajerski raj, str. 390. Prim. Celedin, Joseph Kuwasseg; Stopar, Podoba Slovenije, str. 127, 130 (opomba upodobitve št. 104 v zvezi z Ojstrico se očitno nanaša na Kuwassegovo litografijo iz Stare Kaiserjeve suite, ki je nastala okoli leta 1830).
316
65
3 KRONIKA
Mlajša litografska upodobitev Ojstrice, ki jo je okoli leta 1845 za Lamplovo suito ustvaril Joseph Kuwasseg
(Stopar, Podoba Slovenije, str. 157).
krajinski sliki dopolnjene podoba razvaljenega srednjeveškega gradu na vzpetini; nad ostanki obzidij se dviguje štrcelj glavnega grajskega stolpa.
V štiridesetih letih 19. stoletja oziroma okoli leta 1845 je Joseph Kuwasseg ustvaril še drugo upodobitev dvorca Ojstrica in jo v litografski obliki objavil v Lamplovi suiti. Upodobitev je spodaj opremljena s podpisom: Ruine Osterwitz im Cillier Kreis, gehörig dem Herrn Anton Perko — Razvalina Ojstrica v celjskem okrožju, last gospoda Antona Perka. Kuwasegg je takrat upodobil opuščeni in na smrt obsojeni dvorec; kmalu zatem so ga do tal podrli. Format upodobitve je precej večji od starejših upodobitev in zato je zelo natančna in slikovita ter je bila zato tudi večkrat reproducirana, tudi v koloriranih variantah.131 Kompleks dvorca je na njej prikazan iz približno enakega gledišča kakor na upodobitvi iz Stare Kaiserjeve suite, a zorni kot je bistveno ožji in zato širša okolica ni vključena. Viden je samo južni konec velike poznobaročne pristave, ki je bila takrat kot edino poslopje v kompleksu v dobrem gradbenem stanju in poudarjena z lizensko fasadno členitvijo. Visoko-pritlična velika gospodarska stavba na levem bregu potoka je že do tal podrta in ostanki zidovja niso več vidni. Na pravokotnem enonadstropnem poslopju na desnem bregu potoka se je - očitno zaradi zamaka-
131 Reprodukcije so objavljene v: Stopar, Grajske stavbe v vzhodni
Sloveniji. Tretja knjiga, str. 95; Stopar, Likovno snovanje, str. 197; Celedin, Joseph Kuwasseg, str. 55; Stopar, Slikovite podobe Slovenije, str. 114—115; Stopar, Podoba Slovenije, str. 156—159.
nja skozi preperelo skodlasto streho - sesula celotna strešna konstrukcija in od balkona na zahodni fasadi so ostale samo lesene konzole. Zidovje tistega poslopja je bilo takrat še v celoti ohranjeno; na trios-ni severni stranski fasadi je v pritličju v osrednji osi viden širok polkrožno zaključeni portal, ki kaže, da so pritličje uporabljali kot hlev. Glavna fasada dvorca je prav takšna kakor na upodobitvi iz Stare Kaiserje-ve suite, a detajli so bistveno bolj natančno upodobljeni in arhitekturni proporci so izjemno zanesljivo dokumentirani. Očitna je nesimetrična zasnova in ob stiku z vzhodnim valjastim stolpom se med rak
F
Sedanji pogled na lokacijo, ki jo kaže mlajša Kuwassegova litografska upodobitev Ojstrice. Dvorec je stal na sedanjem travniku, na levi strani cestnega zavoja (foto: Igor Sapač, 2015).
317
3 KRONIKA_
IGOR SAPAČ: GRAD IN DVOREC OJSTRICA, 293-330
65
2017
Lokaciji srednjeveškega gradu in novoveškega dvorca Ojstrica na avstrijskem vojaškem zemljevidu iz druge polovice 18. stoletja (Rajšp, Slovenija na vojaškem zemljevidu, 5, sekcija 175).
stlinjem skriva lok oboka nad potokom. Pritličje je imelo majhna podolžna pravokotna okna z nepro-filiranimi kamnitimi okviri, kar kaže, da je pritličje rabilo kot klet in da je bilo najverjetneje opremljeno z banjastimi oboki. Ekscentrično postavljeni kamniti glavni portal poznorenesančnih oblik je polkrož-no zaključen in ima poudarjena kapitela. Pravokotna okna v prvem in drugem nadstropju so opremljena s kamnitimi okviri in poudarjena s profilirani-mi policami in ravnimi čeli. Podstrešna poletaža je osvetljena s podolžnimi pravokotnimi okenci z ne-profiliranimi kamnitimi okviri, ki so skoraj prav takšni kakor v pritličju. Na stiku med glavno fasado dvorca in zahodnim valjastim stolpom se je pojavil manjši utilitarni enonadstropni pravokotni prizidek, ki ga pokriva enokapna streha in ki ga na upodobitvi iz Stare Kaiserjeve suite še ni. Streha dvorca je krita s skodlami, ki pa so v glavnem že zelo preperele in skoznje zamaka, kar povzroča odpadanje tankega gladkega ometa na glavni fasadi. V ospredju upodobitve, pred glavno fasado dvorca, je ravnica, ki je delno porasla z nizkim drevjem. Glavno cesto na zahodu ob pristavi zamejuje preprosta lesena ograja, ki obdaja sadovnjak.
Sporočilnost vedut odlično dopolnjuje v mapi franciscejskega katastra iz leta 1825 upodobljena situacija;132 v glavnem je enaka situaciji na avstrijskem vojaškem zemljevidu iz druge polovice 18. stoletja, ki pa je zaradi manjšega merila precej manj
132 SI AS 177/C/F/C416/A07 - Franciscejski kataster za Štajersko (k. o. Črni Vrh), 1825.
Kompleks dvorca Ojstrica v mapi franciscejskega katastra iz leta 1825. Izrez (SI AS 177/C/F/C416/A07).
natančen.133 Dvorec je imel dokaj komplicirano tlorisno zasnovo, ki je v osnovi izhajala iz oblike kljuke oziroma črke L in je bila dopolnjena z valjastima stolpičema na severni strani ter pravokotnimi izzidki na vzhodni in zahodni strani. Južna stran ni imela stolpičev. Zahodni stolpič se je navezoval na pravokotni izzidek, ki je bil postavljen nad glavno cesto in se je navezoval na vrtno obzidje. Pod vzhodnim delom dvorca je bila speljana struga Suhega potoka. Osrednji del dvorca je v mapi franciscejskega katastra upodobljen kot velika kompaktna stavbna masa brez notranjega dvorišča, a upoštevaje višino strešnega slemena na obeh Kuwassegovih upodobitvah je treba ugotoviti, da je na sredini kompaktne stavbne mase gotovo obstajalo manjše notranje dvorišče, ki pa na katastru zaradi drobnega merila ni vrisano. Na avstrijskem vojaškem zemljevidu in v mapi franciscej-skega katastra ni upodobljena geometrična parterna zasnova vrta ob dvorcu; okrasni vrt so do leta 1825 očitno že opustili in površino namenili sadovnjaku. Razsežno poligonalno obzidje je leta 1825 še stalo, saj je njegov potek v mapi franciscejskega katastra označen; navezovalo se je na dolgo pravokotno poslopje poznobaročne pristave. Veliko visokopritlično gospodarsko poslopje pred vzhodno fasado pristave je takrat še stalo, a je izgubilo vzhodni trakt, ki ga kaže Vischerjeva upodobitev. Severno od tistega poslopja je bil s plotom ograjen vrt oziroma pašnik, ki je viden tudi na približno sočasni upodobitvi iz Stare Kaiserjeve suite. Veliko pravokotno poslopje na de-
133 Rajšp, Slovenija na vojaškem zemljevidu, 5, sekcija 175, str. 147.
318
3 KRONIKA	65
IGOR SAPAČ: GRAD IN DVOREC OJSTRICA, 293-330	2017
snem bregu potoka je bilo precej široko in je imelo na severnem delu vzhodne fasade manjši pravokotni prizidek. Južno za dvorcem je na zahodni strani glavne ceste tik ob Suhem potoku stalo pravokotno poslopje grajskega mlina. Tam, kjer je na Vischerjevi upodobitvi iz okoli leta 1681 označeno večje nadstropno štiritraktno poslopje v obliki pristave, je v mapi franciscejskega katastra vrisana dolga pravokotna stavba, ki pa je nastala po letu 1825, saj so jo v mapi dorisali sekundarno, na območju, kjer je bila prej travna površina.
Današnja situacija potrjuje točnost historičnih grafičnih upodobitev. Glavna cesta še vedno poteka po isti trasi in tudi potek struge potoka se ni spremenil. Pritlično pravokotno poslopje nekdanjega grajskega mlina, ki ga kaže že Vischerjeva upodobitev, je v osnovi ohranjeno in vključeno v kompleks domačije, ki nosi hišno številko Loke 38. Lokacija dvorca je nepozidana in zatravljena; pod rušo se gotovo še skrivajo stari temelji, ki bi jih bilo mogoče raziskati z arheološkimi metodami. Velikost parcele omogoča sklepanje o velikosti nekdanjega dvorca. Nepozidani sta ostali tudi lokaciji nekdanjih gospodarskih poslopij na levem in desnem bregu potoka. Na lokaciji severne polovice nekdanje poznobaročne pristave in jugovzhodnega dela nekdanjega grajskega vrta od leta 2009 stoji nedokončano naselje stanovanjskih hiš. Na lokaciji južnega dela nekdanje poznobaročne pristave se pod vrtno površino skrivajo ostanki starih temeljnih zidov. Večji del areala nekdanjega vrta je ostal nepozidan.
Interpretacija stavbnega razvoja dvorca Ojstrica
Z upoštevanjem opisanih starih grafičnih upodobitev, sedanje situacije na terenu in ustreznih analogij je mogoče dovolj zanesljivo rekonstruirati tlorisno zasnovo in stavbne volumne dvorca pred njegovim uničenjem v štiridesetih letih 19. stoletja ter na tej podlagi interpretirati tudi njegov stavbni razvoj. Vse kaže, da je imel dvorec vse glavne stavbne dele enako visoke in dosegli so višino dveh in pol nadstropij. Tlorisna zasnova dvorca je bila po drugi strani dokaj nenavadna in pogojena s specifično topografsko situacijo; skozi dvorec sta bili speljani glavna cesta in struga potoka. Rekonstruirani tloris kaže, da je bila njegova osnova pravokotnik v izmeri približno 19,4 x 18,2 metra, ki se je približeval kvadratu. Iz te pravokotne talne ploskve je izhajala kubično učinkujoča štiritraktna stavbna zasnova, ki je imela na sredini tesno notranje dvorišče s pravokotno talno ploskvijo v izmeri približno 6,4 x 5,4 metra. Severni trakt je bil z 8,2 metra malce širši od drugih treh in je imel funkcijo glavnega trakta. Na vzhodu je imel enako široki in okoli 8 metrov dolgi podaljšek, ki so ga postavili drzno nad strugo potoka in ga na severovzhodnem vogalu poudarili z enako visokim va-ljastim stolpičem. Glede na upodobljeno situacijo v
Tloris drugega nadstropja dvorca Ojstrica z vrisanimi fazami stavbnega razvoja, analiza zasnove glavne fasade in pregledni izris glavne fasade. Poskus rekonstrukcije (risal: Igor Sapač, 2015 in 2017).
mapi franciscejskega katastra smemo sklepati, da so na vzhodno fasado vzhodnega trakta in južno fasado vzhodnega podaljška severnega trakta sekundarno prislonili prizidek, ki je bil postavljen prav tako nad strugo potoka, a je bil nižji od severnega trakta, saj je njegova streha na Kuwassegovih upodobitvah skrita za slemenom strehe severnega trakta. Na severnem delu zahodne stranice osnovne kubično učinkujoče stavbne zasnove je bil nanjo prislonjen pravokotni izzidek, ki je na zahodu segal do vrtnega zidu; dolg je bil približno 13,4 metra, širok samo 4,5 metra in postavljen je bil nad glavno cesto. Vzhodni del tistega izzidka je bil na severni fasadni strani oblikovan kot polvaljast stolpič, ki je tvoril pendant severovzhodnemu vogalnemu stolpiču in monumentalno uokvirjal
319
2 KRONIKA
IGOR SAPAČ: GRAD IN DVOREC OJSTRICA, 293-330
65
2017
ter uravnotežal glavno fasado dvorca. Začelna južna fasada dvorca je bila najverjetneje oblikovana dokaj utilitarno; v mapi franciscejskega katastra je na njenem vzhodnem koncu označen manjši pravokotni izzidek. Najverjetneje je tam v bližini potoka stal značilni stolpičasti dvonadstropni sanitarni izzidek, kakršne so imeli številni dvorci med 16. in 18. stoletjem. Poskus rekonstrukcije razporeditve notranjih prostorov dvorca je bolj tvegan. Po lokaciji strešnega stolpiča je mogoče sklepati, da je bila kapela v osrednjem delu severnega trakta in upoštevaje ustrezne analogije je bila najverjetneje v drugem nadstropju. Za portalom v pritličju severne fasade je bila gotovo veža, ki je najbrž segala do notranjega dvorišča. Gotovo se je na vežo v severnem traktu navezovalo glavno stopnišče, ki je bilo upoštevaje ustrezne analogije najverjetneje dvoramno in je segalo od pritličja do podstrešne poletaže. Po analogijah sodeč smemo sklepati, da so imeli prostori v pritličju v glavnem banjaste oboke s sosvodnicami, v nadstropjih pa so bili ravni leseni tramovni stropi, ki so bili nazadnje gotovo ometani. Vrata v stenah med notranjimi prostori so bila najverjetneje večinoma postavljena osno. Bivalne sobe v nadstropjih so bile gotovo opremljene z lončenimi pečmi, ki so bile povezane z dimničnimi tuljavami. Dimnikov na upodobitvah dvorca sicer ni mogoče zaslediti, kar kaže, da so bili postavljeni na začelni strani.
1. faza: poznosrednjeveški dvor
Specifična utesnjena postavitev dvorca v prostor, njegova nenavadna tlorisna zasnova in nesimetrična glavna fasada dokazujejo, da v 16. stoletju tam gotovo niso zgradili povsem nove grajske stavbe v skladu z novimi renesančnimi arhitekturnimi tendencami, marveč, da je novoveški dvorec nastal na lokaciji starejšega srednjeveškega poslopja, najverjetneje z vključitvijo dobršnega dela njegovih zidov. Ze pri obravnavi stavbne zasnove srednjeveškega gradu Ojstrica smo ugotavljali, da grajski kompleks ni bil omejen zgolj na grajsko vzpetino in da je bila glavna grajska pristava najverjetneje na območju poznejšega novoveškega dvorca. Gotovo so bili tu hlevi za živino, grajski mlin in najverjetneje tudi kovačnica, saj so bile te funkcije vezane na vodo iz potoka. Glede na cesto oziroma pot proti Trojanam in topografsko situacijo je morda dopustno tudi pomisliti, da je v stavbnem kompleksu stalo še poslopje gostišča oziroma hospitala, v katerem je bilo mogoče primerno poskrbeti za imenitnejše popotnike.134 Vsekakor je na lokaciji poznejšega dvorca v poznem srednjem veku stal dovolj razsežen kompleks ojstriškega dvo-
134 Situacijo je pogojno mogoče primerjati z bližnjim Špitaličem, kjer je hospic stal že v 13. stoletju, in z Jezerskim, kjer je večje poslopje hospica nastalo v 16. stoletju in je še sedaj ohranjeno. Poslopji hospicev iz 15. in 16. stoletja sta ohranjeni tudi v kompleksih nekdanjih samostanov Gornji Grad in Ziče.
ra oziroma pristave in nedvomno je tam stalo tudi večje zidano bivalno poslopje.135 Opravljena analiza stavbne zasnove novoveškega dvorca z upoštevanjem ustreznih analogij omogoča hipotezo, da se je najširši severni trakt dvorca razvil s širitvijo prvotne srednjeveške zidane stavbne zasnove, ki je bila postavljena na levem bregu potoka, domnevno na pravokotni talni ploskvi v izmeri približno 8,2 x 11 metrov. Prvotnega srednjeveškega poslopja zaradi potrebe po zagotovitvi stabilnosti temeljev gotovo niso postavili tik ob potoku, marveč bližje glavni cesti. Domnevati torej smemo, da je srednjeveška stavba tvorila zahodni del poznejšega severnega trakta dvorca, medtem ko je bil njegov vzhodni del tik ob potoku in nad njim mlajši. Zaradi postopne stavbne rasti glavna fasada dvorca ni imela simetrične zasnove. Glavni portal dvorca, ki je bil postavljen ekscentrično desno glede na os glavne fasade, je najverjetneje ostal na lokaciji glavnega vhoda v prvotno srednjeveško poslopje, saj, če ni bilo prave potrebe, vhodov v grajske stavbe med prezidavami praviloma niso premeščali. Dokumentirana dvoinpolnadstropna stavbna masa severnega trakta dvorca utemeljuje domnevo, da je bilo prvotno srednjeveško bivalno poslopje vsaj dvonadstropno in da je imelo torej podobo značilnih srednjeveških neutrjenih stolpastih dvorov, kakršni so pri nas nastajali zlasti v 13. in 14. stoletju in so bili dvakrat številčnejši od utrjenih srednjeveških gradov.136 V bližini Ojstrice je podoben dvor v 14. in 15. stoletju stal na lokaciji sedanjega dvorca Podgrad pri Vranskem in tudi tam so ga postavili ob strugi potoka.137 Z Ojstrico je primerljiva tudi situacija na območju Prebolda; ob vznožju vzpetine z gradom Libenštajn je že vsaj v 15. stoletju stal dvor, iz katerega se je pozneje razvil sedanji veliki novoveški dvorec Prebold z vogalnimi
stolpi.138
2. faza: začetek gradnje renesančnega dvorca med letoma 1566 in 1587
Vse kaže, da se je Maksimilijan I. Schrattenbach (1537-1599), najverjetneje skupaj z bratom Jurijem, že takoj po pridobitvi ojstriškega gospostva v zakup aprila 1566 odločil, da opusti srednjeveški grad vrh vzpetine in si uredi udobnejše novo središče gospo-
135	Situacijo je pogojno mogoče primerjati s Senožečami na Krasu, kjer je ob pomembni cesti, ob vznožju vzpetine s srednjeveškim gradom, v poznem srednjem veku nastal kompleks dvora z mitnico in v novem veku se je tam na srednjeveški osnovi razvil kompleks dvorca. Prim. Sapač, Grajske stavbe v osrednji Sloveniji, str. 130-150.
136	Za stavbne zasnove srednjeveških stolpastih dvorov glej: Sto-par, Architektursymbolik; Makarovič, Pričevanje gotskega stolpa, str. 143-205; Sapač, Razvoj, str. 58-72; Sapač, Arhi-tekturnozgodovinska problematika, str. 371-410.
137	Stopar, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Tretja knjiga, str. 101-103.
138	Prim. Orožen, Fevdalno omrežje, str. 32; Curk, Gradovi in graščine, str. 150; Stopar, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Tretja knjiga, str. 108.
320
65
3 KRONIKA
Dvor oziroma pristava Ojstrica v 15. stoletju (levo) in kompleks dvorca Ojstrica med letoma 1566 in 1587 (desno). Poskus rekonstrukcije. Aksonometrični študiji (risal: Igor Sapač, 2017).
stva v dolini, ob vznožju grajske vzpetine, na lokaciji srednjeveške grajske pristave oziroma dvora. Za gradnjo so takrat in tudi pri vseh poznejših gradnjah v kompleksu dvorca Ojstrica do poznega 18. stoletja uporabljali kamen iz razvalin srednjeveškega oj-striškega gradu in prav zato je vrh grajske vzpetine ostalo zelo malo ruševinskega materiala. Analiza tlorisne zasnove dvorca kaže, da so najverjetneje najprej zgradili dvo- ali (manj verjetno) dvoinpolnadstropno kubično učinkujoče štiritraktno poslopje s približno kvadratno talno ploskvijo in tesnim notranjim dvoriščem. V širši severni trakt novega poslopja so domnevno vključili starejšo poznosrednjeveško bivalno stavbo in drugi trije trakti so morda nastali z nadzidavo dvoriščnega obzidja ob prvotni bivalni stavbi. Novi dvorec je dobil značilno monolitno renesančno stavbno maso, ni pa bil posebno velik in reprezentativen. Zato ne preseneča zapis v ojstriškem urbarju iz leta 1587, ki dvorec označuje kot novo začasno bivališče bratov Maksimilijana in Jurija Schrattenbacha. Če bi dvorec že takrat imel reprezentativna valjasta stolpiča, ga besedilo gotovo ne bi označilo kot začasno bivališče. Takrat izoblikovana stavbna zasnova je bila v osnovi primerljiva z dvorcem Golič pri Slovenskih Konjicah, ki je nastal okoli leta 1542, še bolj pa z dvorcem Odolina blizu Materije v Brkinih,
ki je nastal kmalu po letu 1622. Pri gradnji novega dvorca so poskusili dosledno uveljaviti idealni renesančni stavbni koncept patricijske oziroma plemiške rezidence s štirimi stavbnimi trakti okoli notranjega dvorišča na kvadratnem ali pravokotnem tlorisu. Skromna razpoložljiva površina med cesto in strugo potoka je sprva onemogočila, da bi novi dvorec na vogalih dobil okrogle ali oglate stolpe, kakršni so bili v 16. stoletju na tovrstnih arhitekturah v slovenskem prostoru skoraj obvezni in nepogrešljiv statusni simbol. Najverjetneje pa so že pred letom 1587 v drugem nadstropju severnega trakta dvorca uredili novo kapelo, ki je nadomestila srednjeveško kapelo v opuščenem gradu vrh vzpetine. Po Kuwassegovih upodobitvah sodeč je bila kapela umeščena v prostor nad vežo in potemtakem bi njena notranja pravokotna talna ploskev mogla meriti približno 3 x 6,5 metrov.139 Stopnišče so domnevno postavili v prostoru zahodno od veže, tam kjer na Kuwassegovih upodobitvah na glavni fasadi ni videti oken. Morda so že hkrati z novim dvorcem, v ravnici severno od njega, na lokaciji starejših lesenih poslopij, zgradili večje šti-
139 Primerljivo velike kapele so npr. dokumentirane na dvorcih Fužine v Ljubljani, Strmol v Rogatcu in Rotenturn v Gornji Radgoni.
321
2 KRONIKA
IGOR SAPAČ: GRAD IN DVOREC OJSTRICA, 293-330
65
2017
ritraktno visokopritlično gospodarsko poslopje, ki je odlično dokumentirano na Vischerjevi upodobitvi iz okoli leta 1681.
3. faza: dokončanje gradnje renesančnega dvorca med letoma 1587 in 1599 oziroma 1631
Po letu 1587, ko je gospostvo Ojstrica postalo dedna last Maksimilijana I. Schrattenbacha (15371599), so se gradbena dela na dvorcu nadaljevala in dobil je podobo dovolj reprezentativne plemiške rezidence. Kubično učinkujočo stavbno zasnovo iz prve renesančne stavbne faze so takrat z drzno zasnovanima pravokotnima prizidkoma na bočnih stranicah severnega trakta vsaj navidezno zelo razširili in jo poudarili z reprezentativnima valjastima stolpičema, ki pa nista imela obrambnega pomena, marveč zgolj simbolnega. Dvorec je imel od takrat pa do propada v 19. stoletju približno 42 metrov dolgo glavno fasado, ki pa je z nesimetrično zasnovo kazala, da ni nastala v enem stavbnem livu. Širitev je bila zaradi pomanjkanja razpoložljivega prostora zelo zahtevna in izvedli so jo tako, da so z obočnima konstrukcijama najprej premostili potok na vzhodu in cesto proti Trojanam na zahodu ter nato na mostnih konstrukcijah zgradili prizidka z bivalnimi prostori v nadstropjih.140 Z novo dodanimi deli je nastala dovolj monumental-no učinkujoča dvoinpolnadstropna glavna fasada, za katero se je skrivalo bistveno bolj skromno starejše stavbno jedro. Morda so hkrati s širitvijo jedru nadzidali podstrešno poletažo in vso fasado opremili z enotno oblikovanimi novimi kamnitimi okenskimi okviri. Premostitev ceste je bila morda povezana tudi s potrebo po nadzoru prometa na cesti, ki ni bila namenjena tranzitu.
Časa zaključka obsežnih gradbenih del na dvorcu na podlagi uporabljenih virov ni mogoče natančneje določiti. Najbolj verjetno se zdi, da so dela zaključili še pred smrtjo ambicioznega Maksimilijana I. Schrattenbacha leta 1599 in ne šele med letoma 1614 in 1631 pod Janezom Feliksom Schrattenba-chom, ko je bila v novem dvorcu dokončana in posvečena kapela, ki je sicer obstajala že pred letom 1604. Maksimilijan I. Schrattenbach se kot štajerski deželni glavar gotovo ni zadovoljil s skromno rezidenco iz prve renesančne stavbne faze, ki je bila leta 1587 označena kot začasno bivališče. Zdi se, da je dokončanje gradnje renesančnega dvorca sovpadalo s
140 Tovrstne premostitve so se uveljavile že v poznem srednjem veku. Dokumentirane so na okoli leta 1400 za Hermana II. Celjskega zgrajenem gotskem stanovanjskem stolpu mestnega gradu oziroma knežjega dvora v Celju in na nekdanjem poznogotskem stolpu nad potokom ob vhodnem traktu stavbnega kompleksa Zičke kartuzije. Ceste skozi obokane prehode pod stavbnimi trakti so dokumentirane v kompleksu kartuzije Bistra pri Vrhniki, ob dvorcu Senožeče in v kompleksu nekdanjega dvorca Podvelb na Colu blizu Ajdovščine. Tovrstna motivika je v glavnem izhajala iz oblikovanja stol-pasto utrjenih vrat srednjeveških mest.
temeljito prenovo bližnje župnijske cerkve na Vranskem okoli leta 1586.141
Kot opora pri dataciji dokončanja gradnje renesančnega dvorca lahko služi tudi oblikovna analiza valjastih stolpičev.142 Stolpiča sta bila zasnovana kot vitko in že skoraj krhko učinkujoča stavbna elementa in ju je zato le težko primerjati z značilnimi močnimi renesančnimi vogalnimi bastijonskimi stolpi z masivnim zidovjem, kordonskim paličastim zidcem in poševno postavljenim zidovjem v spodnjem delu, kakršni so na mnogih večjih grajskih stavbah v slovenskem prostoru nastali med dvajsetimi in osemdesetimi leti 16. stoletja.143 Lažje ju je primerjati s številnimi poznogotskimi valjastimi stolpi, ki so v drugi polovici 15. stoletja in v zgodnjem 16. stoletju nastali v okviru protiturškega utrjevanja gradov in gradnje protiturških taborov, a v tistem obdobju gotovo še nista stala.144 Njun nekoliko arhaični videz nas pri dataciji ne sme zavesti; z odsotnostjo obrambnih elementov in z velikimi okenskimi odprtinami sta kazala, da sta nedvomno nastala šele po letu 1566 oziroma takrat, ko je na tistem območju povsem prenehala nevarnost turških vpadov, in zasnovali so ju kot malce nerodno in s simboliko zaznamovano reminiscenco na razcvet renesančnega utrjevanja. Tovrstni stolpi oziroma stolpiči so se v sklopu grajske arhitekture na slovenskem Štajerskem začeli pojavljati že v štiridesetih in petdesetih letih 16. stoletja.145 Gradili so jih v glavnem do dvajsetih let 17. stoletja.146 Pozneje so nastali samo še zelo redki primeri retardiranih oblik.147 V 17. stoletju so bili
141	Prim. Curk, Trgi in mesta, str. 143.
142	Za primerljive okrogle stolpe v okviru renesančne grajske arhitekture na Slovenskem glej: Šumi, ArhitekturaXVI. stoletja, str. 29 sl.; Šumi, Arhitektura 16. stoletja, str. 35—45, 65 — 82, 98, 104, 109, 112, 120, 121; Šumi, Arhitektura 17. stoletja, str. 81-83.
143	Na slovenskem Štajerskem so s takšnimi značilnimi valja-stimi bastjonskimi stolpi opremili gradove Brežice, Sevnica, Podčetrtek, Bizeljsko in Zusem. Na Dolenjskem je treba omeniti zlasti tovrstne stolpe na Turjaku, Zužemberku, Kru-pi, Šrajbarskem turnu in Mokricah. Za renesančno utrdbeno arhitekturo v Sloveniji glej tudi: Komelj, Utrdbena arhitektura, str. 73-92.
144	V tem kontekstu je smiselna zlasti primerjava s tremi vogalnimi stolpi gradu Gewerkenegg v Idriji, ki so skupaj z glavnimi stavbnimi trakti nastali med letoma 1522 in 1533. Prim. Šumi, Arhitektura 16. stoletja, str. 36. Treba je opozoriti tudi na prvotno zasnovo dvorca Tabor pri Vojniku, ki je s štirimi vogalnimi stolpi najverjetneje nastala okoli leta 1524. Prim. Stopar, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Tretja knjiga, str.
147-150.
145	Značilni primeri so stolpi na dvorcu Golič pri Slovenskih Konjicah iz okoli leta 1542 in na dvorcu Olimje iz okoli leta 1550. Morda so v tistem obdobju nastali tudi valjasti vogalni stolpi na gradu Vrbovec v Zgornji Savinjski dolini.
146	Značilni pozni primeri so valjasti stolpi na dvorcu Pogled blizu Slovenskih Konjic iz časa okoli leta 1617 in na gradu Velika Nedelja blizu Ormoža, ki so nastali med letoma 1612 in 1620. Omeniti je treba tudi mlajša valjasta vogalna stolpa v kompleksu dvorca Rače blizu Maribora. Prim. Curk, Delež italijanskih gradbenikov, str. 37-72.
147	Tovrstni primeri so dokumentirani na območju nekdanje dežele Kranjske. Omeniti je treba zlasti drobna valjasta vogalna
322
65
2017
3 KRONIKA
IGOR SAPAČ: GRAD IN DVOREC OJSTRICA, 293-330
sicer veliko bolj priljubljeni oglati vogalni stolpi in takšne je dobil tudi bližnji dvorec Prebold, ki ga je po letu 1628 zgradil Maksimilijanov mrzli nečak Janez Friderik Schrattenbach (1605-1657 ali 1665).148 Na mlajši Kuwassegovi upodobitvi Ojstrice vidna značilna podolžna pravokotna okna podstrešne poletaže je mogoče primerjati z okni podstrešne poletaže na največjem vogalnem stolpu gradu Luknja pri Novem mestu, ki je nastal okoli leta 1580, in z okni podstrešne poletaže dvorca Pogled blizu Slovenskih Konjic, ki je nastal okoli leta 1617. Na podlagi teh značilnosti je mogoče zaključiti, da so renesančno gradnjo dvorca dokončali v poznem 16. stoletju ali - manj verjetno - najpozneje do okoli leta 1620. Pozneje je podobno oblikovano dvoinpolnadstropno glavno fasado z dvema dekorativnima stolpičema in enako visokim dvoosnim podaljškom na strani dobil tudi bližnji dvorec Brode pri Vranskem, ki je na starejši osnovi nastal okoli leta 1700.149
Odprto ostane, kateri stavbeniki so sodelovali pri gradnji renesančnega dvorca. V tistem obdobju so gradbeno dejavnost na Štajerskem skoraj povsem obvladovali priseljeni severnoitalijanski stavbeniki, ki so v drugi polovici 16. stoletja skoraj povsem izrinili domače mojstre, izšolane v poznogotski arhitekturni tradiciji.150 Upoštevaje dokumentirane oblike stavbnih členov in stolpičev na glavni fasadi dvorca je mogoče pomisliti, da so tudi renesančno Ojstrico, tako kakor večino drugih dvorcev tistega časa na Štajerskem, zasnovali severnoitalijanski stavbeniki. A po drugi strani je treba ugotoviti, da so bili dokumentirani stavbni elementi dokaj okorni in da dvorec ni premogel likovno ambicioznejših detajlov. Utesnjeno notranje dvorišče gotovo ni imelo za tisti čas značilnih arkadnih hodnikov. Dvorec je bolj kakor z odličnostjo posameznih stavbnih členov na obiskovalca naredil vtis z dokaj razsežno in razgibano stavbno maso ter s slikovito oziroma že skoraj dramatično umeščenostjo v naravno okolje ob vznožju Krvavice, na stiku Celjske kotline in ozke dolinice Suhega potoka. Zato se zdi bolj verjetna možnost, da so ga - dovolj razgledanemu in ambicioznemu naročniku navkljub - zgradili domači mojstri, ki pa so pri svojem delu upoštevali v tistem obdobju že povsod na Štajerskem dodobra uveljavljena temeljna načela graško-italijanske renesančne arhitekturne šole. Odročna Ojstrica je bila pač zelo daleč od Gradca, kjer je bilo v tistem obdobju središče arhitekturne dejavnosti na Štajerskem, in tam so bile dopustne arhitekturne
stolpiča na dvorcu Goričane na Gorenjskem, ki je nastal med letoma 1641 in 1664, in nič bistveno bolj masivna valjasta vogalna stolpiča na dvorcu Brest, ki je južno od Ljubljane po Valvasorjevi navedbi nastal leta 1664.
148	Prim. Stopar, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Tretja knjiga, str. 108-111.
149	Prim. Stopar, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Tretja knjiga, str. 12-13.
150	Prim. Curk, Delež italijanskih gradbenikov, str. 37-72.
rešitve, ki na drugih pomembnejših grajskih stavbah in v urbanih središčih nikakor ne bi bile oportune.
Po dokončanju gradnje renesančnega dvorca so severozahodno ob njem uredili razsežni obzidani vrt z geometričnim parterjem na sredini. Topografska situacija je onemogočila, da bi dvorec in vrt zasnovali s skupno glavno prostorsko osjo in tudi to dokazuje, da je renesančni dvorec nastal na starejši srednjeveški osnovi. Manjkajočo vlogo dvorca v vrtni zasnovi so do neke mere nadomestili z nadstropnim lesenim stolpičem oziroma razglednim paviljonom, ki je dobil vlogo nadomestne prostorske dominante na koncu glavne vrtne osi in je obenem kot razgledi-šče omogočal dovolj dober dvignjeni pogled na vrtno sliko.151 Velikost in zasnova vrta kažeta, da je najverjetneje nastal šele v 17. stoletju. Morda je bila prav z njegovo ureditvijo povezana prekomerna tlaka pod-ložnikov, ki je v obdobju Janeza Feliksa Schratten-bacha po letu 1610 naposled pripeljala do kmečkega upora leta 1635.
4. faza: gradbeni posegi v kompleksu dvorca v 18. stoletju
Po obsežnih gradbenih delih v poznem 16. stoletju oziroma v zgodnjem 17. stoletju dvorec do propada ni bil več deležen posegov, ki bi korenito spremenili njegovo podobo. Med letoma 1681 in 1830, ko sta nastali zgoraj omenjeni grafični upodobitvi, oziroma najverjetneje v prvi polovici 18. stoletja so ga dopolnili s slikovitim baročno oblikovanim ometa-nim lesenim strešnim zvonikom, ki je pripadal grajski kapeli. Tudi na podlagi analogij smemo sklepati, da so hkrati s postavitvijo zvonika prenovili tudi kapelo in glavne bivalne prostore. Posodabljanje kapel oziroma njihovo novo urejanje je bilo v prvi polovici 18. stoletja, v kontekstu poreformacijskega razpoloženja,
Kompleks dvorca Ojstrica na upodobitvi v Vischerjevi Topografiji Vojvodine Štajerske iz okoli leta 1681. Izrez (Vischer, Topographia Ducatus Stiriae, 1971, slika 82).
151 Na podoben način so v 18. stoletju z manjšim paviljonom v sklopu vrtne zasnove rešili problematiko prostorskega odnosa med dvorcem in vrtom v Radovljici na Gorenjskem.
323
3 KRONIKA_65
IGOR SAPAČ: GRAD IN DVOREC OJSTRICA, 293-330	2017
Kompleks dvorca Ojstrica v poznem 18. stoletju. Poskus rekonstrukcije. Aksonometrična študija
(risal: Igor Sapač, 2016).
Poskus rekonstrukcije zasnove ojstriškepristave v poznem 18. stoletju. Zgoraj izris stranske južne in glavne vzhodne fasade, spodaj prečni prerez proti severu in tloris pritličja pred vgradnjo predelnih sten
med nosilnimi slopi (risal: Igor Sapač, 2017).
324
65
3 KRONIKA
IGOR SAPAČ: GRAD IN DVOREC OJSTRICA, 293-330
Križno obokani južni del pritličja ojstriškepristave pred rušenjem leta 1964 (ZVKDS OE Celje, objavljeno v: Stopar, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji.
Tretja knjiga, str. 96).
zelo pogost pojav na večini bližnjih starejših grajskih stavb. Vsekakor je kapela v dvorcu , ki je v pisnih virih izpričana pred letom 1604 in 1631, obstajala še leta 1761 in tudi pozneje, vse do uničenja v štiridesetih letih 19. stoletja.152 Pomisliti smemo tudi, da so hkrati s prenovo kapele v prostorih ob njej prenovili in ometali stare lesene tramovne strope ter jih opremili s štukiranimi okviri in namestili nove lončene peči. Fasade dvorca so pri tem ostale nespremenjene.
Po letu 1681 se je več gradbenih sprememb zgodilo v neposredni okolici dvorca. Ob vzhodni stranici vrtnega zidu so v zadnji tretjini 18. stoletja nadomestili manjše gospodarsko poslopje z velikim enoinpolnadstropnim 13 x 3-osnim poznobaročno oblikovanim poslopjem pristave, ki so ga postavili na podolžni pravokotni talni ploskvi v izmeri približno 50,2 x 13,1 meter. Pritličje novega poslopja so osvetlili s približno kvadratnimi okni, nadstropje z večjimi pravokotnimi, podstrešno poletažo pa z manjšimi podolžno pravokotnimi. Ometane fasade pristave so v maniri ugašajočega baroka razčlenili s plitkimi lizenami in neprofiliranimi maltastimi pravokotnimi okenskimi obrobami. Zelo podobno fasadno členitev je v tistem obdobju dobil tudi dvorec v Jurkloštru, ki so ga na ostankih srednjeveških samostanskih poslopij postavili okoli leta 1780.153
Pristava dvorca Ojstrica na razglednici, odposlani leta 1926 (zasebna zbirka).
Poslopje ojstriške pristave je še dodatno poudarila visoka strešna konstrukcija s skodlasto kritino in z dvignjenim osrednjim delom, ki je najverjetneje služil za sušenje konjske žime.154 V notranjščini so pritličje sprva najverjetneje zasnovali kot enotno dolgo dvoransko triladijsko slopno dvorano s križnimi oboki. Nadstropje in podstrešno poletažo je delil lesen tramovni strop. Velika pravokotna okna v nadstropju so dokazovala, da so bili tam že sprva zasnovani tudi bivalni prostori. Pristava je nastala najverjetneje kmalu zatem, ko je ojstriško gospostvo leta 1767 kupil Janez Jakob grof Gaisruck, oziroma pred letom 1791, ko ga je prodal. Na avstrijskem vojaškem zemljevidu, ki je nastal med letoma 1763 in 1787, je poslopje pristave že označeno.155 Vsekakor ne držijo navedbe, da so pristavo po podrtju dvorca temeljito prezidali oziroma jo povsem na novo zgradili; na obeh Kuwassegovih upodobitvah iz prve polovice 19. stoletja je prav takšna, kakršno kažejo tudi fotografije iz 20. stoletja.156 Poslopje pristave so zasnovali zelo monumentalno in ga postavili simetrično na začetek glavne prostorske osi starejše vrtne zasnove. S tem je pristava v okviru vrtne zasnove prevzela vlogo dvorca in dopolnila oziroma nadomestila vlogo starejšega stolpičastega vrtnega paviljona na drugem koncu vrtne zasnove. Postavitev pristave v prostor kaže, da je v času njenega nastanka geometrična parterna vrtna zasnova najverjetneje še obstajala. Izjemna velikost
154
152	Orožen, Das Bisthum und die Diözese Lavant. IW/1, str. 142, 143, 144, 145.
153	Prim. Stopar, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Tretja knjiga,
str. 50-54.
155
156
Primerljiva podolžna enonadstropna 3x10-osna stavba z dvignjenim ostrešjem se je ohranila ob križišču Jernejeve in Matajčeve ulice v Stražišču na območju Kranja; po nekdanjih lastnikih se imenuje Matajčeva hiša in sedaj nosi hišno številko Jernejeva ulica 8. V register nepremične kulturne dediščine je vpisana s številko 281. Zidana stavba je pokrita s štirikapno skrilnato streho in njeno dvignjeno ostrešje je bilo urejeno za sušenje konjske žime. Zgradili so jo leta 1783 in jo z zasnovo prilagodili sitarski manufakturi, ki je v njej delovala do sredine 20. stoletja. Tkanje sit iz konjske žime je bila med 16. in 20. stoletjem, zlasti pa v poznem 18. stoletju na Gorenjskem zelo razširjena dejavnost in sita so uspešno prodajali tudi zunaj meja dežele Kranjske. Rajšp, Slovenija na vojaškem zemljevidu, 5, sekcija 175. Prim. Orožen, Fevdalno omrežje, str. 32; Krajevni leksikon Slovenije. III, str. 505.
325
3 KRONIKA_
IGOR SAPAČ: GRAD IN DVOREC OJSTRICA, 293-330
65
2017
Propadajoča ojstriškapristava na fotografiji iz leta 1953 (zasebni arhiv družine Kovče, Loke 36, Tabor, objavljeno
v: Kralj, Svobodni gospodje Žovneški, str. 147).
pristave in njeno kakovostno oblikovanje dokazujeta, da jo je dal postaviti ambiciozni naročnik, ki je imel v tistem obdobju z ojstriškim gospostvom očitno posebne namene.157 Zasnova pristave z razsežnim triladijskim obokanim pritličjem kaže, da se je Janez Jakob grof Gaisruck na Ojstrici po letu 1767 očitno z veliko vnemo lotil konjereje; ta je bila v mirnem dolinskem okolju nedaleč od pomembne državne ceste v tistem obdobju gotovo perspektivna. Zaradi konjereje so severno in vzhodno od dvorca uredili velike ograjene pašnike, ki so dokumentirani tudi v mapi franciscejskega katastra. V nadstropju pristave so bili najverjetneje bivalni prostori za delavce na posestvu, v podstrešni poletaži pa manufaktura za predelavo konjske žime.
Gradbenih sprememb je bila deležna tudi stavba na desnem bregu potoka s hlevom v pritličju; dobila je novo štirikapno skodlasto streho in na zahodni fasadi v nadstropju dolg lesen povezovalni balkon oziroma pokrit hodnik. Njena oblika je bila po prenovi primerljiva s t. i. Lovskim gradičem v Trbovljah, ki je na osnovi iz obdobja pred letom 1582 nastal leta
157 Zasnova ojstriške pristave je v slovenskem prostoru najbolj primerljiva z nekdanjo pristavo dvorca Hošperk na Notranjskem, ki so jo zgradili v 17. stoletju oziroma pred letom 1679, propadla pa je v drugi polovici 20. stoletja. Tam je stalo 15 x 3-osno nadstropno poslopje s križno obokanim triladijskim slopnim pritličjem. Pozneje so prvotno dvoransko prostornino v pritličju, tako kakor na Ojstrici, deloma predelili na manjše prostore. Prim. Sapač, Grajske stavbe v osrednji Sloveniji, str. 20-42. Nekdanje triladijsko križno obokano pritličje ojstriške pristave je mogoče primerjati tudi s stebriščnima dvoranskima konjušnicama ob dvorcih Slovenska Bistrica
in Dob blizu Šentruperta na Dolenjskem, ki sta še ohranjeni. Stavbno zasnovo ojstriške pristave je mogoče primerjati tudi s 13 x 4-osnim pravokotnim dvonadstropnim poslopjem nekdanje papirnice v Žužemberku, ki so jo ob tamkajšnjem gradu in reki Krki postavili v 18. stoletju, od leta 1945 pa je v razvalinah.
1685 in so mu najverjetneje v 18. stoletju v nadstropju dodali lesen konzolni obhodni hodnik. Primerljiva je bila tudi s stavbno zasnovo dvonadstropnega delavskega bloka na Prevaljah na Koroškem, ki je z lesenimi konzolnimi povezovalnimi hodniki v obeh nadstropjih nastal leta 1822 in ki sedaj nosi ulično številko Stare sledi 33. Domnevati smemo, da so po prenovi v nadstropju namesto prvotne kašče uredili dodatna bivališča za zaposlene na ojstriškem grajskem posestvu; najverjetneje so prav tam bivali delavci Senčarjeve ojstriške steklarne in morda so poslopje predelali prav v sklopu postavitve steklarne na začetku 19. stoletja. S tega vidika je gradbeno dogajanje na Ojstrici v poznem 18. stoletju oziroma v zgodnjem 19. stoletju mogoče vrednotiti tudi kot dosežek zgodnje industrijske arhitekture v našem prostoru.
Gradbeno dogajanje na območju dvorca Ojstrica v 19. in 20. stoletju
V prvi polovici 19. stoletja je ves ojstriški stavbni kompleks razen pristave nezadržno propadal, kljub temu pa so tudi še v tistem obdobju izpeljali nekaj gradbenih podvigov. Pred letom 1830 oziroma 1845 so valjasta stolpiča dvorca opremili z manjšima uti-litarnima prizidkoma; njuna funkcija ni dokumentirana, a glede na velikost in lokacijo se zdi najbolj verjetno, da so vanju umestili sanitarije. Morda so v spodnjem delu dvorca, zatem ko je izgubil vlogo plemiške rezidence, uredili nova pomožna stanovanja in v zvezi s tem so bile nove sanitarije gotovo nujne.
Ko so v poznih štiridesetih letih 19. stoletja do tal podrli dvorec in glavnino starejših gospodarskih poslopij ob njem, so nekatere funkcije porušenih poslopij prenesli v ohranjeno poznobaročno pristavo.158
158 Podobno se je zgodilo v kompleksu dvorca Blagovna v Go-
326
65
2017
3 KRONIKA
IGOR SAPAČ: GRAD IN DVOREC OJSTRICA, 293-330
Pogled na napol razvaljeno ojstriškopristavo iz jugovzhodne strani pred rušenjem leta 1964 (ZVKDS OE Celje, objavljeno v: Stopar, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Tretja knjiga, str. 97).
Sedanji pogled na lokacijo nekdanje ojstriške pristave iz jugovzhodne strani (foto: Igor Sapač, 2015).
To so zato nekoliko prezidali, a njena zunanja podoba se ni spremenila. V pritličju so razsežno križno obokano dvoransko prostornino predelili na več manjših prostorov, ki so se ohranili do rušenja leta 1964.159 V nadstropju so v južnem in osrednjem delu ohranili bivalne prostore, ki so jih uporabljali oskrbnik in drugi zaposleni na ojstriški posesti, prostore na severni strani v obsegu severnih petih okenskih osi pa so preuredili za kaščo in zato dve okenski odprtini zazidali, druga tri okna pa opremili z opečnimi mrežami, ki so dokumentirane na fotografiji pristave iz leta 1953.160
Čeprav so od srednjeveškega gradu Ojstrica ostale samo skromne razvaline in je stavbni kompleks oj-striškega dvorca skoraj povsem izginil z zemeljskega površja, imata njuni lokaciji še vedno precejšen kulturnozgodovinski, arheološki in arhitekturni pomen ter ponujata priložnost za izvedbo celovito zastavljenih interdisciplinarnih raziskav, s katerimi bi mogli bistveno nadgraditi in zaokrožiti naše vedenje o živ-
ričici blizu Celja; ko so leta 1861 podrli štiritraktni zgodnje-baročni dvorec iz 17. stoletja, je del njegovih funkcij prevzelo adaptirano poslopje pristave, ki se ga je zato oprijelo ime »graščina«.
159	Prim. fotografijo v: Stopar, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Tretja knjiga, str. 96.
160	Glej opombo 123.
ljenju na prehodu med Ljubljansko in Celjsko kotlino v minulih dveh tisočletjih. Vsekakor je smiselno lokacijo dvorca Ojstrica vpisati v register nepremične kulturne dediščine in preprečiti, da se bo z njegovimi podzemnimi ostanki morda zgodilo tisto, kar se je med pripravami na gradnjo novega stanovanjskega naselja Ojstrica leta 2009 po nemarnem zgodilo z zasutimi sledovi ojstriške pristave in dela grajskega vrta; problematiko ustreznih arheoloških raziskav v idiličnem okolju pod Krvavico je v kratkem času rešila s pohlepom denarnikov gnana težka gradbena mehanizacija in nas za vedno prikrajšala za dragoceno vedenje o naši skupni preteklosti.
VIRI IN LITERATURA
ARHIVSKI VIRI
ARS — Arhiv Republike Slovenije
SI AS 177/C/F/C416/A07 — Franciscejski kataster za Štajersko (k. o. Črni Vrh), 1825 SI AS 765 — Gospostvo Ojstrica, 1641—1902 SI AS 1074/137 — Novoreformirani urbar graščine Ojstrica, 1587
ZVKDS — Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Celje Fototeka: Fotografije pristave dvorca Ojstrica iz leta 1964
Spisovno gradivo: Ojstrica, pristava
OBJAVLJENI VIRI IN LITERATURA
Bajt, Drago in Marko Vidic (ur.): Slovenski zgodovinski atlas. Ljubljana: Nova revija, 2011. Blaznik, Pavle: Historična topografija slovenske Štajerske in jugoslovanskega dela Koroške do leta 1500. II. knjiga: N-Ž. Maribor: Založba Obzorja, 1988. Celedin Gertrude: Joseph Kuwasseg 1799-1859.
Graz: Leykam, 2002. Curk, Iva in Slavko Ciglenečki in Davorin Vuga: Po poteh rimskih vojakov v Sloveniji. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za varstvo naravne in kulturne dediščine Slovenije, 1993. Curk, Jože: Delež italijanskih gradbenikov na Štajerskem v XVI. in XVII. stoletju. Zbornik za umetnostno zgodovino, nova vrsta VII, 1965, str. 37—72. Curk, Jože: Gradovi in graščine v Spodnji Savinjski
dolini. Savinjski zbornik, 1, 1959, str. 140—160. Curk, Jože: Nastanek in razvoj fevdalne arhitekture v Posavinju, Obsotelju in Posavju s posebnim ozirom na razvoj celjske grofijske posesti. Celjski zbornik, 10, 1965, str. 249—280. Curk, Jože: O cestnem omrežju na slovenskem Štajerskem v 17. stoletju. Kronika 34, 1986, str. 7—15. Curk, Jože: O cestnem omrežju na slovenskem Štajerskem v 18. stoletju. Kronika 34, 1986, str. 138—147.
327
2 KRONIKA
IGOR SAPAČ: GRAD IN DVOREC OJSTRICA, 293-330
65
2017
Curk, Jože: Topografsko gradivo. 2. Sakralni spomeniki na območju občine Žalec. Celje: Zavod za spomeniško varstvo, 1967.
Curk, Jože: Trgi in mesta na slovenskem Štajerskem. Urbanogradbeni oris do začetka 20. stoletja. Maribor: Založba Obzorja, 1991.
Dolinar, Ivan: Kraj Prebold skozi čas. Prebold: Občina, 2013.
Fister, Peter: Arhitektura slovenskih protiturških taborov. Ljubljana: Slovenska matica, 1975.
Fugger Germadnik, Rolanda: Boj za dediščino Celjskih. Celje: Pokrajinski muzej, 2016.
Fugger Germadnik, Rolanda: Grofje in knezi Celjski. Celje: Pokrajinski muzej, 2014.
Golec, Boris: Lažni Valvasor nehote prispeva k razkritju usode zamolčanih pravih Valvasorjev. Zgodovina za vse 19, 2012, str. 5—38.
Golec, Boris: Valvasor. Njegove korenine in potomstvo do danes. Ljubljana: ZRC SAZU, 2016.
Golec, Boris: Valvasorji. Med vzponom, Slavo in zatonom. Ljubljana: ZRC SAZU, 2015.
Grafenauer, Bogo: Kmečki upori na Slovenskem. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1962.
Grafenauer, Bogo: Veronika Deseniška, Slovenski biografski leksikon, 13, 1982, str. 412-413.
Höfflinger, Heinrich W.: Eine Chronik der Grafen Schrattenbach. Jahrbuch der K. K. heraldischen Gesellschaft Adler, Neue Folge 23, 1913, str. 145-178.
Jakič, Ivan: Vsi slovenski gradovi. Leksikon slovenske grajske zapuščine. Ljubljana: DZS, 1997.
Janisch, Josef Andreas: Topographisch-statistisches Lexikon von Steiermark: mit historischen Notizen und Unmerkungen. II. Graz: Leykam-Josefstahl, 1885.
Kaiser, Joseph Franz: Lithographirte Ansichten der steyermärkischen Staedte, Maerkte und Schloesser. Graz, 1825. Ponatis: Graz: Akademische Druck-und Verlagsanstalt, 1982.
Kaiser, Joseph Franz: Litografiranepodobe slovenješta-jerskih mest, trgov in dvorcev. Stara Kaiserjeva suita 1824-1833. Faksimilirana izdaja: spremna beseda Ivan Stopar. Maribor: Umetniški kabinet Primož Premzl, 1999.
Klaic, Nada: Zadnji knezi Celjski v deželah sv. krone. Ponatis 1. izdaje iz leta 1982. Celje: Prese, 1991.
Kolšek, Tone: Prispevek k zgodovini žitnih mer na celjskem območju v XVI. stoletju. Celjski zbornik,, 18, 1977-1981, str. 11-20.
Kolšek, Tone: Zovneško gospostvo v luči urbarja iz leta 1550. Savinjski zbornik, 4, 1978, str. 235-265.
Kolšek, Vera: Najstarejša zgodovina Polzele. Polzela. Polzela: Krajevna skupnost, 1984, str. 9-23.
Komelj, Ivan: Utrdbena arhitektura 16. stoletja v Sloveniji. Zbornik za umetnostno zgodovino, 1965, nova vrsta VII, str. 73-92.
Koropec, Jože: Mi smo tu. Velikipunt na Slovenskem v letu 1635. Maribor: Založba Obzorja, 1985.
Koropec, Jože: Vransko v srednjem veku. Časopis
za zgodovino in narodopisje, 46, nova vrsta 11/2, 1975, str. 217-234.
Kos, Dušan: Celjska knjiga listin I. Listine svobodnih gospodov Zovneških do leta 1341. Ljubljana in Celje: ZRC SAZU in Muzej novejše zgodovine Celje, 1996.
Kos, Dušan: Med gradom in mestom. Odnos kranjskega, slovenještajerskega in koroškega plemstva do gradov in meščanskih naselij do začetka 15. stoletja. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 1994.
Kos, Dušan: Vitez in grad. Vloga gradov v življenju plemstva na Kranjskem, slovenskem Štajerskem in slovenskem Koroškem do začetka 15. stoletja. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2005.
Kosi, Miha: »Prometna politika« celjskih grofov. Zbornik mednarodnega simpozija Celjski grofje, stara tema — nova spoznanja, Celje, 27.-29. maj 1998 (ur. Rolanda Fugger Germadnik). Celje: Pokrajinski muzej Celje, 1999, str. 165-180.
Kosi, Miha: Grajska politika - primer grofov Celjskih. Kronika 60, 2012 (Iz zgodovine slovenskih gradov), str. 465-494.
Kosi, Miha: Potujoči srednji vek. Cesta, popotnik in promet na Slovenskem med antiko in 16. stoletjem. Ljubljana: ZRC SAZU, 1998.
Krajevni leksikon Dravske banovine. Ljubljana: Zveza za tujski promet za Slovenijo, 1937.
Krajevni leksikon Slovenije. III. knjiga (ur. Roman Sav-nik). Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1976.
Kralj, Franc: Friderik II. Celjski in Veronika Deseniška ter dogodki in kraji, povezani z njuno večno ljubeznijo. Braslovče: samozaložba, 2017.
Kralj, Franc: Svobodni gospodje Zovneški do povišanja v grofe. Braslovče: Kulturno zgodovinsko društvo Zovnek, 2015.
Kralj, Franc: Zovnek in Zovneški. Braslovče: Kulturno zgodovinsko društvo Zovnek, 2000.
Krones, Franz: Die Freien von Saneck und ihre Chronik als Grafen von Cilli. Theil 2: Die Cillier Chronik. Graz: Leuschner & Lubensky, 1883.
Kronika grofov celjskih. Prevedel in z opombami opremil Ludovik Modest Golia. Maribor: Založba Obzorja, 1972.
Krušič, Vlado (ur.): Prekopa, Čeplje, Stopnik. Izdano ob 100 letnici Gasilskega društva Prekopa-Čeplje--Stopnik. Prekopa, 2006.
Lukman, Fran Ksaver: Grad Ojstrica in gora Krvavica. Časopis za zgodovino in narodopisje 18, 1923, str. 102-103.
Makarovič, Gorazd: Pričevanje gotskega stolpa Ke-blja o stanovanjski kulturi. Etnolog, 5 (LVI), 1995, str. 143-205.
Megiser, Hieronymus: Annales Carinthiae, das ist Chronica, des löblichen Ertzhertzogthumbs Khärn-dten. 2 zvezka. Leipzig: Abraham Lamberg, 1612.
Mlinarič, Jože: Kartuzija Bistra. Ljubljana: Družina, 2001.
328
65
2017
3 KRONIKA
IGOR SAPAČ: GRAD IN DVOREC OJSTRICA, 293-330
Moškon, Milena: (Ne)znani slikar Anton Perko.
Celjski zbornik, 25, 1990, str. 221-225. Novostraschezky - Dunder, Wenzel Georg: Štajerski raj. Savinjska dolina in Novo Celje na južnem Spodnjem Štajerskem z zgodovinskega, topografskega, pitoresknega, industrijskega, montanističnega, termalnega, zgodovinskega in etnografskega vidika. Vsebinsko in jezikovno predelal ter dopolnil Peter Zimmermann. Prozna in pesniška besedila prevedel Janko Germadnik. Žalec: ZKŠT - Zavod za kulturo, šport in turizem, 2016. Orožen, Ignaz: Das Bisthum und die Diözese Lavant.
III.	Theil. Das Dekanat Cilli. Cilli, 1880. Orožen, Ignaz: Das Bisthum und die Diözese Lavant.
IV.	Theil. Das Dekanat Frasslau. Cilli, 1880. Orožen, Janko: Fevdalno omrežje v srednjem in
spodnjem Posavinju. Celjski zbornik, 1, 1951, str. 22-39.
Orožen, Janko: Gradovi in graščine v narodnem izročilu. I. Gradovi in graščine ob Savinji, Sotli in Savi. Celje: samozaložba, 1936. Orožen, Janko: Kratka zgodovina rudarstva in industrije v Spodnji Savinjski dolini. Savinjski zbornik, 1, 1959, str. 213-230. Pettauer, Leopold: Imena važnejših starejših gradov na Slovenskem nekdaj in sedaj. Imensko zgodovinska razprava. Kronika slovenskih mest, 5, 1938, str. 7-17, 107-109, 189-192. Pirchegger, Hans: Die Untersteiermark in der Geschichte ihrer Herrschaften und Gülten, Städte und Märkte. München: Verlag R. Oldenburg, 1962 (Buchreihe der Südostdeutschen Historischen Kommission; 10). Rajšp Vincenc (ur.): Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763-1787, 5, Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center SAZU in Arhiv Republike Slovenije, 1999. Ravnikar, Tone: Po zvezdnih poteh. Savinjska in Šaleška dolina v visokem srednjem veku. Velenje: Muzej Velenje, 2007. Ravnikar, Tone: V primežu medplemiških prerivanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2010 (Zbirka Digitalna knjižnica. Dissertationes; 13). Reichert, Carl: Einst und jetzt. Steiermark's Schlösser, Burgruinen, Städte Märkte u. Klöster. Band III. Graz: Selbstverlag C. Reichert, 1864. Santonino, Paolo: Popotni dnevniki. 1485-1487. Prevedel Primož Simoniti. Celovec, Dunaj, Ljubljana: Mohorjeva založba, 1991. Sapač, Igor: Arhitekturna zgodovina gradu Lemberg. Kronika 62, 2014, str. 599-664. Sapač, Igor: Arhitekturnozgodovinska problematika srednjeveških plemiških dvorov na območju Litije, Šmartna in Gabrovke. Kronika 59, 2011, str. 371-410.
Sapač, Igor: Freudenberg — Lušperk — Jamnik. Zreški gradovi med včeraj, danes in jutri. Maribor-Zreče: Univerza v Mariboru; Občina Zreče, 2016. Sapač, Igor: Grajske stavbe v osrednji Sloveniji. III.
Notranjska. Med Planino, Postojno in Senožečami. Ljubljana: Viharnik, 2005 (Grajske stavbe 17).
Sapač, Igor: Razvoj grajske arhitekture na Dolenjskem in v Beli krajini. Ljubljana, 2003 (Diplomsko delo na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani).
Schmutz, Carl: Historisch Topographisches Lexicon von Steyermark. Dritter Theil. Gratz: Andreas Kienreich, 1822.
Simič, Mitja (ur.): Po zgodovinskih parkih in vrtovih Slovenije. Šmarje-Sap: Buča, 2009.
Simoniti, Vasko: Turki so v deželi že. Turški vpadi na slovensko ozemlje v 15. in 16. stoletju. Celje: Mohorjeva družba, 1990.
Snoj, Marko: Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen. Ljubljana: Modrijan: Založba ZRC, 2009.
Steska, Viktor: Perko, Anton (1833-1905). Slovenski biografski leksikon, II/6. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1935, str. 307.
Stopar, Ivan: Architektursymbolik in mittelalterlichen Höfen Sloweniens. Simbole des Alltags — Alltag der Symbole. Festschrift für Harry Kühnel zum 65. Geburtstag. Graz: ADEVA, 1992.
Stopar, Ivan: Arhitektura predromanike in romanike v Sloveniji. Ljubljana: Slovenska matica, 2017 (v tisku).
Stopar, Ivan: Gradovi, graščine in dvorci na slovenskem Štajerskem. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete Univerze Edvarda Kardelja, 1982.
Stopar, Ivan: Grajske stavbe na območju Polzele. Polzela. Polzela: Krajevna skupnost, 1984, str. 24-37.
Stopar, Ivan: Grajske stavbe v osrednji Sloveniji. II. Dolenjska. Bela krajina. Ljubljana: Viharnik, 2004 (Grajske stavbe 16).
Stopar, Ivan: Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Tretja knjiga. Spodnja Savinjska dolina. Ljubljana: Park, 1992 (Grajske stavbe 3).
Stopar, Ivan: Grajski objekti z območja slovenske Štajerske na Vischerjevem zemljevidu iz leta 1678. Celje: Kulturna skupnost, 1972.
Stopar, Ivan: Likovno snovanje v 19. stoletju. Umetnost na Slovenskem. Od prazgodovine do danes. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1998, str. 184-215.
Stopar, Ivan: Ostra kopja, bridki meči. Ljubljana: Vi-harnik, 2006.
Stopar, Ivan: Podoba Slovenije v obdobju narodnega prebujenja. Upodobitve slovenskih krajev iz sredine 19. stoletja. Maribor: Umetniški kabinet Primož Premzl, 2016.
Stopar, Ivan: Razvoj srednjeveške grajske arhitekture na slovenskem Štajerskem. Ljubljana: Slovenska matica, 1977.
Stopar, Ivan: Slikovite podobe Slovenije. 101 veduta naše dežele, kakršna je bila nekoč. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2013.
Štih, Peter: Celjski grofje, vprašanje njihove dežel-noknežje oblasti in dežele Celjske. Grafenauerjev zbornik (ur. Vincenc Rajšp et al.). Ljubljana: ZRC SAZU, 1996, str. 227-256.
329
2 KRONIKA
IGOR SAPAČ: GRAD IN DVOREC OJSTRICA, 293-330
65
2017
Štrekelj, Milica: Grad Ojstrica v Savinjski dolini. Časopis za zgodovino in narodopisje, 14, 1918, str. 76-90.
Šumi, Nace: Arhitektura 16. stoletja na Slovenskem. Obdobje renesanse. Katalog Arhitekturnega muzeja. Ljubljana, 1997. Šumi, Nace: Arhitektura 17. stoletja na Slovenskem. Obdobje med pozno renesanso in zrelim barokom. Katalog Arhitekturnega muzeja. Ljubljana, 2001. Šumi, Nace: Arhitektura XVI. stoletja na Slovenskem.
Ljubljana: Slovenska matica, 1966. Urankar, Pavle: Zgodovina trga Motnika in okraja.
Ljubljana: samozaložba, 1940. Vischer, Georg Matthäus: Topographia Ducatus Sti-riae. Faksimilirana izdaja s spremno besedo Ivana Stoparja. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1971. Vischer, Georg Matthäus: Topographia Ducatus Sti-riae. Izbor. Faksimilirana izdaja listov s slovenskimi motivi. Zbrala Ivan Stopar in Primož Premzl. Maribor: Umetniški kabinet Primož Premzl, 2006. Vischer, Georg Matthäus: Topographia Ducatus Stirie. Graz, 1681. Faksimilirana izdaja: spremna beseda Anton Leopold Schuller. Graz: ADEVA, 1975. Voje, Ignacij: Slovenci pod pritiskom turškega nasilja. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1996.
Vrečer, Rajko: Savinjska dolina. Žalec: samozaložba, 1930.
Wastler, Josef: Steirisches Künstler-Lexicon. Graz:
Leykam, 1883. Wiessner, Hermann in Gerhard Seebach: Burgen und Schlösser in Kärnten. Wolfsberg, Friesach, St. Veit. 2. erweiterte Auflage. Wien: Birken, 1977. Wurzbach, Constantin: Perko, Anton. Biographisches Lexikon des Kaiserthums Oesterreich, 22. Wien: Kaiserlich-königliche Hof- und Staatsdruckerei, 1870, str. 26.
Zahn, Joseph: Ortsnamenbuch der Steiermark im Mittelalter. Wien: A. Hölder, 1893. Žaja Vrbica, Sanja: Slovenski slikar Anton Perko -dvorski marinist s dubrovačkom adresom. Zbornik za umetnostno zgodovino, nova vrsta 51, 2015, str. 93-252.
SUMMARY
Ojstrica Castle and Mansion. A historical architectural outline
The contribution deals with the hitherto overlooked architectural historical importance of the medieval Ojstrica Castle and homonymous early modern mansion. The castle was built on a steep slope, on
the south-western edge of the Lower Savinja Valley, above the road or, rather, path that runs from Trojane and, passing through Zaplanina in Presedlje, descends towards Tabor in the Savinja Valley. The castle first appeared in written sources in 1288. From that date and until 1456, it was owned by the Lords of Zovnek (Saneck). Later, it came into the hands of Counts of Celje and ultimately passed into provincial princely possession until it ended in ruins in the second half of the sixteenth century. Its abandoned remains served as construction material for a long time. Nevertheless, it is still possible to identify the basic features of its original layout, which was fairly specific and unusual in comparison with other medieval castles in the territory of the present-day Slovenia. The building complex standing on a steep domed hill was developed in three building stages. In the thirteenth century, a massive square tower stood on top of the hill that served both defensive and residential functions and was firmly enclosed by defence walls. The tower was perhaps constructed on antique bases. In the fourteenth and fifteenth centuries, the original castle layout was gradually axially expanded with walled-in fortified terrace plateaus laid on the most gently sloping part of the hill. The construction of the second plateau was most probably a consequence of the struggles for the legacy of the Counts of Celje (Cilli) in 1456 and 1457.
When the provincial princely seigniory Ojstrica passed into the leasehold of brothers Maximilian and Georg von Schrattenbach in 1566, the medieval castle was abandoned and the construction of the Ojstrica Mansion commenced in the complex of the medieval Meierhof on the creek at the base of the castle hill. Until 1587, the central structure of the Renaissance mansion was constructed by integrating the medieval residential building. Later on, probably around 1599, the building was expanded and added two cylindrical towers and a relatively long representative main façade. The mansion had a very unusual layout, with its parts constructed above the creek bed and the road to Trojane. Most probably in the first half of the seventeenth century, the mansion was completed with a big, enclosed parterre garden of exquisite Renaissance geometric design. In the last third of the eighteenth century, when the mansion was owned by Johann Jakob Count Gaisruck, the building complex was added a huge late-Baroque Meierhof that was primarily intended for horse-breeding in the Ojstrica estate. In the first half of the nineteenth century, the disused and dilapidating Ojstrica Mansion and most of its accessory buildings were abandoned and completely demolished. The Meierhof, however, one of the biggest and best designed architectural accomplishments of this kind in the territory of present-day Slovenia, was preserved until 1964.
330
65
2017
3 KRONIKA
1.01 Izvirni znanstveni članek	UDK 002.1:347.133.5(497.431)"17/18"
Prejeto: 25. 7. 2017
Boris Golec
izr. prof. dr., znanstveni svetnik, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa,
Novi trg 2, SI-1000 Ljubljana E-pošta: bgolec@zrc-sazu.si
Starejša uradovalna slovenica iz Spodnje Savinjske doline
IZVLEČEK
Spodnja Savinjska dolina je bila še do nedavnega prostor, iz katerega nismo poznali nobenih slovenskih urado-valnih besedil ali zapisov uradovalne narave, ki bi nastali pred sredo 19. stoletja. Danes se lahko pohvali z največjim številom slovenskih oporok in z najzgodnejšimi ter najštevilnejšimi slovenskimi desetinskimi registri, evidentiranih pa je tudi več drugih zvrsti dokumentov v slovenščini. Vse oporoke so nastale v prvi polovici 19. stoletja, desetinski registri in drugi uradovalni zapisi pa konec 18. in v začetku 19. stoletja. Natančneje so predstavljeni doslej še neobjavljeni primeri besedil, sicer pa vsebuje prispevek popis vseh znanih slovenskih uradovalnih dokumentov, nastalih v Spodnji Savinjski dolini pred sredo 19. stoletja.
KLJUČNE BESEDE
slovenska uradovalna besedila, desetinski registri, oporoke, slovenščina, Spodnja Savinjska dolina
ABSTRACT
THE EARLY OFFICIAL SLOVENICA FROM THE LOWER SAVINJA VALLEY
Until recently, the Lower Savinja Valley was an area from which no Slovenian official texts or records were known to have originatedfrom before the mid-nineteenth century. Today, however, it may boast the largest number of Slovenian last wills and testaments as well as the earliest and most numerous Slovenian tithe registers, along with the records of several other types of documents in the Slovenian language. All last wills and testaments were drawn up during the first half of the nineteenth century, and tithe registers and other official records at the end of the eighteenth and early nineteenth centuries. In addition to providing a detailed presentation of hitherto unpublished examples of texts, the contribution contains a survey of all known Slovenian-language official documents, produced in the Lower Savinja Valley before the mid-nineteenth century.
KEY WORDS
Slovenian official texts, tithe registers, last wills and testaments, Slovenian language, Lower Savinja Valley
331
3 KRONIKA_65
BORIS GOLEC: STAREJŠA URADOVALNA SLOVENICA IZ SPODNJE SAVINJSKE DOLINE, 331-348	2017
Spodnja Savinjska dolina je bila še do nedavnega prostor, iz katerega nismo poznali nobenih slovenskih uradovalnih besedil ali zapisov, ki bi nastali pred sredo 19. stoletja, ko je slovenščina postala eden od uradnih jezikov habsburške monarhije (1849). Na Slovenskem ta prostor sicer ni predstavljal edine tovrstne bele lise, zato pa vendarle občutno, saj gre za gosto naseljeno območje s številnimi svetnimi in cerkvenimi središči. Neevidentiranost starejših uradovalnih zapisov v slovenskem jeziku je prihajala tem bolj do izraza ob dejstvu, da jih kar nekaj poznamo iz Zgornje Savinjske doline z Zadrečko dolino, tako denimo več zgodnejših iz Gornjega Grada, drugega središča ljubljanske škofije,1 in iz tamkajšnjih trških okolij.2 Odkritja zadnjih let, ki so skoraj vsa plod arhivističnega dela Aleksandra Zižka, so tudi Spodnjo Savinjsko dolino trdno umestila na zemljevid starejše uradovalne slovenice. Končno poznamo iz tega prostora prvo prisego, čeprav je poznega nastanka in čeprav so ravno prisege do srede 19. stoletja daleč najpogostejša slovenska besedila uradovalne narave. Spodnjesavinjski prostor predstavlja dvojno posebnost, saj se lahko na drugi strani pohvali z največjim številom slovenskih oporok in z najzgodnejšimi ter najštevilnejšimi desetinskimi registri.
»Čast« tega območja je na neki način reševalo leta 1973 objavljeno pismo braslovškega župnijskega vikarja Filipa Terpina generalnemu vikarju v Ljubljani iz leta 1651, ki vsebuje nekaj slovenskih citatov, vsebina pa se nanaša na sosednji prostor, na pritožbo župljanov Trbovelj.3 Leta 2006 se je Terpinovemu pismu pridružila objava skromnega desetinskega registra braslovške župnije iz leta 1803, katerega pomen je bil ta, da je šlo za dotlej sploh edini evidentirani slovensko pisani desetinski register. Odkrit je bil leta 1993 v Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu in ni dolgo obdržal prvenstva.4 Vodnik po urbarjih in urbarialnih registrih štajerskih arhivov (2009) namreč že osem let opozarja uporabnike na rabo slovenščine v registrih žitne desetine gospostva Gornji Grad s konca 18. stoletja za več krajev v spodnjesavinjskem prostoru.5
V pričujočem prispevku bodo obravnavani tisti registri, ki jih doslej nismo poznali, če izvzamemo sumarno omembo v arhivskem vodniku, ne pa tudi že objavljeni braslovški register, ki ga bomo v obravnavo pritegnili samo primerjalno in ga vključili v popis vseh slovenskih desetinskih registrov za območje Spodnje Savinjske doline. Prav tak princip bomo ubrali v drugem delu, posvečenem oporokam, in v tretjem, kjer bomo obravnavali ostale zvrsti besedil. Ker so bile vse oporoke pred kratkim objavljene v monografiji o slovenskih oporočnih besedilih (2017),6 se bomo ustavili smo pri eni, po vsebini in okoliščinah nastanka reprezentativnejši, medtem ko bodo druga uradovalna besedila objavljena v celoti.
Jezikovno in pravopisno analizo besedil prepuščamo jezikoslovcem. Dotakniti se želimo le okoliščin in razlogov nastanka slovenskih uradovalnih tekstov ter mestoma opozoriti na njihovo zanimivo vsebino in posebnosti.
Desetinski registri s konca 18. in začetka 19. stoletja
Pregledovanje arhivskega gradiva v arhivih Slovenske Štajerske in v Gradcu je v zadnjega četrt stoletja navrglo osem slovensko pisanih desetinskih registrov, ki zadevajo spodnjesavinjski prostor in so nastali med letoma 1789 in 1803. Prvih sedem jih hrani Zgodovinski arhiv Celje, zadnjega, edinega že objavljenega, pa Štajerski deželni arhiv.7
Sedem slovenskih desetinskih registrov iz časovnega razpona 1789-1792 se je ohranilo med številnimi nemškimi v fondu gospostva Gornji Grad. Štirje se nanašajo na desetino v krajih Rakuše8 in Migojnice v župnije Griže, medtem ko so drugi trije popisi desetine za Vologo pri Sv. Jeronimu nad Vranskim.9 Migojniške registre, kot jih bomo imenovali v nadaljevanju, je sestavil domačin Pongrac Lemež, o čemer priča njegova pisava s podpisom, ki ju najdemo v spremnem dopisu soseske gornjegrajskemu oskrbniku, datiranem 28.
3
Najzgodnejši slovenski dokument, nastal v Gornjem Gradu, je sinodalni dekret ljubljanskega škofa Tomaža Hrena iz leta 1604 (zadnja objava: Kolar, Sinode škofa Hrena, str. 462-464). Sledi mu breve papeža Gregorja XV. o podelitvi odpustkov cerkvi v Gornjem Gradu z letnico 1621 (zadnja objava: Golia, Slovenica I, str. 134-135).
Iz leta 1792 poznamo prisego za novosprejete tržane trga Rečica ob Savinji, med letoma 1818 in 1822 pa je bila napisana takšna prisega v Mozirju; zadnja je zelo dolgo veljala za starejšo, iz leta 1740 (zadnja objava: Golec, Slovenskaprisežna besedila, MOZ-1 in REČ-1).
Koruza, O zapisanih primerih, str. 253-254.
4 Golec, Urbarialia slovenica, str. 295-302.
Vodnik po urbarjih, str. 39-40. Golec, Slovenske oporoke.
Desetinski registri v Zgodovinskem arhivu Celje so bili evidentirani v letih 2016 in 2017 na podlagi napotil v arhivskem vodniku (Vodnikpo urbarjih, str. 39-40), medtem ko sem register v Štajerskem deželnem arhivu odkril leta 1993 po naključju. Gre za zaselek kraja Migojnice pri Grižah. Po franciscejskem katastru so bile »Rakusche« samo nenaseljena ledina vzhodno od
Migojnic (ARS, AS 177, Franciscejski kataster za Štajersko, C 351, k. o. Zabukovica, 1825, mapni list I).
V bližini Vologe je večji kraj podobnega imena Volog v Zadrečki dolini. V razlikovanje med njima je pisec desetinskih registrov
navedel, da gre za naselje v soseski sv. Jošta v vranski župniji.
2
8
9
332
65
2017
3 KRONIKA
BORIS GOLEC: STAREJŠA URADOVALNA SLOVENICA IZ SPODNJE SAVINJSKE DOLINE, 331-348
aprila 1791 v Rakušah.10 Lemež je bil pismen kmečki človek, domačin, po vsej verjetnosti mlajši.11 Očitno je bolje obvladal pisno slovenščino kot nemščino ali pa se je znal pisno izražati sploh samo slovensko. Precej izpiljena, v desno nagnjena pisava govori v prid domnevi, da je imel za seboj kar nekaj prakse. Morda je bil sprva tudi desetinski zakupnik, vsekakor pa ne več leta 1792, ko je pod registrom s križcem podpisan Gašper Hočevar oziroma Kočevar (Kaspar Kotschevar Bestandmann); njegovo ime je v nemščini napisal gornjegrajski gospoščinski uradnik. Hočevar, gospodar v Migojnicah št. 6, je bil obenem tudi desetinski obveznik, v registrih naveden kot Gafoper Hazheuar, Casper Hadzheva\r\, Kafop (sic!) Hazhevar.
Seznam desetinskih registrov (1789—1803)
Zaporedna št. 1	
Čas in kraj nastanka	1789, \Migojnice\
Vsebina	Register žitne desetine gospostva Gornji Grad za Rakuše in Migojnice
Zapisovalec	Pongrac Lemež
Oblika	Pola, prepognjena, list meri 20,6-20,8 x 33,2 cm, popisane so vse 4 strani.
Hranišče	ZAC, ZAC 536, Gospostvo Gornji Grad, šk. 36, a. e. 7/36, Register žitne desetine gospostva Gornji Grad 1789-1844.
Zaporedna št. 2	
Čas in kraj nastanka	1790, \Migojnice\
Vsebina	Register žitne desetine gospostva Gornji Grad za Rakuše in Migojnice
Zapisovalec	Pongrac Lemež
Oblika	Pola, prepognjena, list meri 20,3-20,5 x 32,5 cm, popisane so vse 4 strani.
Hranišče	ZAC, ZAC 536, Gospostvo Gornji Grad, šk. 85, a. e. 6/85, Register žitne desetine gospostva Gornji Grad 1790-1844.
	
Zaporedna št. 3	
Čas in kraj nastanka	1791, [Migojnice]
Vsebina	Register žitne desetine gospostva Gornji Grad za Rakuše in Migojnice
Zapisovalec	Pongrac Lemež
Oblika	Pola, prepognjena, list meri 20,1-20,7 x 32,2-32,7 cm, popisane so vse 4 strani.
Hranišče	ZAC, ZAC 536, Gospostvo Gornji Grad, šk. 85, a. e. 6/85, Register žitne desetine gospostva Gornji Grad 1790-1844.
	
Zaporedna št. 4	
Čas in kraj nastanka	1792, [Migojnice]
Vsebina	Register žitne desetine gospostva Gornji Grad za Rakuše in Migojnice
Zapisovalec	Pongrac Lemež
Oblika	Pola, prepognjena, list meri 20,8-21,5 x 33,5-33,7 cm, popisane so vse 4 strani.
Hranišče	ZAC, ZAC 536, Gospostvo Gornji Grad, šk. 85, a. e. 6/85, Register žitne desetine gospostva Gornji Grad 1790-1844.
	
Zaporedna št. 5	
Čas in kraj nastanka	1790, \Vologa\
Vsebina	Register žitne desetine gospostva Gornji Grad za Vologo
Zapisovalec	Neznan
Oblika	Pola, prepognjena, list meri 22,0-22,5 x 34,5 cm, popisane so vse 4 strani.
Hranišče	ZAC, ZAC 536, Gospostvo Gornji Grad, šk. 36, a. e. 3/36, Register žitne desetine gospostva Gornji Grad 1790-1843.
10	ZAC, ZAC 536, Gospostvo Gornji Grad, šk. 85, a. e. 6/85, Register žitne desetine gospostva Gornji Grad 1790-1844.
11	Pongrac Lemež ali njegov soimenjak (sin) je po franciscejskem katastru iz leta 1825 gospodaril v Migojnicah št. 3, v zaselku Lemež (Lemes) južno od ledine Rakuše (Rakusche) (ARS, AS 177, Franciscejski kataster za Štajersko, C 351, k. o. Zabukovica, 1825, map-ni list I; zapisnik stavbnih parcel, 8. 3. 1826). Na št. 3 je po desetinskih registrih iz let 1789-1792 gospodaril Jurij Lemež, najbrž Pongračev oče.
333
3 KRONIKA
BORIS GOLEC: STAREJŠA URADOVALNA SLOVENICA IZ SPODNJE SAVINJSKE DOLINE, 331-348
65
2017
Zaporedna št. 6	
Čas in kraj nastanka	1791, [Vologa]
Vsebina	Register žitne desetine gospostva Gornji Grad za Vologo
Zapisovalec	Neznan, kmečki človek.
Oblika	Pola, prepognjena, list meri 21,8-22,0 x 34,5 cm, popisane so vse 4 strani.
Hranišče	ZAC, ZAC 536, Gospostvo Gornji Grad, šk. 36, a. e. 3/36, Register žitne desetine gospostva Gornji Grad 1790-1843.
	
Zaporedna št. 7	
Čas in kraj nastanka	1792, [Vologa]
Vsebina	Register žitne desetine gospostva Gornji Grad za Vologo
Zapisovalec	Neznan, kmečki človek.
Oblika	Pola, prepognjena, list meri 21,8-22,2 x 34,5 cm, popisane so vse 4 strani.
Hranišče	ZAC, ZAC 536, Gospostvo Gornji Grad, šk. 36, a. e. 3/36, Register žitne desetine gospostva Gornji Grad 1790-1843.
	
Zaporedna št. 8	
Čas in kraj nastanka	1803, [Braslovče]
Vsebina	Register žitne desetine župnije Braslovče
Zapisovalec	Neznan.
Oblika	Prvi del je nevezana preganjena pola, list meri 16,5 x 20,0 cm, popisane so vse 4 strani. Drugi del so štiri z vrvico sešite preganjene pole, list meri 19,0 x 24,0 cm, zadnji list je nepopisan.
Hranišče	StLA, A. Fraßlau, Markt und Pfarre, K 1, H 5, Getreidezehent 1750-1845.
Del desetinskega registra za Rakuše in Migojnice iz leta 1792 (ZAC, ZAC 536, Gospostvo Gornji Grad, šk. 85, a. e. 6/85).
334
65
2017
3 KRONIKA
BORIS GOLEC: STAREJŠA URADOVALNA SLOVENICA IZ SPODNJE SAVINJSKE DOLINE, 331-348
Tudi vološki desetinski registri niso delo zakupnika desetine, ampak neke druge za to naprošene osebe, katere pisava je okornejša od Lemeževe. Nepismenega zakupnika (štantmana) Blažeta Trbovca je namreč v zadnjem registru iz leta 1792 podpisal gornjegrajski gospoščinski uradnik, on pa se je samo podkrižal. V vseh treh registrih je izpričana Trbovčeva identiteta, in sicer je šlo za gornjegrajskega podložnika s hišne številke 41. Trbovc je bil tudi sam desetinski obveznik z Vologe in je kot tak vpisan v vseh treh registrih.12
V nadaljevanju sta objavljena samo začetka prvega migojniškega (1789) in prvega vološkega registra
(1790). Vsebina se je namreč v poznejših registrih le malo spreminjala.	
Desetinski register za Rakuše in Migojnice 1789	
[Naslov] Regifctre od Shitne Defetine V Grifcki fari Pod Gorni Grat Zela Desetina od Leta 1790 1789	
Glava razpredelnice	Izpolnjena razpredelnica
Pod kai fa eniga Komfarije inu Kai fa ene fare	So vfi lete pod Novu Zele13 jnu V Grishki Fari
Ime te foseske inu teh Gruntu	ta nar pervi terjie fo v Rakufiieh pa fo Megonfcki sofeski inu te drugi fo pa Vfi V Megoinizh= zah inu je Zela Desetina pod Gorni Grat Od leteh gruntu
Hifima Numare	1
Pod Kai fa eno Gosposko	Pod Prabolt
Imer teh Bertu14 inu Zomen15	Andrei Lemefs
Od Vfake Nive posebei perdeug	—
tolk je Perdelau	Pfceniza / Nafat / Par/ Erft / Nafat / Par/ Ovuft / Nafat / Par/
tolk je pa dau Desetine	Pfceniza / Nafat / Par/ Erft / Nafat / Par/ Ovfs / Nafat / Par/
	
Desetinski register za Vologo 1790	
[Naslov] Defsetjnska Rajtinga v tem Lejtv 1790 v farri Vranskj pod Komeserjata V vostrovzo16 (Okvlza jmenvana Vollah.) tvkei v te okvllzi jma Defsetjno v Shtante Sa plazhet Blashe Terbovz Pod Nvmaro 41 Podloshen Pod Gornjgrad. Kmetji So vfe vkupei podloshni pod Gornigrad Gosposke.	
Glava razpredelnice	Izpolnjena razpredelnica
Letj jmena tih Kmetov	Matevsh
Perjmki	Meklavzhezh
hishne Numare	N. 1
jmena tjh Njv	1.	Na Reshenz 2.	Na Devzih 3.	Na Rebri 4.	Na Preshenz
Svma Al shtjvjlv tjh Defsetin= Skjh Snopov, toje dva talla. ta Katere gresta, Nato posteno Zefsarsko Greshjno V Gornj grat ta treki tal. al trekj Snop dajo Letj Kmetji Gospodv fajma= sahtrv na vransko.	
12	Po franciscejskem katastru iz leta 1825 je na hišni številki 41 jugovzhodno od Vologe gospodaril Janez Trbovc, njegova domačija pa je skupaj z Vologo spadala pod naselje Sv. Jeronim (ARS, AS 177, Franciscejski kataster za Štajersko, C 107, k. o. Sv. Jeronim, 1825, mapni list III; zapisnik stavbnih parcel, 4. 1. 1826).
13	Novo Celje.
14	Birt = gospodar.
15	Priimek, nemško Zuname.
16	Ojstrica pri Taboru.
335
3 KRONIKA
BORIS GOLEC: STAREJŠA URADOVALNA SLOVENICA IZ SPODNJE SAVINJSKE DOLINE, 331-348
65
2017
Shitv je pak Lete Sorte	Vsheniza
	Arsh
	jezhmen
	Ovs
[Naslov na zadnji strani]	
Votloh vejs Pod S. jostam	
Defsetjskj Stantman	
Blashe Terbovz G: G:17	
P:18 v Gornj Grat	
1790	
Registri so prevod nemškega vzorca, vološke rubrike se nekoliko razlikujejo od migojniških in prav tako vrste dajatev. Tako je bila pri migojniških potrebna rubrika o pripadnosti podložnika zemljiškemu gospostvu, ki je pri voloških odpadla, saj so bili vsi tamkajšnji kmetje podložni škofijskemu gospostvu Gornji Grad. Posebnosti migojniških registrov so adaptirani nemški izraz comen (nem. Zuname) za priimek in izražanje količine žita v nasadih (nem. Ansatz) in parih (nem. Paar). Zadnje srečamo tudi pri desetinskem registru braslovške župnije iz leta 1803.19 Na hriboviti Vologi so del desetine razumljivo oddajali v ovsu, ki ga v migojniških registrih ne najdemo. Vološki so poleg tega bogatejši za vrsto ledinskih imen njiv, npr. na Lokah, Napodovnzi, vraspokj, Njva Per Snamnv ipd.
Z desetino v Rakušah in Migojnicah je neposredno povezano pismo, ki ga je Pongrac Lemež lastnoročno napisal v slovenščini in ga v imenu migojniške soseske naslovil na oskrbnika (amtmana) gornjegrajskega gospostva. Gre za spremni dopis, poslan po neznani osebi v Gornji Grad skupaj z desetinskim registrom za leto 1791. Datiran je 28. aprila 1791 v Rakušah, kjer je stala Lemeževa domačija, in napisan na samostojnem listu, ki meri 19,5-19,7 x 20,5-20,7 cm.20 Migojniška soseska se v njem opravičuje, zakaj desetina ni popisana od vsake njive posebej, in napoveduje, da bo odslej lahko tako. Lemeževo pismo je, kolikor vemo, najstarejše slovensko pismo, nastalo v Spodnji Savinjski dolini, v obravnavo pa je vključeno, ker gre za zapis uradovalne narave, ne za zasebno pisanje.
Pismo Pongraca Lemeža gornjegrajskemu oskrbniku, Rakuše, 28. april 1791	
Transkripcija	Transliteracija
Dober Dan Zhasti V redni Gnadlivi Gospod Ambolt21	Dober dan, častivredni gnadlivi gospod ambolt!
Neh Profi Megonfcka Safeska de nabodo famerli fato Ker niso od	Neh prosi megonška saseska, de na bodo zamerli, zato ker niso od vsake nive posebej dali raitinge, zakaj ker niso popret zamerkvali. Tok pa če očjo posihmal taku imeti, tok pa nej le-temo, kateri je nem le-to pernesu, povedo. Vinske desetine pa neč ni, od ječmena inu od ajd pa neč na dajejo obenkrat.
V fake Nive pofebei dali Raitinge fakai Ker nifo popret fa merquvali tok pa nei Zhe Ozhjo pofihmal taku jmeti tok pa nei letemo Kateri je Nem leto pernefu povedo Vinfke Defetine pa nezhni od Jezhmena inu od Ayd pa nezh Na dajejo Oben Krat	
25 Dan Mali traven Pongraz Lemefs 1791 V Rakufteh	25. dan mali traven Pongrac Lemež 1791 v Rakušeh
Slovenščino srečamo sicer še v nekaterih gornjegrajskih desetinskih registrih, vendar le pri ledinskih imenih, osebnih imenih in priimkih ter krajevnih imenih gospostev. Iz spodnjesavinjskega prostora so najstarejši trije žitni registri za Topovlje in Parižlje pri Braslovčah, ki jih je v letih 1789, 1790 in 1791 sestavil zakupnik Maks Jožef Sauer. V njih so v izpiljeni lepopisni pisavi navedena slovensko vsa ledinska imena njiv, npr. Stuk
17	Gornji Grad.
18	Podložen.
19	Golec, Urbarialia slovenica, str. 297—300.
20	ZAC, ZAC 536, Gospostvo Gornji Grad, šk. 85, a. e. 6/85, Register žitne desetine gospostva Gornji Grad 1790-1844.
21	Nad črko m je še en manjši m.
336
3 KRONIKA	65
BORIS GOLEC: STAREJŠA URADOVALNA SLOVENICA IZ SPODNJE SAVINJSKE DOLINE, 331-348	2017
pod Parishlam, Sglainza, Per Krisho itd.22 Poznejši registri imajo tiskane nemške obrazce. Takšen je register vinske desetine za Trnavo, Šentrupert in Orlo vas iz leta 1808, v katerega je popisovalec slovensko vpisal imena podložnikov ter deloma zemljiških gospostev in sosesk.23 Zanimivo je, da je overitev razen navedbe datuma v celoti slovenska. Popisovalec Jurij Glavnik je očitno posegel po slovenščini zaradi obeh prič, ki nista bili pismeni. Sklepni del registra se glasi:
Gasper Zisey x jnu
Andrej fonda x Koker Prizhe
Tiskani obrazci so eden od razlogov, da je bilo pozneje za rabo slovenščine manj možnosti. V slovenskem jeziku so lahko vanje vpisovali tako rekoč samo lastna imena.
S svojimi osmimi slovenskimi desetinskimi registri se je Spodnja Savinjska dolina po številčnosti in starosti te zvrsti doslej skoraj povsem neznanih slovenskih uradovalnih dokumentov zavihtela na prednostno mesto. V Zgodovinskem arhivu Celje se je ohranilo nekaj mlajših registrov iz Zgornje Savinjske doline,24 za isti prostor jih začenši z letom 1794 najdemo več v Nadškofijskem arhivu Ljubljana v fondu gornjegrajskega gospostva,25 iz drugih slovenskih pokrajin pa vsaj za zdaj ne poznamo še nobenega.
Oporoke iz prve polovice 19. stoletja
Tudi po številčnosti starejših slovenskih oporok je Spodnja Savinjska dolina na Slovenskem vodilna, čeravno njene oporoke niso med zgodnejšimi in se nanašajo izključno na zadnjo voljo kmečkih ljudi.
Oporoke, napisane v slovenskem jeziku do srede 19. stoletja, ki v uradovalnem pismenstvu v slovenščini pomeni prelomnico, so bile do nedavnega komaj znana zvrst starejših slovenskih dokumentov. Zapisovanje ustnih oporok pred pričami, ne da bi jih sproti prevajali v drug jezik, je namreč nasploh zelo pozna praksa. Oporoke drugače kot prisege nimajo tako intimne (sakralne) note, da bi morale biti zvest posnetek oporočite-ljevih besed, zato so jih pismeni ljudje laže oblikovali v uradovalnem jeziku (nemščini, latinščini, italijanščini), ki so ga v pisni obliki obvladali neprimerno bolje. Zapisovanje oporok v slovenščini se je razmahnilo šele od konca 18. stoletja dalje, vzporedno s povečano stopnjo pismenosti kot posledico terezijanske šolske reforme s splošno šolsko obveznostjo (1774), splošno sicer samo na deklarativni ravni.
Nabor oporok v slovenščini tako po trenutnem stanju raziskanosti ni več neznaten — skupno jih je 42 iz časovnega razpona 1671—1850, od tega 36 ali 85,7 % iz časa po letu 1800. Med temi je 21 ali skoraj tri petine s Štajerskega, od teh pa kar 15 ali 41,7 % iz Spodnje Savinjske doline; nastali so med letoma 1809 in 1844. Pri vseh gre za zapis ustno izražene zadnje volje, velika večina zapisovalcev pa je bila kmečkih ljudi (11 ali 12). Nekateri zapisovalci so v tej vlogi izpričani večkrat, tako trikrat Jernej Zajc, rihtar v Andražu nad Polzelo, in po dvakrat Jurij Zakonšek in Martin Dobnikar, oba z območja Tabora. Vse oporoke so se ohranile v zapuščinskih spisih t. i. krajevnih sodišč.26
Seznam oporok (1809-1844)
Zaporedna št. 1	
Čas in kraj nastanka	1809 22. 1., [Ločica pri Vranskem]
Vsebina	Oporoka podložnika Antona Livka.
Zapisovalec	Jakob Ručigoj, kmečki človek.
Oblika	Pola, prvotno zložena v obliki pisma, list meri 35,4—35,6 x 21,8—22,5 cm, popisane so tri strani.
Hranišče	ZAC, ZAC 530, Krajevno sodišče gospoščine Ojstrica in Podgrad, šk. 3, Nepravdna dokumentacija za leti 1821 in 1822, IX/44.
22	ZAC, ZAC 536, Gospostvo Gornji Grad, šk. 83, a. e. 1/83, Register žitne desetine gospostva Gornji Grad 1789-1846.
23	ZAC, ZAC 536, Gospostvo Gornji Grad, šk. 85, a. e. 5/85, Register vinske desetine gospostva Gornji Grad 1808.
24	Npr. register žitne desetine za Ljubno v Zgornji Savinjski dolini iz leta 1828 (ZAC, ZAC 536, Gospostvo Gornji Grad, šk. 36, a. e. 9/36, Register žitne desetine gospostva Gornji grad 1828-1833) in register desetine za Solčavo iz let 1840-1842 (prav tam, šk. 84, 1/84, Register žitne desetine gospostva Gornji Grad 1789-1847).
25	NŠAL, NŠAL 20, Gornji Grad Avstrija, K 68, Desetine - splošno. - Te desetinske registre je leta 2011 evidentiral Žiga Zwitter in doslej še niso bili obravnavani.
26	Golec, Slovenske oporoke, s. p., 1. Mesto oporok v slovenskem jeziku, 2. Pregled slovenskih oporok (1671-1850) in z oporokami povezanih prisežnih besedil (1734-1795).
337
3 KRONIKA
BORIS GOLEC: STAREJŠA URADOVALNA SLOVENICA IZ SPODNJE SAVINJSKE DOLINE, 331-348
65
2017
Zaporedna št. 2	
Čas in kraj nastanka	1821 III. 8., Andraž nad Polzelo
Vsebina	Oporoka podložnika Jakoba Dreva.
Zapisovalec	Jernej Zajc, rihtar v Sv. Andražu.
Oblika	Samostojen list, prvotno zložen v obliki pisma, meri 32,2-32,7 x 21,7-21,8 cm, popisani sta obe strani.
Hranišče	ZAC, ZAC 528, Krajevno sodišče gospoščine Novi Klošter, šk. 1, Z 1, Zapuščine 1821-1830, zapuščinski spis Jakoba Dreva.
Zaporedna št. 3	
Čas in kraj nastanka	1822 IV. 28., Zaglink, zaselek Miklavža pri Taboru
Vsebina	Oporoka podložnice Alene (Helene) Ribar, samske kmečke hčerke.
Zapisovalec	Jurij Grabnar, kmečki človek.
Oblika	Samostojen list, meri 34,2 x 21,0-21,1 cm, popisana je prva stran.
Hranišče	ZAC, ZAC 530, Krajevno sodišče gospoščine Ojstrica in Podgrad, šk. 4, Nepravdna dokumentacija za leti 1822-1823, IX/131.
Zaporedna št. 4	
Čas in kraj nastanka	1825 III. 13., Andraž nad Polzelo
Vsebina	Oporoka podložnika Marka Potočnika.
Zapisovalec	Jernej Zajc, rihtar v Sv. Andražu.
Oblika	Samostojen list, prvotno zložen v obliki pisma, meri 33,7 x 20,2-21,0 cm.
Hranišče	ZAC, ZAC 557, Krajevno sodišče gospostva Šenek, šk. 1, št. 24, zapuščinski spis Marka Potočnika.
Zaporedna št. 5	
Čas in kraj nastanka	1827 II. 21., [Loke pri Taboru]
Vsebina	Oporoka podložnice Helene (Alene) Tičar.
Zapisovalec	Martin Dobnikar, kmečki človek.
Oblika	Pola, list meri 32,4-33,0 x 20,8-21,0 cm, popisani sta prva in druga stran.
Hranišče	ZAC, ZAC 530, Krajevno sodišče gospoščine Ojstrica in Podgrad, šk. 7, N7/21, zapuščinski spis Helene Tičar.
	
Zaporedna št. 6	
Čas in kraj nastanka	1828 XII. 28., [Konošek, zaselek Miklavža pri Taboru]
Vsebina	Oporoka podložnice Marjete Konovšek, vdove preužitkarice.
Zapisovalec	Jurij Zakonšek, kmečki človek.
Oblika	Samostojen list, prvotno zložen v obliki pisma, meri 31,0-31,5 x 20,2-21,0 cm, popisani sta obe strani.
Hranišče	ZAC, ZAC 530, Krajevno sodišče gospoščine Ojstrica in Podgrad, šk. 9, N9/2, zapuščinski spis Marjete Konovšek.
	
Zaporedna št. 7	
Čas in kraj nastanka	1829 IV. 8. , Miklavž pri Taboru
Vsebina	Oporoka podložnice Mice (Marije) Bokal ali Živulkar, vdove preužitkarice.
Zapisovalec	Jurij Zakonšek, kmečki človek.
Oblika	Samostojen list, meri 22,5 x 20,6 cm, popisana je prva stran.
Hranišče	ZAC, ZAC 530, Krajevno sodišče gospoščine Ojstrica in Podgrad, šk. 9, N9/12, zapuščinski spis Marije Bokal.
	
Zaporedna št. 8	
Čas in kraj nastanka	1830 III. 30., Loke pri Taboru
Vsebina	Oporoka podložnice Lize (Elizabete) Knez, rojene Pirkovič, vdove oštetarice.
Zapisovalec	Neznan, v pisanju izurjen uradnik ali duhovnik.
Oblika	Samostojen list, meri 33,7 x 20,7-21,2 cm, popisana je prva stran.
Hranišče	ZAC, ZAC 530, Krajevno sodišče gospoščine Ojstrica in Podgrad, šk. 9, N9/35, zapuščinski spis Elizabete Knez, rojene Pirkovič.
338
65
2017
3 KRONIKA
BORIS GOLEC: STAREJŠA URADOVALNA SLOVENICA IZ SPODNJE SAVINJSKE DOLINE, 331-348
Zaporedna št. 9	
Čas in kraj nastanka	1831 III. 20., Črni Vrh pri Taboru
Vsebina	Oporoka podložnika Martina Vrhovca, preužitkarja.
Zapisovalec	Martin Dobnikar, kmečki človek.
Oblika	Samostojen list, meri 33,8-34,2 x 20,6-20,8 cm, popisana je prva stran.
Hranišče	ZAC, ZAC 530, Krajevno sodišče gospoščine Ojstrica in Podgrad, šk.14, II/34, zapuščinski spis Martina Ocepka, po domače Vrhovca.
Zaporedna št. 10	
Čas in kraj nastanka	1832 II. 27., [Pirešica pri Galiciji]
Vsebina	Oporoka podložnika Antona Brinška iz Pirešice pri Galiciji.
Zapisovalec	Martin Pernovšek, kmečki človek.
Oblika	Pola, list meri 31,1-31,4 x 19,8-20,7 cm, popisana je prva stran.
Hranišče	ZAC, ZAC 557, Krajevno sodišče gospoščine Šenek, šk. 2, št. 65, zapuščinski spis Antona Brinška.
Zaporedna št. 11	
Čas in kraj nastanka	1835 IV. 23. ali malo pred tem, [Založe pri Polzeli]
Vsebina	Oporoka podložnika Antona Kolenca, preužitkarja.
Zapisovalec	Jurij Bovha, neznanega stanu.
Oblika	Samostojen list, meri 37,0-37,2 x 22,2-22,5 cm, popisana je prva stran.
Hranišče	ZAC, ZAC 557, Krajevno sodišče gospoščine Šenek, šk. 4, št. 122, zapuščinski spis Antona Kolenca.
Zaporedna št. 12	
Čas in kraj nastanka	1837 VI. 9., Andraž nad Polzelo
Vsebina	Oporoka podložnice Elizabete Razpotnik, poročene Klapel, vdove viničarke.
Zapisovalec	Jernej Zajc, kmečki človek, prej rihtar v Sv. Andražu.
Oblika	Samostojen list, prvotno zložen v obliki pisma, meri 32,2-32,5 x 20,2 cm, popisani sta obe strani.
Hranišče	ZAC, ZAC 557, Krajevno sodišče gospoščine Šenek, šk. 3, št. 121, zapuščinski spis Elizabete Razpotnik.
	
Zaporedna št. 13	
Čas in kraj nastanka	1840 III. 17., Tešova pri Vranskem
Vsebina	Oporoka podložnika Mihaela Zavrtnika, po domače Uraniča.
Zapisovalec	Gregor Vašte, neznanega stanu, verjetno uradnik.
Oblika	Pola, list meri 33,8 x 20,5 cm, popisane so tri strani.
Hranišče	ZAC, ZAC 500, Krajevno sodišče posestva Brode, šk. 1, Zapuščinski spisi, zapuščinski spis Mihaela Uraniča.
	
Zaporedna št. 14	
Čas in kraj nastanka	1842 I. 7., Zavrh pri Galiciji
Vsebina	Oporoka podložnika Antona Supergarja.
Zapisovalec	Martin Gmajnar, verjetno uradnik.
Oblika	Pola, list meri 35,0-35,2 x 20,3-20,4 cm, popisane so tri strani. Dodani list meri 25,0 x 21,2-22,0 cm, popisani sta dve strani.
Hranišče	ZAC, ZAC 542, Krajevno sodišče gospoščine Ranšperk, šk. 1, št. 25, zapuščinski spis Antona Šupergerja.
	
Zaporedna št. 15	
Čas in kraj nastanka	1844 X. 1., Železno pri Galiciji
Vsebina	Oporoka podložnice Marije Vengust, vdove preužitkarice.
Zapisovalec	Martin Gmajnar, verjetno uradnik.
Oblika	Pola, prvotno zložena v obliki pisma, list meri 33,3 x 19,6-19,8 cm, popisane so tri strani.
Hranišče	ZAC, ZAC 557, Krajevno sodišče gospoščine Šenek, šk. 5, št. 168, zapuščinski spis Marije Vengust.
339
3 KRONIKA_65
BORIS GOLEC: STAREJŠA URADOVALNA SLOVENICA IZ SPODNJE SAVINJSKE DOLINE, 331-348	2017
Začetek oporoke Martina Ocepka, po domače Vrhovca, iz Črnega Vrha pri Taboru, 20. marca 1831 (ZAC, ZAC 530, Krajevno sodišče gospoščine Ojstrica in Podgrad, šk.14, II/34).
Od skupno 15 spodnjesavinjskih slovenskih oporok smo za objavo izbrali zapis ustno izrečene zadnje volje Martina Ocepka, po domače Vrhovca, iz Črnega Vrha pri Taboru, nastal leta 1831. Prvi razlog je ta, da je Vrhovčeva oporoka ena tistih, ki bi jo lahko imenovali tipična. Narekoval jo je namreč umirajoči preužitkar, zapisal pa pismen kmečki človek iz soseščine. Zaradi lažje razumljivosti je oporočno besedilo objavljeno v dveh različicah, v transkribirani in transliterirani obliki.
1831 III. 20., Črni Vrh pri Taboru — oporoka podložnika Martina Ocepka, po domače Vrhovca Transkripcija
Jeft isrozhim mojo Dufco Bogu: Truplu zherni semli, karpak
satu zhafnu Blagu. amtizhe fempak tako naredu
Jeft fem jemu u grunt 130 f C:M: tok od tih Dnarjou fempashi
sanuzou 30 f C:M: Tok lete Stou goldinarje, katirih ftie nifem
sanuzou, jeh saftafam, mojmu, Synu, Antonu, natako visho:
debode on fvojo Matter inu fvojo Seftro Mizo do Smarti per Hifti
rediu inu ponnih Smerti koker fe ftika sa nimi opraviu.
Jeft fem tud takrat kir fem mojmu Synu Antonu Birtshaft zhes dajau
u Glihenfku=Pifmu sapifati puftu, de, Vallentinu od moje hzhyre Synu
Mize Sinu, fem oblubu dati 10 f C. M: pa tako: de, lety Defet gol=
dinary by ymelli moji Kzhiri Mizi od jejniga Talla od u'seti biti
inu jejnimu Synu Vallentinu danni bit. Sdej kir je pa moja Hzhi
Miza fvoy Tall shi fama sanuzalla: tok pa jejni Syn Vallent nima
enga krajzerja vezh per moji hift jefkat.
Teftament Martina Verhouza u'Zhernimvarhu.
U'imenu Boga ozheta inu Syna inu S. Duha Amen_
340
65
2017
3 KRONIKA
BORIS GOLEC: STAREJŠA URADOVALNA SLOVENICA IZ SPODNJE SAVINJSKE DOLINE, 331-348
Saftafam tud, de, moy, Syn Anton, bo u fsaku letu 2 f CM: fvoji Matteri, zeuzajt jejniga shiulejna, sa en pobolftk dati mogu. Kader Jeft umarjem, tok bo moy A Syn, dua goldinarja C.M: sa S. Mafte dati mogu, u'glihivishi tud kad tud, kader bo negova Matti inu negova feftra Miza umarla, tok bo tudi per ufake fmerti 2 f C.M: sa S. Mafte dati mogu. Tako je moja sadna Mifsu inu Volla.
Martin Verhouz den 20ten März 1831.
x Jur Zherne	Prizhe
x Anton Homftak x Andrej Bokau
Martin Dobnigger m[anu] p[ropri]a
On je biu per dobri Pammeti kir je le to govoru._
Transliteracija_
Testament Martina Vrhovca v Črnim varhu V imenu Boga Očeta inu Sina inu S. Duha. Amen.
Jest izročim mojo dušo Bogu, truplu črni zemli, kar pak
sa tu časnu blagu am tiče, sem pak tako naredu.
Jest sem jemu v grunt 130 f27 C:M:,28 tok od tih dnarjov sem pa ži
zanucou 30 f C:M:, tok le-te stou goldinarje, katirih še nisem
zanucou, jeh zašafam mojmu sinu Antonu na tako vižo,
de bode on svojo mater inu svojo sestro Mico do smarti per hiši
rediu inu po nih smrti, koker se šika, za nimi opraviu.
Jest sem tud takrat, kir sem mojmu sinu Antonu birtšaft čez dajau,
v glihensku pismu zapisati pustu, de Valentinu, od moje hčire
Mice sinu, sem oblubu dati 10 f C. M., pa tako, de le-ti deset
goldinarji bi imeli moji kčiri Mici od jejniga tala odvzeti biti
inu jejnimu sinu Valentinu dani bit. Zdej, kir je pa moja hči
Mica svoj tal ži sama zanucala, tok pa jejni sin Valent nima
enga krajcerja več per moji hiš jeskat.
Zašafam tud, de moj sin Anton bo vsaku letu 2 f CM
svoji materi, ceu cajt jejniga živlejna za en pobolšk dati mogu.
Kader jest umarjem, tok bo moj sin dva goldinarja CM
za s. maše dati mogu, v glihi viži tud, kader bo negova
mati inu negova sestra Mica umarla, tok bo tudi per vsake smrti
2 f CM za s. maše dati mogu.
Tako je moja zadna misu inu vola.
Martin Vrhovc den 20"n März 1831.
x Jur Černe	priče
x Anton Homšak x Andrej Bokau
Martin Dobniker m[anu] p[ropri]a On je biu per dobri pameti, kir je le-to govoru.
27	Florin = goldinar.
28	Convencionalmunzen = konvencijska valuta. Gre za denar, ki so ga kovali iz kurantnega srebra od leta 1753 do uvedbe avstrijske valute leta 1857.
341
3 KRONIKA
BORIS GOLEC: STAREJŠA URADOVALNA SLOVENICA IZ SPODNJE SAVINJSKE DOLINE, 331-348
65
2017
O zapisovalcu, Martinu Dobnikarju (1804-1872) iz Črnega Vrha 1, vemo več kot o vseh drugih zapisovalcih. V resnici se je pisal Dragar, Dobnikar pa je bilo domače ime četrtinske kmetije nedaleč od gradu Ojstrica, na kateri je v tem času gospodaril še njegov oče Jožef Dragar. Oženil se je pozno, šele leta 1843, ko mu je bilo že 38 let, in sicer potem ko so starši opešali, edina sestra pa se je omožila v okolici. Kot gospodar je sledil očetu šele tik pred njegovo smrtjo (1846), pri čemer je prevzel skromno posest in še skromnejšo leseno domačijo. Čeprav je bila družina majhna, bi Dragarjevi težko preživeli samo od zemlje.29 Tako je Martin izpričan kot »živinozdravnik« (Tierarzt), drugi dodaten zaslužek pa mu je prinašalo pisarstvo. V ojstriškem gospoščinskem arhivu sta namreč ohranjeni dve oporoki, nastali pod njegovim peresom v letih 1827 in 1831.30 Dovršena pisarniška oblika in nemška datacija obeh Martinovih oporočnih besedil pričata, da je v mladosti hodil v šolo, in to v času, ko je bila najbližja šola na oddaljenem Vranskem. Morda je bil kot bližnji sosed Ojstrice deležen zasebnega pouka na gradu ali pa ga je oče res poslal v šole, čeprav je bil edinec in predviden za gospodarja.
Druga uradovalna besedila iz prve polovice 19. stoletja
Poleg desetinskih registrov in oporok poznamo še pet besedil, ki pripadajo štirim različnim zvrstem, in sicer razglas (1823), dve pobotnici (1823 in 1826), popis zapuščine (med 1823 in 1830) in sodno prisego (1838). Vsa so se ohranila med gradivom krajevnih sodišč gospostev Šenek in Ojstrica, nastala pa so na petih lokacijah: v šeneški in ojstrški gospoščinski pisarni, v Andražu nad Polzelo, v Železnem pri Galiciji in v Marija Reki. Medtem ko sta razglas in sodno prisego zapisala gospoščinska uradnika, so obe pobotnici in popis zapuščine delo kmečkih ljudi, dveh rihtarjev in mežnarja.
Seznam drugih uradovalnih besedil (1823—1838)
Zaporedna št. 1	
Čas in kraj nastanka	1823 III. 14., Ojstrica
Vsebina	Razglas v zvezi z zapuščino Šimna Breznikarja, samskega hlapca v Marija Reki
Zapisovalec	N. Ritter (?), gospoščinski uradnik
Oblika	Pola v obliki pisma, list meri 19,5-19,8 x 31,9-32,1 cm.
Hranišče	ZAC, ZAC 530, Krajevno sodišče gospoščine Ojstrica in Podgrad, šk. 5, IX/181, zapuščinski spis Simona Breznikarja.
	
Zaporedna št. 2	
Čas in kraj nastanka	[1823] IV. 24., Marija Reka
Vsebina	Pobotnica Blaža Terplana, mežnarja v Marija Reki, o prejemu plačila
Zapisovalec	Blaž Terplan, mežnar v Marija Reki
Oblika	Samostojen list, meri 18,2-19,0 x 20,9-21,2 cm
Hranišče	ZAC, ZAC 530, Krajevno sodišče gospoščine Ojstrica in Podgrad, šk. 5, IX/181, zapuščinski spis Simona Breznikarja.
	
Zaporedna št. 3	
Čas in kraj nastanka	1826 V. 21., Andraž nad Polzelo
Vsebina	Pobotnica Uršule Melanšek iz Brezovega o prejeti dediščini
Zapisovalec	Jernej Zajc, kmečki človek, prej rihtar v Sv. Andražu
Oblika	Samostojen list, meri 18,8-20,0 x 33,1-33,2 cm
Hranišče	ZAC, ZAC 557, Krajevno sodišče gospostva Šenek, šk. 2, št. 66, zapuščinski spis Uršule Melanšek.
	
Zaporedna št. 4	
Čas in kraj nastanka	Med 1823 in 1830, Železno pri Galiciji
Vsebina	Popis premične zapuščine Marije - Mice Naraks iz »Hasenegga«
Zapisovalec	Janez Videmšek, rihtar v Železnem
Oblika	Samostojen list, prepognjen, meri 22,8-24,0 x 38,6 cm
Hranišče	ZAC, ZAC 557, Krajevno sodišče gospostva Šenek, šk. 1, št. 52, zapuščinski spis Marije Naraks.
29	Golec, Preteklost Dragarjevega rodu, str. 75-76.
30	Gl. razpredelnico zgoraj in objavo v: Golec, Slovenske oporoke, s. p., Oporoka 19 in oporoka 28.
342
65
2017
3 KRONIKA
BORIS GOLEC: STAREJŠA URADOVALNA SLOVENICA IZ SPODNJE SAVINJSKE DOLINE, 331-348
Zaporedna št. 5	
Čas in kraj nastanka	1838 31. 5., Šenek
Vsebina	Sodna prisega Lovrenca Natka
Zapisovalec	N. Forstner, gospoščinski uradnik
Oblika	Samostojen list, meri 21,0-21,6 x 34,5 cm.
Hranišče	ZAC, ZAC 557, Krajevno sodišče gospostva Šenek, šk. 6, Pravde in poravnave, št. 41, Lovrenc Natek in Jurij Vizjak.
Dve od petih besedil sta sestavni del iste zapuščinske zadeve, ki jo je leta 1823 vodilo krajevno sodišče gospostva Ojstrica in Podgrad. Kot krajevno pristojna sodna oblast je po smrti samskega hlapca Šimna Breznikarja izdalo razglas, naj se njegovi upniki in dolžniki zglasijo ob določenem dnevu in uri v ojstriški gospoščinski pisarni. Razglas je bil poslan župniku v Marija Reki s prošnjo, naj ga naslednjo nedeljo oznani. Šest tednov pozneje je v Marija Reki, kjer je Breznikar služil, nastala okorno napisana pobotnica tamkajšnjega mežnarja pokojnikovemu gospodarju za plačilo maše in druge stroške, povezane s pogrebom.
1823 III. 14., Ojstrica — razglas v zvezi z zapuščino Simna Breznikarja, samskega hlapca v Marija Reki_
Edict.
Ufsi taisti, katiri sa tim Rajnim Shimen Wresniker kir je ta 10. dan Februarja koker ledig hla= pez per Saversheku v' Reki umeru, en Douh ali Erbshno pogirvat imajo, nej se ta 26. dan Sushza, to je, tisto Sredo po Matere Bo= shje Osnanenje, sjutrej ob 9(1 Uri u Ostershki Kazlii snajdejo, koker tudi taisti, katiri so tim rajnemu kaj doushni, ne smejo vun ostati, szer bo prut njm po postavi raunanu. Tudi bota taisti dan dua k' Premoshejnu tiga Rajniga sli= shajozha Junza, per leti Greshini pruti prezeinimu Plazhilu na Lici= tirungo prodana, h'katiri so Kupzi povableni.
_Osterwitz, am 14ten März 823._
[1823] IV. 24., Marija Reka — pobotnica Blaža Terplana, mežnarja v Marija Reki, o prejemu plačila
Ovittung
Jeft Blasius Terplan Sem gviftnu Plazhilu Prejeu od ozheta Saverftnika sa tem Ranzim shimonam bresnikarjam 2. goldinarja inu eno defetizo. Toje fte eno desetizo doshen kje bla peta Mafta. Bi biu Menn dat eno zvanzgerzo,31 Pojo ni biu kontent dat.
Blasius Terplan m[anu] p[ropria]
Meshner uReik ta 24 dan Aprila
31 Dvajsetica.
343
3 KRONIKA_65
BORIS GOLEC: STAREJŠA URADOVALNA SLOVENICA IZ SPODNJE SAVINJSKE DOLINE, 331-348	2017
Pobotnica Blaža Terplana, mežnarja v Marija Reki, 24. aprila 1823 (ZAC, ZAC 530, Krajevno sodišče
gospoščine Ojstrica in Podgrad, šk. 5, IX/181).
Jernej Zajc iz Andraža nad Polzelo, ki ga sicer poznamo kot tamkajšnjega rihtarja in zapisovalca oporok, je leta 1826 v domačem kraju sestavil pobotnico Uršuli Melanšek iz Brezovega, da je od brata prejela dediščino po materi in očetu. Pobotnica se je ohranila v njenem zapuščinskem spisu iz let 1831-32. Uršula je bila samska dekla in je zapustila 13-letnega nezakonskega sina.
1826 V. 21., Andraž nad Polzelo — pobotnica Uršule Melanšek o prejeti dediščini
Ouitttunga.
Zhefs 10 f.32 C. M.33 toje Desset Goldinerjou Srebernih Dnarjou, Katere Sam jeft tukay od Spoday pod Pisana S prizhemi, Rihtigg prejela Sa erbshno34 po maymo Ozhetv inv Mater Na eno raytengo,35 od Moyga Brata Blasha Melansheka, Keder pa to drugo dobim teday mam pa datt popovnama ferzih.36 Tv potardim is Svojoy desnoy Rokoy v Jimen tehh Prizh, is Svojim laftnim Imenam is Sravn parftavle Nim Krishem, V Sosesk St: Andreje tega 21ten May 1826.
X Vrsvla Mellanshegg taje Prejela dnarje X Jvr Konshtt
X Anton Medvett Stana Prizho. Jerney Saitz m[anu] p[ropria] Pod pisov lete Jimene inv Prizha.
Toje 10 f C. M._
32	Florin = goldinar.
33	Conventionalmunzen = konvencijska valuta.
34	Dediščina.
35	Na račun.
36	Odpoved, nem. Verzicht.
344
3 KRONIKA	65
BORIS GOLEC: STAREJŠA URADOVALNA SLOVENICA IZ SPODNJE SAVINJSKE DOLINE, 331-348	2017
Zanimiv je popis skromne zapuščine Marije - Mice Naraks, ki ga je neznano kdaj, verjetno neposredno po njeni smrti - umrla je 8. januarja 1823 v neidentificiranem zaselku »Hasenegg« - sestavil Janez Videmšek, rihtar v Železnem pri Galiciji. Cenitev je opravil skupaj z Jurijem Cviklom, seznam pa napisal v okorni pisavi in kar z navadnim svinčnikom. Zapuščinska razprava pred krajevnim sodiščem gospostva Šenek je tekla šele sedem let pozneje, leta 1830.
Med 1823 in 1830 — Popis zapuščine Marije — Mice Naraks iz »Hasenegga«
Samerk Al ftaznga famizoy naraxft
1	ena zherna meifelannk_______
2	Kikle ena praftna enahodna____
3. 3. fertafi edan pifan edan pa fivv _ _
4	4 Aube ena praftna 3 delovne___
5	ena Jopa s zharnego fokna_____
6	dvoyni Rakavz praftni_______
7	ena be la yanka___________
8	zherna yanka hodna________
9	ena Ruta praft na_________
10	3 pafi fa opafati__________
11	2 pri ü za37____________
12	ene zhrevle oflikane________
13	eno morelo____________
An verglichenen Zuschuß
Leta gvan ves ukop ye ftazan od dveh moftov ynu ti fo Jur Zvikell
Johann Vidamftegg Rihter od m[anu] p[ropria] Shelesno
xr 30 48 48 36 15 15 7 18
34 12 9 6 7
35 25
Conv. Münzen38
Iz obravnavanega prostora imamo zdaj končno tudi prvo znano prisežno besedilo. Leta 1838 je v sodnem procesu med Lovrencem Natkom iz Pariželj in Jurijem Vizjakom iz Topovelj nastala sodna prisega Lovrenca Natka, s katero se tudi Spodnja Savinjska dolina uvršča na zemljevid območij z ohranjenimi prisežnimi besedili. Moža sta se pred krajevnim sodiščem Šenek pravdala zaradi kupnine za pod za mlatenje žita. Prisega je posebnost po tem, da jo je gospoščinski uradnik najprej napisal v nemščini in nato še v slovenskem prevodu, po katerem je Natek prisegel.
1838 V. 31., Senek — sodna prisega Lovrenca Natka
[1. stran]
Persega
Jest Lorenz Natek perscheschem Bogu ozhet usimu mogozhnimu inu pravizhnimu ena prava pravizhna Persega bres usega nasaisa dershka ali duje su stopnosti39 teh besed, de ni res, de be biu jest u hisha tetga Jurja Wisiaka u Topoulah prischu, jen de sem ga is tetem besedam nagovorou, jest videm de bom skus zhes doblauvanje40 tega kuplenga zimpra al poda poskodvan, jen de mi ta toschen Jur Wisiak odgovoru
37	Preslica.
38	Vrstica v nemščini in seštevek pod njo sta bila dodana pozneje s črnilom.
39	Nazajzadržka ali duje stopnosti = zadržka ali dvoumnosti.
40	Čezdoblauvanje, kalk iz nem. Uberkommung = prejetje.
345
3 KRONIKA
BORIS GOLEC: STAREJŠA URADOVALNA SLOVENICA IZ SPODNJE SAVINJSKE DOLINE, 331-348
65
2017
[2. stran]
zhe je toku, tok te bom jest pa bres use skode derschu sa toj kup od 25 f 30 xr CM jen u emu brist20 nasai plazhu, jen de sem jest tota ne gouva vola sa dober gor useu. Koker gvischno mi Bog po= magei. Amen.
X Lorenz Nattek Forstner m[anu] p[ropria]
_podpisou_
Sklep
Potem ko še pred kratkim nismo poznali iz spodnjesavinjskega prostora nobenega starejšega slovenskega uradovalnega besedila, so odkritja zadnjih let pokazala, da se jih je ohranilo zelo veliko. Resda so po nastanku mlajša, šele od konca 18. stoletja dalje, a zato tem bolj raznolika in specifičnih zvrsti. Spodnja Savinjska dolina se lahko pohvali z najstarejšimi in najštevilnejšimi desetinskimi registri, z največjim deležem oporok med vsemi slovenskimi pokrajinami - od tod je kar dobra tretjina vseh znanih oporok (15 od 42) iz časa pred sredo 19. stoletja - in s posameznimi primeri drugih zvrsti dokumentov, kot so pobotnica, popis zapuščine in sodna prisega. Odkritij zagotovo še ni konec in nikakor ni izključeno, da se bo pojavilo tudi kakšno besedilo starejšega nastanka.
VIRI IN LITERATURA
ARHIVSKI VIRI
ARS - Arhiv Republike Slovenije
AS 177, Franciscejski kataster za Štajersko: C 107, C 351.
NŠAL - Nadškofijski arhiv Ljubljana NŠAL 20, Gornji Grad Avstrija: K 68.
StLA - Steiermärkisches Landesarchiv, Graz A. Fraßlau, Markt und Pfarre: K 1.
ZAC - Zgodovinski arhiv Celje
ZAC 500, Krajevno sodišče posestva Brode: šk. 1.
ZAC 528, Krajevno sodišče gospoščine Novi Klošter: šk. 1.
ZAC 530, Krajevno sodišče gospoščine Ojstrica in Podgrad: šk. 3, 4, 7, 9 in 14.
ZAC 536, Gospostvo Gornji Grad: šk. 36, 83, 84, 85.
ZAC 542, Krajevno sodišče gospoščine Ranšperk: šk. 1.
ZAC 557, Krajevno sodišče gospostva Šenek: šk. 1-5.
LITERATURA
Golec, Boris: Preteklost Dragarjevega rodu iz okolice Tabora v Savinjski dolini (Družbeni in gospodarski
prerez z rodovnikom). Celjski zbornik 1990. Celje: Skupščina občine, 1990, str. 61-83. Golec, Boris: Slovenskaprisežna besedila trških skupnosti in neagrarnihpoklicnih skupin do koncapredmarčne dobe. Elektronske znanstvene monografije (eZmono). Ljubljana: Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU: Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, 2011. Golec, Boris: Slovenske oporoke inprisežna besedila o oporokah (1671-1850). Elektronske znanstvene monografije (eZmono). Ljubljana: Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, 2017. Golec, Boris: Urbarialia slovenica - po sledeh urbarjev in urbarialnih registrov v slovenskem jeziku med 17.
in 19. stoletjem. Arhivi 29, 2006, št. 2, str. 275-304. Golia, Modest: Slovenica I. Slavistična revija XI, 1958, št. 1-2, str. 130-141.
41 Brist = rok, iz nem. Frist.
346
65
2017
3 KRONIKA
BORIS GOLEC: STAREJŠA URADOVALNA SLOVENICA IZ SPODNJE SAVINJSKE DOLINE, 331-348
Kolar, Bogdan: Sinode škofa Hrena. Acta ecclesiastica Sloveniae 19. Ljubljana: Inštitut za zgodovino Cerkve, 1997, str. 441-478.
Koruza, Jože: O zapisanih primerih uradne slovenščine iz 16., 17. in 18. stoletja. Jezik in slovstvo XVIII,
1972/73, št. 7-8, str. 244-254. Vodnik po urbarjih in urbarialnih registrih štajerskih arhivov. Celje: Zgodovinski arhiv, Maribor: Nadškofijski arhiv, Pokrajinski arhiv, Ptuj: Zgodovinski arhiv, 2009.
ZUSAMMENFASSUNG
Die ältere slowenische Amtssprache im Unteren Sann-(Savinja)-Tal
Das in der slowenischen Steiermark zwischen dem Trojane-Pass im Westen und Cilli (Celje) im Osten gelegene Untere Sann-(Savinja)-Tal war noch bis vor kurzem ein Raum, wo keine Dokumente und andere Aktenstücke in der slowenischen Amtssprache aus der Zeit vor der Mitte des 19. Jahrhunderts überliefert zu sein schienen. Heute zeichnet er sich aus durch die größte Anzahl der slowenischen Testamente und die frühesten und zahlreichsten slowenischen Zehentregister. Es wurden auch andere Textsorten in slowenischer Amtssprache erfasst. Alle Testamente enstanden in der ersten Hälfte des 19. Jahrhunderts, Zehentregister und andere Aktenstücke in slowenischer Sprache dagegen Ende des 18. und zu Beginn des 19. Jahrhunderts. Im vorliegenden Beitrag wird auf die bisher unveröffentlichten Aktenstücke eingegangen und ein Verzeichnis aller bekannten Dokumente in slowenischer Sprache, die im Unteren Sann-(Savinja)-Tal entstanden sind, beigefügt.
Die erste Gruppe von Aktenstücken setzt sich aus Zehentregistern zusammen. Sieben davon beziehen sich auf den Getreidezehent der bischöflichen Herrschaft Oberburg (Gornji Grad) in den Jahren 1789-1792. Für die Pächter des Getreidezehents wurden sie von mehr oder weniger schreibkundigen Bauersleuten verfasst, von denen einer aufgrund seiner Handschrift identifiziert wurde, der im Jahr 1791 im Namen der Gemeinde Migojnica eine Zuschrift an den Amtmann der Herrschaft Oberburg verfasst und unterschrieben hat. Bisher wurde nur das Zehentregister der Pfarrei Fraßlau (Braslovce) aus dem Jahr 1803 veröffentlicht, das als das einzig bekannte derartige Dokument in Slowenien galt.
Von insgesamt 42 slowenischen Testamenten, die bis zur Mitte des 19. Jahrhunderts für den gesamten slowenischen Raum erfasst wurden, stammt gut ein Drittel (15) aus dem Unteren Sann-(Savinja)-Tal. Alle stammen aus der ersten Hälfte des 19. Jahrhunderts (1809-1844) und gehören zu der größten Gruppe von Testamenten, die erst nach dem Jahr 1800 entstanden sind (36 von 42). Dieser Umstand überrascht nicht weiter, denn das Verfassen von Testamenten nahm erst seit dem Ende des 18. Jahrhunderts seinen Aufschwung - parallel zu größerer Schreibkundigkeit als Folge der mit der theresianischen Schulreform eingeführten allgemeinen Schulpflicht (1774). Bei allen 15 Testamenten aus dem Unteren Sann-(Savinja)-Tal handelt es sich um einen mündlich ausgedrückten letzten Willen, ein Großteil der Verfasser waren Bauersleute (11 oder 12), drei Verfasser sind in dieser Rolle zwei- bzw. dreimal überliefert. Alle Testamente sind in den Nachlassakten der sogenannten Ortsgerichte erhalten geblieben.
Neben den Zehentregistern und Testamenten sind uns noch vier Aktenstücke aus dem Unteren Sann-(Savinja)-Tal überliefert, die zu drei verschiedenen Textsorten gehören, und zwar: eine Bekanntmachung (1823), zwei Quittungen (1823 und 1826), ein Nachlassinventar (zwischen 1823 und 1830) und ein Gerichtseid (1838). Alle sind in den Akten zweier Ortsgerichte erhalten geblieben und an fünf Standorten entstanden. Während die Bekanntmachung und der Gerichtseid von Herrschaftsbeamten niedergeschrieben wurden, stammen die Quittungen und das Nachlassinventar aus der Feder von Bauersleuten. Sie sind ein Werk zweier Dorfrichter und eines Messners.
347
3 KRONIKA
BORIS GOLEC: STAREJŠA URADOVALNA SLOVENICA IZ SPODNJE SAVINJSKE DOLINE, 331-348
65
2017
Spodnja Savinjska dolina v drugi polovici 17. stoletja (izrez) (Georg Matthäus Vischer: Styriae Ducatus FertilissimiNova Geographica Descriptio. Graz, 1678).
348
65
2017
3 KRONIKA
1.01 Izvirni znanstveni članek	UDK 27-722.51:3.078.3(497.431)"17"
Prejeto: 6. 9. 2017
Jure Volčjak
dr., Arhiv Republike Slovenije, Zvezdarska 1, SI—1002 Ljubljana E-pošta: jure.volcjak@gov.si
Spodnjesavinjska dolinav vizitacijskih zapisnikih goriškega nadškofa Karla Mihaela grofa Attemsa
IZVLEČEK
Prispevek poskuša na podlagi vizitacijskih zapisnikov prvega goriškega nadškofa Karla Mihaela grofa Attemsa prikazati cerkvene razmere v Spodnjesavinjski dolini v drugi polovici 18. stoletja. Poleg njega so vizitacije opravljali še različni namestniki, npr. celjski mestni župnik in arhidiakon dr. Martin Sumpichler ter goriški pomožni škof RudolfJožef grof Edling. Ob tej priložnosti so bile pregledane cerkvene razmere po župnijah, obiskane so bile številne grajske kapele in špitali, posvečena je bila vrsta cerkva, podeljene so bile različne stopnje kleriških redov (nižjih in višjih) tako škofijskim kot tudi redovnim kandidatom za duhovniški poklic, urejale pa so se tudi različne administrativne zadeve.
KLJUČNE BESEDE
Spodnjesavinjska dolina, Galicija, Gotovlje, Šempeter v Savinjski dolini, Šmartno ob Paki, Žalec, vizitacije,
goriška nadškofija, Karel Mihael grof Attems
ABSTRACT
LOWER SAVINJA VALLEY IN VISITATION MINUTES OF ARCHBISHOP OF GORIZIA KARL
MICHAEL VON ATTEMS
Drawing on the visitation minutes of the first Archbishop of Gorizia, Karl Michael von Attems, the author of the article aims to present the ecclesiastical conditions in the Lower Savinja Valley during the second halfof the eighteenth century. Apart from the archbishop, visitations were also conducted by his various substitutes (delegates), the Celje city parish priest and Archdeacon Dr. Martin Sumpichler, as well as RudolfJoseph von Edling, Auxiliary Bishop of Gorizia. The visitations were carried out with a view to assessing the ecclesiastical conditions across parishes, visiting numerous castle chapels and poorhouses, consecrating churches, granting various levels of clerical ordinations to both diocesan and monastic candidates for the priesthood, as well as settling various administrative affairs.
KEY WORDS
Lower Savinja Valley, Galicia, Gotovlje, Šempeter v Savinjski dolini, Šmartno ob Paki, Žalec, visitations, Archdiocese of Gorizia, Karl Michael Count Attems
349
3 KRONIKA_65
JURE VOLČJAK: SPODNJESAVINJSKA DOLINA V VIZITACIJSKIH ZAPISNIKIH GORIŠKEGA NADŠKOFA KARLA MIHAELA ..., 349-368	2017
Geografska opredelitev
Spodnjesavinjska dolina obsega 334,8 km2 in je omejena na območje občin Braslovče, Polzela, Prebold, Tabor, Vransko in Žalec. Območje leži v osrednji Sloveniji ter zajema dolino Savinje in njenih pritokov, kraški planoti Dobrovlje in Ponikovska planota, Ložniško gričevje ter severni del Posavskega hribovja. Tako poimenovanje je v uporabi šele zadnjih slabih 20 let, odkar je leta 1998 iznekdanje občine Žalec (današnje upravne enote Žalec) nastalo šest današnjih občin.1
Ozemlje Spodnjesavinjske doline je cerkveno-upravno vse do ustanovitve ljubljanske škofije leta 1461 spadalo v oglejski patriarhat, po tem letu pa sta župnija Braslovče in vikariat Vransko pripadla ljubljanski škofiji.2 Posebno mesto je imel malteški viteški red na Polzeli.
Ena najstarejših in najpomembnejših pražupnij v Savinjski dolini je župnija Šempeter v Savinjski dolini, ki je v času nadškofa Attemsa spadala v žalski komisariat, v katerem je funkcijo arhidiakona izvajal vsakokratni opat cistercijanskega samostana v Stični.3 Župnijo je Stični že marca 1256 inkorporiral oglejski patriarh Gregor di Montelongo (1251—1269) zaradi napadov in velike škode, ki jo je moral samostan v njegovem času pretrpeti od zlobnih ljudi. Decembra 1264 je patriarh v zvezi z inkorporacijo izdal še eno listino, v kateri je poudarjal pravice ordinarija nad omenjeno župnijo. Inkorporacijo je januarja 1257 potrdil tudi papež Aleksander IV. (1254—1261). Sedež pražupnije je bil v poznem srednjem veku prestavljen k cerkvi sv. Nikolaja v Žalcu, v Šempetru pa je bil ustanovljen župnijski vikariat. Župniji so pripadali naslednji vikariati (danes samostojne župnije): sv. Martin na Teharjah, sv. Peter v Savinjski dolini (Šempeter v Savinjski dolini), sv. Jakob v Galiciji in sv. Martin v Šmartnem ob Paki.4
Patronat nad župnijami v Savinjski dolini so imeli tako škofje (oglejski patriarhi, ljubljanski škofi, goriški nadškof), nekatere pa so bile vtelesene (in-korporirane) različnim samostanom (Gornji Grad, Stična, Kostanjevica, malteški viteški red ipd.), zato je že zelo zgodaj prihajalo do sporov, večinoma zaradi neupravičenega prilaščanja dohodkov. Na kratko naj omenimo samo nekaj primerov, čeprav segajo izven obravnavanega časovnega okvira članka. Kljub dobrim odnosom med oglejskimi patriarhi in stiškimi opati je večkrat prišlo do nesporazumov. Tako so patriarhi stiške opate opozarjali, naj disciplinirajo podrejene jim duhovnike v pridruženih župnijah, ki so posegali v pravice patriarha in njegovih arhidiakonov.
Leta 1335 se je namreč savinjski arhidiakon Janez pri patriarhu Bertrandu de Saint-Genies (1334-1350) pritožil nad duhovščino svojega arhidiakonata in imetniki župnij, med njimi tudi nad opati, saj so si duhovniki drznili pokopavati take, ki so denar posojali za obresti in bili zaradi tega izobčeni iz Cerkve. Očital jim je še več drugih prekrškov, kot npr. ugotavljanje ničnosti zakonskih zvez brez vsakršnih pooblastil ter nastavljanje nepoznanih duhovnikov (ignotes sacerdotes) za delo v dušnem pastirstvu, ne da bi sam kot pristojni arhidiakon o tem kar koli vedel. Patriarh je zato vsej duhovščini savinjskega arhidia-konata in imetnikom župnij v posebnem pismu prepovedal poseganje v pravice oglejskega patriarha in njegovega, tj. savinjskega arhidiakona.5
Takšni »prestopniki« so bili tudi župniki v Šempetru v Savinjski dolini oziroma v Žalcu, ki so si neupravičeno lastili pravice nad župnijo sv. Danijela v Celju, saj ni izšla iz pražupnije, ki jo je patriarh Gregor leta 1256 podelil stiškemu samostanu. To pa ni bil edini spor, ki ni bil rešen prav hitro.6 V začetku 15. stoletja, leta 1404, so stiški menihi opata Alberta Lindeškega (1388-1405) med drugim obtožili, da naj bi žalsko župnijo izročil v posest svojemu stricu, ki sploh še ni imel mašniškega posvečenja in je za to dovoljenje iskal v Rimu. Opatov brat Friderik naj bi se polastil tudi dohodkov žalske župnije.7
Težave je imela tudi duhovščina, saj so v njene pravice posegali drugi. V spor se je leta 1399 vmešal celo avstrijski vojvoda Albreht IV. (1395-1404) in odločil, da se na župnijah Šentvid pri Stični, Žalec in Žužemberk, ki so bile vtelesene stiškemu samostanu, ter na vseh ostalih stiških župnijah po smrti vikarjev nihče nima pravice polastiti njihove zapuščine (ne glavarji ne oskrbniki ne meščani ne tržani ne sodnik), temveč je to izključna pravica stiškega opata.8
Pregled vizitacij
Vizitacija ali obiskovanje oziroma pregledovanje delovanja cerkvenih ustanov s strani predstojnika (škofa, opata, arhidiakona) ali njegovega namestnika je bila obveza, ki jo je moral po predpisu tridentin-skega koncila (1545-1563) opraviti na dve do pet let. Ob tem je bilo treba pregledati osebje, zgradbe in ustanove v posamezni župniji. Škof naj bi ob tej priložnosti obiskal vse župnije v škofiji. Če tega ni zmogel sam, je moral za to pooblastiti koga drugega. Vi-zitacije predpisuje kanonsko pravo, zato jim pravimo tudi kanonične vizitacije.9 Sem prištevamo vizitacije,
1	Jelen, Občine Spodnje Savinjske doline, str. 9.
2	Hofler, O prvih cerkvah, str. 337—338.
3	Prav tam, str. 54.
4	Mlinarič, Stiška opatija, str. 105, 654, 815; Mlinarič, Kostanje-viška opatija, str. 34; Volčjak, Cerkev na Kranjskem, str. 243; Hofler, O prvih cerkvah, str. 22, 32.
5	Mlinarič, Stiška opatija, str. 129.
6	Prav tam, str. 130, 214.
7	Prav tam, str. 188.
8	Prav tam, str. 179. Poročila o župniji Žalec so se ohranila tudi iz kasnejšega obdobja, še posebej zanimiva so s konca 15. stoletja, ko je župnijo izčrpaval Polidor Montagnana (Mlinarič, Stiška opatija, str. 371 sl.).
9	Lavrič, Vizitacije kot vir, str. 483 sl.
350
3 KRONIKA	65
JURE VOLČJAK: SPODNJESAVINJSKA DOLINA V VIZITACIJSKIH ZAPISNIKIH GORIŠKEGA NADŠKOFA KARLA MIHAELA ..., 349-368	2017
ki jih je v savinjskem arhidiakonatu opravil prvi in edini apostolski vikar za avstrijski del oglejskega pa-triarhata (1750-1752) in prvi goriški nadškof Karel Mihael grof Attems (1752-1774),10 ki se je v savinjskem arhidiakonatu goriške nadškofije v času svojega škofovanja mudil petkrat. Prvič ga je obiskal leta 1751. Tega leta je v zelo kratkem času, med majem in sredino septembra, vizitiral kar dva arhidiakonata, savinjskega na Štajerskem in podjunskega na Koroškem.11 V savinjskem arhidiakonatu se je mudil maja ter delno junija in julija 1751 še kot apostolski vikar za avstrijski del oglejskega patriarhata. Večino vizi-tacij je opravil sam, v pomoč pa so mu bili različni duhovniki kot njegovi delegati. Kljub njihovi pomoči pa vseh cerkva zaradi časovne stiske ni mogel obiskati. Ob tej priložnosti je poleg vizitacij župnij, grajskih kapel in špitalov posvetil vrsto cerkva, delil različne stopnje kleriških redov tako škofijskim kot tudi redovnim kandidatom za duhovniški poklic in urejal administrativne zadeve (npr. sprejel odstop Danijela Kayserja, župnika v Vitanju).12
Vse vizitacije je Attems opravil po vnaprej pripravljenem obrazcu. Leta 1751 in 1756 je bilo treba vsa vprašanja in odgovore še spisati ročno, odgovo-
ri kasnejših vizitacij pa so bili spisani že na tiskanih obrazcih. Podobno je bilo tudi pri vseh ostalih kasnejših vizitacijah tako na Goriškem in Krasu kot tudi na Kranjskem.13 Naslovu župnije in patronu je sledil podatek o morebitni inkorporaciji, nato je bila opisana župnijska oziroma vikariatna cerkev z navedbo oltarjev. Pri tem je bilo navedeno, ali so bili posvečeni in ali so pri njih delovale kake bratovščine.14 Opisu oltarjev sledi seznam podružnic. Službojoči duhovniki v župniji kot kaplani, vikarji, zorničarji, beneficiati ali upokojeni duhovniki so bili leta 1751 samo našteti, v kasnejših vizitacijah pa tudi podrobneje izprašani. O stanju v župniji so nadškofu in njegovim delegatom odgovarjali ključarji, včasih tudi mežnarji ali nekateri drugi prisotni možje. Iz njihovih odgovorov izvemo število duš po posameznih župnijah oziroma število tistih, ki so v velikonočnem času prejeli sveto obhajilo. Na ta način lahko vsaj okvirno izračunamo število prebivalcev posamezne župnije. Sledila so vprašanja o stanju cerkvenega premoženja, stroških, odhodkih in hrambi gotovine ter kdo hrani ključe cerkvene bla-
gajne.15
Na podlagi odgovorov ključarjev iz leta 1751 lahko izvemo, da so tako župnijske kot podružnične cerkve, pa tudi nekateri oltarji in bratovščine16 imeli določeno premoženje: vinograde, njive, pašnike in travnike. Cerkve so ponavadi imele tudi določeno število glav živine, krav in ovac. Zapisniki podajajo tudi višino letnih dohodkov, večinoma je šlo za denarne prihodke od določene zemlje, ponekod pa so navedene naturalne dajatve. Praviloma so verniki v denarju plačevali od njiv in travnikov ter činž (letna taksa) od živine. Če je bila živina v reji, so morali v cerkveni vinograd enkrat letno dostaviti določeno količino gnoja. Vinogradi so prinašali naturalne dajatve v vinu ali moštu.17
Cerkveno premoženje ni zadoščalo za pokritje vseh letnih stroškov, zato so večini cerkva še kako prav prišli prostovoljni prispevki ali milodari vernikov, ki so jih ti darovali pri maši. Poleg denarja so darovali še v naravi, tj. maslo, lan, vosek ipd. Če teh darov niso porabili med letom, so jih prodali, denar pa namenili za vzdrževanje cerkva in nakup nove opreme ter za nagrado posameznim duhovnikom za opravljanje sv. maš. Ti so bili do posebnih nagrad upravičeni tudi pri maševanju na podružnicah, poleg njih pa še župniki za sestavo letnega cerkvenega obračuna ter za skupna kosila ob proščenjih in drugih cerkvenih slovesnostih. Precejšnja vsota je šla za plačilo deželnega
grof Attems (Patriarchi: quindici secoli, str. 406).
10	Volčjak, Cerkev na Kranjskem, str. 48 sl.; Volčjak, Goriška nad-škofija na Kranjskem.
11	Ožinger, Vizitacijski zapisniki, str. 17—20; Tropper, Die Berichte, str. XX-XXVI.
12	Ožinger, Vizitacijski zapisniki, str. 17.
14
Kralj - Tavano, Atti delle visitepastorali 1 in 4; Volčjak, Goriška nadškofija na Kranjskem.
Ambrožič, Pregled predjožefinskih bratovščin, str. 17-52. V primeru vizitacij kranjskih župnij so bile bratovščine naštete tudi posebej. Prim. seznam virov v Volčjak, Cerkev na Kranjskem, str. 717; Volčjak, Goriška nadškofija na Kranjskem. Ožinger, Vizitacijski zapisniki, str. 16. Ambrožič, Zanimivosti, str. 35-75. Ožinger, Vizitacijski zapisniki, str. 16.
13
351
3 KRONIKA
JURE VOLČJAK: SPODNJESAVINJSKA DOLINA V VIZITACIJSKIH ZAPISNIKIH GORIŠKEGA NADŠKOFA KARLA MIHAELA ..., 349-368
65
2017
davka oziroma kontribucijo. Nad njegovo višino so se pritoževali v vseh vizitacijah.18
Zelo pomembno je bilo vprašanje štolnine.19 Ta vse do leta 1767 ni bila enotna, pač pa je imela vsaka župnija drugačne takse.20 Štolnina se je plačevala za krst, oklice, poroko in pogreb, skoraj po vseh župnijah pa tudi za previdevanje ob nevarnosti smrti in ob podelitvi svete popotnice.21 Plačevanje zadnjih dveh taks je nadškof kritiziral in prepovedal. Da pa se prihodki duhovščine ne bi preveč zmanjšali, je v zameno dovolil povečanje štolnine za poroke in pogrebe.22 Ocenimo lahko, da je bil nadškof pri uveljavitvi te prepovedi vsaj na Kranjskem dokaj uspešen, kar verjetno velja tudi za štajerske župnije, saj so župniki ob poznejših pastoralnih obiskih nadškofu zatrjevali, da za previdevanje sprejemajo samo še prostovoljne darove, temu pa so pritrjevali tudi cerkovniki in ostali izpraševanci.23
Kot je bilo že omenjeno, je nadškofu Attemsu pri vizitacijah pomagalo več namestnikov. Savinjski arhidiakonat je bil namreč precej obsežen, nadškof pa kljub dobri volji in naporom zaradi časovne omejenosti vsega dela vendarle ni zmogel opraviti sam. Leta 1751 mu je v funkciji namestnikov pomagalo več duhovnikov.
Vizitacijo savinjskega arhidiakonata leta 1756 je opravil arhidiakon in celjski župnik dr. Martin Sum-pichler. Ta si je pri delu pomagal z naslednjimi pomočniki: Bernardom Antonom pl. Maurispergom, župnikom v Vitanju, Fortunatom Strennerjem, vikarjem nadžupnije Šmartno pri Slovenj Gradcu, in Martinom Ferdinandom Bartholottijem, vikarjem župnije Celje, ki je opravljal tudi službo arhidiako-natskega notarja.24 Podobno je bilo v kasnejših letih.
Vizitacija leta 1751
10. maja 1751 je Attems najprej po namestniku vizitiral cerkev sv. Marjete na Polzeli, inkorporirano malteškemu viteškemu redu. Istega dne je po namestniku vizitiral tudi župnijsko cerkev sv. Petra v Šempetru v Savinjski dolini, inkorporirano stiškim cister-cijanom. Osebno pa se je 10. maja mudil v župniji Žalec, inkorporirani cistercijanskemu samostanu v Stični, kjer je vizitiral župnijsko cerkev sv. Nikolaja. Istega dne je bil v Gotovljah, kjer je vizitiral podružnično cerkev sv. Barbare.
Kot rečeno,je 10. maja 1751 nadškofov namestnik
18	Prav tam, str. 17.
19	Štolnina je pristojbina za prejem zakramentov in nekaterih drugih cerkvenih opravil.
20	Več o prizadevanjih za enotno štolnino v Volčjak, Cerkev na Kranjskem, str. 133; Volčjak, Goriška nadškofija na Kranjskem.
21	Ožinger, Vizitacijski zapisniki, str. 17.
22	Mlinarič, Kostanjeviška opatija, str. 37.
23	Prim. pastoralne vizitacije leta 1757, 1761, 1763, 1767 in 1771 za župnije na Kranjskem. Za podrobne signature glej Volčjak, Cerkev na Kranjskem, str. 717.
24	Ožinger, Vizitacijski zapisniki, str. 21.
vizitiral župnijo sv. Marjete na Polzeli (Eilenstein). Župnija je bila inkorporirana malteškemu viteškemu redu. V njej je od leta 1749 deloval vikar Anton Trošt (Antonius Trost). O svojih vernikih se je izrazil pohvalno, saj o njih ni vedel povedati nič slabega. Velikonočno obhajilo je prejelo okoli 2.000 vernikov. Župnija je imela tri podružnične cerkve: sv. Nikolaja v Podvinu pri Polzeli, sv. Urha v prostorih komende in sv. Andreja (Sv. Andraž nad Polzelo). Poleg vikarja je moral na vizitatorjeva vprašanja odgovoriti še ključar Gregor Jelen (Gregorius Jelen). Ta o vikarju ni vedel povedati nič slabega, prav tako njegov kolega Jurij Bizjak (Georgius Bisiack). Jelen je še povedal, da se župnija vzdržuje z dohodki, ki jih preskrbi malteški viteški red. Župnijske cerkve nadškof Attems zaradi eksemptnosti malteškega viteškega reda ni smel vizi-tirati, temveč je to nalogo opravil komtur Boussart. Ob prihodu so ga pozdravili s streljanjem iz možnar-jev in pritrkavanjem. Pod baldahinom se je napotil v cerkev, kjer je pričel z vizitacijo. Veliki oltar župnijske cerkve je bil pod interdiktom in ni bil posvečen. V cerkvi sta stala še dva stranska oltarja, nad njunim stanjem pa vizitator ni imel pripomb. Naročil je zgolj nakup enega portatila.25
Nadškof Attems se je istega dne iz Polzele preselil v župnijo Žalec, vizitacijo žalskega vikariata pri sv. Petru v Šempetru v Savinjski dolini (Sancto Petro) pa je zaupal namestniku (auditor generalis). Župnijski vikariat je bil vtelesen stiškemu samostanu. V vi-kariatni cerkvi je vizitator našel tri oltarje: sv. Petra, Rožnovenske Matere božje in sv. Antona. Župnijski vikariat je bil po velikosti in naseljenosti majhen, saj ni imel nobene podružnice, v njem pa je živelo samo 600 vernikov.
Vizitator je izprašal ključarja Antona Lenka (Antonius Lenco) in njegovega prijatelja. Glede vikarja sta se izrazila zelo pohvalno. To službo je nastopil leta 1750, star je bil 44 let, bil pa je tudi edini duhovnik v vikariatu. Po njunih besedah so letni dohodki vikaria-ta znašali 200 goldinarjev, od tega je bilo stroškov 50 goldinarjev. Denar so hranili v cerkveni blagajni, ki je bila zaklenjena z dvema ključema; enega je hranil sam (ključar), drugega pa vikar. Župnijski vikariat je imel v lasti vinograd in krave, letni dohodki pa so se zbirali tudi od činža in milodarov vernikov. Ključar je vizita-torja zaprosil za dovoljenje, da bi povečali kapelo in v njej ustanovili bratovščino, ki bi spodbujala k večji pobožnosti in obenem povečevala cerkvene dohodke.
Vizitator je bil po pregledu s stanjem v vikariatu kar zadovoljen, kljub temu pa je naročil nekaj izboljšav. Prvo opazko je imel glede kostnice. Opazil je namreč, da ni dobro zaprta, zato je ukazal, da jo je treba zaradi varnosti bolje zapirati. Na prižnico je bilo treba obesiti razpelo, pod kor je naročil postaviti dve spovednici, olepšati in osnažiti pa je bilo treba krstni
25 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/1 ex 5 (20), str. 6; Ožinger, Vizitacijski zapisniki, str. 154—155.
352
3 KRONIKA	65
JURE VOLČJAK: SPODNJESAVINJSKA DOLINA V VIZITACIJSKIH ZAPISNIKIH GORIŠKEGA NADŠKOFA KARLA MIHAELA ..., 349-368	2017
m
I^fsartammkiii n tfttfiLitd&jf
/ .,, j*,¡¡ A i ..'J *.	»„p, tum fljj.
fF >ip'-* '
. j ¡■ jJ(S7V kA'A- '*	-—V- " ¿.^
ÁilJ ÍLUjjí Sti^f-'^t "	ff. ,f¿¡
'jet* <- yj, iV/.W^f» L fi í ■■ />t -.i. - . A',.,, .1
.-;,,■ tM,*, - - // V¡ A «	■ .Vu
/
!
i*/A/; - ^í/' í - 1. • S - V.	. - . - ^ ■
Su'it' «	*
fc, f

L ¿4«. A*
Hí■ tfJtii-Tn'u. 1«-

tiíSi/i í .1	tíwi."^	«i
¿¿„i™^ J -K-A-	¿ ¿-V
, j*	u >	—	-	^
. t;^™ ,f. GHE*. .AL'MB W .líJÜf— ■ ¿
ií- Un.íJk jf.-Ah^ . í»a 4»»4
. -
tli ÍM-olCi^aS»	,	, ..
"	w-*»	...... '
lit A J»^ -	¿w^ - ^ » " - — *
tto* /i—. f**^' .f—, «¿I»
Vizitacijski zapisnik župnije Gotovlje za leto 1756.
kamen in zažgati bele paramente (mašne plašče).26
Nadškof Attems je 10. maja 1751 vizitiral tudi župnijo sv. Nikolaja v Žalcu (Saxenfeld), ki je bila prav tako vtelesena stiški cisterci, bila pa je sedež žalskega komisariata. V župnijski cerkvi so stali štirje oltarji: sv. Nikolaja, sv. Lenarta, sv. Lucije in Žalostne Matere božje, v katerem so bile relikvije sv. Križa, sv. Ane in apostola sv. Barnabe; vse v skladu s predpisi.
Župnija je imela dve podružnici, in sicer Device Marije v Petrovčah (Pletrevitsch) in sv. Kancijana na pokopališču v Žalcu. Obe sta bili opremljeni z več oltarji. V podružnici v Petrovčah27 je stalo šest oltarjev (1. Brezmadežne Device Marije, 2. sv. Ane, 3. Marijina kapela, v kateri je deloval cesarski beneficij, pridružen župniku na Polzeli, 4. sv. Florijana, 5. sv. Urbana in 6. sv. Antona, opata), v pokopališki cerkvi
26	IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/1 ex 5 (20), str. 7; Ožinger, Vizitacijski zapisniki, str. 155—156.
27	Danes so Petrovče samostojna župnija, kamor vodi zname-
nita božja pot k petrovški Materi božji. Od leta 1965 župnijo upravljajo dominikanci. Leta 1984 je sv. papež Janez Pavel II. (1978—2005) cerkev povzdignil v manjšo baziliko (basilica minor). Tako je danes ena izmed sedmih bazilik na Slovenskem ter osrednje romarsko svetišče škofije Celje. Prim. http://zupnija-petrovce.rkc.si/petrovska-bazilika/ (3. 8. 2017).
sv. Kancijana pa pet (1. sv. Kancijana, 2. sv. Sebasti-jana, 3. sv. Jožefa (stal v kapeli, ki je bila zgrajena v času kuge in jo je upravljal trg), 4. sv. Valentina in 5. sv. Roka).
Nadškof Attems je ob vizitaciji izprašal ključarja navedenih cerkva Andreja Oblaka (Andreas Oblack). Iz pogovora je izvedel, da je v župniji živelo 2.000 duš, o župniku in komisarju, ki je imel 57 let in je v župniji deloval že 14 let, pa se je ključar Oblak izrazil pohvalno. Župnik je krščanski nauk učil v postnem času in adventu, glede ostalih zadev ni imel pripomb, v župniji tudi ni vedel za kak škandal. Župnijska cerkev je imela v lasti malo posesti, vendar je letno prejela dovolj milodarov vernikov, tako da so dohodki zadostovali za solidno vzdrževanje.
Nadškof Attems je pred odhodom v župnijski cerkvi sv. Nikolaja okoli 400 vernikom podelil zakrament sv. birme.28
10. maja 1751 je bila opravljena tudi vizitacija župnije v Gotovljah (Guttendorf), ki je bila pod de-želnoknežjim patronatom. Župnija je bila sorazmerno velika, v njej naj bi živelo okoli 1.000 vernikov.
28 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/1 ex 5 (20), str. 8; Ožinger, Vizitacijski zapisniki, str. 156.
353
3 KRONIKA
JURE VOLČJAK: SPODNJESAVINJSKA DOLINA V VIZITACIJSKIH ZAPISNIKIH GORIŠKEGA NADŠKOFA KARLA MIHAELA ..., 349-368
65
2017
Župnijska cerkev je bila opremljena s štirimi oltarji: 1. sv. Jurija, 2. sv. Marka, 3. sv. Lucije in 4. Device Marije s pokopališko kapelico sv. Uršule. V župnijski cerkvi je delovala bratovščina Device Marije. Župnija je imela eno podružnico, in sicer sv. Barbare29 s tremi oltarji: sv. Barbare, Device Marije in sv. Apolonije ter sv. Katarine.
Na vizitatorjeva vprašanja je moral odgovoriti ključar Mihael Krivic (Mihael Criviz). Povedal je, da v župniji ne ve za noben škandal. Verniki so bili z župnikom, ki je uspešno poučeval krščanski nauk, zadovoljni. V župniji je deloval deveto leto, star pa je bil okoli 50 let. Bil je tudi edini duhovnik v župniji. Cerkev je imela v lasti več vinogradov. Letni dohodki skupaj z milodari vernikov in drugimi prihodki so znašali 100 goldinarjev. Ključar je potarnal nad velikimi stroški, ki so potrebni za vzdrževanje vinogradov in cerkveni okras. Župnijska cerkev naj ne bi imela nobenega kapitala.30
Vizitacija leta 1756
Leta 1756 je vizitacijo opravil savinjski arhidia-kon Sumpichler. Kot delegirani vizitator ni mogel opraviti vizitacije lastne, celjske župnije, prav tako vizitacija ni bila opravljena v tistem delu savinjskega arhidiakonata, kjer so arhidiakonove pravice izvajali stiški opat, torej v komisariatu Žalec, kostanjeviški opat v komisariatu Videm in novomeški kolegiatni kapitelj v komisariatu Sv. Jurij pod Rifnikom (Šentjur pri Celju). V ostalih primerih je Sumpichler s pomočniki vizitiral vse župnijske in podružnične cerkve, pa tudi graščinske in redovne oratorije. Zaradi Attemsove izrecne prepovedi niso vizitirali zgolj cerkva nekaterih eksemptnih redov, kot npr. cerkve sv. Ane v Konjicah (kartuzijani) in cerkve sv. Marjete na Polzeli (malteški vitezi).31 Tako je arhidiakon od župnij v Spodnjesavinjski dolini 5. septembra 1756 po vrnitvi iz laške doline (valle Tyberiensi) obiskal samo župnijo Gotovlje (Guttendorff), nad katero je patronatsko in odvetniško pravico imela kraljica Marija Terezija.32
Župnijska cerkev sv. Jurija ni bila posvečena. Veliki oltar sv. Jurija je bil za opravljanje sv. daritve opremljen s prenosnim oltarčkom. Drugi oltar je bil oltar sv. apostolov in je bil posvečen. Tretji oltar je bil posvečen sv. Agati, devici in mučenki. Pri njem je delovala bratovščina z istim patrocinijem; ohranjena je bila tudi ustrezna listina. Četrti oltar je stal v ka-
29	Leta 1756 je navedena s patrocinijem sv. Jere, drugačen pa-trocinij je imel tudi tretji oltar. Prim. IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/1 ex 5 (20), str. 305; Ožinger, Vizita-cijski zapisniki, str. 439.
30	IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/1 ex 5 (20), str. 8; Ožinger, Vizitacijski zapisniki, str. 156—157.
31	IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/5 ex 9 (24), str. 305; Ožinger, Vizitacijski zapisniki str. 21, 439.
32	Ožinger, Vizitacijski zapisniki, str. 22.
peli Blažene device Marije. Tudi pri njem je delovala bratovščina, in sicer škapulirska, prav tako pa je bila ohranjena listina o njeni ustanovitvi. Na pokopališču je stala kapelica sv. Uršule, katere oltar je bil opremljen s portatilom.
Cerkev je bila bogato opremljena z različnimi pa-ramenti. Tako je imela en srebrn in pozlačen ciborij, bakreno in pozlačeno monštranco, srebrne posodice za sv. olja, pet srebrnih in pozlačenih kelihov, pri čemer sta imela dva bakreno nogo z ročajem, 13 lepih mašnih plaščev (bogoslužno perilo je bilo številno in čisto), štiri misale in dva za obhajanje maše zadušni-ce. V zvoniku so viseli trije zvonovi.
Župnijska cerkev je imela tudi nekaj lastnine, in sicer štiri vinograde ter več njiv in travnikov, od katerih je prejemala činž v vrednosti 27 goldinarjev, od krav pa okoli 50 goldinarjev. Prvi vinograd je ležal na hribu sv. Jere pod gradom Grmovje (Hoffrain), drugi na hribu Melena (Mellena) pod Novim Kloštrom (Neucloster), tretji in četrti pa ob poti pod gradom Grmovje.
V	cerkvi je bilo mogoče najti tudi več mašnih ustanov. Prvo je ustanovil Franc baron Miglio s Plum-berka za financiranje kaplana z obrestmi od glavnice v višini 2.000 goldinarjev. V ohranjeni ustanovni listini je baron Miglio določil, da je župnik od obresti prejemal 50 goldinarjev, ki jih je moral nameniti za vzdrževanje kaplana, preostanek pa je kaplan prejemal kot plačo. V zameno je bil dolžan letno opraviti več sv. maš. Tudi za nastanek druge ustanove je zaslužen baron Miglio. Glavnica, ki je bila naložena pri deželni blagajni v Gradcu, je znašala 1.200 goldinarjev. Obresti od glavnice so bile namenjene financiranju dveh letnih procesij z Najsvetejšim (na četrto nedeljo po binkoštih in na škapulirsko nedeljo)33 ter postavitvi štirih kamnitih križev na ozemlju Goto-velj. Večji del obresti je bil namenjen župniku za plačilo njegovega dela ter plačilo stroškov prehrane tujih duhovnikov. Preostanek je šel župnijskim glasbenikom in celjskim kaplanom, ki so jih občasno vabili k sebi.
Ključarji so vizitatorja opozorili na nekatere nepravilnosti. Tako ob slovesnih praznikih v župnijski cerkvi duhovščina ni pridigala, z župnijskim premoženjem je upravljal samo župnik, pa tudi vino je delil brez vednosti ključarjev. Po njihovem mnenju poučevanje krščanskega nauka ni potekalo dovolj pogosto, previsoka štolnina ob krstu pa še ni bila ukinjena. Vizitator je župniku naročil, naj božjo besedo razlaga ob nedeljah in praznikih, krščanski nauk naj poučuje popoldne in ukine previsoko štolnino ob krstu; poleg tega mu je prepovedal samostojno upravljanje z župnijskim premoženjem brez vednosti ključarjev.
V	župniji sta delovala dva duhovnika, župnik in kaplan. Funkcijo župnika je opravljal Janez pl. Rastern (Joannes de Rastern), ki pa je bil slabega zdravja.
33 Prva nedelja po godu Karmelske Matere božje.
354
65
2017
3 KRONIKA
JURE VOLČJAK: SPODNJESAVINJSKA DOLINA V VIZITACIJSKIH ZAPISNIKIH GORIŠKEGA NADŠKOFA KARLA MIHAELA ..., 349-368
Poleg župnijskih dohodkov je užival cesarski bene-ficij sv. Martina v celjski župnijski cerkvi, v zameno pa je moral vsak teden opraviti eno sv. mašo. Skupni župnikovi prihodki so tako znašali 240 goldinarjev.34 Kaplansko službo je opravljal Janez Krstnik Ulčar (Joannes Baptista Ultschar), ki je z odliko naredil izpit iz krščanskega nauka.
Župnija je imela eno podružnico, sv. Jere nad Go-tovljami. Ob prvi vizitaciji leta 1751 je navedena pod patrocinijem sv. Barbare. V cerkvi so stali trije oltarji: 1. sv. Jere, 2. Blažene Device Marije in 3. sv. Lucije. Tudi podružnična cerkev je bila solidno opremljena z bogoslužno opremo. Imela je en pozlačen kelih z bakreno nogo in ročajem ter srebrno čašo, ostala bo-goslužna oprema je bila snažna in v ustrezni količini. Cerkev je imela še tri misale, v zvoniku sta visela zvonova, od katerih je bilo treba enega zamenjati z novim. Popraviti je bilo treba tudi dva mašna plašča in na oltar postaviti križ.
Podružnica ni bila brez premoženja. V lasti je namreč imela vinograd, ki je bil nedaleč od cerkve in je spadal pod gospostvo Grmovje, ter približno 20 krav, ki so jih oddajali v rejo kmetom.35
Vizitacija leta 1760
Leta 1760 je nadškof Attems od župnij v Spod-njesavinjski dolini osebno vizitiral samo župnijo Žalec, in sicer 29. avgusta. V tem času je celjski župnik in arhidiakon v Savinjski dolini in na Dravskem polju kot nadškofov delegat vizitiral župnije Šmartno ob Paki, površno župnijo Gotovlje, ki jo je 29. avgusta 1760 ponovno vizitiral goriški stolni kanonik Janez Friderik Matko na poti v župnijo Šmartno pri Slovenj Gradcu,36 župnijo sv. Jakoba st. v Galiciji in župnijo Šempeter v Savinjski dolini. Zadnji dan avgusta se je nadškof Attems ustavil še v župniji Pol-
zela.37
Celjski arhidiakon kot vizitator glede župnije v Gotovljah (Guttendorff) ni imel povedati nič novega, enako kot leta 1756.38 Zapisal ni niti imen duhovnikov v župniji, zato je bilo treba župnijo ponovno vizi-tirati, kar je storil kanonik Matko. Njegove ugotovitve so bile zelo podobne kot ob vizitaciji leta 1756,39 kljub temu pa je mogoče najti tudi nekaj novih informacij. Poleg velikega oltarja sv. Jurija in oltarja v
34	IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/5 ex 9 (24), str. 320; Ožinger, Vizitacijski zapisniki, str. 450.
35	IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/5 ex 9 (24), str. 303-305; Ožinger, Vizitacijski zapisniki, str. 437-439. Opozoriti velja, da je pri transkripciji originalnega besedila izpadla oznaka strani 303.
36	IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/10 ex 14 (29), str. 296-297; Ožinger, Vizitacijski zapisniki, str. 650-651.
37	Ožinger, Vizitacijski zapisniki, str. 24.
38	IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/10 ex 14 (29), str. 147; Ožinger, Vizitacijski zapisniki, str. 555, št. 38.
39	IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/5 ex 9 (24), str.
303-305; Ožinger, Vizitacijski zapisniki, str. 437-439.
pokopališki cerkvi so bili s portatili opremljeni tudi drugi oltarji v župnijski cerkvi. Podružnična cerkev sv. Jere nad Gotovljami je bila posvečena. V župniji sta delovala dva duhovnika, župnik in kaplan. To sta bila še vedno župnik Janez pl. Rastern (Joannes de Rastern), rojen v Ljubljani, star 58 let in tu župnik že 20. leto, ter kaplan Janez Krstnik Ulčar (Joannem Baptistam Ultschar).
Župnik je v vizitacijski zapisnik zapisal, da je duhovne vaje opravil zasebno, z verniki pa v postnem času. Zapisal je, da v župnijski cerkvi vestno pridiga in poučuje krščanski nauk, na podružnici pa redko. V župniji ni bilo nočnih procesij. Velikonočno obhajilo je prejelo 300 duš, 100 pa ne, vse pa so bile v velikonočnem času spovedane. V zadnjem letu dni je bilo rojenih 12 otrok, vsi v zakonskem stanu. Brez krsta ni umrl noben otrok, ekscesov v župniji ni bilo, babica pa je bila poučena o svojih dolžnostih. Župnik Rastern je še zapisal, da je v zadnjem letu poročil tri pare. Umirajoče je prevideval zastonj, sprejel pa je samo prostovoljne darove. V zadnjih 12 mesecih je umrlo osem oseb in vse so bile oskrbljene s potrebnimi zakramenti, razen ene, ki je umrla nagle smrti. Župnijska cerkev je bila oskrbljena z dvema spovednicama, na katerih je bila pritrjena mreža, ni pa bila opremljena s seznamom škofu pridržanih grehov in ustrezno sliko, ki bi grešnike spodbujala h kesanju; dodatna, tretja, je stala v zakristiji. Sv. maša je potekala redno vsako nedeljo ob določeni uri. Gospodinjstvo mu je vodila sestra, Najsvetejše pa je izpostavljal v skladu z bogoslužnimi predpisi in ob ustrezni razsvetljavi. Po njegovem mnenju je bil pri vernikih dobro sprejet, sam je tudi pridigal, zaradi bolehnosti pa ni zapuščal župnije. Navedel je, da letno prejema okoli 300 goldinarjev prihodkov, kar pomeni, da so se mu v štirih letih dohodki povečali za okoli 40 goldinarjev.
Kanonik Matko ob vizitaciji - kot tudi že arhidiakon - ni zaslišal kaplana Ulčarja in ključarja, ker sta bila v času njegovega obiska župnije odsotna.40
Nadškof Attems je 30. avgusta v Žalcu spisal vizitacijski dekret za gotoveljsko župnijo. Župniku Rasternu je naročil stene župnijske cerkve sv. Jurija prepleskati z belo barvo in popraviti razpoke na steni nad stranskim oltarjem. Poskrbeti je moral za nakup srebrnega oziroma bakrenega vrčka s steklenim pladnjem za prestrezanje blagoslovljene vode z glave krščenca. Krstni kamen je bilo treba prekriti s pregrinjalom in tako blagoslovljeno vodo za krščevanje zaščititi pred umazanijo, oljem in prahom. Burso za shranjevanje sv. olja za bolniško maziljenje, ki so ga do tedaj hranili v zakristiji, je bilo treba hraniti v novi omari, kjer je bil prostor za hrambo drugih sv. olj. Spovednici je bilo treba opremiti s seznamom škofu pridržanih grehov in sliko Žalostne Matere božje, ki
40 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/10 ex 14 (29), str. 266-270; Ožinger, Vizitacijski zapisniki, str. 632-634.
355
3 KRONIKA_65
JURE VOLČJAK: SPODNJESAVINJSKA DOLINA V VIZITACIJSKIH ZAPISNIKIH GORIŠKEGA NADŠKOFA KARLA MIHAELA ..., 349-368	2017
bo grešnike spodbujala h kesanju, nad tabernakelj velikega oltarja pa postaviti križ.
Župnik Rastern je nadškofa prosil za dovoljenje, da bi v Rimu zaprosil za dispenzo, da bi lahko sv. maše, ki jih je moral tedensko opraviti kot beneficiat v celjski župnijski cerkvi, opravil v Gotovljah. V ta namen je dal na razpolago šest zlatnikov.41 Kaj se je s prošnjo oziroma morebitnim odgovorom zgodilo kasneje, vizitacijski zapisnik ne poroča.
Župnijski vikariat sv. Jakoba st. v Galiciji (Galli-cia/Gallitia) je bil del žalskega komisariata. Spadal je pod odvetništvo stiškega opata in bil del stiškega ar-hidiakonata. Vikariat je upravljal vikar Štefan Čepon (Stephano Zheppon), ki je bil brez pomočnikov. Vizi-tator je zapisal, da je župnik zahteval plačilo tudi za tiste neveste, ki so zakrament sv. zakona z njegovim dovoljenjem sklenile zunaj svoje župnije. V času, ko je vikar vodil procesijo zunaj meja svojega vikariata, so nekateri verniki doma ostali brez sv. maše in božje besede.42 Naročil je nakup novega povoščenega prta na oltarju sv. Sebastijana. Na krstni kamen je bilo treba namestiti podobo sv. Janeza Krstnika. V cerkvi je stala spovednica, ki ni zadoščala vizitatorjevim zahtevam, zato jo je naročil popraviti. Izdelati je bilo treba klopi za vernike. Vizitator se je obregnil tudi ob vodenje matičnih knjig. Naročil je, da je treba ob vpisu otrok v rojstno matično knjigo zabeležiti tudi pristojno gospostvo. Ker je bilo premoženje cerkve očitno skromno, je za ustrezno razsvetljavo svete popotnice ob previdevanjih43 naročil, da je treba za vsako pot plačati en groš.
Od podružničnih cerkva je omenjena samo ena, sv. Ožbolta na Pernovem pri Veliki Pirešici. Podružnična cerkev je imela v lasti več mašnih plaščev, a so bili očitno v slabem stanju in jih je bilo treba popraviti oziroma zamenjati z novimi.44
Nadškof Attems je za župnijski vikariat Galicija dekret spisal 29. avgusta 1760, v času vizitacije v Žalcu. Župniku Čeponu je prepovedal pobiranje omenjene poročne štolnine. V času procesij mu je zapovedal opraviti sv. mašo s kratko pridigo tudi v župnijski cerkvi, da starejši, bolni in stražniki ne bi ostali brez božje besede. Prav tako mu je ukazal, da, če je le mogoče, skrajša procesije zunaj meja svoje župnije. Nadškof je nadalje naročil nabavo novega povoščenega prta za oltarno mizo na oltarju sv. Se-bastijana ter namestitev kipca sv. Janeza Krstnika, ko krščuje Jezusa Kristusa, na krstilnik. Popraviti je bilo treba spovednico, v njej pa obesiti seznam škofu pri-
držanih grehov in sliko Žalostne Matere božje, ki bo vernike spodbudila h kesanju grehov. Cerkev je bilo treba opremiti s klopmi za vernike, v rojstno matično knjigo pa vpisovati tudi pristojno gospostvo novorojenca in uro rojstva. Za razsvetljavo svete popotnice ob previdevanjih je bilo treba za vsako pot plačati tri kvinarije (petake), kar pa ni šlo v dohodke vikarja, pač pa cerkve, ki naj bi bila revna. Župnijski vikar je smel obdržati samo prostovoljne darove, za bolnike pa je moral opraviti eno sv. mašo. Nadškof je nadalje določil novo štolnino za procesijo na praznik sv. Jere k sv. Kunigundi, več kot sedem goldinarjev, od katerih je vikar smel obdržati en goldinar za svoje potrebe, za poroko dva goldinarja in za oklice tri goldinarje.45 Celjski arhidiakon je kot nadškofov delegat vizi-tiral še vikariat sv. Petra v Šempetru v Savinjski dolini in župnijo Šmartno ob Paki. V obeh primerih cerkve in podružnic ni podrobneje opisal, temveč je zapustil samo vizitacijski dekret, v katerem je bilo navedeno, kaj je treba popraviti. V Šempetru v Savinjski dolini (ad Sanctum Petrum) je moral župnijski vikar Jernej Magušar (Bartholomaeo Magushar) pri oznanilih dodati oznanjevanje zapovedanih praznikov. V času procesij, ko je bil odsoten, je moral v župnijski cerkvi poskrbeti za razlago božje besede in sv. mašo. V ta namen je moral ali skrajšati procesijo ali pa najti zamenjavo. Vikarju je nadškof prepovedal zaračunavanje za previdevanje in dvig štolnine. Za plačilo sv. maš v obliki milodarov mu je dovolil obdržati en marian.46 Očitno je bil vikar bolj ognjevitega značaja, zato mu je naročil, naj bo do župljanov bolj blag. Ukazal mu je tudi pokornost stiškemu opatu in arhi-diakonu ter žalskemu komisarju. Denar se je pobiral za sveče in cerkvene klopi. Naročil mu je sestavo cerkvenega računa, ki ga je moral posredovati župniku in komisarju v Žalec ter ključarjema. Treba je bilo tudi pozlatiti ključe tabernaklja. Ključar Mihael Ha-meršek (Michaeli Hamersegg) je dodal, da je ključe od cerkvene blagajne hranil župnik, zato je nadškof župniku ukazal, naj en ključ cerkvene blagajne izroči v hrambo ključarju.47
V Šmartnem ob Paki (ad Sanctum Martinum in Pack), ki je prav tako spadalo pod stiškega opata, je bilo treba obnoviti znamenja posvetitve cerkve, pozlatiti vrata tabernaklja in popraviti en kelih.48
Za Šmartno ob Paki se je ohranil tudi nadškofov
41	IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/10 ex 14 (29), str. 271; Ožinger, Vizitacijski zapisniki, str. 634-635.
42	IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/10 ex 14 (29), str. 147; Ožinger, Vizitacijski zapisniki, str. 555, št. 39.
43	Pisar se je pri zapisu zmotil in zapisal »in processionibus«. Prim. IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/10 ex 14 (29), str. 147; Ožinger, Vizitacijski zapisniki, str. 555, št. 40.
44	IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/10 ex 14 (29), str. 147; Ožinger, Vizitacijski zapisniki, str. 555, št. 40.
45	IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/10 ex 14 (29), str. 264; Ožinger, Vizitacijski zapisniki, str. 630-631.
46	F. Baraga pravi, da gre za srebrnik s podobo Marije, in se vpraša, ali ne gre za t. i. šmarno petico. Zavrača razlago Luigi-ja Tavana, da gre za tolar Marije Terezije, ki se je uveljavil šele leta 1780, pa tudi njegova vrednost je bila previsoka. Glej Baraga, Župnija Miren skozi stoletja, str. 62, op. 96. Glede šmarne petice glej Steska, Naši denarji, str. 113.
47	IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/10 ex 14 (29), str. 147, 265-266; Ožinger, Vizitacijski zapisniki, str. 555, št. 41, str. 632.
48	IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/10 ex 14 (29),
str. 147; Ožinger, Vizitacijski zapisniki, str. 555, št. 42.
356
3 KRONIKA	65
JURE VOLČJAK: SPODNJESAVINJSKA DOLINA V VIZITACIJSKIH ZAPISNIKIH GORIŠKEGA NADŠKOFA KARLA MIHAELA ..., 349-368	2017
Vizitacijski dekret za župnijski vikariat Šmartno ob Paki leta 1760.
dekret, ki_ je bil prav tako kot za župnijo v Galiciji spisan v Žalcu 29. avgusta 1760. Nadškof Attems je župniku Mihaelu Kuretu (Michaeli Kureth) ukazal obnovo 12 posvetilnih križev (signa consecrationis) v prezbiteriju in cerkveni ladji, ki so dokazovali, da je bila cerkev posvečena oziroma konsekrirana. Na oltarju sv. Mihaela je bilo treba zamenjati razpelo, na spovednici popraviti mrežo in vanjo obesiti seznam škofu pridržanih grehov, na zunanjo stran pa sliko Žalostne Matere božje, ki bo grešnike spodbujala h kesanju. Pozlatiti je bilo treba ključe tabernaklja, popraviti in pozlatiti en kelih ter olepšati liturgično opremo, še posebej tisto, na kateri je v sredini podoba Jezusa Kristusa.49
29. avgusta ^1760 je za vizitacijo prišla na vrsto še nadžupnija Žalec (Saxenfeld). Vizitacijo je opravil nadškof Attems osebno. V Žalec je iz Celja prispel že dan prej ob petih popoldne; sprejet je bil s streljanjem možnarjev in pritrkavanjem zvonov. Ob osmih zjutraj naslednjega dne je v župnijski cerkvi obhajal slovesno sv. mašo, po njej pa je sledila vizitacija cerkve. Omaro za shranjevanje sv. olj je bilo treba obleči v svetlo rdeče blago. V njej so morali shranjevati tudi
burse za shranjevanje sv. olja za bolnike, ki so jih do tedaj hranili v zakristiji. Lan, s katerim so sv. olja odstranjevali z občutljivih mest, je bilo treba sežgati, pepel pa zbrati v sakrariju, da so bile burse za naslednjo priložnost čiste. V spovednicah je bilo treba obesiti seznam škofu pridržanih grehov, na zunanji strani pa sliko Žalostne Matere božje. To naj bi vernike, ki so čakali na zakrament spovedi, spodbudilo h kesanju zaradi njihovih grehov.50
V župnijski cerkvi so stali štirje oltarji. Ob tej vizitaciji so bili njihovi patrociniji podrobneje pojasnjeni, prav tako tudi njihova lokacija. Cerkev in vsi oltarji so bili posvečeni: 1. sv. Nikolaja, škofa, 2. Žalostne Matere božje na evangelijski strani,51 3. sv. Lenarta na listni strani in 4. sv. Lucije, device in mu-čenke, v kapeli.
Tudi patrociniji obeh podružnic so bili podrob-
49 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/10 ex 14 (29), str. 264—265; Ožinger, Vizitacijski zapisniki, str. 631.
50	Ožinger, Cerkvene razmere, str. 54—55; Volčjak, Cerkev na
Kranjskem, str. 213.
51	Evangeljska (desna za pogled iz prezbiterija v ladjo (tj. z vidika klera) oziroma leva za pogled iz ladje v prezbiterij (tj. z vidika ljudstva), ženska) stran, kjer se je bral evangelij, je bila bolj častna od listne (epistelska, leva za pogled iz prezbiterija v ladjo (tj. z vidika klera) oziroma desna za pogled iz ladje v prezbiterij (tj. z vidika ljudstva), moška), kjer se je bralo berilo. Prim. Lavrič, O hierarhiji svetnikov.
357
3 KRONIKA
JURE VOLČJAK: SPODNJESAVINJSKA DOLINA V VIZITACIJSKIH ZAPISNIKIH GORIŠKEGA NADŠKOFA KARLA MIHAELA ..., 349-368
65
2017
neje pojasnjeni, prav tako njihova lokacija. Podružnica sv. Kancijana na žalskem pokopališču je bila posvečena; imela je pet oltarjev: 1. sv. Kancijana in 2. sv. Antona, opata na evangelijski strani, 3. sv. Valentina v kapeli na listni strani, 4. sv. Sebastijana in 5. sv. Jožefa v kapeli.52 Podružnica Vnebovzetja Device Marije v Petrovčah (Pletroviz), nad katero je imel patronat Anton grof Gaisruck (comitis a Gaisrugg) z Novega Celja (Plumberka), pa je imela šest oltarjev: 1. Brezmadežne Device Marije, na evangelijski strani 2. sv. Urbana, 3. sv. Florijana in 4. sv. Antona Padovanskega,53 na listni strani pa 5. sv. Janeza Kr-stnika54 in 6. kapela Blažene Device Marije. Na velikem oltarju je stal kip Blažene Device Marije Petrov-ške; leta 1708 ga je kupil Ferdinand baron Miglio s Plumberka, ki je prav tako dal povečati cerkev. Vizi-tator je zapisal tudi legendo, kako je baron Miglio na praznik Brezmadežne Device Marije Mariji podaril prstan in se zaobljubil, da se ne bo poročil, potem pa si je premislil, se hotel poročiti z grofico Schrattenbach (comitissa de Srattenbach) in ji hotel dati ta prstan. Ker pa se grofica ni hotela poročiti, druge pa baron ni hotel, je ostal sam in prstan podaril Petrov-ški Mariji. Ta ga je kmalu dala na svoj desni prst in ga skrčila, da ga nihče ne more sneti. Baron je tako do konca življenja ostal sam. Zlati prstan z rdečim dragim kamnom, obkrožen s številnimi diamanti, je še dandanes na Marijinem desnem prstu.
Na nadškofova vprašanja sta odgovorila ključarja Matija Lipovšek (Matthias Libausegg) in Franc Mar-tinuci (Franciscus Martinuzzi) iz trga Žalec. Izrazila sta veliko zadovoljstvo s tem, da med njimi deluje tako dobra duhovščina, ki delo opravlja po predpisih, redno mašuje ob vnaprej določenih urah, obiskuje bolnike in umirajočim brezplačno nudi poslednje zakramente. Župnijska cerkev nikoli ni ostala brez sv. maše ali kateheze, niti v času, ko so šle procesije do podružnic oziroma do cerkva v drugih župnijah. Prav tako niso poznali nočnih procesij, ki jih je nadškof že začel prepovedovati.55 Letni obračun je bil v skladu s predpisi. Pripravil ga je župnik oziroma komisar, prisotna sta bila tudi oba ključarja, obračun pa so nato poslali graški Reprezentanci in komori.56
V župniji so v času vizitacije delovali štirje duhovniki: župnik in komisar Janez Adam Kisler (Joannes Adamus Chisler), zorničar Sebastijan Hrastar (Seba-stianus Hrastar), vikar Janez Mihael Lukman (Mi-chaelLuchman) in beneficiat Tomaž Farčnik (Thomas Farznich).
Zorničar Hrastar je bil star 34 let, duhovniško službo je opravljal deveto leto, službo zorničarja v
52	Leta 1751 je v cerkvici namesto oltarja sv. Antona stal oltar s patrocinijem sv. Roka.
53	Leta 1751 je oltar nosil patrocinij sv. Antona opata.
54	Leta 1751 je oltar imel patrocinij sv. Ane.
55	Volčjak, Cerkev na Kranjskem, str. 161.
56	IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/10 ex 14 (29),
str. 257; Ožinger, Vizitacijski zapisniki, str. 627.
Žalcu pa peto leto. Povedal je, da je bil z župnikom izjemno zadovoljen, slabih besed pa ni namenil niti vikarju oziroma kaplanu Lukmanu, saj je z njim živel v harmoniji, svoje naloge pa je opravljal v skladu s predpisi. Umirajoče obiskujejo zastonj, do njih pa gre tisti, ki ga pokličejo. Če ni izrečena želja po določeni osebi, imajo določen vrstni red (kaplan, beneficiat ...). Glede svoje kongrue je povedal, da živi pri župniku in prejema zgolj plačilo v višini enega petaka na sv. mašo (tudi v Petrovčah), ki so vse nedoločene (liberas). S tem v zvezi je deloma izrazil nezadovoljstvo z župnikom, ki da mu v zvezi z njegovo kongruo ni nič izplačeval v gotovini ali žitu.
Župnik Kisler57 je bil že starejši, imel je 67 let, službo žalskega župnika in komisarja pa je opravljal že 23 let. Odgovoriti je moral na 22 vnaprej zastavljenih vprašanj, tokrat že na tiskanem obrazcu. Duhovne vaje je z duhovščino in verniki opravljal na cvetno nedeljo s 40-urno molitvijo. Povedal je, da s svojo duhovščino mašuje, pridiga in poučuje krščanski nauk v župnijski cerkvi redno ob desetih dopoldne v zimskem času, poleti pa ob devetih. Še eno sv. mašo so imeli popoldne. Na podružnicah so te naloge opravljali kaplani. V župniji je od 1.400 duš velikonočno spoved prejelo 1.000 vernikov. V zadnjem letu se je rodilo 31 otrok, vsi zakonskega stanu, nezakonski je bil zgolj eden, njegova mati pa je bila zaradi tega kaznovana s cerkveno kaznijo. Vse babice v župniji so bile izprašane. Poročenih je bilo osem parov, noben zakon ni bil sumljiv. Prav tako so vsi zakonci živeli skupaj, nihče ni živel ločeno. V zadnjem letu je umrlo 29 ljudi in prav vsi so prejeli poslednje zakramente. Župnik je še omenil, da je bila župnijska cerkev sv. Nikolaja opremljena s tremi spovednicami, vse so imele mrežo. V službi je imel odrasle ženske kanonične starosti (več kot 40 let). Najsvetejše je izpostavljal pogosto, vedno v času popolnega odpustka, in to z vso potrebno razsvetljavo. Vprašalnik je vseboval tudi vprašanje o sprejeto-sti župnika pri vernikih. Nanj so župniki odgovarjali diplomatsko'vnajvečkrat so dejali, naj vizitator vpraša kar vernike. Župnik Kisler se odgovoru ni izognil, je pa odgovoril zelo slikovito. Povedal je, da je pri dobrih vernikih dobro zapisan, pri slabih pa slabo (bonis bonus, malis malus). Župnijska cerkev in podružnice so imele nekaj premoženja v denarju, v lasti pa nekaj njiv, ki sicer niso podrobneje naštete. Vse cerkve naj bi bile ustrezno vzdrževane. Glede svojih dohodkov je župnik zapisal, da letno znašajo 600 goldinarjev.
Pogovor z nadškofom je opravil tudi vikar Janez Mihael Lukman. Tudi on ni bil več tako mlad, saj je imel že 52 let, službo vikarja v žalski župniji pa je opravljal enako dolgo kot župnik, 23 let. Z župnikom
57 Kisler je bil ustanovitelj t. i. Kislerjevega beneficija v Žalcu.
Več o njem glej dokumente v Škofijskem arhivu v Gorici.
Prim. IT ASDG, ACAG, Protocollus caesareo-regiorum
rescriptorum de annis 1761—1770, Nr. 58 in ustrezne škatle
(buste).
358
3 KRONIKA	65
JURE VOLČJAK: SPODNJESAVINJSKA DOLINA V VIZITACIJSKIH ZAPISNIKIH GORIŠKEGA NADŠKOFA KARLA MIHAELA ..., 349-368	2017
je bil zadovoljen, prav tako z nalogami, ki jih je moral opravljati (pridiganje, poučevanje, obiskovanje bolnikov, podeljevanje zakramentov itd.). Glede svojih dohodkov se je izrazil podobno kot kaplan: živel je pri župniku v župnišču, iz posebne ustanove je prejemal žitno bero - en modij od posameznega zemljišča, upravičen je bil do štolnine od krstov in pokopov (od porok je pripadala župniku), kar je letno zneslo skupaj 200 goldinarjev. Glede župljanov ni vedel povedati slabih stvari, nezadovoljstvo je izrazil zgolj z zakoncema, ki sta stanovala tik ob župnišču ter se ves čas prepirala in žalila.58 Nekoliko je pokritiziral še življenje starega beneficiata Farčnika, ki naj bi včasih pregloboko pogledal v kozarec.59
Nadškof Attems je po opravljeni vizitaciji župniku Kislerju spisal dekret. V uvodu je pohvalil župnika, urejenost župnijske cerkve in podružnice v Petrovčah, ostalo duhovščino in vernike. Poleg že naštetih izboljšav je župniku naročil, naj poleg nedelj med letom popoldne dodatno izvaja katehezo tudi na zapovedane praznike; ob tej priložnosti naj zmoli del rožnega venca in litanije, da bo vernike obvaroval brezdelja in nemoralnega življenja, obenem pa bo posvečeval praznike. Obregnil se je ob župnijske vi-kariate v njegovem komisariatu. Naročil mu je, naj jih med letom večkrat obišče in v njih mašuje, odkriva naj nepravilnosti med duhovščino in verniki ter poskrbi, da bodo odpravljene, skrbi pa naj tudi za lepoto cerkva. Nadškof je ukazal, naj vrata na pokopališču pri cerkvi v Petrovčah opremijo z mrežo ter tako živalim preprečijo dostop na pokopališče. Zupniku je naročil previdnost pri oznanjevanju čudežev v času večjih shodov v Petrovčah.60
Nadškof Attems je v času vizitacije v žalski župnijski cerkvi okoli 1.500 vernikom podelil zakrament sv. birme.61
30. avgusta 1760 ob štirih popoldne je nadškof po končani popoldanski katehezi in blagoslovu vernikov z Najsvetejšim zapustil žalsko župnijo in se napotil proti Polzeli, kamor je prispel ob pol šestih popoldne. Tam je ostal vse do 1. septembra do dveh popoldne, ko je odrinil proti Radmirju.62
Nadškof je z vizitacijo župnije pričel zadnji dan avgusta 1760 ob osmih zjutraj s sv. mašo, pri kateri je osebno obhajal vernike in imel pridigo v slovenskem jeziku (Slavo idiomate), okoli 600 vernikom pa je po-
58	Nadškof je po končani vizitaciji župniku ukazal, naj prepirljivega moža kaznuje s prangerjem (zypum), žena pa je nadškofa kleče prosila za moža. Po obljubi, da se bosta poboljšala in obnovila mir v zakonu, sta bila odpuščena. Prim. IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/10 ex 14 (29), str. 263; Ožinger, Vizitacijski zapisniki, str. 630.
59	IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/10 ex 14 (29), str. 258-262; Ožinger, Vizitacijski zapisniki, str. 628-629.
60	IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/10 ex 14 (29), str. 263; Ožinger, Vizitacijski zapisniki, str. 629-630.
61	IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/10 ex 14 (29), str. 271; Ožinger, Vizitacijski zapisniki, str. 635.
62	IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/10 ex 14 (29),
str. 272-279; Ožinger, Vizitacijski zapisniki, str. 635-639.
delil zakrament sv. birme. Župnija na Polzeli je bila inkorporirana malteškemu viteškemu redu ivanov-cev63 in je bila izvzeta izpod nadškofove jurisdikcije. Tako je smel nadškof kot ordinarij vizitirati samo veliki oltar, kjer so v tabernaklju hranili Najsvetejše. Krstnega kamna, sv. olj, spovednic, zakristije in ostalih oltarjev oziroma podružničnih cerkva v skladu s privilegijem (bulo) papeža Benedikta XIV. (1740-1758) malteškemu viteškemu redu, ki mu ga je predložil namestnik komturja Janez Nepomuk Mayer (Joannes NepomucenusMajer),64 kot ordinarij ni smel vizitirati, pač pa zgolj kot apostolski delegat, kar mu je dovolil tudi^grof Kolowrat, komtur reda v Pragi.65
Župnijska cerkev sv. Marjete, device in mučenke, je bila opremljena s petimi oltarji: velikim oltarjem sv. Marjete, na evangelijski strani je stal oltar sv. Katarine, device in mučenke, na listni strani oltar Blažene Device Marije, v kapeli oltar sv. Sebastijana, v drugi stranski kapeli pa oltar sv. Mihaela. Odgovora na vprašanje, ali je bila cerkev posvečena, nadškof ni dobil.
V župniji so stale tri podružnične cerkve: 1. sv. Križa na gori Oljka (monte Olivetti) (Dobrič), ki je bila še v gradnji, 2. sv. Nikolaja v Podvinu pri Polzeli in 3. sv. Andreja v Sv. Andražu nad Polzelo, kjer so pogosto hranili Najsvetejše. V prostorih komende je bila kapela sv. Ulrika, škofa, v kateri sta poleg velikega oltarja sv. Ulrika stala še dva oltarja: sv. Janeza Krstnika in sv. Ane.
Na gori Oljka je bilo ob gradbišču nove cerkve majhno bivališče kaplana Marka Paukenhaderja (Marcus Pauchenhader), tu pa je stanoval tudi Jakob Ilerčič (Jacobus Illeziz/Iellersizz) iz Ljubljane, ki je kasneje bival v Vipavi; ob večjih shodih, kamor so verniki prihajali med veliko nočjo, in sredo septembra je pomagal pri spovedovanju. Kaplan Paukenhader se je vzdrževal iz milodarov vernikov, vse njegove maše so bile proste in niso bile vnaprej določene, zanje so navadno plačevali dva petaka oziroma 24 kvinarijev; drugih dohodkov ni imel. O namestniku komturja Mayerju in vikarju se je izrazil pohvalno. O vikarju Troštu je povedal, da je pri njem v župnišču v Petrov-čah stanovala tudi neka mati s sinom, ki mu je vodila gospodinjstvo. Hrano in bivališče je imel zagotovljeno v komendi. Vikar Trošt je poleg službe vikarja in beneficiata opravljal še službo pisarja pri župniku v (Slovenskih) Konjicah. Stanoval je z moškim, zaradi česar so ljudje na veliko razširjali govorice o velikem škandalu. Pri kaplanu je bival tudi duhovnik Ilerčič, s katerim je bil kaplan zelo zadovoljen; tudi njegove
63	Mlinarič, Malteška komenda na Polzeli, str. 161 sl.
64	Mayer je bil po rodu Čeh (Boemus de loco Comatensi), v komendi Polzela pa je kot komturjev namestnik deloval sedmo leto. Prim. IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/10 ex 14 (29), str. 273; Ožinger, Vizitacijski zapisniki, str. 636.
65	Od srede 17. stoletja so komendo v komturjevem imenu navadno upravljali njegovi namestniki, polzelski župniki. Prim. Mlinarič, Malteška komenda na Polzeli, str. 163.
359
3 KRONIKA_65
JURE VOLČJAK: SPODNJESAVINJSKA DOLINA V VIZITACIJSKIH ZAPISNIKIH GORIŠKEGA NADŠKOFA KARLA MIHAELA ..., 349-368	2017
maše niso bile vnaprej določene, štolnino pa je dobival iz milodarov vernikov. Na prvi pogled se zdi, da je imel zelo nizke dohodke, vendar zapis v vizitacijskem zapisniku priča o tem, da je imel za svoje vzdrževanje dovolj sv. maš.
Službo župnijskega vikarja je opravljal Anton Trošt (Antonius Trosi). Star je bil 40 let, prihajal pa je iz Vipavske doline, iz župnije Sv. Vida (Šentvid pri Vipavi oziroma danes Podnanos). Duhovniško službo je opravljal 10 let, ves čas kot vikar na Polzeli. Njegovi dohodki so bili skromni; v župniji je imel zagotovljeno zgolj bero, zato je za vzdrževanje posedoval še beneficij v Petrovčah (Pletroviz), ki je imel v lasti tudi desetine in beneficiatno hišo na Polzeli. Povedal je, da je v župniji živelo 1.500 vernikov, velikonočno spoved pa je opravilo 1.200 vernikov. V zadnjem letu se je rodilo 36 otrok, vsi so bili zakonskega stanu. Poročilo se je 11 parov, vsi zakonci so živeli skupaj v slogi. Umrlo je 34 ljudi, vsi, razen dveh, ki sta umrla nagle smrti, so bili prevideni s potrebnimi sv. zakramenti. V župnijski cerkvi je stala spovednica, opremljena z mrežo. Sv. maša je v župnijski cerkvi potekala redno vsako nedeljo ob 10. uri dopoldne. Najsvetejše je izpostavljal pogosto, in to z vso potrebno razsvetljavo. Zelo slikovit je bil pri odgovoru na vprašanje, kako je sprejet pri vernikih. Dejal je, da tako, kot je bil Kristus za nekatere prerok, za druge pa »zapeljevalec« (Sicut Christus aliis propheta, aliis seductor).66 Glede svoje kongrue je dejal, da ima hrano in bivališče v prostorih komende, ki ga tudi vzdržuje, poleg tega pa je opravljal tudi službo cesarskega beneficiata v Petrovčah.
Nadškof je poleg duhovščine izprašal tudi nekatere prisotne može iz župnije Polzela, in sicer v župnijski cerkvi, ker jih v prostorih komende ni smel. Povedali so, da vikar dobro opravlja svojo službo, pridiga, poučuje katehezo tudi popoldne ob nedeljah in praznikih ter ne odlaša s previdevanji bolnikov, ker pa je župnija razvejana, za plačilo zahteva en goldinar. Po njihovem v župniji ni bilo škandalov. Oba vprašana sta potrdila, da vikar mašuje redno ob določeni uri in izpolnjuje druge obveznosti, potarna-la pa sta nad njegovimi obveznostmi zaradi velikosti župnije, saj sam vsega ne more narediti, zato bi mu prav prišla pomoč kaplana. Izrazili so nezadovoljstvo z vikarjevimi občasnimi neprimernimi besedami ter z obnašanjem neotesanega cerkovnika do vernikov.67
Popoldne ob štirih je nadškof zopet birmal, tokrat »samo« 80 vernikov. Slovesnost je potekala v prostorih komende, verjetno v kapeli sv. Ulrika. Istočasno je v župnijski cerkvi potekala kateheza za otroke. Nadškof je ostal v komendi, saj je bila, kot je zapisal, župnijska cerkev od komende oddaljena okoli četrt
ure. Ob četrti uri je goriški stolni kanonik Matko vi-zitiral beneficiatno hišo, last petrovškega beneficiata Trošta. Po birmi je bilo v prostorih komende pripravljeno kosilo, kamor so bili povabljeni tudi general Karel Anton grof Gross-Villanuova (Gross),68 celjski glavar Karel Herman grof Gross, celjski župnik kot savinjski arhidiakon in njegov kaplan Anton Schola-ris (Antonio Scholaris). Kosilo je bilo zaradi nadško-fovih poznopopoldanskih obveznosti kratko, saj so povabljeni proti Celju odšli že po dobri uri. Proti gori Oljki sta odrinila tudi oba tam stanujoča duhovnika, ker sta imela naslednjega dne obveznosti, saj je iz ljubljanske škofije prihajala procesija. Nadškof Attems je proti večeru v župnijski cerkvi zopet birmal, tokrat vernike sosednjih župnij. Število birmanih je bilo izredno visoko, saj je po zapisu zakrament sv. birme podelil kar okoli 1.040 osebam.69
Nadškof Attems je ob koncu vizitacije župnije 1. septembra 1760 spisal vizitacijski dekret, v katerem je pohvalil zagnanost župnijskega vikarja Trošta, saj so bili mladi dobro poučeni v krščanskem nauku, odrasli pa so bili pokorni in pozorni pri poslušanju božje besede. Zaradi številnih obveznosti in velikosti župnije mu je obljubil, da mu bo v pomoč poslal kaplana, ki ga bo razbremenil. Glede številnih romarjev, ki so se stekali na goro Oljko, je opozoril na previdnost pri razglašanju čudežev. Na velikem oltarju župnijske cerkve je velel premakniti prenosni oltarček bolj proti sprednji strani oltarja in obleči notranjost tabernaklja, njegove ključe pa pozlatiti. Spovednico je ukazal opremiti s seznamom škofu pridržanih grehov in sliko trpečega Kristusa ali Žalostne Matere božje za spodbujanje kesanja pri grešnikih. Ozaljša-ti je velel tudi liturgično opremo. Vikarju Troštu je strogo prepovedal zaračunavanje štolnine ob previ-devanjih, v primeru prostovoljnih darov pa je moral iz tega zneska darovati eno sv. mašo za bolnike.70
Nadškof Attems je 1. septembra 1760 v župnijski cerkvi sv. Marjete ob osmih zjutraj daroval sv. mašo in še 400 osebam podelil zakrament sv. birme (do tedaj 1.620), po kosilu pa se je ob drugi uri popoldne s spremstvom odpravil proti Radmirju.
Vizitacija leta 1766
Nadškofova prva postaja v vizitacijskem letu 1766 je bil župnijski vikariat Šempeter v Savinjski dolini, kamor je prispel 4. junija. Čez dva dneva je sledila vizitacija župnije Žalec, župnijo Polzela pa je nadškof obiskal 9. junija.71
66	IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/10 ex 14 (29), str. 278; Ožinger, Vizitacijski zapisniki, str. 638.
67	IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/10 ex 14 (29), str. 275-278; Ožinger, Vizitacijski zapisniki, str. 637-638.
68	Schmidt-Brentano, Kaiserliche, str. 37. Za informacijo se zahvaljujem dr. Mihi Simcu.
69	Skupno naj bi Attems na Polzeli birmal 2.023 vernikov. Prim. IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/10 ex 14 (29), str. 279; Ožinger, Vizitacijski zapisniki, str. 639.
70	IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/10 ex 14 (29), str. 279; Ožinger, Vizitacijski zapisniki, str. 638—639.
71	Ožinger, Vizitacijski zapisniki, str. 24.
360
65
2017
3 KRONIKA
JURE VOLČJAK: SPODNJESAVINJSKA DOLINA V VIZITACIJSKIH ZAPISNIKIH GORIŠKEGA NADŠKOFA KARLA MIHAELA ..., 349-368
Po slovesnem sprejemu v vikariatu Šempeter v Savinjski dolini je nadškof Attems ob devetih zjutraj v vikariatni cerkvi sv. Petra obhajal slovesno sv. mašo. V primerjavi z vizitacijo leta 1751 so bili oltarji natančneje locirani. Poleg velikega oltarja sv. Petra je na evangelijski strani stal oltar Blažene Device Marije, na listni strani pa oltar sv. Antona Padovanske-ga. Vsi oltarji so bili posvečeni, listina o posvetitvi ni bila ohranjena. V vikariatu ni delovala nobena druga bratovščina, razen bratovščine krščanskega nauka, ki je bila ustanovljena leta 1763.72 V zvoniku so viseli trije zvonovi in lavretanski zvonček. V zakristiji so hranili štiri kelihe (dva srebrna in dva bakrena, vsi lepo pozlačeni), srebrno kadilnico, pozlačen ciborij, 13 barvnih mašnih plaščev, 12 alb, štiri koretlje, korporale in drugo čisto bogoslužno opremo v zadostni količini. V cerkvi sta stali dve spovednici, krstilnik in obnovljen krstni kamen z bakrenim pokrovom. Vrčki za krstno vodo in ključi tabernaklja so bili lepo pozlačeni. Tudi ostalo je bilo v najlepšem redu. Na pokopališču je stala kostnica, potrebna čiščenja. Pokopališče je nadškof blagoslovil, nato pa v cerkvi 45 otrokom podelil zakrament sv. birme. Po birmanju se je odpravil v župnišče, kjer je nadaljeval z vizitacijo, točneje, z izpraševanjem duhovščine, ključarjev in še nekaterih drugih prebivalcev.
Službo župnijskega vikarja je še vedno opravljal Jernej Magušar. V odgovorih na vprašalnik je zapisal, da izvira iz Selc na Gorenjskem, v Ljubljani je do-študiral moralno teologijo in kanonsko pravo, maš-niško posvečenje pa mu je podelil oglejski patriarh kardinal Danijel Delfin (1734-1752, videmski nadškof 1752-1762). Duhovne vaje je na prvo postno nedeljo opravil v Žalcu. Zaradi nizkih dohodkov na slovesne praznike ni maševal za ljudstvo (pro populo), vedno pa je imel pridige o morali, razen če je bila sv. maša ali procesija izven župnijske cerkve. Trdil je, da je pogosto pridigal, poučeval krščanski nauk in spo-vedoval. V vikariatu je živelo okoli 770 duš,73 od tega jih je 530 prejelo velikonočno spoved. V letu dni je bilo krščenih 31 zakonskih otrok in poročenih sedem parov, umrlo pa je 22 ljudi. Vsi zakonci so živeli v slogi, razen enega para, ki je živel ločeno. Vsi umrli so bili prevideni s poslednjimi zakramenti, eden od teh v sili, ker ni bilo časa za spoved. Vikariatna cerkev je še vedno imela samo eno spovednico, ki pa je bila v dobrem stanju in ustrezno opremljena. Sv. maša v župnijski cerkvi je ob nedeljah in praznikih vedno potekala ob devetih dopoldne, v vikariatu ni bilo nobene druge podružnice ali kapele (ne javne ne zasebne). Magušar je ob tej priložnosti nadškofa prosil, naj mu podeli dovoljenje za odvezovanje zadnjega greha s seznama škofu pridržanih grehov, kar je nadškof za-
72	Ambrožič, Pregled predjožefinskih bratovščin, str. 22.
73	V 15 letih se je vikariat tako pomnožil za 170 duš.
vrnil.74 Prav tako ni odobril opustitve maševanja za ljudstvo zaradi prenizkih dohodkov.
Nadškof je zaslišal tudi Franca Schnellerja (Fran-ciscus Schneller), ki mu je povedal, da ga je pred časom zapustila žena, doma vse razdejala in se preselila k svojim prijateljem v Vojnik (Hohenegg), vzdrževal pa jo je brat Jožef Martinuzi (Josepho Martinuzi), župnik v Šmihelu pri Pliberku (Sanctum Michaelem prope Bleuburgum). Nadškofa je prosil, naj od Marti-nuzija zahteva, da se žena vrne k njemu.75
Izprašani so bili tudi ključarji Anton Sedminek (Antonius Sedminek), Sebastijan Zgonik (Sebastianus Sganik), Anton Kunst (Antonius Kunst) in Gašper Cigler (Casparus Zigler) ter še nekateri drugi, 12 po številu. Nadškofjih je povprašal po zadovoljstvu z vikarjem in po njegovem opravljanju službe župnijskega vikarja. Njihovi odgovori so bili pozitivni, škofa pa so prosili, naj preuči njihovo matrikulo in višino štolnine, ki sta bili po njihovem mnenju potrebni prevetritve.76
V vizitacijskem dekretu, ki ga je nadškof Attems spisal 6. junija 1766, je Megušarju naročil, naj taber-nakelj olepša in obleče v svilo. Ponovno mu je naročil pozlatitev ključev tabernaklja, saj naročila iz prejšnjega vizitacijskega dekreta očitno ni upošteval. Olepšati je bilo treba tudi omaro za hrambo sv. olj, nad krstni kamen obesiti novo tančico in nanj pritrditi sliko ali kip Janeza Krstnika, ko krščuje Jezusa Kristusa. Pozlatiti je bilo treba srebrn vrček za krščevanje. Nadškofje ponovno zahteval ureditev spovednic. Spovednica je bila dobro opremljena s potrebno liturgično opremo. Nadškofje zahteval, da mora biti na voljo vsaj en oziroma dva talarja za duhovnike, ki pridejo maševat od
74	Pridržani grehi so grehi, za katere spovednik nima pristojnosti odvezovanja, medtem ko ostale lahko odveže. Papež take grehe določi za vso Cerkev, škof za škofijo, župnik za župnijo (kar sicer ni običajno), redovni predstojniki pa za člane svojih ustanov. Natančen seznam za goriško nadškofijo v tem trenutku ni znan, kot ilustracijo pa lahko navedemo sezname za oglejski patriarhat in ljubljansko škofijo, kot jih podaja M. Špelič: Oglej (1. krvoskrunstvo v prvem in drugem kolenu sorodstva, 2. spolni odnosi proti naravi in nravem, 3. nasilje nad starši, 4. preklinjanje iz navade ali javno, 5. kdor povzroči veliko škodo s krivim pričanjem, 6. izvajalci magije in vedeževanja, 7. zadušitev otrok in naklepni splav, svetovanje splava ali pomoč pri njem, 8. naklepni umor, 9. zloraba evha-ristije in svetinj za magične obrede in vedeževanje, 10. spolni odnos (spovednika) s spovedano osebo); Ljubljana (1. krivo-verstvo (izobčenci), 2. dejanski naklepni umor, 3. nasilje nad starši, 4. krvoskrunstvo v prvem in drugem kolenu sorodstva, 5. spolni odnos z živalmi, 6. naklepni požig, 7. izpostavljanje otrok ali ležanje z njimi, tako da se zadušijo, 8. zloraba pre-svetega evharističnega zakramenta ali drugih zakramentalnih predmetov za struparstvo, 9. ponarejanje denarja ali mer za goljufanje, 10. javno življenje v zakonolomstvu, prešuštvu ali božjem ropu). Prim. Špelič, Utrinki s študija, str. 312-315.
75	Nadškof je glede tega primera pisal tudi ljubljanskemu konzistoriju. Prim. IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/17 ex 21 (36), str. 4-5; Ožinger, Vizitacijski zapisniki, str. 658.
76	IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/17 ex 21 (36), str. 1-4; Ožinger, Vizitacijski zapisniki, str. 655-658.
361
3 KRONIKA_65
JURE VOLČJAK: SPODNJESAVINJSKA DOLINA V VIZITACIJSKIH ZAPISNIKIH GORIŠKEGA NADŠKOFA KARLA MIHAELA ..., 349-368	2017
drugod. Megušar očitno ni upošteval navodil zadnje vizitacije tudi glede pokopališča; nadškof je zapisal, naj bo pokopališče namenjeno mrtvim in izvzeto iz posvetne uporabe. Poskrbeti je moral za posek dreves in olepšavo pokopališča. S tem pa nadškofovih navodil še ni bilo konec. Vikarju je naročil, naj vsakih 14 dni menja hostije in čisti ciborij, kar je še posebej veljalo za poletni čas. Ponovno mu je naročil umiritev jeznega značaja in prijaznost do vernikov.77
Po končani vizitaciji 6. junija 1766 je dvorni kaplan v cerkvi sv. Petra ob dveh popoldne opravil ka-tehezo, nadškof je preveril znanje otrok, sledilo je še birmanje; zakrament sv. birme je prejela 101 oseba. Ob koncu je sledil blagoslov z Najsvetejšim, potem pa se je nadškof s spremstvom ob pritrkavanju poslovil in se napotil proti Žalcu, kamor je prispel okoli šeste ure popoldne.
V Žalcu so ga okoli pol sedmih zvečer duhovniki in verniki sprejeli z baldahinom in banderi ter s pritrkavanjem in streljanjem z možnarji. Nadškof se je napotil v župnijsko cerkev, kjer je pozdravil zbrano občestvo, dvorni kaplan pa je vernike nagovoril in blagoslovil z Najsvetejšim. Po tej slovesnosti se je v spremstvu arhidiakona, stiškega opata Frančiška Ksaverija barona Tauffererja (1764-1784), napotil proti dvorcu Plumberk oziroma Novo Celje (Novam Cellejam vulgo Neu Cilli) Antona grofa Gaisrucka, kjer je vizitiral javno kapelo. S stanjem je bil zadovoljen. Ob osmih zvečer se je nato ob pritrkavanju zvonov vrnil v Žalec in prenočil v župnišču.
Naslednjega dne, 7. junija, sta župnijsko cerkev sv. Nikolaja vizitirala goriški stolni kanonik Filip Košič (Philippum Koshizh) in Jožef Maksimilijan Schrockinger pl. Neidenberg (Josephus Schrokinger de Neidenberg), komisar pri Sv. Juriju pod Rifnikom. Da bi se izognili ponavljanju že znanih podatkov iz preteklih vizitacij, bomo navedli samo novosti. Ta-bernakelj na velikem oltarju je bil lepo okrašen, ključi tabernaklja so bili pozlačeni, vrata tabernaklja so se dobro zapirala. Omarica za shranjevanje sv. olj je stala ob velikem oltarju. Nad njeno urejenostjo vizitator-ja nista imela pripomb, prav tako ne nad urejenostjo preostalih že znanih oltarjev. Enako je bilo s krstnim kamnom in krstilnikom. Edini vrček za krščevanje je bil srebrn in lepo pozlačen, kupiti pa je bilo treba še vrček za vodo za umivanje rok. V cerkvi so stale tri spovednice, tokrat že opremljene s seznamom škofu pridržanih grehov. V zvoniku so viseli trije zvonovi in manjši navček. Cerkev in oltarji so bili posvečeni. Bogoslužna oprema je bila lepa in čista; bilo je je dovolj. Monštranca in ciborij sta bila srebrna in lepo pozlačena, cerkev pa je imela v lasti še štiri srebrne in pozlačene kelihe. V župniji so delovale štiri bratovščine: v župnijski cerkvi bratovščini krščanskega nauka ter sv. Lucije in Barbare, v Petrovčah bra-
tovščina Brezmadežnega spočetja Device Marije, v cerkvi sv. Kancijana pa bratovščina sv. Valentina.78
Nadškof Attems je ob osmih zjutraj obhajal sv. mašo z blagoslovom, pred tem pa je imel dvorni kaplan pridigo. Po maši je nadškof spovedoval, nato pa še blagoslovil pokopališče, ki je bilo dovolj veliko, primerno zavarovano in opremljeno s kostnico. Ob desetih dopoldne je neimenovani duhovnik opravil še peto sv. mašo, po njej je nadškof zakrament sv. birme podelil 445 vernikom, nato pa ob pritrkavanju zvonov odšel na kosilo v župnišče. Po kosilu je ob dveh popoldne v župnijski cerkvi še enkrat birmal, tokrat »samo« 65 vernikov. Po birmi in krščanskem nauku je preverjal znanje otrok v osnovah vere (njihovo znanje je pohvalil). Sledil je blagoslov vernikov z Najsvetejšim, nakar se je nadškof zopet vrnil v župnišče, kjer se je pogovarjal z duhovščino.79
Janez Mihael Lukman (Joannes Michael Lukmann), ki je medtem iz vikarja napredoval na mesto župnika in komisarja, je povedal, da je duhovne vaje skupaj s celotno duhovščino v komisariatu opravil na prvo postno nedeljo, za kar je poskrbel lektor kapu-cinov. V župniji je živelo 1.500 duš, v zadnjem letu se je rodilo 50 otrok, od tega trije nezakonski: dva iz drugih župnij, eden iz domače župnije; vsi otroci so bili krščeni. Poročilo se je sedem parov, vsi so bili trikrat oklicani, za sklenitev zakonske zveze nihče ni potreboval dispenze, le v župniji Galicija je bil en tak primer, dispenzo pa je podelil stiški opat in arhidia-kon Taufferer. V letu dni je umrlo 41 ljudi, dva nagle smrti. Ostali so bili prevideni, za to pa ni zahteval nikakršnega plačila. Poleg sv. maš v župnijski cerkvi in na podružnicah so sv. maše potekale tudi na gradu Novo Celje, vendar v skladu s pravili (sine tamen prae-iudicio functionum parochialium). V službi je imel več nečakinj, ki so bile na dobrem glasu.
V žalskem komisariatu je leta 1766 delovalo 13 duhovnikov: v Žalcu župnik oziroma komisar, en kaplan, kurat v Petrovčah (Pletrovitschh), na Teharjah (Tiherii) župnik, kaplan in trije zorničarji, v Galiciji (Galiciae) župnik in zorničar, na gradu Grmovje (Hoffran) beneficiat, na gradu Prešnik (Mayerberg) pa sacelan. Žalski komisar Lukman je prihajal iz župnije Šentrupert na Dolenjskem (Sancto Ruperto in Carniolia Inferiori). Študij je dokončal v Gradcu in dosegel licenciat iz teologije. Kaplan Anton Breznik (Antonius Wresnigg) je prihajal iz župnije Komenda.
V	Ljubljani je dokončal študij moralne teologije in kanonskega prava. Kurat Sebastijan Hrastar (Sebasti-anus Rastner) je po novem opravljal službo v Petrovčah. Rojen je bil v župniji Mengeš (Monspurgensi).
V	Gradcu je dokončal študij teologije in civilnega
77 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/17 ex 21 (36), str. 4; Ožinger, Vizitacijski zapisniki, str. 658.
78	Ambrožič napačno navaja, da se bratovščina sv. Lucije kot bratovščina sv. Lucije in sv. Barbare navaja samo leta 1773. Prim. Ambrožič, Pregled predjožefinskih bratovščin, str. 22, 29, 41, 44.
79	IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/17 ex 21 (36),
str. 5; Ožinger, Vizitacijski zapisniki, str. 659-660.
362
65
2017
3 KRONIKA
JURE VOLČJAK: SPODNJESAVINJSKA DOLINA V VIZITACIJSKIH ZAPISNIKIH GORIŠKEGA NADŠKOFA KARLA MIHAELA ..., 349-368
prava. Tu je živel tudi 79-letni beneficiat Tomaž Farčnik (Thomas Farschnik), ki je prihajal iz žalske župnije. Študij je dokončal na Dunaju, bil pa je slabega zdravja. Službo zorničarja je opravljal Lovrenc Bradač (Laurentius Bradash), doma iz župnije Šmarje pri Ljubljani, v Gradcu pa je zaključil študij moralne teologije. Župnik v Galiciji je bil Franc Ksaver Wenz (FranciscusXaverius Wenz). Doma je bil v župniji Teharje, študij teologije pa je zaključil v Gradcu. Njegov zorničar je bil Jožef Rumor (Josephus Rumor) iz Kočevja, v Gradcu pa je študiral teologijo, vendar študija ni dokončal (sine gradu). Na gradu Prešnik je deloval neznani sacelan po rodu iz Furlanije, študij moralne teologije je zaključil v Gorici. Na Grmovju je službo beneficiata opravljal Franc Anton pl. Goldberg (Franciscus Antonius de Goldberg), Korošec iz Celovca (Clagenfurthii), ki je dokončal študij moralne teologije. Na Teharjah je funkcijo župnika opravljal Adam Vodenak (Adamus Vodenak), doma iz Vojnika (Hoheneggensis). Študij moralne teologije je zaključil v Gradcu. Njegov kaplan Tomaž Trdina (Thomas Tardina) je prihajal iz župnije Mengeš (Monspurgen-sis). Tudi on je študiral moralno teologijo, vendar v Gorici. Zorničar je bil Anton Šuc (Antonius Schuz) iz Ponikve, ki je v Gradcu zaključil študij teologije. Župnijski vikar v Šmartnem ob Paki (Pachae) je bil Matija pl. Pilgram (Mathias de Pilgram) iz Ljubljane, kjer je tudi dokončal študij moralne teologije. Njegov kaplan je bil Jožef Potočnik (Josephus Pototshnik) iz Železnikov, ki je prav tako v Ljubljani doštudiral moralno teologijo. V Šempetru v Savinjski dolini pa je deloval vikar Jernej Magušar.80
Kaplan Anton Breznik je bil star 29 let, rojen v župniji Komenda. Delo župnika in svojih kolegov je pohvalil, njihovo bivanje je bilo harmonično. Kurat Hrastar in zorničar Bradač sta potrdila navedbe kolega Breznika. Enako je storil tudi beneficiat Farčnik, ki pa se je pritožil zgolj nad nizkim dohodkom 30 goldinarjev, ki jih je prejemal iz obresti glavnice, naložene v Gradcu. Glede na štiriodstotne obresti bi sicer moral prejemati 40 goldinarjev. V ostalem (stanovanje, hrana) je bil preskrbljen v žalskem župnišču.
Na nadškofova vprašanja sta morala odgovoriti tudi ključarja, tokrat že nova, in sicer Anton Co-kan (Antonius Zokan) in Franc Klobučar (Franciscus Klobuzhar). Z duhovščino v župniji sta bila zelo zadovoljna, bila je pobožna in goreča. To je soglasno potrdilo tudi 12 starejših mož.
Nadškof Attems je po koncu zaslišanj pregledal in objavil buli, ki sta zadevali bratovščini Brezmadežnega spočetja Device Marije in sv. Lucije. Za vizitacijo župnije Gotovlje je pooblastil žalskega župnika in komisarja Janeza Mihaela Lukmana, za vi-zitacijo župnij Galicija, Teharje in Šmartno ob Paki
80 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/17 ex 21 (36), str. 7-8 (stran 7 ni označena); Ožinger, Vizitacijski zapisniki, str. 661.
pa 10. junija stiškega opata in arhidiakona Tauffe-
rerja.81
Po opravljeni vizitaciji je nadškof 7. junija 1766 župniku Lukmanu izdal dekret, v katerem mu je naročil nakup novega srebrnega in pozlačenega vrčka za krščevanje, v spovednicah je moral obesiti seznam škofu pridržanih grehov, v zakristiji je moral na omaro oziroma na klečalnik napisati ime ordinarija, da so ga lahko predvsem tuji duhovniki omenili med ma-ševanjem na zahtevanih mestih. V času popoldanskih obredov in pri sv. maši ob deseti uri dopoldne je moral eden izmed duhovnikov žalske župnije sedeti v spovednici ali zakristiji in spovedovati. Spovedovanje je nadškof še posebej priporočal.82
Po opravljeni vizitaciji se je nadškof Attems 7. junija 1766 ob petih popoldne ob pritrkavanju zvonov žalske župnijske cerkve in njenih podružnic odpravil proti Celju, kjer je opravil vizitacijo; 9. junija je vi-zitiral župnijo Polzela, 10. junija pa vodil sinodo za duhovščino celjskega okrožja.83
V župnijo Polzela je Attems prispel 8. junija 1766 ob sedmih zvečer. Po sprejemu je v procesiji z banderi in številnim občestvom in duhovščino ter ob pritrkavanju zvonov in bučanju strelov iz možnarjev pod baldahinom vstopil v župnijsko cerkev sv. Marjete. Dvorni kaplan je kratko nagovoril zbrane, nadškof jih je blagoslovil z Najsvetejšim, nato pa odšel v poslopje komende na večerjo in počitek. Naslednji dan ob osmih zjutraj je najprej pridigal zbranim vernikom, nato pa na velikem oltarju župnijske cerkve daroval sv. mašo in osebno obhajal prisotne. Ob desetih je dvorni kaplan pridigal, zatem pa je nadškof blagoslovil pokopališče. Po blagoslovu je sledila vizitacija župnijske cerkve, ob 11. uri pa birmanje. Zakrament sv. birme je podelil 376 vernikom. Ob poldnevu se je nadškof ob pritrkavanju zvonov napotil na kosilo v prostore komende. Ob dveh popoldne je dvorni kaplan vodil krščanski nauk in preverjal znanje otrok, ki so bili dobro poučeni v verskih resnicah. Ob štirih popoldne sta sledila blagoslov ter birmanje še dodatnih 366 vernikov. Ob petih popoldne je nadškof Attems zapustil Polzelo ter se s spremstvom ob pritrkavanju napotil proti Celju, kamor je prispel ob sedmih zvečer.
Službo župnijskega vikarja na Polzeli je leta 1766 opravljal Tomaž Kovačič (Thomas Kovazich). V vizitacijski vprašalnik je zapisal, da je duhovne vaje opravil
81	IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/17 ex 21 (36), str. 8, 19; Ožinger, Vizitacijski zapisniki, str. 662, 670. Ker Taufferer vizitacije do konca Attemsove vizitacije Štajerske leta 1766 še ni opravil, mu je Attems to še enkrat ukazal 18. julija 1766. Prim. IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/17 ex 21 (36), str. 113; Ožinger, Vizitacijski zapisniki, str. 765.
82	IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/17 ex 21 (36), str. 8; Ožinger, Vizitacijski zapisniki, str. 662-663.
83	Na sinodo je bila povabljena tudi duhovščina novomeškega arhidiakonata na Štajerskem. Prim. IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/17 ex 21 (36), str. 19; Ožinger, Vizita-cijski zapisniki, str. 669.
363
3 KRONIKA_65
JURE VOLČJAK: SPODNJESAVINJSKA DOLINA V VIZITACIJSKIH ZAPISNIKIH GORIŠKEGA NADŠKOFA KARLA MIHAELA ..., 349-368	2017
Vizitacijski zapisnik za župnijo Polzela leta 1766.
ob jurjevem (24. aprila) v Šmarju pri Ljubljani. Sam je vedno pridigal v župnijski cerkvi, na gori Oljka in v drugih podružnicah pa so to počeli kaplani. V župniji je živelo 1.466 duš. V zadnjem letu dni se je rodilo 52 otrok, od tega trije nezakonski, eden s Polzele, dva pa iz drugih župnij. Poročilo se je 14 parov, umrlo pa je 12 ljudi; vsi so bili prevideni s poslednjimi zakramenti. Župnijska cerkev ni imela nobene spovednice. Sam v službi ni imel nobene ženske, medtem ko je bila pri kuratu na gori Oljka v službi ženska kanonične starosti in dobrega glasu. V župnišču je stanoval sam. Na gori Oljka so delovali trije duhovniki subsidiarji: Jožef Ranilovič (Josephum Ranilovich), Anton Turk (Antonium Turk) in Andrej Birsa (Andream Birsa). Vsi so doštudirali moralno teologijo. Po župnikovem mnenju so bili vsi dobri duhovniki, edinole včasih so pogledali malo globje v kozarec.
Nadškof Attems je nato zaslišal vse tri subsidiarje in nekaj župljanov. Jožef Ranilovič je prihajal iz župnije Kočevje. Star je bil 35 let, v dušnem pastirstvu je deloval 10 let, študij moralne teologije je dokončal v Ljubljani, na gori Oljka pa je bil duhovni pomočnik (subsidiar) od aprila 1766. Andrej Birsa je bil doma v Braniku na Vipavskem (Reiffenbergprope Vippacum). Star je bil 32 let, v dušnem pastirstvu je bil od leta 1764. Študij moralne teologije je zaključil v Gorici, na gori Oljka pa je opravljal službo subsidiarja ozi-
roma zorničarja. Anton Turk je bil dve leti starejši, v dušnem pastirstvu je deloval tri leta, prihajal pa je iz ljubljanske škofije, natančneje iz župnije Šentjernej na Dolenjskem (Sanctum Bartholomaeum in Carniola Inferiori). Vsi trije so priznali občasen prekršek popivanja in obljubili poboljšanje. Tudi župljani, ki so bili zaslišani, niso izrazili nobene pritožbe nad delom svoje duhovščine, prosili so samo, da bi se za duhovno tolažbo ustanovila bratovščina.84
Po končani vizitaciji je nadškof Attems ločeno spisal dva vizitacijska dekreta, prvega je namenil duhovnikom pri cerkvi sv. Neže na gori Oljka, drugega pa župnijskemu vikarju na Polzeli. To je verjetno storil zaradi kršenja discipline (popivanja) duhovnikov na gori Oljka, kar je posebej omenil v prvem dekretu, saj bi nadaljevanje tega početja lahko vodilo k škandalom, neprimernemu obnašanju, nesoglasjem in prepirom. Nadškof je zato vse tri duhovnike še v pisni obliki pozval k opustitvi te razvade in jim naročil, naj se udeležijo duhovnih vaj pri frančiškanih v Nazarjah (Nazareti) ali pri kapucinih v Celju (Cilejae). Po opravljeni obveznosti jim je naročil, da morajo župnijskemu vikarju na Polzeli prinesti potrdilo. Priporočil jim je medsebojno slogo, mir, poslušnost vikar-
84 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/17 ex 21 (36), str. 17; Ožinger, Vizitacijski zapisniki, str. 667—668.
364
65_3 KRONIKA
2017	JURE VOLČJAK: SPODNJESAVINJSKA DOLINA V VIZITACIJSKIH ZAPISNIKIH GORIŠKEGA NADŠKOFA KARLA MIHAELA ..., 349-368
Naslovnica vizitacijskegaprotokola škofa Edlinga za Štajersko iz leta 1773.
ju, lepo in pozorno pridiganje množicam romarjev, razlaganje božje besede, odkritosrčno spovedovanje in pomoč vikarju v dušnem pastirstvu. Župnijskemu vikarju Tomažu Kovačiču je nadškof v dekretu sporočil, da z odobritvijo komturja in povečanjem bere izpolnjuje obljube iz prejšnjega vizitacijskega dekreta in mu tako v pomoč pošilja duhovnika, ki je deloval pri podružnici oziroma starodavnem vikariatu Sv. Andraž nad Polzelo, kjer se hrani Najsvetejše in je od Polzele oddaljen dve uri. Glede župnijske cerkve je velel stranska oltarja pomakniti bolj ob stran prezbi-terija. Tabernakelj in omarico za shranjevanje sv. olj je bilo treba obleči v svilo, krstni kamen pa zaščititi pred komarji in umazanijo ter opremiti s kipom Janeza Krstnika, ko krščuje Kristusa. Kupiti je bilo treba srebrn in pozlačen vrček za krščevanje, spovednico opremiti s spiskom škofu pridržanih grehov in ustrezno sliko za spodbujanje kesanja, v zakristiji obesiti ime ordinarija ter kupiti ustrezno liturgično opremo. Glede na prošnje vernikov je v župnijski cerkvi ka-nonično ustanovil bratovščino sv. Marjete, ji podelil listino z odpustki in o ustanovitvi izstavil potrebno listino.85
Vizitacija leta 1773
Zadnje vizitacije leta 1773 nadškof Attems zaradi slabega zdravstvenega stanja ni mogel več opraviti sam, temveč je to nalogo poveril svojemu sufraganu Edlingu. Vizitacija je potekala med koncem junija in sredino avgusta 1773. Tudi Edling vsega dela ni mogel opraviti sam, zato so mu pri obiskih težje dostopnih župnij pomagali Jožef Žnidarčič, stiški opat Taufferer in drugi.
Župnijo Žalec je škof Edling vizitiral 25. junija 1773, župnijo Polzela čez dva dneva, župnijo Goto-vlje pa 28. junija.86
Pomožni škof Edling je v župnijo Žalec prispel 24. junija 1773 ob pol devetih zvečer. Sprejeli so ga duhovniki in verniki, nato pa so v procesiji odšli do vhoda v župnijsko cerkev sv. Nikolaja, kjer je opravil predpisane molitve, vstopil v cerkev in si ogledal oltarje, vernikom razložil namen svojega obiska, jih pozval h kesanju in bodril, nato počastil izpostavljeno Najsvetejše, petkrat zmolil Oče naš, blagoslovil zbrano občestvo, zmolil molitve za mrtve na pokopališču, ga pregledal (vse je bilo v skladu s predpisi) in se od-
85 Ambrožič je v svojem pregledu bratovščin na slovenskem
Štajerskem ne omenja. Prim. Ambrožič, Pregled predjožefin-skih bratovščin, str. 42. IT ASDG, ACAG, Visite pastorali,
Attems, 1/17 ex 21 (36), str. 17—19; Ožinger, Vizitacijski zapisniki, str. 668—669. Ožinger, Vizitacijski zapisniki, str. 26.
86
365
3 KRONIKA
JURE VOLČJAK: SPODNJESAVINJSKA DOLINA V VIZITACIJSKIH ZAPISNIKIH GORIŠKEGA NADŠKOFA KARLA MIHAELA ..., 349-368
65
2017
pravil v župnišče. Med hitrim pregledom je zapisal, da je v krstilniku manjkala majhna bakrena čaša.
Župnik Anton Ursini grof Blagaj (Antonio Ursi-nio comiti de Blaggaii) je bil s svojimi sodelavci zadovoljen. Eden izmed njih je bil Kislerjev beneficiat (beneficiatus Chislerianus) Janez Potočnik (Joannes Potoznich), ki je službo nastopil tri tedne pred Edlin-govim prihodom. Škofu je zatrdil, da je s trenutnim stanjem zadovoljen. Službo kaplana je še vedno opravljal Anton Breznik (AntoniusBresnich), službo vikarja in obenem beneficiata (beneficiatus Randlianus) pa Anton Veha (Antonius Veha). Oba sta povedala le, da je v župniji vse v najlepšem redu. Kuratsko službo v Petrovčah je nadaljeval Sebastijan Hrastar (Sebastia-nus Craster), družbo pa mu je delal kuratni beneficiat Lovrenc Bradač (Laurentius Bradazhh). Tudi onadva nista imela pripomb ne nad delom svojih sodelavcev ne nad življenjem vernikov. Podobno se je izrazil ključar Janez Nidorfer (Joannes Nidorfer). O stanju župnije Žalec je bil povprašan tudi Janez Perič (Joannes Periz), župnijski vikar v Galiciji. Ta je postregel z drugačnimi odgovori kot njegovi predhodniki. Po njegovem je bilo stanje v žalski župniji zaradi neprimernega župnika klavrno tako med ljudstvom kot tudi med duhovščino. Bilo naj bi precej pijančevanja, igranja iger, pogovorov in prijateljevanja z ljudmi obeh spolov (ne brez škandalov). Verniki naj bi pogosto pijančevali, ponoči veseljačili in plesali, četudi je to cesarica Marija Terezija prepovedala.87
Škof Edling se je naslednjega dne, 26. junija 1773, ob petih zjutraj odpravil v Petrovče, kjer tabernakelj znotraj ni bil oblečen v svilo,88 razpelo na njem pa je bilo premajhno. S stanjem v zakristiji je bil zadovoljen. Edling se je nato zaprl v spovednico, kjer je vernike osebno spovedoval vse do osmih zjutraj, ko je bila na vrsti sv. maša, pri kateri je škof osebno obhajal več kot 600 vernikov. Sledil je kratek nagovor, v katerem je Edling v slovenščini (sermone) opogumljal zbrane vernike. Ob desetih je bilo na sporedu birmanje (več kot 800 vernikov), zatem pa se je škof povzpel na prižnico, kjer je najprej prebral pet različnih dokumentov, nato pa zbrane blagoslovil s križem.
Edling je vizitiral tudi cerkev sv. Kancijana na žalskem pokopališču. Na velikem oltarju je opazil premajhen križ, oltar sv. Valentina je »postavil« na evangelijsko stran, oltarja sv. Jožefa in sv. Roka pa na epistolsko stran. Oltar sv. Sebastijana, ki je bil omenjen v prejšnji vizitaciji, je sedaj naveden pod pa-trocinijem sv. Roka, kot že leta 1751, ko je bil omenjen namesto oltarja sv. Antona, opata. Nad stanjem stranskih oltarjev škof ni imel pripomb.
Edling je popoldne obhajal katehezo in preveril znanje otrok v verskih resnicah, počastil izpostavlje-
87	Volčjak, Cerkev na Kranjskem, str. 156.
88	Enako je zapisal za tabernakelj v župnijski cerkvi, še vedno
pa je manjkal seznam škofu pridržanih grehov v spovednicah.
Prim. IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/24 ex 28
(43), str. 72; Ožinger, Vizitacijski zapisniki, str. 785.
no Najsvetejše, petkrat zmolil Oče naš, blagoslovil zbrano občestvo in se ob molitvi psalma Iz globočine (De profundis) ob pol šestih popoldne napotil proti župniji Polzela. Na poti se je ustavil v Šmartnem v Savinjski dolini, kjer je obiskal vikariatno cerkev, se poklonil izpostavljenemu Najsvetejšemu in ob tem s številnimi verniki petkrat zmolil Oče naš, jih blagoslovil, vizitiral cerkev in zatem odšel v smeri Polzele.
V vizitacijskem dekretu za župnijo Žalec, ki je bil spisan na Polzeli 28. junija 1773, je Edling župniku Antonu Ursiniju grofu Blagaju izrazil zadovoljstvo z urejenostjo in lepoto cerkve. Naročil mu je večji nadzor nad duhovščino, da se odpravijo nepravilnosti, za katere je izvedel med pogovori, za pomoč pa naj se obrne na arhidiakona. Glede vernikov in njihovega nočnega veseljačenja mu je naročil, naj okrepi cerkveno disciplino in naj bo kot pastir dober zgled. Kuratom je ob procesijah naročil marljivo sedenje v spovednicah in pazljivo spovedovanje. Obregnil se je ob tabernakelj v župnijski cerkvi in Petrovčah, urejenost spovednic ipd.89
Škof Edling je 26. junija 1773 ob sedmih zvečer prispel na Polzelo, kjer so ga sprejeli duhovniki in številni verniki. Pod baldahinom je v procesiji ob pritrkavanju zvonov in pokanju možnarjev odšel do vrat župnijske cerkve, kjer je zmolil potrebne pontifikalne molitve, opazoval oltarje in nato nagovoril zbrano občestvo, ki ga je pozval h kesanju. Poklonil se je izpostavljenemu Najsvetejšemu in petkrat zmolil Oče naš, blagoslovil zbrane, nato pa zmolil še molitev za umrle na pokopališču, kamor je odšel takoj zatem. Edlingu se je cerkev zdela svetla in čista, oltarji skromni, glede spovednice, bogoslužne opreme in zakristije pa ni imel pripomb. Po koncu opravil v cerkvi se je odpravil v prostore komende, kjer je prenočil. Naslednji dan, 27. junija, se je ob petih zjutraj napotil v cerkev, se usedel v spovednico, kjer je spovedoval do osmih zjutraj, nato pa obhajal sv. mašo. Osebno je obhajal okoli 400 oseb. Ob desetih je okoli 200 vernikom podelil zakrament sv. birme. Po birmanju se je povzpel na prižnico, kjer je zbranim prebral pet različnih dokumentov, nato jih je eno uro nagovarjal v domačem jeziku, zatem pa se odpravil na kosilo v prostore komende. Zbrani verniki so izrazili podporo župniku Francu Jožefu Fričku (Francisco Josepho Fritschko) in škofa prosili, naj ta še naprej ostane pri njih. Očitno ga je hotel komtur prestaviti na drugo delovno mesto. Ob petih popoldne se je škof ponovno napotil v cerkev, kjer je eno uro razlagal krščanski nauk, izpostavil Najsvetejše, petkrat zmolil Oče naš, blagoslovil zbrane in ob molitvi psalma Iz globočine ob pol sedmih popoldne v spremstvu duhovščine in vernikov nadaljeval svojo pot.
89 IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/24 ex 28 (43), str. 73-74 (str. 74 v transkripciji ni označena); Ožinger, Vizi-tacijski zapisniki, str. 785-786.
366
65_3 KRONIKA
2017	JURE VOLČJAK: SPODNJESAVINJSKA DOLINA V VIZITACIJSKIH ZAPISNIKIH GORIŠKEGA NADŠKOFA KARLA MIHAELA ..., 349-368
Župnik Fričko je Edlingu povedal, da je v župniji živelo 846 duš, od tega jih je velikonočno spoved opravilo 647. V letu dni se je rodilo 36 otrok, vsi zakonskega stanu, vsi so bili tudi krščeni. Poročilo se je devet parov, umrlo pa 30 ljudi; vsi so bili prevideni.
V	vizitacijskem dekretu, ki ga je spisal Jožef Žnidarčič (Josephus Snidarcig), je Edling opozoril na skromnost oltarjev župnijske cerkve, župniku pa priporočil pazljivost in študij, da bo postal dober in moder pastir svojih ovčic. Obljubil mu je, da bo rekel dobro besedo zanj pri komturju.90
Škof Edling se je iz Polzele napotil v župnijo Go-tovlje, kamor je prispel 27. junija 1773 ob pol osmih zvečer. Po standardnem sprejemu se je odpravil v cerkev, nagovoril vernike, jih blagoslovil, zmolil molitve za mrtve in ob vizitaciji župnijske cerkve ugotovil, da so bili portatili na oltarjih preveč poglobljeni, zato je naročil, naj jih dvignejo. V župnijski cerkvi je Edling našel štiri oltarje: 1. sv. Jurija, na evangelijski strani 2. sv. Agate in 3. Karmelske Matere božje, na listni strani pa 4. sv. Notburge.91 V cerkvi so delovale tri bratovščine: sv. Agate, škapulirska in sv. Rešnjega telesa.92
V	župniji sta delovala dva duhovnika, župnik Fortunat Jakob Strenner (Fortunatus Jacobus Stren-ner), cesarski in nadškofijski konzistorialni svetnik, ki je imel doktorat iz teologije, jn kaplan Franc Veli-konja (Franciscus Vellikogna). Župnik je v vizitacijski vprašalnik zapisal, da je v župniji živelo 500 duš, od tega jih je velikonočno spoved opravilo 400. V letu dni se je rodilo devet zakonskih otrok, poročil se ni nihče, umrlo pa je 18 ljudi, ki so bili tudi prevideni s sv. zakramenti, razen ene ženske, ki je umrla nenadne smrti. O svojem kaplanu in vernikih se je izrazil pohvalno.
Škof je izprašal tudi nekatere župljane: Matija Bača (Mathias Bazh), Blaža Lilijo (Blasius Lilia), Martina Šaurerja (Martinus Shaurer), Janeza Zago-deta (Joannes Sagode), Jožefa Šargneta (Josephus Shar-gne), Matevža Kolarja (Matheus Collar), Luka Zviša (Lucas Suishe) in Andreja Marigoja (Andreas Mari-goi), ki glede razlaganja božje besede, podajanja krščanskega nauka in opravljanja sv. maš niso povedali nič slabega; oba duhovnika so pohvalili. Enako se je o župniku izrazil kaplan Velikonja.
Škof Edling je imel po zaslišanjih v cerkvi enour-no katehezo v slovenskem jeziku, po njej je izpostavil sv. Rešnje telo in pred njim petkrat zmolil Oče naš, blagoslovil zbrano občestvo in ob molitvi psalma Iz globočine ob pol petih popoldne odšel proti Tehar-jam. V času vizitacije župnije Gotovlje je tudi birmal
(okoli 50 oseb) in osebno obhajal okoli 400 vernikov.93
V vizitacijskem dekretu, spisanem v Gotovljah 28. junija 1773, se je Edling obregnil ob že omenjene portatile, ki jih je bilo treba zvišati in umestiti bolj na sredino oltarjev, v zakristiji pa je velel postaviti novo omaro za shranjevanje bogoslužne opreme.94
VIRI IN LITERATURA
ARHIVSKI VIRI
IT ASDG - Archivio storico diocesano di Gorizia ACAG Archivio della Curia Arcivescovile di Gorizia
Visite pastorali, Attems
Protocollus caesareo-regiorum rescriptorum de annis 1761-1770.
OBJAVLJENI VIRI
Kralj, Franc in Luigi Tavano: Atti delle visitepastorali negli arcidiaconati di Gorizia, Tolmino e Duino dell' arcidiocesi di Gorizia 1750—1759 (Atti delle visite pastorali di Carlo Michaele dAttems arcivesovo di Gorizia 1752-1774; 1). Gorizia: Istituto di Storia Sociale e Religiosa, 1994. Kralj, Franc in Luigi Tavano: Atti delle visite pastorali negli arcidiaconati di Gorizia, Tolmino e Duino dell' arcidiocesi di Gorizia 1762-1773 (Atti delle visite pastorali di Carlo Michaele dAttems arcivesovo di Gorizia 1752-1774; 4). Gorizia: Istituto di Storia Sociale e Religiosa, 2000. Ožinger, Anton: Vizitacijski zapisniki savinjskega ar-hidiakonata goriške nadškofije 1751-1773 (Vizitacijski zapisniki goriškega nadškofa Karla Mihaela grofa Attemsa 1752-1774; 2). Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije: Inštitut za zgodovino Cerkve Teološke fakultete: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1991. Tropper, Peter G.: Die Berichte der Pastoralvisitationen des Görzer Erzbischofs Karl Michael von At-tems in Kärnten von 1751 bis 1762 (Fontes rerum Austriacarum. Abt. 2, Diplomataria et acta; Bd. 87), (Vizitacijski zapisniki goriškega nadškofa Karla Mihaela grofa Attemsa 1752-1774; zv. 3). Wien: Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften, 1993.
90
86
IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/24 ex 28 (43),
str. 81; Ožinger, Vizitacijski zapisniki, str. 788.
Leta 1756 je bil namesto tega patrocinija oltar naveden s pa-
trocinijem sv. apostolov. Prim. IT ASDG, ACAG, Visite pa-
storali, Attems, 1/5 ex 9 (24), str. 303 (stran pri transkripciji ni bila označena); Ožinger, Vizitacijski zapisniki, str. 437—438. Ambrožič, Pregled predjožefinskih bratovščin, str. 25, 33, 35.
93
IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/24 ex 28 (43), str. 87—94; Ožinger, Vizitacijski zapisniki, str. 789—791. IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/24 ex 28 (43), str. 89; Ožinger, Vizitacijski zapisniki, str. 790.
91
94
367
3 KRONIKA
JURE VOLČJAK: SPODNJESAVINJSKA DOLINA V VIZITACIJSKIH ZAPISNIKIH GORIŠKEGA NADŠKOFA KARLA MIHAELA ..., 349-368
65
2017
LITERATURA
Ambrožič, Matjaž: Pregled predjožefinskih bratovščin na slovenskem Štajerskem. Acta historiae artis Slovenica, 19, 2014, št. 1, str. 17-52.
Ambrožič, Matjaž: Zanimivosti iz delovanja predjo-žefinskih bratovščin na slovenskem Štajerskem. Arhivi, 38, 2015, št. 1, str. 35-75.
Baraga, France: Župnija Miren skozi stoletja. Miren: Župnija, 2009, str. 50-76.
Hofler, Janez: O prvih cerkvah in župnijah na Slovenskem. K razvoju cerkvene teritorialne organizacije slovenskih dežel v srednjem veku. Druga, revidirana in dopolnjena izdaja. Ljubljana: Viharnik, 2016.
Lavrič, Ana: Vizitacije kot vir za slovensko zgodovino. Grafenauerjev zbornik (ur. Vincenc Rajšp et al.). Ljubljana: ZRC SAZU, 1996, str. 483-491.
Mlinarič, Jože: Kostanjeviška opatija 1324-1786. Kostanjevica na Krki: Galerija Božidar Jakac, 1987.
Mlinarič, Jože: Malteška komenda na Polzeli. Kronika, 28, 1980, št. 3, str. 161-171.
Mlinarič, Jože: Stiška opatija 1136-1784. Novo mesto: Dolenjska založba, 1995.
Ožinger, Anton: Cerkvene razmere na slovenskem Štajerskem v času goriškega nadškofa Karla Mihaela At-temsa (1750-1774) v luči njegovih vizitacij, doktorska disertacija. Ljubljana: [A. Ožinger], 1994.
Patriarchi: quindici secoli di civilta fra lAdriatico e l'Europa Centrale (ur. Sergio Tavano in Giuseppe Bergamini). Milano: Skira, 2000.
Steska, Viktor: Naši denarji in kranjske spominske svetinje. Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko, X, 1900, št. 4, str. 109-118.
Špelič, Miran: Utrinki s študija brežiških študentov moralne teologije. S patri smo si bili dobri: tri stoletja brežiških frančiškanov (ur. Jože Škofljanec) (Zbirka Brežiške študije; 4). Krško: Zavod Ne-viodunum; Ljubljana: Brat Frančišek, 2013, str. 303-320.
Volčjak, Jure: Cerkev na Kranjskem pod goriško nad-škofijo v času Karla Mihaela Attemsa (1750-1774), doktorska disertacija. Ljubljana: [J. Volčjak], 2014.
Volčjak, Jure: Goriška nadškofija na Kranjskem v času apostolskega vikarja in prvega nadškofa Karla Mihaela grofa Attemsa (1750-1774) (Acta Ecclesia-stica Sloveniae; 39) (izid konec leta 2017).
SPLETNI VIRI
http://zupnija-petrovce.rkc.si/petrovska-bazilika/ (3. 8. 2017)
Jelen, Alenka: Občine Spodnje Savinjske doline in okoliškega vzpetega sveta. Spodnja Savinjska dolina. V toku idej in doživetij po dolini zelenega zlata. 18. geografski raziskovalni tabor, [Braslovče etc.], 5.-13. 7.2014 (ur. Alenka Jelen, Miha Klemenčič, Estera Popovič) (Geografski raziskovalni tabor; 18) [Elektronski vir]. Ljubljana: Društvo mladih
geografov Slovenije, 2015, str. 9-13, URL: http:// geo.ff.uni-lj.si/sites/default/files/ezbornik_sa-vinjska.pdf (3. 8. 2017).
Lavrič, Ana: O hierarhiji svetnikov na oltarnih nastavkih. Iz vizitacijskih zapisnikov ljubljanskega škofa Otona Friderika Buchheima (1641-1664) [Elektronski vir]. RIHA Journal, 0027 (sept. 2011), URL: http://www.riha-journal.org/ articles/2011/2011-jul-sep/lavric-o-hierarhiji--svetnikov-na-oltarnih-nastavkih (4. 8. 2017).
Schmidt-Brentano: Kaiserliche und k.k. Generale (1618-1815), 2006, URL: http://www.oesta. gv.at/DocView.axd?CobId=18890 (11. 8. 2017).
SUMMARY
Lower Savinja Valley in visitation minutes of Archbishop of Gorizia Karl Michael von At-tems
Following the instruction of Pope Benedict XIV, Karl Michael von Attems immediately started his office as an apostolic vicar of the Aquileian Patriarchate and later as the first Archbishop of Gorizia by conducting a visitation of his vast archdiocese, where the worshippers had not seen their archbishop, i.e., the Aquileian Patriarch, for more than 160 years. This kind of neglect was manifested in the state of parishes, which was not terrible across the entire archdiocese, but differed from one province to another. Attems conducted the visitations himself or through his delegates, whereas the last one during the period of his office as archbishop was carried out by Auxiliary Bishop Edling.
During the twenty-five years of Attems's office as archbishop, the parishes in the Lower Savinja Valley received five visitations: in 1751, 1756, 1760, 1766, and 1773. The author of the article focuses on the parishes of Gotovlje, Polzela and Zalec, with their parish vicariates Galicija, Šempeter v Savinjski dolini, and Šmartno ob Paki. The visitors assessed the ecclesiastical conditions in the parishes and vicari-ates, visited the parish and succursal churches, cemeteries and castle chapels, and administered various sacraments to worshippers, along with granting them support and admonitions. During their visitations, they conducted interviews with the clergy, pastoral counsellors, and certain worshippers. The visitors were generally pleased with the conditions across the parishes and vicariates in the Lower Savinja Valley; the affairs were more or less in order, worshippers were content with their shepherds and the latter with their entrusted congregation.
368
65
2017
3 KRONIKA
1.01 Izvirni znanstveni članek	UDK 929.52Valvasor(497.431)
Prejeto: 25. 7. 2017
Boris Golec
izr. prof. dr., znanstveni svetnik, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa,
Novi trg 2, SI-1000 Ljubljana E-pošta: bgolec@zrc-sazu.si
Sledovi Valvasorjev v Spodnji Savinjski dolini.
Med romancami na gradu Ojstrica in umobolnico v Novem Celju
IZVLEČEK
Kranjska plemiška rodbina Valvasor, iz katere je izšel sloviti polihistor Janez Vajkard (1641—1693), v splošnih predstavah ni povezana s Spodnjo Savinjsko dolino. V resnici pa so imeli Valvasorji v 17. stoletju živahne stike z lastniki gradu in gospostva Ojstrica, saj je stal njihov matični grad Medija nedaleč od kranjsko-štajerske deželne meje. Prek Ojstrice seje v Spodnji Savinjski dolini ustalila tista veja Valvasorjevega rodu, ki jo je zasnoval polihistorjev brat Janez Ditrih, drugi brat Volfgang Jernej pa je bil nazadnje župnik v Žalcu. Sledovi Valvasorjevega rodu najdemo v 17. stoletju od Ojstrice in Vranskega na zahodu, prek Kaplepri Taboru, kjer je bilo njihovo glavno domovanje, Gomilskega, Braslovč in Prebolda do Žalca na vzhodu. S pokrajino ob spodnji Savinji so bili povezani tudi potomci Valvasorjev z drugimi priimki, med njimi zadnji na Slovenskem živeči potomec Janeza Vajkarda Valvasorja, do leta 1941 varovanec umobolnice v Novem Celju.
KLJUČNE BESEDE
rodbina Valvasor, plemstvo, družbena mobilnost, Ojstrica, Kaplapri Taboru, Končevo, Žalec, Novo Celje
ABSTRACT
TRACES OF THE VALVASOR FAMILY IN THE LOWER SAVINJA VALLEY. BETWEEN ROMANCES IN THE OJSTRICA CASTLE AND THE MENTAL HOSPITAL
IN NOVO CELJE
The Carniolan noble family Valvasor, from which the famous polymath Johann Weikhard (1641—1693) descended, is not generally associated with the Lower Savinja Valley. However, during the seventeenth century, the Valvasors, whose principal Castle ofMedija (Galleneck) stood not far from the Carniolan-Styrian provincial border, nurtured vibrant contacts with the owners of the Ojstrica (Osterwitz) Castle and seigniory. The branch of the Valvasor family which took root in the Lower Savinja Valley through Ojstrica was initiated by the polymath's brother Johann Dietrich, whereas his other brother Wolfgang Barthlomaus spent the final years of his life serving as parish priest in Žalec. The traces of the Valvasor family in the seventeenth century extend from Ojstrica and Vransko in the west, through Kapla pri Taboru, where their principal residence was located, Gomilsko, Braslovče and Prebold to Žalec in the east. The Lower Savinja Valley is also associated with the descendants of the Valvasor family who possessed different names. The last descendant of Johann Weikhard Valvasor living in Slovenia remained confined to the mental hospital in Novo Celje until 1941.
KEY WORDS
Valvasor family, nobility, social mobility, Ojstrica, Kapla pri Taboru, Končevo, Žalec, Novo Celje
369
3 KRONIKA_65
BORIS GOLEC: SLEDOVI VALVASORJEV V SPODNJI SAVINJSKI DOLINI, 369-398	2017
Kranjska plemiška rodbina Valvasor, iz katere je izšel sloviti polihistor Janez Vajkard (1641-1693), v splošnih predstavah ni povezana ne s Spodnjo Savinjsko dolino ne s širšim štajerskim prostorom. Razen podatka, ki ga je Janez Vajkard pustil v Slavi vojvodine Kranjske (1689) o svojem bratu, žalskem župniku Volfgangu Jerneju,1 se je še pred kratkim zdelo, da so Valvasorji posegali v prostor onstran kranjsko-štajer-ske meje le epizodno. Poleg duhovnika Volfganga Jerneja, ki je služboval v več spodnještajerskih župnijah, naj bi bil s Štajersko trajneje povezan samo v Laškem pokopani Janez Krstnik Valvasor (f 1581), dobrotnik polihistorjevega deda Hieronima (f 1602), pri čemer ta prvi na Slovenskem živeči Valvasor sploh ni izviral iz iste rodbine. Ko je Hieronimu leta 1581 za zvesto služenje zapustil Medijo pod Trojanami, »izvorni grad« novega rodu kranjskih Valvasorjev, je namreč v oporoki izrecno povedal, da nista sorodnika, ampak ju druži samo skupni priimek.2 In ko je Peter pl. Ra-dics, prvi preučevalec in življenjepisec Janeza Vajkar-da Valvasorja, leta 1899 objavil prispevek o Valvasorjevem rodu na Spodnjem Štajerskem,3 je večino prostora, razumljivo, namenil Janezu Krstniku. Opozoril je tudi na barona Karla, ki je leta 1761 po naključju umrl v Mariboru, in na dva Valvasorja iz 17. stoletja, na katera je naletel v Spodnji Savinjski dolini. Prvi je bil prej omenjeni polihistorjev brat duhovnik, o katerem je prevajalec Radicsevega prispevka pomotoma zapisal, da je kot župnik deloval tudi v Braslovčah,4 drugi pa Janez Ferdinand z Vranskega, ki je leta 1678 študiral v Gradcu in za katerega Radics ni vedel, kam na rodovnem deblu naj bi ga uvrstil.5
V resnici so bili Valvasorji v 17. stoletju že kar tradicionalno povezani z lastniki gradu in gospostva Ojstrica pri Taboru. Njihova Medija je namreč ležala nedaleč od kranjsko-štajerske deželne meje, Ojstrica pa je bila na štajerski strani najbližji grad. Prek Ojstrice se je tako v Spodnji Savinjski dolini ustalila tista veja Valvasorjevega rodu, ki jo je zasnoval poli-historjev brat Janez Ditrih. Prav presenetljivo je, v koliko spodnjesavinjskih krajih najdemo v omenjenem stoletju sledove Valvasorjev. Raztreseni so od Ojstrice in Vranskega na zahodu, prek Kaple pri Taboru, kjer je bilo njihovo glavno domovanje, Gomilskega, Braslovč in Prebolda do Žalca na vzhodu. Čeprav je priimek Valvasor izginil že z generacijo otrok Janeza Ditriha, so bili pozneje s pokrajino ob spodnji Savinji povezani potomci Valvasorjev z drugimi priimki. Ne
1	Valvasor, Die Ehre IX, str. 109.
2	Golec, Valvasorji, str. 36-38.
3	Radics, Valvazorjev rod.
4	V prispevku, prevodu iz nemščine, je prevajalec krajevno ime Prassberg pomotoma prevedel kot Braslovče namesto kot Mozirje (prav tam, str. 110-112).
5	Pozneje, v monografiji o Valvasorju (1910), je Janezu Ferdi-
nandu pripisal napačnega očeta: namesto k polihistorjevemu
bratu Janezu Ditrihu ga je uvrstil med otroke njunega bra-
tranca Jurija Sigmunda, letnica omembe 1678 pa je pomoto-
ma postala rojstna letnica (Radics,Johann Weikhard, str. 350).
nazadnje je bival zadnji na Slovenskem živeči potomec Janeza Vajkarda Valvasorja, leta 1941 odpeljan v smrt iz umobolnice v Novem Celju.
Najpomembnejši rodbinski član polihistor Janez Vajkard se v svojih delih za razliko od Kranjske in Koroške ni posvečal Štajerski. Toda glede na soseščino Spodnje Savinjske doline z njegovo rodno Kranjsko ne preseneča, da je temu delu Štajerske namenil v Slavi vojvodine Kranjske (1689) še največ prostora, če izvzamemo Celje in seveda Celjske grofe.6 V zvezi s slednjimi lahko v XI. knjigi Slave pri opisu Kočevja beremo tudi o nesrečnem koncu Veronike Deseniške, utopljene v kadi vode pod gradom Ojstrica in o njenem prvotnem grobu v Braslovčah.7 Te kraje je moral Janez Vajkard precej dobro poznati ne le zaradi bližine Valvasorjeve Medije, ampak tudi zaradi rodbinskih vezi članov svojega rodu s spodnjesavinjskim prostorom. Zelo verjetno se je tam prvič mudil že kot otrok, ko se je pred letom 1649 oženil njegov celo generacijo starejši polbrat Karel, in to bržkone prav na Ojstrici. Pozneje je imel Janez Vajkard na savinjski strani dva brata, o katerih bo govor v nadaljevanju in ki sta oba umrla pred njim. Več kot četrt stoletja je tam živel njegov najstarejši pravi brat Janez Ditrih, najprej zakupnik Ojstrice in nato gospodar kmečkega dvorca Končevo v Kapli, potem pa slabo desetletje še mlajši brat Volfgang Jernej, župnik in komisar v Žalcu. Sicer pa imamo o polihistorjevih osebnih stikih s spodnjesavinjskim prostorom eno samo pričevanje, in še to ni izpod njegovega peresa. Poleti 1683 je tod skozi kot stotnik vodil kranjske pešce, iz kmetov sestavljeno pomožno vojsko, poslano na pomoč Štajerski, ogroženi od Turkov in ogrskih upornikov. Znan je samo potek pohoda vojaštva prek Vranskega in Celja do Maribora ter naprej proti Gradcu.8 Nobenega dvoma ni, da je Valvasor tudi sicer večkrat potoval po tej cesti, le da o tem kot še o marsičem drugem ni ohranjenih zapisov.
Medijski Valvasorji in grad Ojstrica do usodne romance
Valvasorjeva rodbina na Mediji, dvorcu pri Izlakah pod Trojanami, je bila bližnji sosed Spodnje Savinjske doline skoraj dve stoletji. Potem ko je prvi Valvasor na Slovenskem Janez Krstnik leta 1581 zapustil Medijo svojemu služabniku Hieronimu Valvasorju, se je tu zvrstilo pet generacij gospodarjev iz obeh vej Valvasorjevega rodu, dokler ni dvorec leta 1765 prešel v tuje roke.9 Do kranjsko-štajerske meje
6	Prim. omembe štajerskih krajev in Celjskih grofov v Slavi vojvodine Kranjske po: Gratzy, Repertorium.
7	Valvasor, Die EhreXI, str. 201-203.
8	O podrobnostih pohoda 400 kranjskih pešcev avgusta 1683 gl. zlasti: StLA, Landschaftliches Archiv, Antiquum, XIV Militaria, Sch. 269, 7. 8. 1683, 13. 8. 1683, 16. 8. 1683, pre-zentirano 16. 8. 1683, 27. 8. 1683.
9	Golec, Valvasorji, str. 14.
370
65
2017
3 KRONIKA
BORIS GOLEC: SLEDOVI VALVASORJEV V SPODNJI SAVINJSKI DOLINI, 369-398
na Trojanah je bilo z Medije le za kakšne pol ure ježe navkreber, do Ojstrice, gradu s sedežem obsežnega zemljiškega gospostva in deželskega sodišča na koncu doline istoimenskega potoka pa je vodila najkrajša pot skozi Šentgotard in pod severnimi obronki Čem-šeniške planine. Ko je polihistorjev oče Jernej leta 1640 kupil še deželskosodno gospostvo Gamberk na kranjski strani deželne meje, so Valvasorji za dobri dve desetletji postali tudi neposredni mejaši Ojstrice in Štajerske, dokler ni Jernejev sin Karel Gamberka v šestdesetih letih izgubil.10 Ni naključje, da sta se na Ojstrici ženila oba, oče Jernej in prejkone sin Karel, za njima pa tudi mlajši sin Janez Ditrih, ta sicer ob hudem nasprotovanju družine in za ceno razdedinje-nja po materini strani.
Na Ojstrici, nekdanji posesti Celjskih in nato deželnih knezov, so celi dve stoletji gospodarili Schrat-tenbachi, najprej od leta 1566 kot zastavni imetniki in nato od 1591 kot lastniki vse do leta 1767.11 Njihov rod naj bi se na Štajersko priselil v 15. stoletju iz Frankovske, v Savinjski dolini pa se je ustalil, ko je Pongrac Schrattenbach leta 1540 kupil gospostvo Stopnik pri Vranskem. V naslednjih desetletjih se je rodbina naglo vzpenjala po družbeni lestvici. Maksimilijan, najprej glavar in vicedom v Celju, nato
Schrattenbachov rodbinski grb po Valvasorjevi grbovni knjigi, 1687—88 (Valvasor, Opus insignium, fol. 193).
10	Prav tam, str. 185-188, 215-218.
11	Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 189. Prim. Janisch, Topographisch-statistisches Lexikon von Steiermark. II. Band, str. 413.
pa štajerski deželni glavar je bil leta 1598 skupaj z bratom Baltazarjem, sinovi in nečaki povzdignjen v baronski stan, pol stoletja pozneje, leta 1649, pa so trije Schrattenbachi dosegli podelitev grofovskega naslova, med njimi tudi Maksimilijan ml., tedanji lastnik Ojstrice.12
Polihistorjev oče Jernej Valvasor (* ok. 1596, t 1651) je svojo prvo ženo Marijo Elizabeto pl. Dornberg (* ok. 1600, t 1630-32) očitno spoznal s posredovanjem Schrattenbachov. Tako gre soditi ob dejstvu, da so poročni dogovor 7. februarja 1617 sklenili na Ojstrici,13 ki je bila tedaj v lasti Feliksa barona Schrattenbacha, Feliksova žena pa je izvirala iz iste rodbine kot nevestina mati. Po sekundarnih virih je bila nevesta hči Aleksandra barona (!) Dornberga in Salome, rojene baronice Egkh, vendar ni prav nobene potrditve za njen baronski naslov. Najbolj neposredno govori proti temu ravno poročni dogovor, saj je Marija Elizabeta imenovana zgolj kot pl. Dornbergova, drugače kot sopodpisnika barona Egkh in Schrattenbach. Neodgovorjeni ostajata tudi vprašanji, kje se je Marija Elizabeta rodila in odraščala ter kakšna je bila usoda njenih staršev in verjetnih sorojencev. Rodbina Dornberg je imela globoke srednjeveške korenine na Goriškem in v tej deželi pomembno vlogo do prve tretjine 17. stoletja. Oče prve soproge Jerneja Valvasorja je glede na svoje redko osebno ime skoraj brez dvoma identičen z Aleksandrom Dornbergom, ki je umrl 2. novembra 1611 v Krminu in ni izviral iz baronske veje Dorn-bergov. Na drugi strani ostaja nepojasnjen izvor njegove žene Salome Egkh. Valvasorjevo rodovno deblo iz druge polovice 18. stoletja jo navaja kot baronico, njene starše pa brez baronskega naslova, kar ni logično. Tudi Egkhi so bili od konca srednjega veka pomembna goriška rodbina, potem ko so se že prej uveljavili na Kranjskem. Obe rodbini sta v drugi polovici 16. stoletja sicer dobili baronski naslov, nista pa bila do njega upravičena zakonca Aleksander in Saloma Dornberg.14
Vse kaže, da so imeli pri poroki Jerneja Valvasorja z nevestine strani glavno besedo Egkhi. Kot rečeno, je iz baronske veje Egkhov izvirala soproga ojstri-škega graščaka Feliksa barona Schrattenbacha.15 Ni
12	Schmutz, Historisch topographisches Lexicon. Dritter Theil, str. 523-524. - O povzdignitvah natančneje: ÖStA, AVAFH-KA, Adelsakte, Hofadelsakt von Schrattenbach, Maximilian, Balthasar, ihre Söhne und Vetter 24. I. 1598; prav tam, Hofadelsakt von Schrattenbach, Johann Friedrich, Maximilian, Christoph Felix 12. X. 1649; Frank, Standeserhebungen. 4. Band, str. 275.
13	ARS, AS 748, Gospostvo Krumperk, fasc. 25, Familiaria, Že-nitna pisma, 7. 2. 1617.
14	Golec, Valvasorji, str. 169-171.
15	Poleg Jerneja Valvasorja in njegove matere sta se pod dogovor podpisala Markvard baron Egkh in gostitelj, ojstriški gospod Feliks baron Schrattenbach, poročen z Markvardovo sestro Marijo Elizabeto baronico Egkh. Tako po Lazarinijevi ge-nealoški zbirki kot po nedodelanem rodovnem deblu Egk-hov v Zbirki rodovnikov Arhiva Republike Slovenije je bila
371
3 KRONIKA
BORIS GOLEC: SLEDOVI VALVASORJEV V SPODNJI SAVINJSKI DOLINI, 369-398
65
2017
Polihistorjev oče Jernej Valvasor (Narodna galerija v Ljubljani, NG S 944, foto Bojan Salaj).
izključeno, da je nevesta Marija Elizabeta sama ali skupaj z materjo16 pred poroko živela na Ojstrici pri
16
Marija Elizabeta hči Sigmunda barona Egkha (ZAL, LJU 340, Lazarinijeva genealoška zbirka, šk. XXV, Schrattenbach; ARS, AS 1075, Zbirka rodovnikov, šk. 2, št. 63, Eck). Po La-zariniju se je s Schrattenbachom poročila 11. julija 1600 v Gradcu, njen brat Markvard je bil križniški komtur v Metliki, oče Sigmund pa kranjski deželni upravnik. Sorodstvene vezi med Salomo Egkh, poročeno Dornberg, in kranjskimi Egkhi še niso dognane, zlasti ker Salomino ime prav na vseh znanih rodovnikih pogrešamo.
Čeravno govori poročni dogovor o privolitvi staršev in sorodnikov ter o njihovih podpisih in pečatih, je listino podpisala samo Jernejeva mati vdova Neža Valvasor, ne pa tudi nevestina mati vdova Saloma Dornberg, rojena Egkh, ki je bila tedaj potrjeno še živa (ARS, AS 748, Gospostvo Krumperk, fasc. 25, Familiaria, Ženitna pisma, 7. 2. 1617). Salomo Dornberg, rojeno Egkh, srečamo 16. avgusta 1630 kot vdovo Marijo Salomo, ko je skupaj s hčerko Marijo Elizabeto Valvasor vstopila v ljubljansko kongregacijo Marije Vnebovzete, obe pa sta tedaj zadnjič izpričani kot živi. Mati je v kongregacijski knjigi — vpis je nastal šele sredi stoletja — navedena kot vdova Marija Saloma pl. Dornberg (Frau von Dornwerg wittib),
Jernejeva prva žena Marija Elizabeta pl. Dornberg (Narodna galerija v Ljubljani, NG S 942, foto Bojan Salaj).
daljnih sorodnikih, lahko pa bi se prišla tja samo poročit. Poročni obred so precej verjetno opravili na samem gradu ali v župnijski cerkvi na Vranskem, morda še istega dne, ko je bil podpisan poročni dogovor.
Prvi zakon Jerneja Valvasorja je trajal vsaj trinajst let in iz tega časa je tudi edini podatek o njegovi siceršnji povezanosti s spodnjesavinjskim prostorom. Konec leta 1622 je v Celju kupil od Jurija Sigmunda grofa Paradeiserja vinograde okoli Pernovega: »zu Pernau vnd Ruderberg in Cillier amt«. Pridobitev, ki je dokumentirana šele 139 let pozneje (1761) v zapuščinskem inventarju njegovega pravnuka Karla Jožefa,17 je morala biti kratkotrajna, saj je v štajer-
17
rojena baronica (!) Egkh (ein geborne freyn von Egkh), hči pa kot Marija Elizabeta Valvasor, rojena baronica (!) Dornberg (Valuaforin ein geborne Freyn von Dornwerg) (ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 724).
ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 118, fasc. XXXXVII, lit. U-V-37, 30. 7. 1761, pag. 98/Nr. 59.
372
65
3 KRONIKA
Grad Gamberkpri Čemšenikupo Valvasorjevi Topografiji Kranjske, 1679 (Topographia Ducatus Carnioliae Modernae, št. 29).
ski imenjski knjigi ne najdemo.18 Glede na to, da je Jernej v tridesetih letih potreboval denar za nakupe novih posesti,19 ne preseneča, da te ni obdržal.
Prva žena Marija Elizabeta Dornberg mu je na Mediji rodila sedem otrok in umrla po 16. avgustu 1630, najpozneje v začetku leta 1632. Vdovec Jernej se je nato 20. aprila omenjenega leta oženil v ljubljanski stolnici s polihistorjevo materjo Ano Marijo pl. Rauber (* ok. 1610, f 1657), ki mu je na svet prinesla še sedemnajst potomcev, med njimi kot dvanajstega otroka polihistorja Janeza Vajkarda.20
Tri leta po poroki je družino Jerneja Valvasorja in ojstriške Schrattenbache še tesneje povezala skupna usoda, ki je med štajerskim kmečkim uporom leta 1635 doletela ojstriški in medijski grad. Izhodišče upora je bilo prav v ojstriškem gospostvu,21 iskra pa je kmalu preskočila tudi na kranjsko stran. Medijo so 6. maja, sočasno z Gamberkom, ki tedaj še ni bil Valvasorjev, osvojili ojstriški, laški in domači medijski podložniki.22 Slednji so ga morali nato isto jesen za kazen popravljati.23
Pet let po uporu je podjetni Jernej Valvasor postal neposredni sosed ojstriških Schrattenbachov, s tem
18	StLA, B 249/5, Adalbert Sikora, Die steirischen Gülten.
19	Golec, Valvasorji, str. 182—186.
20	Prav tam, str. 171-173, 177.
21	Grafenauer, Kmečki upori, str. 295-306; Koropec, Mi smo tu, str. 127 sl.
22	Koropec, Mi smo tu, str. 140.
23	O obveznostih posameznih podložnikov pri popravilu gradu
jeseni 1635 govori na več mestih medijski urbar 1635-1642 (ARS, AS 1074, Zbirka urbarjev, I/30u, urbar Medija 16351678, 2. del, fol. 76, 77, 79).
ko je kupil bližnji višinski grad Gamberk pri Čem-šeniku, sedež obsežnega gospostva z deželskim sodiščem, na robu katerega je stala tudi Medija. Čeprav je zdaj postal upoštevanja vreden zemljiški in deželsko-sodni gospod, pa Valvasorjeva rodbina z Gamberkom ni imela sreče. Že kmalu po nastopu lastništva, vsega nekaj let po velikem kmečkem uporu, se je skupina nepokornih gamberških podložnikov spustila z novim lastnikom v pravdanje zaradi tlake, ki se je pozneje, za časa njegovega sina Karla, sprevrglo v silovit spor. Nemara so bila nesoglasja s podložniki, predvsem s kosezi, in nehvaležna vloga upravljanja dežel-skega sodišča eden od razlogov, da je Jernej Valvasor še za življenja leta 1648 prepustil Gamberk v zakup najstarejšemu sinu Karlu.24
Karel Valvasor (* 1617-20, f 1697), najstarejši polbrat polihistorja Janeza Vajkarda, se je verjetno prvič oženil prav v letu, ko je od očeta prevzel upravljanje Gamberka, vsekakor pa ne veliko prej. Bil je prvi, a ne tudi zadnji Valvasor, ki si je nevesto našel na štajerski strani, in sicer prav iz rodu Schrattenbachov. Ana Kristina baronica Schrattenbach (* ok. 1627, f 1649) sicer ni izvirala neposredno iz ojstri-ških rodbinske veje, vendar je bila ta zagotovo vpletena v sklenitev znanstva in poroke. Ana Kristina, v Valvasorjevi rodbini prva nevesta baronskega stanu, se je rodila v zakonu Jurija barona Schrattenbacha in Ane Eleonore, rojene baronice Teuffenbach. Luč sveta je skoraj brez dvoma zagledala v očetovem dvorcu Švarcenštajn pri Velenju, kjer je potrjeno odraščala
24 Golec, Valvasorji, str. 185-188.
373
3 KRONIKA_65
BORIS GOLEC: SLEDOVI VALVASORJEV V SPODNJI SAVINJSKI DOLINI, 369-398	2017
skupaj s šestimi sestrami.25 Najverjetneje jo je s Karlom Valvasorjem seznanil daljni sorodnik, ojstriški graščak Maksimilijan baron Schrattenbach,26 ki je leta 1646 kot varuh hčerk pokojnega mrzlega bratranca Jurija vzel Švarcenštajn od njih v zakup.27 O poroki ni znanega ničesar in tako tudi ne, kje se je odvila. Ojstrica se je za to sicer ponujala kot narav-
25
26
27
Ano Kristino kot Karlovo prvo ženo in kot rojeno grofico (!) Schrattenbach navaja Valvasor na rodovnem deblu svoje rodbine (Valvasor, Die Ehre IX, str. 109). — Na vprašanje o njeni identiteti ne ponujata odgovora niti Lazarinijeva zbirka genealoških podatkov o plemstvu, ki pozna Ano Kristino prav tako le iz mrliške knjige (ZAL, LJU 340, Lazarinijeva genealoška zbirka, šk. XXV, Schrattenbach), niti obsežno rodovno deblo in narativna genealogija v Schrattenbachovem rodbinskem arhivu (StLA, A. Schrattenbach, K 1, H 1 in H 4). — Kdo so bili njeni starši, razkriva inventar premičnega premoženja sedmih sester in matere, drugič ovdovele Kaci-
janer, datiran na Svarcenštajnu 30. junija 1643; Ana Kristina
je med sestrami navedena na tretjem mestu (StLA, Landrecht, K 1134, Schrattenbach (2),, 30. 6. 1643). Njen leta 1637 preminuli oče Jurij je kupil Svarcenštajn leta 1618 in na njem gospodaril do smrti (po zapuščinskem inventarju: prav tam, K 1133 I. Teil, Schrattenbach (1), 6. 10. 1637; prim. StLA, B 249/5, Sikora, Die steirischen Gülten, str. 343, 348). —Rodovno deblo v Schrattenbachovem rodbinskem arhivu (StLA, A. Schrattenbach, K 1, H 4) pripisuje Juriju baronu Schrattenbachu in njegovi ženi Ani Eleonori, rojeni baronici Teuffenbach, sedem hčera, od katerih pozna po imenu samo zadnje tri, vse omožene, med njimi pa ni Ane Kristine. Ta se najverjetneje skriva pod četrto hčerko, označeno kot N. in kot poročeno z baronom.
Ojstrico je dobil leta 1638 od očeta Feliksa, leta 1647 pa prevzel od dedičev Krištofa Sigmunda Schrattenbacha še bližnje gospostvo Stopnik pri Vranskem (StLA, B 249/5, Sikora, Die steirischen Gülten, str. 346).
Svarcenštajn je vzel v zakup za tri leta 2. junija 1646, ko se
je iztekel triletni zakup vdove Marije Eleonore. V zakupnem pismu so opredeljene njegove obveznosti do petih še neporočenih Jurijevih hčerk, ki pa žal niso navedene poimensko (StLA, Landrecht, K 1134, Schrattenbach (2), 2. 6. 1646). Tri leta prej je bilo po inventarju samskih še sedem, med katerimi je Ana Kristina imenovana kot tretja, pred njo sta navedeni Eva Marija in Marija Magdalena, za njo pa Marija Ana Krescencija, Veronika, Suzana in Marija Elizabeta (prav tam, 30. 6. 1643). Če so se sestre poročale po starostnem zaporedju oziroma če sta obe pred Ano Kristino navedeni sestri medtem umrli, Ana Kristina torej sredi leta 1646 še ni bila omožena s Karlom Valvasorjem. Rodovno deblo v Schratten-bachovem arhivu navaja, da sta dve sestri umrli mladi, tretja
je postala redovnica v Gössu (za nobeno nima imena), štiri pa so se omožile. Od teh štirih je lahko Ana Kristina samo prva, tista brez imena, saj so ostale tri navedene z imeni in imeni svojih soprogov (StLA, A. Schrattenbach, K 1, H 4). Od njihovih imen — Marija Elizabeta, Barbara in Marija Ana — se samo eno ujema s katerim od sedmih imen v inventarju iz leta 1643 — Marija Elizabeta, eno pa deloma — Marija Ana (Krescencija). Za obe vemo, kdaj sta se omožili: Marija Ana (Terezija) 26. avgusta 1648 v Gradcu, Marija Elizabeta pa 26. novembra 1651 v Judenburgu (ZAL, LJU 340, Lazarinijeva genealoška zbirka, šk. XXV, Schrattenbach; Schiviz von Schi-vizhoffen, Der Adel — Graz, str. 205). Tretja, Barbara, poročena z Jurijem Andrejem baronom Sauerjem, je identična s Suzano iz zapuščinskega inventarja, saj jo pozneje srečujemo kot Barbaro Suzano baronico Sauer (Witting, Beiträge zur Genealogie, str. 258). — Stopnjo sorodstva med Maksimilijanom baronom Schrattenbachom in Jurijem, očetom Ane Kristine, razkriva rodovno deblo v Schrattenbachovem arhivu: imela sta skupnega pradeda Vincenca, ki je umrl verjetno malo pred letom 1542 (StLA, A. Schrattenbach, K 1, H 4).
nost idealna lokacija in tako lahko več kot upravičeno sklepamo, da se je Karel Valvasor oženil na istem gradu kot tri desetletja prej (1617) njegov oče Jernej. Oba sta tudi kmalu ovdovela, še zlasti Karel, saj je Ana Kristina umrla že 16. januarja 1649 v Ljubljani, po mrliški knjigi stara 22 let.28 Tudi če je rodila kakšnega otroka, ta ni bil krščen v kranjski prestolnici in ni preživel najrosnejše mladosti, saj Janez Vajkard na Valvasorjevem rodbinskem deblu v Slavi navaja samo Karlove otroke iz drugega zakona z Ano Rozino pl. Barbo (* po 1619, f 1702), s katero se je njegov polbrat oženil 27. februarja 1650 v Ljubljani in z njo preživel skoraj pol stoletja.29
Ana Kristina baronica Schrattenbach, prva žena polihistorjevega polbrata Karla Valvasorja, čigar portret se ni ohranil (Narodna galerija v Ljubljani, NG S 946, foto Bojan Salaj).
28
29
V mrliški matici je navedena tudi z dekliškim priimkom, pokopali pa so jo v stolnici (NŠAL, ZA Ljubljana-Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1635-1657, pag. 106; prim. Radics, Johann Weikhard, str. 343, 344). Golec, Valvasorji, str. 212-214.
374
65
2017
3 KRONIKA
BORIS GOLEC: SLEDOVI VALVASORJEV V SPODNJI SAVINJSKI DOLINI, 369-398
Grad Ojstrica pri Sv. Juriju ob Taboru (Tabor) po Vischerjevi Topografiji Štajerske, 1681 (Topographia Ducatus Stiriae, sl. 82); v bližini je končala nesrečna Veronika Deseniška, dobrih dvesto let pozneje pa seje v spodnjem gradu začela romanca med Janezom Ditrihom Valvasorjem in »slabo žensko«« Katarino Gaber.
Četudi Valvasorji in Schrattenbachi zaradi zgodnje smrti Karlove prve žene niso ostali v trajnejšem sorodstvu, so bili še naprej v dobrososedskih odnosih. Tako je polihistorjev oče Jernej Valvasor konec leta 1649 na Vranskem botroval ob krstu Rudolfa, sina Maksimilijana Schrattenbacha.30 Le nekaj let zatem pa je Maksimilijan Schrattenbach, od leta 1649 grof,31 prepustil Ojstrico v zakup Jernejevemu sinu in Karlovemu polbratu Janezu Ditrihu Valvasorju. In to dejanje je bilo za Janeza Ditriha življenjsko usodno, saj je na Ojstrici spoznal svojo bodočo ženo in dal prednost klicu srca pred družbenimi normami.
Polihistorjev starejši brat Janez Ditrih, ubožni gospodar na Končevem v Kapli
Janez Ditrih Valvasor (* 1632-33, + 1683-89), kratko Ditrih,32 najstarejši pravi brat polihistorja Janeza Vajkarda, je bil od vseh Valvasorjev povezan s Spodnjo Savinjsko dolino najdlje in najtesneje. Do
30	Orožen, Das Dekanat Fraßlau, str. 57, 123.
31	Gl. op. 12.
32	Samo z imenom Ditrih je naveden na očetovem seznamu stroškov za obutev leta 1639 (ARS, AS 1074, Zbirka urbarjev, I/30u, urbar Medija 1635-1678, 2. del, fol. 95) in v zamenjalni pogodbi med Valvasorji iz leta 1683 (ARS, AS 730, Gospostvo Dol, fasc. 4, Dominicalia, Akti o imenju Marije Salome Schwab v vaški in šmartinski fari, 13. 1. 1683). V krstni matici župnije Vače je njegova hči Ana Marija imenovana »Illmi Dni Theodorici Valuasor filia« (NŠAL, ZA Vače, Matične knjige, R 1673-1689, s. p., 4. 1. 1679).
nedavnega je njegova usoda ostajala tako rekoč popolna neznanka. Znano je bilo skoraj samo to, kar je na rodovnem deblu svoje rodbine v IX. knjigi Slave lakonsko zapisal Janez Vajkard: »izselil se je iz dežele« (ist aus dem Lande gezogen). Brata je s križcem označil za pokojnega, njegovo ženo in otroke pa gladko zamolčal,33 in sicer s premišljeno utemeljitvijo, da pri tistih Valvasorjih, ki so se iz dežele izselili, ni navedel njihovih otrok, ker da za vse ne ve.34 S tem niso bili mišljeni samo otroci Janeza Ditriha, ampak tudi potomstvo polihistorjevega bratranca Jurija Sig-munda (* ok. 1618, + 1686-89), čigar usoda je bila precej podobna Ditrihovi. Oba sta namreč zaradi poroke z žensko neplemiškega rodu padla pri sorodstvu v nemilost. Juriju Sigmundu so kranjski deželni stanovi leta 1657, potem ko je prodal dvorec Klevišče pri Polšniku in zapustil deželo, na prošnjo Valvasorjeve rodbine celo odvzeli deželanske pravice. Pozneje je živel na Hrvaškem in Koroškem, kjer se je preživljal kot preizkuševalec rud. Plemiški način življenja je moral opustiti tudi njegov sin Gregor Ferdinand (* ok. 1650, + 1726), ki se je naselil v Gradcu, si z dvema neplemkinjama ustvaril številčno družino in je v štajerski prestolnici izpričan najprej kot lakaj, nato kot starinar ter nazadnje več desetletij kot stanovski puškar.35
33	Valvasor, Die Ehre IX, str. 109.
34	Prav tam, str. 108.
35	Prav tam, str. 117-125.
375
3 KRONIKA_65
BORIS GOLEC: SLEDOVI VALVASORJEV V SPODNJI SAVINJSKI DOLINI, 369-398	2017
Prav ta Gregor Ferdinand nam je zapustil eno ključnih pričevanj o nadaljni usodi daljnega sorodnika Janeza Ditriha, bratranca svojega očeta, čeprav se sorodnika najverjetneje sploh nikoli v življenju nista srečala. Kot bomo videli, je leta 1715 na zaslišanju v Gradcu - zadevalo je nekega lažnega Valvasorja - izpovedal, da je približno pet let prej (okoli 1710) tam spoznal dva njegova sinova, ki sta nato odšla naprej, pokojni Janez Ditrih pa da je bil lastnik majhnega posestva »Končo« nedaleč od Žalca.36 Ta podatek se je sicer lepo ujemal z vsem, kar je bilo o Janezu Ditrihu mogoče izslediti prek drugih virov, začenši z oporoko njegove matere, vendar pa je vse doslej ostalo odprto vprašanje, kje natanko v Spodnji Savinjski dolini je »Končo« ležalo. Srečno naključje je zdaj privedlo tudi do dokončnega odgovora na to vprašanje. »Končo« se je po rodbini prejšnjih lastnikov Koncev v resnici imenovalo Končevo ali Konec-dvor, gre pa za kmetijo Košenina na Gorjakovem, zaselku vasi Kapla pri Taboru, le streljaj od stare »cesarske ceste« Dunaj-Trst. Tu se je, kot vse kaže, življenjska zgodba polihistorjevega brata Janeza Ditriha v osemdesetih letih 17. stoletja tudi iztekla.
Zelo pomenljiva je ugotovitev, da polihistor Janez Vajkard ni povedal, kam se je njegov »iz dežele izseljeni« brat odselil. Nič ga ne bi stalo, ko bi zapisal, da si je novi dom našel na Štajerskem, za bratranca Jurija Sigmunda pa, da je odšel na Koroško, a tega ni storil. Bralce Slave vojvodine Kranjske je raje pustil v nevednosti, tako da si je njun odhod s Kranjskega lahko vsak razlagal po svoje. Zlahka si je bilo predstavljati, kako sta se oba odselila daleč stran in kako kranjski polihistor o njunem nadaljnjem življenju ni mogel vedeti veliko, morda ne bistveno več kot to, da sta umrla. Kaj vse lahko pomeni »izselil iz dežele«, se je še izraziteje kot pri Juriju Sigmundu pokazalo pri Janezu Ditrihu. Ta kritizirani »odpadli« polihistorjev najstarejši pravi brat se je namreč preselil vsega nekaj kilometrov čez kranjsko-štajersko deželno mejo, na savinjsko stran. Tam je tudi ostal, tako rekoč v neposredni soseščini Valvasorjevega rodbinskega gradu Medija. Več kot zanimivi so razlogi, zakaj je pristal v Savinjski dolini in zakaj ga je Janez Vajkard za »zgodovino« zamolčal.
Kot lahko razberemo iz omenjenega rodovnega debla Valvasorjev v Slavi vojvodine Kranjske, je bil Janez Ditrih prvorojenec Jerneja Valvasorja iz njegovega drugega zakona z Ano Marijo, rojeno Rauber.37 V virih se prvič omenja leta 1639 na očetovem seznamu stroškov za obutev družinskih članov, ko mu je bilo kakšnih šest let.38 Leta 1652 je bil v Gradcu vpisan na logiko, takrat tretjo najvišjo jezuitsko študijsko stop-njo.39 Glede na poznejšo navedbo v oporoki njegove
matere (1657), da je v Gradcu študiral nekaj manj kot dve leti,40 se je moral pred tem šolati pri jezuitih v Ljubljani, tako kot za njim Janez Vajkard, vendar o tem ni poročil. O njegovi nadaljnji usodi do nedavna ni bilo znanega tako rekoč nič. Čeprav je Peter pl. Radics že leta 1910 objavil oporoko njegove matere Ane Marije, v kateri je govor o Ojstrici in sinovi nameravani poroki s »slabo žensko«, tem namigom ni več sledil. Tudi drugi polihistorjev življenjepisec Branko Reisp se je tako kot Radics zadovoljil s podatkom, da se je Janez Ditrih iz dežele izselil, le da je opozoril na podobno usodo z bratrancem Jurijem Sigmundom: izselitev zaradi stanovsko neprimerne poroke (1983).41
36	O tem natančno: Golec, Lažni Valvasor, str. 6-8.
37	Valvasor, Die Ehre IX, str. 109.
38	ARS, AS 1074, Zbirka urbarjev, I/30u, urbar Medija 16351678, 2. del, fol. 95.
39	V univerzitetni matriki je označen kot deželan, brez podatka o
deželi izvora: »Joannes Theodoricus Valuasor, prou[incialis]« (Andritsch, Die Matrikeln. Band2, str. 88).
40	ARS, AS 308, Zbirka testamentov Deželnega sodišča v Ljubljani, II. serija, fasc. V 1—16, testament V—3, 10. 6. 1657; objava: Radics, Johann Weikhard, str. 50. — V materinem zapuščinskem inventarju (1657) je naveden regest pobotnice »gospoda« Janeza Tomaža Khunsta (nečaka škofa Tomaža Hrena) iz leta 1653, pri katerem je bil Janez Ditrih v Gradcu (kot študent) na hrani (ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 130, fasc. LIV, lit. Z-4 1/2, 20. 8. 1657, pag. 8/Nr. 19).
41	Glavnina spoznanj o Janezu Ditrihu je bila objavljena v: Go-lec, Lažni Valvasor, str. 20—29. — Glede na to, da Radics usode Janeza Ditriha v svojih delih ni nikjer omenil, in zlasti ob dejstvu, da se je ni dotaknil niti leta 1899 pri obravnavi Valvasorjevega sorodstva na Štajerskem (Radics, Valvazorjev rod, str. 103—114), je na dlani, da je (pre)pozno odkril ključni vir — materino oporoko, shranjeno v zbirki oporok deželnega sodišča v Ljubljani. O njenem obstoju je prvič spregovoril šele v svoji drugi monografiji o Valvasorju (1910), v kateri je celotno oporočno besedilo tudi objavil (Radics, Johann Weikhard, str. 49—53). Ker je za Janeza Ditriha kot zakupnika Ojstrice izvedel tako pozno, prej niti ni mogel biti pozoren na druge povezave, ki so mu jih odstirali naključni viri. V Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu ni posebej iskal gradiva o gospostvu Ojstrica, zapis o graškem študentu Janezu Ferdinandu, omenjenem leta 1678 kot deželanu z Vranskega, pa je ostal samo osamljen podatek o še enem Valvasorju, ki ga Radics ni znal in mogel pravilno umestiti na Valvasorjevo rodbinsko drevo, k očetu Janezu Ditrihu. Janeza Ferdinanda je nazadnje v monografiji iz leta 1910 napačno razglasil za sina Jurija Sig-munda, pri tem pa zagrešil še dodatno pomoto, ko je leto 1678 navedel kot njegovo rojstno letnico (prav tam, str. 350). V primerjavi z vedenjem o Juriju Sigmundu, ki je prav tako zapustil Kranjsko, je Radics o polihistorjevem bratu Janezu Ditrihu ugotovil neprimerno manj dejstev. V Radicsevi zapuščini najdemo v osebni mapi tega »izobčenega« Valvasorja vsega tri z njim povezane zapise iz let 1652 in 1653 o šolanju v Gradcu ter iz leta 1681, ko je prejel dediščino po sestri (ARS, AS 984, Radics pl. Peter Pavel, šk. 7, mapa XXVIII, G Bratje in sestre Janeza Vajkarda, Ivan Ditrih). — Zelo malo podatkov o Janezu Ditrihu zasledimo tudi v literaturi, pa še ti so precej nepovezani. Radics mu je v svoji monografiji o Valvasorju (1910) poleg citiranega odstavka iz materine oporoke, ki pa ga ni komentiral, namenil le bežno opazko v rodovniku, da se je izselil (ausgewandert) (Radics, Johann Weikhard., str. 50—51, 346). Razloga za izselitev začuda ni omenjal, kar tem bolj preseneča ob dejstvu, da ga je v istem rodovniku navedel pri bratrancu Juriju Sigmundu, in sicer poroko s kmečko hčerko (prav tam, str. 350). Reisp (1983) je mimogrede opozoril na podobni usodi obeh sorodnikov zaradi stanovsko neprimerne poroke (Reisp, Kranjski polihistor, str. 68), za nobenega od njiju pa ni povzel Radicsevih ugotovitev o tem, kje sta živela, ampak je pustil prosto pot bralčevi domišljiji.
376
65
2017
3 KRONIKA
BORIS GOLEC: SLEDOVI VALVASORJEV V SPODNJI SAVINJSKI DOLINI, 369-398
Ključni vir o usodi Janeza Ditriha je torej omenjena oporoka njegove matere Ane Marije, rojene Rauber, sestavljena 10. junija 1657 na Mediji. Mati, tedaj že šest let vdova, je za glavne dediče svojega premoženja imenovala tri sinove, polihistorja Janeza Vajkarda, Janeza Herbarda in Volfganga Jerneja. Nekaj imetja je namenila še trem hčerkam in dvema pastorkama, najstarejšega sina Janeza Ditriha pa je pogojno razdedinila. Dotlej je med študijem v Gradcu od nje prejel že več kot 600 goldinarjev in nato še 1000, ko je vzel v zakup gospostvo Ojstrica na Štajerskem. Ker pa ni hotel spoštovati materinega nasveta in se je nameraval poročiti s »slabo žensko«, s čimer
Polihistorjeva neizprosna mati Ana Marija, rojenapl. Rauber (Narodna galerija v Ljubljani, NG S 945, foto Bojan Salaj).
Nadaljnjo življenjsko pot Janeza Ditriha je Reisp zaokrožil na podlagi logičnega sklepanja, ne da bi preverjal, ali so se grožnje njegove matere o razdedinjenju uresničile: »rodbino je zapustil že v mladosti« in umrl pred izidom Slave (1689). Razloge za ločitev od rodbine je opisal v enem samem stavku: »Zaradi zveze z žensko, ki je bila po plemiških nazorih zanj neprimernega stanu, je bil razdedinjen in se je umaknil iz dežele.« (prav tam, str. 59-60).
naj bi vsemu sorodstvu prizadejal veliko sramoto, je užaljena Ana Marija sklenila, da se mu vse, kar je od nje že dobil, šteje kot dediščina, ki mu pripada po očetu. Po njej tako ne dobi ničesar, razen če si glede poroke ne premisli in se v kratkem ne poroči s svojemu stanu primerno, pošteno in verno plemkinjo ali sprejme kakšno drugo plemiško službo. V takem primeru bi mu zapustila enako dediščino kot ostalim trem sinovom.42
Janez Ditrih se je torej ujel v podobne zanke kot nekaj let prej njegov starejši bratranec Jurij Sigmund. Po sredi je bila žena - ženska neprimernega, nižjega stanu. Njegova zgodba se je začela zapletati sredi petdesetih let 17. stoletja, potem ko je, star dobrih dvajset let, končal šolanje v Gradcu in z materinim denarjem vzel v zakup ojstriško gospostvo. Ta korak so mu omogočili Schrattenbachi, s katerimi so Valvasorje vezale tradicionalne sosedske, prijateljske in pretrgane sorodstvene vezi. Od kratkotrajne poroke Karla Valvasorja z Ano Kristino baronico Schrattenbach, umrlo leta 1649, je minilo komaj nekaj let, in najverjetneje je prav Karel kot varuh svojih mlajših sorojencev pomagal polbratu Janezu Ditrihu priti do zakupništva Ojstrice. Tedanji lastnik ojstriškega gospostva je bil Maksimilijan Schrattenbach, daljni sorodnik Ane Kristine in eden od treh baronov Schrat-tenbahov, ki so leta 1649 dosegli grofovski naslov. Za Ojstrico je potreboval zakupnika, saj je sam z družino živel na Stopniku pri Vranskem43 ali pa morda že na gradu Šoštanj, kjer je leta 1664 tudi umrl.44
Janez Ditrih Valvasor je kot ojstriški zakupnik omenjen le v oporoki matere Ane Marije. Ojstriški gospoščinski arhiv za čas pred začetkom 18. stoletja je namreč skoraj v celoti uničen,45 pa tudi med dokumenti štajerske deželne pravde, ki vključujejo zapuščinske inventarje Schrattenbachov, ni najti nobene omembe o njegovem zakupništvu.46 Zelo verjetno je bil še vedno zakupnik, ko je njegova umirajoča mati 10. junija 1657 na Mediji narekovala oporoko in mu v njej zagrozila z razdedinjenjem, če se poroči s svojo izbranko, »slabo žensko«. Lahko da ji je namero o poroki razkril sam, vendar se je moral zavedati, koliko s tem tvega. Slaba dva meseca po nastanku materine oporoke je namreč njegov bratranec Jurij Sigmund 3. avgusta 1657 zaradi »nečastnega vedenja« prav na pobudo Valvasorjeve rodbine izgubil deželansko čast,
42	ARS, AS 308, Zbirka testamentov Deželnega sodišča v Ljubljani, II. serija, fasc. V 1-16, testament V-3, 10. 6. 1657; objava: Radics, Johann Weikhard, str. 49-53.
43	Maksimilijan grof Schrattenbach je Stopnik prevzel leta 1647 (StLA, B 249/5, Sikora, Die steirischen Gülten, str. 159, 345). Tu so se mu med letoma 1646 in 1649 rodili tudi štirje otroci (Orožen, Das Dekanat Fraßlau, str. 123).
44	StLA, Landrecht, K 1134, Schrattenbach (2), 17.-18. 6., 23. 6., 7.-9. 7., 6.-8. 8., 19.-20. 8., 1.-2. 9. 1664, s. p.
45	Kološa (gl. ur.), Vodnik po fondih, III. knjiga, str. 106-107; o uničenju grajskega arhiva leta 1711: Štrekljeva, Grad Ojstrica, str. 89.
46	StLA, Landrecht, K 1133-1135.
377
3 KRONIKA_65
BORIS GOLEC: SLEDOVI VALVASORJEV V SPODNJI SAVINJSKI DOLINI, 369-398	2017
Danes ni za spodnjim ojstriškim gradom nobenih sledov (foto B. Golec, junij 2017).
ker se je oženil s kmečko hčerko.47 A Janez Ditrih je kljub materinim grožnjam z razdedinjenjem, enako kot bratranec, vztrajal pri svojem, čeprav je s tem izgubil celotno dediščino po materi, po očetu pa je lahko pričakoval manj, ker je mati za vse, kar mu je dotlej izročila, izrecno določila, naj se mu odšteje od očetove dediščine. V zakon je stopil pred 20. februarjem naslednjega leta (1658), ko se mu je rodil prvi otrok, saj je ta štiri dni pozneje ob krstu vpisan v krstni matici vikariata Sv. Jurij ob Taboru kot zakonski. Poroka je bila bodisi v ojstriški grajski kapeli bodisi v župnijski cerkvi na Vranskem .48
»Slaba ženska«, ki je tako ogrela srce mladega Valvasorja, da se je raje odločil zanjo kot za pripadajočo dediščino, se je imenovala Katarina Gaber in je bila ključarica na gradu Ojstrica. Najverjetneje je šlo za nedomačinko, saj priimka Gaber v tem času ne
47	Golec, Valvasorji, str. 119-120.
48	ZAC, ZAC 6, Zbirka rokopisov, št. 9, krstna knjiga vikariata Sv. Jurij ob Taboru 1646-1664, s. p., krst 24. 2. 1658. - Ker so starejše poročne matice župnije Vransko in njenega vikariata Sv. Jurij žal izgubljene, ne bomo najbrž nikoli izvedeli, ali je Janez Ditrih stopil v zakonski stan še za materinega življenja ali šele po njeni smrti, tedaj z že nosečo izvoljenko. Njegova prvorojenka Ana Marija, krščena pri Sv. Juriju 24. februarja 1658, štiri dni po rojstvu, je bila namreč spočeta prav v dneh, ko je Ana Marija Valvasor, rojena Rauber, na Mediji narekovala svojo zadnjo voljo. Ni naključje, da je vnukinja dobila ime po svoji pokojni stari materi. Nasprotno gre najbrž zgolj za duhovnikov spodrsljaj, da krščenka v krstni matici nima priimka, ampak je navedena le kot zakonska hči »presvetlega gospoda Janeza Ditriha in gospe Katarine« (perillustri Dno Joanne Dietrich et Dnae Catharinae). Žal matica ne pove, kje natanko sta zakonca živela, ampak zgolj navaja, da sta iz domačega vikariata (huius Vicariatus).
najdemo ne v šentjurijski ne v vranski krstni matici,49 je pa sicer značilen za širše območje, za Savinjsko dolino z zaledjem.50 Krstna matica vikariata Sv. Jurij ob Taboru Katarino dobro leto pred krstom prvega otroka edinkrat omenja še kot samsko in pri tem ne pušča nobenega dvoma, da gre za pravo osebo. Dne 21. decembra 1656 je pri krstu hčerke zakoncev Andreja in Neže Dragar botrovala Katarina Gaber, ključarica z gradu Ojstrica (Catharina Gaberin Clauigera ex arce Osterwiz). Omenjena zakonca sta ključni dokaz, da se je Katarina nato omožila z Janezom Ditri-hom Valvasorjem. Naslednjima dvema Dragarjevima otrokoma, krščenima 8. novembra 1658 in 1. aprila 1661, je namreč šel za botra prav Janez Ditrih Valvasor, zdaj že Katarinin soprog.51
Odprto ostaja vprašanje, ali sta Janez Ditrih in Katarina tudi po poroki nekaj časa še ostala na ojstri-škem gradu, kjer se je njuna ljubezenska zgodba začela. Zveza med grajsko ključarico, najverjetneje navadnim kmečkim dekletom, in plemiškim zakupnikom gospostva ni bila po okusu Valvasorjeve rodbine ali vsaj njenega dela, njuna »prepovedana ljubezen« pa seveda ni doživela tako tragičnega epiloga kot dobri dve stoletji prej slovita zveza med Friderikom Celjskim in Veroniko Deseniško, ki naj bi jo utopili prav pod starim ojstriškim gradom.52 Ta je bil sredi 17.
49	ZAC, ZAC 6, Zbirka rokopisov, št. 9, krstna knjiga vikariata Sv. Jurij ob Taboru 1646-1664; prav tam, št. 31, krstna knjiga župnije Vransko 1660-1672.
50	Prim. Bezlaj (ur.), Začasni slovar, str. 151.
51	ZAC, ZAC 6, Zbirka rokopisov, št. 9, krstna knjiga vikariata Sv. Jurij ob Taboru 1646-1664, s. p.
52	Kronika grofov Celjskih, str. 20.
378
3 KRONIKA	65
BORIS GOLEC: SLEDOVI VALVASORJEV V SPODNJI SAVINJSKI DOLINI, 369-398	2017
Vpis krstaprvorojenke Janeza Ditriha in Katarine Valvasor 24. februarja 1658 v krstni matici vikariata Sv. Jurij ob Taboru; zakonca sta navedena brez priimka (ZAC, ZAC 6, Zbirka rokopisov, št. 9, krstna knjiga vikariata Sv. Jurij ob Taboru 1646—1664, s. p.).
stoletja, v času romance Janeza Ditriha in Katarine Gaber, že povsem razvaljen, v dolini pa je stal novi dvorec Ojstrica.53
V vikariatu Sv. Jurij ob Taboru, kamor je spadala Ojstrica, so prišli na svet vsaj štirje otroci te »prepovedane ljubezni«. V najstarejši ohranjeni šentjurijski krstni matici, ki se konča v začetku leta 1664, nato pa ji sledi skoraj tridesetletna vrzel, so poleg krsta prvorojenke Ane Marije, rojene 20. in krščene 24. februarja 1658, vpisani še: Janez Jurij, rojen 16. in krščen 21. aprila 1659, Ferdinand, krščen 19. aprila 1661, in Maksimila, krščena 20. februarja 1663.54
53
54
Vischer, Topographia Ducatus Stiriae, sl. 82; prim. Stopar, Grajske stavbe, str. 93.
ZAC, ZAC 6, Zbirka rokopisov, št. 9, krstna knjiga vikariata Sv. Jurij ob Taboru 1646-1664, s. p. - Očeta Janeza Ditriha so v matici vedno naslovili s predikatom, ki gre plemiču: peril-lustris, illustrissimus oziroma generosus. Razen prvi hčerki, ki je imela za krstnega botra »gospoda« Maksimilijana Konca, je šel vsem drugim za botra neki Janez Pecigos, botri pa sta bili po dvakrat Marija Kon(e)c ali Končovka, drugič imenovana »gospa«, in »gospa« Uršula Pilpah; imenitnejše okoliške gospode torej ne srečamo. Oče Janez Ditrih je samo prvič naveden z obema imenoma, drugič kot Janez, tretjič kot Peter (Domino Petro), kar je pomota (Petro namesto Detro), in zadnjič kot Detrih. Zanimive so tudi variacije zapisa priimka: Valuojor, FouoJor in nazadnje zgolj Vosor. Ko pa je šel Janez Ditrih v letih 1658 in 1661 za krstnega botra trem kmečkim krščencem, so vedno zapisali obe njegovi osebni imeni, a priimek spet vsakič drugače: kot Veiuijor, ValuaJor in kot a Valuasor (prav tam, s. p., 20. 9. 1658, 8. 11. 1658, 30. 3. 1661).
Žal krstna matica ne razkriva, s čim se je Valvasor poklicno ukvarjal, saj takšne navedbe tedaj niso bile običajne. Nikoli ga tudi ne povezuje z Ojstrico, kar ni nič nenavadnega in ne pomeni nujno, da ni več prebival na gradu.55 Je pa pomenljivo, da leta 1664 v zapuščinskem inventarju ojstriškega gospodarja Maksimilijana grofa Schrattenbacha, ki je sicer živel in umrl v Šoštanju, ni popisan noben dokument, povezan z Janezom Ditrihom Valvasorjem oziroma njegovim zakupništvom. Zapuščinski inventar jasno priča, da Janez Ditrih Ojstrice tedaj zagotovo ni imel več v zakupu.56
Od leta 1664 dalje Valvasorjevi družini tudi ni več mogoče slediti po šentjurijskih maticah, ker za čas do začetka devetdesetih let niso ohranjene, v mlajših
55
56
Pri tem kaže opozoriti, da v matico razen izjemoma niso vpisovali krajev rojstev, je pa nekaj oseb — staršev krščencev in
botrov — vendarle izrecno navedenih kot ojstriških grajskih uslužbencev.
V Schrattenbachovem zapuščinskem inventarju je omenjen le tedanji ojstriški oskrbnik; pomenljiv je podatek, da je pokojni grof 21. avgusta 1663 sam podpisal gorninski register, kar posredno priča, da Ojstrica tedaj ni bila več v Valvasor-
jevem zakupu (StLA, Landrecht, K 1134, Schrattenbach (2), 17.-18. 6., 23. 6., 7.-9. 7., 6.-8. 8., 19.-20. 8., 1.-2. 9. 1664, s. p.). Smrt grofa Maksimilijana postavlja Lazarinijeva genea-loška zbirka v Šoštanj (ZAL, LJU 340, Lazarinijeva genealo-ška zbirka, šk. XXV, Schrattenbach), kraj smrti pa je posredno potrjen z dejstvom, da so popis grofove zapuščine začeli prav tam in nadaljevali na Ojstrici ter v Celju.
379
3 KRONIKA
BORIS GOLEC: SLEDOVI VALVASORJEV V SPODNJI SAVINJSKI DOLINI, 369-398
65
2017
Kmetija Košenina, nekdanji Končev dvor ali Končevo, v Kapli št. 15 danes (foto B. Golec, marec 2017).
maticah pa ni najti nikogar s tem priimkom.57 Leta 1689 je bil Janez Ditrih po navedbi brata Janeza Vaj-karda tako ali tako že pokojni,58 medtem ko bi se za ženskim delom družine s porokami in spremembo priimka zlahka izgubila vsaka sled. Mati Katarina je zadnjič omenjena ob krstu hčerke Maksimile (1663). Pričevanje o tem, da je Janez Ditrih tudi po letu 1664 prebival nedaleč od Ojstrice, imamo iz leta 1671, ko ga je ojstriški gospod Sigmund Rudolf grof Schrattenbach tožil, da je kršil jurisdikcijo deželskega sodišča Ojstrica. V tožbi je omenjena Valvasorjeva hiša, kamor je Janez Ditrih na silo odvedel in zaprl neko podložnico.59 Njegov 17-letni sin Ferdinand je se-
57	Naslednja krstna matica se začenja šele leta 1692 (dejansko decembra 1691), prva ohranjena mrliška leta 1691 in poročna sploh veliko pozneje (NŠAM, Matične knjige, Sv. Jurij ob Taboru, R 1692-1719, R 1691-1750, P 1786-1846).
58	Valvasor, Die Ehre IX, str. 109.
59	Grof Schrattenbach je v tožbi pred štajersko deželno pravdo navedel, da je Janez Ditrih Valvasor hudo pretepel Evo Gerlič in jo s pomočjo dveh hišnih hlapcev odvedel po ozemlju oj-striškega deželskega sodišča v svojo hišo (in sein deß Beclagten Hauß), kjer jo je imel do naslednjega dne v zaporu, priklenjeno z verigo. Ni znano, kako se je tožba končala. Kot vse kaže, je Valvasorjeva hiša stala na območju ojstriškega deželskega sodišča, sicer bi bilo gotovo povedano, da je obtoženi Gerli-čevo nasilno odvedel še skozi katero od sosednjih deželskih sodišč. Zanimiva je ugotovitev, da so v naslovu tožbe k imenu obtoženega Janeza Ditriha Valvasorja z drugim črnilom naknadno pripisali baronski naslov, do katerega sicer ni bil upravičen. Kaj je temu botrovalo, Valvasorjeva zahteva ali pomota, ostaja nepojasnjeno. StLA, Landrecht, K 1135, Schrattenbach (3), 27. 11. 1671. - Hišo Janeza Ditriha Valvasorja je bilo torej iskati na tleh ojstriškega deželskega sodišča, ki je na zahodu segalo skoraj do Prebolda, na severu do Črete nad Vranskim, na zahodu do Zgornjega Motnika in na jugu do Čemšeniške planine (Historischer Atlas, Bl. 32, Cilli).
dem let zatem, leta 1678, kot študent v Gradcu označen kot »deželan z Vranskega« (Prouincialis, Stirus ä Francia) in z dvojnim imenom Janez Ferdinand.60 Identificiral se je torej z domačo župnijo, vse pa je kazalo, pa je družina ostala v šentjurijskem vikariatu župnije Vransko, saj ni nikogar od Valvasorjev zaslediti v vranskih matičnih knjigah. V njih ne najdemo niti krstov drugih morebitnih otrok zakoncev Janeza Ditriha in Katarine niti njunih botrstev. Ko bi družina res živela tu, v ožji vranski župniji, bi se kateri od njenih članov zagotovo pojavil v maticah vsaj kot boter, a se to ni zgodilo.61
Potrditev, da je družina Janeza Ditriha resnično ostala v vikariatu Sv. Jurij ob Taboru, je prineslo nedavno odkritje njenega doma. Ze leta 1880 je Ignac Orožen v svoji Braslovški dekaniji objavil ključni podatek o bivališču savinjskih Valvasorjev na kmetiji Košenina v Kapli, ne da bi vedel, za katerega Valvasorja je šlo.62 Po vizitacijskem zapisniku braslovške župnije iz leta 1669 je povzel, da je v podružnični
60	Andritsch, Die Matrikeln. Band3, str. 62.
61	Za župnijo Vransko sta iz 17. stoletja ohranjeni le dve krstni matici, ki pa ne pokrivata šentjurijskega vikariata; ta je vodil lastne matice, morda z izjemo poročnih. V obeh vranskih matičnih knjigah ne najdemo niti krstov drugih morebitnih otrok zakoncev Janeza Ditriha in Katarine niti njunih botrstev. Ko bi družina res živela tu, v ožji vranski župniji, bi se kateri od njenih članov zagotovo pojavil v maticah vsaj kot boter, a se to ni zgodilo. ZAC, ZAC 6, Zbirka rokopisov, št. 31, krstna knjiga župnije Vransko 1660-1672; Župnijski arhiv Vransko, Matične knjige, krstna matična knjiga 1673-1701.
62	V opombi je Orožen navedel, da je bil Jernej Valvasor, tj. oče Janeza Vajkarda in Janeza Ditriha, leta 1649 v Braslovčah krstni boter Rudolfu Schrattenbachu (Orožen, Das Dekanat Fraßlau, str. 57, op. 2), Janeza Ditriha pa ni poznal.
380
65
2017
3 KRONIKA
BORIS GOLEC: SLEDOVI VALVASORJEV V SPODNJI SAVINJSKI DOLINI, 369-398
cerkvi sv. Štefana na Gomilskem imel tedaj zaradi bližine (svojega domovanja) grob neki gospod Valvasor, vranski župljan s Končevega (Dominus Valvasor parochianus Francensis in Khonzenhoff), in da sta bila v njem pokopana dva njegova otroka.63 Navedba je pomembna iz dveh razlogov. Prvič, ker postavlja Janeza Ditriha na Končevo v zaselek Gorjakovo pri Kapli, in drugič, ker priča o tem, da je moral »gospod Valvasor« tedaj tu gospodariti že več let. Ni torej izključeno, da se je na Končevo preselil takoj ob poroki s Katarino leta 1657 ali v začetku 1658 in da se jima je že prvi otrok rodil na tej posesti. Orožen je identificiral tudi lokacijo Končevega, ki ga vir imenuje Khonzenhoff: »Med ljudmi je znano, da je bila Košeninova hiša v Gorjakovem nekoč grad ali dvor, torej pač nekdanji Konec-dvor.«64 Kot je ugotavljal, se je kmetija Košenina nekoč imenovala Goljenica, na njej je leta 1627 zagospodaril Jakob Konec, sin Sebastjana Konca, po tej rodbini pa je posest dobila ime Konec-Hof.6 V slovenščini se je lahko imenovala samo Končevo, kot jo je v popačeni, ustno preneseni obliki »Khonttscho« leta 1715 v Gradcu označil tamkajšnji stanovski puškar Gregor Ferdinand Valvasor, sin iz rodbine izključenega Jurija Sigmunda.66
Odkritje, da je Končevo današnja kmetija Ko-šenina, je potrdilo obe možni razlagi, zakaj pozneje na širšem območju Spodnje Savinjske doline ne poznamo dvorca s takšnim ali podobnim imenom. Prva je bila ta, da je posest spreminjala ime, druga pa, da sploh ni obstala kot samostojno imenje, saj je ni najti v štajerski imenjski knjigi.67 Glede na dejstvo, da mi-krotoponima »Končo« ni bilo mogoče identificirati v relevantni kastelološki literaturi68 in razpoložljivih virih,69 sem njegovo iskanje leta 2012 sklenil z domnevo, da je šlo najverjetneje zgolj za »boljšo hišo« ali pristavo nekje na območju vikariata Sv. Jurij ob
63	Orožen, Das Dekanat Fraßlau, str. 57-58. - Prevod bi se glasil: »Gospod Valvasor, vranski župljan v Končevem, ima zaradi bližine (sosedstva) v tej cerkvi grob (pravico do pokopa), v katerega je doslej dal pokopati dva otroka in grob (nagrobno ploščo) izravnati z malto (s tlakom).« Po mnenju umetnostnih zgodovinarjev dr. Ane Lavrič in dr. Blaža Resmana je šlo najbrž za obzidan grob, ne pravo grobnico, pokrit z nagrobno ploščo, ki je bila izravnana z višino tal (izravnali so jo z malto).
64	»Es ist unter dem Volke bekannt, daß das Haus des Košenina in Gorjakovo ehemals ein Schloß oder ein Hof, also wohl der ehemalige Konec-Hof gewesen ist.« (prav tam, str. 58, op. 3).
65	Prav tam, str. 57-58, op. 3.
66	Golec, Lažni Valvasor, str. 7-8.
67	Prim. StLA, B 249/7, Sikora, Gesamtverzeichnis.
68	Prim. zlasti: Pirchegger, Die Untersteiermark:, Stopar, Grajske stavbe; Jakič, Vsi slovenski gradovi; Vrečer, Savinjska dolina.
69	Pri iskanju ni pomagal niti veliko mlajši franciscejski kataster
iz leta 1825. Na območju Sv. Jurija ob Taboru ni bilo namreč
zaslediti nobenega ledinskega ali hišnega imena, ki bi spomi-
njalo na »Končo«, zaman pa iščemo tedaj tudi večje objekte,
v katerih bi lahko slutili sedež nekdanje^ »gosposke« posesti.
ARS, AS 177, Franciscejski kataster za Štajersko, C 29, k. o.
Grajska vas; C 83, k. o. Gomilsko; C 251, k. o. Sv. Miklavž pri
Taboru; C 282, k. o. Ojstriška vas; C 416, k. o. Črni Vrh (v tej
katastrski občini je stal grad Ojstrica).
Taboru, da je Janezu Ditrihu Valvasorju prodal svoje malo posestvo »gospod« Maksimilijan Konec, s katerim ga je vezalo botrstvo, in da ime »Končo« izvira od Končeve rodbine. 70
Šele Orožnovi podatki, da je Konec-Hof kmetija Košenina na Gorjakovem, kjer so v 17. stoletju resnično gospodarili Konci, leta 1669 pa neki »gospod« Valvasor, so slednjič privedli na pravo sled. Košeni-novo je bilo navadna podložniška huba (kmetija), podložna ljubljanskemu škofijskemu gospostvu, v urbarjih vedno navedena kot prva od treh na Gor-jakovem.71 Ime Končevo je dobila v 17. stoletju po tedanjih lastnikih Koncih, ki so tu izpričani od leta 1602 z gospodarjem Sebastjanom Koncem, potem ko je prejšnje leto 1601 gospodaril na tej posesti še Urban Lesjak.72 Ko je ljubljanski škof Tomaž Hren leta 1627 po smrti Sebastjana Konca podelil hubo v kupno pravo njegovemu sinu Jakobu, je zapisal, da so pogoji izročitve tako ugodni, ker je bil Jakobov ded Gregor Konec še od mladosti njegov dober prijatelj, z očetom Sebastjanom pa sta od leta 1577 dalje skupaj hodila v šolo v Gradcu. Sama huba je bila po škofovih besedah (prvič) podeljena v kupno pravo leta 1563.73 Jakob je izpričan kot njen gospodar še v letih 1632-34,74 nato pa imamo o hubah na Gorja-
70	Golec, Lažni Valvasor, str. 28; prim. Golec, Valvasorji, str. 303.
71	Na kmetiji Košenina, Kapla št. 15, ki je bila do leta 1893 v lasti rodbine Košenina, gospodarita od leta 2012 zakonca Martina in Anton Zupančič, po ženski liniji pa je posest v rokah istega rodu od leta 1897, ko jo je kupil Martinin praded Karel Florjan (Okrajno sodišče v Žalcu, Zemljiška knjiga, k. o. Ojstriška vas, gl. knj. 1—100, vložek št. 46). Iz zemljiškoknjižnega vložka je razvidno, da je kmetija do zemljiške odveze (1848) spadala pod zemljiško gospostvo Gornji Grad v rokah ljubljanske škofije (zemljiška knjiga gospostva Gornji Grad, vložek 1176), kar je omogočilo uspešno sledenje lastnikom do začetka 17. stoletja.
72	Po gornjegrajskem urbarju iz leta 1602 je bil Boštjan (tj. Se-bastjan) Rotar ali Konec (Bastian Rotter oder KhonezZ) gospodar tako prve kot druge hube na Gorjakovem, tretje pa Toni Zupanič; vse tri so imele enake obveznosti (NSAL, NSAL 20, Gornji Grad Avstrija, K 3, urbar Gornji Grad 1602, s. p., Ambt Frasslaw, Goriach). Eno leto starejši urbar iz leta 1601 pozna na prvi hubi še Urbana Lesjaka in na drugi Gregorja Konca (Gregor Kanez), le tretji gospodar je isti (NSAL, NSAL 21, Gornji Grad Ljubljana, fasc. 1, urbar Gornji Grad 1601, s. p. Ambt Frasslaw, Am Goryach). Kako je prišel Se-bastjan Konec medtem do prve hube, ne vemo, očitno s kupoprodajo, drugo pa je dobil za Gregorjem Koncem, ki jo je malo prej, leta 1598 kupil od Lesjaka. Tedaj je namreč ljubljanski škofTomaž Hren potrdil prepustitev hube na Gorjakovem (Negoriakhouim) v kupno pravo. Na hubi, ki jo podelil v kupno pravo že leta 1546 škof Urban Textor, je sedel Urban Lesjak in ta jo je hotel prenesti na Gregorja Konca. Podelitev je bila obnovljena leta 1609 s podelitvijohube Sebastjanu Koncu, njegovi ženi in dedičem (NSAL, NŠAL 101, Zbirka listin, 1598 V. 5., s. l.).
73	Orožen, Das Dekanat Fraßlau, str. 57—58, op. 3.
74	Po registru telesnega davka za obdobje 1632—34 so na Gorjakovem gospodarili Sebastjan Konec (Konz), Matevž Urbane in Toni Zupanič, vsak na eni hubi, pri čemer je imel Konec tudi hlapca in deklo; pri drugih plačnikih so posli navedeni zelo redko (NSAL, NSAL 20, Gornji Grad Avstrija, K 3, register telesnega davka — nova naklada 1632—1634, s. p., Am Goriakhoimb).
381
3 KRONIKA
BORIS GOLEC: SLEDOVI VALVASORJEV V SPODNJI SAVINJSKI DOLINI, 369-398
65
2017
kovem podatke šele v urbarju za leto 1719, ko je na prvi naveden gospodar Jakob Majetič in kot njegov predhodnik »gospod« Janez Ditrih Valvasor (!) (Herr Jochann Dietrich Valuafior, aniezo Jacob Maietitsch).75 Ta pozna navedba, ki jo srečamo tudi v štiftnem registru iz naslednjega leta 1720,76 torej neposredno dokazuje, da je Janez Ditrih nekoč resnično gospodaril na Končevem. Kdaj natanko in od katerega Konca, Jakoba ali katerega drugega, je posest kupil, ostaja neznanka.77 Prav tako ne vemo, na kakšen način in kdaj se je Končevo pozneje znašlo v Majetičevih rokah in ali je bil Majetič z Valvasorjem v kakšnem sorodstvu. V roke rodbine Košenina, po kateri se posest imenuje danes, je huba prišla med letoma 1720 in 1747, potem ko je Košeninov rod že prej imel v rokah sosednjo hubo.78
Janez Ditrih Valvasor se je torej sodeč po gornje-grajskih urbarjih pokmetil. Skromna dediščina, ki jo je dobil samo po očetu in jo je deloma porabil še v mladosti, ni dopuščala, da bi prišel vsaj do lastništva kakšnega manjšega dvorca. Ne vemo sicer, ali je poleg hube na Gorjakovem premogel še kakšno posest, skoraj gotovo pa ni imel nobenega podložnika, ampak le hlapce in dekle. Čeprav je ostal plemič in so bili to kljub morganatskemu zakonu tudi njegovi otroci, se je plemiškemu načinu življenja moral vendarle v znatni meri odreči. Če sodimo po obvezno-
75	NSAL, NŠAL 20, Gornji Grad Avstrija, K 63, štiftni register 1719, fol. 150v.
76	Prav tam, K 62, štiftni register 1720, s. p., Am Goriakhouimb.
77	Jakob Konec (Jacobus Konz) je zadnjič izpričan kot živ konec leta 1648, ko je šel v Sv. Juriju ob Taboru za krstnega botra (ZAC, ZAC 6, Zbirka rokopisov, št. 9, krstna knjiga vikariata Sv. Jurij ob Taboru 1646-1664, s. p., 18. 12. 1648). Prav mogoče je, da je imel Jakob sina Maksimilijana (Konz), ki se mu je v zakonu s Salomo rodil sin Janez Jurij, krščen 10. marca 1652. Malo prej, 16. februarja 1652, sta zakonca botrovala vsak enemu dvojčku kmečkih staršev, nato pa je Maksimilijan kot krstni boter otrokoma istega para izpričan še 23. marca 1655, tokrat kot gospod (!) (Dno Maximiliano brez priimka), in 15. marca 1662. Pomenljivo je, da je bil »perillustri Dno Maximiliano Konzh« 24. februarja 1658 krstni boter prvemu otroku Janeza Ditriha Valvasorja, šestnajst let pozneje, 14. januarja 1674 pa je šel Janez Ditrih v Braslovčah za botra otroku (istega?) Maksimilijana Konca in njegove (druge) žene Marije (NSAM, Matične knjige, Braslovče, R 1672-1708, s. p.). Nemara se je Maksimilijan Konec preselil v Braslovče po prodaji Končevega Valvasorju.
78	Po štiftnih registrih za leti 1719 in 1720 je imel Gregor Košenina srednjo hubo, po štiftnem registru za leto 1747 pa sta bili v rokah Andreja Košenine tako prva huba, tj. nekdanja Valvasorjeva oziroma Majetičeva, kot druga (NSAL, NSAL 20, Gornji Grad Avstrija, K 63, štiftni register 1719, fol. 150v; K 62, štiftni register 1720, s. p., Am Goriakhouimb; K 63, štiftni register 1747, pag. 458-459). Na tretji hubi je ves čas od leta 1601 gospodaril isti rod, Zupaniči oziroma Zupanci/Zupanci. Pred letom 1776 so Košenine na drugi hubi zamenjali Košmelji, na tretji pa so še naprej obstali Zu-panci (ZAC, ZAC 7, Zbirka urbarjev, št. 140, štiftni register Gornji grad 1776, fol. 615-616). Rodbina Košenina je nato gospodarila na nekdanjem Končevem vse do leta 1893 (ZAC, ZAC 1031, Zbirka zemljiških knjig, knj. 540, Gornji Grad, Urb. No. 1176; Okrajno sodišče v Zalcu, Zemljiška knjiga, k. o. Ojstriška vas, gl. knj. 1-100, vložek št. 46).
stih njegove hube do gornjegrajskega gospostva, se ni ta prav v ničemer ni razlikovala od drugih dveh hub na Gorjakovem. Pravzaprav je bila edina razlika ta, da je Valvasor tako kot že njegovi predhodniki užival posest po kupnem pravu in jo je torej smel prodati, medtem ko je bila večina gornjegrajskih hub v okolici podeljenih samo po zakupnem pravu, med njimi tudi tretja huba na Gorjakovem.79 Je pa morala na Končevem že takrat stati »gosposka hiša«, ki je posesti in njenim gospodarjem znatno večala ugled.80 Bahati kmečki dvor, enonadstropno hišo s skoraj dva metra debelimi zidovi v pritličju, so prejkone zgradili že Konci, Janez Ditrih Valvasor pa jo je morda še povečal in ji dal skoraj današnji videz. Vsekakor so bili že Konci za krajevne razmere »gosposki« ljudje, ki najbrž niso živeli samo od zemlje. Kot smo videli, je Sebastjan Konec skupaj s škofom Hrenom študiral v Gradcu, Maksimilijan, ki ga imamo za njegovega najverjetnejšega vnuka in naslednika, pa je v šentju-rijski krstni matici izrecno naveden kot »gospod« in celo »prečastiti gospod« (!).81 Od česa je poleg kmetovanja še živel Janez Ditrih Valvasor, lahko samo ugibamo. Priložnosti za postranski zaslužek mu vsekakor ni manjkalo, saj je stal njegov dom le streljaj od glavne prometnice med Gradcem in Ljubljano.
O nadaljnji usodi družine tega savinjskega Valvasorja imamo po letu 1664, ko preneha šentjurijska krstna matica, samo peščico pričevanj. Če bi sodili zgolj po vranskih krstnih maticah, bi prišli do sklepa, da je živel odmaknjeno, saj okoliška gospoda iz župnije Vransko ne njega ne njegovih bližnjih ni vabila za krstne botre.82 Drugačno podobo ponuja krstna matica sosednje župnije Braslovče, na meji katere je tedaj stalo Končevo. Janez Ditrih je tu med letoma 1674 in 1682 botroval otrokom Maksimilijana Konca, prejkone identičnega z nekdanjim gospodarjem Končevega, in žovneškega gospoščinskega upravitelja Jurija Sigmunda Keinpergerja.83 Zene Katarine,
79	NŠAL, NŠAL 20, Gornji Grad Avstrija, K 3, urbar Gornji Grad 1602, s. p., Ambt Frasslaw, Goriach.
80	J. Curk (1984), ki o Košeninovi domačiji več kot očitno ni imel drugi zgodovinskih podatkov kot Orožnove (Das Dekanat Frafilau, str. 57—58, op. 3), je zapisal, da se je domačija razvila iz pristave bližnjega gradu Štrovsenek, bila od 1563 do 1627 v posesti ljubljanskih škofov, pozneje pa posestnikov Koncev, zaradi česar se jo je prijelo ime Konec-dvor ali Koncev dvor. Po njegovem iščejo nekateri ostanke te pristave v kleteh Drčeve hiše v Selah pri Grajski vasi (Curk, Gradbeni oris Novega Kloštra, str. 223). Glede na vse, kar vemo o Konec-Košeninovi kmetiji danes, ta prvotno vsekakor ni bila štrovseneška pristava. Na Gorjakovem so namreč tri Gornjemu Gradu podložne kmetije obstajale vsaj že v prvi polovici 15. stoletja (Blaznik, Historična topografija, str. 224) in nato vseskozi do najnovejšega časa.
81	Gl. op. 77.
82	ZAC, ZAC 6, Zbirka rokopisov, št. 31, krstna knjiga župnije Vransko 1660—1672; Župnijski arhiv Vransko, Matične knjige, krstna matična knjiga 1673—1701.
83	NSAM, Matične knjige, Braslovče, R 1672—1708, s. p., 14.
1. 1674, 3. 3. 1675, 26. 7. 1676, 2. 1. 1678, 8. 10. 1678, 8. 10.
1682.
382
65
2017
3 KRONIKA
BORIS GOLEC: SLEDOVI VALVASORJEV V SPODNJI SAVINJSKI DOLINI, 369-398
Ime Janeza Ditriha Valvasorja kot prejšnjega gospodarja na hubi v Gorjakovem v štiftnem registru gospostva Gornji Grad iz leta 1720 (NŠAL, NŠAL 20, Gornji Grad Avstrija, K 62, štiftni register 1720, s. p.).
zaradi katere je bil razdedinjen, ne srečujemo več po letu 1663, ko je kot mati četrtega otroka vpisana v šentjurijski krstni matici, le nekaj mesecev preden v vrsti matičnih knjig zazija dolgotrajna vrzel. Po vsej verjetnosti je umrla v šestdesetih ali sedemdesetih letih in ni bila nujno mati vseh otrok Janeza Ditriha. V njegovi bližini se namreč pozneje pojavlja ime Ane Marije Valvasor, za katero ni rečeno, da je v vseh primerih identična z Valvasorjevo najstarejšo hčerko enakega imena (* 1658). Ta je namreč leta 1676 kot krstna botra v Braslovčah izrecno imenovana gospodična (Domicella), medtem ko takšno oznako pogrešamo pri Ani Mariji oziroma Mariji Ani Valvasor, ki je bila krstna botra dvakrat leta 1678, drugič skupaj z Janezom Ditrihom.84 Še več, »častita gospa« (generosa Domina) Ana Marija Valvasor (Anna Maria Felpheso-rin) je leta 1681 v Žalcu botrovala otroku Ane Marije Pilpah, omožene hčerke Janeza Ditriha.85 To je skoraj zagotovo njegova druga žena, saj v tem času tudi na Kranjskem ni bilo nobene gospe s tem imenom.86
Janez Ditrih je kot krstni boter zadnjič izpričan 8. oktobra 1682,87 živ pa je bil vsaj še 13. januarja 1683, ko ga kot enega od manjših upnikov pokojnega brata Janeza Herbarda, gospodarja Medije, omenja zame-njalna pogodba med Valvasorji za gradova Medija in Zavrh. Iz zapuščine Janeza Herbarda bi moral dobiti
84	Prav tam, s. p., 2. 6. 1676, 1. 3. 1678, 8. 10. 1678.
85	Župnijski arhiv Žalec, krstna matična knjiga, R 1661—1683, s. p., 18. 3. 1681.
86	Gl. leksikon Valvasorjev v: Golec, Valvasorji, str. 465—483.
87	Gl. op. 82.
sto kron, in sicer proti plačilu zastave, ki je pripadala bratovim otrokom iz prvega zakona. Pogodba imenuje Janeza Ditriha z njegovim drugim imenom Ditrih in ga izrecno postavlja na Štajersko (Herrn Dietrichen Valuasor in Steuer).88 Kot priča rodovnik Valvasorjev v Slavi vojvodine Kranjske (1689), pa je bil šest let pozneje že pokojni.89
Danes ni skoraj nobenega dvoma, da se je njegova življenjska pot iztekla na Končevem, ne vemo pa, kdaj natanko. Vsekakor ga niso pokopali v cerkvi na Gomilskem, kjer je pred letom 1669 imel grob, kamor so predtem položili dva njegova otroka.90 Braslovška mrliška matična knjiga, ki se začenja prav tega leta, ne pozna namreč ne njegove smrti ne smrti katerega njegovih družinskih članov.91 Po vsem sodeč je bil pokopan v domačem vikariatu v Sv. Juriju ob Taboru, za katerega iz tega časa ni ohranjena mrliška knjiga. Ni izključena niti možnost, da so njegovo truplo prenesli na kranjsko stran in da je našel zadnje počivališče v rodbinski grobnici v grajski kapeli na Mediji, saj mrliška matica župnije Vače, ki se začenja leta 1687, prvih dvajset let razen ene izjeme (1691) ne beleži medijskih pokopov.92
Janez Ditrih namreč ni bil vseskozi v slabih od-
88	ARS, AS 730, Gospostvo Dol, fasc. 4, Dominicalia, Akti o imenju Marije Salome Schwab v vaški in šmartinski fari, 13. 1. 1683.
89	Valvasor, Die Ehre IX, str. 109.
90	Gl. op. 63.
91	NŠAM, Matične knjige, Braslovče, M 1669-1708.
92	Golec, Valvasorji, str. 12.
383
3 KRONIKA
BORIS GOLEC: SLEDOVI VALVASORJEV V SPODNJI SAVINJSKI DOLINI, 369-398
65
2017
nosih s svojim kranjskim sorodstvom. Kljub materinemu razdedinjenju zaradi stanu neprimerne poroke (1657) mu je vsaj del Valvasorjeve rodbine odpustil »mladostno zablodo«. Ne samo da ga je samska polsestra Marija Klara (* 1625-32, + 1679) leta 1679 vključila v svojo oporoko93 in da je imel poslovne stike z bratom Janezom Herbardom, ampak je njegova hči, »gospodična« Ana Marija v začetku leta 1679 izpričana kot krstna botra hčerki svojega medijskega strica Janeza Herbarda,94 dobro leto pozneje pa se je Janez Ditrih potrjeno mudil na Mediji skupaj z bratom duhovnikom Volfgangom Jernejem.95
Kot je bilo že povedano, ni gotovo, ne kdaj ne kako je njegova posest Končevo pri Kapli prišla v druge roke in ali so bili novi lastniki tujci ali nemara sorodniki. V začetku 18. stoletja je tu gospodaril »gospod« Franc Gratler, ki ga kot edinega gospodarja z Gorjakovega najdemo v registru denarnih zaostankov za obdobje 1703-1708.96 Pred tem je za svojim leta 1668 umrlim očetom Janezom postal lastnik dvorca (Thurn ali Štok) v Šentlovrencu pri Preboldu, kjer sta se mu je v zakonu z Ano Katarino v letih 1688 in 1690 rodila dva otroka.97 Na Končevo sta se zakonca preselila v prvi polovici devetdesetih let, potem ko je Janez Ditrih Valvasor že umrl. Tu sta »častitemu gospodu« Janezu oziroma Janezu Francu Gratlerju prišla v letih 1695 in 1698 na svet še dva otroka. Pri prvem je materino ime zapisano kot Ana
93	Marija Klara je oporoko sestavila nekaj dni pred smrtjo v Kamniku, kjer je živela. Za glavnega dediča je imenovala edinega pravega brata Karla, izdatno obdarovala njegovo hčerko Evo (Maksimilo), ki jo je sama vzgojila, in sestro Elizabeto, klariso v Mekinjah, spomnila pa se je tudi vseh štirih polbratov, Janeza Vajkarda, Janeza Ditriha, Janeza Herbarda in Volfganga Jerneja, ki so dobili vsak po sto goldinarjev (ARS, AS 308, Zbirka testamentov Deželnega sodišča v Ljubljani, II. serija, fasc. V 1-16, testament V-6, 29. 4. 1679). - Potrdilo Janeza Ditriha o prejemu dediščine po polsestri je mogoče datirati v čas med njeno smrtjo konec aprila 1679 in smrtjo brata Janeza Herbarda 16. aprila 1681; v regestu je znano iz bratovega zapuščinskega inventarja (ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 130, fasc. LIV, lit. Z-6, 12. 8. 1681, pag. 12/Nr. 31).
94	»Domicella Maria Anna Illmi Dni Theodorici Valuasor filia« (NŠAL, ŽA Vače, Matične knjige, R 1673-1689, s. p., 4. 1. 1679).
95	Janez Ditrih je leta 1680 z bratom duhovnikom Volfgangom Jernejem pri kranjskih stanovskih poverjenikih izprosil dovoljenje, da so ju s Štajerskega, kjer ni bilo (več) kuge, spustili čez kužno zaporo na Trojanah na Kranjsko, in sicer k neki komisiji, sklicani na Medijo (ARS, AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., šk 901, sejni zapisniki 27, 1671-1680, fol. 422, 10. 4. 1680).
96	NŠAL, NŠAL 20, Gornji Grad Avstrija, K 4, register denarnih zaostankov 1703-1708, s. p., Am Goriakhouim. - Ime že zdavnaj pokojnega »gospoda« Janeza Ditriha Valvasorja (Hr. Johann Dietrich Valuasor) je sicer navedeno še v registru zaostankov za ognjiščni davek in mesni dac 1708-1710, vendar je bilo tja zgolj prepisano iz nekega starejšega registra, saj Valvasor ni imel nobenega dolga (prav tam, register zaostankov za ognjiščni davek in mesni dac 1708-1710, s. p., Na Goriakhouimb).
97	NŠAM, Matične knjige, Prebold, R 1680-1726, s. p., 22. 12. 1688, 9. 1. 1680. Dolinar, Pogled v preteklost vasi, str. 19.
Katarina, pri drugem pa Ana Marija.98 Ne gre prezreti, da je Janez Ditrih Valvasor imel hčerko Ano Marijo, vendar ta skoraj gotovo ni bila Gratlerjeva žena. Ana Marija Valvasor, leta 1680 poročena Pil-pah, je, kot bomo videli, pred letom 1699 ovdovela in bi torej lahko postala Gratlerjeva druga žena, toda Končevine mu v zakon ni prinesla ona, saj je Gratler tu vsaj na začetku prebival še z ženo Ano Katarino (1695). Prav verjetno je, da mu je ta rodila tudi zadnjega otroka (1698) in gre pri njenem imenu v krstni matici za pomoto: Ana Marija namesto Ana Katarina. Gratlerjeva soproga Ana Katarina bi bila lahko neznana hči Janeza Ditriha Valvasorja, rojena po letu 1664, ko šentjurijska krstna matica preneha. Še posebej je pomenljivo, da je pri krstu drugega otroka navedena kot »illustrissima domina« (!), kot so naslavljali plemkinje.
Rodbina »gospoda« Janeza Jakoba Majetiča, poznejšega lastnika Končevega, se v šentjurijskih krstnih maticah pojavi leta 1713, šest let pred njegovo prvo omembo v štiftnem registru (1719).99 V letih 1716 in 1717 mu je soproga Marija Regina dva sinova, leta 1718 pa se je taista kot »častita gospa« (generosa Dna) pri 25-ih poslovila od tega sveta.100 Potemtakem se je rodila leta 1693, če pa je bila v resnici malce starejša, rojena pred koncem leta 1691, ko se spet začenjajo šentjurijske krstne matice,101 ali če je prišla na svet kje drugje, bi bila lahko Gratlerjeva hči. Na verjetno sorodstvo Gratlerjev in Majetičev kaže dejstvo, da so leta 1721 pri Sv. Juriju ob Taboru pokopali 16-letno »gospodično« (Domicella) Marijo Elizabeto Gratler,102 torej v času, ko je na Končevem že gospodaril Majetič.103 Marija Elizabeta se je morala roditi nekje drugje ali pa je identična z leta 1695 rojeno Gratlerjevo hčerko Marijo Konstancijo in bi ji bilo torej ob smrti 26 let, ne 16. Gratlerja in njegove soproge v šentjurijski mrliški matici ni,104 je pa v njej smrt Janeza Jakoba Majetiča, ki je umrl leta 1743,
98	NŠAM, Matične knjige, Sv. Jurij ob Taboru, R 1692-1719, s. p., 5. 9. 1695, 1. 4. 1698.
99	»Gospod« Jakob Majetič je šel 31. decembra 1713 za krstnega botra otroku ojstriškega upravitelja (prav tam, s. p., 31. 12. 1713).
100	Pri krstu sina Karla Jožefa je navedena kot Marija Eleonora, pri krstu Jakoba Feliksa pa kot Marija Regina (prav tam, s. p., 18. 1. 1716, 10. 2. 1717). Ob smrti je duhovnik njeno ime najprej zapisal kot Marija Ana in ga nato popravil v Marija Regina (prav tam, M 1691-1750, s. p., 28. 9. 1718). Nedvomno ji je bilo res ime tako in ne Marija Eleonora.
101	Krstna matica 1692-1719 se dejansko začne že 14. decembra 1691.
102	NŠAM, Matične knjige, Sv. Jurij ob Taboru, M 1691-1750, s. p., 20. 2. 1721.
103	Poleg gosposkega predikata priča o Majetičevem gmotnem položaju podatek, da je imel njegov hlapec lastno družino. Leta 1719 je bil namreč krščen otrok »famuli apud genero-sum Dominum Jacobum Majetiz« (prav tam, R 1692-1719, s. p., 14. 3. 1719).
104	Janez Franc Gratler iz Mozirja se je leta 1731 oženil z Ano
Viktorijo Strassberger, hčerko lastnika dvorca Gorica pri
Preboldu (Dolinar, Zgodovina Kaplje vasi, str. 32); medtem se
je očitno preselil v Mozirje ali pa je od tam izviral.
384
65
2017
3 KRONIKA
BORIS GOLEC: SLEDOVI VALVASORJEV V SPODNJI SAVINJSKI DOLINI, 369-398
ko naj bi bil star okoli 63 let (roj. okoli 1680).105 Kot že rečeno, je štiri leta pozneje, leta 1747, gospodaril na njegovi hubi sosed Andrej Košenina,106 ki je k hiši prinesel današnje domače ime. Ta bi bil lahko navsezadnje poročen z Majetičevo hčerko, če je ta katero res imel. Kolikor je postal Košeninov tast, se je morala potencialna hči roditi pred letom 1716 nekje zunaj šentjurijskega vikariata ali pa v Majetičevem morebitnem drugem zakonu po letu 1719, ko se v krstnih maticah začne polstoletna vrzel. Hipotetično je torej mogoče, da so bili z Valvasorjevo rodbino sorodstveno povezani tudi Košenine. V tem primeru bi potomstvo Janeza Ditriha Valvasorja obstalo na Končevem še vse do konca 19. stoletja, torej dvesto let po njegovi smrti.
Razseljeni otroci savinjskega Valvasorja Janeza Ditriha
O otrocih savinjskega graščaka-kmeta Janeza Di-triha Valvasorja in njihovih nadaljnjih poteh vemo malo oziroma malo zanesljivega. Od štirih znanih otrok, krščenih med letoma 1658 in 1663 v Sv. Juriju ob Taboru, nimamo nobenih poznejših podatkov samo o najmlajši Maksimili (* 1663), ki je bila očitno eden od dveh otrok, pokopanih pred letom 1669 na Gomilskem.107 Ferdinand (* 1661) je leta 1676 izpričan kot Janez Ferdinand v petem, poetičnem razredu ljubljanske jezuitske gimnazije108 in leta 1678 na višjih jezuitskih študijih v Gradcu, prav tako z dvojnim imenom in kot deželan,109 tedaj torej star 17 let. Odtlej se za njim izgubi vsaka sled. Morda imamo tudi vir o šolanju Janeza Jurija (* 1659), če je imenovani identičen z Janezom Friderikom Valvasorjem, ki se je leta 1670 začel šolati na latinski šoli v Rušah, sicer z drugačnim drugim osebnim imenom - Friderik namesto Jurij - in označen kot baron, kar sicer ni merodajno.110 Ker take osebe ni na Valvasorjevem rodovniku v Slavi, bi šlo lahko bodisi za sina Janeza Ditriha bodisi za sina drugega »odpadlega« Valvasorja, njegovega bratranca Jurija Sigmunda. Prav tako je več kot mogoče, da je bil Janez Jurij drugi od obeh Valvasorjevih otrok, pokopanih pri podružnici sv. Štefana na Gomilskem.
Še največ podatkov imamo o najstarejši Ani Mariji (* 1658). Potem ko se kot »gospodična« pojavi leta 1676 v Braslovčah v vlogi krstne botre hčerki Maksimilijana Konca,111 je šla v začetku leta 1679 na
105	Prav tam, 31. 2. 1743.
106	Gl. op. 77.
107	Gl. op. 63.
108	V začetku leta 1676 je naveden med člani kongregacije Marije Vnebovzete (ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 309).
109	Andritsch, Die Matrikeln. Band3, str. 62.
110	Župnijski arhiv Ruše, Notata Rastensia etc., fol. 34v; prim. Mlinarič, Seznam imen, str. 153.
111	NŠAM, Matične knjige, Braslovče, R 1672-1708, s. p., 2. 6. 1676.
kranjsko stran za krstno botro svoji sestrični Mariji Eleonori Valvasor z Medije.112 Pri 22-ih so jo 26. februarja 1680 poročili v Žalcu z Mihaelom Ferdinandom Pilpahom. V danes pogrešani poročni matici je označena kot hči Ditriha barona (!) Valvasorja,113 kar kaže, da se je tudi Janez Ditrih kdaj neupravičeno ki-til z baronskim naslovom, kot je imel navado njegov brat polihistor Janez Vajkard.114 Pri Janezu Ditrihu je tak korak razumeti tem laže ob dejstvu, da je dal hčerko v zakon stanovsko nižjemu, neplemiškemu človeku iz žalske trške rodbine. Tudi o Pilpahih ni znanega veliko, razen da so bili tedaj v Žalcu že precej razvejena rodbina.115 Dobro leto po poroki se je zakoncema Mihaelu in Ani Mariji rodila hči, istega leta 1681 je Ana Marija še botrovala,116 potem pa za mlado družino izgine vsaka sled. Kam se je preselila, ostaja odprto vprašanje. Kot smo videli, ni izključeno, da je Ana Marija prevzela očetovo Končevo in se vnovič omožila z Janezom Francem Gratlerjem. V Žalcu srečamo ime Mihaela Pilpaha samo še v trškem štiftnem registru iz leta 1699, v katerem je navedena njegova hiša, kot dolžniki neplačanega činža pa Mihaelovi dediči.117
Vsaj en sin Janeza Ditriha Valvasorja, Ferdinand (* 1661), se je torej šolal za intelektualni poklic, eden pa se je izučil le bolj »prefinjene« obrti, umetniškega voskarstva, o čemer je leta 1715 pričeval njegov graški sorodnik Gregor Ferdinand, ne da bi navedel sorodnikovo ime. Zanj kot tudi za njegovega brata brez znanega poklica - okoli leta 1710 sta krajši čas skupaj živela v predmestju Gradca118 - ni mo-
112	NŠAL, ŽA Vače, Matične knjige, R 1673-1689, s. p., 4. 1. 1679.
113	I. Orožen je poroko po žalski poročni matici povzel takole: »1680 am 26. Februar Michael Ferd. Pilpach mit Anna Maria, Tochter des Theodor Baron Valvasor« (Orožen, Das Dekanat Cilli, str. 391). Žalska poročna matica iz tega časa je sicer ohranjena, vendar ni v njej ne te poroke ne poroke iz leta 1691, ki jo prav tako povzema Orožen (Župnijski arhiv Žalec, poročna matična knjiga 1665-1696). Očitno je obstajala še ena matična knjiga, ki pa se je izgubila.
114	O tem natančno: Golec, Valvasorji, str. 340-343.
115	Priimek je v Žalcu najti že v šestdesetih letih 17. stoletja, ko se začenjajo matične knjige (Župnijski arhiv Žalec, krstna matična knjiga 1661-1683, poročna matična knjiga, 16651696, mrliška matična knjiga 1665-1696). - Leta 1610 je bil neki Martin Pilpah Schrattenbachov oskrbnik na Ojstrici (Orožen, Das Dekanat Fraßlau, str. 73).
116	Prav tam, R 1661-1683, s.p., 18. 3. 1681, 21. 10. 1681.
117	StLA, Landschaftliches Archiv, Antiquum, I L. f. Städte und Märkte, Sch. 315, Sachsenfeld, Specification aus dem Gemainen Marckhts Saxenfeldt Stifft Register, was die Burgerschafft v Ao 1668 biß Endte 1698 in Steüer Ausstandt in Verluhst vnd Schaden khomben und nichts eingebracht werden khann ... , 19. 7. 1699.
118	Gregor Ferdinand Valvasor je leta 1715 povedal, da sta se pred kakšnimi petimi leti, zadrževala v Gradcu dva sinova
Janeza Ditriha Valvasorja, lastnika »posestva Končo« neda-
leč od Žalca (vnweith Saxenfeld ein gittl Khonttscho genandt). Njunih imen ni poznal, izdajala sta se za plemiča, prebivala v predmestju Gries, eden naj bi bil umetniški voskar (Waxpas-sierer), iz Gradca pa sta se nameravala napotiti na vojsko. StLA, Landrecht, K 1364, Valvasor (1), 7. 3. 1715. Natančneje o tem: Golec, Lažni Valvasor, str. 6-8. - Peter pl. Ra-
385
3 KRONIKA
BORIS GOLEC: SLEDOVI VALVASORJEV V SPODNJI SAVINJSKI DOLINI, 369-398
65
2017
goče reči, da sta ravno tista dva, katerih krsta pozna šentjurijska krstna matica - Ferdinand in Janez Jurij. Glede na to, da sta se iz Gradca namenila na vojsko, bi pričakovali mlajša človeka, ne petdesetletnika, kar bi omenjena brata tedaj bila. Prav verjetno je namreč, da se je Janezu Ditrihu in Katarini Valvasor rodil še kateri otrok, potem ko prvi krstni matici od januarja 1664 sledi dolga vrzel. Kot rečeno, je Katarina bržčas umrla in vdovec si je našel novo ženo Ano Marijo.
Vse kaže, da je imel Janez Ditrih poleg štirih znanih otrok še enega sina ali morda celo štiri, in sicer tiste, ki jih doslej ni bilo mogoče z gotovostjo povezati z nobenim kranjskim Valvasorjem. Poleg teh se v Spodnji Savinjski dolini po enkrat pojavita kot krstni botri dve gospodični Valvasorjevi, ki ju gre tem prej povezati z družino Janeza Ditriha.
Glede na to, da polihistor Janez Vajkard domnevnih sinov Janeza Ditriha ni navedel na rodovnem deblu v Slavi (1689),119 vsi pa so bili tedaj še živi, jih gre pripisati enemu od obeh iz dežele odseljenih Valvasorjev, bodisi Janezu Ditrihu bodisi njegovemu precej starejšemu bratrancu Juriju Sigmundu. Vsaj za enega - Karla Ditriha - lahko z veliko mero gotovosti trdimo, da je bil resnično sin polihistorjevega brata Janeza Ditriha.
Karla Ditriha (* ok. 1670, t ne pred 1697) srečujemo le dobro desetletje, od leta 1685 do 1697, potrjeni so njegovi stiki s kranjskimi Valvasorji, za povrh pa je zanj neposredno izpričano sorodstvo z njimi. Poleg tega veže Karla Ditriha Valvasorja z najverjetnejšim očetom Janezom Ditrihom skupno krstno ime Ditrih. Ko ga leta 1685 prvič zasledimo v virih, mu je moralo biti vsaj dvanajst let, lahko tudi dvajset. Kranjski deželni stanovi so mu tedaj podelili štipendijo, ki je nikakor ne bi dobil nekdo brez kranjskega deželanstva, zato odpade vsakršna možnost, da bi šlo za sina »izobčenega« Jurija Sigmunda, saj ta od leta 1657 ni več imel deželanskih pravic. Iz deželnosta-novskih zapisnikov žal ni razvidno, kateri kranjski Valvasor je bil prosilec (Supplicant), ki je leta 1685 v imenu svojega »bratranca« (Vettern) Karla Ditriha zaprosil za triletno štipendijo.120 Najverjetneje je šlo
dics, ki je pozno naletel na zaslišanje Gregorja Ferdinanda, je ugotovil, da je bil Jurij Sigmund polihistorjev bratranec, identičnost v dokumentu omenjenega Ditriha Valvasorja s polihistorjevim bratom Janezom Ditrihom pa je očitno prezrl; na to ni opozoril ne ob samem prepisu in tudi ne pri gradivu o tem Valvasorjevem bratu (ARS, AS 984, Radics pl. Peter Pavel, šk. 7, mapa XXVIII, G Bratje in sestre Janeza Vajkarda Valvasorja). — Wachsbossierer (v viru Waxpassierer) so bili voskarji, ki so se ukvarjali z umetniškimi deli, na primer z modeli iz voska za vlivanje zvonov, izdelovali pa so tudi figure svetnikov in zlasti figuralno okrasje za razkošno umetno hrano (Schauessen) za dvor in plemstvo (Popelka, Geschichte der Stadt Graz. II. Band, str. 563).
119	Valvasor, Die Ehre IX, str. 109.
120	Prošnja se je nanašala na štipendijo za študij in »druge svobodne umetnosti«: »zu besserer Prossequierung seines Studii, und anderen freuen Khunsten« (ARS, AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., šk. 907, sejni zapisniki 33, 1687—1693, fol. 128, 20. 3. 1685).
za najvplivnejšega med njimi, za (njegovega polstri-ca) Karla (1617/20—1697), tedaj stanovskega poverjenika, torej člana najožjega stanovskega vodstva.121 Oznaka Vetter za Karla Ditriha pri tem ne moti, saj pomeni mlajšega sorodnika, v tem primeru neča-ka.122 Lahko pa bi bil prosilec tudi Karlov 21-letni sin Janez Karel (1664—1739).123 Kje in kako je Karel Ditrih študiral, ne vemo. Naslednjič ga srečamo osem let pozneje, ko je 12. januarja 1693 v Starem trgu pri Slovenj Gradcu kot baron — kar v resnici ni bil — stopil pred oltar z Marijo Eleonoro baronico Sauer.124 Kdaj približno se je rodil, lahko bolj ali manj le ugibamo; sredi osemdesetih let je namreč študiral. Poročna matica ga implicitno navaja kot samskega, kar ne izključuje možnosti, da je bil že kdaj poročen, skoraj gotovo pa je bil ob poroki vsaj blizu polnoletnosti in je potemtakem prišel na svet pred letom 1670. Morebiti se je mladenič rodil v očetovem drugem zakonu in materi, ki je bila uglednejšega porekla kot prva žena Janeza Ditriha, ključarica Katarina Gaber, če že ni imela »žlahtne« krvi. To bi bila tudi ena od logičnih razlag, da se je Karlu Ditrihu uspelo oženiti z baronico, čeravno ubožno. Njegova iz-
121	Karel je bil stanovski poverjenik med letoma 1681 in 1685 (Golec, Valvasorji, str. 225).
122	Tudi Jernej Valvasor (H—II—4) govori leta 1636 o »meine drey Vettern der Valuasorn«, s čimer so mišljeni njegovi trije nečaki, sinovi pokojnega brata Adama (H—II—3) (ARS, AS 1074, Zbirka urbarjev, I/30u, urbar Medija 1635-1678, 2. del, fol. 7).
123	Biografski podatki o njem: Golec, Valvasorji, str. 470-471.
124	NŠAM, Matične knjige, Stari trg pri Slovenj Gradcu, M in P 1668-1699, s. p. — V vpisu v poročno matico ni veliko opri-
jemljivih podatkov razen zvenečih naslovov (Illustrissimus D. Carolus Dietericus Valvasor Lib: Baro; Illustrissima Domicella Maria Eleonora Saurerin L: B:), tako kot nista v posebno pomoč imeni poročnih prič »presvetlega« Janeza Karla Straß-bergerja, nevestinega svaka, in Krištofa Ferdinanda barona Kulmerja, sosednjega graščaka. Janez Karel Straßberger, najverjetneje lastnik gradu Lindek pri Vojniku (prim. Pirch-egger, Die Untersteiermark, str. 225), se je prejšnje leto kot vdovec oženil z nevestino sestro Suzano Elizabeto (NSAM, Matične knjige, Stari trg pri Slovenj Gradcu, P 1668—1699, s. p., 11. 2. 1692). Kulmerjem je pripadal dvorec Rotenturn v Slovenj Gradcu (Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 172), ki ga je Krištof Ferdinand kupil leta 1692 (StLA, B 249/5, Adalbert Sikora, Die steirischen Gülten, str. 322). — Na podatke v starotrški poročni matici je očitno naletel Ignac Orožen (1819—1900), saj se na Orožna (brez osebnega imena) sklicuje Peter Radics, ki si je naredil regest in ga shranil med zapisi o Janezu Ditrihu. Tedaj je po vsem sodeč še sklepal, da je Karel Ditrih identičen s polihistorjevim bratom, čeprav naj bi bil ta po rodovniku v Slavi leta 1689 že pokojni; na regest vpisa v poročno matico je namreč pripisal »Hans Di-trih, Sohn Barthol., Aus dem Lande« (ARS, AS 984, Radics pl. Peter Pavel, šk. 7, mapa XXVIII, Bratje in sestre Janeza Vajkarda, Ivan Ditrih). Do podatka o poroki neznanega Valvasorja Karla Ditriha je moral Radics priti pozno, zato tega člana Valvasorjevega rodu ni upošteval v svojih objavah, vključno z monografijo o kranjskem polihistorju. Pomenljivo
je, da Karla Ditriha ne omenja v razpravi Valvazorjev rod na Spodnjem Štajerskem (1899). Morda se je Orožen odzval na Radicsevo prošnjo v sklepu razprave, naj mu bralci posredu-
jejo morebitne druge podatke o Valvasorjih na Štajerskem in drugod (Radics, Valvazorjev rod, str. 114).
386
65
2017
3 KRONIKA
BORIS GOLEC: SLEDOVI VALVASORJEV V SPODNJI SAVINJSKI DOLINI, 369-398
branka Marija Eleonora baronica Sauer (* ok. 1669, f 1719) se je, sodeč po navedbi starosti ob smrti, rodila okoli leta 1669, saj naj bi umrla stara približno petdeset let.125 Bila je eden od petih otrok Jurija Andreja barona Sauerja in njegove žene Barbare Suzane, rojene baronice Schrattenbach,126 iz gmotno precej skromne veje leta 1630 pobaronjenih Sauerjev,127 v lasti katerih je bil dvorec Zavlar (Feldenhofen) pri Slovenj Gradcu. Ko se je leta 1693 poročila, ji je bilo okoli 24 let, starši so ji že predtem umrli, lastnica Zavlarja pa je bila njena zgodaj ovdovela svakinja Kristina Suzana.128 Opozoriti kaže, da je nevestina tri leta prej
125	NŠAM, Matične knjige, Slovenj Gradec, M 1683-1761, s. p., 15. 5. 1719.
126	Witting, Beiträge zur Genealogie, str. 258; ARS, AS 730, Gospostvo Dol, fasc. 120, Genealogica R—Z, Sauer, pag. 93.
127	Sauerji so izvirali s Kranjskega in so tudi po preselitvi na Štajersko in Koroško v plemiškem predikatu obdržali ime gradu Kozjak na Dolenjskem (Valvasor, Die Ehre XI, str. 315). V baronski stan je bil leta 1630 povzdignjen ded Marije Eleonore, koroški deželan Jurij (Andrej) Sauer »von Kosiak zu Schrattenegk« (Witting, Beiträge zur Genealogie, str. 258); skupaj z bratom in dvema bratrancema je dobil predikat »Sauer Freiherr zu Kosiak, Herr auf Wellan, Schönstein und Lilgenberg« (Frank, Standeserhebungen. 4. Band, str. 225), povzdignitev v grofe pa je leta 1668 dosegla le veja bratranca Janeza Karla z Borla (Witting, Beiträge zur Genealogie, str. 259—260; Frank, Standeserhebungen. 4. Band, str. 226).
128	Oče Jurij Andrej je leta 1677 prodal dvorec Dobrova (Gutenhart) pri Velenju, last svoje matere Elizabete (StLA, B 249/5, Adalbert Sikora, Die steirischen Gülten, str. 319). O njegovi smrti ni podatkov, ženo (Barbaro) Suzano, rojeno baronico Schrattenbach (v mrliški matici je navedena kot rojena grofica), pa so položili v kapelo starotrške župnijske cerkve 10. septembra 1690, staro okoli 58 let (NŠAM, Matične knjige, Stari trg pri Slovenj Gradcu, M 1668—1699, s. p.). Rodila se je torej okrog leta 1632 in je še zelo mlada rodila sina Ferdinanda Ernesta; temu starotrška mrliška matica leta 1723 bodisi pripisuje preveč let — 80, kar pomeni, da bi se rodil že leta 1643 (prav tam, M 1700—1726, s. p., 15. 4. 1723), ali pa so ob smrti podcenili starost njegove matere. Ni sicer nemogoče, da bi bil 26 let starejši od sestre Marije Eleonore, poročene Valvasor. Ne onadva ne drugi sorojenci niso bili krščeni v Starem trgu (prim. prav tam, R 1646—1665, R 1665—1678). Vdova Kristina Suzana, pokopana leta 1725 v Slovenj Gradcu v starosti 73 let (prav tam, Slovenj Gradec, M 1683—1761, s. p., 20. 3. 1725) in torej rojena okoli leta 1652, je morala biti žena njunega brata Franca Jurija. Njen naslednik na Zavlarju je bil sin Janez Jurij, ki se je glede na navedbo starosti 50 let ob smrti leta 1731 (prav tam, Stari trg pri Slovenj Gradcu, M 1727—1756, s. p., 3. 5. 1731) rodil okoli leta 1681, vendar ne v župniji Stari trg (prim. prav tam, R 1678—1692). Kako je družina Jurija Andreja Sauerja prišla do gradiča Zavlar v Starem trgu, ni povsem jasno. Po štajerski imenjski knjigi sta to posest leta 1624 kupila njegov bratranec Franc Sauer z ženo Marijo Salomo, od leta 1631 do 1694 pa v knjigi ni podatkov o lastnikih (StLA, B 249/5, Adalbert Sikora, Die steirischen Gülten, str. 100, 323). Za vmesni čas je v starotr-ških župnijskih maticah sicer potrjena navzočnost Sauerjev, a samo rodbinsko ime prek njihove služinčadi: npr. »apud 1ll-mam Saurerin«, »apud Illmum Dominum Shauer« (NŠAM, Matične knjige, Stari trg pri Slovenj Gradcu, R 1646—1665, 22. 1. 1664, 9. 3. 1670, 19. 2. 1671, 16. 7. 1673; P 1646—1665, 21. 5. 1662, 25. 5. 1665). Po Schmutzu je Kristina Suzana posedovala Zavlar že leta 1681 (Schmutz, Historisch Topographisches Lexicon. Erster Theil, str. 363), po štajerski imenjski knjigi pa je to posest prejela leta 1694, potem ko je dve leti prej kupila bližnji Rotenturn in ga prodala Krištofu Ferdinandu baronu Kulmerju; Zavlar je leta 1717 izročila sinu Janezu Ju-
umrla mati Barbara Suzana izvirala iz rodbine pl. Schrattenbachov, katerih sorodniki so gospodarili na Ojstrici pri Vranskem, ki jo je svojčas imel v zakupu Janez Ditrih Valvasor, potem pa se je v njeni bližini ustalil z družino. Še več, Barbara Suzana Schrattenbach, omožena baronica Sauer, je bila sestra zgodaj umrle prve žene Karla Valvasorja Ane Kristine (* ok. 1627, f 1649).129 Schrattenbachova ojstriška naveza je tako samo še dodaten posredni dokaz, da je moral biti Karel Ditrih res sin Janeza Ditriha.
Glede na pričakovano majhno doto mlade Marije Eleonore baronice Sauer ni nenavadna njena poroka z mladeničem iz ene od dveh »izobčenih«, s Kranjskega izseljenih rodbinskih vej Valvasorjev. Še posebej ne, če se je ta, ki ni mogel biti premožen, lahko pogojno naslavljal z baronom. Njegov zelo verjetni pravi stric Janez Vajkard Valvasor mu je nehote naredil nemajhno uslugo, ko je v Slavi vojvodine Kranjske implicitno »povzdignil« med barone tudi tiste Valvasorje, ki to niso bili.130 Mladi Karel Ditrih samega sebe v stričevem monumentalnem delu sicer ni našel, lahko pa se je skliceval na svojega v Slavi omenjenega očeta Janeza Ditriha, ki se je po navedbi na rodovnem deblu »iz dežele izselil«.131 Pa tudi na polihistorjevo navedbo, da na rodovnem deblu ni otrok izseljenih Valvasorjev, ker za vse ne ve,132 in na uvrščenost Valvasorjev med tiste kranjske baronske družine, katerih rodbinske veje živijo tudi v raznih drugih deželah.133 O nadaljnji usodi leta 1693 poročenega Karla Ditriha vemo zelo malo. Najverjetneje se je prišel v Stari trg pri Slovenj Gradcu samo oženit in je svojo izbranko takoj po poroki odpeljal drugam. Tako je vsaj soditi ob spoznanju, da v starotrških in slovenj-graških matičnih knjigah njegovo ime pogrešamo, navzočnost žene Marije Eleonore pa je izpričana samo dvakrat, prvič leta 1698, ko je bila v Starem trgu krstna botra,134 in drugič 21 let pozneje, ko so v slovenjgraško mrliško matico vpisali njeno smrt. Petdesetletnica je umrla nenadne smrti in bila pokopana 15. maja 1719.135 Tako kot v mrliški matici ni zapisano, da bi stalno živela kje drugje, ni podatka, ali je bila že vdova.136 Kaj se je zgodilo s Karlom Ditrihom
riju (StLA, B 249/5, Adalbert Sikora, Die steirischen Gülten, str. 321, 322, 323). — O sorodstvenih razmerjih med Sauerji prim. Witting, Beiträge zur Genealogie, str. 258.
129	Gl. op. 27.
130	Valvasor, Die Ehre IX, str. 106, 107. — Prim. Golec, Valvasorji, str. 26.
131	Valvasor, Die Ehre IX, str. 109.
132	Prav tam, str. 108.
133	Prav tam, str. 106.
134	Botrovala je skupaj s »presvetlim gospodom Sauerjem« brez navedenega osebnega imena, tj. bodisi s svojim bratom ali nečakom (NŠAM, Matične knjige, Stari trg pri Slovenj Gradcu, R 1693-1708, s. p., 19. 2. 1698). Glede na to, da so bili baroni Sauerji, gospodarji gradiča Zavlar v Starem trgu, v svoji okolici zelo iskani krstni botri, je odsotnost zakoncev Valvasor kot botrov še očitnejša. Lahko da je bila Marija Eleonora ob edinem botrstvu samo na obisku pri sorodnikih.
135	NŠAM, Matične knjige, Slovenj Gradec, M 1683-1761, s. p.
136	Ko je šest let pozneje umrla njena 73-letna svakinja Kristina
387
3 KRONIKA_65
BORIS GOLEC: SLEDOVI VALVASORJEV V SPODNJI SAVINJSKI DOLINI, 369-398	2017
Zadnje pričevanje o Karlu Ditrihu Valvasorju v sejnih zapisnikih kranjskih deželnih stanov 7. decembra 1697 (ARS, AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg, šk. 913, sejni zapisniki 39,1694—1708, fol. 338v;
foto Igor Lapajne).
Valvasorjem, ostaja še naprej neznanka. V starotrški župniji in slovenjgraškem vikariatu se po ženini smrti ni ponovno poročil in tam ga tudi niso pokopali.137 Zadnjič ga srečamo le slabih pet let po poroki, konec leta 1697, ko je kranjske stanovske poverjenike prosil, naj finančno podprejo njegovo potovanje v Rim, ti pa so ga napotili na deželne stanove.138 Ali se je pri teh nato res potegoval za denar in ali se je dejansko odpravil v Italijo, je vprašanje brez odgovora.139 Tudi o njegovih morebitnih potomcih ne vemo ničesar. Veliko bolj verjetno kot na Kranjskem je Karel Ditrih živel in umrl drugje, bržčas na (rodnem) Štajerskem, kjer pa ne njega ne njegove žene ni najti med zemljiškimi gospodi.140
Drugače kot za Karla Ditriha je manj indicev, da bi bili sinovi polihistorjevega brata Janeza Ditriha tudi trije drugi »nerazvrščeni« Valvasorji. Verjetnost je največja pri prvem, za vse pa imamo le malo opornih točk, saj so znani zgolj iz ene do največ treh omemb. Prvi je Jožef (* ok. 1672-75, f ne pred 1692), leta 1691 in 1692 izpričan kot baron na ljubljanski jezuitski gimnaziji, obakrat v zadnjem, reto-
Suzana, že dolgo vdova, v mrliški knjigi prav tako ni podatka, da gre za vdovo (prav tam, s. p., 20. 3. 1725). Kot vdova je svakinja nekajkrat navedena v krstnih maticah (prav tam, Stari trg pri Slovenj Gradcu, R 1693-1708, s. p., 3. 8. 1693; Slovenj Gradec, R 1683-1765, s. p., 10. 1. 1696, 18. 9. 1698) in že leta 1692 v štajerski imenjski knjigi (StLA, B 249/5, Sikora, Die steirischen Gülten, str. 322, 323).
137	Prim. NŠAM, Matične knjige, Stari trg pri Slovenj Gradcu, P 1700-1726, M 1700-1726, M 1727-1756; Slovenj Gradec, M 1683-1761 in P 1683-1770.
138	ARS, AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., šk. 913, sejni zapisniki 39, 1694-1708, fol. 338v, 7. 12. 1697.
139	Sejni zapisniki deželnih stanov na to vprašanje niso dali odgovora (prav tam, šk. 908-913).
140	StLA, B 249/7, Sikora, Gesamtverzeichnis; Pirchegger, Die
Untersteiermark.
ričnem razredu.141 Ob drugi omembi bi bil torej star med 17 in 20 let, bolj verjetno bliže višji številki in potemtakem rojen v prvi polovici sedemdesetih let. Baronski naslov pri tem ne moti, saj ga imajo v kon-gregacijski knjigi Marije Vnebovzete od leta 1690 dalje vsi Valvasorji brez razlike.142 Glede na to, da je bil Jožef leta 1692 v zadnjem razredu gimnazije, je skoraj brez dvoma istoveten z Janezom Jožefom, ki je dve leti zatem (1694) v Vidmu od oglejskega patriarha prejel tonzuro, nič pa ni znanega o njegovih morebitnih nadaljnjih posvečenjih do vključno mašniškega. V ordinacijskem zapisniku je označen po Šmartnem »blizu Ljubljane« (ex sancto Martino prope Labacum), kar je nedvomno Šmartno pri Litiji.143 Takšna opredelitev izvora je zelo verjetno povezana s tem, da je po očetovi smrti (med 1683 in 1689) našel novi dom pri (svojem stricu) polihistorju Janezu Vajkardu na Bogenšperku, o čemer ni sicer nobenih poročil.144 Ker med kranjskimi Valvasorji
141	Podatka o šolanju sta iz kongregacijske knjige Marije Vnebovzete (ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 398, 401).
142	Edina delna izjema je Maksimilijan Anton, ki je leta 1694 naveden kot baron, naslednje leto pa le kot plemeniti (a Valvasor) in s prvim imenom Maksimilijan (prav tam, pag. 419 in 425).
143	AAU, ACAU, Ordinazioni sacre, busta 633, Ordinazioni sacre 1691-1699, s. p., 18. 9. 1694. - O neomenjanju nadaljnjih posvečenj prim. prav tam, Ordinazioni sacre, busta 633, Ordinazioni sacre 1691-1699; busta 634, Ordinazioni sacre 1700-1711.
144	V bližini Šmartna, v dvorcu Sela, je od leta 1684 je živela z otroki tudi vdova polihistorjevega brata Janeza Herbarda Valvasorja, vnovič omožena Marija Saloma, vendar je izključeno, da bi bil Jožef identičen z njunim sinom, ki ga rodovno deblo v Slavi imenuje Jošt. Pri zadnjem je šlo namreč za poznejšega duhovnika Franca Jožefa (1677-1721), ki je končal gimnazijo šele leta 1700 (Golec, Valvasorji, str. 410). Ker Marija Saloma na svoj novi dom ni vzela niti obeh moževih
388
65
2017
3 KRONIKA
BORIS GOLEC: SLEDOVI VALVASORJEV V SPODNJI SAVINJSKI DOLINI, 369-398
leta 1689 ni bilo nobenega drugega Jožefa,145 ga gre iskati med nekranjskimi. In ker Jurij Sigmund (* ok. 1618, f 1686-89) od leta 1657 ni bil več kranjski deželan in je živel dlje od Kranjske kot Janez Ditrih, je bil Jožef verjetneje sin zadnjega.
Ob tej predpostavki lahko polihistorjevemu bratu Janezu Ditrihu s pridržki pripišemo kot sinova še dva Valvasorja, prav tako izpričana samo v šolskih letih. Prvi je Franc Bernard (* ok. 1675, f ne pred 1693), leta 1693 naveden kot baron v petem, poetičnem razredu ljubljanske jezuitske gimnazije.146 Možnost, da gre za sina Janeza Ditriha, močno povečuje ugotovitev, da je Franc Bernard Valvasor leta 1693 in 1694 dvakrat botroval v Št. Pavlu pri Preboldu (danes Prebold), obakrat otroku preprostih staršev.147 Posebej je pomenljivo, da je bila pri drugem krstu skupaj z njim botra »presvetla gospodična« Ana Katarina (baronica) Sauer (Illma Domicella Anna Catharina Saverin), nihče drug kot sestra dobro znane baronice Marije Eleonore, ki se je eno leto prej omožila s Karlom Ditrihom Valvasorjem.148 Franc Bernard se je torej moral roditi sredi sedemdesetih let, kakšni dve leti za Jožefom, ki je študiral malo pred njim. Tudi ta ne more biti istoveten z nobenim sinom medijskega gospoda Janeza Herbarda, čeprav bi bila po sredi zamenjava drugega imena: Bernard namesto Franc. Franc Erazem (1681-po 1703), najmlajši sin Janeza Herbarda, je imel tedaj šele 12 let in se je šolal več let pozneje.149 Jožef in Franc Bernard bi bila glede na čas rojstva lahko tista dva po imenu neznana sinova Janeza Ditriha, ki sta se okoli leta 1710 zadrževala v Gradcu, nato pa domnevno odrinila na vojsko. Po starosti bi veliko bolj ustrezala kakor petdesetletni-ka Janez Jurij in Ferdinand. Morda je Franc Bernard identičen z »baronom« Francem Valvasorjem, čigar
otrok iz prvega zakona (prav tam, str. 399), je komaj verjetno, da bi se pri njej pod varuštvom njenega novega moža znašel (Janez) Jožef, domnevno sin moževega brata Janeza Ditriha. Veliko bolj logično in v skladu s tedanjimi običaji je bilo, da je vlogo mladoletnikovega varuha prevzel očetov brat, in to je bil Janez Vajkard z Bogenšperka. Ta je Bogenšperk sicer prodal že leta 1692, dve leti preden je Janez Jožef prejel tonzuro, vendar ta podatek glede na siceršnjo prakso opredeljevanja ne moti. Za opredelitev Janeza Jožefa Valvasorja po Šmartnem imamo analogijo pri polihistorjevih sinovih, ki sta nekaj let pozneje kot dijaka označena po Knežiji pri Litiji, dvorcu svojega varuha, materinega brata Janeza Jožefa Graffenwegerja (prav tam, str. 356, op. 1525).
145	Valvasor, Die Ehre IX, str. 109.
146	ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 412. - Baronski naslov ni moteč, ker ga kongregacijska knjiga Marije Vne-bovzete v tem času daje vsem Valvasorjem.
147	»Illmo Dno francisco Bernardo a Valvasor« (NŠAM, Matične knjige, Prebold, R 1680-1726, s. p., 11. 12. 1693, 22. 1. 1694; prim. Orožen, Das Dekanat Fraßlau, str. 179). Pri prvem botrovanju je šlo za krščenko iz Šentlovrenca, kar bi kazalo, da je treba tam iskati tudi botrovo domovanje. Krajevni izvor druge krščenke ni naveden.
148	O sorodstvenem razmerju: Witting, Beiträge zur Genealogie, str. 258; ARS, AS 730, Gospostvo Dol, fasc. 120, Genealogica R-Z, Sauer, pag. 93.
149	Golec, Valvasorji, str. 409, 468.
starosti ne poznamo, ko so ga 6. junija 1732 pokopali v ljubljanski stolnici.150
Zadnji potencialni sin Janeza Ditriha je Ernest Sigmund (* ok. 1685, f ne pred 1698), o katerem imamo edini podatek iz leta 1698, ko je vstopil v znano latinsko šolo v Rušah pri Mariboru. V ruški kroniki je naveden med plemiči, kot baron,151 roditi pa se je moral v osemdesetih letih. Lahko bi bil sin Janeza Ditriha, ki je kot živ zadnjič izpričan leta 1683, prav tako pa bi utegnil biti že njegov vnuk, sin enega od sinov, rojenih leta 1659 in 1661.
Končno sta tu še dve gospodični, ki ju poznamo samo kot krstni botri. Obstaja precejšnja možnost, da gre v resnici za isto osebo. »Domicella Anna Maria Valuishorin«, ki je 22. oktobra 1687 botrovala v Braslovčah,152 ne more biti identična z Ano Marijo, najstarejšo hčerko Janeza Ditriha in Katarine (* 1658), saj se je ta že leta 1680 omožila. Po vsej verjetnosti se je duhovnik pri osebnem imenu botre zmotil in je šlo v resnici za Sidonijo, ki je kot »Illma Domicella Sidonia a Valuasorin« botrovala 11. decembra 1693 v Št. Pavlu pri Preboldu skupaj s Francem Bernardom Valvasorjem,153 najverjetneje svojim bratom. Tako kot ni znanega ničesar o nadaljnji usodi Franca Bernarda, tudi Sidonija čaka na kakšno naključno odkritje. Očitno sta tedaj živela nekje
Omemba Franca Bernarda in Sidonije Valvasor kot krstnih botrov 11. decembra 1693 v Št. Pavlu pri Preboldu (NŠAM, Matične knjige, Prebold, R 1680-1726, s. p.).
150	NŠAL, ŽA Ljubljana-Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 16581735, pag. 328.
151	V Ruški kroniki iz srede 18. stoletja je naveden kot baron, tako kot brez razlike vsi Valvasorji (Župnijski arhiv Ruše, Notata Rastensia etc., fol. 90; prim. Mlinarič, Seznam imen, str. 189).
152	NŠAM, Matične knjige, Braslovče, R 1672-1708, s. p.
153	NŠAM, Matične knjige, Prebold, R 1680-1726, s. p., 11. 12. 1693. - I. Orožen se je pri povzemanju podatkov iz krstne matice dvakrat uštel: prvič pri letnici prvega krsta - 1694 namesto 1693 - in drugič pri Sidonijinem imenu: »Fräulein Daniela Sidonia« (Orožen, Das Dekanat Fraßlau, str. 179).
389
3 KRONIKA
BORIS GOLEC: SLEDOVI VALVASORJEV V SPODNJI SAVINJSKI DOLINI, 369-398
65
2017
Nagovor župljanom župnije Sv. Vid na Planini (Šentvid pri Planini) s prisego novoumeščenega župnijskega upravitelja Volfganga Jerneja Valvasorja iz leta 1678je najzgodnejše besedilo v slovenščini, ki govori o katerem od članov Valvasorjeve rodbine (ABP, Ordinariatsarchiv, Bände, B 41, pag. 212).
na območju šentpavelske župnije, po vsej verjetnosti v dvorcu Thurn ali Štok v Šentlovrencu, ki je bil v lasti rodbine Gratler.154 Pomenljivo je dejstvo, da se je družina njegovega gospodarja Janeza Franca Gra-tlerja prav v tem času, med letoma 1690 in 1695, preselila na poprej Valvasorjevo posest Končevo.
Če povzamemo ugotovitve o rodu polihistorjeve-ga najstarejšega pravega brata Janeza Ditriha, pridemo torej do spoznanja, da je imel ta »izgnani« brat gotovo več otrok, in ne le tiste štiri, ki so bili potrjeno njegovi. Tri sinove srečujemo še kot odraščajoče oziroma že odrasle, le za Karla Ditriha vemo, da se je poročil, ne poznamo pa njegovih morebitnih otrok. Prav tako ni znano, kakšna je bila nadaljnja usoda Ane Marije, ki se je poročila v Žalcu in od tam kmalu odšla.
Ta revna veja Valvasorjev je po vsej verjetnosti vsaj po moški strani ugasnila že v drugi ali najpozneje v tretji generaciji. Nazadnje sta dva sinova Janeza Ditriha okoli leta 1710 izpričana v Gradcu, od koder sta tedaj odšla neznano kam. Tudi če se je kateri od
154 Dolinar, Pogled v preteklost vasi, str. 19. Prim. Stopar, Grajske stavbe, str. 139-140.
otrok ali vnukov kdaj vrnil v Savinjsko dolino ali na Kranjsko, pa tam vsekakor ni pognal korenin, s katerimi bi se Valvasorjevo rodbinsko ime nadaljevalo.
Polihistorjev mlajši brat Volfgang Jernej, nazadnje župnik v Žalcu
Savinjska dolina je verjetno bolj kot družino Janeza Ditriha poznala njegovega mlajšega brata, žalskega župnika Volfganga Jerneja Valvasorja (* 1646, f 1691). Volfgang Jernej je eden od samo treh otrok Jerneja Valvasorja, za katere imamo natančne krstne podatke. Tako kot Janez Vajkard (* 1641) in zgodaj umrli Janez Ferdinand (* 1649) je bil namreč krščen v ljubljanski stolnici, in sicer 30. septembra 1646.155 Enako kot starejši, prav tako zgodaj preminuli brat Volfgang Kajetan (* 1635-38, f 1652-57) se je sprva šolal na znani latinski šoli v Rušah, kjer ga kot šolarja začetnika srečamo leta 1655.156 Očitno je že
155	NŠAL, ŽA Ljubljana-Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 16381643, pag. 163; R 1643-1653, pag. 143 in 218.
156	Župnijski arhiv Ruše, Notata Rastensia etc., fol. 17v; prim. Mlinarič, Seznam imen, str. 140; Radics, Johann Weikhard, str. 348.
390
3 KRONIKA	65
BORIS GOLEC: SLEDOVI VALVASORJEV V SPODNJI SAVINJSKI DOLINI, 369-398	2017
Vpis krsta odrasle Turkinje v žalski krstni matici, ki jo je 26. oktobra 1687 krstil Volfgang Jernej Valvasor (Župnijski arhiv Žalec, Matične knjige, krstna matična knjiga 1684—1702, s.p.).
leta 1656, star komaj deset let, prestopil na ljubljansko jezuitsko gimnazijo, saj ga 8. septembra 1662 najdemo v najvišjem, šestem ali retoričnem razre-du.157 Nadaljnja študijska pot ga je vodila v Gradec, kjer je leta 1666 pri 20-ih promoviral,158 ni pa znano, kdaj in kje je prejel kleriška posvečenja do vključno mašniškega.159 Prvič ga kot duhovnika srečamo leta 1675 pri 29ih, ko je že upravljal beneficij v Marijini kapeli na Mediji in se tam oziroma v bližini tudi zadrževal.160 V skladu z ustanovnimi določili bene-
157	Leta 1662 je bil kot dijak retoričnega razreda vpisan v kon-gregacijsko knjigo Marije Vnebovzete (ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 246).
158	V promocijski knjigi graške jezuitske univerze je vpisan kot: Wolffgangus Bartholomaeus Valvasor, Carniolus, Provincialis Labacensis (Andritsch, Die Matrikeln. Band3, str. 218).
159	Njegovega imena ne najdemo med duhovniki, posvečenimi v Ljubljani, Gradcu, na Dunaju, v Vidmu in_ Zagrebu, vendar gradivo o posvečenjih ni popolno. Prim. NŠAL, NŠAL 572, šk. 383, Ordinacijski zapisnik 1577-1824; DAG, XX-C-3, Ordinationsprotokoll 1633-1678; DAW, Ordinationsproto-koll 1638-1708; AAU, ACAU, Ordinazioni sacre, busta 631, Ordinazioni sacre 1646-1684; NAZ, Protocola Varia - Za-pisnici različni, knj. Protokoli Br. 9a, Varia (knjiga redenika 1668-1751).
160	Golec, Valvasorji, str. 200-201.
ficija iz leta 1650 je prevzel patronat nad to »večno ustanovo« svojega očeta, vendar tako, da je beneficij oskrboval prek drugega, stalnega duhovnika.161
V škofijski službi mu je mogoče slediti šele od leta 1678, ko mu je bilo 32 let in je nastopil službo župnijskega vikarja v Šentvidu pri Planini na Štajerskem. Dve leti pozneje je odšel za vikarja v Mozirje, tam preživel epidemijo kuge (1682), nato pa devet let, od 1682 do 1691, kot župnik služboval v Žalcu.162 Materin sorodnik Vid Krištof baron Rauber, ki se je preselil na Frankovsko, mu je medtem leta 1687 priskrbel še dodatno čast in dohodke s podelitvijo be-
161	O takšni upravi govori polihistor še leta 1689 pri opisu Medije v XI. knjigi Slave. Po njegovih besedah je ustanova prešla z najstarejšega brata Karla na Volfganga Jerneja, ko je postal duhovnik (Valvasor, Die Ehre XI, str. 165), torej ne prej kot malo pred letom 1670, če je bil izjemoma posvečen pred dopolnjenim 24. letom. O upravljanju beneficija prek kaplana poznamo kratko poročilo Volfganga Jerneja iz leta 1684 (NŠAL, NŠAL 100, Kapiteljski arhiv Ljubljana, fasc. 49/22, Y Valvasorjev beneficij, 9. 10. 1684).
162	O življenjski poti Jerneja Volfganga Valvasorja: Radics, Val-vasor-Studien XXVIII, str. 347; XXIX, str. 355; XXX, str. 363; Radics, Valvazorjev rod, str. 110-113 (v prispevku, prevodu iz nemščine, je prišlo tudi do vsebinske napake: krajevno ime Prassberg je prevedeno kot Braslovče namesto kot Mozirje).
391
3 KRONIKA
BORIS GOLEC: SLEDOVI VALVASORJEV V SPODNJI SAVINJSKI DOLINI, 369-398
65
2017
neficija pri oltarju sv. Barbare in Marjete v ljubljanski
stolnici.163
O njegovem delovanju v Žalcu je znanega zelo malo. Janez Vajkard ga leta 1689 na Valvasorjevem rodovnem deblu v IX. knjigi Slave in v opisu Medije v XI. knjigi imenuje župnik in komisar v Žalcu.164 V galeriji portretov žalskih župnikov v tamkajšnjem župnišču njegov portret pogrešamo, pa tudi sicer ni o sebi pustil posebnih pričevanj. Tako vemo o njegovem župnikovanju samo to, kar nam povedo župnijske matične knjige. Župnik Volfgang Jernej je za krščevanje uporabljal kaplane, sam pa je krščeval zelo redko: prvič je kot krščevalec vpisan 8. avgusta 1682 in zadnjič 14. septembra 1691. Med drugim je 26. oktobra 1687 krstil med dunajsko vojno zajeto odraslo Turkinjo, ki so ji dali ime Marija Barbara, njena krstna botra pa sta bila Baltazar grof Schrattenbach in njegova soproga Ana Elizabeta. Na mestu župnika ga je nasledil Franc Sigmund pl. Ap-faltrer, ki je v vlogi krščevalca prvikrat izpričan 7. septembra 1692.165
Menjavo župnika je Radics razlagal z odhodom Volfganga Jerneja v Ljubljano,166 kar vsekakor ne drži. O njegovi smrti jeseni 1691 ali v začetku 1692 ni bilo dvomov že zato, ker v ljubljanskih škofijskih protokolih pogrešamo zapis o njegovem odstopu z mesta beneficiata v ljubljanski stolnici.167 Namesto tega je 26. marca 1692 zapisano, da je bil na izpraznjeno beneficiatno mesto umeščen Albert Ernest baron Rauber. Tega je prezentiral njegov oče Vid Krištof baron Rauber, ki je živel na daljnem Frankov-skem, to pa pomeni, da je moralo od smrti Volfganga
163	Podatki o beneficiju v ljubljanski stolnici so v obeh prispevkih povzeti zgolj po: Valvasor, Die Ehre VIII, str. 760. - Ohranjen je reverz Volfganga Jerneja ob prevzemu beneficija 19. marca 1687, ki navaja beneficiatove obveznosti in priča, da je Valvasorja na to mesto prezentiral Vid (Krištof ) baron Rauber (NŠAL, NŠAL 1, fasc. 35, Spisi I, 35/16, 19. 3. 1687). Istega dne je Volfgang Jernej v ljubljanskih škofijskih protokolih, v zapisu o umestitvi, označen kot baron in kot (župnijski) vikar v Žalcu (NŠAL, NŠAL 11, Škofijski protokoli, šk. 9, protokoli 15, 1687, pag. 65). Oznaka baron ni upravičena in tudi sam se v reverzu ni tako podpisal. - O Vidu Krištofu baronu Rauberju, sicer dobrem znancu Janeza Vajkarda Valvasorja, gl. Valvasor, Die EhreXI, str. 636-638; Golec, Valvasorjev izvor (2. del), str. 232-234. - Reisp je opozoril, da so Volfgangu Jerneju omogočili mesto vikarja pri Sv. Vidu na Planini Mos-coni, sorodniki prvega kranjskega Valvasorja (Reisp, Kranjski polihistor, str. 52).
164	Valvasor, Die Ehre IX, str. 109; XI, str. 165.
165	Župnijski arhiv Žalec, Matične knjige, krstni matični knjigi 1661-1683 in 1684-1702, poročna matična knjiga 16651705 z mrliško 1665-1696. O njegovih krščencih gl. tudi: Radics, Valvasor-Studien XXX, str. 363.
166	Radics, Valvasor-Studien XXX, str. 363; Radics, Valvazor-jev rod, str. 113. Radicsevi izpiski ne ponujajo nobene opore za ugotavljanje nadaljnje življenjske poti Volfganga Jerneja (ARS, AS 984, Radics pl. Peter Pavel, šk. 7, mapa XXVIII, G Bratje in sestre Janeza Vajkarda Valvasorja, VolfJernej).
167	Prim. NŠAL, NŠAL 11, Škofijski protokoli, šk. 9, protokoli 15a, 1688-1689; šk. 10, protokoli 16, 1690-1691; prav tam, protokoli 17, 1692-1693.
Jerneja Valvasorja miniti vsaj že nekaj tednov.168 Kdaj natanko je umrl, ostaja neznanka. V žalski mrliški matici je namreč prav za ta čas daljša vrzel (od 29. junija 1685 do 10. avgusta 1692), v ljubljanski in v vaški mrliški matici pa zapisa o njegovi smrti ni.169 Njegove posmrtne ostanke bi lahko prenesli na Me-dijo in jih tam pokopali brez vpisa v mrliško matico župnije Vače, kar pri članih Valvasorjeve rodbine v tem času še zdaleč ne bi bil edini primer.170
Dokler ni bil po naključju odkrit zapuščinski inventar izvršitelja njegove oporoke Janeza Baltazarja grofa Schrattenbacha, graščaka v bližnjem Zalogu,171 je bilo mogoče samo z veliko verjetnostjo sklepati, da je do smrti ostal žalski župnik in da je umrl najpozneje v začetku leta 1692. Danes vemo, da se je njegova življenjska pot iztekla jeseni 1691 in da je moral biti pred smrtjo bolan. V Schrattenbachovem zapuščinskem inventarju se namreč cel sklop popisanih spisov nanaša na Valvasorjevo zapuščino.172 Med temi je bila njegova oporoka brez datuma in podpisa, od datiranih pobotnic, nastalih med 9. decembrom 1691 in 12. aprilom 1692, pa je za določitev časa župnikove smrti odločilna pobotnica stiškega odvetnika Mihaela Merherja o prejeti inventurni taksi z dne 30. decembra 1691.173 Pobotnica se nesporno se nanaša na inventuro Valvasorjeve zapuščine, kar pomeni da je žalski župnik Volfgang Jernej umrl vsaj kakšna dva tedna ali več prej, vsekakor ne pred sredo septembra, ko je zadnjič izpričan kot živ.
Kot vse kaže, je bil Volfgang Jernej nazadnje varuh otrok svoje pokojne sestre Marije Izabele (* 1650-51, f 1683-85), ki se je izneverila rodbini, ko je neznano kje stopila pred oltar z neplemičem Lovrencem Klančnikom (* ok. 1645, f 1688). Zakonca sta živela v Gornjem Gradu, kjer je Klančnik vodil nakladninski urad in kjer so se jima med letoma 1675 in 1682 rodili štirje otroci. Po ženini smrti je izpričan kot vnovič poročeni kamniški mitničar, Marijo Iza-belo pa je preživel le za nekaj let.174 O njunih otrocih,
168	NŠAL, NŠAL 11, Škofijski protokoli, šk. 10, protokoli 17, 1692-1693, pag. 58-59.
169	Župnijski arhiv Žalec, Matične knjige, poročna matična knjiga 1665-1705 z mrliško 1665-1696; prim. NŠAL, ŽA Lju-bljana-Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1658-1735; NŠAL, ŽA Vače, Matične knjige, M 1687-1723; za Kranjsko prim. še: Schiviz von Schivizhoffen, Der Adel — Krain.
170	O pokopih na Mediji gl. Golec, Plemstvo v cerkvenih, str. 103-104.
171	StLA, Landrecht, K 1138, Schrattenbach (6), 25. 8. 1693, s. p.
172	StLA, Landrecht, K 1138, Schrattenbach (6), 25. 8. 1693, s. p./Nr. 161-167.
173	Prav tam, s. p./Nr. 163.
174	Golec, Valvasorji, str. 205-207. - Nedavno odkritje v Koroškem deželnem arhivu v Celovcu je potrdilo domnevo, da je bil Lovrenc Klančnik Korošec. Po lastni izjavi iz leta 1685 je imel tedaj okoli 40 let, kar pomeni, da se je rodil okrog leta 1645. Podatek se povsem ujema s starostjo Lovrenca Klanč-nika, ki ga med letoma 1657 in 1662 srečujemo na celovški
jezuitski gimnaziji. V prvem razredu leta 1657 je naveden kot Korošec in uradniški otrok (Carint. official?), naslednje leto celo kot »nobilis«, nato pa v letih 1660, 1661 in 1662 kot
392
65
2017
3 KRONIKA
BORIS GOLEC: SLEDOVI VALVASORJEV V SPODNJI SAVINJSKI DOLINI, 369-398
ki so še majhni ostali popolne sirote, ne vemo drugega kot to, kar se je ohranilo v popisu spisov njihovega strica Volfganga Jerneja v Schrattenbachovem zapuščinskem inventarju: da so spisi Klančnikovih sirot (Glantschniggischen Pupillen) spravljeni v posebnem predalu. Iz kratkega popisa dokumentov lahko razberemo, da gre za otroke njegove sestre, med spisi pa so sumarno navedene njene in moževe pravne zadeve. Tako ni znano niti, koliko od vsaj štirih Klančni-kovih otrok je preživelo starše in ali so prebivali pri stricu, žalskem župniku.175
Zgodbe še ni konec
Po smrti žalskega župnika Volfganga Jerneja je Valvasorjevo rodbinsko ime izpričano v Spodnji Savinjski dolini le še v letih 1693 in 1694 pri dveh krstnih botrih, pri mladem Francu Bernardu in gospodični Sidoniji, potem pa ni o njem vsaj za zdaj najti nobenih sledov. Kot rečeno, so se geni potomcev Janeza Ditriha prenašali po ženski strani in živijo v pokrajini morda še danes.
Na različne načine je Spodnja Savinjska dolina še zelo dolgo ostala povezana s potomci kranjskih Valvasorjev z drugimi priimki.
Na prvem mestu gre opozoriti na pravnukinjo polihistorjevega starejšega polbrata Karla, Marijo Antonijo baronico Valvasor (* 1749, + 1813), Ljubljančanko, omoženo z Janezom Jakobom grofom Gaisruckom (* 1737, + 1801), državnim uradnikom v Celovcu, Gradcu in Ljubljani, nazadnje guvernerjem Galicije v Lvovu, kjer sta se iztekli tudi njuni življenjski poti. Zakonca s številnimi otroki, od katerih je eden, Karel Kajetan grof Gaisruck (* 1769, Celovec, + 1846, Milano), postal celo vpliven milanski nadškof in kardinal, sta imela zelo dolgo stike s slovenskim delom Štajerske, od koder je izviral grof Janez Jakob. Ta je kmalu po poroki kupil in četrt stoletja, od leta 1767 do 1791 obdržal gospostvo Ojstrica. Družina se je v tem odmaknjenem kotičku Spodnje Savinjske doline mudila le občasno, o čemer ni sicer nobenih neposrednih pričevanj, je pa Ojstrica ena od možnih lokacij, kjer bi se lahko hranila dragocena zbirka portretov članov Valvasorjeve rodbine, preden so se znašli na gradu Plankenwart pri Gradcu, ki je prav leta 1791 prišel ponovno v last grofov Sturgkh. Dve leti zatem (1793) je postal njegov gospodar Karel Anton grof Sturgkh (1764-1825), soprog Marije Kristine grofice Gaisruck (1767-1839), prapravnuki-nje Karla barona Valvasorja. Zbirka portretov osmih Valvasorjev od 16. do srede 18. stoletja, je okoli leta 1900 prešla v last kranjskega Deželnega muzeja in
meščanski otrok iz Beljaka (Villacensis civis) (KLA, KLA 642, Klagenfurt, Gymnasium, sign. 2, Album Studiosorum Cla-genfurtensium 1657-1694, s. p.). Beljaška krstna matica iz let okoli njegovega rojstva ni ohranjena.
175 StLA, Landrecht, K 1138, Schrattenbach (6), 25. 8. 1693, s. p./Nr. 154-160.
je danes shranjena v Narodni galeriji v Ljubljani. Končno gre omeniti, da je bil potomec Karla Valvasorja, pravnuk omenjene Marije Kristine, tisti Karl grof Stürgkh (1859-1916), ki je v odločilnem času za dvojno monarhijo, sredi prve svetovne vojne kot avstrijski ministrski predsednik postal žrtev atentata.176 Ko sta bila zakonca Gaisruck prvo leto lastnika Ojstrice, se je v bližnjem dvorcu Podgrad pri Vranskem rodil Anton pl. Hohenwart (1768-1846), pra-pravnuk polihistorjevega polbrata Karla Valvasorja, vnet zbiralec starin, ki ga lahko upravičeno imenujemo »prvi krški muzealec«. Najverjetneje je prav ta človek (so)kriv, da so v Krškem sredi 19. stoletja razglasili za zadnji dom Janeza Vajkarda Valvasorja nepravo hišo. Hiša, ki so jo do nedavnega imeli za Valvasorjevo, je namreč pripadala Hohenwartu, krškemu mitninskemu nadzorniku, ki je v njej leta 1846 tudi umrl. Ker ni imel družine, so postali njegovi dediči baroni Dienerspergi z Dobrne, potomci Janeza Vajkarda Valvasorja, in prav to dejstvo je lahko še dodatno prispevalo k pomoti o polihistorjevi hiši. Dve leti po smrti Antona Hohenwarta je domoznanec in publicist Henrik Costa svoj obisk pri njem ovekove-čil takole: »Presenetljivo tukaj v Krškem in vreden ogleda je bil kabinet oglednih predmetov (Schaugegenständen) nekega gospoda pl. Hohenwarta (eines Herrn v. Hohenwart), od katerih se jih je več nanašalo na deželno zgodovino Kranjske in bi jih bilo zato treba iskati in najti v deželnem muzeju. Gospod pl. Hohenwart je umrl lani, njegov kabinet pa so raznesli in je za deželo izgubljen.« V resnici je več predmetov iz Hohenwartove zbirke prevzel Kranjski deželni muzej in so se ohranili do danes.177
V neposredni bližini Spodnje Savinjske doline so od prve polovice 18. stoletja do leta 1941 skoraj kontinuirano živeli tudi potomci polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja, in sicer štajerska veja potomstva, ki jo je zasnovala polihistorjeva vnukinja, omožena leta 1732 na Ponikvo pri Šentjurju. Vse njegovo današnje potomstvo izvira od njenega sina, Valvasorjevega pravnuka Franca Ksaverja Avguština barona Dienersperga (1743-1814), graščaka na Dobrni, ki je imel sicer devet odraslih bratov, a je edini nadaljeval polihistorjev rod. Avguštin, kot so ga klicali, je nazadnje živel v svojem dvorcu Zgornji Lanovž prav na pragu Celja, dve njegovi hčerki sta bili omoženi v dvorcih Tabor pri Vojniku in Blagovna pri Šentjurju, sicer pa je imelo njegovo potomstvo na širšem celjskem območju še več dvorcev, v samem Celju pa hiš
176	Golec, Valvasorji, str. 280-285.
177	Golec, Neprava Valvasorjeva hiša. - Anton pl. Hohenwart se je rodil kot najmlajši otrok Janeza Ludvika Mihaela pl. Ho-henwarta (1716-1785) in njegove tretje žene Marije Terezije, roj. baronice Adelstein (1740-1811), pri krstu v vranski župnijski cerkvi 11. oktobra 1768 pa je dobil imeni Anton Padovanski in Maksimilijan. Njegov oče, ki je podgrajski dvorec nasledil po svoji teti, ga je obdržal do Antonovega trinajstega leta (1781). Družina se je najpozneje tedaj preselila v Hohen-wartov dvorec (Spodnje) Perovo pri Kamniku.
393
3 KRONIKA
BORIS GOLEC: SLEDOVI VALVASORJEV V SPODNJI SAVINJSKI DOLINI, 369-398
65
2017
Dvorec Novo Celje na razglednici iz leta 1918 (last Milana Škrabca). Tuje od odprtja umobolnice leta 1932 do junija 1941 z enoletno prekinitvijo prebival Karl Mayer, zadnji na Slovenskem živeči potomec
Janeza Vajkarda Valvasorja.
in najetih stanovanj, zadnji potomki še v začetku 20. stoletja.178
V sami Spodnji Savinjski dolini je živel le en po-lihistorjev potomec, nesrečni Karl Mayer (* 1890, f 1941), ki je kot psihični bolnik postal žrtev nacistične evtanazije. Njegova mati Elizabeta - Elise (1861-1923) se je rodila na Turnu pri Skalah kot hči Franca viteza Gadolle (1797-1866), Valvasorjevega praprapravnuka in vnetega domoznanca.179 Odraščala je v Gradcu, postala učiteljica in se omožila z učiteljskim kolegom Karlom Mayerjem (1864-1930) iz Maribora. Karl ml. se je tako rodil v nemški učiteljski družini v Zgornjem Oseku pri Arvežu tik ob današnji avstrijsko-slovenski meji in prišel s starši in bratom Hermannom kot trinajstletnik v Studence pri Mariboru, kjer sta starša poučevala na nemški šestrazrednici. Po končani mariborski gimnaziji ni nadaljeval študija, ampak se je zaposlil kot železniški uradnik. V Mayerjevo družino je kruto posegla prva svetovna vojna, v kateri je Karl izgubil brata in bil sam ranjen v glavo. Zaradi tega je moral zgodaj v pokoj, do smrti pa so ga pestile hude psihične težave. Zadnjih dvanajst let je večinoma preživel v umobolnicah v Ljubljani in najdlje v Novem Celju, kjer se
je znašel takoj po odprtju državne bolnišnice za duševne bolezni leta 1932. Naslednje leto naj bi od tam pobegnil, a se je po enem letu bivanja v Mariboru, ki so ga spremljale težave s skrbnikom, moral spet vrniti v novoceljski zavod. Junija 1941 ga je doletela usoda 357 tamkajšnjih bolnikov, ki so jih prepeljali v Hartheim pri Linzu in jih umorili.
Karl Mayer, zadnji Valvasorjev potomec, ki je živel na slovenskih tleh, je imel jugoslovansko državljanstvo in je poleg nemške materinščine znal tudi slovensko. Bil je velik ljubitelj gledališča in družaben človek, mariborski posebnež, čigar videza razen iz kratkega opisa - visok, asteničen - ne poznamo. Njegova neodposlana korespondenca iz ljubljanske umobolnice in osebe, navedene v skrbstvenem sodnem spisu, pričajo, da je vzdrževal stike tako z nemškimi kot s slovenskimi someščani, med drugim z nekaterimi znanimi Mariborčani. Nesrečni Mayer skoraj gotovo ni vedel za Janeza Vajkarda Valvasorja kot svojega prednika, je pa s slavnim prednikom delil zanimanje za zemljepis in zgodovino ter neizmerno veselje do pisanja.180
178	O tem natančno: Golec, Valvasor, njegove korenine.
179	O Francu Gadolli gl. zlasti: Golec, Pozabljeni »mali štajerski
Valvasor«.
Golec, »Der Hudič ist hier zu Hause,«, str. 72—92.
180
394
65
2017
3 KRONIKA
BORIS GOLEC: SLEDOVI VALVASORJEV V SPODNJI SAVINJSKI DOLINI, 369-398
VIRI IN LITERATURA
ARHIVSKI VIRI
ABP - Archiv des Bistums Passau Ordinariatsarchiv: Bände, B 41.
AAU - Archivio Arcivescovile di Udine
ACAU - Archivio della Curia Arcivescovile: Or-dinazioni sacre, busta 631, 633, 634.
ARS - Arhiv Republike Slovenije
AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko: I. reg., šk. 901, 907, 913.
AS 177, Franciscejski kataster za Štajersko: C 29, C 83, C 251, C 282, C 416. AS 308, Zbirka testamentov Deželnega sodišča v Ljubljani: II. serija, fasc. V 1-16. AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani: šk. 118, 130. AS 730, Gospostvo Dol: fasc. 4, 120. AS 748, Gospostvo Krumperk: fasc. 25. AS 984, Radics pl. Peter Pavel: šk. 7. AS 1073, Zbirka rokopisov: II/51r. AS 1074, Zbirka urbarjev: I/30u. AS 1075, Zbirka rodovnikov: šk. 2.
DAG - Diözesanarchiv Graz-Seckau
XX-C-3, Ordinationsprotokoll 1633-1678.
DAW - Diözesanarchiv Wien
Ordinationsprotokoll 1638-1708.
KLA - Kärntner Landesarchiv, Klagenfurt KLA 642, Klagenfurt, Gymnasium: sign. 2.
NAZ - Nadbiskupijski arhiv Zagreb
Protocola Varia - Zapisnici različni: knj. Protokoli Br. 9a.
NŠAL - Nadškofijski arhiv Ljubljana
NŠAL 1, Škofijski arhiv Ljubljana I: fasc. 35. NŠAL 11, Škofijski protokoli: šk. 9, 10. NŠAL 20, Gornji Grad Avstrija: K 3, 4, 62, 63. NŠAL 21, Gornji Grad Ljubljana: fasc. 1. NŠAL 100, Kapiteljski arhiv Ljubljana: fasc. 49. NŠAL 101, Zbirka listin: 1598 V. 5., s. l. NŠAL 572, Zapuščina Franc Pokorn: šk. 383. ZA Ljubljana-Sv. Nikolaj: Matične knjige, R 1638-1643, R 1643-1653, M 1635-1657, M 1658-1735.
ZA Vače: Matične knjige, R 1673-1689, M 1687-1723.
NŠAM - Nadškofijski arhiv Maribor
Matične knjige: Braslovče: R 1672-1708, M 1669-1708; Prebold: R 1680-1726; Slovenj Gradec: M 1683-1761; Stari trg pri Slovenj Gradcu:
R 1646-1665, R 1678-1692, P 1646-1665, M in P 1668-1699, M 1727-1756; Sv. Jurij ob Taboru: R 1692-1719, R 1691-1750, P 1786-1846, M 1691-1750.
Okrajno sodišče v Zalcu, Zemljiška knjiga: k. o. Ojstriška vas, gl. knj. 1-100.
ÖStA - Österreichisches Staatsarchiv, Wien
AVAFHKA - Allgemeines Verwaltungsarchiv -Finanz- und Hofkammerarchiv
Adelsakte: Hofadelsakt von Schrattenbach, Maximilian, Balthasar, ihre Söhne und Vetter 24. I. 1598; Hofadelsakt von Schrattenbach, Johann Friedrich, Maximilian, Christoph Felix 12. X. 1649.
StLA - Steiermärkisches Landesarchiv, Graz A. Schrattenbach: K 1.
B 249/5, Adalbert Sikora, Die steirischen Gülten nach den landschaftlichen Steuerbüchern von 1516 bis 1785, Viertel enhalb der Drau - Viertel Cilli. Kreis Cilli.
B 249/7, Adalbert Sikora, Gesamtverzeichnis der in den 6 Bänden des steiermärkischen Gültbuches genannten Gültenbesitzer und anderen Personen, sowie der genannten Orten und Örtlichkeiten.
Landrecht: K 1133-1138, 1364. Landschaftliches Archiv, Antiquum: Sch. 269, 315.
ZAC - Zgodovinski arhiv Celje ZAC 6, Zbirka rokopisov. ZAC 7, Zbirka urbarjev. ZAC 1031, Zbirka zemljiških knjig: knj. 540.
ZAL - Zgodovinski arhiv Ljubljana
LJU 340, Lazarinijeva genealoška zbirka: šk. XXV.
Župnijski arhiv Ruše Notata Rastensia etc.
Zupnijski arhiv Vransko
Matične knjige, krstna matična knjiga 16731701.
Zupnijski arhiv Zalec
Matične knjige, krstni matični knjigi 1661-1683 in 1684-1702, poročna matična knjiga 16651705 z mrliško 1665-1696.
LITERATURA IN OBJAVLJENI VIRI
Andritsch, Johann: Die Matrikeln der Universität Graz. Band 2. 1630-1662, Graz: Akademische Druck- u. Verlagsanstalt, Universitätsbuch-
395
3 KRONIKA
BORIS GOLEC: SLEDOVI VALVASORJEV V SPODNJI SAVINJSKI DOLINI, 369-398
65
2017
druckerei und Universitätsverlag: 1980; Band 3. 1663-1710, 1987.
Bezlaj, France (ur.): Začasni slovar slovenskih priimkov. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1974.
Blaznik, Pavle: Historična topografija slovenske Štajerske in jugoslovanskega dela Koroške do leta 1500. 1 A-M. (Historična topografija Slovenije II). Maribor: Obzorja, 1986.
Curk, Jože: Gradbeni oris Novega Kloštra in njegovega gospostva. Časopis za zgodovino in narodopisje 55, NV 20, 1984, št. 2, str. 217-225.
Dolinar, Ivan: Pogled v preteklost vasi Sv. Lovrenc v Savinjski dolini. Sv. Lovrenc: Odbor za proslavo 750-letnice vasi Sv. Lovrenc v Savinjski dolini, 1997.
Dolinar, Ivan: Zgodovina Kaplje vasi v Spodnji Savinjski dolini. Kaplja vas: Vaški odbor, 2000.
Frank, Karl Friedrich von: Standeserhebungen und Gnadenakte für das Deutsche Reich und die Österreichischen Erblande bis 1806 sowie kaiserlich österreichische bis 1823 mit einigen Nachträgen zum »Alt-Österreichischen Adels-Lexikon« 1823-1918. 4. Band. O-Sh. Schloss Senftenegg: Selbstverlag, 1973.
Golec, Boris: »Der Hudič ist hier zu Hause« - med uboštvom, glasbo, portreti neznanih prednikov, shizofrenijo in evtanazijo. Usode zadnjih Valvasorjevih potomcev na Slovenskem v prvi polovici 20. stoletja in njihova kulturno-umetnostna zapuščina. Zgodovina za vse XVII, 2010, št. 1, str. 51-100.
Golec, Boris: Lažni Valvasor nehote prispeva k razkritju usode zamolčanih pravih Valvasorjev. O dveh »izobčencih« Valvasorjeve rodbine iz srede 17. stoletja in o polihistorjevem čiščenju rodbinskega debla. Zgodovina za vse XIX, 2012, str. 5-38.
Golec, Boris: Neprava Valvasorjeva hiša v Krškem sredi 19. stoletja v rokah njegovega daljnega sorodnika in neposrednih potomcev - vzrok za »usodno« pomoto? Pozabljeni ljubiteljski muzealec Anton pl. Hohenwart (1768-1846). Zgodovina za vse XVIII, 2011, št. 2, str. 80-91.
Golec, Boris: Plemstvo v cerkvenih matičnih knjigah zgodnjega novega veka - raziskovalni problemi in izzivi. Arhivi 36, 2013, št. 1, str. 85-110.
Golec, Boris: Pozabljeni »mali štajerski Valvasor« - polihistorjev potomec Franc vitez Gadolla (1797-1866). Kronika 60, 2012, št. 1, str. 23-78.
Golec, Boris: Valvasor, njegove korenine in potomstvo do danes (Thesaurus memoriae. Dissertationes 13). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2016.
Golec, Boris: Valvasorji. Med vzponom, slavo in zatonom (Thesaurus memoriae. Dissertationes 11). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2015.
Grafenauer, Bogo: Kmečki upori na Slovenskem. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1962.
Gratzy, Oskar: Repertorium zu J. W. Freiherrn von Valvasors »Die Ehre des Herzogthums Krain« (1689). Laibach: Selbstverlag, 1901.
Historischer Atlas der österreichischen Alpenländer. I. Abteilung: Die Landgerichtskarte. 4. Lieferung. Wien: Akademie der Wissenschaften, 1929.
Jakič, Ivan: Vsi slovenski gradovi. Leksikon slovenske grajske zapuščine. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1997.
Janisch, Josef Andr.: Topographisch-statistisches Lexikon von Steiermark mit historischen Notizen und Anmerkungen. I.-III. Band. Graz: Leykam-Josefs-thal, 1878-1885.
Kološa, Vladimir (gl. ur.): Vodnik po fondih in zbirkah Arhiva Republike Slovenije I., II., III. knjiga. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 1999.
Koropec, Jože: Mi smo tu. Veliki punt na Slovenskem v letu 1635. Maribor: Obzorja, 1985.
Kronika grofov Celjskih (prevedel Ludovik Modest Golja). Maribor: Obzorja, 1972.
Mlinarič, Jože: Seznam imen iz latinske kronike. Ruška kronika (ur. Josip Teržan). Ruše: Krajevna skupnost, 1985, str. 133-247.
Orožen, Ignaz: Das Dekanat Cilli (Das Bisthum und die Diözese Lavant. III. Theil). Cilli: Johann Ra-kusch, 1880.
Orožen, Ignaz: Das Dekanat Fraßlau (Das Bisthum und die Diözese Lavant. IV. Theil). Cilli: Johann Rakusch, 1880.
Pirchegger, Hans: Die Untersteiermark in der Geschichte ihrer Herrschaften und Gülten, Städte und Märkte (Buchreihe der Südostdeutschen Historischen Kommission. Band 10). München: R. Oldenbourg, 1962.
Popelka, Fritz: Geschichte der Stadt Graz. II. Band mit dem Häuser- und Gassenbuch der Vorstädte am rechten Murufer von Hans Pirchegger. Graz-WienKöln: Styria, 1960.
Radics, P.[eter] pl.: Slepar Valvasor. Ljubljanski zvon 11, 1891, št. 7, str. 446-447.
Radics, P.[eter] pl.: Valvazorjev rod na Spodnjem Štajerskem. Narodni ilustrovani koledar 11, 1899. Ljubljana: Dragotin Hribar, [1899], str. 103-114.
Radics, P.[eter] v.[on]: Valvasor-Studien XXVIII. Laibacher Zeitung 115 (1896), Nr. 45, str. 347; Valvasor-Studien XXIX. Laibacher Zeitung 115 (1896), Nr. 46, str. 355; Valvasor-Studien XXX. Laibacher Zeitung 115 (1896), Nr. 47, str. 363.
Radics, P.[eter] von: Johann Weikhard Freiherr von Valvasor (geb. 1641, gest. 1693). Mit 5 Porträts und 15 anderen Abbildungen; samt Anhang, Nachtrag und der Genealogie der Familie Valvasor. Laibach: Krainische Sparkasse, 1910.
Reisp, Branko: Kranjski polihistor Janez Vajkard Valvasor. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1983.
Schiviz von Schivizhoffen, Ludwig: Der Adel in den Matriken der Stadt Graz. Graz: Lydia Schiviz von Schivizhoffen, 1909.
396
65
2017
3 KRONIKA
BORIS GOLEC: SLEDOVI VALVASORJEV V SPODNJI SAVINJSKI DOLINI, 369-398
Schiviz von Schivizhoffen, Ludwig: Der Adel in den Matriken des Herzogtums Krain. Görz: Selbstverlag, 1905.
Schmutz, Carl: Historisch Topographisches Lexicon von Steyermark. Erster Theil. Gratz: Verlag Kienreich, 1822; Dritter Theil, 1822.
Stopar, Ivan: Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Tretja knjiga. Spodnja Savinjska dolina. Ljubljana: Park, Znanstveni tisk, 1992.
Štrekljeva, Manica: Grad Ojstrica v Savinjski dolini. Časopis za zgodovino in narodopisje XV, 1918, str. 76-90.
Valvasor, Johann Weichard: Die Ehre deß Hertzogt-hums Crain, I-XV. Laybach - Nürnberg: Wolfgang Moritz Endter, 1689.
Valvasor, Johann Weichart: Topographia Ducatus Carnioliae Modernae. Wagensperg in Crain, 1679 (faksimilirana izdaja). Ljubljana: Cankarjeva založba, München: Dr. Dr. Rudolf Trofenik, 1970.
Valvasor, Johann Weikhard Frhr von: Opus insignium armorumque = Das grosse Wappenbuch /zussammen gebracht durch Johann Weichart Valvasor. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1993 (faksimile rokopisa).
Vischer, Georg Matthaeus: Topographia Ducatus Sti-riae. Gradec 1681. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1971.
Vrečer, Rajko: Savinjska dolina s posebnim ozirom na splošno, krajevno in upravno zgodovino v besedi in sliki. Žalec: Samozaložba, 1930.
Witting, Joh.[ann] Bapt.[ist]: Beiträge zur Genealogie des krainischen Adels. Jahrbuch der K. K. Heraldischen Gesellschaft »Adler«. Neue Folge V, 1895, str. 162-264.
ZUSAMMENFASSUNG
Spuren der Familie Valvasor im Unteren Sann-(Savinja)-Tal. Zwischen den Romanzen auf Schloss Osterwitz (Ojstrica) und der Irrenanstalt in Neucilli (Novo Celje)
Die krainische Adelsfamilie Valvasor, der der berühmte Polyhistor Johann Weichard Valvasor entstammte (1641-1693), ist nach allgemeiner Meinung weder mit dem Unteren Sann-(Savinja)-Tal noch mit dem weiteren steirischen Raum verbunden. Abgesehen von der Angabe Johann Weichard Val-vasors in seiner Ehre des Hertzogthums Crain (1689) über seinen Bruder Wolfgang Bartholomäus, Pfarrer in Sachsenfeld (Žalec), schien noch bis vor kurzem, dass die Valvasor nur episodenhaft im Raum jenseits der krainisch-steirischen Grenze auftraten. In
der Tat waren sie im 17. Jahrhundert beinahe traditionell mit den Besitzern von Schloss und Herrschaft Osterwitz (Ojstrica) bei Tabor verbunden. Ihr Stammschloss Galleneck (Medija) lag nämlich unweit der krainisch-steirischen Grenze, Osterwitz war das nächstgelegene Schloss an der steirischen Seite. Über Osterwitz schlug jener Familienzweig der Valvasor im Unteren Sann-(Savinja)-Tal Wurzeln, der von des Polyhistors Bruder Johann Dietrich gegründet wurde. Obwohl der Familienname Valvasor bereits mit der Generation seiner Kinder verschwand, findet man im Unteren Sann-(Savinja)-Tal Nachkommen der Valvasor mit anderen Familiennamen.
Der Großteil des Beitrags setzt sich mit dem 17. Jahrhundert auseinander, als die Verbindungen der Valvasor mit dem Unteren Sann-(Savinja)-Tal am engsten waren. Bereits im Jahr 1617 heiratete auf Osterwitz zum ersten Mal des Polyhistors Vater Bartholmäus (um 1596-1651), dessen Frau, Edle von Dornberg, zwar aus dem Raum Görz stammte, mit den Schlossherren, den Freiherren von Schrattenbach, jedoch verwandt war. Vor dem Jahr 1649 heiratete Bartholomäus ältester Sohn Karl Anna Christine Freiin von Schrattenbach (um. 1627-1649) von Schloss Schwarzenstein (Švarcenštajn) bei Wöllan (Velenje), deren Pfleger ihr entfernter Verwandter, der Osterwitzer Schlossherr Maximilian Graf von Schrattenbach, war. Dieser gab in der Mitte Oster-witz Johann Dietrich Valvasor (1632/33-1683/89), dem Halbbruder Karls, in Pacht, der ein Verhältnis mit der Nichtadeligen Katharina Gaber anfing, sie heiratete und deswegen mütterlicherseits enterbt wurde (1657). Johann Dietrich sank folglich in der gesellschaftlichen Rangordnung ab und musste teilweise auf den adeligen Lebensstil verzichten. Im benachbarten Dorf Kapla kaufte er den Bauernhof Končevo, den er bis zu seinem Tode bewirtschaftete. Über seine Kinder stehen uns nur spärliche Angaben zur Verfügung. Ein Sohn studierte in Graz, der andere erlernte das Wachspassiererhandwerk und hielt sich mit seinem Bruder ebenso einige Zeit in der stei-rischen Hauptstadt auf, eine Tochter war mit einem Marktbürger von Sachsenfeld (Žalec) verheiratet, für vier weitere Söhne und eine Tochter kann mit größerer oder minderer Wahrscheinlichkeit nur vermutet werden, dass es sich tatsächlich um Johann Dietrichs Kinder handelte. Sein Sohn war höchstwahrscheinlich Karl Dietrich (um 1670-nicht vor 1697), dem es gelang eine Freiin von Sauer zu heiraten, bald nach der Heirat fehlt von ihm jede Spur. Im Unteren Sann-(Savinja)-Tal lebte knapp ein Jahrzehnt lang auch Wolfgang Bartholomäus (1646-1691), der jüngere Bruder Johann Dietrichs und des Polyhistors Johann Weichard, der bis zu seinem Tod das Amt des Pfarrers in Sachsenfeld bekleidete.
Später begegnet man in diesem Raum nur noch Nachkommen Valvasors mit anderen Familiennamen. In Burgstall (Podgrad) bei Franz (Vransko)
397
3 KRONIKA
BORIS GOLEC: SLEDOVI VALVASORJEV V SPODNJI SAVINJSKI DOLINI, 369-398
65
2017
wurde Anton Edler von Hohenwart (1768-1846) geboren, der in Gurkfeld (Krško) in Krain lebte und als Antiquitätensammler bekannt war. Schloss und Herrschaft Osterwitz war in jener Zeit (1767-1791) in Besitz von Johann Jakob Graf von Gaisruck (1737-1801), der mit Maria Antonia Freiin von Valvasor (1749-1813) verheiratet war. Die Eheleute lebten nicht dort, es besteht durchaus die Möglichkeit, dass eine kostbare Sammlung der Familienporträts der Valvasor auf Schloss Osterwitz vorübergehend
aufbewahrt wurde. Auch Karl Mayer (1890-1941) aus Marburg (Maribor), letzter in Slowenien lebender Nachkomme des Polyhistors Johann Weichard Valvasor, war mit dem Unteren Sann-(Savinja)-Tal verbunden. Als Invalide des Ersten Weltkriegs ist er psychisch erkrankt und wurde folglich in die Irrenanstalt Neucilli (Novo Celje) eingewiesen, nach der deutschen Besetzung Jugoslawiens nach Hartheim bei Linz verschleppt, wo er der nazistischen Euthanasie zum Opfer fiel.
398
65
2017
1.02 Pregledni znanstveni članek Prejeto: 16. 6. 2017
3 KRONIKA
UDK 929Hausenbichler J. 908(497.4Žalec)"18"
Karmen Kreže
prof. zgodovine in univ. dipl. bibliotekar, višja bibliotekarka, Medobčinska splošna knjižnica Žalec, Aškerčeva 9a, SI-3310 Žalec
E-pošta: karmen@zal.sik.si
Skromen mož velikih dejanj: Janez Hausenbichler
IZVLEČEK
Namen članka je osvetliti življenje in delo Janeza Hausenbichlerja, »očeta savinjskega hmeljarstva«« (1838— 1896). Po končanem šolanju se je vrnil v Žalec, kjer se je najprej posvetil medičarstvu. Z ženo sta kmalu odprla gostilno, kije postala zbirališče slovenskih narodnjakov. Bilje med organizatorji drugega slovenskega tabora v Žalcu, pospeševalec hmeljarstva ter pobudnik ustanovitve čitalnice, požarne brambe, denarnega zavoda Savinjska posojilnica in številnih drugih društev. Zavzemal se je za gradnjo savinjske železnice, več let je bil tudi župan takratne trške občine Žalec. Njegovo narodno zavest dokazuje tudi dejstvo, daje na začetku svojega županovanja v trgu Žalec uvedel slovensko uradovanje.
KLJUČNE BESEDE
Janez Hausenbichler, Žalec, narodno prebujanje, taborsko gibanje, hmeljarstvo, društva
ABSTRACT
A MODEST MAN OF GREAT DEEDS: JANEZ HAUSENBICHLER
The aim of the article is to shed light on the life and work ofJanez Hausenbichler, the father of hop-growing in the Savinja Valley" (1838—1896). After completing his education, Hausenbichler returned to Žalec, where he first dedicated himself to mead-making. Soon afterwards, he opened a tavern with his wife, which became the gathering place of Slovenian patriots. Hausenbichler co-organised the second Slovenian mass meeting in Žalec, promoted hop-growing as well as founded a reading club, fire defence, the Savinja Savings Bank, and many other clubs and societies. He endeavoured for the construction of the Savinja railway line, and was a long-standing mayor of what was then the market town of Žalec. His national awareness is also attested by the fact that he started his office as mayor by introducing Slovenian as the official language in Žalec.
KEYWORDS
Janez Hausenbichler, Žalec, national awakening, national mass meetings movement, hop-growing, societies
399
3 KRONIKA
KARMEN KREŽE: SKROMEN MOŽ VELIKIH DEJANJ: JANEZ HAUSENBICHLER, 399-414	2017
65
2017
Žalec v 19. stoletju
Na začetku 19. stoletja, potem ko so leta 1805 in 1809 Francozi šli tudi skozi Savinjsko dolino, je deželnoknežji trg Žalec, ki je bil v deželnem zboru zastopan še pred ustavno dobo, spadal v okvir novo-celjskega okraja, ki je ležal v celjskem okrožju. Okraj z enim trgom - Žalcem - in 23 občinami je imel sedež pri gospoščini Novo Celje, gospostvu s svobodnim deželskim sodiščem. Okraj je imel lastno faro, ki je spadala pod celjsko dekanijo, patronat in odvetništvo nad njo pa je še vedno imelo gospostvo Stična na Kranjskem.1
Žalec je imel v tem času 85 hiš, v katerih je prebivalo 90 družin, število žalskega prebivalstva pa je bilo 451 ljudi, med njimi 246 žensk. Podrejen je bil lastnemu magistratu, ki je imel podložnike v Spodnji Ložnici, Šempetru, trgu Žalec in Šeščah.2
Za žalski trg so bile značilne trdno zidane eno-
nadstropne hiše, ki so imele v spodnjih delih oziroma v pritličju trgovske, gostilniške, obrtne in druge lokale; tako je v eni hiši živelo in delalo večje število ljudi. V tem obdobju so hiše zidali drugo poleg druge pravokotno na cesto. Stanovanjske hiše ob cesti so samo pročelje, ki obdaja oziroma zakriva tisto funkcijsko plat, ki je bila pomembna širšemu zaledju. Za hišami se skrivajo gospodarska poslopja, ki pričajo, da so tudi Žalčani v preteklosti kot trški kmetovalci obdelovali zemljo med Savinjo in Ložnico.3
Skozi Žalec, ki je bil četrt milje (približno pol kilometra) oddaljen od sedeža okrajne gospoščine Novo Celje in pol milje (malo manj kot kilometer) od poštne postaje Šempeter, je vodila dobro vzdrževana glavna komercialna cesta ali velika cesta z Dunaja v Trst. V trgu, skozi katerega je tekel potok Godomlja, je sredi 19. stoletja (leta 1843) stalo 90 hiš4 (nekaj več kot leta 1822). Občina ni imela gozdov, poglavitna sta bila živinoreja in poljedelstvo, šele
Žalec na stari Kaiserjevi suiti iz 1. polovice 19. stoletja. »Trg Žalec pri Celju« je upodobljen z juga. Levo je stara, leta 1903 podrta župnijska cerkev sv. Nikolaja, v ozadju naselja pa se vidi gotoveljska župnijska cerkev sv. Jurija. Na skrajni desni sredi polja stoji žalska pokopališka cerkev sv. Kancijana, v ozadju v sredi vedute pa je Gora Oljka z romarsko cerkvijo sv. Križa (Grafični list hrani Medobčinska splošna knjižnica Žalec).
Medved, Žalec, str. 36.	3 Natek, Žalec, str. 35-37.
Schmutz, Historisch Topographisches Lexikon, str.	str. 252.
400
65_3 KRONIKA
2017	KARMEN KREŽE: SKROMEN MOŽ VELIKIH DEJANJ: JANEZ HAUSENBICHLER, 399-414
na tretjem mestu je bila obrt. Med obrtniki so sloveli zlasti trije kovači in trije kolarji, ki naj bi za tako imenovane parizarje (»pariške vozove«) tako dobro opravljali svoje delo, da naj bi bile kovaške sestavine pri večini voz, ki so vozili med Dunajem in Trstom, izdelane prav v Žalcu.5 V prvi polovici 19. stoletja je bila v Žalcu dobro zastopana mesarska obrt, ki je bila pogosto povezana z gostilničarstvom. V trgu so v tem času delovale tudi lončarske in mizarske delavnice ter čevljarnej pekarne in tkalnice. Kot prvi industrijski obrat v Žalcu je leta 1842 začela delovati pivovarna Franca Žuže. Ob potoku Ložnica sta bila mlina, vsak s štirimi mlinskimi kamni. Prevladujoči poljedelski proizvodi so bili žito, sočivje, zelje, repa, korenje, detelja in krompir kot nova rastlina, ki so jo začeli saditi v času Marije Terezije. Vinsko trto je sredi stoletja začelo zamenjevati sadjarstvo. Redili so precej goveje živine, svinj, perutnine in konj.6
Druga polovica 19. stoletja je s svojo politično in družbeno razgibanostjo ter modernizacijo pospešila obnovo večine zgradb; slamnate strehe so zamenjale opečnate, tako da je stari del trga dajal in daje značilen videz secesijskih prvin, ki v soglasju s srednjeveško, deloma gotsko, deloma romansko ali ljudsko vsebino dajejo prijeten občutek domačnosti slovenskega podeželskega trga.7
Marčna revolucija je poleg odprave fevdalizma krajevne uprave spremenila tudi tako, da jih je deloma osamosvojila. Spodnja Savinjska dolina in z njo Žalec je spadala pod okrajno glavarstvo v Celju, pošta pa je bila še v Šempetru.8 Nova upravna ureditev je pomenila izziv in možnost napredovanja tako za posamične trge in mesta kot za posameznike. Vodilno jedro trga so tvorili župnik, oba kaplana, učitelj, večji posestniki, trgovci in obrtniki.9
Zapisnik seje soseske trga Žalec z dne 16. avgusta 1889. Zapisnike hrani Medobčinska splošna knjižnica Žalec.
7 Debič, Zasnove, str. 45.
5	Golec, Korenine, str. 57.	8 Orožen, Preteklost Savinjske doline, str. 402.
6	Medved, Žalec, str. 36-38.	9 Širca, Dnevniki, str. 14.
401
65	3 KRONIKA
2017_KARMEN KREŽE: SKROMEN MOŽ VELIKIH DEJANJ: JANEZ HAUSENBICHLER, 399-414
Občinske posle je vodil magistrat, ki ga je predstavljal župan z ožjo skupino svetovalcev. Kot prvi je funkcijo župana leta 1854 nastopil Johan Zigan, do tedaj trški sodnik. Leta 1862 ga je nasledil Vincenc Janič, ki je še isto leto sklical prvo sejo, na kateri so ugodili prošnji Janeza Hausenbichlerja glede gostilniške koncesije. Janiču je že leta 1864 sledil Franc Roblek, njemu pa leta 1867 Anton Zuža. Med njegovim županovanjem je nastala pobuda o žalskem drevoredu, potekal pa je tudi drugi slovenski tabor v Zalcu. Zupan, ki se je z vso vnemo lotil perečega šolskega vprašanja in bil šoli ves čas naklonjen, je bil dr. Jože Terbauer, ki je mesto župana zasedel leta 1871. Dosegel je, da je tedanja ljudska šola postala trirazre-dna. Karel Zuža je bil župan do leta 1887. Med pomembnejše žalske župane gotovo spada Janez Hau-senbichler, ki je županovanje prevzel leta 1888. Na njegov predlog je bilo uvedeno slovensko uradovanje žalske občine (sprva trg Zalec). Janeza Hausenbichlerja je leta 1894 nasledil Josip Sirca, ki je na tem mestu vztrajal do leta 1916. V njegovi dobi sta bili obnovljeni kanalizacija in občinska hiša, poleg tega so tlakovali nekatere ulice.10
Janez Hausenbichler
Savinjčan Franjo Baš je priimek Hausenbichler zasledil v zapisu iz okoli leta 1600, najdenem v Ljubnem. Priimek naj bi izhajal iz besedne zveze »Haus am Büchel« oziroma »hiša na griču«.11
Janezov oče Alojzij je bil iz znamenite Hausen-bichlerjeve družine, ki je imela v najemu cesarsko--kraljevo pošto v Šempetru v Savinjski dolini. Pošta je slovela po svoji imenitnosti in gostoljubnosti. Tam se je ustavljala tudi cesarska družina, ko je potovala z Dunaja proti Italiji ali nazaj, saj je tudi ta pošta, kot večina pošt v tistem času, ponujala prenočišča. Alojzij Hausenbichler si je za ženo izbral hčerko žalskega tržana Šentaka. Ker Alojzijev oče te poroke ni^ odobraval, sta si mladoporočenca dom ustvarila v Zalcu. V zakonu so se jima rodile tri hčere in sin Janez, ki se je rodil 13. decembra 1838 v Zalcu. Kot edini sin je bil deležen posebne skrbi staršev.12
Podpis Janeza Hausenbichlerja je izrez iz nekega zapisnika Savinjske posojilnice, ki ga hrani Medobčinska splošna knjižnica Žalec.
Janez Hausenbichler je ljudsko šolo obiskoval v Zalcu pod vodstvom učitelja Franca Kovača in končal še dva razreda takratne cesarsko-kraljeve glavne šole v Celju. Ker mu starši niso mogli plačevati višjega šolanja, so sklenili, naj se izuči kake obrti. To mu je pozneje v življenju zelo prav prišlo. »Tako se je mladi Janez priučil medičarskemu rokodelstvu. Ker pa takrat ni bil noben rokodelec spoštovan, ako ni šel kot pomočnik s culico na rami križem sveta, je tudi Janez Hausenbichler kot 17-letni mladenič vzel zlate nauke svoje matere v srce in pa culico na rame ter se podal po svetu, da se izobrazi in spozna šege in navade tujih krajev in drugih ljudstev. Štiri leta je bil po svetu med tujimi ljudmi, kjer je videl mnogokaj, se mnogo naučil ter marsikaj poskusil.«13
Po očetovi smrti se je vrnil domov, kjer je upravljal posestvo in odprl medičarsko obrt. To je prinašalo le majhen zaslužek, zato sta po poroki s Celjanko Elizo Zmrzlikar odprla še gostilno, ki je kmalu zaslovela preko meja domače doline.
Gostilna je bila znana po dobri hrani, izborni kapljici in prijaznosti, s katero je bil sprejet vsak gost. Janez Hausenbichler je bil v družbi kratkočasen, rad je imel lepo petje in tudi sam je zelo rad prepeval narodne pesmi. Med gosti sta bila tudi Anton Tom-
10
11
12
Jezernik, Žalec, str. 49-50. Slokan, Domača pričevanja, str. 170. Kač, Janez Hausenbichler, str. 52.
Janez Hausenbichler z ženo Elizo in nečakinjama (hrani Iztok Božiček).
13 Prav tam.
402
65
2017
3 KRONIKA
KARMEN KREZE: SKROMEN MOZ VELIKIH DEJANJ: JANEZ HAUSENBICHLER, 399-414
2N2
kbrrili wn vanijuiii. 3, Umriailti Huiujn dopaad -1. Kito r^vii& ujlMi umotojk k pu*tcli. &. Kremni ao t«ti, ki obilj» i prvsi»! ameba (Ur «) ft,xli,ni etatt&ri, 1. Vojaiki c-taii. 2. Uradniki 3. Tr^uvLi. 4. Navadni laflft&jnski a tu a,
Hntrlii ¡HijjSavjr. tCfiiii Ju ntfa&i do iMiiffIMi BttftHj, 1. Se trpinči. mkdur živali. J, Sjuhi jih boE] kot svojega bLUuJega.
Ufcji potuje todnj „OUkuuSJovciNc" po atov&iokfun svetup naj Širi pravo vnanjo oliko ter uaj tudi lopo zrcalo notranja omike!
Slovenci!
V hlapudftvusli ¿jij ili bili »ii niuii prcddtdjfi alofeodco. in BiuiivciJ narod. Kaiiitr Je bilo mbll »e posvetovali v obiiatkiL rft&ih , ¿hirali ao te pod milim ucborn v aca-oi kotili Lip j posfvarjuii eof igrokJi brw etpabu
hvujd ielj« in prjlrnlin rn t«fco ituM^K pfl niirnrjDi iw(u,
ii9a>-r 90 ai ftotoit i« potrobornJt. PriSE» pa so iafofitau «anl ** upl* ilow«fcl B»»d — prop*^ jo p inlaott ia v ¿to- in atolcbuJi a ti a ta h iiK&iaj «lil »i popolnoma po* gLouL Zgubil i® va* «aupAfijo Uum&gj» aobo, 110*1 jjnirju^ljivu uitluii.-tni mu	bitja »p, m *unki »a-
npuiootl rn umLoLUflfUOStl AL ac ai Upi J liLisliti, luiko bi ai poboljSaJ svoj toiarat stati Iu rciiti sa takega [armo, ki g« Kuli.	t
Po tiioi letih imamo tdajj lopet pouavn p pravieoF zbirati n pod milim nebom in posvetovati s« v vseh. atmAb, higro «a nam potrebna tu imenitno ftdijoi nafta
nkIn|K pu mniuini iLiuiu.njjLll vianki vbil]!, da Lmiš «mi:i poavčj i^ar nji Skav^ci žoluue. Žo jc bil tak &hqd„
Srvi itoreniM tabor, S. avgusta L v Ljutomoru-braJa w je nad TflOO 3judi f in iztekli «o otojo kc^ia* in miilii turad prane, gr«d4 čudi našemn alaven-
nknniiL uaiuJu.
D» pft to „ je uklonil prvi ototeovki tubor t Ljutomeru, pri vladi «fe vijfi veljav« ima, treba js, da tudi t drugih Jetnikih krajih ac ebtro (¡judatvo t in odkritC^Viap in bfos ilrahi!i ¡a?¿¿a tvojo kolje,
Zatoiuj m pni tem vabiluui jud^iiajii molje aklo'
lliltt Vm, drago rojAkij «klicati na du 6» l L v Kivkc.t Hm Is« j^h i»m p! milim vnrjAU ia pa4v«tovdi. Ujur uAin jc ir«bA, da d« cAJa b» sa »k^s-oJ boCjo godilo, kakor do ¡¡cUj; — dn bi tam poftvetoTeii so pogorarjAli^ k«ko d* bi «o rava$-pravnofit imScga iiAtodAj ktora u&m j« v g. državnih 'jiiuovuiL poatkv viifli-ifi od pi-oži-iili^iL viiHduj» iiigotav-l]čun, djanik^i ¡&pel]aLa.
Prirfif naj rpk, ki?mcrr kofi je "JlOgnifl, V«i ko j"J Ijmlstva žbraacgii, Tcio vclja*o imajo akUijii, Fmbiifl pa vabijo Ca Clicecuo^ Vu alovuuko rojako iavin«fce
m akoifikc dolina, vsaj edeo uuj pride ii> vjhL. biki na biifico, da vos bo na v¿014le ia lftv£<Bflt«- Kuitc, da ci?tri TJipiBii in da v.nn jo ra»r zn vni(? pravic«. t Na nogo aloT«a«ki ao^jti romagfimo si umL Ce si ne poma^tieo sami, »ana na bo nih^o poma^ai wx nun f metu. ZdiainliLiii tel DeiLajinu' ^jiuljaiimi
S^u ufikrai Vms kLiieoioi Pridito lb v a oh btS in 3« vneti veni, poKobno cclja-keg», fforHO-grad:» ckofa, vronj »kegaj. fioSt&j nakega, U&k oja, ko-njlikoga^ koajftafko^a in »marBktga okraja. Prid i 11 .iii dan 6. septembra Iftlifl u-ii Lruli p a-poldu» 7 Zavžki trg k elov-cmskcmu taboru!
A-Uhki ¿u—i, pojhuilJI, župui jo fikrsjnl iutl»nrriilr v 7Ji.roi.
fedhij»,	fkHji LQ JSMOUIU odbenuk T Žirm,
f-TMPt	iPjfcvc»,	i« «MiljU •c.di.prmia * Slir^u,
IVmm ŽftU,	in »:.br*iiu -^fesik ^ Ž»»™,
^MHuk in tih&nAj: uJti^ulk k	,
Drocvtia Žrtii-». yv>QituIl in utSjuki odbnriilk t AsTru.
J. nwwu1>ilil«r, puHtiuik lo c-i^kjkr ndiinrr.lk v ^atti),
Afff. Sratsai, pran ur. I k in nMinflH «w«aT*Ji» r i*TC-g..
A.moa '¿oMfl , pomfloik: ta iii-mu v ¿mtvi,
Vrt«w1 J«iuri( j,.j-Tfl«tatk ia ■jliliajki «-ms**!*« r Kari a,
And/rj Pinud., pmnfSonfc r L-jVi ii,
Aafeou. Ur*i.W i po*cjtoJl |ja iuIIikv t T-oluK^ih.
tClisid V^jti, GumkiJk ia ul^aikl ■thjvaJk v T.'hujib,
A n,1 OnrLrk, fKumdnile Sn iiijinn v Ptvrjvč Lb t
P. G*l*ffi»*r Jiii*+itnik rn irj>iii w IkiJ^i,
jnn 'tei», fi-Hfrlsi Ltrtulk t Gr"J»h.r
Jcciarnik, p-UMtojfc ia in^u h V^llM HraHL I Voh-M	a a p »11 ¡14 ^HOftnik T Voj^io|P
Aatou J*klil t D4wiinJk lb oi&iAi vllmiik * Tinjolkn,
Evfaik, >viialaik mi Fjfljiknlnrnm. ■fnšr» TJjk-I, pruiimiiJk in **>itT»I.isr riinjo-r^ik* «b&iu, JJtirmlk, ^(««Tiik in obitihJU	?ti S^vt otrkrl.
dr. Ud?av ip*y*<, p&ifjfejfe in r-lrrtvruk v Jiu-ii. Hi«»* Kipi-*, pw*t»Ui iu »ir»niak t Jmj:, //^UT, pscMteik podi ELfiiiiuiui „ Ui<4t, praftafk f ILuiiOmi,
J. ¿¿doli. pOMKElk T 1'flTftOfjt,
ilr. Jatikn	rifc.it * K«ijie,
fc^jusn ¿tfnfafe,	hi okrajni o^ibwnik DI Vn-ukam,
Gaipv ioni, piswuiik i« fa|>ui n* <>aiiUkik«iB,
Atiij	tnpnr« fl* L^krui,
Fii-"-. OiX'?™,	ia trfnrcc. na Cjicnns .
J. i.nrl.^Jji?. idm-mlk na, tM^n ,
Ki««!, pfiM4iii:k in	jn i«. htn^aJa,
J.	fos^tUik m vNiivbl eJhfnik pri it. Krl.^tafa,
Frin» KlrAii, p«Krtii;ii u. rn'VlniV «km,	t ¿¡niMjli
J, Z^oi^sk» iri^Mcak ta £nf«iu mi rHiiik»!,
J*kwli SjMuio, poiAtiilk lu aafoiaik akr. Mwi<ip* v Cfonsjam IVuiiv Puhti.	bi iLcjma v O-^rsUrm pnuin.
Jafaf 3ilkn3, po*n£nik In nkn^nl ■¡Ahnrnife v Ocrnjun flnda.,
J. i*?!*'!, p«*Hirlr ia	v iMm^a grfcto.,
ilM 5-^¡¡fM 1 frfititiLi* lii. «Mioaki cJboroik v Stl.^juiiu,
Pfti, pmlfilli Ll k)»ia t hviaSa , Luni» fistoi,	Li lu5«At »
MiouMiit, jivMidjiik in občinf-kJ cJbanJk v	,
J. iiLj3inffrp ^HMiatnlk i.n ¡rjmrc T Rrfiri,
A«;Uiit J®»*J-f	bi *npim v
J™ LijHJit, irtpu, tfi oti. i»	v
J<A>i5 LipoU,	Ju ■■ilicjjki odi-t-rdk v llnrirji,
As Gwii*rll jHMiM&iSk u>	flJtvraak r iivuii.
JM«* Vito-J, pwMtnik	tKriiii,
J, Vuiujai, pcicaLulk v kk.--Jtaj.nD,
trAmt Cnpan Iji r.aV^inFV ^Tt,	f VflLai^i, M peiLuui
M. KamMA, pwrtmk Ln	v §4. JerU ,
Ibrio liipll, Vrgvtn r Ceiji,
fa	BfMi^via v Cri>),
J. TviiUk. tiifni iKAMkiik v Coljl,
Vrača» KipLrkut»c i Cuijji,
HtMlcijnbL!
L'. Jc f. JtitLuii ■¡l.lili ji: ¡IIIH-JIL p; ¿Ti 1.1 dE tli t T u i.i brjiub.j hiifedniii ¿irftvjj.
Iftj poill^tji s« Ipdftj s tu F] jari iir.lt Hlilfi^irtj* tiji'
gUTflr
Nmn': j Jmi;vi: jiin brinLtt in T^iinifori^i ¡»"■"- ■* ilOTiiaJnji uirijiU. TiLiti )!Eijjiibiii uBiuilni ctiilcupnLr-«a>t V Vi»q KOinli jnvi»nil tivljujs.
D1-BUIITII4 u: !'.]■ 'lil': 3hlL ljih^l uL HJJlim ULLUD pv
tebi mitibli me», da rojilt L&i, ^flk prijuialj u !■}J.'	Ln domovlot mvi En bpLoli vf^K rviil.irjkfc.
ki Tuutiuii gdlM prii.ji;;. kif ijnditru lt': . 1 njiiL in Grmu	v vrnil Ji.1!.^".	t'.., 7:inJ4r ¿u jd4T!L
lu ij i d r I j t j i ii ;■' i m i L11 ji 1l ji l j ji Icue, V)>itfOj-3 r dhiitr«, d*, Uik^ itiupu« ]>» »bilib ■SaslLtijivo iu iiiaflijMEiit pn:d ipel
V ti i ms ¡Miiiljo. Vatu, aiofoud! OUlO«lm udirtr Ki pifme, ilocu Vm aljaioa vabi, ris Haplia v Icul« oinhlntp -Ii n^tiiL.
PtiiiMjD «» ia prarjco raiudn alnTiiotlugl Jo HJ05S ■11 j Si E: v n ■ jn miLi^i rrj* tn i I n^rair JrnKlru glavni Cl^J
in koacc. Via L-.ilaj Jur inaia r L-h jirai> >>/ 'j^reisjb, bjiji ukrb dnijLivu nitum. ' Žito bDfo c^m^in >11 iiX ¿olo, uradi iu v utic jatua iiTliiBjo, — V M
Poziv na žalski tabor 6. septembra 1868 (Kmetijske in rokodelske novice, št. 35, 26. avgust 1868, str. 282).
šič, urednik Slovenskega naroda, ki so ga mariborski nemškutarji imenovali »der Windische Christus«, in njegov sodelavec Josip Jurčič. Dobro obiskanost svoje gostilne je znal Hausenbichler izkoristiti za obujanje narodnega življenja. Njegova gostilna je postala zbirališče narodnjakov iz vse Slovenije. S skupino narodnjakov se je udeležil prvega slovenskega tabora v Ljutomeru ter bil ^srce in organizator drugega slovenskega tabora v Žalcu, ki je potekal v nedeljo, 6. septembra 1868. Pri Hausenbichlerjevih so izoblikovali oklic, ki je avgusta izšel v Kmetijskih in rokodelskih
novicah.14
14 Jezernik, Žalec, str. 80-81.
Uvedba dualistične ureditve monarhije leta 1867 je terjala ustavno preureditev, ob kateri se je slovenska politika razcepila. Liberalni mladoslovenci, ki so bili najmočnejši na Štajerskem, so začeli prirejati množične shode na prostem, ki so jih po češkem zgledu imenovali tabori.15 Tabori so potekali na območjih, ki so lahko sprejela veliko ljudi. V Žalcu so bili kot nalašč za množična zbiranja ljudi polja in travniki, ki so se vili od Žalca proti Grižam, kar je lepo vidno na razglednici. Na njej so upodobljeni glavni govorniki na taboru: dr. Josip Vošnjak, dr. Valentin Zarnik, dr. Jakob Ploj, dr. Radoslav Razlag in Ivan Zuža.
15 Ilustrirana zgodovina Slovencev, str. 246-247.
403
3 KRONIKA
KARMEN KREŽE: SKROMEN MOŽ VELIKIH DEJANJ: JANEZ HAUSENBICHLER, 399-414	2017
65
2017
slovenskega tabora v Žalcu, kije potekal v nedeljo, 6. septembra 1868. Razglednica je bila izdana leta 1908 (hrani Medobčinska splošna knjižnica Žalec).
Tako se je v nedeljo, 6. septembra 1868, množica slovenskih rodoljubov z vlakom pripeljala v Celje, od koder so se na okrašenih kmečkih vozovih pripeljali v Žalec. Pred vozovi je jezdilo 12 konjenikov. Med njimi sta bila tudi Josip Širca, poznejši dolgoletni župan, in Rudolf Senica, poznejši žalski posestnik in gostilničar. Ob treh popoldne so se zbrali na travniku posestnika Zuže, ki je navzoče pozdravil s: »Taborite!« Zavzemali so se predvsem za Zedinjeno Slovenijo in uveljavitev slovenskega jezika na vseh področjih.16 Zgoraj omenjeni oklic iz Kmetijskih in rokodelskih novic se je končal z besedami: »Pridite iz vseh hiš in iz vseh vasi, posebno celjskega, gornjegraj-skega, vranskega, šoštanjskega, laškega, konjiškega in
šmarskega okrožja. Pridite na dan 6. septembra 1868. leta ob treh popoldne v žalski trg k slovenskemu taboru!« Oklic so podpisali: Ivan, Franc in Karel Zuža, Jože Zigan, Janez Hausenbichler in Vincenc Janič iz Žalca ter mnogi drugi iz celjske okolice.17 Zborova-lišče je bilo dostopno z vseh strani. Za 15.000-glavo množico je bilo prostora več kot dovolj.
Leta po taboru so Žalčanom dala zalet, tako da so razgibano trško življenje povezali v številna društva. Že leto po žalskem taboru je v Hausenbichlerjevi gostilni pod vodstvom Janeza Hausenbichlerja začela delovati prva čitalnica v Savinjski dolini, za katero je sam kupoval slovenske časopise. Časopise je posojal kmetom, jih naročal na slovenske liste in sam porav-
Člani ustanovnega občnega zbora Slovenske požarne brambe, kije potekal 13. februarja 1881 v Žalcu
(hrani Gasilski muzej Žalec).
16 Vrečer, Kako je bilo, str. 16.
17 Kmetijske in rokodelske novice, list 35, 26. avgust 1868, str. 282.
404
65
2017
3 KRONIKA
KARMEN KREZE: SKROMEN MOZ VELIKIH DEJANJ: JANEZ HAUSENBICHLER, 399-414
18
19
20 21 22
Kač, Janez Hausenbichler, str. 53.
Vrečer, Savinjska dolina, str. 224. Prva gledališka predstava
v Žalcu je bila leta 1846 odigrana v nemškem jeziku. Naslov
igre je bil Vaja z ognjem (prav tam, str. 222).
Simonič, Žalec, str. 7.
Popit, Žalski Sokol, str. 19, 27.
Vrečer, Savinjska dolina, str. 261.
Vzemi v roke lopato in bodi hmeljar
Hmeljarstvo se v Sloveniji omenja že v srednjem veku, v urbarju na posestvu brižinskega škofa v bližini Škofje Loke. Zaradi nenehnih vojn je gojenje hmelja zamrlo, v 19. stoletju pa je ponovno zaživelo. Hmeljišča so bila ne le v Spodnji Savinjski dolini, temveč tudi v Škofji Loki, okolici Ljubljane, Dravski dolini, Radljah, na Ptujskem polju, v Rogatcu in na Dolenjskem. Štajerska kmetijska družba s sedežem v Gradcu je sredi 19. stoletja gospodarje in kmete pozivala h gojenju hmelja. Temu pozivu se je odzval Franc Zuža, ki je imel v bližini žalskega trga že leta 1854 prvo hmeljišče, vendar ga je kmalu opustil. Zuža je sadil žateški hmelj, ki pa se ni obnesel. Leta 1869 sta Celjana, dr. Adalbert Cypl in sladičar Jan Hoston-sky, zasadila hmelj, in sicer prvi v teharski, drugi pa v celjski okoliški občini. Tudi ta nasada sta bila kmalu opuščena. Trdne temelje savinjskemu hmeljarstvu je položil šele Josip Bilger, oskrbnik dvorca Novo Celje, ki je bil takrat v lasti kneza Leopolda Salm-Reifferscheidta. Bilgerja je naučil gojiti in obdelovati hmelj duhovnik Peter Hornes. Josip Bilger je tako leta 1872 naredil prve poskuse z wurtemberškim po-
Kopija izvirnega dvojezičnega vabila na volitve prvega pripravljalnega odbora in na ustanovni občni zbor s podpisom Janeza Hausenbichlerja kot načelnika (Zibelka slovenskega gasilstva, 1981).
nal naročnino, samo da so brali in se izobraževali.18 Glavni namen čitalnice je bil krepiti bralno kulturo in družabno življenje v trgu. Hausenbichler je ves čas pomagal ustanavljati razna društva. Leta 1876 je na Grabnu ustanovil trško sirotišnico, leta 1880 pa žalsko požarno brambo in bil dolga leta njen načelnik. Leta 1881 so svoje društvo ustanovili gasilci, istega leta je bila ustanovljena tudi Savinjska posojilnica. Pevci so leta 1883 ustanovili Pevsko zadrugo, leta 1885 pa Pevsko društvo Naprej. Tega leta je bila v Žalcu odigrana prva gledališka predstava v slovenskem jeziku z naslovom Blaznica v prvem nadstropju. Igro je režiral Anton Petriček.19 Leta 1895 so ustanovili tamburaški klub, leta 1902 je bila obnovljena narodna čitalnica, v letih 1897-1918 pa je bil v Žalcu sedež štajerske požarne brambe.20 Leta 1903 je bil ustanovljen žalski odsek celjskega Sokola, leta 1906 pa Žalski Sokol.21 Leta 1891 je bila odprta železniška proga Celje-Ve-lenje, s katero je Žalec veliko pridobil.22
Naslovnica knjige Navod o hmeljariji. Knjigo avtor zaključi s stavkom:»Draga mi domovina, čez vse si mi pa ti narodnjak, kateremu v pouk in korist posvetim to knjigo.«
405
3 KRONIKA
KARMEN KREŽE: SKROMEN MOŽ VELIKIH DEJANJ: JANEZ HAUSENBICHLER, 399-414	2017
65
2017
S»toJi1)il)rijitijt ft.iiJl H)u»H»mi*nMcbl»fa Trt.titi.Viro.lna
rdkBB*. — Sftloitl fiiihilj - IjuiVn* trni, » nt, si *tr Tri jini™^,
fe TiTiiTnljiTn |	knjigi jr niirrn jih^t-u ppljtilt-lr* ji-ri. I ihlhi ti T*
ter fttotiu (1. k:ik'j y nriuli t Iv kullnniu r^Uuu. bi kita hi ar udii hmelj 1 ki prrl^rc l« knJKj»? fl IbaMblalki trii, in hjIH^ t giibih Iclih trikrat (olike nk kakih- [•viiku 1 ilij.f-lh! V Snimii -talini prlM J> I. III. lm™ Salln I milim hnMl|IWim. s H nI Huli-iuji' li> U n«l V» I ilfnaAj tatUllJt t Saijnilj H«lliu |>~iL^Ij I,r].. ]» k"!'/ lil	nnlriifiih ri-uIUT lkmrljj. u kstrir^a
fj^if^n lin p« afl.nft'1 tU. in 1* "nI- '¿\ Ejtio tMi»	piaTi s- 11, ji tn
h)> itair. h. nt»1 t j 11» iMtiiti k po»M|flikit, hll trtaMfP prtlsiTilM itaifli !Hii™-klffi Vr.vji>r. ntJTiri in lfii>.tTn Hi pri nliiramji |iri.liilijn v II	tltlipftO
iln pili.. k^T jroi lw mernlha iibf uj^^iA kr 1	Knli di limrnliii
■ ■L ilHkt	iriiii;-L> ih Gf. jlfMU +I-J	i;;"0l1hii 1(1 K■!■;■' r hiri*.
<• Jimolj^rtt»« »»i nalili. iJjmis T»j t Ho .liurKUUj^kn,«, hffltliir-lufifl ■IrnU»' v ŽnVi 11.1 ■] {Vlffiti Rirlivnlrlil lic: Tilli)
Novica o izidu knjige Janeza Hausenbichlerja Navod o hmeljariji (Ljubljanski zvon, št. 3, 1882).
znim hmeljem, ki se je dobro obnesel. Ze leta 1876 sta temu zgledu sledila Zalčana Janez Hausenbichler, ki je zasadil prvi stalni nasad hmelja, in Jože Zigan. Njunemu zgledu so kmalu sledili še drugi Zalčani: Franc in Marija Roblek, Rudolf in Franc Zuža, Josip Reher, Franc Koceli, dr. Mihael Bergmann, Vincenc Janič, Josip Širca ter številni drugi Savinjčani.23
Janez Hausenbichler je pridelovanja in sušenja hmelja učil kmete po dolini ter jim podarjal hmeljske sadike. Bil je med ustanovitelji hmeljarskega društva, leta 1882 pa je izdal prvo, posebej o hmelju spisano knjižico Navod o hmeljariji. V njej navaja, da hmelj najrajši raste v ravninah na peščeni zemlji. Opozarja, da je Savinjska dolina primerna za gojenje hmelja, in priporoča jesensko rigolanje 70 cm globoko ter spomladansko brananje. V knjižici je savinjskega kmeta pozval z besedami: »Vzemi v roke lopato in bodi hmeljar ,..«.24
Hitro širjenje hmeljskih površin po dolini je narekovalo povezovanje pridelovalcev hmelja. Tako sta Janez Hausenbichler in Karl pl. Haupt leta 1880 v Žalcu ustanovila Južnoštajersko hmeljarsko društvo. Prva glavna seja je potekala 21. maja 1881. Na njej so izvolili predsednika društva in druge organe. Izvoljeni so bili: predsednik Karl pl. Haupt, podpredsednik knez Salm-Reifferscheidt ter tajnik in blagajnik Janez Hausenbichler. Sledili so še drugi odborniki.25 Savinjske kmete je bilo treba za to kmetijsko panogo izobraziti; tako je že kmalu po ustanovitvi društva (1882) imel prvo znanstveno razpravo o »umnem hmeljarstvu« tajnik Kmetijske družbe za Štajersko Friderik Müller. Savinjski kmetje so se v velikem številu zbrali v gostilni »Pri zlati kroni« v Žalcu. V letih 1886-1896 se je žalska šolska mladina v poskusnem nasadu ob Godomlji pod vodstvom nadučitelja Janeza Kocuvana učila praktičnega hmeljarstva.26
Največjega pomena za krepitev in pospeševanje hmeljarstva je bila udeležba hmeljarskega društva na raznih razstavah (leta 1913 je bila takšna razstava v Žalcu). Na vseh razstavah je savinjski hmelj prejemal nagrade in pohvale.
Na pobudo hmeljarskega društva sta bila ustanovljena zavoda, ki sta delovala samostojno, z namenom pospeševanja hmeljske trgovine. To sta bili Hmeljarna in Oznamkovalnica za hmelj.
Hmeljarna je bila leta 1902 ustanovljena kot zadruga z o. z., ki je imela ustrezne naprave za prepari-ranje in pakiranje hmelja.27
Leta 1886 sta Hausenbichler in Haupt naredila prve poskuse z goldingom, ki so mu tako klimatski
Razglednica Žalca kot središča hmeljarstva v Sloveniji. Izdanaje bila v 70. letih 20. stoletja (hrani Medobčinska
splošna knjižnica Žalec).
23
24
Jezernik, Žalec, str. 78-79. Hausenbichler, Navod o hmeljariji, str. 20.
25
26 27
Petriček, Delovanje, str. 4-5. Prav tam.
Simonič, Žalec, str. 8.
406
65
2017
3 KRONIKA
KARMEN KREZE: SKROMEN MOZ VELIKIH DEJANJ: JANEZ HAUSENBICHLER, 399-414
Južnoštajersko skladišče za hmelj leta 1902 (hrani Iztok Božiček).
pogoji kot zemlja ustrezali, zato je bil pridelek odličen. Zaradi kakovosti je bil konkurenčen vsem svetovnim proizvajalcem in je zlahka našel trg. S tem se je proizvodnja hmelja v Savinjski dolini ukoreni-nila za vse čase. Hmeljske površine so se hitro širile. Wurtemberški hmelj je do leta 1928, ko ga je napadla peronospora, skoraj v celoti zamenjal savinjski gol-ding.28
Spodbujanje drugih gospodarskih dejavnosti
Poleg spodbujanja in uvajanja gojenja hmelja med savinjskimi kmeti je Janez Hausenbichler skrbel za vinograde, v katerih je nasadil odpornejše »ameri-kanske sorte«. Spodbujal je tudi sodobnejšo živinorejo, predvsem konjerejo. Z graščakom pl. Hauptom sta dosegla, da je država začela v Savinjsko dolino vsako leto pošiljati plemenske žrebce. Kmete je h konjereji spodbujal tudi tako, da je vsako leto organiziral odlikovanje lepih konj. V Žalcu je ustanovil tudi Dirkar-sko društvo, ki je vsako leto prirejalo tekmo.29
Ob Savinji je zasadil vrbe, da bi spodbudil vr-borejo in pletarstvo, ki naj bi kmetom predstavljala dodaten vir zaslužka. Na Dunaj je poslal nekega mladeniča, ki se je priučil pletarstva. Ta je po vrnitvi s šolanja v Hausenbichlerjevi hiši poučeval »umnega pletarjenja« in prodajal pletene izdelke. Hausenbi-chler je ustanovil tudi tamburaško društvo, ki mu je kupil tamburice in se tudi sam učil igrati.30
28	Hmeljarstvo Slovenije, 1990, str. 15.
29	Kač, Janez Hausenbichler, str. 53.
Prav tam.
30
Naslovnica PravilDirkarskega društva Žalec (kopijo hrani Medobčinska splošna knjižnica Žalec).
407
3 KRONIKA
KARMEN KREŽE: SKROMEN MOŽ VELIKIH DEJANJ: JANEZ HAUSENBICHLER, 399-414	2017
65
2017
Savinjska posojilnica
Da bi pripomogli k večjemu gospodarskemu razcvetu Savinjske doline, so žalski rodoljubi na pobudo in pod vodstvom Janeza Hausenbichlerja leta 1880 ustanovili narodni denarni zavod Savinjska posojilnica. Njegovo poslovanje naj bi se začelo s 1. marcem 1881. Na začetku je imela posojilnica predvsem narodni pomen. V to zadružno organizacijo, ki je delovala po Vošnjakovih pravilih, se je lahko vključil vsak, če je plačal deset goldinarjev. Čeprav število deležev ni bilo omejeno, so poskrbeli, da so po deležih segali narodnozavedni ljudje. Savinjska posojilnica je imela velike zasluge za širjenje hmelja v dolini, za izobraževanje strokovnjakov in narodnih učiteljev ter za dobrodelne namene.31
Oglas je bil objavljen v Ilustrovanem narodnem koledarju za navadno leto 1893, str. 161.
Zapisnik seje odbora Savinjske posojilnice, kije bila 2. februarja 1885 v Žalcu (hrani Medobčinska splošna
knjižnica Žalec).
Videčnik, Posojilništvo, str. 66.
31
408
65_3 KRONIKA
2017	KARMEN KREŽE: SKROMEN MOŽ VELIKIH DEJANJ: JANEZ HAUSENBICHLER, 399-414
Dvojezična litografska razglednica Žalca, poslana leta 1905. Na njej sta lepo vidni stara cerkev sv. Nikolaja in žalska železniška postaja (hrani Medobčinska splošna knjižnica Žalec).
Savinjska železnica
Več kot trideset let je bil Hausenbichler svetovalec pri takratni trški občini Žalec in njen večletni župan ter podpredsednik okrajnega celjskega zastopa. V času njegovega županovanja so začeli graditi savinjsko železnico od Celja do Velenja. Ima velike zasluge, da ta proga, ki je bila zgrajena leta 1891, danes poteka tik ob žalskem trgu. Pri žalskem občinskem odboru je dosegel, da je prispeval zahtevano vsoto za spremembo prvotnega načrta in da je podaril zemljišče za gradnjo železniške postaje v Žalcu.32
Proga je bila slavnostno odprta 27. ali 28. decembra 1891, in sicer tako, da se je po njej zapeljal slavnostni vlak. Okrašen je bil z zelenjem in slavnostnimi grbi, med veljaki pa je bil kot častni potnik tudi deželni glavar, grof Wurmbrand.33 Njegov obisk je zaznamovala zanimiva anekdota: »... deželni glavar se je k otvoritvi peljal s celim štabom višjih deželnih uradnikov in političnih prijateljev. Med potjo so ga informirali, da je Savinjska dolina zelo slovensko narodna ter da je eden najhujših 'windišarskih' huj-skačev žalski župan Janez Hausenbichler, dočim je župan v Petrovčah Lenko zanesljivo 'deutschfreundlich'. 'Jih bom pa že primerno poučil,' reče Wurmbrandt svojim informatorjem. A nesreča ne miruje, tudi ne pri tako slovesnih prilikah, kakor so železniške otvoritve. V Žalcu na postaji vse lepo pripravljeno: duhovščina, belo oblečene device, šolski otroci z zastavicami in šopki, požarne straže in glej - tam,
32	Rustja, Rudniška železnica, str. 20.
33	Jezernik, Žalec, str. 58.
dični župani iz Žalca in sosednjih občin. Grof - glavar ponosno prikoraka k tej skupini, začne s svojimi nagovori, toda spomin ga zapusti in on zamenja imena dotičnih županov. Ko mu tedaj predstavijo žalskega župana s čisto nemškim imenom Hausenbichler, se mu ljubeznivo nasmehlja, mu poda aristokratično desnico, ga lepo pohvali za njegov politični nastop ter sklene svoje milostljive besede s krepkim pozivom: 'Nur so weiter, Herr Bürgermeister!' Vse drugače pa z nesrečnim nemškutarjem, županom Lenkom. Osorno ga meri od nog do glave, osorno se glase njegove besede, ko mu reče: 'Sie beschäftigen sich zuviel mit der Politik, lassen Sie diese, da Sie von ihr nichts verstehen, erlauben Sie sich keine nationalen Hetzereien und vor allem - saufen Sie nicht so viel!'«34 Napisi na postajah so bili v nasprotju z dogovorom le v nemškem jeziku.35
Planinska koča na Mrzlici
Janez Hausenbichler je bil navdušen planinec. Večkrat se je povzpel na Mrzlico kot pohodnik in tudi kot lovec. Nad tem vrhom je bil izjemno navdušen, zato je velikokrat omenjal, že leta 1893, da bi bilo dobro, če bi na Mrzlici postavili planinsko zavetišče.36
Kmalu po njegovi smrti je Slovensko planinsko društvo dalo pobudo, da bi v Hausenbichlerjev spomin zgradili kočo na Mrzlici. Žalski odsek Sloven-
34	Preveč se zaposlujete s politiko, dopuščate, da vas ne razumejo, ne dovolite si narodnih hujskačev in še posebej: ne opijajte se toliko (prevedla K. Kreže).
35	Šuklje, Iz mojih spominov, str. 279.
36	Lenarčič (ur.), Mrzlica, str. 21.
409
3 KRONIKA
65
KARMEN KREŽE: SKROMEN MOŽ VELIKIH DEJANJ: JANEZ HAUSENBICHLER, 399-414	2017
410
65
2017
3 KRONIKA
KARMEN KREŽE: SKROMEN MOŽ VELIKIH DEJANJ: JANEZ HAUSENBICHLER, 399-414
Osmrtnica Janeza Hausenbichlerja (hrani Iztok Božiček).
tlfci HooimbMii«' nmn.-.jbMi Vfpin .■■oroJiLiliiiiii, pripuc^n in t.tinaun pirtuinn mL i h. ji: (1)0 ¡Jlijlcnil Ljubi it nI sapta?.. ^<i«jifii1
JANEZ HAUSENBICHLER
fnijipattSolt k i;ilai. poipRd!«Hat oknjatgj iistjpj tt[ji!M;i, rnwU(j mlajali pKiJHct«!u blriE iap» In Mdiajt oitiasll srotiiH iilsli, ntj&IUlj In Ojstoi fltfiii pilam hramb»	lliahlit
dlrtaritifi Jnj&ti r Ž a It!. čislal (Mii «lina: Lif h [nt. Vi ¡Ha plrrtfj. Crfej, nt(tl» M^fCU u
trn-eJoKsk) iii iti.
■JdL ¡L. I. [11. ..Ir |KriiJ K. Uti /[iiUVi. v HlS lili jfrttgstl po [¿rj|t| Ijoltjrti JM'l!Vliliil> S f.mitll! iifcriniirii] uiiiii.ijuče, mirim v GrapoSu
1'Of^-J. iirpii/jliljivp^ lii» (r! i ir*i!r.['i (Jjec 11!. i. rr;. cilj ,V uri popoLLirillc.
Sveti niJJu ............t J.jruvjLiii ,iu |m,1- v |Wni ■ki>ii olj 7 um ¡¡¡lit... v {.l'ra| irrk^i
v /.alti
I'ol<Gpik ML t»ripoi •:••>■ y blagi anvtini! tri uvilivv
¿¿itc, ¡¡M L i i,- ! ■
Žnkijo^g rod hi i: a.

skega planinskega društva je pod vodstvom svojega predsednika Frana Robleka začel priprave na gradnjo. V veliko pomoč sta mu bila žalski nadučitelj Anton Petriček in občinski tajnik Ivan Kač. Od kmeta Martina Podkoritnika so odkupili zemljišče na Mrzlici, ki je bilo vpisano v katastrski občini Griže. Koča, ki je bila zgrajena 19 m pod vrhom, je stala skupaj 637,67 goldinarja. Večino sredstev so prispevali Hausenbi-chlerjevi prijatelji, nekaj je darovala Savinjska posojilnica, veliko pa so jih zbrali tudi s prostovoljnimi prispevki v Trbovljah in Hrastniku. V Žalcu so priredili tombolo, katere izkupiček so namenili gradnji koče. Slovesnega odprtja, ki je bilo 28. septembra 1899, se je udeležilo veliko ljudi iz Savinjske doline in Zasavja. Med njimi sta bila tudi Johannes Frischauf, profesor na graški univerzi, in Fran Kocbek.
Odhod iz Žalca je bil ob 7. uri zjutraj. Pod vrhom je bil najprej piknik, nato ob 11. uri blagoslov, ki ga je izvedel griški kaplan Medvešek, nato pa je sledilo odprtje koče. Zatem je potekalo podpisovanje spomenice, ki so jo pozneje vzidali v vogalni kamen koče. Slavnostni govornik je bil nadučitelj Anton Petriček, ki je poudaril pomen Hausenbichlerjevega dela. Prireditev se je končala s prosto zabavo, petjem in plesom. Ta majhna koča pod vrhom Mrzlice je bila vse do leta 1931 edino zbirališče in zatočišče tako žalskih kot trboveljskih planincev.37
Trboveljska podružnica Slovenskega planinskega društva je 20. septembra 1931 zraven Hausenbi-
37 Jezernik, Žalec, str. 68.
chlerjeve odprla večjo in bolje opremljeno kočo. Med drugo svetovno vojno sta bili obe požgani.38 Zdaj na Mrzlici stoji planinski dom trboveljskega planinskega društva, v njem pa je soba, ki se imenuje po Janezu Hausenbichlerju.
Prezgodnji odhod
Janeza Hausenbichlerja je več občin v Savinjski dolini v znak spoštovanja razglasilo za častnega občana. Za pospeševanje hmeljarstva je dobil priznanje na deželni razstavi v Gradcu, Štajerska kmetijska družba mu je podelila srebrno medaljo za pospeševanje kmetijstva, Konjerejsko društvo za Štajersko pa bronasto medaljo za pospeševanje konjereje.
Ni bil samo pokončen narodnjak, ampak tudi veseljak in zelo družaben mož. Spoštoval je stare šege, običaje in narodne pesmi. Tudi sam je rad prepeval, posebej na štefanovo, na predvečer svojega godu, ko je sredi vesele družbe zapel svojo himno »Pobič sem star šele osemnajst let«.39
Nenadna bolezen (sladkorna bolezen) je prekinila njegovo plodno življenje. Umrl je 11. aprila 1896, star komaj 57 let. Njegov pogreb je pokazal vso njegovo priljubljenost, saj se je zbralo veliko ljudi raznih stanov, da mu izkažejo zadnjo čast. Med njimi so bili tudi: c. kr. celjski okrajni glavar dr. Wagner, načelnik okrajnega celjskega zastopa dr. Josip Sernec, načelnik
38	Lenarčič (ur.), Mrzlica, str. 37.
39	Jezernik, Žalec, str. 82.
411
3 KRONIKA
KARMEN KREŽE: SKROMEN MOŽ VELIKIH DEJANJ: JANEZ HAUSENBICHLER, 399-414	2017
65
2017
Odkritje spominske plošče Janeza Hausenbichlerja na njegovi rojstni hiši (hrani Medobčinska splošna knjižnica Žalec).
gornjegrajskega okrajnega zastopa Alojz Goričar, deželni poslanec dr. Ivan Dečko, Celjski Sokol, Celjsko pevsko društvo, žalsko gasilsko društvo, zastopniki vseh občin v Savinjski dolini ter vse slovensko ra-zumništvo iz Celja in Savinjske doline. Veličasten sprevod je vodilo 12 duhovnikov, ob odprtem grobu pa je spregovoril Dragotin Hribar.40
Ob stoletnici Hausenbichlerjevega rojstva so Žal-čani leta 1938 v zahvalo in spomin na velikega rojaka na pročelje njegove rojstne hiše vgradili spominsko ploščo z reliefom in spominskim napisom.41
VIRI IN LITERATURA
ČASOPISI
Ilustrovani narodni koledar za navadno leto 1893. Kmetijske in rokodelske novice, 1868. Ljubljanski zvon, 1882. Nova doba, 1938.
40	Kač, Janez Hausenbichler, str. 54.
41	Nova doba, 4. 11. 1938, št. 45, str. 5.
LITERATURA
Baš, Angelos: Žalec sredi 19. stoletja. Etnolog: glasnik slovenskega etnografskega muzeja 17, 2007, str. 251-257.
Debič, Dane: Zasnove urbanizacije v Žalski občini. Savinjski zbornik, II (ur. Dane Debič et al.). Žalec: Pripravljalni odbor za proslavo dvajsetletnice osvoboditve in proglasitve trga Žalec za mesto, 1965, str. 41-71.
Golec, Boris: Korenine in spomini rodbine Šušterič iz Žalca: rodovnik z družbenim in gospodarskim orisom iz srede 18. stoletja. Ljubljana: Partner Graf, 1992.
Hausenbichler, Janez: Navodo hmeljariji. Ljubljana: samozaložba, 1882.
Hmeljarstvo Slovenije. Žalec: Hmezad Export-Import, 1990.
Ilustrirana zgodovina Slovencev. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1999.
Jezernik, Karmen: Žalec v letih 1848-1918. Žalec. Žalec: ZKŠT - Zavod za kulturo, šport in turizem, 2010.
Kač, Ivan: Janez Hausenbichler, vzorni slovenski rodoljub. Koledar družbe sv. Mohorja za navadno leto 1900. Celovec: Družba sv. Mohorja, 1899, str. 52-54.
Medved, Mateja: Žalec od prve poselitve do leta 1848. Žalec. Žalec: ZKŠT - Zavod za kulturo, šport in turizem, 2010.
Mrzlica (1122 m): savinjski in knapovski Triglav: ob 100 letnici zgraditve Hausenbichlerjeve koče na Mrzlici, 1899-1999 (zbral, priredil in uredil Tine Lenarčič). Trbovlje: Planinsko društvo, 1999.
Natek, Milan: Žalec - naselje in prebivalstvo. Savinjski zbornik, II (ur. Dane Debič et al.). Žalec: Pripravljalni odbor za proslavo^ dvajsetletnice osvoboditve in proglasitve trga Žalec za mesto, 1965, str. 7-40.
Orožen, Janko: Preteklost Savinjske doline od davnih do današnjih dni. Savinjski zbornik, II (ur. Dane Debič et al.). Žalec: Pripravljalni odbor za proslavo dvajsetletnice osvoboditve in proglasitve trga Žalec za mesto, 1965, str. 322-415.
Petriček, Anton: Delovanje Hmeljarskega društva: poročilo poslovodje g. A. Petrička na proslavi društvene petdesetletnice dne 7. septembra 1930 v Žalcu:ponatis iz lista »Slovenski hmeljar«. Celje: Mohorjeva družba, 1931.
Popit, Aleksander: Žalski Sokol v obdobju od 1903 do 1941: diplomsko delo. Ljubljana, 2002.
Resnik, Jože in Štefan Stepic: Proga Celje-Velenje-Dravograd. Ljubljana: Železniško gospodarstvo Ljubljana: Železniški muzej, 1991.
Rustja, Karel: Rudniška železnica Žalec-Zabukovi-ca. Žalec: Medobčinska splošna knjižnica 2008.
Schmutz, Carl: Historisch Topographisches Lexikon von SteyermarkIII. Gratz: Schmutz C., 1822.
412
65
2017
3 KRONIKA
KARMEN KREŽE: SKROMEN MOŽ VELIKIH DEJANJ: JANEZ HAUSENBICHLER, 399-414
Simonič, Milena: Žalec in savinjska hmeljarska tradicija. Žalec: Poslovna skupnost za hmeljarstvo Slovenije, 1992.
Slokan, Jaka: Domača pričevanja o Janezu Hausen-bichlerju. Savinjski zbornik, IV. Žalec: Občinska kulturna skupnost, odbor za tisk in založništvo, 1978, str. 168-175.
Širca, Barbara: Dnevniki Barbare Širca: 1849, 1850, 1851 = Tagebücher von Barbara Širca: 1849, 1850, 1851. Žalec: ZKŠT - Zavod za kulturo, šport in turizem, 2009.
Šuklje, Fran: Iz mojih spominov, I. del. Ljubljana: Jugoslovanska knjigarna, 1929.
Videčnik, Aleksander: Posojilništvo in hranilništvo v Savinjski dolini. Celje: Ljubljanska banka, 1991.
Vrečer, Rajko: Kako je bilo pred devetdesetimi leti. Savinjski zbornik, I. Žalec: Občinska kulturna skupnost, odbor za tisk in založništvo, 1959, str. 16-23.
Vrečer, Rajko: Savinjska dolina: s posebnim ozirom na splošno, krajevno in upravno zgodovino v besedi in sliki. Žalec: samozaložba, 1930.
Zibelka slovenskega gasilstva. Žalec: Gasilsko društvo, 1981.
SUMMARY
A modest man of great deeds: Janez Hau-senbichler
The father of hop-growing in the Savinja Valley, Janez Hausenbichler, attended elementary school (Volkschule) in Zalec and completed two years of what was then the main school in Celje. He received instruction in mead-making and continued with training abroad for four years. After the death of his father, he returned home, where he administered an estate and opened a mead-making trade. He married Eliza Zmrzlikar from Celje, with whom he also opened a tavern, the reputation of which soon extended beyond the boundaries of their native valley. The tavern became a gathering place of patriots from across the Slovenian territory. Hausenbichler organised the second Slovenian mass meeting in Zalec (6 September 1868). It was at his house that the minutes were drawn up and signatures for the "mass meet-
ing proclamation" collected. One year later, the first reading club in the Savinja Valley was put into operation in his tavern, which he himself supplied with Slovenian newspapers. In addition, Hausenbichler helped establish a number of different societies. He founded a local orphanage at Graben in 1876 and a fire defence in Zalec in 1880, serving as its longstanding commander. He learned about hop-growing through Jožef Bilger, the steward of the Novo Celje mansion and planted the first hops. In 1880, he was one of the founders of the hops association and two years later, he published the booklet Navod o hmeljariji [A Hop-Growing Manual], in which he invited local farmers to follow his lead, saying: "Grab a shovel and plant hops..." Hausenbichler is justifiably dubbed the father of Savinja's hop-growing. He encouraged the modernisation of livestock production, especially horse-breeding, and established the Horse Racing Society Zalec, which organised annual races. He planted willow trees along the Savinja River to provide a boost to willow tree growing and willow work as an additional source of income for farmers. And finally, he founded a tamboura club, which he provided with tambouras, and personally learned to play the instrument as well.
On Hausenbichler's initiative, patriots from Zalec established the National Monetary Institute of the Savinja Savings Bank in 1881 to contribute to a greater prosperity in the Savinja Valley. Hausenbichler also made sure that the Savinja Railway, which was built in 1891, now runs right beside the Zalec square. For more than thirty years, he served as a councillor in the then market town municipality of Zalec as well as its mayor and vice-president of the Celje district administration. As a token of respect, several municipalities in the Savinja Valley proclaimed him their honourable member. Hausen-bichler's productive life was cut short by a sudden illness. Since he was an avid hiker, especially to Mrzlica, the Hausenbichler Cottage was built there in 1899 in his memory.
The father of Savinja hop-growing, as Janez Hausenbichler is often dubbed today, was a man who loved Slovenian soil and language. By organising the second Slovenian mass meeting in Zalec (1868), founding organisations, societies and clubs, as well as by encouraging hop-growing, he led to the watershed period in Zalec, whose aftermath is still visible today, with Zalec becoming the centre of the Lower Savinja Valley and Slovenian hop-growing centre.
413
3 KRONIKA
KARMEN KREŽE: SKROMEN MOŽ VELIKIH DEJANJ: JANEZ HAUSENBICHLER, 399-414	2017
65
2017
Hmeljski sejem na Polzeli. Razglednico je založil trgovec Julius Žigan in prikazuje Žiganovo skladišče hmelja. Poslana je bila leta 1904 (hrani Medobčinska splošna knjižnica Žalec).
Hmeljski sejem v Braslovčah na križišču pri cerkvi. Razglednica je bila poslana 1907. (hrani Medobčinska splošna knjižnica Žalec).
414
65
2017
3 KRONIKA
1.01 Izvirni znanstveni članek	UDK 329.12(497.431)"1917/1918"
Prejeto: 17. 8. 2017
Uroš Herman
mag., prof. zgodovine in geografije, Dolenja vas 25, SI-3312 Prebold E-pošta: uros.herman@gmail.com
Dogajanje na Celjskem v letih 1917-1918 s posebnim ozirom na delovanju celjskih liberalcev
IZVLEČEK
V prispevku avtor obravnava dogajanje na Celjskem v zadnjih letih Habsburške monarhije. Prikazano je dogajanje v Celju in okolici v luči takratnega prebujanja slovenske narodne zavesti v dobi deklaracijskega gibanja in sočasnega boja za prevzem oblasti, s snovanjem Narodnih svetov in prehodne oblasti. Prikazano je tudi širše politično dogajanje — razvoj slovenskih političnih strank v obravnavanem času in pa nemško politično gibanje, kije zavračalo spremembe in je izgubljalo svoj prevladujoč položaj v Celju ter še v nekaterih drugih središčih na Celjskem. Ker je v Celju in v nekaterih trških naseljih med slovenskimi političnimi silami prevladovala liberalna usmerjenost, je v liberalnemu taboru namenjena nekaj večja pozornost.
KLJUČNE BESEDE
Celje, deklaracijsko gibanje, prevratna doba, liberalizem, 1917—1918
ABSTRACT
DEVELOPMENTS IN THE CELJE AREA IN 1917-1918, WITH PARTICULAR REGARD TO THE ACTIVITIES OF LOCAL LIBERALS
The author of the contribution deals with the developments in the Celje area in the last years of the Habsburg Monarchy, with the main focus on those that took place in Celje and its surroundings in the light of the emerging Slovenian national awareness during the period of the Declaration Movement and the scramblefor power, the formation of national councils, and the establishment of transitional government. The author also presents a wider political context, i.e., the creation of Slovenian political parties in the period under examination as well as the German political movement, which was resisting change and losing its predominant position in Celje as well as a few other centres in the surrounding area. Owing to the prevailing liberal orientation among Slovenian political forces in the city of Celje and certain market towns, primary attention is devoted to the liberal camp
KEYWORDS
Celje, Declaration Movement, overthrow period, liberalism, 1917-1918
415
3 KRONIKA_65
UROŠ HERMAN: DOGAJANJE NA CELJSKEM V LETIH 1917-1918 S POSEBNIM OZIROM NA DELOVANJU CELJSKIH LIBERALCEV, 415-434	2017
Ko se je prva svetovna vojna prevešala v četrto leto, je spomladi leta 1917 v Habsburški monarhiji zaradi spremenjenih notranjepolitičnih in zunanjepolitičnih razmer prišlo do obnovitve političnega življenja. V tem času so se pričeli pojavljati prvi (za)-resni poskusi reševanja narodno političnega položaja Slovencev, ki so bili spričo nemške nacionalistične politike avstrijskih oblasti v veliki meri mišljeni kot notranje preoblikovanje monarhije. Kot najbolj primerno se je kazalo povezovanje s Hrvati in Srbi, predvsem zaradi jezikovnega, ozemeljskega in zgodovinskega stika med temi narodi. Povezovanje s Čehi ali Slovaki (ter Poljaki) je bilo manj realno.1 Tudi med nemškimi nacionalisti, živečimi med Slovenci (Štajerska in Koroška), so se oblikovale zamisli o povojnem preoblikovanju monarhije, ki so za slovenske dežele predvidevale ohranitev nemškega gospostva ter nadaljnjo germanizacijo.2
Narodno politične razmere v Celju so bile za Slovence spričo prevladujočega nemškega vpliva v mestu med prvo svetovno vojno precej neugodne. Na širšem celjskem območju, kjer dvomov o slovenskem značaju prebivalstva ni bilo, so bile napetosti veliko manjše. Kljub vojni - ali pa predvsem zaradi nje - je v Celju in v širši okolici ljudska podpora (političnemu) gibanju za spremembo in večjo samostojnost slovenskih pokrajin naraščala. Narodno politično gibanje na Celjskem je imelo oporo pri vseh (slovenskih) predvojnih političnih strankah. Organiziranost in moč političnih strank med vojno je bila osnovana na predvojnih političnih delitvah in volitvah - no-vonastalih političnih gibanj takrat še ni bilo posebej opaziti. Opazno pa je bilo vse večje splošno nezadovoljstvo nad vojnimi razmerami.3 Razlog za slab gospodarski in narodnopolitični položaj naj bi po splošnem prepričanju bile odločitve v politiki prevladujoče nemške »mestne gospode«, ki naj bi izigrala in prezrla slovenske poslance iz pretežno podeželskih okolij.4 Na prvih zborovanjih strankarskih organizacij so pred sklicem državnega parlamenta skušali spodnještajerski slovenski poslanci preveriti mnenje ljudstva. Njihova prva želja je bila seveda konec vojne in mir ter skupen nastop vseh spodnještajerskih poslancev ne glede na politične barve in njihovo enotno delovanje pri reševanju ključnih gospodarskih in narodnostnih vprašanj za slovensko prebivalstvo.5
Obnovitev političnega življenja in majniška deklaracija
Prve novice o obnovitvi parlamentarnega življenja so se pojavile v prvi polovici maja 1917.6 Časopisi so v mesecu pred zasedanjem državnega zbora poročali o dogovarjanju politikov južnih Slovanov o načinu, kako preurediti monarhijo, da bodo slovanski narodi v njej ustrezno zastopani.7 Pred obnovo parlamentarnega življenja se je cesar srečal s predstavniki vseh političnih usmeritev, zastopanih v avstrijskem državnem zboru.8 Slovenski poslanci so se srečali tudi z ministrskim predsednikom in mu predložili svoje zahteve.9 Slovenska stran je nekajkrat jasno izrazila bojazen, da bi jih lahko avstro-ogrski Hrvati in Srbi zaradi lažjega uveljavljanja lastne državnosti pustili na stranskem tiru.10
Delo državnega parlamenta se je obnovilo 29. maja 1917,11 ko je tudi dr. Anton Korošec kot predstavnik Jugoslovanskega kluba prebral Jugoslovansko
Izjava JagoslnvaDiikegii kluba eb zdruritev Slovencev, Hrvatov in Srbov.
Fosbncc dr. K fi r o š c c je preiitul ilfldeio iijavoi
fudpiiiiuii poslanci, ki so združeni v Jugoslovanskem klubu, izjavljajo, d.l Zii-hli;w|0 IciuuLjvm rtu rodnega nrttvlb m hr-vatilce^a državuL-jJa pravn, naj se vso zem-lic monarhije, V kuk-nh bivaio Slovenci, Hrvati iu Si bi, /.(Jigiijo v mm« lojno državno telo pod icllom habsburiko-lnreri-ikc monarhije, ki bodi prosio v^akctl» flfl Tijilncfit gospodttva tujcev m ki bndi jen" na demolcratiinrm temelju, uret* nifitrv lf inlitevc rniMnegn nuroda h«!ct zapostavili Vit svftjr fiilc.
S tem pridržkom se bodn podpis and udeleževali del parlamenta. (2ivaKno pritrjevanje pri Slovencih in Hrvatih I
Vest o razglasitvi jugoslovanske državnopravne izjave, znane kot (prva) Majniška deklaracija (Slovenec, 31. 5.1917, št. 123, str. 1).
1	Orožen, Zgodovina Celja, str. 311. V zgodovinopisju je kar nekaj avtorjev obravnavalo obdobje in prostor, ki sta tudi tema pričujočega prispevka. Njihova dela, ki so osnova za razumevanje tematike, so navedena v seznamu literature.
2	Perovšek, Usodni germanizacijski pritiski, str. 157-158.
3	Slovenski narod, 28. 7. 1917, št. 171, str. 1-2, »Štajerski cesarski namestnik«.
4	Slovenski gospodar, 10. 5. 1917, št. 107, str. 1, »Razmišljanje starega slovenskega kmeta«.
5	Slovenski narod, 14. 5. 1917, št. 110, str. 3, »Politične vesti«;
Slovenski gospodar, 17. 5. 1917, št. 20, str. 1, »Slovenska kmet-
ska zveza«.
6	Slovenski gospodar, 3. 5. 1917, št. 18, str. 1, »Državni zbor sklican«; Slovenski narod, 10. 5. 1917, št. 107, str. 2, »Notranje--politični položaj«.
7	Slovenski gospodar, 3. 5. 1917, št. 18, str. 1, »Slovenci in Čehi«; Slovenski narod, 26. 5. 1917, št. 120, str. 2, »Pred sestankom državnega zbora«; Slovenski narod, 31. 5. 1917, št. 123, str. 1, »Pred prvo sejo državnega zbora«.
8	Slovenec, 22. 5. 1917, št. 116, str. 2, »Notranja politika - voditelji parlamentarnih strank pri cesarju«;, Slovenski narod, 25. 5. 1917, št. 120, str. 1, »Načelnik Jugoslovanskega kluba pri cesarju«; Slovenec, 29. 5. 1917, št. 121, str. 1, »Hrvatsko slovenski politiki pred cesarjem in nova ustavna doba«.
9	Slovenski gospodar, 24. 5. 1917, št. 21, str. 3, »Razne politične vesti«.
10	Slovenski narod, 26. 5. 1917, št. 120, str. 3, »Politične vesti«; Slovenski narod, 30. 5. 1917, št. 122, str. 3, »Notranje politični položaj«.
11	Slovenec, 31. 5. 1917, št. 123, str. 1, »Državni zbor«; Slovenski gospodar, 31. 5. 1917, št. 22, str. 1, »Državni zbor«.
416
65
2017
3 KRONIKA
UROŠ HERMAN: DOGAJANJE NA CELJSKEM V LETIH 1917-1918 S POSEBNIM OZIROM NA DELOVANJU CELJSKIH LIBERALCEV, 415-434
državnopravno izjavo.12 Jugoslovanski klub je kot poslanska skupina štel 33 poslancev (moralo bi jih biti sicer 37) in je deloval na podlagi soglasja o vprašanjih nacionalnega pomena, medtem ko je vprašanja gospodarstva in kulture prepuščal posamični presoji poslancev. Za načelnika Jugoslovanskega kluba je bil izvoljen dr. Anton Korošec.13
Da je želja po politični enakopravnosti napredovala, je postalo jasno v poletnih mesecih leta 1917, ko so bile tudi v pokrajinskem in lokalnem okolju izjave proti nemški nadvladi vse pogostejše.14 Na nemški strani pa se je pričela širiti bojazen po izgubi posebnega državnopravnega položaja nenemškega prebivalstva, sploh na območjih, kjer je živelo več ali manj strnjeno nemško prebivalstvo, kot je bilo to v Celju.15 Celjski Nemci so pred obnovitvijo parlamentarnega življenja na Dunaju v mestni hiši 19. maja sprejeli državnega poslanca Richarda Marckhla, ki je celjskim voditeljem pojasnil političen položaj v državi in odnos nemških nacionalcev do vlade. Celjski zaupniki so se Marckhlu zahvalili za dotedanje delo in mu izrekli popolno zaupanje. Posvetovanja sta se udeležila tudi deželna poslanca dr. Eugen Negri in Moritz Stallner.16
V istem času so se pojavile vesti iz tujine o snovanju jugoslovanske države, ki naj bi nastala po vojni z združitvijo južnoslovanskih pokrajin Avstro-Ogr-ske in Kraljevine Srbije. Te ideje, zapisane v Krfskem sporazumu, so bile v domeni emigrantskih politikov Jugoslovanskega odbora in izven dometa politikov, delujočih znotraj monarhije, ki na te načrte niso mogli vplivati ter so jih pragmatično vztrajno zavračali, ker so s tem lahko ostali politično dejavni: »S takimi svojimi teorijami niso lojalnim Slovencem in Hrvatom in avstroogrskim Srbom ni najmanj nevarni. Pri nas je poštenje na prvem mestu in potem šele vse drugo.«17 Na podobnem stališču je ostajala slovenska politika deklarativno tudi naprej, saj je Majniška deklaracija predvidevala oblikovanje jugoslovanske države v okviru monarhije in ne (tudi) izven nje, veliko pa je bilo nejasnosti glede poznanih italijanskih apetitov po slovenskem ozemlju, v primeru zmage antante.18
12	Slovenec, 30. 5. 1917, št. 122, str. 1, »Izjava Jugoslovanskega kluba za združitev Slovencev, Hrvatov in Srbov«; Slovenski gospodar, 31. 5. 1917, št. 22, str. 5, »Jugoslovanska državno-pravna izjava«; Slovenski narod, 31. 5. 1917, št. 123, str. 2, »Historična seja državnega zbora«.
13	Slovenec, 1. 6. 1917, št. 124, str. 2, »Jugoslovanski klub«; Slovenski narod, 4. 6. 1917, št. 126, str. 2, »Jugoslovanski klub«; Slovenski gospodar, 31. 5. 1917, št. 22, str. 5, »Jugoslovanski klub«.
14	Slovenski gospodar, 5. 7. 1917, št. 27, str. 1, »Nemška nadvlada«.
15	Slovenec, 24. 5. 1917, št. 116, str. 4, »Štajerski Nemci in jugoslovansko vprašanje«.
16	Deutsche Wacht, 23. 5. 1917, št. 41, str. 1, »Reichsratsabgeordneter Richard Marckhl vor seinen Cillier Vertrauens Männern«.
17	Slovenec, 5. 7. 1917, št. 151, str. 1, »Kako Srbijanci ujedinjujejo jugoslovanske narode«.
18	Slovenec, 10. 8. 1917, str. 1, »Jugoslovansko vprašanje«; Slo-
venec, 13. 8. 1917, št. 184, str. 1, »H Krfskemu manifestu«;
Slovenec, 13. 8. 1917, št. 184, str. 1, »Italijanske impertinence«.
Med prvimi je po obnovitvi parlamentarnega življenja na Celjskem sklicala 3. junija v Žalcu svoj zaupni shod Narodno napredna stranka (NNS).19 Sledila sta strankina sestanka 14. in 15. julija 1917 v Mariboru in Središču, na katerih je dr. Vekoslav Ku-kovec poročal o političnem položaju v monarhiji in na katerih so predlagali delitev Štajerske na nemški in slovenski del po določenih mejah na severnih mejah volilnih okolišev Gornji Grad-Slovenj Gradec-Maribor (levi dravski breg).20 Na sestanku zaupnikov v Središču je bilo predstavljeno mnenje dr. Vekoslava Kukovca, da bi bilo edini resničen mir mogoče doseči z demokratizacijo: »Tako bode ljudska volja, če bode prodrla v ruski in nemški državi, prodrla tudi v Avstriji in očividno že tudi prodira (...) bodo demokratična načela na celi črti zmagala kakor pri Hrvatih tudi pri Slovencih in v tem dejstvu samem vidi poročevalec [dr. Kukovec op. a.] tudi gotovost osamosvojitve slovenskega naroda od Nemcev (...) Ustavna oblika v jugoslovanski enoti je seveda še stvar prihodnjosti, četudi prav bližne bodočnosti. Zemlja, ki se ima odcepiti od sedanjih
„SfizstMe ŠtofersKe".
Ko je zaupruski shod »Narodne stranke* na Štajerskem dosledno deklaraciji -J u s I o vans kega kluba« se izrekel za reritorijalno razde! itev $tajerske in Je zahteval, da se jugo-slovrmskemu ozrmlju priklopi slovenski del dežele najmanj južno od severne meje sedanjega volitnega okraja Maribor levi brca: ter i njim seveda tudi »nemška« mesta, kakor so Maribor in Ptui, so nemški listi zagnali obupon krik. S frazami o prvotnih naselbin ah Nemcev po naših mestih združujejo, ker je Narodna stranka rekla, da naj imajo Nemci pri nas v bodoče toliko pravic, kolikor jih bodo dali nnsim ljudem v svojem ozemljn, kruto sramoten je slovenskih delavcev in delavk, ki po nemikem Štajerskem, zlasti po zgor-nieštaierskih rudnikih in tovarnah trosfin svoj moze? za nemSki kapital
Prvi del članka v odgovor na nemške proteste glede slovenskih načrtov za delitev dežele Štajerske (Slovenski narod, 2. 8. 1917, št. 175, str. 1).
19	Slovenski narod, 31. 5. 1917, št. 124, str. 3, »Notranje politični položaj«.
20	Slovenski narod, 17. 7. 1917, št. 161, str. 1, »Stališče Štajerske Narodne stranke k spremembi ustave«.
417
3 KRONIKA
UROŠ HERMAN: DOGAJANJE NA CELJSKEM V LETIH 1917-1918 S POSEBNIM OZIROM NA DELOVANJU CELJSKIH LIBERALCEV, 415-434
65
2017
kronovinskih enot in združiti v novo enoto, je pa, kar se Štajerske tiče, vse brez izjeme kar leži južno od jezikovne meje nad Mariborom.«21 Sestanek zaupnikov liberalne stranke na Štajerskem so pozitivno sprejeli tudi v katoliškem taboru, saj je bila s tem potrjena složnost pri delovanju v okviru Jugoslovanskega klu-ba.22 Postajalo pa je vse bolj jasno, da postaja podpora jugoslovanskemu programu Majniške deklaracije vsestranska.23
Na načrte slovenske strani so se kmalu odzvali v nemškem časopisju na Spodnjem Štajerskem in so ostro napadli zahtevo NNS po meji med obema narodoma na Štajerskem, po kateri bi mesti Maribor in Ptuj ostali na slovenskem narodnostnem ozemlju.24 V Mariboru so se konec avgusta zbrali spodnješta-jerski Nemci in jugoslovanske zahteve označili za rušenje Habsburške monarhije.25 Pri oblikovanju obrambe stališč v prid razmejitve med slovenskim in nemškim delom Štajerske in oblikovanjem posebne slovenske dežele so štajerski liberalci navajali predvsem dejstvo, da na Spodnjem Štajerskem nobeno važnejše upravno politično mesto ni bilo zasedeno s strani Slovenca. Večja mesta so se po prepričanju večine liberalnih politikov načrtno germanizirala, čeprav so zaledja teh mest ostajala slovenska. Ravno zaledju, ki ga je naseljeval slovenski (kmečki) narod, so bila potrebna mestna središča. Navajali so statistike, ki so po njihovem prepričanju nedvomno dokazovale, da so Celje, Maribor in Ptuj - mesta v slovenskem okolju.26 Za mesto Celje, ki je (bilo) dejansko globoko na slovenskem ozemlju, je bilo ugotovljeno, da »le privileg avtonomnega statuta, ki daje za 207 hektarov mestnega ozemlja velike pravice, drži celjski magistrat. Da je Celje naravna centrala za čisto slovenski sodni in politični okraj, tega menda ne bodo Nemci zanikali.«21 Podobno so seveda trdili v katoliškem taboru in zahtevali ukinitev deželnih meja ter federalizacijo Avstro-Ogrske.28 Temu ustrezen je bil poziv v začetku avgusta, ki je klical k združevanju slovenskih narodnoobrambnih sil v Narodne svete in ustanovitvi Slovenske matice, ki bi tlakovala pot boju za samostojnost po smernicah Jugoslovanskega kluba, ker so tudi Nemci začeli združevati svoje sile v svojih Volksratih.29
Nemški nacionalci iz Štajerske so nasprotovali
21	Slovenski narod, 21. 7. 1917, št. 165, str. 1, »Sestanek zaupnikov v Središču«.
22	Slovenec, 18. 7. 1917, št. 162, str. 2, »Štajerska liberalna stranka in Jugoslovanski klub«.
23	Slovenski narod, 6. 8. 1917, št. 178, str. 1, »Preko zgodovinskih napak k jugoslovanskemu programu«.
24	Slovenski narod, 2. 8. 1917, št. 175, str. 1, »Razstrganje Štajerske«.
25	Slovenski gospodar, 23. 8. 1917, št. 34, str. 3, »Nemci zborujejo«.
26	Slovenski narod, 11. 8. 1917, št. 183, str. 1, »Politična razmiš-ljevanja o novi jugoslovanski politiki«.
27	Slovenski narod, 2. 8. 1917, št. 175, str. 1, »Razstrganje Štajerske«.
28	Slovenec, 4. 8. 1917, št. 177, str. 1, »Proč z deželnimi mejami!«.
29	Slovenec, 4. 8. 1917, št. 177, str. 1, »Narodni svet«.
zamislim o posebni slovenski deželi ali oblikovanju južnoslovanske samostojne države. Eden glavnih protagonistov nemškega gibanja je bil tedanji celjski župan dr. Ambroschitsch, ki je na zborovanju Volks-rata v Mariboru 19. avgusta 1917 državnemu zboru na Dunaju predlagal oblikovanje enotne države iz avstrijskega dela monarhije z nemščino kot uradnim jezikom - vendar brez Galicije (ki naj bi pripadla Poljakom).30
Z oblikovanjem Narodnih svetov so se načelno strinjali tudi socialdemokrati, čeprav so odklonili sodelovanje v njih, kjer bi bili pod vodstvom meščanskih strank.31 Jugoslovanski klub je pričel iskati podporo za svojo politiko na shodih po deželi, eden prvih na Celjskem je bil izpeljan v Vrbovcu pri Mozirju 5. avgusta, na katerem je dr. Verstovšek poročal o politiki Jugoslovanskega kluba ter je zanjo in za Majniško deklaracijo dobil podporo, še največjo s strani goriških beguncev, ki so bili nastanjeni v kra-ju.32 Majniška deklaracija sprva ni bila deležna kakega vidnejšega javnega interesa, šele s t. i. Ljubljansko izjavo 15. septembra 1917, ki je bila objavljena v slovenskih časopisih (ki so jo podpisali škof Jeglič, za narodno katoliško stran Ivan Šušteršič, za liberalno stran Ivan Tavčar in Karel Triller, za krščansko socialno delavsko organizacijo pa Mihael Moškerc, France Vidic in Anton Žnidaršič), se je začelo množično, več ali manj spontano izjavljanje Slovencev za Majniško deklaracijo.33 Izjava, ki so jo podpisali, je imela dodano sporočilo: »Po našem živem prepričanju je bodočnost Habsburške monarhije mogoča le na načelu resnične svobode narodov in bodočnost našega naroda le na načelu združenja Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki prebivajo v naši monarhiji. Oboje, svobodo in edin-stvo, pa more našemu narodu zagotoviti in ohraniti le samostojna na načelu samoodločbe narodov zgrajena jugoslovanska država pod žezlom habsburške dinastije.«34 To izjavo so že takrat opisovali kot zgodovinski dogodek, Majniška deklaracija je z njo namreč dobila vseslovenski in nadstrankarski značaj.35 Le socialdemokrati so odklonili podpis izjave, ker v besedilo niso mogli vnesti svojih pripomb.36
Kot drugod po slovenskih deželah so pozdravili Ljubljansko izjavo tudi v Celju: »Štajerska Narodna stranka, kot zastopnica naprednega Slovenstva v severni jugoslovanski pokrajini (...), iz celega srca pritrjuje
30	Slovenec, 21. 8. 1917, št. 190, str. 3, »Spodnještajerski nemški Volksrat proti našim pravicam«; Slovenec, 22. 8. 1917, št. 191, str. 3, »Nemci proti slovenski narodni avtonomiji«; Slovenski gospodar, 23. 8. 1917, str. 3, »Nemci zborujejo«.
31	Naprej, 7. 8. 1917, št. 20, str. 1, »Narodni svet«.
32	Slovenec, 14. 8. 1917, št. 185, str. 2, »Zaupnica Jugoslovanskemu klubu«.
33	Stavbar, Deklaracijsko gibanje 1917/18, str. 37-40.
34	Slovenec, 15. 9. 1917, št. 211, str. 1, »Izjava«.
35	Slovenec, 18. 9. 1917, št. 213, str. 1, »Zgodovinski moment«; Slovenski gospodar, 20. 9. 1917, št. 38, str. 1, »Združenje Jugoslovanov«.
36	Naprej, 18. 9. 1917, št. 55, str. 1, »V pojasnilo«.
418
65
2017
3 KRONIKA
UROŠ HERMAN: DOGAJANJE NA CELJSKEM V LETIH 1917-1918 S POSEBNIM OZIROM NA DELOVANJU CELJSKIH LIBERALCEV, 415-434
v njej izraženi zahtevi po svobodi in ujedinjenju vsega našega naroda.«2"7 Nemškim sodržavljanom so slovenski politični voditelji na njihovo nasprotovanje slovenskemu narodnemu programu odgovarjali, da si Slovenci želimo samostojne jugoslovanske države pod dinastijo Habsburžanov, pri čemer ovir prostemu dostopu nemškega gospodarstva in nemških dežel do Jadranskega morja ne bi bilo.38 Nemški celjski časopis Deutsche Wacht je poročal o Ljubljanski izjavi kot o vmešavanju cerkvenega vodstva v akcijo propagande za slovansko državo, ki naj bi s tem postala uspešnejša, hkrati so zapisali, da se na spodnješta-jerskem posebej trudijo za glasove delavcev, žena in deklet, ter pri tem omeni zborovanje v St. Petru v Savinjski dolini, kjer duhovnik ni pridigal le o Jezusu, ampak tudi o jugoslovanski državi.39
Sredi oktobra se je dr. Vekoslav Kukovec zavzel za še odločnejšo podporo Majniški deklaraciji in hkrati za oblikovanje nove jugoslovanske državne enote ter vključitev slovenskega dela Štajerske in Koroške v okvir nove države poimenoval ključ Jugoslavije.40 Eden od nadaljnjih oblik nasprotovanja avstrijski državni politiki je bilo zavračanje državnega proračuna s strani Jugoslovanskega kluba do uresničenja zahtev deklaracije41 in obstrukcija sej deželnega zbora Štajerske in avstrijske vlade pri reševanju gospodarskih razmer na Štajerskem, dokler se ne bo prenehalo neupoštevanje slovenskih poslancev v deželnem in državnem zboru.42 Podobno so razmišljali tudi v katoliškem taboru, le da so v ospredje postavljali tudi dokončno uresničitev zahtev Majniške deklaracije.43 V Slovenski ljudski stranki (SLS) je medtem prišlo do razkola. Liberalci so pozdravljali tiste člane SLS, ki so se zavzemali za nadaljnjo podporo deklara-cijskemu gibanju.44 Spor znotraj katoliške stranke na koncu ni pomembno vplival na potek narodno-poli-tičnega boja, na občnem zboru Vseslovenske ljudske stranke (VLS) je bil 28. decembra 1917 za načelnika stranke izvoljen dr. Anton Korošec, v centralni izvršni odbor stranke pa so prišli vsi državni in deželni poslanci, nekdanji predsednik dr. Ivan Šusteršič pa je ustanovil (kratkoživo) Slovensko kmečko stranko.45
37	Slovenski narod, 19. 9. 1917, št. 214, str. 1, »Za ljubljansko izjavo«.
38	Slovenski narod, 11. 10. 1917, št. 232, str. 1, »Odgovor predsednika spodnještajerskega narodnega sveta«.
39	Deutsche Wacht, 12. 1. 1918, št. 2, str. 1, »Die Propaganda für den südslawischen Staat«.
40	Slovenski narod, 17. 10. 1917, št. 238, str. 1, »K vprašanju naših narodnih zahtev«.
41	Slovenski narod, 17. 10. 1917, št. 238, str. 1, »Iz državnega zbora«.
42	Slovenski narod, 14. 11. 1917, št. 261, str. 1, »Oster nastop štajerskih deželnih poslancev proti vladi«.
43	Slovenski gospodar, 18. 10. 1917, št. 42, str. 2, »Prost mora biti, prost moj rod«.
44	Slovenski narod, 22. 11. 1917, št. 268, str. 1, »Spor v Slovenski ljudski stranki«; Slovenski narod, 24. 11. 1917, št. 270, str. 1, »Kritični časi«.
45	Slovenec, 19. 11. 1917, št. 213, str. 1, »Vodstvo SLS«; Slovenec,
24. 11. 1917, št. 270, str. 3, »Izvršilni odbor SLS«; Slovenski
Voditelji katoliškega tabora so znova potrdili podporo jugoslovanski ideji, pri čemer so poudarili pripravljenost na sodelovanje z vsemi političnimi silami, ki so imele enak cilj.46
Razmah deklaracijskega gibanja
Slovensko časopisje je jeseni pričelo objavljati izjave o podpori Majniški deklaraciji, med prvimi v celjskem okraju so jih poslale občine Šoštanj, Št. Ilj in Sv. Martin na Paki.47 Decembra 1917 so sledili številni kraji in občine celjskega okraja: Žalec, Braslov-če, Mozirje in okolica, Rečica, Ljubno, Luče, Gornji Grad, Solčava, Bočna, Šmihel nad Mozirjem, Radeče in delavci šaleškega (velenjskega) premogovnika in še nekatere občine kozjanskega okraja.48 Na glavni skupščini 17. decembra 1917 je deklaracijo soglasno podprl še okrajni svet Gornji Grad.49 Podporo deklaraciji so potrdili tudi železničarji Južne železnice v Mariboru na občnem zboru Zveze jugoslovanskih železničarjev med 8. in 9. decembrom 1917.50 V podporo Majniški deklaraciji so se pričeli organizirati shodi, na Celjskem so takšne decembra organizirali v Šmarju pri Jelšah, v Sv. Križu pri Slatini in v Kozjem.51 Celjski liberalci so organizirali manifestacij-ski shod v podporo deklaraciji v Celju za mesto in okolico.52 V Kozjem je poslanec dr. Jankovič sklical gospodarski sestanek kozjanskega okraja, na katerem so pozdravili skupen boj slovenskih političnih strank za narod in Jugoslovanski klub ter izrazili željo po sklenitvi trajnega miru.53 Celjske oblasti so v nadaljevanju prepovedale občni zbor Slovenske kmečke zveze (SKZ) v Celju, ki bi moral biti 4. februarja, prepoved je potrdila še deželna vlada. V Celju se je vseeno zbrala množica protestnikov, ki se kljub pozivom policije in župana niso razšli, obljubili pa so, da
narod, 24. 11. 1917, št. 270, str. 1, »Razpust SLS in ustanovitev nove Šuštaršičeve stranke«; Slovenec, 28. 11. 1917, št. 295, str. 4, »Vseslovenska ljudska stranka«.
46	Slovenski narod, 29. 12. 1917, št. 297, str. 3, »Shod zaupnikov SLS«.
47	Slovenec, 28. 11. 1917, št. 273, str. 3, »Dnevne novice«; Slovenec, 19. 12. 1917, št. 289, str. 2, »Deklaracija, Jugoslovanski klub in SLS«.
48	Slovenec, 4. 12. 1917, št. 278, str. 3, »Za jugoslovansko deklaracijo«; Slovenec, 14. 12. 1917, št. 286, str. 3, »Deklaracija, Jugoslovanski klub in SLS«; Slovenec, 24. 12. 1917, št. 294, str. 2, »Deklaracija, Jugoslovanski klub in SLS«; Slovenski gospodar, 27. 12. 1917, št. 52, str. 2, »Tedenske novice«; Slovenec, 28. 12. 1917, št. 296, str. 2, »Deklaracija, Jugoslovanski klub in SLS«; Slovenski narod, 28. 12. 1917, št. 296, str. 2, »Dopis iz Celja«.
49	Slovenec, 30. 12. 1917, št. 298, str. 3, »Deklaracija, Jugoslovanski klub in SLS«.
50	Slovenec, 13. 12. 1917, št. 285, str. 1, »Jugoslovanski železničarji za jugoslovansko deklaracijo«.
51	Slovenski narod, 22. 11. 1917, št. 268, str. 2, »Shodi na Štajerskem«.
52	Slovenski narod, 12. 1. 1918, št. 10, str. 2, »Dopis iz Celja«.
53	Slovenski narod, 12. 1. 1918, št. 10, str. 2, »Gospodarski sestanek v Kozjem«; Slovenec, 14. 1. 1918, št. 11, str. 2, »Politične novice — Shod v Kozjem«.
419
3 KRONIKA_65
UROŠ HERMAN: DOGAJANJE NA CELJSKEM V LETIH 1917-1918 S POSEBNIM OZIROM NA DELOVANJU CELJSKIH LIBERALCEV, 415-434	2017
bo protest minil mirno.54 Po pričevanju Slovenca, naj bi jih župan skušal pregovoriti govoreč slovensko, a je bil bojda deležen le komentarja: »Živijo župan dr. Javornik! Vi boste prvi slovenski župan našega Celja v bodoči Jugoslaviji!«.55
Deklaracijsko gibanje se je na Celjskem nadaljevalo, tako so v prvi polovici leta 1918 deklaracijo javno podprli v krajih in občinah Vransko, Kozje, Gornji Grad, Sv. Jurij ob Taboru, Gomilsko, Pristava pri Šmarju, Šmarje pri Jelšah, Frankolovo, trg Šoštanj, okolica Šoštanj, Polzela, Sv. Florijan pri Rogatcu, Bočna, Kokarje, Kozje, Lastnič pri Kozjem, Sedlarjevo pri Kozjem, Solčava, Dramlje, Grajska vas, Št. Pavel pri Preboldu, Sv. Peter v Savinjski dolini, Ponikva ob južni železnici, Sv. Križ pri Slatini, Luče, Št. Jurij ob Taboru, Gomilsko, trg Št. Jurij ob južni želez., okolica Št. Jurij ob južni želez., Št. Jernej pri Konjicah, Nova Štifta, Dol pri Hrastniku, Zetale, okolica Šmarje pri Jelšah, Št. Rupret nad Laškim, trg Središče, Sv. Katarina pri Rogatcu, Gotovlje, Imeno, Špitalič, Zalna pri Višnji Gori, Kog, Križe v brežiškem okraju, Jurklošter in trg Ljubno, Petrovče, Slivnica pri Celju, Sevnica ob Savi, Dobrna, Sladka Gora pri Šmarju, Marija Gradec, Loka pri Zidanem Mostu, Škofja vas in Nova Cerkev pri Celju. Podporo so dajale tudi posamezne skupine in društva, na primer županstvo okolice Mozirje, nadalje člani gasilskega društva Družmirje pri Šoštanju, dekleta Marijine družbe na Polzeli, Katoliško politično društvo za vranski okraj, Slovensko katoliško izobraževalno društvo na Dolu pri Hrastniku, učiteljstvo kozjanskega okraja, krajni šolski svet ter hranilnica in posojilnica v Dramljah, duhovščina šaleške dekanije, krajni šol. svet Šmarski pri Jelšah, krajni šolski svet v Št. Pavlu v Savinjski dolini, krajna šolska sveta v Jurkloštru, okrajna zastopstva Vransko, Gornji Grad in Šoštanj, Dekliška zveza in vsa katoliška društva v Trbovljah, člani okrajnega zastopa Kozjanskega v Kozjem, Šoštanjski okrajni svet, učiteljstvo ljudske šole v Globokem pri Brežicah in krajni šolski svet v Jurkloštru, duhovščina laške dekanije, duhovniki dekanije Šmarje pri Jelšah na Štajerskem, kolonija goriških beguncev v Mozirju, Jugoslovanski begunci v občini Polzela, delavstvo šaleškega rudnika v Velenju, duhovščina dekanata Nova cerkev. Podporo deklaracijskemu gibanju so dali tudi trboveljski rudarji in delavstvo z 2283 podpisi ter tudi rudarji in delavci iz Zagorja, ki so zbrali 710 podpisov. Prav tako so podporo deklaraciji izrekle žene in dekleta iz Dramelj in trga Sevnica, dekleta iz Veternika pri Kozjem, žene in dekleta občine Solčava.56 Nasploh
54	Slovenski narod, 5. 2. 1918, št. 29, str. 4, »Dopis iz Celja«; Slovenski gospodar, 7. 2. 1918, št. 6, str. 3, »S prepovedanega shoda v Celju«.
55	Slovenec, 7. 2. 1918, št. 31, str. 1, »Prepovedan shod slovenskih kmetov v Celju«.
56	Slovenec, 2. 1. 1918, št. 1, str. 3; 3. 1. 1918, št. 2, str. 3; 5. 1.
1918, št. 4, str. 2; 9. 1. 1918, št. 7, str. 2; 16. 1. 1918, št. 13, str.
se je v podporo Majniški deklaraciji opazno vključila ženska populacija, kot to dokazujejo primeri ženskih društev iz Šoštanja (126 podpisov), Braslovč (kar 847 podpisov), Celja (1292 podpisov), St. Petra v Savinjski dolini (530 podpisov), Sv. Pavla pri Preboldu (575 podpisov), Gornjega Grada (214 podpisov in še 111 podpisov) in Dobrne (463 podpisov), Sopote pri Olimju (112 podpisov), Bočne (233 podpisov), Brežic (105 podpisov), Globokega pri Brežicah (619 podpisov), Bizeljskega (865 podpisov), Radeč pri Zidanem Mostu (456 podpisov), Šmarij pri Jelšah (281 podpisov), Mozirja (339 in 661 podpisov), Luč (200 podpisov), Št. Jurija ob juž. železnici (163 podpisov), Celja - okolica (200 podpisov), Slivnice (222 podpisov), Teharij (837 podpisov).57 Moč ženskih glasov
SiiU.rj-tit '-«A'	ffv-**-
-KMtfli'^- J-i f f. .^/i	iyi, -ip&pt: itfiti
fttfii. tolfm « JJt/Vna^K	At* 'ftnjj-i.....
J t>$tmP,- indii-^	m *
(¿id^i^ i:¿.'-"t A*	f'T
psJUj* f*^**^ >.--ly< -fM
fr ^A«	(pA
m*	¿J**

„ -- '"Z

Zapisnik seje občinskega sveta na Gomilskem, kije na seji 23. decembra 1917 soglasno podprl Majniško deklaracijo in delo Jugoslovanskega kluba (SI_ZAC 0028, Občina Gomilsko 1844—1941, Zapisniki sej občinskega odbora, 1898—1941).
3; 19. 1. 1918, št. 16, str. 3; 26. 1. 1918, št. 21, str. 1; 31. 1. 1918, št. 25, str. 2; 4. 2. 1918, št. 28, str. 3; 5. 2. 1918, št. 29, str. 3; 13. 2. 1918, št. 36, str. 4; 20. 2. 1918, št. 42, str. 5; 22. 2. 1918, št. 44, str. 4; 11. 3. 1918, št. 58, str. 4; 13. 3. 1918, št. 60, str. 4; 15. 3. 1918, št. 62, str. 4; 29. 3. 1918, št. 72, str. 1, »Deklaracija, Jugoslovanski klub in SLS«; Slovenski narod, 8. 1. 1918, št. 6, str. 3; 16. 1. 1918, št. 13, str. 2, »Dnevne novice«.
57 Slovenski narod, 24. 1. 1918, št. 20, str. 3; 26. 1. 1918, št. 22, str. 2; 4. 2. 1918, št. 28, str. 3; 5. 2. 1918, št. 29, str. 3, »Slovensko ženstvo za deklaracijo«; Slovenec, 21. 1. 1918, št. 17, str. 2, »Izjave za deklaracijo na Štajerskem«; Slovenec, 29. 1. 1918, št. 24, str. 2; 12. 2. 1918, št. 35, str. 4; 18. 4. 1918, št. 88, str. 5, »Deklaracija, Jugoslovanski klub in SLS«.
420
65
2017
3 KRONIKA
UROŠ HERMAN: DOGAJANJE NA CELJSKEM V LETIH 1917-1918 S POSEBNIM OZIROM NA DELOVANJU CELJSKIH LIBERALCEV, 415-434
Shod v podporo deklaracijskemu gibanju v Žalcu 17. marca 1918 (hrani domoznanski oddelek Medobčinske splošne knjižnice Žalec).
v agitacijskem gibanju je bila silno pomembna, kar poudari tudi pisec uvodnika v Štajerskem gospodarju: » Vašimprikupljivim besedam se ne bodo mogle ustavljati srca tudi narodno zaspanih slovenskih mož!«, podobnega mnenja so bili večinoma vsi slovenski narodni politiki, ki so računali na njihovo nadaljnjo angažiranost.58
Poleg krajevnih oblasti in žensk so se v akcijo zbiranja podpisov vključile razne organizacije in poleg gasilskih tudi številna druga društva in celo izseljenci (begunci) iz vojnih območij.59 Primer podpore Majniški deklaraciji s strani gospodarskih družb je bila podpora posojilnice v Trbovljah, ki je na svojem občnem zboru 26. januarja 1918 z 240 podpisi slednji podala »podporo v polnem obsegu«, podobno sta storili tudi vodstvi posojilnice na Frankolovem in na Polzeli.60 Vsekakor je velika podpora deklaracij-skemu gibanju predvsem s strani večinsko slovenskih občin zbudila navdušenje v časopisju in položaj na Štajerskem je Slovenec takole ocenjeval: »Tudi na Štajerskem napredujejo izjave občin zelopovoljno. Lahko se reče, da se je tu že polovica slovenskih občin izjavila za deklaracijo.«61
58	Slovenski gospodar, 10. 1. 1918, št. 2, str. 1, »Slovenci na delo za samostojno jugoslovansko državo!«; Slovenec, 16. 1. 1918, št. 13, str. 1, »Naša samoodločba in slovenske žene«.
59	Slovenski narod, 14. 2. 1918, št. 37, str. 4, »Za deklaraciji in politiko jugoslovanskega kluba«; Slovenec, 19. 2. 1918, št. 41, str. 2, »Goriški begunci v Zg. Savinjski dolini — Za svobodno Jugoslavijo«.
60	Slovenec, 1. 2. 1918, št. 26, str. 3; 11. 3. 1918, št. 58, str. 4; 18. 3. 1918, št. 64, str. 5, »Deklaracija, Jugoslovanski klub in SLS«.
61	Slovenec, 11. 2. 1918, št. 34, str. 2, »Dosedanji uspehi deklara-
cije na Slovenskem«.
Nemške oblasti so skušale podpisovanje v podporo Majniški deklaraciji ustaviti, vendar je jugoslovanski klub iz Dunaja sporočal volivcem, da podpisovanje nikakor ni nezakonito.62 Bilo pa je tudi nekaj glasov proti - tako se je občinska oblast v Brežicah izjavila proti jugoslovanski ideji, saj bi ta po njihovem mnenju imela za posledico osamitev nemških jezikovnih otokov in njihovo poslovenjenje. Rešitev je brežiški občinski svet videl le v nedeljivosti dežele Štajerske.63 Podobno se je odzval celjski občinski svet in je pozval vlado, naj z vso odločnostjo nastopi proti agitaciji za jugoslovansko deklaracijo.64
Priprave na velik manifestacijski shod v podporo deklaraciji v Žalcu, ki je bil 17. marca, so pričeli že februarja, prihod in govor sta najavila dr. Korošec in dr. Ravnihar. Shoda se je udeležilo okoli 7000 ljudi, največ iz Savinjske doline, pa tudi iz drugih delov slovenske Štajerske in Koroške. Poleg že prej omenjenih govorcev sta prispela na shod tudi dr. Peršic in dr. Budisavljevic kot predstavnika hrvaškega in srbskega naroda. Shod sta vodila župan Fran Roblek in žalski župnik Veternik, in ker je bila dvorana Hmeljarskega doma premajhna, so shod preselili na prostor pred dvorano. Korošcu so izročili velik lovorov venec v slovenskih narodnih barvah in svečano izglasovali resolucijo za združitev jugoslovanskih narodov na podlagi samoodločbe in jugoslovanske deklaracije. Izglasovana je bila tudi podpora naporom za mir in
62	Slovenski gospodar, 7. 3. 1918, št. 10, str. 2, »Pobiranje podpisov za Jugoslavijo ni proti postavi«.
63	Slovenec, 15. 1. 1918, št. 12, str. 3, »Politične novice«.
64	Slovenec, 21. 1. 1918, št.17, str. 2, »Politične novice«.
421
3 KRONIKA
UROŠ HERMAN: DOGAJANJE NA CELJSKEM V LETIH 1917-1918 S POSEBNIM OZIROM NA DELOVANJU CELJSKIH LIBERALCEV, 415-434
65
2017
ustrezno rešitev narodnega vprašanja s strani avstrijske vlade.65 Slovensko časopisje je shod v Žalcu primerjalo s taborom leta 1868.66
Naslednji večji shod na Celjskem je bil v Velenju 25. marca, na shod je prišlo okoli 2000 ljudi, govornik pa je bil dr. Verstovšek. Ko se je vračal, je obiskal še shod v Mozirju za mozirsko in rečiško občino.67 Podoben shod, napovedan 19. maja v Trbovljah, so okrajne oblasti v Celju sicer prepovedale, a se je kljub temu zbralo celo okoli 10.000 ljudi, večinoma delavcev in rudarjev - napovedano uradno zborovanje pa so sklenili pripraviti, ko bodo za to pri oblasteh dobili vsa potrebna dovoljenja.68 Ko je bil shod 30. maja napovedan v Družmirju pri Šoštanju, kamor naj bi prišli dr. Anton Korošec, dr. Lovro Pogačnik in dr. Verstovšek, so ga oblasti prav tako prepovedale in na mesto manifestacije poslale žandarje in vojaštvo: »Mnogo požarnih bramb in vozov so orožniki prisilili obrniti. Na shod je prišel poslanec dr. Verstovšek. Ko je na zborovališčeprikorakala vojaštvo z nasajenimi bajoneti, jim je poslanec šel naproti, je odločno ugovarjal pri zastopniku slovenjegraškega okrajnega glavarstva ter zahteval odstranitev vojaštva, kar se je tudi zgodilo.«69 Na shodu v Braslovčah 4. junija je zbrane nagovoril dr. Hohnjec.70 Na Vransko pa je na shod 23. junija prišel sam dr. Anton Korošec.71 Oblasti so prepovedale tudi politični shod v Št. Juriju ob južni železnici, ki je bil napovedan 3. julija, vendar se je kljub temu zbrala množica (po oceni Slovenca okoli 3000 ljudi), prispela pa sta tudi dr. Anton Korošec in dr. Verstovšek: »V hipu so bili vsi gostilniški prostori napolnjeni, dočim je zunaj stala vzlic plohi tisočglava množica pod dežniki (...) Ljudstvo je ostalo mirno in seje mirno razšlo, dasi je bilo silno ogorčeno. Culo seje mnogo zelo ostrih in pikrih opazk na račun vlade.«12 Naslednji shod v Zgornji Savinjski dolini je bil 25. avgusta, in sicer v Ljubnem, tudi tja je prišel dr. Verstovšek - shod je oblast sicer prepovedala, a so ga ob prisotnosti 30 žandarjev
65	Slovenski gospodar, 28. 2. 1918, št. 9, str. 1, »Vabilo na manife-stacijski shod 17. 3. v Žalcu«; Slovenski narod, 23. 2. 1918, št. 45, str. 3, »Politične vesti«; Slovenec, 22. 3. 1918, str. 3, »Narodni tabor v Žalcu«.
66	Slovenski gospodar, 21. 3. 1918, št. 12, str. 1-2, »Slovensko ljudstvo zahteva svobodo in samostojnost«; Slovenski narod, 18. 3. 1918, št. 64, str. 2, »Narodni tabor v Žalcu«.
67	Slovenski gospodar, 28. 3. 1918, št. 13, str. 4, »Šaleška dolina za Jugoslavijo, Shod v Mozirju«; Slovenec, 29. 3. 1918, št. 72, str. 1, »Šoštanjski okraj za deklaracijo«.
68	Slovenski gospodar, 23. 5. 1918, št. 21, str. 1, »Shod v Trbovljah«; Slovenec, 8. 5. 1918, str. 2, »Politične novice«; Slovenec, 21. 5. 1918, št. 114, str. 1, »Manifestacijski shod v Trbovljah -prepovedan«; Slovenec, 22. 5. 1918, št. 115, str. 2, »Jugoslovanska manifestacija v Trbovljah«.
69	Slovenski gospodar, 23. 5. 1918, št. 21, str. 3, »Dopisi«; Slovenec, 24. 5. 1918, št. 117, str. 2; 28. 5. 1918, št. 120, str. 2, »Politične novice«; Slovenec, 1. 6. 1918, št. 123, str. 3, »Slovenski tabor v Družmirju«.
70	Slovenski gospodar, 30. 5. 1918, št. 22, str. 4, »Dopisi«.
71	Slovenec, 19. 6. 1918, št. 138, str. 2, »Politične novice — Shod na Vranskem«.
72	Slovenec, 4. 7. 1918, št. 150, str. 1, »Prepovedan shod v Št.
Juriju ob juž. železnici«.
vseeno izpeljali, hkrati pa so že potekale priprave na shod v Solčavi 1. septembra.73
Tudi Nemci so v Celju organizirali svoj shod, in sicer 14. aprila, ko se je po pisanju Slovenskega gospodarja zbrala »klavrna množica«, ki je štela 545 ljudi, zborovanja so se udeležili predstavniki nemškega meščanstva.74 Še manj zborovalcev je naštel liberalni Slovenski narod, in sicer le 150 ljudi, povečini delavcev iz Westnove tovarne, ki da so bili tam pod prisilo. Slovenski narod je komentiral pisanje graškega Montags Zeitung kot neumestno, saj ob tako majhni udeležbi ni govora o velikem protestnem shodu, prej je videl v tem dokaz dejanske nemške nemoči v boju zoper deklaracijsko gibanje.75 Deutsche Wacht pa je zborovanje opisala kot legitimen shod proti slovanski protinemški gonji na Spodnjem Štajerskem in je naštela vsaj 700 zborovalcev iz Celja, Šoštanja, Brežic in Laškega ter več okoliških krajev. Na dunajsko vlado so naslovili spomenico o ukrepanju zoper Majniško deklaracijo in proti raztrganju dežele Štajerske ter o zagotavljanju avtonomije nemških jezikovnih otokov v južnih deželah, da bi se tako preprečilo slovansko nasilje nad nemško manjšino.76 Naslednje zborovanje celjskih Nemcev je bilo 28. aprila, ko so se zbrali, da bi »ubijali jugoslovanskega zmaja«. Zborovalci so zahtevali za vse notranjeavstrijske dežele nemščino kot uradni jezik. Zahtevali so preoblikovanje uprave tako, da bo ta odgovarjala nemškim interesom. Svarili so pred delitvijo na okrožja na Spodnještajerskem, da se ne bi storil kakšen korak k ustanovitvi jugoslovanske državne oblike, in zahtevali tesnejše povezovanje Avstrije z Nemčijo, kot zaključi poročevalec: »Druge nesreče ni bilo na tem zborovanju, nego da je nekaj razgretih nemškutarjev vsled obilo zaužitega alkohola obležalo v mestnem parku ter da so bili drugega dne vsled hajlanja popolnoma hripavi ,..«.77 Tudi po manjših krajih na Celjskem je bilo čutiti vse večje nesoglasje med slovensko večino in nemško čutečim prebivalstvom, tak je bil primer v Šoštanju 14. aprila, ko je ob odhodu vlaka iz kolodvora po petju himne Hej Slovani in ob klicih Živela Jugoslavija proti vlaku poletelo kamenje. V približno istem času so šoštanjski Nemci in »nemčurji« skušali zmotiti slovenski shod v Št. Janžu, a jim to po poročilu zborovalca ni uspelo.78 Spodnještajerski Nemci so 12. maja pripravili v Mariboru Volkstag, na zbor so prišli predstavniki nem-
73	Slovenec, 11. 8. 1918, št. 183, str. 3; 29. 8. 1918, št. 197, str. 4, »Politične novice«.
74	Slovenski gospodar, 18. 4. 1918, št. 16, str. 3, »Klaverno nemško zborovanje v Celju«; Slovenec, 4. 4. 1918, št. 76, str. 3, »Politične novice«; Deutsche Wacht, 30. 3. 1918, št. 13, str. 1, »Aus Stadt und Land - Abwehrversammlung gegen die südslawische Hetze«.
75	Slovenski narod, 17. 4. 1918, št. 87, str. 2, »Dopis iz Celja«.
76	Deutsche Wacht, 20. 4. 1918, št. 16, str. 1, »Abwehrversammlung gegen die südslawische Hetze«.
77	Slovenski gospodar, 2. 5. 1918, št. 18, str. 2, »Nemškutarsko zborovanje v Celju«.
78	Slovenski gospodar, 25.4. 1918, št. 17, str. 4, »Nemškutarski napad na vlak; Dopisi - Šoštanj«.
422
65
2017
3 KRONIKA
UROŠ HERMAN: DOGAJANJE NA CELJSKEM V LETIH 1917-1918 S POSEBNIM OZIROM NA DELOVANJU CELJSKIH LIBERALCEV, 415-434
štva iz celotne Spodnje Štajerske, tudi predsednik iz spodnještajerskega Volksrata dr. Ambroschitsch iz Celja in drugi predstavniki nemškega političnega življenja iz celjskega okraja. Na tem zborovanju so sprejeli resolucijo, ki je napovedovala možnost, da je v primeru, če se monarhija in obstoječ državni sistem ne bi ohranila, Nemcem bolje ubrati drugačno pot, katere osnova naj bi bila vzajemnost celotnega nemškega naroda.79
Predstavniki spodnještajerskih in koroških Nemcev (pridružili so se jim tudi ljubljanski in kočevski Nemci) so bili 27. maja sprejeti pri cesarju Karlu, kjer so iskali zaščito in pomoč zoper jugoslovansko gibanje. Po pisanju slovenskega časopisja so idealizirali nemško-slovenske odnose nekoč in obtoževali slovensko stran protidržavnega in protiavstrijskega delovanja ter protestirali proti ustanovitvi jugoslovanske države. 80 Cesarja je prvi nagovoril ptujski župan, z besedami, da »govori v imenu treh avtonomnih in vseh drugih spodnještajerskih mest ter skoro vseh trgov in razen tega cele vrste »slovanskih občin Spodnje Štajerske«.181 Slovenske politične stranke v Jugoslovanskem klubu so seveda kritizirale izjavo ptujskega župana, češ da nima pravice govoriti v imenu katerekoli slovenske občine.82 Po besedah poročevalca Deutsche Wacht so se odposlanci zahvalili cesarju, da jih je sprejel in jim prisluhnil, preložili so mu že znane zahteve po ohranitvi nemške prevlade in entitete na določenih območjih v južnih deželah avstrijske monarhije. Cesar jim je odgovoril, da jih razume, vendar je država še vedno v vojni in do konca vojne ne bo nobenih političnih sprememb.83
Tako spomladi kot tudi poleti so iz vseh koncev celjskega okrožja še naprej prihajali podpisi v podporo deklaracijskemu gibanju in jugoslovanskemu klubu. Tako so se med podpornike prištevali občina Prekopa, žene in dekleta iz Škofje vasi (92 podpisov), Trnovlje (313 podpisov), Arclin (316 podpisov), Lju-bečna, Začret, občina trg Vojnik (260 podpisov), hranilnica in posojilnica v Sv. Juriju ob južni železnici, žene in dekleta občine Dobrova pri Celju (126 podpisov), žensko društvo iz Medloga in Lopate (164 podpisov), žensko društvo Lokrovec (73 podpisov),84
79	Slovenec, 13. 5. 1918, št. 108, str. 3, »Politične novice«.
80	Naprej, 23. 5. 1918, št. 115, str. 2, »Nemškutarski župani pri cesarju«; Naprej, 27. 5. 1918, št. 118, str. 4, »Štajerski in koroški Nemci pri cesarju«; Slovenec, 21. 5. 1918, št. 114, str. 1, »Politične novice«; Slovenski narod, 27. 5. 1918, št. 118, str. 1, »Avdijenca južnih Nemcev in renegatov pri cesarju«; Naprej, 27. 5. 1918, št. 118, str. 4, »Zadnje vesti — Štajerski in koroški Nemci pri cesarju«.
81	Slovenec, 27. 5. 1918, št. 119, str. 3, »Nemci iz južnih dežel pri cesarju«.
82	Naprej, 28. 8. 1918, št. 119, str. 1, »Skupno posvetovanje slovenskih strank o položaju«.
83	Deutsche Wacht, 1. 6. 1918, št. 22, str. 1, »Die Südösterreicher beim Kaiser«.
84	Slovenski narod, 24. 4. 1918, št. 93, str. 3, »Za jugoslovansko deklaracijo in Jugoslovanski klub«; Slovenec, 27. 4. 1918, št. 96, str. 3, »Deklaracija, Jugoslovanski klub in SLS«.
v začetku avgusta pa še iz Zgornje Savinjske doline (1314 podpisov), iz okraja Celje (766 podpisov), občine Nova Cerkev (901 podpis), občine Lepanja vas pri Mozirju (358 podpisov), krajevnega šolskega sveta Dobrna, narodne čitalnice v Hrastniku, iz kraja Pirešica (93 podpisov), s strani občinskega odbora v Virštanju, zavednih tržanov Vitanja, krajevnega šolskega sveta in prebivalcev Sv. Jederti nad Laškim, iz okolice Rogaške Slatine, občinskega odbora Kozje in s strani duhovnikov kozjanske dekanije.85 Narodno zavedni prebivalci Dobrne pa so se pritoževali nad šibkim narodnim delom v kraju: »Našega ljudstva seje polastila neka malomarnost, pa to ni prav; pripravljaj-mo se za čas miru. Za Jugoslavijo smo se izjavili vsi, občina, šolski svet, dekleta in žene. Ali treba je nekdaj tako živahno izobraževalno delo na Dobrni oživeti. Tudi politično smo nazadovali: Nemci in nemškutarji se šopirijo, da ni več lepo. Treba bo za naše kraje tudi političnega zborovanja«.86 Po uspešnem pomladno--poletnem »manifestacijskem gibanju za Jugoslavijo« po Celjskem, se je 13. oktobra v Trbovljah zgodila še manifestacija ob priliki blagoslovitve zastave trboveljskega Orla, ki ji je sledilo javno zborovanje, na katerem sta bila prisotna dr. Benkovič in dr. Verstovšek. Orožništvo ob tem ni ukrepalo, kar je imel dopisnik Slovenca za »znak časa«.87
V	sodnem okraju Celje je izjavo za deklaracijo poslalo 16 občinskih odborov. V sodnem okraju Celje je bilo zbranih 9669 podpisov, od tega kar 8304 ženskih. Prva izjava je bila v celjskem okraju napisana 9. decembra 1917 in se je deklaracijsko gibanje in podpisovanje ohranilo še v aprilu 1918. V celotnem političnem okraju Celje je bilo zbranih 23.489 podpisov.88
V	slovenskih liberalnih krogih je na začetku leta 1918 pričela zoreti ideja o veliki enotno organizirani (vseslovenski) liberalni stranki, ki se je je takoj prijelo ime Jugoslovanska demokratska stranka ( JDS).89 Ze 8. marca 1918 je pripravljalni odbor nastajajoče združene stranke pripravil Osnutek organizacijskega reda Jugoslovanske demokratske stranke ( JDS), 3. maja pa je bil sestavljen njen program. Prihodnje organizacijsko delovanje stranke, kot ga je določal Organizacijski red JDS, je določalo, da bo izvršni odbor izvoljen in sestavljen iz 65 članov iz vsega slovenskega ozemlja - Štajerci so dobili v njem 18 predstavnikov.90 Ustanovni zbor stranke je bil v Ljubljani, kjer so za predsednika stranke imenovali dr. Ivana Tavčarja, za enega od namestnikov pa dr. Vekoslava Kukovca. Opora nove stranke so bile krajevne organizacije, ki naj bi dobile nalogo širiti ideje
85	Slovenski narod, 10. 8. 1918, št. 101, str. 3, »Za Jugoslavijo«.
86	Slovenec, 7. 9. 1918, št. 209, str. 5, »Štajerske novice«.
87	Slovenec, 16. 10. 1918, št. 238, str. 4, »Štajerske novice«.
88	Stavbar, Izjave, str. 364-366.
89	Slovenski narod, 20. 4. 1918, št. 90, str. 1, »Za organizacijo jugoslovanske demokratske stranke«.
90	Zuraj, Ustanovitev, str. 128.
423
3 KRONIKA
UROŠ HERMAN: DOGAJANJE NA CELJSKEM V LETIH 1917-1918 S POSEBNIM OZIROM NA DELOVANJU CELJSKIH LIBERALCEV, 415-434
65
2017
Izjava Občinskega odbora Marija Gradec o podpori delu Jugoslovanskega kluba (SI_PAM/1691, Zbirka Prevratni dogodki na slovenskem Štajerskem).
liberalizma na političnem, kulturnem in gospodarskem področju.91 V socialdemokratskem taboru so menili, da nova stranka po spremembi imena ne bo bistveno spremenila svoje politike.92 Iz vrst SLS so JDS označevali kot meščansko stranko bogatih ljudi, ne kmetov in delavcev, ime demokratska pa so videli
91	Slovenski narod, 1. 7. 1918, št. 146, str. 1-3; 3. 7. 1918, št. 148, str. 1-2, »Ustanovni zbor JDS«.
92	Naprej, 2. 7. 1918, št. 1918, str. 3, »Ustanovni zbor Jugoslovanske demokratične stranke«.
kot okras - ker je pač moderen.93 O združeni liberalni stranki so poročali tudi v celjski Deutsche Wacht in ugotovili, da bo skušal štajerski del stranke svojo naprednost prenesti v združeno stranko ter bo štajerski del stranke gradil strankarsko organizacijo na podlagi organiziranosti kranjskega dela stranke.94
93	Slovenski narod, 20. 7. 1918, št. 163, str. 1, »K vprašanju strankine organizacije«.
94	Deutsche Wacht, 6. 7. 1918, št. 27, str. 5, »Aus dem sloweni-
schen Parteileben«.
424
65
2017
3 KRONIKA
UROŠ HERMAN: DOGAJANJE NA CELJSKEM V LETIH 1917-1918 S POSEBNIM OZIROM NA DELOVANJU CELJSKIH LIBERALCEV, 415-434
Narodni sveti postajajo vzporedna oblast
Poleti leta 1918 je bil najpomembnejši narodno politično dogodek ustanovitev Narodnega sveta 16. avgusta, ko so se predstavniki vseh slovenskih političnih strank in društev zbrali v ljubljanskem magistratu in sklenili oblikovati Narodni svet, za katerega so predvideli več nalog, ki bi naj olajšale prehod v državno suverenost. Osnovni načrt delovanja Narodnega sveta je obsegal ureditev finančnega stanja, delovanje v narodnem gospodarstvu, skrb za javno upravo in ustavnopravna vprašanja, zbiranje statističnega materiala za mejno vprašanje in drugo. Narodni svet je štel 52 članov, ki so jih v svet predlagale pomembnejše slovenske politične stranke po proporcionalnem in deželnem ključu, razen predstavnikov socialdemokratske stranke, ki pa je napovedala sodelovanje pri dejavnostih Narodnega sveta. Narodni svet v Ljubljani je bil nominalno podrejen Narodnemu odboru v Zagrebu. Za predsednika Narodnega sveta je bil imenovan dr. Anton Korošec, za njegovega namestnika pa dr. Kalan.95 Dr. Vekoslav Kukovec je ob tem poudaril, da je Narodni svet »zastop naroda in ne more sprejemati od nobene vlade od nobene avtoritete kakih ukazov.«96 Menil je, da je Narodni svet toliko pomembnejši, ker so v njem enakopravno zastopane vse slovenske politične sile.97 K delu je pozival vse politične strani, saj »gorje narodu, ki išče svojo državnost in nima za to dovolj sposobnih ljudi«,98 zato proti dejstvu, da se je Narodni svet sestavil iz obstoječih strank, ni imel pomisleka.99
V Celju so v tistem obdobju postali politično aktivni tudi socialdemokrati, saj so 28. julija 1918 ustanovili Jugoslovansko socialdemokratsko konzumno društvo za slovensko Štajersko.100 Nato pa so imeli 25. avgusta v Celju (na Gaberjah) še deželno konferenco spodnještajerske JSDS, na kateri se je zbralo 156 zastopnikov iz 26 spodnještajerskih industrijskih krajev. Glavni poudarek konference je bil po pisanju Slovenskega naroda, da je se je štajerska socialdemokratska organizacija kot del slovenskega političnega prostora sklenila obrniti proti Ljubljani ter se otresti vpliva Gradca. Socialdemokrati so sicer poudarili svojo privrženost načelom mednarodnega socialističnega gibanja in so pozdravili sklepe konference nemških socialdemokratov glede reševanja narodnega vprašanja
95	Slovenec, 10. 8. 1918, št. 182, str. 1; 17. 8. 1918, št. 187, str. 2, »Ustanovitev Narodnega sveta«; Slovenski narod, 16. 8. 1918, št. 185, str. 1; 17. 8. 1918, št. 187, str. 1, »Ustanovitev Narodnega sveta«; Slovenec, 16. 8. 1918, št. 186, str. 1; 24. 8. 1918, št. 193, str. 1, »Narodni svet«; Slovenski gospodar, 22. 8. 1918, št. 34, str. 1, »Praznik slovanske vzajemnosti«.
96	Slovenski narod, 23. 8. 1918, št. 191, str. 1, »Naloge Narodnega sveta«.
97	Prav tam.
98	Prav tam.
99	Prav tam.
100	Slovenski narod, 23. 8. 1918, št. 191, str. 2, »Dopis iz Celja«.
v avstro-ogrski monarhiji.101 So pa socialdemokrati na konferenci zavrnili vstop v Narodni svet, ker se niso strinjali z nekaterimi cilji, ki sta jih v Narodnem svetu podpirali obe meščanski stranki, niso pa popolnoma izključili sodelovanja. Celjski socialdemokrati so se ukvarjali tudi z vprašanjem odnosa do nemških stanovskih kolegov v luči jugoslovanske strankine usmerjenosti in mednarodnega okvirja socialdemo-kracije.102 Socialdemokrati so nato vse do prevratne dobe na Celjskem organizirali še nekaj - predvsem rudarskih - shodov, in sicer 8. septembra v Zagorju in 13. septembra v Trbovljah in Hrastniku.103
Narodni svet se je v začetku septembra pričel ukvarjati s praktičnimi izzivi glede preskrbe prebivalstva. V ta namen je sklenil po vzoru dunajske vlade ustanoviti posebni urad za prehodno obdobje, ki naj bi poskrbel za zagotovitev zadostne količine hrane in drugih potrebščin v prehodnem obdobju. Posebni urad je moral zagotoviti tudi zadostna finančna sredstva (v avstrijski in drugih valutah) za nakup hrane in drugih potrebščin. Nekaj upanja so polagali v mednarodno solidarnost: »Edino le tedaj, ako nastopi cel narod kot ena enota napram inozemstvu in ako zastavi svoj politični vpliv, si bodemo izposlovali zmerne cene za importirano blago.«104 Dr. Vekoslav Kukovec je predlagal združitev vseh denarnih zavodov in zadružnih organizacij, da bi s tem okrepili gospodarski položaj in lažje prejeli kredit, »saj bodo antantne sile nemilostne do gospodarstev centralnih sil in s tem tudi
do nas.«105
Na sestanku zaupnikov mariborske JDS 15. septembra je bilo predlagano, naj se za Štajersko ustanovi Pokrajinski odsek Narodnega sveta za Štajersko s sedežem v Mariboru.106 Narodni svet za Štajersko je na posvetu 12. oktobra v Mariboru sklenil zagotoviti »pravično« razmejitev in razdelitev štajerskega ozemlja ter obstoj mesta Maribor znotraj slovenskega narodnega ozemlja, v okviru katerega bi se nemški jezikovni skupini zagotovilo zakonito varstvo.107 Narodni svet za Štajersko v Mariboru je vse občine na Spodnjem Štajerskem 16. oktobra pozval na usta-
101	Slovenski narod, 28. 8. 1918, št. 195, str. 1, »Deželna konferenca spodnještajerske socialne demokracije«.
102	Naprej, 8. 8. 1918, št. 179, str. 3, »Iz stranke - Na Štajersko«; Naprej, 16. 8. 1918, št. 185, str. 3, »V Celje«; Naprej, 20. 8. 1918, št. 188, str. 1, »K celjski konferenci«; Naprej, 23. 8. 1918, št. 191, str. 4, »Iz stranke - Celjska konferenca«; Naprej, 27.
8.	1918, št. 194, str. 1, »Narodni svet in socialna demokracija; Spodnještajerski dan«; Naprej, 2. 9. 1918, št. 199, str. 2, »Po celjski konferenci«.
103	Naprej, 5. 9. 1918, št. 202, str. 4, »Shodi - Zagorje«; Naprej, 10. 9. 1918, št. 106, str. 3, »Shodi - Zagorje ob Savi«; Naprej,
9.	10. 1918, št. 231, str. 3, »Shodi - Trbovlje«; Naprej, 12. 10. 1918, št. 234, str. 3, »Shodi - Hrastnik«.
104	Slovenski narod, 6. 9. 1918, št. 203, str. 1, »Narodni svet in prehodna doba«.
105	Slovenski narod, 10. 9. 1918, št. 206, str. 1, »Narodni svet in prehodna doba (pripombe dr. V. Kukovca)«.
106	Slovenski narod, 17. 9. 1918, št. 212, str. 2, »Politične vesti«.
107	Slovenec, 16. 10. 1918, št. 238, str. 2, »Narodni svet za Štajersko«.
425
3 KRONIKA
UROŠ HERMAN: DOGAJANJE NA CELJSKEM V LETIH 1917-1918 S POSEBNIM OZIROM NA DELOVANJU CELJSKIH LIBERALCEV, 415-434
65
2017
Odgovor župnika iz Šmartnega ob Pakipokrajinskemu odseku Narodnega sveta za Štajersko v Mariboru, v katerem je potrdil, daje njihov župan Martin Pristošek narodno zaveden (SI_PAM/0096, Narodni svet za Štajersko).
novitev Prostovoljnih javnih straž, saj »varnost v vseh občinah na Spodnjem Štajerskemje vedno manjša. Treba je vzdrževati v teh resnih časih povsod red in skrbeti za varnost imetja in življenja.«108 Zaradi zagotavljanja javne varnosti je predvidel organiziranje obveščevalne dejavnosti, ki naj bi služila vzpostavitvi sistema medsebojne pomoči iz širšega območja v primeru hujših izgredov. Prav tako je Narodni svet v Mariboru za severno mejo svojega delovanja določil območje vseh občin, poseljenih s slovenskim prebivalstvom.109 Mariborski Narodni svet si je prizadeval doseči mejo severno od Drave tudi v naslednjih dneh in tednih.110 V prvih dneh oktobra so se predstavniki juž-noslovanske politike iz avstro-ogrske monarhije v Zagrebu sporazumeli o ustanovitvi Narodnega vi-ječa.111 V naslednjih dneh so oblikovali to osrednje telo »vrhovne narodne reprezentance« - kakor so ga imenovali - v predsedstvu naj bi sedeli Srb, Hrvat in Slovenec.112 Dokončno so Narodno viječe oblikovali 18. oktobra, ko so za predsednika imenovali dr. Antona Korošca, za podpredsednika pa dr. Ante Paveliča in dr. Svetozarja Pribičeviča.113 V naslednjih dneh so bile vse občine pozvane k skrbi za javni red in mir ter zagotavljanju nemotene preskrbe prebival-stva.114 Občinam je bilo nadalje ukazano, naj povsod
108	Slovenski narod, 16. 10. 1918, št. 240, str. 2, »Župani pozor!«.
109	Prav tam.
110	Slovenski__ narod, 19. 10. 1918, št. 243, str. 1, »Jugoslovanska meja na Štajerskem«.
111	Slovenski narod, 10. 10. 1918,št. 233, str. 1, »Koalicija stopa v Narodni svet«.
112	Slovenski narod, 12. 10. 1918, št. 235, str. 1, »Usoden dan«; Slovenec 19. 10. 1918, št. 241, str. 1, »Narodno veče«.
113	Slovenski narod, 18. 10. 1918, št. 242, str. 2, »Konstituiranje narodnega Viječa«.
114	Slovenski narod, 22. 10. 1918, št. 245, str. 1, »Našemu ljud-
po občinah in krajih osnujejo odbore Narodne vlade, naj vanje imenujejo zaupanja vredne ljudi, ki bodo po potrditvi s strani Narodne vlade skrbeli za prevzem nalog uprave nove države in izvrševanje navodil osrednje oblasti v Ljubljani.115 Pričele so se tudi priprave na ustanovitev Narodnih straž, tako so bili predstavniki Sokolov in Orlov 28. oktobra vabljeni v Ljubljano, da bi se jim predstavil način organiziranja narodnih straž.116 Vsem spodnještajerskim odborom narodne vlade je bilo 26. oktobra sporočeno, da sklepi graške vlade zanje ne veljajo več.117 Narodno viječe je sklenilo vso oblast na ozemlju jugoslovanskih pokrajin v svoje roke prevzeti 29. oktobra.118 Narodni svet v Ljubljani je 31. oktobra imenoval Narodno vlado SHS v Ljubljani, ki je še istega dne dobila potrditev imenovanja s strani Narodnega viječa v Zagrebu.119
Protesti nemških voditeljev na Spodnjem Štajerskem proti delovanju Narodnega sveta so se seveda nadaljevali. Tako je celjski mestni svet na svoji seji 20. oktobra 1918 sprejel resolucijo, da se je treba upreti načrtom o ustanovitvi posebne slovenske narodne države na podlagi cesarjevega manifesta. Avtor poročila v Slovenskem narodu je k temu pripisal: »Krivično
stvu«; Slovenec, 25. 10. 1918, št. 246, str. 2, »Komunike Narodnega veča«.
115	Slovenski narod, 24. 10. 1918, št. 247, str. 1, »Poziv na občo narodno obrambno organizacijo«; Slovenec, 26. 10. 1918, št. 247, str. 1, »Za red in mir«.
116	Slovenski narod, 25. 10. 1918, št. 249, str. 1, »Poziv na Narodno stražo«.
117	Slovenski narod, 26. 10. 1918, št. 250, str. 1, »Izprememba v štajerski vladi«.
118	Slovenski narod, 30. 10. 1918, št. 249, str. 1, »Vrhovna narodna oblast SHS«.
119	Slovenski narod, 31. 10. 1918, št. 254, str. 1, »Narodna vlada na Slovenskem«.
426
3 KRONIKA	65
UROŠ HERMAN: DOGAJANJE NA CELJSKEM V LETIH 1917-1918 S POSEBNIM OZIROM NA DELOVANJU CELJSKIH LIBERALCEV, 415-434	2017
bi bilo, da bi morali ravno mi vživati vedno vse dobrine, naj nam vendar privoščijo tudi breme in trpljenje vladajočega naroda.«120 Slovenski narod navaja tudi poziv t. i. »bele vrane«, oziroma posameznika, ki je v graškem Tagespostu predlagal, naj spodnještajerski Nemci sprejmejo ponujena pogajanja za življenje v novi državi in naj se ne spuščajo v hujskanje. Resolucija celjskega mestnega sveta je bila označena za »labudja pesem celjskega obč. odbora«.121 Socialdemokratski Naprej je v odzivu na napoved nemških volkstagov konec oktobra ter na številne proteste Nemcev zapisal, da ti »papirnati« protesti ne bodo dosti zalegli.122 Predsednik nemškega Volksrata za Spodnjo Štajersko dr. Ambroschitsch je za Grazer Tageblatt 24. oktobra izjavil, da Spodnja Štajerska ni zemlja za slovensko narodno državo, in navaja pogoje, po katerih bi Nemci vstopili v Jugoslavijo, poročevalec pa je pripisal: »Prej bo Ambroschitz zopet postal Ambrožič, predno se bodo Slovenci pogajali s spodnješta-jerskimi Volksratovci.«123
Prevratno obdobje in nova država
Ko je avstro-ogrska monarhija razpadla na posamezne nacionalne države, je bilo potrebno najprej organizirati nemoteno delovanje oblastnih organov
na posameznih območjih - posamezni okraji so bili ob razpadu države več ali manj prepuščeni samoorganizaciji, kar je v večji meri veljalo tudi za mesta; tudi v Celju je bilo tako. Narodno viječe iz Zagreba je 24. oktobra ukazalo vzpostavljanje oblastnih odborov Narodnega viječa po vseh mestih, trgih in vaseh, vanje so smeli biti imenovani narodno-politično zanesljivi in izkušeni ljudje.
Prva naloga odborov je bila prevzem nalog uprave nove države SHS, druga je bila javljanje dogodkov v svojih krajih in tretja izvrševanje navodil narodne vlade na terenu. Pomembno nalogo so dobili tudi (dotedanji ali novo imenovani) župani, in sicer: skrb za javni red in mir, z ustanavljanjem (prostovoljnih) javnih straž. Odbori, ki so oblikovali občinske narodne straže, so šteli od 6 do 10 mož - pač glede na velikost občine. Če bi župan katere od občin skušal ovirati izgradnjo narodne straže, so imele narodne organizacije dovoljenje te ustanoviti mimo župana. V enote narodnih straž so smeli vključevati prostovoljce, stare vsaj 18 let - če pa se jih je prijavilo premalo, pa se je določila obveza do 50 leta starosti.124 Narodno viječe je na svoji seji 29. oktobra formalno sklenilo prevzeti vso oblast na ozemlju jugoslovanskih pokrajin (Avstro-Ogrske) v svoje roke.125 Narodna vlada SHS v Ljubljani je bila imenovana 31. oktobra,
i W
S F	tj^
UŽitllj (i.^. iio.	¿M^tHvj-tfl.TTTV !
•f
jfi.i» ¿m	jt	¿ta-U«o fdVMA 1*.™
iti *wnit<» jbJVMMi« <**,iih^UU^i
■il^r+^duv	VV	vCjil^Mi itpujf ttjtjci.' K^Ht^V
{tHttMMV, tJ-fil	tiuJ+iUn w <r	Jmt jjn-.tcJL
mlvmJV J5jti~fl	AM^^fc^a« „ noJtL Art.ifluiAfiL Ka*tt
»Mhift- 1-H. zivvrv<j\.M Ifalt fvMrtttiiv
U»itn. flbgAtm. «¡tr™„ «rtj LvjAJiv* ej^^TM^4«.
,1 Uft«r fev Yrt.H (¿¿o	(MMj^
2>AJ	(Iv tA '
nJIKbi Jitm tUb
■■ Bifijlfii
4
Razglas pokrajinskega odbora Narodnega sveta za Štajersko o prevzemu oblasti, kije bil razposlan po občinah 1.11. 1918 (SI_PAM/0096, Narodni svet za Štajersko).
120	Slovenski narod,23. 10. 1918, št. 254, str. 1, »Nemški spodnještajerski protesti«.
121	Slovenski narod, 26. 10. 1918, št. 250, str. 1, »Resolucija celjskih nemških občancev ali — udarec v vodo«.
122	Naprej, 24. 10. 1918, št. 244, str. 2, »Štajerski »volksrati« proti Jugoslaviji«.
123	Slovenec, 30. 10. 1918, št. 250, str. 3, »Štajerske novice«.
124	Slovenski narod, 24. 10. 1918, št. 247, str. 1, »Poziv na občo narodnoobrambno organizacijo«; Slovenski narod, 26. 10. 1918, št. 250, str. 1, »Oglasi Narodnega sveta«; Slovenec, 29. 10. 1918, št. 249, str. 1, »Narodna bramba«; Slovenec, 31. 10. 1918, št. 251, str. 2, »Poziv«; Slovenski gospodar, 7. 11. 1918, št. 45, str. 3, »Razne politične vesti«.
125	Slovenski narod, 30. 10. 1918, št. 254, str. 1, »Vrhovna oblast SHS«.
427
3 KRONIKA_65
UROŠ HERMAN: DOGAJANJE NA CELJSKEM V LETIH 1917-1918 S POSEBNIM OZIROM NA DELOVANJU CELJSKIH LIBERALCEV, 415-434	2017
Telegrampoverjeništva za notranje zadeve Narodne vlade Slovenije Okrajnemu glavarstvu Maribor z navodili, kako postopati z umikajočim se vojaštvom (SI_PAM/0096, Narodni svet za Štajersko).
ko je tudi prevzela posle Narodnega vijeca na slovenskem ozemlju (Kranjska, Primorska z Istro, slovenski deli Štajerske in Koroške) v svoje roke, njena glavna naloga je bila ohranitev reda in miru.126
V Celju so v tem času igrali pomembno vlogo člani celjskega Sokola, na čelu katerih je bil Jože Smertnik. Sokoli so 31. oktobra 1918 v Celju namreč organizirali Narodno stražo in so v okviru sokolske organizacije uspeli njene postojanke organizirati tudi na širšem celjskem področju, tudi na Vranskem, v Rogatcu in Konjicah. Narodna straža je predstavljala kolikor toliko organizirano varnostno organizacijo, saj so se prek slovenskega ozemlja in prav tako pre-
126 Slovenski narod, 31. 10. 1918, št. 254, str. 1, »Narodna vlada na Slovenskem«; Slovenec, 31. 10. 1918, št. 251, str. 1, »Pred narodno vlado«.
ko območja celjske regije začele premikati množice vojaštva tedaj že nekdanje skupne monarhije. Narodne straže so imele na skrbi prevzem vojaškega materiala, prehrano vojaštva in preprečevanje plenjenja. Poveljnik celjskih oddelkov narodne straže je bil Rafko Salmič, skupaj pa so na celjskem območju enote Narodne straže takrat štele okoli 1200 mož. Jože Smertnik je za sodelovanje pridobil tudi pripadnike žandarmerije, ki jih je že 26. oktobra zvečine prepričal, da so prisegli zvestobo novi državi. Dne 3. novembra se je oglasil pri (nemškem) županu Hein-richu Jaborneggu in mu prepovedal pošiljati mestno policijo na ulice, ki je tedaj še spadala pod županovo poveljstvo. V tem času se je osnoval tudi Narodni svet v Celju, ki je imel za nalogo prevzeti upravo mesta v svoje roke. V njem so bili predstavniki vseh političnih usmeritev. Predsedstvo je prevzel liberalec dr.
428
65
2017
3 KRONIKA
UROŠ HERMAN: DOGAJANJE NA CELJSKEM V LETIH 1917-1918 S POSEBNIM OZIROM NA DELOVANJU CELJSKIH LIBERALCEV, 415-434
Ernest Kalan, podpredsedstvo pa narodni katolik dr. Anton Ogrizek.127 Pooblaščenci Narodnega sveta v Celju so se podali na okrajno glavarstvo in zahtevali, da jim izroči skrb za prehrano prebivalstva ter da na razpolago uradništvo in celoten aprovizacijski aparat. Celjsko okrajno glavarstvo se je tem zahtevam uklonilo in skrb za prehrano se je preko celjskega Narodnega sveta podredila navodilom urada za prehrano v Ljubljani.128
Narodno vijece se je 1. novembra 1918 s posebno brzojavko obrnilo neposredno na feldmaršala Svetozarja Borojevica in ga zaprosila za upočasnitev umika armad ter napotitev slovenskih enot v Zagreb, Karlovec in na Reko, ta pa je še istega dne apeliral na vrhovni organ Države SHS za sprostitev in ureditev hitrega transporta po železnici, ker je umikajoči armadi skoraj že pošla hrana. Ze 3. novembra 1918 je pri poverjeniku za prehrano Narodnega vi-jeca v Zagrebu prišlo do sestanka, kjer so se pogovarjali o organizaciji umika avstro-ogrskega vojaštva preko slovenskega ozemlja. Število vojakov, ki naj bi se umaknili prek slovenskega (in hrvaškega) ozemlja, naj bi znašalo okoli 400.000 vojakov in 80.000 konj. Vsa ta armada je pričakovala oskrbo ob poti, sam transport vseh enot pa naj bi trajal od 5 do 6 tednov. Umik vseh teh čet in vojakov je bil naposled mnogo hitrejši, kot so slovenske oblasti pričakovale, saj je do 8. novembra 1918 prek slovenskega ozemlja šla že polovica vseh vojakov. Okrajna glavarstva so s strani Narodne vlade dobila le splošna navodila, kako pospešiti in organizirati umik vojaštva in preprečiti plenjenje. Narodna vlada ni uradno opredelila oblik postopanja do enot različnih narodnosti, pri čemer so se najbolj disciplinirano umikale madžarske in češke vojaške enote, in čeprav bi morale biti praviloma vse razorožene, se češkim enotam orožja ni jemalo. Ze 12. novembra 1918 je podpolkovnik Ulmansky že poročal Narodni vladi, da je prehod polmilijonske armade skozi Slovenijo končan. Velike škode umikajoče vojaštvo ni povzročilo, po drugi strani pa so prav orožje in oprema, ki so bili odvzeti umikajoči armadi, omogočili dobro opremljenost slovenskih vojaških oddelkov in s tem tudi podporo kasnejšim slovenskim vojaškim akcijam na Koroškem.129
Orožniškim postajam je bilo naročeno, naj ne razorožujejo častnikov, vojakom pa se pusti osebna prtljaga in hrana za teden dni.130 Na celjskem kolodvoru je 8. novembra prišlo do streljanja, ko je kolodvorska straža želela razorožiti neko enoto, ob tem sta bila ubita italijanski vojni ujetnik in hrvaški vojak.131 Dne 1. novembra sta dr. Ernest Kalan in Jože
127	Orožen, Zgodovina Celja, str. 313.
128	Glasnik Narodnega sveta v Celju, 28. 10. 1918, št. 1, str. 3, »Jugoslovanski prehranjevalni urad v Celju«.
129	Bizjak, Umik avstro-ogrske vojske, str. 26—36.
130	Slovenski narod, 8. 11. 1918, str. 1, »Orožništvu!«.
131	Glasnik Narodnega sveta v Celju, 7. 11. 1918, št. 3, str. 6, »Ra-
zne novice«.
Smertnik v celjski garniziji prepričala komandni kader, ki je bil večinoma nemško misleč,132 da je predal vojaštvo poveljstvu celjskega Narodnega sveta. Vojaštvo je še istega dne priseglo pred sokolskim praporom in Državi SHS. Naslednji dan je Narodni svet tujim oficirjem svetoval odhod iz Celja in velika večina jih je tudi odšla z vlakom, ki ga je organiziral Narodni svet. Poveljstvo garnizije je prevzel stotnik Ivan Sancin, kar je potrdil tudi Narodni svet. Poveljstvu je uspelo ohraniti disciplino do prihoda 87. celjskega pešpolka, ki mu je poveljeval major Beno Pu-teani. Ta je nato prevzel poveljstvo celjske garnizije, vendar je poveljstvo kmalu predal stotniku Avgustu Kolšku. Celjski garniziji so se priključili novinci, ki so s poročnikom Franjem Malgajem že 6. novembra odšli na Koroško. Kmalu, že 11. novembra jim je sledila enota 200 mož pod poveljstvom poročnika Viktorja Rodeta, ki je odšla v Maribor podpret generala Maistra, in nekoliko kasneje 24. novembra še enota 300 mož nadporočnika Franja Pavlina, ki je s sabo odnesla tudi 10 strojnic.133 Narodni svet v Celju je zbral vse razpoložljivo vojaštvo v krajih Zalec, Pe-trovče, Teharje in Štore, večina teh je dala zaobljubo novi domovini, stotnik Ivan Sancin in Narodni svet v Celju sta vse vojake pozvala, naj se zglasijo v vojašnice. Moški od 17. do 40. leta so bili pozvani, da se zglasijo v vojašnice v Celju (in Mariboru), ostali pa so se morali vključiti v vrste narodnih straž v domačih krajih.134 Moštvo Narodnih straž so namreč sprva prispevala obstoječa gasilska, orlovska in sokolska društva. Na Spodnjem Štajerskem so moštvo zvečine sestavljali gasilci, saj je bil v Zalcu sedež spodnješta-jerske gasilske organizacije (Gasilske zveze), ki je štela 50 društev s 1500 člani. Za učinkovito delovanje narodnih straž je bil načrt, da moštvo narodnih straž naraste na okoli 4500 članov.135 Cilj glede številčnosti so večinoma dosegli, pestilo jih je edinole pomanjkanje orožja.136
Celjski 87. pehotni polk je 11. novembra zjutraj prišel do Vranskega. Še istega dne je polk vkorakal v Celje, kjer so ga slavnostno sprejeli. Pred magistratom je vojake polka nagovoril predsednik Narodnega sveta v Celju dr. Kalan in novi poveljnik celjske gar-nizije major Beno Puteani, vojaki so ob tem prisegli zvestobo Jugoslaviji.137 Dve stotniji 87. pešpolka
132	Poveljnik celjske garnizije je bil podpolkovnik Skalicky (Orožen, Zgodovina Celja, str. 313).
133	Celjski oddelek je zasedel Mežiško dolino in kmalu se je moštvo Malgajeve enote povečalo na 300 mož. Do 23. novembra so zasedli Pliberk in 30. novembra Velikovec (Orožen, Zgodovina Celja, str. 314).
134	Slovenski narod, 2. 11. 1918, št. 258, str. 2, »Vojaštvo v Celju v naših rokah«; Glasnik Narodnega sveta v Celju, 7. 11. 1918, št. 3, str. 6, »Vojaki! Slovenci!«;, Glasnik Narodnega sveta v Celju, 8. 11. 1918, št. 4, str. 2, »Organizirajmo narodno obrambo!«.
135	Slovenski narod, 2. 11. 1918, str. 4, »Narodna obrana«.
136	Slovenski narod, 3. 11. 1918, str. 1, »Organiziranje na Štajerskem«.
137	Glasnik Narodnega sveta v Celju, 12. 11. 1918, str. 2, »Narodni praznik v Vranskem«.
429
3 KRONIKA_65
UROŠ HERMAN: DOGAJANJE NA CELJSKEM V LETIH 1917-1918 S POSEBNIM OZIROM NA DELOVANJU CELJSKIH LIBERALCEV, 415-434	2017
sta se odpravili na severno mejo.138 Narodna vlada SHS je na predlog generala Rudolfa Maistra odredila mobilizacijo vojakov med 18. in 40. letom, ki so se morali zglasiti v vojašnicah v Celju in v Mariboru. Izvzeti so bili železničarji, rudarji in nezmožni ter vojaške službe oproščeni.139
Nemški občinski svetniki so 5. novembra 1918 odložili svoje mandate in tudi formalno predali mestno upravo Narodnemu svetu v Celju, potem ko je na pročelju magistrata prvič v zgodovini zaplapolala slovenska narodna zastava.140 Poročevalec v Glasniku narodnega sveta v Celju je zapisal: »Vzadoščenje bo gotovo vsakemu zavednemu Slovencu, da seje ta trdnjava nemštva zrušila (...). Nemško Celje danes — in nikdar
i I	_
/h :
H i J ji > ' ■ /
I
rfne (i^ptirii.-aiöp ü JSitf .'j j ■ i ^ C j ¡-na itf "insr:: crijflirvu 6 tn-D'-™r ij^jiiofrift in ~.r. ■ tjfm fparlot .Ttiijit«|;4
nun:?.
Vdzr^odf .L fi.tlr.llJ.JlJilJTiiju.JulArrt rtlji^ UliiitnS 1 s - J :.. ¡».»j. :»-al\ dr,in*an Kit adnoeJänr» mrcam DJdrtc e Llulilianl;
i. d t. 4. rt. A~£oler,c; a. ^ftttvAdvtn^
r-_ [!.■(!'"-/lir-.- ¿h?j	l * Ji J in fts-»«j«e.n gar, <jwta t
tvliDy
' - P.;r h rt * t -i S	.—4
Je	ijlJUSflA-iit In mnvj(flrnitnlfr ¿¡¿uJoti.-
17. Tupar. uri pt - JoHnrr.tnj'j ¡intia iij azo-CPr es Je 'IUCKIJ fj. Ur. Fr, ¿41*04 JI j'IüoSJsiliJuo^ OarMJii BJBif B ijaülja nI i dne1 s. uuir» irrD.äl Sllfria a a fu-uarüdi! ¡tet} pa Sit tupanarnz Ii;	'.zjznlluri.
da ic isti ttoijei! m g*J ep oMStiiiiefla eUBoro • <|it» iS Ji. t.i., S igcsrn Ji to oatsr J* lilij, it H" onicl ptmeztc
froi i ia-ioJKoii rasoisaai.fB "lar. iPSTSie in (raju rtixtm. o Otnur am ameatu i. Hr. xajans Hit prEtfTmSnlim ,;r.meri a ctiju i itjsbd, an MuajflB tujwnrie	w II™-ffm uma oifjerjsnsu «a'oanr Dlaio, mtKrW/qd in
or.	SuiMJl firsSKiw r (»n n' itrui'M
M Jo. Jt sTiftnnU Yoroitn: esse, iujMiiiHB in K-; i o i j-o i "te
tfi', ./aiDffiipfl rt ir.&nltiviiriT	Jr.Lii^iin (,r,
flm-rjii* (ir.	Jr» Siilil i. p.
/i>p<r Kultna 9,r,
Prepis zapisnika o izročitvi Mestne občine Celje pod oblast Narodne vlade v Ljubljani z dne 6. 11. 1918 (SI_PAM/0096, Narodni svet za Štajersko).
138	Glasnik Narodnega sveta v Celju, 12. 11. 1918, str. 3, »Razne vesti«.
139	Glasnik Narodnega sveta v Celju, 12. 11. 1918, str. 1, »Mobilizacijski razglas«.
140	Naprej, 8. 11. 1918, št. 256, str. 2, »Celje v slovenskih rokah«; Orožen, Zgodovina Celja, str. 314.
wc.«141 Slovenski trobojnici so na mestni in Nemški hiši najverjetneje razobesili vojaki 87. polka. Ker je bilo dejanje izvedeno brez vednosti Narodnega sveta v Celju, ta tega uradno ni sprejel z odobravanjem, saj je veljala uredba o varovanju zasebne lastnine, prepoved trganja nemških napisov in izobešanje (katerih koli) zastav. Narodni svet je izdal povelje o zaščiti nemških poslopij in oseb nemške narodnosti.142 Po poročilu v nemškem Deutsche Wacht je prišla 5. novembra v mestno hišo vojaška patrulja, ki je izobesila slovensko zastavo. Zupan je takoj sklical mestni svet in podal izjavo, da je slovenski Narodni svet v mestu nasilno prevzel oblast v mestu in jih prisilil k odstopu.143
Narodni svet je svojo oblast izvajal dober teden, ko je po naročilu Narodne vlade v Celje kot gerent prišel komisar dr. Friderik Lukan, ki je prevzel oblast nad celjsko občino in okrajno upravo. Predajo oblasti v Celju so izvedli 6. novembra ob 8.30, v prisotnosti predstavnikov dotedanjega Narodnega sveta.144 Ob tej priliki je na magistratu nastal tudi prvi slovenski zapisnik, katerega vsebina je govorila o predaji županskih in magistratnih poslov.145
Dr. Jabornegg je pri tem uradno izjavil, da se je dosedanji občinski odbor 5. novembra 1918 v znak protesta razpustil, po poročilu Deutsche Wacht pa naj bi komisar Lukan ob predstavitvi občinskega urada prosil uradnike na občini, da do nadaljnjega še naprej opravljajo svoje delo po svojih zmožnostih.146
Krajevni odbor Narodnega sveta v Celju je v sredo, 6. novembra, organiziral narodno slavje, tako je že dan prej razglasil: »Dopoldne ob 9. uri celebrira g. opat Ogradi v farni cerkvi celjski slovesno zahvalno mašo. Ob pol 10. uri se zbirajo društva, korporacije, vojaštvo in vse drugo občinstvo na trgu pred narodnim domom v slovesni sprevod po celjskih ulicah. Po vseh tovarnah, uradih, trgovinah in obrtih počivaj ta dan delo! Vse naše ljudstvo, od najpriprostejšega človeka do prvih naših veljakov se zberi k proslavi našega narodnega vstajenja!«147 Glasnik Narodnega sveta v Celju je v svojem uvodniku 5. novembra napovedal: »Jutri se zgrnejo v svobodnem jugoslovanskem Celju množice svobodnega našega naroda, da v tem mestu, ki je za nas simbol našega zatiranja, našega suženjstva slovesno manifestirajo svoje osvobojenje.«14i
141	Glasnik Narodnega sveta v Celju, 5. 11. 1918, št. 2, str. 2, »Mesto Celje v slovenskih rokah«.
142	Prav tam.
143	Deutsche Wacht, 9. 11. 1918, št. 45, str. 1, »Rücktritt des Cillier Gemeinderates«.
144	To so bili dr. Anton Božič, Anton Kolenc, Jože Smertnik in dr. Ivan Benkovič (Orožen, Zgodovina Celja, str. 314).
145	Slovenec, 7. 11. 1918, št. 256, str. 1, »Celje v slovenskih rokah«.
146	Orožen, Zgodovina Celja, str. 314; Slovenec, 7. 11. 1918, št. 256, str. 1, »Celje v slovenskih rokah«; Glasnik Narodnega sveta v Celju, 5. 11. 1918, št. 2, str. 5—6, »Celje v slovenskih rokah«; Deutsche Wacht, 9. 11. 1918, št. 45, str. 2, »Amtsantritt des Regierungskommissärs für die Stadt CilÜ«.
147	Slovenec, 4. 11. 1918, št. 253, str. 3, »Celjski in okoliški Slovenci«.
148	Glasnik Narodnega sveta v Celju, 5. 11. 1918, št. 2, str. 1, »Poz-
430
65
2017
3 KRONIKA
UROŠ HERMAN: DOGAJANJE NA CELJSKEM V LETIH 1917-1918 S POSEBNIM OZIROM NA DELOVANJU CELJSKIH LIBERALCEV, 415-434
Velika slavnost pred celjskim magistratom, na katero naj bi se po navedbah slovenskega časopisja zbralo več kot
20.000 ljudi (hrani Muzej novejše zgodovine Celje).
Zjutraj 6. novembra 1918 se je pred Narodnim domom zbrala velika množica. V njej so sodelovali predstavniki Sokola, Orla, gasilskih društev, celjska železničarska godba in trboveljska rudarska godba, šolska mladina, predstavniki raznih društev in strank, vojaštvo, orožništvo, pevci in ostalo ljudstvo na okrašenih vozovih iz daljne in bližnje okolice - po navedbah poročevalca Glasnika vsega skupaj najmanj 20.000 ljudi. »Celje je bilo v slovenskih zastavah, raz magistrat, javna poslopje in raz hiše zasebnikov so plapolale slovenske zastave troedinega naroda SHS.«149 Ob 10. uri je množici najprej spregovoril dr. Kalan, nato je sledil govor dr. Lukana in nato še dr. Benkoviča, ki je zbrane pozval na prisego: »Prisegamopri Bogu zvestobo jugoslovanski državi do zadnje kaplje krvi, obljubimo pokorščino njeni vladi, polagamo blago in kri na oltar naše nove domovine«,150 nato je nagovoril zbrane dr. Juro Hrašovec. V imenu vojaštva je spregovoril
dravljeni!«.
149	Slovenec, 7. 11. 1918, št. 256, str. 1, »Celje v slovenskih rokah«.
150	Glasnik Narodnega sveta v Celju, 7. 11. 1918, št. 3, str. 1-5,
»Praznik svobode«.
nadporočnik dr. Josip Zdolšek, besedo so nato dobili še dr. Josip Sernec, dr. E. Jarc, socialdemokrat Martin Brezovšek, član Narodnega sveta v Celju Jože Smertnik in Ivan Rebek. Slavje se je nadaljevalo v Narodnem domu, kjer so se zvrstili dr. Josip Sernec, ravnatelj Jože Smrtnik, socialni demokrat Črešno-var, Rebek in deželni poslanec Jarc. Ob zaključku je zbrane še enkrat nagovoril dr. Ernest Kalan. Narodne manifestacije se je udeležilo tudi polovica stotnije 87. pešpolka pod poveljstvom Hočevarja s slovensko tro-bojnico.151 Na manifestacijo so se pripravili tudi socialdemokrati in pozvali celjske in okoliške delavce, naj se udeležijo slovesnosti v polnem številu z zastavami in strankinimi znaki, v znak veselja nad koncem nadvlade in enakopravnosti zatiranih slojev -kot so zapisali v časopisu Naprej.152 Je pa Deutsche
151	Prav tam; Glasnik Narodnega sveta v Celju, 7. 11. 1918, št. 3, str. 5-6, »Prevzetje celjske mestne občine«; Slovenec, 7. 11. 1918, št. 256, str. 1, »Celje v slovenskih rokah«; Slovenski narod, 7. 11. 1918, št. 263, str. 1, »Manifestacija v Celju«; Slovenski narod, 9. 11. 1918, št. 265, str. 1, »Narodni praznik v
Celju«.
152	Naprej, 2. 11. 1918, št. 251, str. 2, »Iz Celja«.
431
3 KRONIKA
UROŠ HERMAN: DOGAJANJE NA CELJSKEM V LETIH 1917-1918 S POSEBNIM OZIROM NA DELOVANJU CELJSKIH LIBERALCEV, 415-434
65
2017
Wacht ugotavljala, da je pol ducata sicer nemških lastnikov hiš izobesilo slovenske narodne zastave, kar ni spremenilo dejstva, da je Celje pretežno nemško mesto.153
Podobno kot v Celju so organizirali prehodno oblast tudi v drugih krajih in občinah na Celjskem. Med prvimi so bili v Mozirju, saj so že 28. oktobra izvolili odbor Narodnega sveta, ki je štel 6 članov. Kot okrajni načelnik NS je bil izvoljen dr. Jože Goričar, za načelnika enote okrajnih narodnih straž pa Maks Goričar. Izvoljen je bil tudi odbor Narodnega sveta za Mozirje okolico, predsedoval mu je šolski vodja v Šmihelu Ivan Pušenjak. V Rečici ob Savinji je bil odbor Narodnega sveta ustanovljen 3. novembra, predsedoval mu je Anton Fuerst, njegov namestnik je bil Maks Turnšek, poslovodja Josip Veninšek, v odboru je sodelovalo še 8 odbornikov. Narodni svet v Rečici je istega dne izvedel veliko manifestacijo. Podobno so 3. novembra izpeljali shod v Gornjem Gradu, ki je bil okrašen že dan prej. Zborovalce je pozdravil župnik Potokar, ki je vodil tudi slovesno mašo. Po maši sta pred cerkvijo govorila župan Drukar in kaplan Vogrinec. Po govorih se je odpravil sprevod po zgornjem in spodnjem trgu - udeležilo se ga je okrog 3000 ljudi. Tudi Šoštanj je 1. novembra dobil Narodni svet, pod načelstvom dr. Mayerja. Istega dne je bila prevzeta oblast v Velenju in rudniku Velenje. Šoštanjčani so 5. novembra organizirali manifestacijo ob razglasitvi jugoslovanske države. Prišlo je veliko ljudi, nastopili so pevci in godba, sledili so navdušeni govorci - predsednik šoštanjskega Narodnega sveta dr. Mayer, župnik Attender, nadporočnika iz Velenja, ki sta ob tej priložnosti prisegla novi domovini. Narodni svet v Šoštanju je 7. oktobra prevzel tudi nadzor nad vojaštvom in rudnikom v Škalah. Takoj so bili odstranjeni vsi nemški napisi, prav tako je bila organizirana narodna straža. V Vojniku se je zbrala množica manifestantov 10. novembra ob 10. uri dopoldne pred cerkvijo, kjer so jim spregovorili župnik Potovšek, dr. Goričan, Ivan Rebek in Smertnik. Na Ljubnem je konec meseca novembra potekalo zborovanje ob udeležbi nad 1000 ljudi.154 V Zagorju je prišlo 29. oktobra do skupne delavsko-meščanske slovesnosti, ko se je zbralo v kraju nekaj tisoč udeležencev in je igrala rudarska godba. Poleg narodnih zastav je po pričevalcu iz časopisa Naprej po hišah v Zagorju tisti dan viselo veliko rdečih zastav tudi na
153	Deutsche Wacht, 9. 11. 1918, št. 45, str. 3, »Der slowenische Nationalfeiertag«.
154	Slovenski gospodar, 7. 11. 1918, št. 45, str. 2, »Kako delamo
v Mozirju«; Glasnik Narodnega sveta v Celju, 7. 11. 1918, št.
3, str. 6, »Razne novice«; Glasnik Narodnega sveta v Celju, 8.
11.	1918, št. 4, str. 2, »Razne novice«; Slovenski narod, 14. 11. 1918, str. 3, »Narodni praznik v Šoštanju«; Slovenski narod,
12.	11. 1918, št. 267, str. 3, »Narodni praznik v Gornjem Gra-
du«; Slovenski narod, 14. 11. 1918, št. 269, str. 4, »Šoštanj«; Glasnik Narodnega sveta v Celju, 12. 11. 1918, št. 5, str. 2, »Na-
rodni praznik v Vojniku«; Glasnik Narodnega sveta v Celju, 26. 11. 1918, št. 14, str. 3, »Razne novice«.
meščanskih hišah.155 Podobno kot v Zagorju so tudi v Hrastniku in Rajhenburgu, potem ko so ustanovili krajevna Narodna sveta, slavnostno proslavili 29. ok-
tober.156
V Trbovljah se je vzpostavljanje novih oblastnih struktur nekoliko zapletlo. V času proslavljanja osnovanja narodne države 28. oktobra je bilo še mirno, 31. oktobra pa so se začele »čistke«. Aretirali so nekatere predstavnike prejšnje avstrijske oblasti in jih zaprli ter jih 1. novembra odpeljali v Ljubljano. V noči na 1. november je bil na čelu Narodnega odbora zamenjan Vodušek z načelnikom J. Kramarjem, vojaško poveljstvo je prevzel nadporočnik Lotrič. Glavna srž spora se je skrivala v odnosu med mladimi in starimi socialdemokrati, ki so predstavljali večino političnega telesa Narodnega odbora v Trbovljah. V naslednjih dneh so dosegli kompromis, da imajo v Narodnem odboru tako mladi kot stari socialdemokrati skupaj pet predstavnikov, narodni katoliki tri, liberalci tri, predsedstvo pa je prevzel trgovec J. Kramar. Narodna straža se ni obnesla, zato so v Trbovlje iz Ljubljane poslali 100 srbskih vojakov, ki so prevzeli varova-nje.157
Narodni svet v Celju je pričel urejati vse potrebne korake za prevzem oblasti tudi v širši okolici in je tako na vse občine v svoji (okrajni) pristojnosti naslovil poziv, naj pomirijo prebivalstvo in preprečijo nerede. Poverjeništvo za notranje zadeve v Ljubljani je pozvalo okrajna glavarstva, da opravljajo svoje delo kot doslej. Vodenje okrajnega glavarstva Celje je po odločbi Narodne vlade SHS v Ljubljani 9. novembra kot že rečeno prevzel dr. Lukan, ki je predtem že postal gerent mestne občine Celje.158 Krajevni odbori oziroma Narodni sveti so vršili oblast v tem prehodnem času, ko je nastala vrzel po prenehanju avstrijske oblasti. Narodna vlada v Ljubljani je krajevnim odborom naročila, naj ohranjajo stanje lokalne (samo)uprave nespremenjeno, le če se pojavi izjemna potreba po nastavitvi uradnikov, so morale to potrebo sporočiti v Ljubljano, ki je željam lahko ugodila - ali pa ne.159 Razpust krajevnih odborov Narodne vlade so načrtovali šele konca meseca januarja leta 1919.160
155	Naprej, 2. 11. 1918, št. 251, str. 2, »Manifestacije v Zagorju«.
156	Naprej, 8. 11. 1918, št. 256, str. 2, »Iz Hrastnika«; Naprej, 16. 11. 1918, št. 263, str. 2, »Iz Rajhenburga«.
157	Slovenski gospodar, 28. 11. 1918, št. 48, str. 3, »Razne politične novice«.
158	Glasnik Narodnega sveta v Celju, 5. 11. 1918, št. 2, str. 2, »Vsem župnijskim uradom, šolskim svetom in županstvom«; Glasnik Narodnega sveta v Celju, 12. 11. 1918, št. 5, str. 2, »Naredbe narodne vlade SHS«; Glasnik Narodnega sveta v Celju, 12. 11. 1918, št. 2, str. 3, »Razne vesti«.
159	Slovenski narod, 2. 12. 1918, št. 286, str. 2, »Krajevnim odborom Narodnih svetov«.
160	Slovenski narod, 30. 12. 1918, št. 308, str. 3, »Razpust krajevnih odborov Narodnega veča«.
432
65
2017
3 KRONIKA
UROŠ HERMAN: DOGAJANJE NA CELJSKEM V LETIH 1917-1918 S POSEBNIM OZIROM NA DELOVANJU CELJSKIH LIBERALCEV, 415-434
VIRI IN LITERATURA
ARHIVSKI VIRI
ARS - Arhiv Republike Slovenije
SI_AS 58 - Narodni svet za Slovenijo, 19171919.
SI_AS 60 - Pokrajinska uprava za Slovenijo, 1918-1924.
SI_AS 1931 - Republiški sekretariat za notranje zadeve SRS, 1918-1982.
PAM - Pokrajinski arhiv Maribor
SI_PAM 0096 - Narodni svet za Štajersko, 1918-1919.
SI_PAM 1585 - Kukovec Vekoslav, 1902-1935.
ZAC - Zgodovinski arhiv Celje
SI_ZAC/0024 - Mestna občina Celje, 18161941.
SI_ZAC/0025 - Občina Celje-okolica, 18201935.
ČASOPISNI VIRI
Deutsche Wacht, 1917-1918. Domovina, 1918. Glasnik NS za Celje, 1918. Jugoslavija, 1918. Naprej, 1917-1918. Slovenec, 1917-1918. Slovenski gospodar, 1917-1918. Slovenski narod, 1917-1918.
URADNE PUBLIKACIJE
Uradni list Narodne vlade SHS v Ljubljani, Ljubljana 1918.
Krajevni leksikon Dravske banovine. Ljubljana: Zveza za tujski promet za Slovenijo, 1937.
LITERATURA
Bizjak, Matjaž: Umik avstro-ogrske vojske skozi slovenski prostor novembra 1918. Prispevki za novejšo zgodovino XLIII - 1/2003, str. 25-36. Cvirn, Janez: Trdnjavski trikotnik. Politična orientacija Nemcev na Spodnjem Štajerskem 1861—1914. Maribor: Založba Obzorja, 1997. Gestrin, Ferdo in Vasilij Melik: Slovenska zgodovina.
Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1966. Gligorijevic, Branislav: Parlament ipolitičke stranke u Jugoslaviji (1919—1929). Beograd: Institut za sa-vremenu istoriju, Narodna knjiga, 1979. Himmelreich, Bojan: Celje v letih prve svetovne vojne 1914-1918. Iz zgodovine Celja 1848-1918. Odsevi preteklosti 2. Celje: Muzej novejše zgodovine Celje, 1998.
Kregar, Tone: Upravna zgodovina Celja s poudarkom na celjski mestni občini 1918-1941. Iz zgodovine Celja 1918-1941. Odsevi preteklosti 3. Celje: Muzej novejše zgodovine Celje, 2001.
Lončar, Dragotin: Politično življenje Slovencev. Ljubljana: Slovenska matica, 1921.
Melik, Vasilij: Slovenci 1848-1918. Maribor: Založba Litera, 2002.
Mikuž, Metod: Oris zgodovine Slovencev v stari Jugoslaviji 1917-1941. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1965.
Orožen, Janko: Zgodovina Celja in okolice, II. del. Celje: Kulturna skupnost, 1974.
Perovšek, Jurij: Celje in politične razmere v jugoslovanski državi v letih 1918-1941. Iz zgodovine Celja 1918-1941. Odsevi preteklosti 3. Celje: Muzej novejše zgodovine Celje, 2001.
Perovšek, Jurij: Oblikovanje slovenske nacionalne države leta 1918. Prispevki za zgodovino delavskega gibanja XXV, 1985, str. 49-76.
Perovšek, Jurij: Slovenska osamosvojitev 1918: študija o slovenski državnosti v Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov. Ljubljana: Modrijan, 1998.
Perovšek, Jurij: Usodni germanizacijski pritiski. Slovenska novejša zgodovina (ur. Jasna Fischer). Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino: Mladinska knjiga, 2005, str. 157-158.
Pleterski, Janko: Narodi, Jugoslavija, revolucija. Ljubljana: Komunist: Državna založba Slovenije, 1986.
Pleterski, Janko: Študije o slovenski zgodovini in narodnem vprašanju. Maribor: Obzorja 1981.
Prepeluh, Albin: Pripombe k naši prevratni dobi. Ljubljana: Univerzitetna tiskarna, 1938.
Prunk, Janko: Jeglič in slovenska politika po letu 1918. Jegličev simpozij v Rimu. Celje: Mohorjeva družba, 1991, str. 289-302.
Prunk, Janko: Slovenski narodni vzpon: narodna politika 1768-1992. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1992.
Stavbar, Vlasta: Deklaracijsko gibanje 1917-1918 na Spodnjem Štajerskem. Časopis za zgodovino in narodopisje 77/42, 2006, str. 36-44.
Stavbar, Vlasta: Izjave v podporo Majniške deklaracije. Zgodovinski časopis 46, 1992, str. 357-382.
Stavbar, Vlasta: Politik Vekoslav Kukovec: politično delovanje do leta 1918. Razpoznavanj a/Recognities 21. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2014.
Zečevič, Momčilo: Na zgodovinski prelomnici: Slovenci v politiki jugoslovanske države 1918-1929. Maribor: Obzorja, 1986.
Zečevič, Momčilo: Slovenska ljudska stranka in jugoslovansko zedinjenje 1917-1921: od Majniške deklaracije do Vidovdanske ustave. Maribor: Obzorja, 1977.
Zuraj, Marko: Med regionalizmom in jugoslovan-stvom. Maribor: ZRI Franca Kovačiča, 2010.
433
3 KRONIKA
UROŠ HERMAN: DOGAJANJE NA CELJSKEM V LETIH 1917-1918 S POSEBNIM OZIROM NA DELOVANJU CELJSKIH LIBERALCEV, 415-434
65
2017
SUMMARY
Developments in the Celje area in 1917— 1918, with particular regard to the activities of local liberals
In Celje and its surrounding area, the First World War changed people's lives in the social, economic as well as political spheres. As a result of the bloody toll at the battlefront, the initial enthusiasm to engage in war soon began to dwindle and the turmoil of war also began to increasingly affect the daily lives of the population. The desire for peace and the anticipation of change grew, and the relaxation of political life in May 1917 triggered an avalanche of ideas of the monarchy's postwar reconstruction that were not necessarily mutually congruent.
Given their military loyalty to the monarchy, the Slovenes felt morally audacious to demand a higher level of independence within the monarchy. The same period also saw the revival of the idea of uniting all Slovenes in a single province and of forming a separate state formation with other South Slavic nations in the monarchy. The said idea became publicly known as the May Declaration and was initially promulgated by the members of the national assembly in agreement with the major political parties. Soon afterwards, once the idea also reaped the support of certain eminent public personalities and the (Slovenian) Catholic Church, the Declaration Movement gradually grew into a pan-Slovenian campaign. As for state politicians, however, they were determined to maintain the status quo in the monarchy.
When it became clear that the war was near-ing its end and that Slovenian politicians could no longer walk back from their demands, they did a step further, starting to set up national councils and appointing a parallel government, which was a fast
and straightforward process in places with Slovenian majority. In cities and market towns where the government was (pro-)Austrian or German-oriented or in major administrative units (districts, circuits), however, this change required the effort of nationally aware individuals. It was only the formation of national councils that finally enabled a smooth transition from Austrian to Yugoslav statehood.
As regards the political life in partisan terms, the two main Slovenian bourgeois political camps organised their provincial parties into national ones, thus marking the beginnings of the Slovenian People's Party (SLS) and the Yugoslav Workers' Party (JDS). However, despite their general willingness to cooperate, neither party was ready to give up its prewar position, so they started a behind-the-scene scramble for filling the »vacant« space that was being created in what were formerly »German« areas, including in Celje. Taking control over Celje and its surrounding area was also made possible with the use of propaganda, more accurately, the (liberal) newspaper that circulated in the city, initially titled Glasnik Narodnega sveta za Celje [The Herald of the National Council for Celje] and then in 1919 renamed Nova doba [New Era]. Apart from the Slovenian one, there was also a German newspaper published in the city, i.e., Deutsche Wacht (later Cillier Zeitung). Meanwhile, more and more workers' representatives were entering the partisan struggle for power as well, particularly in industrially developed areas and many mining centres across the Celje area.
The overthrow was swift; in the wake of the collapse of the Italian battlefront, the retreat of the military forces was followed by the withdrawal of foreign officials. The Slovenian provinces found themselves in a »nation« state, the construction of which took some considerable time. Namely, persistently maintaining the prewar political power balance, the state and local governments, which had been set up during the overthrow period, did not change much until the first election.
434
65
2017
3 KRONIKA
1.01 Izvirni znanstveni članek	UDK 82-94:929Repnik O.
908(497.4Polzela)"19"
Prejeto: 1. 6. 2017
Blaž Podpečan
dr., samozaposlen v kulturi, Parižlje 37, SI—3314 Braslovče E-pošta: blaz.podpecan@gmail.com
Spominsko gradivo Olge Repnik kot vir za zgodovino Polzele z okolico v prvi polovici 20. stoletja
IZVLEČEK
Članek predstavlja spominsko gradivo Olge Repnik (1906—2000) s Polzele v obliki spominskih zapisov. Obsežno gradivo je kritično soočeno s podatki iz sočasnih časopisnih in drugih tiskanih virov, s spoznanji strokovne literature različnih ved ter z listinskim in fotografskim gradivom iz arhivov družin Repnik in Polanc. Spominsko gradivo Olge Repnik je pomemben vir za poznavanje značilnosti življenja na Polzeli v prvi polovici 20. stoletja.
KLJUČNE BESEDE
Olga Repnik, Polzela, spomini, 20. stoletje, domoznanstvo
ABSTRACT
MEMORIAL MATERIALS OF OLGA REPNIK AS A SOURCE FOR THE HISTORY OF POLZELA AND ITS SURROUNDINGS IN THE FIRST HALF OF THE TWENTIETH CENTURY
The article presents the memorial records of Olga Repnik (1906—2000) from Polzela. The extensive materials are critically confronted with data obtained from contemporary newspaper and other printed sources, findings obtained from scholarly literature of various scientific disciplines, as well with document and photographic materials from the Repnik and Polanc family archives. The memorial materials of Olga Repnik provide an important source for understanding the characteristics of the life in Polzela during the first half of the twentieth century.
KEY WORDS
Olga Repnik, Polzela, memoirs, twentieth century, local studies
435
3 KRONIKA_65
BLAŽ PODPEČAN: SPOMINSKO GRADIVO OLGE REPNIK KOT VIR ZA ZGODOVINO POLZELE Z OKOLICO ..., 435-460	2017
Uvod
Avtor članka sem med letoma 1992 in 1999 zapisal Spomine in številne spominske utrinke Olge Repnik (1906-2000) s Polzele. »Teta Olga«, pod tem imenom so jo poznale generacije Polzelanov, je bila znana polzelska osebnost, četudi ni imela visoke izobrazbe ali vidnih družbenih funkcij. Na Polzeli so jo poznali kot odlično šiviljo ter voditeljico šiviljskih tečajev, ki se je v prostem času udejstvovala tudi na kulturnem področju. Iz avtorjevih pogovorov z njenimi učenkami ter z drugimi starejšimi domačini je bilo mogoče razbrati, da so jo spoštovali tudi zaradi njenih osebnostnih lastnosti.
Gradivo obsega več sklopov in posameznih zapisov, med katerimi izstopajo trije sklopi. V prvem, najprej zapisanem sklopu sem zapisoval različne spominske utrinke ne glede na vsebino ali kronološko zaporedje.1 Spominski utrinki so zapisani na način odgovorov na vprašanja, ki so (predvsem) stimulativne narave in služijo tematski usmeritvi »tete Olge« v spominsko podrobnost. Ze za zapise v tem sklopu (z izjemo najzgodnejših) velja, da so zapisani tako, kot so bili povedani, tj. v srednjesavinjskem narečju. Omenjeni zapisi so bili osnova za zapis spominov v kronološkem zaporedju (v nadaljevanju Spomini). Pri pisanju Spominov sem ohranil obliko stimulativnih vprašanj in odgovorov. Po koncu zapisa osebnih spominov sem nadaljeval z zapisovanjem različnih tematskih sklopov, ki se nanašajo predvsem na ljudske običaje in tradicionalno kulturo na območju Polzele oz. Spodnje Savinjske doline.2 Tretji pomembnejši sklop predstavljajo rokopisni zapiski, kamor sem že v času pisanja Spominov priložnostno zapisoval posamezne spominske utrinke, ki jih do takrat še nisem zapisal in sem jih od »tete Olge« slišal sproti ali pa jih iz različnih razlogov nisem uvrstil v Spomine.3
Spominsko gradivo Olge Repnik (v celoti ali v obliki izbora posameznih zapisov) zaenkrat še ni bilo objavljeno. Nekaj zapisov, ki jih je bilo mogoče opredeliti kot ljudsko pripovedništvo, sem uvrstil v zbirko ljudskih pripovedi iz Spodnje Savinjske doline.4 Med letoma 2014 in 2017 pa sem za revijo Polzelan (rubrika Kulturnozgodovinski utrinki) pripravil več prispevkov o preteklosti Polzele z okolico.5 Kot glav-
ni vir sem uporabil omenjeno spominsko gradivo, ki sem ga dopolnil s strokovnimi spoznanji različnih ved, s podatki iz sočasnih časopisov ter s pričevanji drugih starejših domačinov.
Posebna vrednost spominskega gradiva Olge Re-pnik je v tem, da je velik del predstavljenih informacij mogoče soočiti z izvirnim listinskim gradivom iz ohranjene zapuščine. K temu je treba dodati še obsežen zbir fotografij, kjer je »teta Olga« na mojo prošnjo za vsako fotografijo navedla kontekst ter vse njej znane osebe.
Neurejenost (v digitalno obliko je bil pretvorjen zgolj osebni del Spominov) ter hramba v zasebni lasti zaenkrat še ne omogočata pravega ovrednotenja gradiva. Avtor članka se zavedam, da tega tudi v tem prispevku ni mogoče storiti. Zato sem se v članku osredinil na tri tematska področja: odsev dogajanja na Polzeli z okolico (prva polovica 20. stoletja) v življenju in delu Olge Repnik; spominsko gradivo kot vir etnoloških podatkov; omembe znanih osebnosti in lokalnih zgodovinskih dogodkov.
Odsev dogajanja na Polzeli z okolico (prva polovica 20. stoletja) v življenju in delu Olge Repnik
Olga Repnik se je rodila 11. januarja 1906 na Polzeli.6 Za tisti čas in podeželsko okolje neobičajno ime naj bi ji izbral kasnejši mož njene sestre Frančiške, Franc Ferlež.7 Olga je bila najmlajša od 10 otrok staršev Franca (1858-1938) in Frančiške (1864-1945) Repnik, roj. Acman.8
1	Sklop obsega 171 tipkanih strani (format A4) z oznakami 1-84. Nekateri dogodki so opisani večkrat, in sicer zato, ker se mi je kasneje zdelo, da sem dogodek prvič opisal premalo podrobno oz. ga je »teta Olga« kasneje povedala podrobneje.
2	Zapis prvega poglavja Spominov nosi datum 15. 5. 1994. Rokopis obsega 100 tipkanih strani (format A4), vsebina pa je razdeljena na 16 poglavij. T. i. etnološki del Spominov obsega 26 strani.
3	V zvezku s trdimi platnicami (format A4) je popisanih 75 strani, od tega 63 strani izvirnih spominskih utrinkov. Preostali del rokopisa predstavljajo vnaprej pripravljena vprašanja za poglavja iz Spominov, navedbe starih hišnih imen ipd.
4	Gl. Podpečan, Tedi ni blo tek ko dons. V zbirki je 13 ljudskih pripovedi, ki jih je povedala Olga Repnik.
5	Podpečan, Družina Pongratz, str. 25-28; Podpečan, Spo-
min na 100-letnico začetka prve svetovne vojne, str. 31—32; Podpečan, Vid Červinka, dr. med., str. 32—33; Podpečan, Od kaplanije, vrtca in pošte do pekarne, str. 32—34; Podpečan, Privatna nemška šola na Polzeli, str. 31—32; Podpečan, Požar na Gori Oljki leta 1932, str. 31—32; Podpečan, Duhovnik Franc Kač, str. 30—31; Podpečan, Ljudska šola na Polzeli pred sto leti, str. 31—32; Podpečan, Dvorec Novi Klošter in družina Parin, str. 31—32; Podpečan, Nastanek in razvoj pokopališča na Polzeli, str. 34—35; Podpečan, Zimska praznovanja pred 100 leti, str. 36—37; Podpečan, Relikvije sv. Teodorja, str. 42—44; Podpečan, Prva svetovna vojna: pogled iz zaledja, str. 48—50; Podpečan, Nekaj spominov na polzelsko pošto v preteklosti, str. 40—42; Podpečan, Šiviljski in kuharski tečaji na Polzeli, str. 46-48.
6	Krstitelj, takratni polzelski župnik Atteneder, je ob krstu zahteval, da k imenu dodajo še ime krščanske svetnice. - Olga Elizabeta, rojena 11. januarja 1906 na Polzeli 73, krščena 14. januarja istega leta. Starši: Franc Repnik, posestnik; Frančiška, roj. Acman. Botri: Gregor Acman, čevlj.[arski] mojster; Antonija Sternad, tovarn.[iška] delavka, žena. Krstitelj: Josip Atteneder, župnik. Babica: Marija Šporn, neizpraš.[ana]. Vir: Krstni list, Zupni urad Polzela, dne 7. julija 1924.
7	Franc Ferlež in Frančiška Repnik sta se poročila 3. februarja 1907 na Polzeli. Vir: Heiratsurkunde Nr. VIII/53, Heilenstein, den 1. September 1944.
8	Otroci: Frančiška (»Fani«), por. Ferlež (1886-1908); Marija (»Mici«) (1887-1971); Franc (»Francl«) (1889-1959); Angela, por. Riesenfellner (1891-1977); Katarina (»Kati«), por. Sever (1892-1960); Ivan (»Hanzi«) (1894-1977); Konrad (1897-1960); Albert (1899-1997); Ana, por. Kronovšek (1903-1978) in Olga (1906-2000). - Ob navedbi imen Ol-
436
3 KRONIKA	65
BLAŽ PODPEČAN: SPOMINSKO GRADIVO OLGE REPNIK KOT VIR ZA ZGODOVINO POLZELE Z OKOLICO ..., 435-460	2017
Oče Franc je bil rojen v Glinjah pri Cerkljah na Gorenjskem.9 Izučil se je za mlinarja in žagarja.10 Zdi se, da se je večji del družine Repnik iz Kranjske na Štajersko preselil razmeroma zgodaj, morda celo naenkrat.11 Brat Anton (»Tona«) si je družino ustvaril v Parižljah pri Braslovčah, sestra Ivana (»Johana«, por. Schwarz)12 v Šoštanju, sestra Alojzija (»Lojza«, por. Goričnik) pa v Rečici ob Paki.
Mati Frančiška je bila rojena v družini šoštanj-skega posestnika Acmana.13 Njen očeje po pripovedovanju umrl v času velike poplave v Šoštanju.14 Ker je Frančiška kmalu zatem izgubila tudi mater, ji je v obdobju odraščanja pomagala teta Katarina Mak (»Kati teta«).15
Franc Repnik in Frančiška Acman sta se verjetno spoznala v Šoštanju ali okolici.16 Poročila sta se leta 1885 v Šoštanju.17 Po poroki sta živela na območju takratne Občine Nazarje, kjer je imel Franc prijavljeno stalno bivališče. Tam se je zakoncema rodil naj-
starejši otrok, hči Frančiška, verjetno pa tudi mlajši otroci - Marija, Franc in Angela.18 Družina Repnik se je v Spodnjo Savinjsko dolino preselila najkasneje leta 1892, ko je Franc najel mlin v takratni Občini Polzela.19 Repnikovi so najprej stanovali v eni od starejših hiš na Polzeli.20
Konec 19. stoletja so začeli parcelirati nekdanjo polzelsko gmajno med Savinjo in Strugo.21 Zemlja na Gmajni22 je bila večinoma nerodovitna, pač pa je bilo območje privlačno za naselitev zaradi bližine železniške postaje ob progi Celje-Velenje.23 Eden zgodnejših naseljencev na Gmajni je bil mizarski mojster Anton Čmak iz Preserij, pri katerem so Repnikovi stanovali nekaj let pred gradnjo lastne hiše.24 Repnikovi so parcelo za gradnjo hiše kupili od podvinskega kmeta Mihaela Žolnirja, p. d. Grčina.25 Že pred začetkom gradnje se je oče Franc zaposlil na žagi na Polzeli.26 Proizvodni obrat, ki sta ga takrat sestavljali dve žagi (na breški gmajni
ginih bratov in sester v oklepaju navajamo klicna imena, ki se pojavljajo v spominskem gradivu. Enako velja za vsa ostala osebna imena v gradivu.
9	Franc Repnik, rojen 26. novembra 1858 v Glinjah št. 1, krščen istega dne. Starši: Andrej Repnik, gostač; Mariana Jane-žič, žena. Botri: Andrej Ajdovec, bajtar; Urša Ahčin, grunt. [arjeva] žena. Krstil: Janez Puhar, kaplan. Vir: Rojstni in krstni list, Farni urad v Cerkljah, dne 8. aprila 1885.
10	V delovni knjižici (Arbeitsbuch) Franca Repnika zapis dovoljenja kamniškega (Stein) okrajnega glavarstva za potovanje in iskanje dela znotraj avstro-ogrske monarhije z dne 29. 12. 1883. Vir: Arbeitsbuch, št. 6467, str. 7.
11	Franc Repnik je imel ob poroki stalno prebivališče prijavljeno v Nazarjah. Gl. op. 17.
12	Njen mož je bil Franc Schwarz, sicer mali bratranec Frančiške Repnik (roj. Acman), čevljarski mojster v Šoštanju (gl. op. 13). Z Ivano Repnik se je poročil kot vdovec; otrok nista imela. Po njeni smrti se je ponovno poročil, in sicer s šoštanj-sko hotelirko Marijo Vasle, staro materjo (po materini strani) pesnika Karla Destovnika — Kajuha (gl. Cesar, Kajuh, str. 66, str. 11 sl.).
13	Frančiška Acman, rojena 28. novembra 1864 v trgu Šoštanj št. 67, krščena 29. novembra istega leta. Starši: Gregor Acman; Lucija Mak. Botri: Janez Dvornik, kmet; Antonija Dvornik, kmetica. Krstil: Jož.[e] Masten, kaplan. Vir: Krstno spričevalo, Sv. Mihael pri Šoštanju, dne 13. 2. 1941. — Na rokopisnem izpisku iz matične knjige župnije Šoštanj, ki so ga Repnikovi pridobili v času druge svetovne vojne, piše, da sta bila starša Frančiške Acman Gregor (roj. 1820) in Lucija Acman, roj. Mak (roj. 1830). Starša Gregorja Acmana sta bila Johann (Janez) Acman in Barbara, roj. Hribernik; starša Lucije Mak pa Štefan Mak in Marija, roj. Schwarz.
14	Zakonca Woschnagg sta dala v 80. letih 19. stoletja v spomin na poplavo v Šoštanju postaviti kamnito stebrno znamenje s soho Marije Roženvenske (EŠD 27613). Znamenje je prvotno stalo sredi trga, na mestu nivoja vode ob poplavi (Register nepremične kulturne dediščine, 2017).
15	Frančiškin stari oče Štefan Mak je leta 1820 omenjen kot kovač v Šoštanju. Leta 1860 je obrt prevzela njegova hčerka Katarina (Orožen, Zgodovina obrti v Celju, str. 140).
16	Franc Repnik je ob poroki stanoval v Topolšici, kjer je bil zaposlen kot mlinar. Gl. op. 17.
17	Izpisek poročnega lista navaja sledeče podatke o ženinu
in nevesti: »Franz/ Repnik/ Müller aus/ der Pfarre/ Naza-
reth / wohn/ haft in Topol /šica HNr. 31« in »Franciska/
Acman/ Ihnwohnerstochter/ aus Schönstein/ HNr. 67.« Vir:
Trauungs=schein/ Poročni list, Pfarramt/ Župnijski urad St.
Michael bei Schönstein, 23. März 1890.
18	Frančiška (Franziska) Repnik, roj. 22. februarja 1886 v Nazarjah v Savinjski dolini (Nazareth in Sanntal). Vir: Heiratsurkunde Nr. VlII/53, Heilenstein, den 1. September 1944.
19	V delovni knjižici Franca Repnika (gl. op. 10) zapis »Kot mlinski najemnik oglašen 1./5. 1892« ter žig občinskega urada Polzela v Savinjski dolini. Vir: Arbeitsbuch, št. 6467, str. 36-37.
20	V izpisku rojstnega lista (Geburtsurkunde) za Ivana (Johann) Repnika je navedeno, da je bil rojen 6. maja na Polzeli (Heilenstein) št. 11. Vir: Geburtsurkunde Nr. VI/149, Heilenstein, den 1. September 1944.
21	Janko Orožen navaja, da sta bili dve delitvi polzelske gmajne, od katerih je morala biti prva sredi 90. let 19. stoletja, vendar ni o njej nič zapisanega. Navaja tudi, da so imeli posamezniki na gmajni manjše njive že pred delitvijo (Orožen, Gmajne, str. 181).
22	Krajevni leksikon pri opisu kraja Polzela med deli kraja omenja Gmajno ali Novo Polzelo. Opredeljuje jo kot območje med železnico in Strugo na nekdanjem gmajniškem svetu, ki je segalo do Savinje in je doživelo največji vzpon po drugi svetovni vojni (gl. Krajevni leksikon, str. 517).
23	Železniška proga Celje—Velenje (t. i. savinjska železnica) s postajo na Polzeli je bila odprta 27. decembra 1891 (Vrečer, Savinjska dolina, str. 261).
24	Hiša (EŠD 24811) je imela na portalu inicialki A. M. in letnico 1894 (Register nepremične kulturne dediščine, 2017). Pri zadnji obnovi zunanjščine je bil napis prekrit in danes ni viden.
25	Kupna pogodba ni ohranjena. V zapuščini je dokument Baubewilligung am Frau Franziska Repnik/ Hausfrau/ in Heilenstein. Dovoljenje je izdal Občinski urad na Polzeli (Gemeinde zuständig Heilenstein, am 28. Juli 1896). Na dokumentu je žig Občinskega urada Polzela v Savinjski dolini. — Hiša s prvotno hišno številko Polzela 73 je v register nepremične kulturne dediščine vpisana pod evidenčno številko (EŠD) 24809 (Register nepremične kulturne dediščine, 2017).
26	V delovni knjižici Franca Repnika (gl. op. 10) je vtisnjen žig podjetja »William Prym/ Heilenstein bei Cilli/ Steiermark« ter navedba datuma nastopa službe (Tag des Eintrittes in die Arbeit): »1/6/1892« (zgoraj) in »1/3/1897« (spodaj). Medtem ko je drugi datum bržkone povezan s spremembo lastništva tovarne (Lauterbach ^Prymm), navedba prvega datuma ni povsem jasna. Maja 1892 je bil Repnik na Polzeli prijavljen kot mlinski najemnik (gl. op. 19), zato se zdi precej neverjetno, da bi mesec dni kasneje že nastopil delo na žagi. Ker sta datuma v delovni knjižici napisana z isto roko in skoraj gotovo istočasno, pri navedbi prvega datuma ne izključujemo pomote. Vir: Arbeitsbuch, št. 6467, str. 38.
437
3 KRONIKA_65
BLAŽ PODPEČAN: SPOMINSKO GRADIVO OLGE REPNIK KOT VIR ZA ZGODOVINO POLZELE Z OKOLICO ..., 435-460	2017
parcele, njive in travnike, iz katerih je sčasoma nastalo manjše posestvo.30 Zadnje kmetijske parcele je kupil po prvi svetovni vojni, ko je bil zaposlen kot mlinar.
Tovarna meril je potrebovala delovno silo, ki je je na Polzeli primanjkovalo. Delavce so začeli privabljati s širšega območja monarhije, čemur je sledilo množično zaposlovanje.31 Za delavce, ki niso bili domačini, so uredili samski dom. Tovarniški inženirji, ki so imeli Franca za sposobnega delavca, so njegovo ženo Frančiško pregovorili, da je prevzela vodenje menze samskega doma. Ker sta bila tako oba starša po cele dneve v tovarni, je skrb za mlajše Repnikove otroke prevzela hči Marija (»Mici«). Olga je bila kot otrok z mamo večkrat v menzi samskega doma, stavbe, ki je bila med uslužbenci znana pod imenom »Dritte Werk«.32 Dom je bil razdeljen na ženski (Mädchenheim) in moški (Bubenheim oz. Burschenheim) del. V pritličju stavbe sta bili tovarniška kantina in večja soba, kjer so delavci občasno prirejali zabave.33
Vodilni strokovni kader in uradništvo tovarne so bili v večini nemško govoreči prišleki, ki so na Polzeli odločilno posegli v nacionalno-politične boje v južnem delu takratne dežele Štajerske. Nemško govoreče uradništvo se je začelo na Polzeli stalno naseljevati.34 Priseljenci so hiše zidali predvsem na Gmajni. V neposredni soseščini Repnikovih si je vilo postavil Ferdinand Edlhofer, ki ga takratno slovensko časopisje označuje za enega glavnih protagonistov polzelskega nemštva.35 Leta 1910 je bil vpliv
Repnikove hčerke pred domačo hišo na Polzeli leta 1909. Stoji (verjetno) Katarina, sedijo (od leve proti desni) Olga, Ana in Marija, ki v naročju drži Gizelo Ferlež. Pod fotografijo napis »Anna 6 Jahre alt/ Olga 3 (naknadno napačno popravljeno v »4«, op. avt). [Jahre alt]/Gisi 9 Monaten alt/1909«.
in na Polzeli) na Strugi, je leta 1896 takratni lastnik Edvard Lauterbach preoblikoval v tovarno meril.27 Ze naslednje leto je podjetje kupil William Prymm.28 Tovarna je leta 1900 iz nepojasnjenih vzrokov pogorela, a jo je Prymm obnovil in razširil.29 Franc Repnik, ki je bil vsaj za časa Prym-movega lastništva v tovarni zaposlen kot mojster (Werkmeister), je sodeloval pri odstranjevanju ruševin zgorelega objekta.
Redni dohodek in razmeroma dobra plača sta očetu Francu omogočila, da je začel kupovati kmetijske
30
27
28
32
33
29
Orožen, Kratka zgodovina, str. 227.
Prav tam. Prymm je imel istovrstno tovarno v Weissenba-chu v Dunajskem Novem mestu. Olgin brat Franc, ki se je v Prymmovi tovarni izučil za ključavničarja, je za nekaj let odšel delat v tovarno v Weissenbachu, kjer je ob delu končal večerno tehniško šolo. Prav tako v tovarni izučeni finostrugar, brat Ivan, pa je za nekaj let odšel delat v tovarno v mestu Lauchhammer. Mlajša brata (Konrad in Albert) sta v Prym-movi tovarni opravljala počitniško delo, o čemer mi je Albert Repnik pripovedoval 22. aprila 1995. Orožen, Kratka zgodovina, str. 227.
34
35
Ohranjene so naslednje kupne pogodbe: 1) med Janezom in Jozefo Kronovšek (Parižlje 22) ter Francisko Repnik (Polzela 73) (Zemljiškoknjižni urad c. k. okrajne sodnije Vransko, dne 23. februarja [19]05); 2) med Antonom Terglavom (Polzela 18) in Francisko Repnik (Polzela 73) (Vransko, 26. maja 1907); 3) med Antonom in Elizabeto Terglav (Polzela 18) ter Francem in Frančiško Repnik (Polzela 73) (Vransko, dne 25. februarja 1918); 4) med Leopoldom Kosmeljem (Polzela 21) ter Francem in Frančiško Repnik (Polzela 73) (Vransko, 10. marca 1920); 5) med Leopoldom in Angelo Kosmelj (Grajska vas 13) ter Francem in Frančiško Repnik (Polzela 73) (Vransko, 12. avgusta 1920).
Prymmova tovarna je leta 1899 zaposlovala 64 delavcev, leta 1907 320, leta 1911 zgolj 30, leta 1912 100, leta 1913 60, leta 1914 (tik pred začetkom prve svetovne vojne) pa le še 54 (Lajh, Utrinki, str. 83).
Tretji obrat (iz nem) — verjetno v povezavi s »prvim« in »drugim« obratom (t. i. »zgornjo« in »spodnjo« tovarno) Prym-move tovarne.
Olga v Spominih opisuje, kako je bila kot predšolski otrok s starši prisotna na eni od zabav, ki so jo delavci priredili za rojstni dan enega od inženirjev. Inženirja so metali v zrak in pri tem peli zdravico Hoch soll er leben. Tradicionalna nemška rojstnodnevna zdravica neznanega avtorja je bila prvič objavljena (melodija z besedilom) v pesmarici PAN — Ein lustiges Liederbuch für Gymnasiasten mit den Singweisen (1877) (Fuld, The Book, str. 273).
Polzelska župnijska kronika navaja, da je bilo leta 1911 med 1756 krajani 89 Nemcev, torej dobrih pet odstotkov prebivalstva (Vybihal, Iz župnijske kronike, str. 353). Npr. Domovina, 30. 8. 1904, str. 400, »Celjske in štajarske novice: Polzela«. Hišo je leta 1913 kupil zdravnik Vid Cervinka, od njega pa njegov naslednik Pavel Voušek. Ker je bila hiša dolgo v lasti zdravnikov, je bila na Polzeli znana pod imenom »zdravniška vila« (Podpečan, Vid Cervinka, str. 32).
31
438
3 KRONIKA	65
BLAŽ PODPEČAN: SPOMINSKO GRADIVO OLGE REPNIK KOT VIR ZA ZGODOVINO POLZELE Z OKOLICO ..., 435-460	2017
nemštva že tako močan, da so na Polzeli ustanovili lokalno podružnico društva Schulverein, izhodišče za odprtje nemške šole.36 Agitacija za nemško šolo se je sicer začela že pred ustanovitvijo Schulvereinove podružnice in je močno odmevala v takratnem štajerskem lokalnem časopisju.37 Istega leta, ko je bila ustanovljena podružnica, je centrala društva Schulverein na Dunaju odobrila gradnjo in odprtje eno-razredne zasebne šole na Polzeli.38 Prvi vodja šole, ki je naslednje leto postala dvorazredna, je bil učitelj Engelbert Goltschnigg.39 Zaposlitev očeta v tovarni ter bližina šolske zgradbe sta bila zadostna razloga, da so Repnikovi najmlajše tri otroke vpisali v nemško šolo.40
Bržkone je bila Olga zadnja živeča učenka Schul-vereinove šole na Polzeli, njeni spomini pa so edino znano pričevanje o tamkajšnjem pouku in obšolskih dejavnostih. V prvem razredu jo je učil Engelbert Goltschnigg, v drugem pa kasnejši vodja šole, učitelj Petschauer, ki ji je ob koncu leta tudi izročil nagrado - knjigo s posvetilom. Olga v Spominih poudarja neverjeten trud učiteljev, da bi se učenci v šoli čim bolje počutili. Za šolarje so denimo organizirali brezplačen izlet na grad Zovnek, pred božičnimi prazniki pa so jim priredili praznovanje z obdarovanjem (Christbaumfeier) v gostilni pri Jelenu.41 Omenjena gostilna na Gmajni je sicer veljala za zbirališče lokalnega nemštva oz. nemčurstva.42
Najstarejša Olgina sestra Frančiška (»Fani«) se je leta 1907 poročila s Francem Ferležem, ključavničarjem v Prymmovi tovarni.43 Naslednje leto se jima je rodila hči Gizela (por. Polanc). »Fani« je po porodu zbolela za pljučnico in umrla, Ferlež pa se je kmalu po njeni smrti ponovno poročil. Zaradi nestrinjanja z novo poroko so skrbništvo nad otrokom prevzeli stari starši - Repnikovi. Ker je bila Gizela le dve leti mlajša od Olge, se v otroških letih kljub različnemu
36	Gl. Narodni list, 19. 5. 1910, str. 4, »Celjski okraj: Na Polzeli«. — Več o Schulvereinovi šoli na Polzeli gl. Podpečan, Privatna nemška, str. 31—32 (gl. tudi tam navedeno literaturo).
37	Gl. npr. Štajerc, 15. 4. 1906, »Dopisi iz Štajerskega: Iz Polzele v Savinski dolini«; str. 2—3; Domovina, 21. 1. 1907, str. 3, »Slovenske novice: Štajersko: Nemška šola na — Polzeli!«.
38	Deutsche Wacht, 16. 11. 1910, str. 3, »Politischer Rundschau: Inland: Von Landesschulrate«.
39	Gl. Štajerc, 30. 7. 1911, str. 3, »Iz Spodnje — Štajerskega: Iz Polzele (Heilenstein)«.
40	Podpečan, Privatna nemška šola, str. 32. — V zapuščini je zaključno spričevalo (Entlassungszeugnis) Alberta Repnika z oznako »Zweiklassige Pri vatvolks schule in Heilenstein«. Spričevalo je datirano z dne 28. 2. 1913.
41	Poročilo z opisom omenjenega praznovanja v Schulvereinovi šoli na Polzeli leta 1911 prinaša Die Südmark, priloga časopisa Deutsche Wacht. Gl. Die Südmark, 23. 12. 1911, str. 5, »Aus Stadt und Land: Heilenstein«.
42	Gl. npr. Slovenski gospodar, 8. 3. 1906, str. 5, »Slovenska Polzela«.
43	Gl. op. 7. Franz Ferlež (Ferlesch) se je rodil leta 1882 v Ljutomeru. Starša: tovarniški delavec (Fabriksarbeiter) Vincenc Ferlež (Vinzenz Ferlesch) in Helena (Helene), roj. Reuter. Vir: Heiratsurkunde Nr. VIII/53, Heilenstein, den 1. September 1944.
priimku nista zavedali, da nista sestri. Olga in Gizela (stara 5 let) sta začeli skupaj obiskovati Schulverei-novo šolo. Skupaj sta se tudi igrali z otroki z Gmajne, med katerimi posebej omenjamo otroke zdravnika Vida Červinka, ki je stanoval v neposredni bližini Repnikovih.44 K Červinkovim je pogosto hodila na obisk zdravnikova sestra Ruženka, po poklicu učiteljica ročnih del, ki je otroke z Gmajne učila češke plese in pesmi.45 S Červinkovimi otroki, še posebej z vrstnico Ružo (por. Trauber), je Olga prijateljske stike ohranila tudi po letu 1935, ko se je družina Červinka odselila s Polzele.
Ker je bila Schulvereinova šola ob izbruhu prve svetovne vojne razpuščena, se je morala Olga prešo-lati na polzelsko ljudsko šolo.46 Od leta 1906 je bila šola petrazrednica.47 V tem obdobju jo je vodil dolgoletni nadučitelj Anton Farčnik, ki je obenem učil drugi razred.48 Olga je hotela, da jo vpišejo v drugi razred, saj ni obvladala pisne slovenščine. Toda učiteljica tretjega razreda, Marija Loparnik, je še isti dan ponjo poslala učenko Heleno Cizej, naj jo pripelje v tretji razred.49 Olga in Helena (»Leni«) sta sedeli v isti klopi in sklenili prijateljstvo za vse življenje.50 Olga v Spominih navaja tudi večino ostalih sošolk in sošolcev.51 Kljub začetnemu neznanju slovenske slovnice je brez težav izdelala tretji razred. V četrtem razredu jo je učila Ivana Samobor.52 Olga je sicer
44	Prvi zdravnik na Polzeli. Priselil se je iz Braslovč, kjer je poklicno deloval med letoma 1904 in 1913 (Kralj, Braslovče, str. 173). Červinkov prihod na Polzelo je odločilno vplival na razvoj polzelskega zdravstva. Več o Červinku gl. Podpečan, Vid Červinka, str. 32-33, sl. (gl. tudi tam navedeno literaturo). Červinkovi otroci so bili Milan Žiga (»Mundi«); Ana (»Ani«), por. Cizel; Venčeslav (»Veno«) in Ruža, por. Trauber. Tudi Milan (1902-1946) je postal zdravnik. Pred drugo svetovno vojno je bil primarij in ravnatelj banovinske ženske bolnice v Novem mestu ter strokovni pisec (Spominski almanah, str. 276, 33 sl.). Med drugo svetovno vojno je deloval kot partizanski zdravnik v XIV. diviziji (Zdolšek, Partizanske bolnišnice, str. 29). V spominskih zapisih na partizanska leta ga omenja tudi politični komisar divizije, pisatelj Matevž Hace (gl. Hace, Tretji zvezek, str. 36-38).
45	Olga se je spominjala pesmi Siva holubienka, kdes' bola. Gre za slovaško ljudsko pesem. Katarina Gombarova, ki v svoji seminarski nalogi navaja izsledke domoznanskih publikacij Jana Martiša o občini Mojtin na severozahodnem Slovaškem, pesem omenja v okviru poročnih običajev (gl. Gombarova, Historia obce Mojtin, str. 17-18).
46	Podpečan, Ljudska šola na Polzeli, str. 31-32.
47	Vrečer, Savinjska dolina, str. 131.
48	Nadučitelj na Polzeli od leta 1885 do upokojitve leta 1921 (Vrečer, Savinjska dolina, str. 131; Učiteljski tovariš, 9. 11. 1933, str. 2, sl., »Fant od fare: Zapozneli nekrolog f tov. Antonu Farčniku«). Bil je dolgoletni predsednik Savinjskega učiteljskega društva. Med letoma 1904 in 1907 je bil predsednik odbora polzelske podružnice Družbe sv. Cirila in Metoda (Vovko, Odborniki, str. 260).
49	Zakonski par Peter in Marija Loparnik je stalno učiteljsko mesto na Polzeli dobil leta 1908 (Vrečer, Savinjska dolina, str. 131).
50	Helena Cizej (por. Miklavc) (1906-1995), doma iz znane in še vedno obstoječe polzelske gostilne.
51	V Spominih je navedenih 39 imen, od katerih je bilo za večino mogoče pridobiti biografske podatke.
52	Rajko Vrečer ob navedbah učiteljstva pri razvoju šole na Pol-
439
3 KRONIKA_65
BLAŽ PODPEČAN: SPOMINSKO GRADIVO OLGE REPNIK KOT VIR ZA ZGODOVINO POLZELE Z OKOLICO ..., 435-460	2017
Zgradba privatne (Schulvereinove) nemške šole na Polzeli pred prvo svetovno vojno. Stojita (z desne) učitelja Ripper in Petschauer, sedi takratni oskrbnik dvorca Šenek, Vodopivec.
Članipolzelskepodružnice društva Schulverein, vodilni uslužbenci Prymmove tovarne meril in domačini z Gmajne na srečanju v gostilni pri Jelenu. V prvi vrsti (iz desne) prvi stoji oskrbnik dvorca Senek (Vodopivec), četrti Franc Repnik, šesti učitelj Engelbert Goltschnigg, osmi Anton Čmak.
440
3 KRONIKA	65
BLAŽ PODPEČAN: SPOMINSKO GRADIVO OLGE REPNIK KOT VIR ZA ZGODOVINO POLZELE Z OKOLICO ..., 435-460	2017
ljudsko šolo obiskovala v času prve svetovne vojne, ko se je zelo poznala odsotnost šolarjev in učiteljev. Ko je bila v četrtem razredu, je umrl dolgoletni avstrijski cesar Franc Jožef I. (f 1916).
Četrti razred je bil »usoden« za nadaljnjo poklicno pot, saj so se morali šolarji v skladu s takratnim šolskim sistemom bodisi odločiti za nadaljevanje šolanja na višjih šolah (meščanski šoli ali gimnaziji) bodisi dokončati ljudsko šolo do dopolnjenega določenega leta starosti. Olga je imela v četrtem razredu zelo dobro spričevalo. Zato je učiteljica Ivana Samobor skupaj s kolegico odšla očeta Repnika prepričevat, naj hčerki omogoči nadaljnje šolanje. Oče se ni dal prepričati, češ da ima Olga »roko za šivanje«. Nekoliko so bile krive tudi neugodne okoliščine. Olga si je želela postati medicinska sestra, toda šola za civilne sestre je bila le v Beogradu.53
Olga je nadaljevala šolanje v petem razredu ljudske šole, kjer jo je učil Franc (Radivoj) Tušak.54 Skupaj s šolsko mladino in številnimi domačini je šla pozdravit tedanjega regenta in kasnejšega kralja Aleksandra, ki se je ob svojem prvem obisku Slovenije ustavil v Spodnji Savinjski dolini.55 S kraljem in njegovim motoriziranim spremstvom pa se je srečal tudi oče Franc, ko je iz Gornje Savinjske doline vozil les.
V Olginih spominih na ljudsko šolo so opisane značilnosti takratnega pouka in učiteljev. Ena od zanimivejših s šolo povezanih epizod, ki se je zgodila, ko Olga ni več obiskovala šole, je bila kazenska premestitev učitelja Petra Loparnika, ki je odmevala celo v slovenskem izseljenstvu.56
Obdobje prve svetovne vojne je v Spominih opisano precej podrobno. Olga se je dobro spominjala razglasitve splošne mobilizacije (14. avgusta 1914). Oče Franc je bil za vpoklic že prestar, pač pa so bili mobilizirani vsi štirje Olgini bratje: Franc in Ivan takoj, Konrad ob izbruhu vojne z Italijo (1915), Albert po dopolnjenem 18. letu starosti (1917). Vsak izmed
zeli navaja, da »l.(eta) 1917 poučuje na zavodu tudi Ivana Sa-mobor« (Vrečer, Savinjska dolina, str. 131). I. Samobor je na Polzeli verjetno poučevala le nekaj let.
53	Oče je šolanje v meščanski šoli že plačeval starejši hčerki Ani, ob prevzemu skrbništva nad vnukinjo Gizelo Ferlež pa se je zavezal, da jo bo šolal. Olga je bila po starosti med njima.
54	Stalno učiteljsko mesto na Polzeli je dobil leta 1906 in je tu ostal do leta 1919, ko je bil premeščen v Maribor (Vrečer, Savinjska dolina, str. 131). Preden je prišel na Polzelo, je bil učitelj v Mozirju, kjer je bil zelo aktiven pri Savinjskem sokolu. Bil je društveni tajnik in blagajnik, napisal pa je tudi brošuro Zdrav duh v zdravem telesu (Miklavc, Ob 90-letnici, str. 447-448). Na Polzeli je bil med letoma 1909 in 1912 odbornik, med letoma 1912 in 1917 (?) pa tajnik polzelske podružnice Družbe sv. Cirila in Metoda (Vovko, Odborniki, str. 260). Gl. tudi Podpečan, Ljudska šola na Polzeli, str. 31-32 (gl. tudi tam navedeno literaturo).
55	Regentovemu sprejemu v Ljubljani je sledilo več sprejemov v večjih krajih, ležečih ob cesti Ljubljana-Maribor. Prvi sprejem v Savinjski dolini je bil konecjulija 1920 na Vranskem, nato pa v Sentrupertu, Šempetru, Zalcu in Celju (Vrečer, Savinjska dolina, str. 33).
56	Amerikanski Slovenec, 18. 8. 1926, str. 1, »Iz Jugoslavije: Savinjska dolina: Polzela«.
njih je vojno preživel na svojstven način: Franc na vzhodni in soški fronti, Ivan v vojaških delavnicah v avstrijskem delu Poljske, Konrad in Albert pa na soški fronti.57 Poleg opisa njihovih obiskov (dopusti) in frontnih pripovedi so v Spominih zanimivi zlasti opisi dogajanja v zaledju.58 Repnikove so pogosto obiskovale rekvizicijske komisije, ki so pobirale barvne kovine in seno (za potrebe vojaške konjenice). Na Polzelo so prišli poljski begunci iz Galicije, ki so s seboj pripeljali tudi živino. Repnikovi so vzeli na stanovanje uradnika, ki je delal na pošti ali žele-znici.59 Ko so se razmere na vzhodni fronti nekoliko umirile in so se Poljaki vrnili domov, so na Polzelo prišli begunci iz Goriške. Tokrat so Repnikovi vzeli pod streho italijansko govorečo družino - ostarelega očeta s hčerkama. Na Polzelo so pripeljali tudi ruske vojne ujetnike. Nastanili so jih v baraki na Gmajni, od koder so jih vodili na delo v »zgornjo« tovarno, ki je po letu 1916 prišla v last dr. Wildija in ing. Kurke ter spet pričela obratovati.60 Repnikovim so se ujetniki smilili, zato so otroke večkrat poslali k njim z raznimi dobrotami. V zahvalo je eden od njih Olgi izdelal lesen kipec goloba.
Leto dni pred izbruhom vojne je oče Franc odpovedal delo v Prymmovi tovarni.61 Dobri dve leti je nato pomagal na bližnji Paurovi (kasneje Vrečkovi) žagi na Gmajni, ki jo je imel v najemu Ivan Čmak. Leta 1915 je vzel v najem Wolfov mlin v Dobrteši vasi, kjer je ostal še desetletje po prvi svetovni vojni.62 Odločitev se je izkazala za zelo pametno. Mlajši otroci so očetu vsak dan po prihodu iz šole nosili kosilo (približno 2 km). Olga, ki je bila tako pogosto v mlinu, se je dodobra seznanila z delom v mlinu ter s številnimi obiskovalci. V stanovanjskem delu velike mlinske stavbe se je po upokojitvi s soprogo nastanil nekdanji šempetrski nadučitelj Josip Klopčič, ljubiteljski čebe-lar.63 Za čebelarstvo je navdušil tudi očeta Repnika.
Oče Repnik je med vojno mlel in prodajal moko tudi nad uradno določeno količino, kar je bilo prepovedano. Zato so Repnikovi živeli v strogi konspiraciji,
57	Podpečan, Spomin na 100-letnico, str. 31—32.
58	Gl. Podpečan, Prva svetovna vojna, str. 48—50.
59	Prav tam, str. 48. Begunci iz Galicije so bili nastanjeni tudi v »zgornji« tovarni Prymmovega obrata, ki je med prvo svetovno vojno prenehal z delovanjem (Orožen, Pohištvena industrija »Garant«, str. 162).
60	Orožen, Pohištvena industrija »Garant«, str. 162.
61	V delovni knjižici (Arbeitsbuch) zabeležka (v izvirniku): »Ist bei mir als Werkmeister in Verwendung gestanden. — Entlassen: 1. Juli 1913«. Vir: Arbeitsbuch, št. 6467, str. 39.
62	V delovni knjižici (Arbeitsbuch) zabeležka »Anna Wolf/ ve-leposestnica/ St. Peter [v] S.[avinjski] d.[olini] [št.] 2/ 16. 8. [1]915/ mlinar«. Vir: Arbeitsbuch, št. 6467, str. 40. Ohranjena je tudi obračunska knjižica Franca Repnika (26 str.) za obdobje med decembrom 1925 in junijem 1928.
63	Jožef (Josip) Klopčič je učiteljsko službo v Šempetru v Savinjski dolini nastopil leta 1881 in tu služboval do upokojitve leta 1916 (Vrečer, Savinjska dolina, str. 175). Ime nadučitelja Klopčiča najdemo tudi v imenikih udov slovenskega čebelarskega društva na prelomu iz 19. v 20. stoletje (gl. npr. Slovenski čebelar 1898, str. VI).
441
3 KRONIKA_65
BLAŽ PODPEČAN: SPOMINSKO GRADIVO OLGE REPNIK KOT VIR ZA ZGODOVINO POLZELE Z OKOLICO ..., 435-460	2017
ki jo je oče zahteval od domačih, prodajalcev žita in kupcev moke. Kljub temu je v mlinu prišlo do rekvi-zicije, ki jo je izvedel šempetrski trgovec C. Okoliški kmetje, ki so po svojih kanalih izvedeli, da se pripravlja rekvizicija, so prišli mlinarja obvestit, da je lahko pravočasno skril del vreč z moko.64
Ob koncu vojne je oče Repnik zbolel za antra-ksom, a ga je uspešno operiral in ozdravil sosed, zdravnik Červinka.65
Preskrbljenost s hrano je Repnikovim omogočala, da so lahko sinovom na fronti redno pošiljali pakete. S paketi so med vojno podpirali tudi sorodnika, bo-goslovca Ivana Maka, ki je stanoval v Bogoslovnem semenišču v Mariboru.66 Pri tem se je posebno angažirala Olgina sestra Marija (»Mici«). V zahvalo ji je Mak posojal v branje različne zgodovinske knjige iz semeniške knjižnice.67 Repnikovi so bili kot sva-tje povabljeni na Makovo novo mašo pri sv. Jožefu v Celju.68 Med drugimi gosti se je je udeležil tedaj še bogoslovec, kasneje katoliški in nazadnje starokatoli-ški duhovnik in škof Radovan Jošt.69
Olgin brat Albert se je v začetku novembra 1918 vračal domov s 87. frontnim celjskim pešpolkom. Ostanek polka so pred vrnitvijo v Celje slovesno pozdravljali po Savinjski dolini.70 Ko je polk prišel na Polzelo, je v bližini Repnikove hiše, na križišču ceste Polzela-Podvin, prišlo do spora med vojaki, ki so se želeli vrniti domov, in polkovnim poveljstvom, ki je želelo, da vojaki v čim večjem številu nadaljujejo pot v Celje. Ta želja polkovnih poveljnikov je bila verjetno povezana z obljubo Rudolfu Maistru po vojaški pomoči pri zasedbi Maribora in Koroške.71 Vojake je discipliniral eden od poveljnikov, sicer polzelski domačin, major Avgust Kolšek.72 Albert in njegov tovariš, ki se nista želela mešati v prepir, sta se umaknila na Repnikov »pod73« in od tam opazovala, kdaj se bo
spor pomiril, da se bosta pridružila četi. Po prihodu v Celje se je Albert pridružil prostovoljcem za severno
74
64	Podpečan, Prva svetovna vojna, str. 49.
65	Podpečan, Vid Červinka, str. 32.
66	- - - - - - - - - '
mejo
V Olginih spominih na prvo svetovno vojno so omenjene tudi podrobnosti usod nekaterih vojnih žrtev z območja Polzele, ki do sedaj še niso bile razi-skane.75 Opisane so tudi nekatere druge zanimivosti, denimo vžig vagona z lojem (sabotaža?) v bližini pol-zelske železniške postaje ter protiavstrijsko paradi-ranje pro(jugo)slovansko usmerjenih domačinov po »nemčurski« Gmajni ob razglasitvi konca vojne.76 Na gmajni med Polzelo in Parižljami je Olga doživela srhljivo izkušnjo: videla je kaznovanje ujetega avstrijskega vojaka, ubežnika, ki so ga obesili z glavo navzdol.
Po zaključku šolanja na ljudski šoli se je šla Olga učit šivanja k Matildi (»Tilčki«) Germadnik v Pre-serje.77 Sicer sposobna mojstrica si je prizadevala predvsem za to, da se vajenke ne bi preveč naučile in ji kasneje predstavljale poslovne konkurence. Opazila pa je, da je Olga za šivanje nadarjena in jo je raje držala pri delu v šivalnici, medtem ko so morale druge vajenke pomagati tudi pri kmečkih opravilih. Olga se je v šiviljstvu izpopolnjevala doma, saj so Repnikovi imeli šivalni stroj znamke Singer. Šiviljske kroje je dobivala od prijateljice Ruže Červinka, ki se je šivanja za domačo rabo učila v modnem salonu Rodič v Ljubljani.78 Zadnje leto so vajenke z mojstrico hodile tudi »v štero« k raznim imenitnejšim strankam v bližnji okolici, denimo k družini lastnika tovarne
Ivan Mak se je rodil leta 1896 v Velenju, umrl pa je leta 1965 kot župni upravitelj v Breznem (Nekrologij, str. 65; Pangerl, Župnija Selnica, str. 105). Za sorodstvo I. Maka z Repnikovi-mi (Acmanovimi) gl. op. 13.
67	V kuverti z naslovom »Spomin na Ivana Mak/ duhovnika« je deset razglednic, ki jih je poslal Ivan Mak. Devet razglednic je iz obdobja med 1. oktobrom 1917 in 17. majem 1918 (naslovljenih na Mici Repnik) ter ena iz leta 1923 (naslovljena na rodbino Repnik).
68	Makova nova maša je bila julija 1921 (gl. Bogoljub, maj/junij 1921, str. 88, »Po domovini: Letošnji novomašniki v lavantin-ski škofiji«).
69	Po prestopu v starokatoliško cerkev je leta 1937 služboval najprej v škofovem uradu v Zagrebu, nato v Celju. Leta 1947 je bil v Zagrebu posvečen v škofa koadjutorja, z ustanovitvijo samostojne škofije Slovenske starokatoliške cerkve pa je leta 1948 postal njen škof (Enciklopedija Slovenije 16, str. 97; Katoliški glas, 25. 5. 1949, str. 2, »Na poti v narodno cerkev«).
70	Švajncer, Celjski polk, str. 42.
71	Prim. prav tam.
72	V drugi polovici novembra 1918 je ob formalnem oblikovanju Celjskega polka prevzel polkovno poveljstvo (prav tam, str. 43).
73	Skedenj (nar.) (SSKJIII, str. 667).
74	V Spominskem zborniku ob 60-letnici bojev za severno slovensko mejo 1918—1919 so poimensko navedeni borci, ki so ta status pridobili po zakonu o borcih za severno mejo v letih 1918-1919 (Uradni list SRS, štev. 37/68) (Spominski zbornik, str. 190). Za takratno Občino Žalec je naveden tudi Albert Repnik (prav tam, str. 216). Gl. tudi Novi tednik, 9. 1. 1997, str. 10, »Med najstarejšimi Maistrovimi borci«.
75	Prim. Novak, Spomenik padlim, str. 81-82. Spomenik padlim v prvi svetovni vojni (EŠD 10459) stoji pred cerkvijo na Polzeli in je delo kiparja Lojzeta Dolinarja ter kamnoseka Alojzija Vodnika. Postavljen je bil leta 1927 (Register nepremične kulturne dediščine, 2017). Na spomeniku je vklesanih 62 imen vojnih žrtev, pri čemer sta poimensko ločena seznama padlih in umrlih za posledicami vojne (Novak, Spomenik padlim, str. 81; Podpečan, Spomin na 100-letnico, str. 32). Na seznamu padlih je prvi naveden Olgin bratranec Avgust Acman, ki pa ni padel (tj. umrl na fronti ali za posledicami ran, pridobljenih na fronti), temveč je kot vojak na dopustu zbolel in umrl za posledicami španske gripe. Za Olgino pripoved o smrti A. Acmana gl. Podpečan, Tedi ni blo tek ko dons, str. 41, št. 33.
76	Podpečan, Tedi ni blo tek ko dons, str. 144, št. 243 (vžig vagona); Podpečan, Prva svetovna vojna, str. 49-50 (pro(jugo) slovansko paradiranje po koncu vojne).
77	Po razpoložljivih podatkih je Matilda Germadnik obrt opravljala (vsaj od) leta 1920. Verjetno je v tem letu začela z obrtno dejavnostjo (Kralj, Braslovče, str. 165). - V delavski knjižici Olge Repnik zapis »Sprejeta kot šiviljska vajenka na triletno učno dobo« s podpisom mojstrice in datumom 1. 6. 1921. Vir: Delavska knjižica št. 409, str. 8.
78	»Zdenka Rodič / damski modni salon / Ljubljana, Miklošičeva cesta 10 (Palača »Zadružne gospodarske banke«)«. Reklamni oglas za omenjeni salon gl. v biltenu Gledališki list (št. 35, 1922-23, str. 2).
442
3 KRONIKA	65
BLAŽ PODPEČAN: SPOMINSKO GRADIVO OLGE REPNIK KOT VIR ZA ZGODOVINO POLZELE Z OKOLICO ..., 435-460	2017
strojil na Polzeli, dr. Wildija.79 Ko je Olga zaključila triletno šiviljsko učno dobo (1924), po takratni zakonodaji še ni bila polnoletna.80 Zato ji je oče dokupil potrebna leta, da je lahko odprla samostojno obrt. Stranke so začele prihajati zelo kmalu. Olga je izdelala še posebno veliko poročnih oblek, nevestam pa je običajno uredila tudi frizuro. Kot mojstrica je morala vzeti vajenke, kar ji je, kot vsakemu obrtniku, predstavljalo predvsem dodatno neplačano obremenitev. Pred drugo svetovno vojno je imela dvakrat po dve vajenki, nazadnje pa eno, ki jo je obdržala tudi kot pomočnico. Žal pa vajenke večinoma niso pokazale pravega interesa za šivanje, ker so se šle učit šiviljstva predvsem zaradi želje staršev ali botrov.
V času opravljanja šiviljske učne dobe in izvajanja samostojne obrti Olga ni imela veliko prostega časa. Poleti se je s prijateljicami včasih hodila kopat na kopališče ob Savinji, ki ga je uredilo polzelsko olepševalno društvo.81 Zaradi prijateljstva z Ružo Červinka je bila večkrat gostja njenih staršev, kjer je imela priložnost spoznavati (malo)meščanske salonske navade. Ohranila je nekatere prijateljske stike iz otroških in šolskih let, pridobila pa je tudi novo družbo: takratne polzelske »študente« (dijake), ki so se z vlakom vozili v Celje (gimnazija) ali Žalec (meščanska šola) in so se zaradi podobnega razmišljanja družili tudi v prostem času. V dijaško družbo je Olgo povabila nečakinja Gizela Ferlež, ki je obiskovala meščansko šolo v Žalcu in Celju. Med polzelskimi in okoliškimi dijaki iz te družbe naj omenimo Ivanko Bizjak82 in njenega brata Andreja,83 Avgusta (»Gustl«) Cajnka,84 Silvo Rojnik (por. Turnšek),85 Danico Bernard (por. Kopecky), predvsem pa kasnejšega duhovnika Franca Kača.86 Dijaki so prijateljske stike ohranili tudi v študentskih letih. Med Olginimi mladostnimi znanci in prijatelji, ki so prihajali iz Ljubljane na Polzelo na obisk k sorodnikom ali prijateljem, sta v dijaško
79	Dr. Siegfried Wildi in ing. Karel Kurka sta leta 1916 kupila »zgornjo« tovarno nekdanjega Prymmovega koncerna, ki sta jo spremenila v tovarno tanina - strojil za živalske kože (Orožen, Kratka zgodovina, str. 227).
80	V delavski knjižici Olge Repnik žig Rokodelsko obrtniške zadruge Vransko, podpis mojstrice in zapis »Se je tri leta z prav dobrim uspehom šiviljstva izučila in bila radno oproščena.« Datum: 1. 6. 1924. Vir: Delavska knjižica št. 409, str. 9.
81	Gl. Ilustrirani Slovenec, 11. 10. 1925, str. 161 (4) sl., »Križem Slovenije«.
82	Učiteljica. Poročena je bila s pisateljem Miškom Kranjcem. Gl. tudi op. 88.
83	Gl. op. 93.
84	Hidropilot - lovski pilot pomorskega letalstva v vojski Kraljevine Jugoslavije s činom poročnika (Kranjc, Slovenska vojaška inteligenca, str. 201).
85	Učiteljica. Med letoma 1927 in 1941 ter ponovno po drugi svetovni vojni je poučevala na polzelski šoli (Marovt, Osnovna šola Polzela, str. 248, 250).
86	Med drugo svetovno vojno je bil kot kaplan v župniji sv. Magdalene v Mariboru izseljen na Hrvaško, kjer je 17. oktobra 1942 umrl tragične smrti v taborišču Jasenovac (Palme mučeništva, str. 55, sl.; Nekrologij, str. 59). Več o njem gl. Pod-pečan, Duhovnik Franc Kač, str. 30-31 (gl. tudi tam navedeno literaturo).
(študentsko) družbo zahajala tudi kasnejši gradbenik Maks Puh87 in pisatelj Miško Kranjec.88 Družba polzelskih dijakov je večkrat hodila na izlete, denimo po opravljeni maturi k Sv. Križu nad Belimi Vodami. Olga je bila skupaj z drugimi, takrat še neporočenimi prijateljicami družica na Kačevi novi maši.89 Ko je bil Kač že kaplan v Starem trgu pri Slovenj Gradcu, je nekdanjo družbo povabil na blagoslovitev evhari-stičnega križa na Uršlji gori.90 Pri vračanju je družba obiskala takratnega župnika na Selah, pisatelja Ksa-verja Meška.91 S prijateljico, učiteljico Silvo Turnšek je Olga v 30. letih trikrat romala na Brezje - dvakrat peš in enkrat s kolesom.
Leto 1926 zaznamuje nekaj več kot enoletna Olgina romanca s študentom in kasnejšim pravnikom Andrejem (»Drejcem«) Bizjakom, bratom njene prijateljice Ivanke.92 Kljub temu da so zvezo odobravali starši obeh, sta se razšla zaradi Olginega prepričanja, češ da je premalo izobražena, da bi se poročila s pravnikom. Andrej Bizjak si je kasneje ustvaril družino, vendar je njega in Olgo prekinjeno razmerje ves čas čustveno obremenjevalo.93
Nemško-slovenske spore na Polzeli je po prvi svetovni vojni zamenjala do takrat manj izrazita politična diferenciacija. Repnikovi se v politiki niso aktivno udejstvovali. Ker je Olga rada poslušala govore, je očeta pregovorila, da sta se udeležila političnega shoda SLS v okolici Prebolda, na katerem je govoril dr. Anton Korošec.94 Shod se je predčasno končal zaradi izgredov političnih nasprotnikov. Poleg liberalcev in klerikalcev so bili med obema vojnama na
87	Gradbenik in geomehanik. Pred drugo svetovno vojno in po njej je projektiral in vodil gradnjo (železniških) mostov in cest na različnih območjih Slovenije in Jugoslavije (Enciklopedija Slovenije 10, str. 14).
88	Pripovednik in časnikar. Ustvaril je enega najobširnejših knjižnih opusov na Slovenskem. Po vojni je deloval kot urednik ter direktor časopisov in knjižnih založb. Dvakrat je bil predsednik Društva slovenskih književnikov. Leta 1953 je postal član SAZU (Enciklopedija Slovenije 5, str. 388).
89	Kačeva nova maša je bila 22. julija 1934 na Polzeli (gl. Slovenski gospodar, 11. 7. 1934, str. 3, »Novice: Osebne vesti: Letošnji novomašniki«).
90	Slovesnost ob blagoslovitvi evharističnega križa na Uršlji gori je potekala 25. julija 1935 (gl. Slovenski gospodar, 7. 8. 1935, str. 7, »Društvene vesti: Razbor pri Slovenjgradcu«).
91	Pisatelj, dramatik in pesnik. Župnik na Selah od leta 1921 do začetka druge svetovne vojne ter ponovno od leta 1945 do smrti 1964 (Enciklopedija Slovenije 7, str. 97-98; Slovenska književnost, str. 227-228).
92	V zapuščini 5 pisem Andreja Bizjaka Olgi Repnik iz obdobja med 7. junijem in 30. avgustom 1926. Večina pisem ni ohranjenih.
93	Pred drugo svetovno vojno srezki načelnik. Umrl med vojno kot partizan v nepojasnjenih okoliščinah. Po podatkih zgo-dovinopisno-žrtvoslovne raziskave, ki jo je med letoma 1997 in 2012 izvajal Inštitut za novejšo zgodovino v Ljubljani, se je to zgodilo 31. decembra 1944 nad Lučami (gl. Sistory: Zgodovina Slovenije ^ Smrtne žrtve druge svetovne vojne, 2017).
94	Verjetno je šlo za predvolilno zborovanje SLS v Št. Pavlu pri Preboldu ali v Matkah januarja 1923, o katerem poroča_ tudi Slovenski gospodar (25. 1. 1923, str. 3, »Naša zborovanja: Štore pri Celju«).
443
3 KRONIKA
BLAŽ PODPEČAN: SPOMINSKO GRADIVO OLGE REPNIK KOT VIR ZA ZGODOVINO POLZELE Z OKOLICO ..., 435-460
65
2017
Polzeli med tovarniškimi delavci opazni tudi začetki organiziranega delavskega gibanja.95 K Repnikovim je pogosto zahajal očetov znanec iz tovarne, upokojeni ključavničar Štefan Vede iz Podvina, ki je bil po prepričanju socialni demokrat. Sicer pa se je politič-no-nazorska diferenciacija odražala predvsem v delovanju društev Sokol in Orel.96 Člani društva Orel so bili nazorsko in tudi sicer močno naslonjeni na polzelsko prosvetno društvo.97 Medtem ko so med pripadniki Orlov prevladovali mlajši kmečki posestniki in njihovi otroci, ki so bili doma predvsem v starem (kmečkem) delu Polzele in v okoliških vaseh, je bilo največ pripadnikov sokolstva na nekdaj »nem-čurski« Gmajni, kjer so prevladovali novi naseljenci, ki so se ukvarjali s pretežno nekmečkimi dejavnostmi (tovarniški delavci, obrtniki ipd.). Lokalna diferenciacija se je odrazila tudi pri izboru lokacij za gradnjo društvenih domov.98
Olga je imela prijatelje in znance pri obeh društvih, zato se je vedno odzvala povabilu za pomoč pri izvedbi društvenih veselic (prodaja pijač v društvenih šotorih ipd.). Po naročilu je sokolicam in orlicam šivala društvene uniforme. Zaradi lepe dikcije so jo kmalu povabili k sodelovanju na kulturnem področju. V okviru prosvetnega društva je denimo odigrala vlogo Marije v zelo odmevnem Pasijonu (1930). Za njegovo izvedbo je društvo nabavilo nov oder, kostume pa so si izposodili v Ljubljani.99 Namen izvedbe Pasijona je bil zbiranje sredstev za zidavo društvenega doma. Z gradnjo so začeli še istega leta.100 Olga je glavno vlogo odigrala tudi v igri Materinsko srce, ki je bila namenjena zbiranju sredstev za nov oltar v polzelski cerkvi.101
Zaradi močne navezanosti Orlov na prosvetno
95	Lajh, Utrinki, str. 84-85.
96	Telovadno društvo Sokol je bilo na Polzeli ustanovljeno takoj po koncu prve svetovne vojne (1918) (Marovt, Delovanje, str. 216). Orlovski odsek je bil ustanovljen leta 1920 (Novak, Sokol in Orel, str. 215).
97	Prosvetno društvo je bilo ustanovljeno leta 1899 kot Katoliško bralno društvo (Novak, 85 let, str. 267). Med ustanovnimi člani je bil Olgin oče Franc Repnik (gl. prav tam, str. 267). Franc Repnik je bil tudi ud Mohorjeve družbe med letoma 1901 in 1905 ter ponovno od 1912 do 1914 (gl. Koledar Družbe sv. Mohorja 1902, str. 44; 1904, str. 43; 1905, str. 46; 1906, str. 46; 1913, str. 107; 1914, str. 124; 1915, str. 109). - Po prepovedi orlovskega odseka z nastopom šesto-januarske diktature (1929) so na Polzeli ustanovili fantovski odsek v okviru prosvetnega društva (Novak, Sokol in Orel, str. 215).
98	Sokolski dom so med letoma 1934 in 1936 postavili na Gmajni (Marovt, Delovanje, str. 217). Prosvetni dom so v letih 1930-1931 postavili v središču Polzele (Novak, Sokol in Orel, str. 270).
99	Slovenski gospodar, 13. 8. 1930, str. 9, »Naša društva: Pasijon v Savinjski dolini«. Igro so izvedli v prostorih »zgornje« tovarne.
100	Novak, 85 let, str. 269.
101	Igro, ki jo je pripravilo prosvetno društvo, so maja 1930 od-
igrali v dvorani gostilne Cimperman na Polzeli (Slovenski
gospodar, 14. 5. 1930, str. 10, »Naša društva: Polzela«). Nov
glavni oltar v polzelski cerkvi, delo kiparja Sojča, so postavili
še istega leta (gl. Curk, Topografsko gradivo 2, str. 67).
25-letna Olga Repnik. Na hrbtni strani fotografije napis »Januar 1931«.
društvo so polzelski Sokoli poleg telesnovzgojne razvijali lastno kulturno dejavnost. V obdobju med obema vojnama so uspešno pripravili več iger. Olgo je k sodelovanju povabil režiser, (kasnejši) mož njene nečakinje Gizele, sicer učitelj in sokolski vaditelj Adolf Polanc. Med njenimi odmevnejšimi vlogami je bila vloga Maričke v ljudski igri Revček Andrejček.102 Z igro so gostovali v nekaterih bližnjih krajih.
Olgina nečakinja Gizela Ferlež se je leta 1931 poročila z učiteljem na polzelski ljudski šoli Adolfom Polancem.103 Po poroki sta stanovala v šoli. Naslednje leto se je zakoncema rodil sin Adi. Po kompliciranem porodu je otrok zbolel za vnetjem možganske mrene in si od bolezni ni nikoli opomogel. Ker sta bila starša zaposlena, se je z otrokom, ki je potrebo-
102	Igro, ki jo je pripravil dramski odsek polzelskega Sokola, so v režiji Adolfa Polanca marca 1931 odigrali v dvorani gostilne Cimperman na Polzeli (Jugoslovan, 18. 3. 1931, str. 5, »Bra-slovče«).
103	Vir: Heiratsurkunde Nr. IX/50. Heilenstein, den 1. September 1944. - Adolf Polanc je stalno učiteljsko mesto na Polzeli dobil leta 1927 (Lužar et al., Stalež, str. 107). Na Polzeli je učil do leta 1941, ko so ga po kapitulaciji jugoslovanske vojske zajeli Nemci in je moral v vojno ujetništvo (Marovt, Osnovna šola Polzela, str. 250). Do 29. decembra 1945 je bil prvi povojni organizator osnovne šole na Polzeli; na isti (osemletni) šoli je poučeval od leta 1957 do upokojitve leta 1966 (prav tam, str. 259).
444
3 KRONIKA	65
BLAŽ PODPEČAN: SPOMINSKO GRADIVO OLGE REPNIK KOT VIR ZA ZGODOVINO POLZELE Z OKOLICO ..., 435-460	2017
val stalno nego, ob dopoldnevih ukvarjala predvsem Olga. Kmalu jo je to delo tako zaposlovalo, da se je odločila zapreti obrt, četudi je ob skrbi za otroka še vedno šivala. Za Adija je skrbela vse do njegove smrti (t 1942).
Poleg udejstvovanja na kulturnem področju je v obdobju med obema vojnama Olga sodelovala tudi na prireditvah, ki jih je pripravljala Požarna bram-ba Polzela. Repnikovi so gasilstvo ves čas podpirali. Olgin oče Franc in brat Franc sta bila člana požarne brambe (Feuerwehr) v Prymmovi tovarni, brat Konrad pa (kasneje) Požarne brambe Polzela.104 Udeležba deklet na prireditvah je bila še posebej zaželena, saj so sodelovale kot spremljevalke uniformiranih članov Požarne brambe v slavnostnem sprevodu. Med prireditvami je bila najbolj znana vinska trgatev, ki jo je društvo običajno priredilo v eni od polzelskih
gostiln.105
Pred drugo svetovno vojno so si Olgini bratje in sestre večinoma že ustvarili družine. Olga je vse življenje vzdrževala stike z vsemi, posebno z družino sestre Angele, ki je bila poročena s krojaškim mojstrom Gottfriedom Riesenfellnerjem v trgu Krieglach na avstrijskem Štajerskem.106 Leta 1938 je prvič odšla k njim na obisk, in sicer kot namestnica odsotnega birmanskega botra nečaku Gottfriedu ml. (»Friedl«).107 Olgini obiski v Krieglachu so se nadaljevali še dolga desetletja, dokler niso po smrti nečakinje Erne (t 1978) družinske hiše prodali. Ob Olginem prvem obisku je bila Avstrija že priključena Rajhu (Anšlus). Riesenfellnerjevi in njihovi znanci, ki se niso strinjali z anšlusom, so Olgi pripovedovali, kaj se je ob priključitvi dogajalo v Krieglachu, o novem režimu pa se je lahko prepričala tudi sama. Pri sprehodu s sorodniki po trgu, kjer so srečevali znance, ni želela odzdraviti z obveznim nacističnim pozdravom, ker ga je dojemala kot nepotrebno malikovanje politika (Hitler). Sicer pa je Olga na tem ali enem od drugih sočasnih obiskov Krieglacha opazila pred-
104	Požarna bramba Polzela je imela ustanovni občni zbor leta 1904 (gl. Slovenski gospodar, 10. 11. 1904, str. 6, »Društvena naznanila: Novo ustanovljena požarna bramba na Polzeli«). Tovarniška požarna bramba (Feuerwehr) v Prymmovi tovarni je nastala nekaj let kasneje, verjetno leta 1906, saj Slovenski gospodar (8. 3. 1906, str. 5) in Štajerc (15. 4. 1906, str. 2) omenjata veselico, ki jo je tovarniška nemška »Feuerwehrmanschaft« priredila na Polzeli. V zapuščini Olge Repnik fotografija tovarniških gasilcev pred Jelenovo gostilno na Gmajni. Na hrbtni strani napis »Fojerver/ 1913«. Gl. tudi publikacijo 110 let gasilstva na območju Občine Polzela.
105	Leta 1912 je društvo veselico z vinsko trgatvijo pripravilo v prostorih gostilne Cimperman (gl. Narodni list, 3. 10. 1912, str. 4, »Društvene in druge prireditve: Iz Polzele«). Omenjeno prireditev je občasno pripravljalo tudi polzelsko prosvetno društvo (gl. Slovenski gospodar, 23. 10. 1924, str. 3, »Prireditve: Polzela«; Slovenski gospodar, 4. 10. 1928, str. 7, »Naša društva: Polzela«).
106	V adresarju za industrijo, obrt, komercialo in kmetijstvo Avstrije za leto 1938 je med štirimi krojači v Krieglachu naveden tudi Gottfried Riesenfellner (gl. Adressbuch, str. 1005).
107	Boter, učitelj Polanc, ni dobil službenega dopusta.
nosti avstrijske socialne (pokojninske) politike.108 Za ilustracijo navajamo odlomek iz Spominov:
Erna (nečakinja, op. avt.) je imela eno tako majhno špecerijo in vsakega prvega v mesecu je bila polna starih ljudi; so kupovali cukre109 pa tako. To se mi je tako čudno zdelo, sem ji rekla: »Pa od kod imajo denar?!« Je rekla: »Saj imajo penzije. Ne veliko, imajo pa.« Pri nas (= v predvojni Jugoslaviji, op. avt.) kaj takega ni bilo za misliti. Kar si v mladosti prišparal, si v starosti užival. Samo državni uslužbenci — učitelji,poštarji, železničarji in žandarji so imeli penzije. Drugi pa nič.
Nekaj let pred drugo svetovno vojno sta Olgina starša praznovala zlato poroko, leta 1938 pa je umrl oče Repnik. Politična situacija v Evropi in svetu je v tem času med Polzelani že vzbujala bojazen, da bo tudi v Jugoslaviji prišlo do vojne.
Po jugoslovanskem porazu v aprilski vojni (1941) so Polzelo zasedle nemške okupacijske enote.110 Z okupatorjevim prihodom se je na Polzelo vrnil direktor tovarne nogavic111 in predvojni član Kulturbunda Georg Eftkowsky, ki je po razveljavitvi nemško-ju-goslovanskega pakta pobegnil v Avstrijo. Okupacijska oblast ga je imenovala za prvega nemškega župana na Polzeli.112
Glavni raznarodovalni ukrepi okupacijske oblasti so bili usmerjeni predvsem proti slovenskemu jeziku in kulturi. Nova oblast je prepovedala uporabo slovenščine v uradih in javnosti, nemščina pa je postala učni jezik v šolah. Razpustili so slovenska društva in organizacije ter zaplenili društveno premoženje.113 Takšno usodo sta doživela tudi polzelska prosvetni in sokolski dom. Okupator je izvajal tudi druge oblike nasilja, od katerih so bili najbolj množičen ukrep izgoni prebivalstva. Za izgon so bili predvideni najzavednejši Slovenci, predvsem izobraženci, nato pa še vsi tisti, ki iz rasnih in političnih razlogov ne bi bili primerni za ponemčenje in pridobitev nemškega državljanstva.114 Na Polzeli so že kmalu po
108	Avstrija je nemški pokojninski sistem uradno uvedla 26. marca 1938 (Mierzejewski, History, str. 125).
109	Bonbone (iz nem.).
110	Rihter, Zgodovina, str. 87; Ferenc, Nemška okupacija, str. 9—10. Slovenska Štajerska je med nemško okupacijo skupaj z nekaterimi priključenimi območji Dolenjske in Gorenjske predstavljala posebno upravno enoto, imenovano Spodnja Štajerska (Mikola, Revolucionarno nasilje, str. 19).
111	Leta 1919 je »spodnja tovarna« nekdanjega Prymmovega koncerna prišla pod nadzor Kraljevine SHS in se 1924 preimenovala v »Tovarno lesnih izdelkov«. Podjetje, ki je kasneje prešlo v last delničarjev, se je leta 1926 uradno preoblikovalo v tovarno tkanin in pletenin. Po številnih spremembah delniške strukture sta 1. 7. 1927 izključna lastnika tovarne postala Albert in Teodor Reiser, ki sta podjetje preusmerila v proizvodnjo nogavic (Orožen, »Polzela«, tovarna nogavic,
150-151).
112	Rihter, Zgodovina, str. 87. Eftkowsky je bil župan na Polzeli (Heilenstein) med letoma 1941 in 1942 (Novak, Polzela -občina, str. 132). Gl. tudi op. 132.
113	Mikola, Revolucionarno nasilje, str. 24.
114	Rihter, Zgodovina, str. 87; Kregar, Okupacijsko nasilje, str. 129; Mikola, Revolucionarno nasilje, str. 24-25.
445
3 KRONIKA
BLAŽ PODPEČAN: SPOMINSKO GRADIVO OLGE REPNIK KOT VIR ZA ZGODOVINO POLZELE Z OKOLICO ..., 435-460
65
2017
okupaciji aretirali številne domačine, ki so jih nato skupaj z družinskimi člani izselili na Hrvaško ali v Srbijo.115 Pri izgonu slovenskih družin je okupator upošteval stanovanjske potrebe novih naseljencev in nameščencev - priseljencev iz Bukovine.116 V nekatere izpraznjene hiše na Polzeli so naselili priseljence iz Bukovine, v večjih objektih, denimo v Sokolskem domu, pa nemške vojake. Domačini, tudi Repnikovi, so si morali kmalu po začetku okupacije priskrbeti podatke iz matičnih knjig, s pomočjo katerih so za dva rodova nazaj dokazovali, da med njihovimi predniki ni Judov.
Iz težkega obdobja ob začetku okupacije naj iz Spominov posebej omenimo Olgino srečanje in pogovor z novim vodjem žalske žandarmerije, doma iz Krieglacha, družinskim znancem Riesenfellnerjevih. Pri obisku domačega kraja so mu Riesenfellnerjevi dali denar s prošnjo, naj se oglasi na Polzeli in ga izroči Repnikovi mami. Zandar je Repnikovim v pogovoru priporočil, naj se ne včlanijo v nobeno od organizacij, k čemur jih bo nagovarjala nova oblast, naj se distancirajo od politike in se držijo zase. Povedal je tudi, da dnevno uničuje ovadbe, ki jih pišejo domačini zaradi neporavnanih predvojnih osebnih računov.
Učitelj Polanc, ki je kapitulacijo jugoslovanske vojske doživel v Novem mestu, je prišel v nemško vojno ujetništvo. Gizela je morala izprazniti stanovanje v polzelski šoli in se z otrokom preseliti k Rep-nikovim. Tja so odpeljali tudi zvrhan voz Polančevih knjig, ki jih je Olga zaradi nevarnosti preiskave ali aretacije sežgala v krušni peči. Obenem je zakopala spominski kolajni, ki ju je Polanc dobil za prosvetno in sokolsko delo. Strah pred morebitno aretacijo je bil upravičen, saj je Olgi v zvezi s Polančevo sokolsko uniformo s preiskavo osebno zagrozil župan Eftkowsky. Do omenjene preiskave ni prišlo, so pa Repnikovi v času vojne doživeli številne druge nemške preiskave, pa tudi obisk gestapovskega vohuna, t. i. raztrganca, ki je preoblečen v žensko podnevi nadlegoval Olgino sestro Marijo (»Mici«) za različne stvari.117 Odšel je praznih rok.
115	Po podatkih ZZB Zalec so na Polzeli izselili skupno 19 družin in 11 posameznikov (Rihter, Zgodovina, str. 90).
116	Priseljence iz Bukovine omenja poročilo političnega komisarja Celja Antona Dorfmeistra (avgust 1941), in sicer kot bodoče nameščeno osebje v okupacijski državni upravi. Omenjeni so v Dorfmeistrovem odgovoru v zvezi s stanovanjsko problematiko novih uradnikov in nameščencev, češ da je Uradu za utrjevanje nemštva zaupana priselitev bukovinskih Nemcev, zato mora najprej poskrbeti zanje (Ferenc, Nemška okupacija, str. 15).
117	Obveščevalne enote pod poveljstvom Gestapa so bile oble-
čene deloma v civilne, deloma v vojaške obleke kot partiza-
ni. Njihova naloga je bila, da med ljudstvom nastopajo kot
partizani, zbirajo obveščevalne podatke in ovajajo ljudi, ki so kakorkoli povezani s partizani. Glede na tajno poročilo iz
marca 1942 o izvršitvi priprav za vključitev vermanšafta v boj
proti partizanom na ozemlju Spodnje Savinjske doline Stane
Terčak sklepa na začetek pojava omenjenih enot na območju Spodnje Savinjske doline po tem obdobju (gl. Terčak, Med
Mrzlico in Dobrovljami, str. 112).
Nacistična oblast je v skladu z rasnimi idejami in teorijami na okupiranem ozemlju začela z uničevanjem t. i. »življenja nevrednega življenja«.118 V praksi je to pomenilo množičen pomor duševno in neozdravljivo bolnih ter telesno onemoglih ljudi vseh starosti.119 Na Polzeli je bil za izvajanje te politike zadolžen Schnaubelt, eden od predvojnih vodilnih ljudi v tovarni nogavic.120 Informacije o Polančevem Adiju je iskal pri zdravniku Voušku, ki je o tem obvestil Repnikove. Do Adijeve deportacije in evtanazije ni prišlo, ker je nekaj mesecev po Schnaubeltovem poizvedovanju umrl naravne smrti. Smrt otroka, za katerega je žrtvovala deset let življenja, je Olgo psihično strla. Sestra Angela je zato k Repnikovim napotila hčerko Erno z naročilom, naj jo pripelje s sabo v Krieglach, kjer ji bo sprememba okolja pomagala, da se spet postavi na noge. Olga je v Krieglach odšla maja 1942.
Na avstrijskem Štajerskem posledic vojne niso tako občutili, sploh pa ne pri gospodarsko uspešni družini Riesenfellner. Olgin svak Gottfried je bil daleč naokoli znan kot specialist za izdelavo štajerske moške noše (Steieranzug). Olga, ki mu je pomagala v delavnici, je od njega veliko pridobila tudi v strokovnem smislu. Iz Krieglacha je na Polzelo prihajala le na kratke obiske. Pri tem je domačim prinašala razne dobrote, saj zaradi nemške okupacije slovenske Štajerske ni bilo več carinskih kontrol, ki so Repnikovim pred vojno in po njej povzročale nemalo nevšečnosti. Gottfried jo je nagovarjal, naj ostane še kakšno leto v Krieglachu, saj bo toliko zaslužila, da si bo lahko kupila avtomobil. Vendar se je zaradi domotožja po letu dni odločila, da se vrne domov.
Po vrnitvi na Polzelo je morala Olga ponovno prijaviti stalno bivališče na Polzeli, kar je pomenilo, da bo oblast kmalu preverila njen zaposlitveni sta-tus.121 Obrti ni nameravala obnoviti, saj sta bili na domačiji večidel sami s sestro Marijo in bolehno mamo.122 Na razgovoru, kamor so jo povabili z ob-
118	Kregar, Okupacijsko nasilje, str. 146. Omenjeno uničevalno politiko, za katero se je uveljavil izraz »nacistična evtanazija«, so v Rajhu začeli izvajati že leta 1939.
119	Kregar, Okupacijsko nasilje, str. 146.
120	V vaški kroniki (Dorfbuch Heilenstein), ki so jo morale pisati občine v času okupacije, je zapisan podatek, da so bile v obdobju Kraljevine Jugoslavije na Polzeli samo tri družine, ki so se aktivno opredeljevale za nemštvo, in sicer Eftkowsky, Schnaubelt in Endler (Rihter, Zgodovina, str. 87-88).
121	Odredba šefa civilne uprave O začasni ureditvi obrtništva na Spodnjem Štajerskem ukazuje obvezno prijavo obrti, in to tudi za osebe, ki obrti ne opravljajo več, pa jim obrtno dovoljenje še ni poteklo (Ferenc, Nemška okupacija, str. 30). V zapuščini Olge Repnik uradno povabilo (Vorladung) takratne Občine Polzela (Heilenstein), datirano 25. 2. 1943.
122	Gizela Polanc se je v letih 1925-1928 pri celjskem zobozdravniku Rihardu Klobučarju izučila za zobotehnico. Vir: Izučno izpričevalo št. 145/ 28. Celje, dne 15. septembra l. [1]928. Na dokumentu sta zobozdravnikov žig ter podpis »R. Klobučar/ konc.[esijski] zobotehnik«. Po končani učni dobi se je Gizela zaposlila pri istem zobozdravniku in pri njem ostala v službi do konca druge svetovne vojne. Gl. tudi op. 190.
446
65
2017
3 KRONIKA
2017	BLAŽ PODPEČAN: SPOMINSKO GRADIVO OLGE REPNIK KOT VIR ZA ZGODOVINO POLZELE Z OKOLICO ..., 435-460
Prepis strogo zaupnega dokumenta o politični presoji zaposlenih na takratni Občini Polzela (Heilenstein). Dopis je urad Deželnega svetnika okrožja Celje (Der Landrat des Kreises Cilli) županu Občine Polzela (Heilenstein) Emmerichu Gerhalterjuposlal30. junija 1943.
čine, je župan Emmerich Gerhalter ugotovil, da zna dobro nemško, in ji ponudil delo na občini.123 Ker se je obotavljala, ji je povedal, da bo sicer morala na delo v tovarno v Nemčiji (Arbeitsdienst). To za Olgo nikakor ni prišlo v poštev, a je kljub temu oklevala. Zavedala se je, da je delo na občini nevarno, saj bo morala delati s politično obremenjenimi ljudmi, ki bodo pozorni na vsako njeno besedo. Prepričana pa je bila tudi, da ne obvlada knjižne nemščine, ki bi bila potrebna za takšno delo. Ta pomislek je izrazila tudi županu, ki ji je odvrnil, da knjižne nemščine ne obvlada dobro niti sam. Olgo so najprej namestili v kletne prostore, na oddelek za izdajo blagovnih nakaznic (Bezugschein).124 Delo se je izkazalo za zelo nehvaležno, saj je morala poslušati pritoževanja strank glede domnevno nepoštenih kriterijev pri razdeljevanju dobrin. Še pomembnejši razlog za odpor do dela je
123	Emmerich Gerhalter je bil župan na Polzeli med letoma 1942 in 1945 (Novak, Polzela - občina, str. 132).
124	Uradi pri deželnih svetnikih v vseh štirih t. i. alpskih pokrajinah (Štajerski, Koroški, Tirolski in Salzburški) so morali redno dostavljati podatke o številu prebivalstva v svojih okrožjih, nato pa je deželni gospodarski urad v Salzburgu določal kontingente posameznih potrošnih predmetov glede na izdane državne oblačilne karte (Reichskleiderkarte), prijavljene potrebe (t. i. Antrag), na katere so izdajali nakaznice (Bezugscheine) itd. (Ferenc, Nemška okupacija, str. 25).
predstavljala sodelavka v pisarni, soimenjakinja Olga Schnaubelt.125 Med delom je vsak trenutek izkoristila za nacistično propagando in skušala Olgo Repnik zaplesti v politične diskusije. Ze po nekaj tednih je bilo Olgi dela na tem oddelku dovolj. Ker ji ni uspelo s simulacijo bolezni, je odšla k županu in mu povedala, da na oddelku za izdajo blagovnih nakaznic ne bo več delala. Zupan jo je po premisleku premestil v prvo nadstropje, na oddelek za prijave in odjave bivališč ter kataster. Tu je Olga ostala do konca vojne.
Delo na novem oddelku je bilo povsem drugačno; sodelavci so bili bodisi domačini - Slovenci - bodisi nemški uradniki, ki so delo opravljali nepolitično. Ze čez nekaj mesecev si je Olga zaradi sporazumevanja s strankami - domačini - v slovenskem jeziku nakopala ovadbo. Strogo zaupni dopis o politični primernosti občinskih uslužbencev, ki je zaradi ovadbe omenjal tudi njo, ji je skrivaj pokazala naklonjena nemška sodelavka, koroška Nemka Rottleitner.126
125	Gl. op. 120. Olga Schnaubelt je tik pred koncem vojne z ljubimcem, občinskim uradnikom Pratschkerjem, pobegnila s Polzele.
126	Olga si je z vednostjo uradnice Rottleitner naredila prepis. Dokument je izdal urad Deželnega svetnika okrožja Celje (Der Landrat des Kreises Cilli) pod oznako »Z1. 1 - b - H 11/6 - 43« 30. junija 1943. Naslovljen je na župana občine
447
3 KRONIKA
BLAŽ PODPEČAN: SPOMINSKO GRADIVO OLGE REPNIK KOT VIR ZA ZGODOVINO POLZELE Z OKOLICO ..., 435-460
65
2017
Zaradi dela na občini je Olga doživljala pritiske, da se mora včlaniti v eno od nacističnih ženskih or-ganizacij.127 Posebno intenzivni so bili pritiski slovenske vrstnice, nekdanje sošolke iz Schulvereinove šole. Olga, ki se ni hotela včlaniti, je obiskala eno od vodilnih v organizaciji, priseljeno bukovinsko Nemko. Povedala ji je o pritiskih in se izgovarjala, da se zaradi napornega dela na občini in doma ne more družbeno udejstvovati. Razumevajoča Nemka ji je obljubila posredovanje, da je ne bodo več obremenjevali z včlanitvijo, kar se je tudi zgodilo.
Slovenski občinski uslužbenci, zlasti domačini, so bili domala vsi povezani z odporniškim (partizanskim) gibanjem. Za Olgo so partizanski sodelavci že ob prihodu na občino vedeli, da je njihova simpatizerka. H konkretnemu sodelovanju sta jo pritegnili partizanski sodelavki, slovenski uslužbenki občine Šmartno ob Paki (St. Martin an der Pack). Osebje sosednje občine se je namreč v drugi polovici leta 1944 po partizanskem napadu na Šmartno ob Paki preselilo na Polzelo, kjer je ostalo do konca vojne.128 Olga je v svoji pisarni skrivala partizanski sanitetni material, sodelovala pa je tudi pri drugih akcijah po navodilih partizanskih sodelavcev, denimo pri predhodnem obveščanju domačinov, ki jim je grozila aretacija. Njeno najpogumnejše dejanje je bilo, ko sta s sodelavko Milico Košec (por. Terglav) ponaredili seznam vojaških obveznikov. Potencialne nabornike, ki bi jih vpoklicali v nemško vojsko, sta »pomladili« za nekaj let ali mesecev, prirejen seznam pa poslali v Celje. Nemci prevare niso odkrili.129 Sicer pa so si partizani leta 1944 pri Repnikovih pri akciji tudi »izposodili« sekiro, s katero so onesposobili pol-zelsko pošto.130 Repnikova hiša je bila poškodovana
Polzela (An den/ Herrn Bürgermeister/ in Heilenstein) in ima oznaki »osebno!/ strogo zaupno« (»Persönlich!/ Streng vertraulich«). Zadeva: politična presoja zaposlenih (Betrifft: Politische Beurteilung von Angestellten). Vsebina dokumenta (v izvirniku): »In der Anlage übersende ich Ihnen die Politische Beurteilungen seitens der Steirischen Heimatbunde für 7 Angestellte ihre Gemeinde. Ich ersuche Sie hinsichtbar der Beurteilungen Olga Repnik und Matthäus Turnschek darauf hinzuwirken dass die Genanten ausschliessclich die deutsche Sprache gebrauchen.« - Matevž Turnšek je bil občinski sluga.
127	Organizacija Nacionalsocialistične žene (NS-Frauenschaft) je bila organizacija žensk znotraj nacistične stranke (NSDAP). Medtem ko je bila NS elitna, je bila bolj množična formacija Organizacija nemških žensk (Deutsches Frauenwerk - DFW) (Komac, Hitlerjeva vizija, str. 33).
128	Od 30. julija do 2. avgusta 1944 je bil z zavzetjem nemških postojank v Ljubnem, Lučah in Gornjem Gradu osvobojen velik del Gornje Savinjske doline in Zadrečka dolina. V okviru zavarovanja napadov na postojanke v Gornji Savinjski dolini je Tomšičeva brigada napadla Šmartno ob Paki, zavzela postojanko vermanov in deloma orožniško postajo ter uničila naprave na železniški postaji. Ponovne akcije so, sledile novembra 1944 (Rihter, Zgodovina, str. 111-112; Zevart, Svobodna partizanska ozemlja, str. 174).
129	Podpečan, Nekaj spominov, str. 41.
130	Nemci so leta 1942 pošto iz središča Polzele preselili na
Gmajno, v Čmakovo hišo, v neposredno bližino Repniko-
vih. O poteku dogodkov gl. Rihter, Zgodovina, str. 112-113;
Podpečan, Nekaj spominov, str. 41-42.
v navzkrižnem streljanju ob partizanski rekviziciji v trgovino Cvetko.131
Podobno kot smo omenili za Olgine spomine na prvo svetovno vojno, tudi spomini na dogajanje med drugo svetovno vojno na Polzeli pomembno dopolnjujejo in v posameznih primerih podajajo drugačno različico dogodkov, kot so prikazani v zgodovinski in t. i. partizanski memoarski literaturi.132
Olga je skupaj z drugim slovenskem osebjem ostala na občini tudi po koncu vojne. Takoj po vojni so jo predstavniki nove oblasti povabili, naj vodi glavno blagajno na partizanskem mitingu v prosvetnem domu na Polzeli. Povabili so jo tudi za članico komisije na prvih volitvah. Takratni vodilni polzelski funkcionar A. K., med vojno partizanski terenec, si je še posebno prizadeval, da bi bila še naprej zaposlena na občini, za kar pa se Olga ni odločila. Razlogi so bili ideološke in osebne narave. Stresno delo v vojnem času se je nadaljevalo tudi v povojnem obdobju, saj je bilo revanšizem revolucionarne oblasti mogoče čutiti na vsakem koraku. Ze po odhodu z občine je bila Olga pisno vabljena na izredno delo kot zapisnikarica. Ko je nekdanjega sodelavca vprašala za razlog vabila, ji je svetoval, naj se ne odzove. Posredno ji je namignil, da gre za zapisnikarsko delo pri popisu aretiranih domačinov, osumljenih sodelovanja z okupatorjem, pred njihovo deportacijo v Celje.133 V Spominih so navedena nekatera imena takratnih aretirancev, dodane pa so tudi podrobno-
131	Rihter, Zgodovina, str. 109-110, 112-113; Podpečan, Nekaj spominov, str. 41.
132	Kot primer omenimo usodo prvega nemškega župana na Polzeli (predvojnega direktorja tovarne nogavic) Georga Eftkowskega. Pesnica in pisateljica, sicer polzelska rojakinja Neža Maurer v dokumentarni spominski publikaciji Zveza mora ostati omenja razliko pri delovanju županov slovenske in nemške narodnosti na Štajerskem med drugo svetovno vojno. Pri tem poudarja, da so domačini, ki so bili postavljeni za župane v začetku okupacije, s prebivalstvom pogosto grše ravnali kot kasnejši župani, ki so bili Nemci. Pred župani -domačini, ki so svojo funkcijo v vojnem času pogosto izkoristili za poravnavanje predvojnih osebnih računov, so morali posredovati partizani, ki so takega človeka odstranili. Pri tem N. Maurer navaja primer Polzele: »Tako je bilo na Polzeli znano, da so partizani spravili prvega župana« (gl. Maurer, Zveza mora ostati, str. 242). Olga Repnik v Spominih navaja drugačno različico, in sicer da je župan Eftkowsky prostovoljno odšel na vzhodno fronto, kjer je padel. Pritrjuje ji osmrtnica, objavljena v časopisu Marburger Zeitung (27./28. 3. 1943, str. 11), v kateri sta navedena tudi vzrok in kraj smrti: »Georg Eftkowski/ Am 10. 03. 1943 in einem Kriegslazarett im Osten/ für Großdeutschland und seinen geliebten Füh-rer/ gestorben ist.«
133	Povojna revolucionarna oblast je že takoj po koncu vojne začela aretirati ljudi, osumljene sodelovanja z okupatorjem. Aretacije je izvajal Oddelek OZNE za okrožje Celje, ki je aretirane civiliste pošiljal v celjski zapor Stari pisker (Mikola, Celje, str. 46-47). Milko Mikola navaja pregled števila civilnih oseb, ki so bile v posameznih krajih celjskega okrožja aretirane do 29. maja 1945 in nato poslane v zapor OZNE v Celju ali v koncentracijsko taborišče Teharje oziroma so bile izpuščene ali so jih likvidirali. Za okraj Zalec je navedeno 82 aretirancev, od katerih jih je bilo 20 poslanih v zapor Stari pisker, 4 so bili izpuščeni, 58 pa likvidiranih (prav tam, str. 51).
448
65
2017
3 KRONIKA
2017	BLAŽ PODPEČAN: SPOMINSKO GRADIVO OLGE REPNIK KOT VIR ZA ZGODOVINO POLZELE Z OKOLICO ..., 435-460
sti, ki so jih Olgi ali njenim znancem pripovedovali izpuščeni aretiranci. Med žrtvami povojnih pobojev izstopa pretresljiva usoda nekdanje Olgine šiviljske součenke, trafikantke R. J. Sicer pa Olga ni nameravala ostati na občini tudi iz osebnih razlogov, saj ni sprejemala njej neprijetnega dvorjenja, ki ji ga je izkazoval že omenjeni fUnkcionar K. Sodelavci, ki so poznali njegovo moč in vpliv, so ji svetovali, naj bo v odnosu do njega previdna.
V	Spominih so opisane tudi druge oblike nasilja, ki ga je v prvih povojnih letih izvajala oblast: izgon lastnikov dvorca Šenek, agrarna reforma, obvezne oddaje, visoka obdavčitev kmetov in ideološki pritisk na prosvetne delavce.134 Za Olgo in druge Polzelane, ki so med vojno podpirali ali celo aktivno sodelovali z narodnoosvobodilnim gibanjem, je bil še posebej nerazumljiv sovražen odnos nove oblasti do vere in verujočih. Olga, ki sicer ni nikdar javno izpostavljala svojega verskega prepričanja, ga iz ideoloških razlogov tudi po vojni ni nameravala zatajiti. S prijateljico Heleno (»Leni«) Miklavc sta leta 1960 v zahvalo za srečno prestana vojna leta peš romali na Brezje.135
V	nekdanji graščini Šenek na Polzeli so leto dni po vojni ustanovili Dom Vere Šlandrove, kamor so premestili otroke oseb, ki jih je aretirala in usmrtila OZNA, in so bili najprej nastanjeni v otroškem taborišču Petriček, nato pa v Štigerjevi vili v Celju.136 Olga, ki se je nekoč udeležila sindikalnega sestanka obrtnikov v Šeneku, je videla otroke, ki so bili zaprti za rešetkami v grajski kleti. Ko je to omenila znancu - ekonomu, ji je odgovoril, da imajo ti otroci vsega dovolj, manjka jim le materinske ljubezni. V nekdanjem Sokolskem domu je bilo nekaj časa po vojni taborišče za nemške vojne ujetnike, ki jih je vodstvo taborišča proti plačilu »posojalo« domačinom za razna fizična dela.
Kmalu po vojni je bila Olga z okrožnico povabljena, da znova registrira obrt, česar pa ni storila.137 Na domačiji sta po mamini smrti (avgust 1945) ostali s sestro Marijo, ki sama ne bi zmogla vsega dela. Ze konec leta se je k Repnikovim priselila družina Polanc, saj je učitelj Polanc z izgubo ravnateljskega
134	Učitelja Polanca so po izgubi ravnateljskega položaja nameravali službeno premestiti na Primorsko, a so ga po posredovanju Ivanke Kranjec (roj. Bizjak) premestili »zgolj« v bližnje Gotovlje.
135	V Spominih je navedeno, da sta romali v času, ko je Polzelo zapustil takratni kaplan Škafar. Polzelska župnijska kronika navaja, da je Štefan Škafar na Polzeli deloval do 1. 9. 1960, ko je zapustil kraj (gl. Župnija sv. Marjeta Polzela ^ Zgodovina, 2017).
136	Mikola, Celje, str. 84-85.
137	V zapuščini Okrožnica št. 4, ki jo je Okrajno združenje
obrtnikov za okraj Celje-okolica izdalo v Celju 17. decembra 1945 (opr. št.: 515/45). Namen okrožnice je bil poziv vsem
mojstrom, ki v okraju Celje izvršujejo obrt, da točno izpolnijo
k okrožnici priložene popise in jih oddajo v pisarni združenja,
in sicer z originalnimi listinami, na podlagi katerih izvajajo
obrt. Okrožnica navaja, da bodo obrtniki, ki se ne bodo odzvali, črtani s seznama obrtnikov.
položaja izgubil tudi stanovanje v šoli.138 Polanče-vi, zakoncema se je leta 1946 rodila hči Gizela, so ostali pri Repnikovih, dokler si niso sezidali lastne hiše v Parižljah. Ker je Olga kljub neprijavljeni obrti še vedno šivala, jo je doletela kazenska ovadba. Na sestanku v Zalcu, na katerem so bili še drugi ovadeni obrtniki, se je zanjo zavzel obrtnik - polzelski domačin, nekdanji interniranec v taborišču Dachau. Odtlej je bila previdnejša in je šivala le tistim, za katere je vedela, da je ne bodo ovadili. Večkrat je šivala različnim domačinkam kot protiuslugo za pomoč pri poljskem delu.
Agrarna reforma v povojni Jugoslaviji (19451948) Repnikovih zaradi premajhne posesti ni prizadela. Z razvojem zadružništva v Spodnji Savinjski dolini je od leta 1963 tekla pospešena arondacija kmetijskih zemljišč za potrebe zadrug, ki so se začele v tem obdobju spajati s kmetijskimi kombinati.139 Repnikom so za potrebe družbene lastnine pod upravo tedanje Občine Zalec in v uporabi Kmetijskega kombinata (KK) Zalec - obrat Šempeter arondirali travnik v Založah. V zameno jim je kombinat ponudil nacionalizirano zemljišče, ki ga Repnikovi niso hoteli sprejeti.140 Zato jim je kombinat izplačal odškodnino, ki pa je bila zelo nizka.141 Še odmevnejša poteza povojne lokalne kmetijske politike je bilo uničenje kompleksa kmetijskih zemljišč med Polzelo in Bregom zaradi gradnje razbremenilnega odvodnega jarka. Na tem območju so imeli večjo njivo tudi Rep-nikovi. Slabo premišljen (in kasneje izveden) regulacijski ukrep, ki je prizadel številne lastnike, je oblast sklenila izpeljati za vsako ceno.142 Na sestankih v prostorih Krajevnega urada Polzela se je Olga ostro zoperstavila načrtovanim ukrepom, zato ji je sicer naklonjeni krajevni funkcionar na štiri oči prijatelj-
138	Adolf Polanc je bil po prihodu iz ujetništva član krajevnega odbora OF, ki so ga na Polzeli sestavili 10. maja 1945. Odbor mu je poveril nalogo, da čim prej pripravi vse potrebno za začetek pouka. Funkcijo šolskega upravitelja je opravljal do 25. novembra 1945, ko ga je zamenjal Milan Gerželj (Marovt, Osnovna šola Polzela, str. 250, 259).
139	Glušič, Nekatere pomembnejše letnice, str. 12.
140	V zapuščini dokument, ki ga je izdal Občinski ljudski odbor Zalec (Odločba št. 465-3/63-1/4, datum 2/4-1963; Kupna pogodba, št. 47; Šempeter, 25. 6. 1963). Vsebina: kupna pogodba in pritrditev k menjalni pogodbi z dne 5/12 1962, na podlagi katere Repnik Marija in Olga prepustita v last in posest SLP-ju za Kmetijski kombinat Zalec - Obrat Založe -Šempeter svoje zemljišče, parc. št. 616, travnik 3129 m2, ocenjen po 15. - din.
141	V zapuščini Odločba Občinske skupščine/ komisije za arondacijo/ Zalec, št. 462-3/1964-3; datum 11. 1. 1964.
142	V zapuščini: 1) Odločba, ki jo je izdala LRS/ Okrajni ljudski odbor Celje, št. 04/48-33-7/4-61, datum 10. 4. 1961. Zadeva: za vodno skupnost porečja Savinje oz. za gradnjo razbremenilnega jarka, regulacijo potoka, gradnjo poti [...] se izreka popolna razlastitev sledečih zemljišč; 2) Odločba, ki jo je izdala Socialistična Republika Slovenija/ Okrajna skupščina Celje, št. 464-3/ 63-3/3, datum 4. 8. 1963. Zadeva: za vodno skupnost porečja Savinje oz. za gradnjo odvodnih jarkov, ki tvorijo parceli v k. o. Polzela, s katero se izreka popolna razlastitev zemljišč.
449
3 KRONIKA
BLAŽ PODPEČAN: SPOMINSKO GRADIVO OLGE REPNIK KOT VIR ZA ZGODOVINO POLZELE Z OKOLICO ..., 435-460
65
2017
sko svetoval, naj zaradi lastne varnosti raje molči.143 Projekt so izvedli, pri čemer so oškodovanim lastnikom kmetijskih parcel izplačali nizko odškodnino. Po izvedbi se je pokazalo, da razbremenilni jarek ni zadostno rešil poplavnih težav; posledice škode, ki jo je povzročil bližnjim objektom, pa so morali nekajkrat sanirati.144
Pomemben del Olginih spominov na obdobje po drugi svetovni vojni je vodenje šiviljskih tečajev, ki jih je organizirala sekcija žen zadružnic v okviru Kmetijske zadruge Polzela.145 Zaradi požrtvovalnega članstva je zadružništvo na Polzeli v letih 19551960 doživelo izreden razcvet.146 Olga je to delo z veseljem sprejela, saj po vojni ni imela prijavljene obrti in s tem zagotovljenih rednih dohodkov. Hkrati s šiviljskim je potekal kuharski tečaj, ki ga je vodila Minka Matko. Olga je šiviljske tečaje na Polzeli vodila vsaj v letih 1957-1963, gotovo pa še kakšno leto kasneje.147 Obenem je šiviljske tečaje za sekcije žen zadružnic vodila v Andražu, Braslovčah (vsaj 1958) in Šmartnem ob Paki (vsaj 1958 in 1959).148 Z vodenjem šiviljskih tečajev bi gotovo nadaljevala tudi po letu 1965, vendar so ji to onemogočile osebne okoliščine. Ko se je družina Polanc preselila v lastno hišo v Parižljah in sta na Repnikovi domačiji ostali s sestro Marijo (»Mici«), Olga bolehne sestre ni mogla pustiti ves dan same. To obdobje je bilo zanjo težko, saj je morala skrbeti za oslabelo sestro (f 1971) in za manjše posestvo, obenem pa še šivati, da je kaj zaslužila. S prisluženim denarjem je preuredila notranjost Repnikove domačije in posodobila hišno infrastrukturo.
Po letu 1970 si je začela Olga urejati pokojnino. Ker ji uradnik na pokojninskem uradu ni hotel priznati obrti, ki jo je opravljala v Kraljevini SHS oz.
143	V zapuščini poziv na zaslišanje v prostorih Krajevnega urada Polzela (zadeva: regulacija jarkov v k. o. Polzela), ki ga je izdala SRS/ Okrajni ljudski odbor Celje, št. 464-2/ 63-3/3, datum 24. 6. 1963. - V Spominih je opisana dvojna igra in prevare načrtovalcev omenjenega ukrepa.
144	Prim. TZO in Vybihal, Kmetijstvo in zadružništvo na Polzeli, str. 173 sl.
145	Gl. Podpečan, Šiviljski in kuharski tečaji na Polzeli, str. 4648. Zene zadružnice s področja Poslovne zveze Žalec so imele prvo konferenco 20. novembra 1957. Vsa leta so za članice po temeljnih zadružnih organizacijah (TZO) organizirali razna predavanja in tečaje (Privošnik, Aktiv, str. 88).
146	TZO in Vybihal, Kmetijstvo in zadružništvo na Polzeli, str. 173.
147	V zapuščini so ohranjeni računi s specifikacijami delovnih ur sekcijam žen zadružnic oz. kmetijskim zadrugam za obdobje 1957-1963. - Tečaje na Polzeli so običajno pripravili v prostorih šole, v prostorih KZ (nekdanja Ziganova oz. Tirškova trgovina) ter v salonih gostiln Cizej in Cimperman (Podpečan, Šiviljski in kuharski, str. 48). Nekdanje tečajnice so Olgi ob 90-letnici priredile slovesnost v gostilni pri Cizeju (gl. Novi tednik, 18. 1. 1996, str. 14, »90 let Olge Repnik«).
148	Gl. op. 147. Člani aktiva mladih zadružnikov v Šmartnem ob
Paki so se leta 1958 udeležili traktorskega, dveh strojnih in
šiviljsko prikrojevalnega tečaja (Celjski tednik, 9. 1. 1959, str. 2,
»Mladi zadružniki iz Šmartnega ob Paki pobudniki napred-
Kraljevini Jugoslaviji, kljub predhodni obljubi znanca funkcionarja, da ji bo napisal priporočilo za pridobitev t. i. dvojnih let (sodelovanje v NOB), protestno ni želela nadaljevati postopka, ko je izvedela, da je taisti uradnik »borčevsko« pokojnino arbitrarno uredil svoji sorodnici, ki ni sodelovala v NOB. Šele ko je bila vzpostavljena možnost starostnega zavarovanja kmetov (1972), je začela plačevati prispevke v pokojninsko blagajno.149 Pokojnina, ki jo je prejemala iz tega naslova, je bila do konca življenja zelo nizka.
Od zanimivejših dogodkov iz tega obdobja, ki so opisani v Spominih, omenimo izlet polzelskih fara-nov na avstrijsko Koroško v času t. i. napada na dvojezične krajevne table (Ortstafelsturm). Zaznamovalo ga je šovinistično obnašanje do romarjev ob ogledu cerkve pri Gospe Sveti (Maria Saal) s strani takratnega, Slovencem izrazito nenaklonjenega župnika Mucherja, ko je zaslišal slovensko govorico.150 Zadnji dogodek, opisan v Spominih, je vlom v Repnikovo hišo leta 1973. Olga je po smrti sestre Marije večkrat prenočila pri Polančevih; tako tudi na noč vloma, za katerega je izvedela naslednji dan. Pri vlomu, ki je bil raziskan, ni šlo za poskus protipravne pridobitve premoženjske koristi, temveč za blodnje domačina, ki je v vinjenem stanju zaradi zakonskih nesoglasij iskal ženo po različnih hišah na Polzeli, misleč, da se tam skriva pred njim. Primer se je pred sodiščem končal s poravnavo stroškov škode, ki je nastala pri vlomu, vendar se jim je Olga odpovedala.151
Spominsko gradivo kot vir etnoloških podatkov
Precejšen del spominskega gradiva Olge Repnik predstavljajo zapisi, ki se nanašajo na nekdanjo ljudsko kulturo in gospodarstvo v širši okolici Polzele.152
149	V zapuščini Odločba Skupščine Občine Žalec, s katero se zavezancu Repnik Olga določi prvi obrok prispevka za starostno zavarovanje kmetov. Številka odločbe: 191-7/72-4/7, datum: 12. 7. 1972.
150	Wilhelm Mucher je bil v 60. in 70. letih 20. stoletja znan po nestrpnih izjavah in dopisih, s katerimi se je opredeljeval proti slovenski narodni skupnosti na avstrijskem Koroškem, ki jo je imel za krivično do nemške večine. Svoje teze je podkrepil v knjigi z naslovom Die Sprache des Religionsunterrichtes in Südkärnten: Eine Entgegnung/ Cyrill und Method (1968) (gl. Brezovnik, Slovenci v zamejstvu, str. 113—114, 119—120).
151	V zapuščini Sodba v imenu ljudstva K95/73. Občinsko sodišče v Žalcu dne 18. 5. 1973.
152	Poseben del Spominov s to tematiko je razdeljen na posamezna poglavja: praznovanja praznikov in vremenski pregovori; posebne družbene skupine (berači, Romi ipd.); odnos do Cerkve; nekdanja hrana in pijača; ljudsko zdravstvo; dninar-stvo (»tavrharji«); hmeljarstvo; oblačilna kultura; peka kruha; pranje. V ta sklop sodita tudi poglavji, ki ju omenjamo na drugem mestu (Olgini spomini na sorodnike (predvsem v Šoštanju), spomini Olginih sester Angele in Katarine na delo pri različnih imenitnikih pred in med prvo svetovno vojno). Zapisi, ki se nanašajo na nekdanjo ljudsko kulturo in gospodarstvo, so pogosti tudi v drugih sklopih gradiva. — Olgini spomini na zimska praznovanja in običaje so bili deloma že predstavljeni v strokovnem prispevku (gl. Podpečan, Zimska praznovanja, str. 36—37). Za primer nekdanjih pustnih šeg v
450
65
3 KRONIKA
2017	BLAŽ PODPEČAN: SPOMINSKO GRADIVO OLGE REPNIK KOT VIR ZA ZGODOVINO POLZELE Z OKOLICO ..., 435-460
Udeleženke šiviljskega in kuharskega tečaja na Polzeli leta 1958. V prvi vrsti (sedi) peta z leve Pepca Korber (por. Jelen) (predsednica žen zadružnic KZ Polzela). Na njeni desni sedi Minka Matko (voditeljica kuharskega tečaja), na levi pa Olga Repnik (voditeljica šiviljskega tečaja). Na hrbtni strani fotografije napis »Repnik Olga tečaj l. 1958 1. 2. mes[ec]«.
Praznovanje 90-letnice voditeljice šiviljskih tečajev Olge Repnik (1996) v gostilni pri Cizeju na Polzeli. V ospredju (s šopkom) Olga Repnik, tretja z desne (ob torti) prva predsednica žen zadružnic
KZ Polzela Pepca Jelen.
451
3 KRONIKA
BLAŽ PODPEČAN: SPOMINSKO GRADIVO OLGE REPNIK KOT VIR ZA ZGODOVINO POLZELE Z OKOLICO ..., 435-460
65
2017
Zaradi obširnosti in vsebinske raznovrstnosti teh zapisov bomo v nadaljevanju opozorili zgolj na nekatere zanimivosti.
V	Spominih, pa tudi znotraj drugih sklopov, je natančno opisana prvotna ureditev Repnikove domačije - hiše s pomožnimi gospodarskimi objekti v začetku 20. stoletja (razporeditev prostorov, hišna oprema, orodje ipd.).153 V spominskem gradivu se pojavljajo tudi posamezni opisi zanimivejših starih hiš na Polzeli in v okolici, predvsem takšnih, ki danes niso več ohranjene. Na posebnem seznamu ter v samem gradivu so navedena nekdanja hišna in nekatera ledinska imena na širšem območju Polzele, ki so bila v uporabi v času Olgine mladosti. Podatki deloma pritrjujejo, deloma pomembno dopolnjujejo objavljene navedbe hišnih imen na območju današnje Občine Polzela.154
V	povezavi s preteklostjo Polzele z okolico izpostavljamo še spominske utrinke in anekdote o t. i. vaških posebnežih, pripadnikih specifičnih družbenih skupin ter nenavadnih posameznikih. V Olgini mladosti so bili takšni posebneži denimo Repnikov sosed, čevljar Parfant (»Šoštarček«) ter njegova družba starih kvartopircev in pivcev (»šnopslarji«), ki so se zbirali v točilnici Katzove pekarne na Gmajni; kajžar Vošnjak (»Vrben«) iz Podvina, ki je po hišah prodajal češnje; gostač Apfel (»Mojzes«), ki je z družino stanoval v Brišnikovi (»Malikovi«) bajti za izdelavo opeke (»cigovnca«) itd. Iz zapisov je mogoče zaznati nekdanjo družbeno razslojenost, pa tudi izrazit Olgin čut za socialno pravičnost. Neredki so obsežnejši opisi nekaterih starejših domačinov. Osebnostni prikazi so običajno sestavljeni tako, da je v opis združenih več podatkov, s čimer daje predstavitev vtis zaključene celote. Za primer navajamo odlomek iz spominskega gradiva, ki opisuje taščo Olgine sestre Ane, Jožefo Kronovšek iz Pariželj.155
Ta staro Kronovšco sem jaz dobro poznala! Je bila Radiškova; to je tam za veliko cesto156 proti Vranskem, je še zdaj tak velik marof,,157 hiša je bila pa bolj majhna. So bili sila imenitni in — to je sama pripovedovala — zdaj pa ne vem ali ona ali njena mati —je bila hčerka od enega francoskega oficirja, to še iz Napoleonovega cajta ven. Saj je bila že tedaj stara, ko sem bila jaz še mlada; je bila takih let kakor naš ate, če ne še starejša. Je bila pa grozno
Spodnji Savinjski dolini prim. Kuret, Maske, str. 258-261, za šege in običaje v povezavi s cerkvenim letom prim. Kuret, Praznično leto Slovencev.
153	Prim. Hazler, Stavbna dediščina, str. 290-309.
154	V publikaciji Marice Kotnik Šipec Stara hišna imena na Polzeli, v kateri avtorica predstavi stara hišna imena domačij na območju nekdanje KS Polzela, denimo manjka navedba hišnega imena »Cvirn« (gl. Kotnik Sipec, Stara hišna imena, str. 22-30). V Spominih je navedeno, da je bilo to hišno ime domačije s priimkom Kosmelj. Od »Cvirnov« so Repnikovi leta 1920 odkupili več kmetijskih parcel. Lokacija nekdanje domačije v starem delu Polzele (pod Komendo) in hišna številka 21 kažeta, da gre za eno od starejših domačij. Gl. tudi op. 30.
155	Gl tudi op. 30.
156	Ljudsko poimenovanje glavne ceste Celje-Ljubljana.
157	Gospodarsko poslopje (iz nem.).
pobožna, je bila na vseh novih mašah, kar jih je bilo tam okoli. Sva bili pa še zdaj (po drugi svetovni vojni, op. avt.) enkrat z Ano v Krieglachu, je pravila Angela o njej, da si je za vsako novo mašo šla — zdaj pa ne vem, ali v Graz ali na Dunaj — po nov faconetelj.158 Ana seje tako smejala; to je najbrž Angela kar fantazirala, ker to že ne bo res. Je imela pa po celi hiši potem obešene tiste slike od novih maš. Pa strašno veliko je dala tudi na šolo, kakor [recimo] šuder159 iz njene gmajne, pa vse zastonj; so pravili potem ljudje, da je bila v »zlato knjigo dobrotnikov šole«« vpisana. Za grunt pa ni bila toliko, je hotela kar ba-rantati, z vinom, pa tako; seji ni najbolj obneslo. Nosila je pa zmerom tiste dolge kikle, čisto do tal; prav tako po stari modi je bila oblečena, tako da so žleht ljudje potem ven spravili, daje coprnica, ko ima take dolge kikle.160
Med opisi pripadnikov specifičnih družbenih skupin najdemo berače (»peklarji«), ki so jih na Polzeli poznali pod vzdevki (»Enotačnik«,161 »Špulov Jože«, »Ta pijana Milica« ipd.), potujoče Rome z medvedom in opicami, romske glasbenike iz družine Roj, dalmatinske krošnjarje (»pičkurini«) in druge.162 Zanimivi so spominski zapisi, v katerih nastopajo različne nenavadne osebnosti iz obdobja med obema vojnama. Družba Polzelanov je denimo pri izletu na Uršljo goro na železniški postaji v Slovenj Gradcu srečala »puščavnika«, ki je samotarsko živel v soteski Hude luknje.163 Na ljubljanskem velesejmu si je Olga z družbo ogledala »(debelo) Roziko«,164 v gostilni Jelen na Polzeli pa nastop hipnotizerja (Svengali?).165
158	Po Pleteršniku »facanetelj« = ruta (gl. Pleteršnik, Slovensko--nemški slovar I, str. 197).
159	Po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) »šoder« = drobno kamenje za nasipavanje, betoniranje; gramoz (gl. SSKJ IV, str. 1091).
160	V Spodnji Savinjski dolini je bilo razširjeno ljudsko verovanje, po katerem imajo čarovnice oblečene dolga krila, s katerimi pobirajo roso (gl. Podpečan, Tedi ni blo tek ko dons, str. 70, št. 77).
161	Spominski utrinek na berača »Enotačnika« je v intervjuju navedla tudi pesnica Neža Maurer, rojena leta 1930 v Podvinu pri Polzeli (gl. Prosenc, Neža Maurer, 2014). Olgina pripoved o beračih na Polzeli je objavljena tudi v zbirki ljudskih pripovedi iz Spodnje Savinjske doline (gl. Podpečan, Tedi ni blo tek ko dons, str. 183, št. 304).
162	Za berače v ljudskem izročilu Spodnje Savinjske doline gl. Podpečan, Tedi ni blo tek ko dons, str. 183-191, št. 304-321; za potujoče Rome prav tam, str. 192-196, št. 324-331, za (dalmatinske) krošnjarje prav tam, str. 196-203, št. 332-343.
163	Valentin Podstenšek iz okolice Slovenj Gradca je po domnevno nesrečnem razpletu ljubezenske zgodbe leta 1935 začel s puščavniškim življenjem in si nadel ime »Eremit«. Nekaj let je prebival v soteski Hude luknje v Mislinjski dolini, kjer si je pred vhodom v jamo Huda luknja postavil kapelo in prirejal verske shode. Ljudje so mu pripisovali nadnaravno moč. V samozaložbi je izdal knjigo Puščavnikovi verzi (1935) (Djura Jelenko, Puščavnik Eremit, str. 7-8, sl.).
164	Munchenčanka Anna Schmidt, znana pod imeni »Dicke Rosi/ Rosl«, »(Debela) Rozika«, je bila artistka, ki je razkazovala svoje telo za denar. Do smrti leta 1931 je z agentom potovala po Evropi in predstavljala svojo izjemno težo 270 kg (GAMS^ SIBA, 2017, sl.). Gl. tudi Slovenski narod, 27. 9. 1927, str. 1, »Iz pestre ljubljanske kronike: Smola debele Roze«.
165	Mariborčan Leo Škerbinc z umetniškim imenom »Svengali«
je med obema svetovnima vojnama po Sloveniji nastopal kot
452
65
2017
3 KRONIKA
2017	BLAŽ PODPEČAN: SPOMINSKO GRADIVO OLGE REPNIK KOT VIR ZA ZGODOVINO POLZELE Z OKOLICO ..., 435-460
V spominskem gradivu sta omenjena tudi zloglasna razbojnika, ki sta v različnih obdobjih delovala v zahodnem in južnem delu slovenske Štajerske. Mati Frančiška je Olgi pripovedovala o Francu Guzaju,166 v Olgini mladosti pa je tudi Polzelo z okolico straho-val Alojzij Grebenšek.167
Omembe znanih osebnosti in lokalnih zgodovinskih dogodkov
V	spominskem gradivu Olge Repnik so v povezavi z raznimi dogodki omenjene številne znane osebnosti iz Polzele oz. celotne Spodnje Savinjske doline, pa tudi iz Celja, Šoštanja, Velenja, Ljubljane in drugod. Zaradi lažjega pregleda jih v nadaljevanju navajamo znotraj širših poklicnih oz. interesnih skupin. Pri nekaterih osebnostih posebej omenjamo njihovo povezavo z Olgo oz. družino Repnik.
Lavantinski škof Mihael Napotnik168 je Olgo birmal v Braslovčah. V povezavi z drugimi birmami sta omenjena ljubljanski nadškof Anton Vovk169 in mariborski škof Maksimilijan Držečnik.170 Na različnih mestih so omenjeni vsi polzelski župniki171
iluzionist, telepat in hipnotizer (gl. Jugoslavija, 22. 9. 1922, str. 3, »Ljubljana: Telepat Svengali«; Nova doba, 27. 3. 1933, str. 3, »Kino: Elitni kino Union«).
166	Izobčenec in razbojnik (imenovan tudi Guzej) je bil doma iz okolice Šentjurja. V drugi polovici 19. stoletja je bil znan po tem, da je ropal bogate in plen razdeljeval revnim. Septembra 1880 so ga po izdaji obkolili in ustrelili žandarji. O njem se je ohranilo bogato ljudsko izročilo (Golec, Tolovaj: Franc Gu-zaj, str. 1—2). O Guzaju v ljudskem izročilu Spodnje Savinjske doline gl. Podpečan, Tedi ni blo tek ko dons, str. 218—223, št. 372-381.
167	Grebenškovo aretacijo in zasliševanje avgusta 1939 opisuje sočasno časopisje (gl. Jutro, 12. 8. 1939, str. 2, »Tolovaj Grebenšek in njegovi zločini«; Slovenec, 12. 8. 1939, str. 2, »Grebenšek opisuje svoje življenje«; Slovenec, 13. 8. 1939, str. 2, »Strašno priznanje Grebenška«; Slovenski gospodar, 16. 8. 1939, str. 7-8, »Razkritje velikih zločinov: Aretacija v planinski koči«). O Grebenšku v ljudskem izročilu Spodnje Savinjske doline gl. Podpečan, Tedi ni blo tek ko dons, str. 228-230, št. 385-387.
168	Teolog, teološki pisatelj in zgodovinar. Leta 1881 je postal profesor cerkvene zgodovine in cerkvenega prava, leta 1883 pa še filozofije na mariborskem bogoslovju. Leta 1889 je bil imenovan za lavantinskega škofa, kar je ostal do smrti leta 1922 (Enciklopedija Slovenije 7, str. 286-287; Nekrologij, str. 23). Polzelo je obiskal večkrat. Avtor hrani knjigo z naslovom Kartuzijanskega brata Filipa Marijino življenje (1904).
V	knjigi, ki je bila nekdaj last kn. šk. župnega urada Polzela (žig), je posvetilo »V spomin posvečevanja/ velikega zvona na Gori Oljki/ dne 25. avgusta 1907 - / od Prevzvišenega Milostljivega/ Knezoškofa Mihaela«.
169	Leta 1946 je postal ljubljanski pomožni škof, leta 1959 rezi-dencialni in leta 1961 ljubljanski nadškof (Enciklopedija Slovenije 14, str. 365).
170	Leta 1946 je postal mariborski pomožni škof, leta 1949 apostolski administrator, leta 1960 pa rezidencialni škof v Mariboru. Pred nastopom škofovske funkcije je bil profesor na mariborski bogoslovni šoli in na Teološki fakulteti v Ljubljani (Enciklopedija Slovenije 2, str. 393; Nekrologij, str. 30).
171	Josip Atteneder (župnik na Polzeli 1897-1913); Ivan Jodl (1913-1935); Andrej Pirc (1935-1963); Adolf Volasko (1963-1973); Ferdinand Videnšek (1973-1990) (Župnija sv. Marjeta Polzela ^ Zgodovina ^ Kronika, 2017).
in kaplani v 20. stoletju (od začetka do 70. let) ter upokojeni duhovniki, ki so stanovali v t. i. kaplaniji.172 Med slednjimi so posebno številni spominski utrinki v povezavi z upokojenim duhovnikom Francem Hierschetom (»Penzionist«) in njegovimi sorodniki, ki so na stara leta prav tako stanovali na Polzeli: bratom, upokojenim mornariškim in okrožnim zdravnikom Konstantinom, njegovo soprogo Antonijo ter sestro Theklo Schobl, vdovo dvornega svetnika.173 Od Polzelanov, ki so v obdobju med obema vojnama izbrali duhovni poklic, so poleg Franca Kača omenjeni še duhovnik Alojzij Verbnjak174 ter redovnici, sestri s. Hortenzija (Zofija) in s. Stanislava (Ivanka) Jelen.175 Od drugih spodnjesavinjskih duhovnikov so poimensko navedeni braslovška dekana Filip Jakob Bohinc176 in Jakob Hribernik,177 upokojeni duhovnik pomočnik Albin Slavec (»Slavček«)178 in preboldski kaplan Drago Pepelnjak;179 od celjskih duhovnikov iz obdobja med obema vojnama opat Peter Jurak180
172	Stavbo med obema (starima) šolskima poslopjema v središču Polzele je leta 1901 postavil polzelski trgovec Žigan, in sicer za nastanitev upokojenih duhovnikov. Po drugi svetovni vojni je bila stavba nacionalizirana. Do leta 2008 je bila v njej pošta (Podpečan, Od kaplanije, str. 32).
173	Intelektualci iz družine češkega rodu, ki so živeli v različnih krajih na območju današnje Slovenije, so se odločili, da bodo stara leta preživeli na Polzeli, kjer so tudi pokopani. Zdravnik Konstantin Hiersche je s soprogo stanoval na gradu Komenda, Thekla Schobl pa z bratom duhovnikom Francem v kaplaniji (Podpečan, Od kaplanije, str. 32-34 (gl. tudi tam navedeno literaturo)). Osmrtnica za Konstantina Hierscheta (s poimensko navedbo žalujočih sorodnikov) je objavljena v Slovencu (24. 9. 1923, str. 4). V zapuščini Olge Repnik tiskana osmrtnica in spominska podobica, izdana ob smrti Thekle Schobl (f 1942). Upokojeni duhovnik Franc Hiersche se je na Polzelo preselil leta 1919, kjer je leta 1954 umrl kot biseroma-šnik (Ambrožič, Hišni kaplani, str. 391; Nekrologij, str. 13).
174	Novo mašo je imel na Polzeli leta 1938 (gl. Slovenski gospodar, 6. 7. 1938, str. 3, »Novice: Osebne vesti: Letošnji novomašni-ki lavantinske škofije«). Služboval je v Zagrebu. Umrl je leta 1983 in je pokopan na Polzeli (Župnija sv. Marjeta Polzela ^ Duhovni poklici, 2017).
175	Hčerki posestnika Jelena iz Založ, ki je bil v letih 1908-1920 župan takratne Občine Polzela (gl. Vrečer, Savinjska dolina, str. 132). Leta 1924 je bil imenovan za častnega občana iste občine (Novak, Polzela - občina, str. 131, sl.). Ivanka Jelen (s. Stanislava) je leta 1934 kot šolska sestra odšla v Argentino. Diplomirala je iz matematike in biologije ter nato več kot 40 let poučevala v Formosi, kjer je vodila zavod za izobraževanje kadra na pedagoškem področju (Novak, Iz naših so izšli domov, str. 285).
176	Župnik in dekan v Braslovčah med letoma 1875 in 1890, ko je odšel v Maribor, kjer je do leta 1904 deloval kot stolni kanonik. Kot upokojenec je živel v Braslovčah, kjer je umrl leta 1912 (Kralj, Braslovče, str. 116).
177	Župnik in dekan v Braslovčah od leta 1902 do smrti 1920. Častni kanonik lavantinske škofije (Kralj, Braslovče, str. 116).
178	Kaplan v pokoju; zlatomašnik. Umrl leta 1959 v Braslovčah (Nekrologij, str. 20).
179	Umrl kot kaplan v Št. Pavlu pri Preboldu 1. januarja 1938 (Nekrologij, str. 5). Olga v Spominih navaja, da je naredil samomor.
180	Leta 1921 je sprejel službo mestnega vikarja v Celju in po
smrti opata Ogradija še isto leto postal provizor, tri leta ka-
sneje pa celjski opat (K[ovačič], Rajnim sodelavcem, str. 138;
Orožen, Zgodovina Celja in okolice, str. 441-442, sl.; Nekrolo-
gij, str. 61).
453
3 KRONIKA
BLAŽ PODPEČAN: SPOMINSKO GRADIVO OLGE REPNIK KOT VIR ZA ZGODOVINO POLZELE Z OKOLICO ..., 435-460
65
2017
ter kapucina p. Hilarij Perpar181 in p. Linus Prah.182 V družbi bogoslovca in kasneje kaplana Franca Kača je Olga spoznala številne takratne mariborske bogo-slovce in mlajše duhovnike. Med njimi posebej izstopa šaljivi Martin Uranjek.183
Pogoste so omembe zdravnikov. Poleg prvega polzelskega zdravnika Vida Červinka je v Spominih na več mestih omenjen njegov naslednik in prav tako Repnikov sosed Pavel Voušek.184 Deloma zaradi svojega poklica, deloma v zvezi z drugimi dogodki se v Spominih pojavljajo tudi zdravniki iz širše okolice, denimo žalska zdravnika Rihard Bergmann185 in Ado Ločniškar,186 šoštanjski zdravnik Hans Li-chtenegger187 ter številni celjski zdravniki (Maksim Sevšek, Franc Steinfelser,188 Jože Flajs189 idr.). Gizela Ferlež (por. Polanc) je bila pred in med drugo sve-
181	V celjski kapucinski samostan je za pridigarja prišel oktobra 1913 (gl. Slovenski gospodar, 2. 10. 1913, str. 2, »Razne novice: Osebna vest«). V istem samostanu je umrl leta 1936 (Slovenski gospodar, 27. 5. 1936, str. 2, »Novice: Osebne vesti: Smrt kapucinskega duhovnika«; Nekrologij, str. 71).
182	V celjski kapucinski samostan je za provinciala prišel leta 1924 (gl. Slovenski gospodar, 25. 9. 1924, str. 4, »Tedenske novice: Duhovniške vesti«). V istem samostanu je umrl leta 1940 (Nekrologij, str. 71).
183	Rojen leta 1906 na Gornji Ponikvi (nova maša leta 1932), umrl kot župni upravitelj v Stranicah leta 1965 (Nekrologij, str. 52).
184	Leta 1935 se je na Polzelo preselil kot naslednik (banovinski zdravnik) zdravnika Červinka, od katerega je tudi odkupil hišo z ordinacijo. Med drugo svetovno vojno je od leta 1944 deloval kot partizanski zdravnik v Gornji Savinjski dolini. Leta 1958 je prevzel vodenje novoustanovljenega zdravstvenega doma na Polzeli (Novi tednik, 17. 12. 1969, str. 3, sl., »Dr. Vovšek Pavle«; Podpečan, »Spomini me vlečejo«, str. 38—39).
185	Po smrti očeta, zdravnika Mihaela Bergmanna, od 1911 do smrti 1926 zdravnik v Žalcu. Udejstvoval se je pri raznih društvih, predvsem pri gasilcih in Sokolu. Leta 1911 je bil izvoljen za načelnika Zveze slovenskih požarnih bramb na Spodnjem Štajerskem (Gasilec, 18. 6. 1926, str. 1—2, sl., »Dr. Rihard Bergmann«).
186	Zdravnik v Žalcu med obema vojnama in po drugi svetovni vojni. Udejstvoval se je pri raznih društvih, predvsem pri športni sekciji žalske podružnice Sokola, kjer je imel tudi vodstvene funkcije (predsednik in podpredsednik Sportnega kluba (SK) Žalec) (gl. Nova doba, 31. 3. 1939, str. 5, »Žalec: Občni zbor SK Žalca«). Po vojni je bil prvi predsednik Rdečega križa v Žalcu (Savinjski občan, 12. 12. 1984, str. 16, »Da ne pozabimo: Ob jubileju rdečega križa«).
187	V Šoštanj je prišel leta 1875 in tu deloval do svoje smrti leta 1929 (Hudales, Šoštanjska kronika, str. 194). Olga je zdravnika večkrat srečala, ko je bila z materjo na obisku pri teti in krstni botri Antoniji Sternad (roj. Acman), ki je bila mestna babica. A. Sternad (Strnad) je omenjena med preizkušenimi babicami v dopisu okrajnega glavarstva v Slovenj Gradcu, ki govori o prepovedi prisotnosti neizprašanih babic pri porodih. Prepis dopisa je objavljen v časopisu Pravica (16. 7. 1925, str. 2—3, »Društvo diplomiranih babic: Nadvse važno«).
188	Po prvi svetovni vojni je prevzel vodenje bolnice v Radgoni (Bad Radkersburg), po priključitvi Radgone k Avstriji pa je prišel v Celje, kjer je bil leta 1920 imenovan za šefa kirurškega oddelka bolnišnice. Oddelek je vodil med obema vojnama ter ponovno po drugi svetovni vojni do upokojitve leta 1948 (N. N., Primarij Dr. Franc Steinfelser, str. 422—423; Orožen, Zgodovina Celja in okolice, str. 569, sl.).
189	Leta 1935 je postal primarij v celjski bolnici (Orožen, Zgodovina Celja in okolice, str. 571, 583, sl.).
tovno vojno zaposlena kot zobotehnica v ordinaciji celjskega zobozdravnika Riharda Klobučarja, kamor so hodili popravljat zobe tudi Repnikovi.190
Zanimivi so spominski utrinki, v katerih nastopajo lastniki dvorcev in gradov na širšem območju Polzele od začetka 20. stoletja do konca druge svetovne vojne. Najpogosteje so omenjeni lastniki dvorca Šenek na Polzeli: grofica vdova Frančiška pl. Pongratz, njena hči Marija Felicitas (»Muka«) in zet Manfred pl. Pa-chta-Reyhofen (»grof«) ter vnukinja Marija (»Mimi« oz. »kontesa«).191 Grofici »Muki« je Olga šivala obleke. Med imenitnejšimi podnajemniki v gradu Komenda je omenjen svak grofice Frančiške pl. Pongratz, upokojeni feldmaršal poročnik Johann pl. Cvitkovič (»Ekselenc«).192 Učitelj Polanc je v obdobju med obema vojnama zasebno poučeval otroke družine Parin, lastnikov dvorca Novi Klošter.193 Parinovim je tudi pomagal pri ilegalni spremembi dokumentov za izselitev v Švico, kamor so se umaknili tik pred začetkom nemške okupacije (družina je bila judovskega rodu).194 Od lastnikov gradov oz. dvorcev v širši okolici Polzele so v Spominih omenjeni tudi baron Edmund pl. Kno-bloch195 (dvorec Ruhethal), Karl pl. Haupt196 (dvorec Štrovsenek), veleposestnik in upokojeni konjeniški stotnik Hugo Bien pl. Guldenau197 ter njegova sinova
190	Gl. op. 122. Reklamni oglas »Rihard Klobučar / zobni atelje / Gosp.[oska] ul.[ica] 27 / Celje« je objavljen v časopisu Naprej (3. 5. 1923, str. 4).
191	Družina Pongratz je imela od leta 1869 v lasti polzelska gradova Šenek in Komenda (Vrečer, Savinjska dolina, str. 29). V dvorcu Šenek so prebivali člani družine, v gradu Komenda pa so oddajali stanovanja imenitnejšim strankam. Po drugi svetovni vojni je bila posest nacionalizirana; grof in grofica Pachta-Reyhofen sta bila izgnana v Avstrijo, njuna hči pa se je po poroki preselila v ZDA (Podpečan, Družina Pongratz, str. 25—28 (gl. tudi tam navedeno literaturo)).
192	Med letoma 1901 in 1906 komandant vojaške šole (Kommandant der Kriegsschule) na Dunaju, upokojen leta 1909 (Broucek, Ein General, str. 229, op. 306). Pokopan je na Polzeli, kjer je v spominskem parku na pokopališču (nekdanje zasebno pokopališče družine Pongratz) ohranjen njegov nagrobnik (Podpečan, Družina Pongratz, str. 25).
193	Družina Parin je imela dvorec Novi Klošter v lasti od leta 1901, v njem pa je prebivala do začetka druge svetovne vojne. Sin zadnjega lastnika je bil znameniti zdravnik psihoanalitik, raziskovalec in pisatelj Paul Parin (1916—2009). Njegovi ro-mansirani spomini na mladostno obdobje v Novem Kloštru (pod močnim vplivom literarne fantazije) so v slovenskem jeziku izšli pod naslovom Zanesljiva znamenja spreminjanja (1989) (Podpečan, Dvorec Novi Klošter, str. 31—32 (gl. tudi tam navedeno literaturo)).
194	Prav tam, str. 32.
195	Med letoma 1897 in 1910 (?) lastnik dvorca (Novi) Žovnek oz. Ruhethal v Podvrhu pri Braslovčah (Vrečer, Savinjska dolina, str. 36).
196	Od leta 1869 do smrti 1915 lastnik dvorca Štrovsenek v Šmatevžu. Pospeševal je kmetijstvo (eden od začetnikov savinjskega hmeljarstva) in konjerejo (Vrečer, Savinjska dolina, str. 55). Pokopan je v družinskem mavzoleju v obliki piramide na pokopališču na Gomilskem (EŠD 10446). O Hauptu v ljudskem izročilu Spodnje Savinjske doline gl. Podpečan, Tedi ni blo tek ko dons, str. 150, št. 251.
197	Družina Bien je v dvorcu v Rakovljah živela od prve polovice
19. stoletja (Kralj, Braslovče, str. 181).
454
3 KRONIKA	65
BLAŽ PODPEČAN: SPOMINSKO GRADIVO OLGE REPNIK KOT VIR ZA ZGODOVINO POLZELE Z OKOLICO ..., 435-460	2017
Herbert198 in Walter. Na več mestih je omenjen nekdanji sosed iz Gmajne, lesni trgovec in kasnejši lastnik dvorca Štrovsenek Ivan (»Žani«) Čmak, ki je tragično končal med drugo svetovno vojno.199
Olga v Spominih omenja in opisuje še celo vrsto drugih imenitnikov iz Spodnje Savinjske doline, Celja, Šaleške doline in od drugod. Nekatere je (s) poznala osebno, spominjala pa se je tudi številnih dogodkov in anekdot v povezavi z znanimi osebnostmi, o katerih so ji pripovedovali sorodniki in znanci. Med imenitnejšimi Savinjčani z začetka 20. stoletja naj posebej omenimo zadnjega cesarsko-kraljevega poštarja na Polzeli, trgovca Julija Žigana,200 ter poslanca deželnega zbora v Gradcu in posestnika v Zgornjih Grušovljah Alojzija Terglava (p. d. »Cepurjev«).201 Od polzelskih tovarnarjev smo že omenili Edwar-da Lauterbacha in Williama Prymma (oba tovarna meril) ter Siegfrieda Wildija in Karla Kurko (oba tovarna strojil).
V posebnem poglavju so navedeni spomini, ki sta jih Olgi pripovedovali sestri Angela in Katarina (»Kati«), ki sta bili pred in deloma še med prvo svetovno vojno zaposleni kot kuharici pri raznih ime-nitnikih na širšem ozemlju habsburške monarhije. Posebej omenjamo družini ljubljanskega tiskarja in tovarnarja Bamberga202 ter celjskega lekarnarja Ma-
198	Leta 1941 ga je nemška okupacijska oblast postavila na položaj župana takratne Občine Braslovče, vendar je še istega leta odstopil (Kralj, Braslovče, str. 180-181).
199	V obdobju med obema vojnama lastnik dvorca s pripadajočo žago (Vrečer, Savinjska dolina, str. 55). Skupaj z ženo so ga ob napadu na dvorec ugrabili pripadniki Štajerskega partizanskega bataljona, žago pa požgali. Zakonca Cmak so pripeljali na Creto in ju tam likvidirali, čemur je naslednji dan (26. 10. 1941) sledil vojaški spopad z nemško enoto, t. i. prva frontal-na partizanska bitka z nemškim okupatorjem na slovenskem Štajerskem (Terčak, Med Mrzlico in Dobrovljami, str. 88-97; Mikola, Revolucionarno nasilje, str. 44-46). Usodo zakoncev Cmak je pisatelj Tone Svetina opisal v kratkem romanu Črna srna (1991).
200	Eden od začetnikov in spodbujevalcev savinjskega hmeljarstva ter pogodbeni koncesionar za pošto na Polzeli, ki je bila do leta 1918 v prostorih njegove trgovine. Med letoma 1899 in 1903 je bil župan takratne Občine Polzela (Podpečan, Od kaplanije, str. 32 (gl. tudi tam navedeno literaturo); Podpečan, Nekaj spominov, str. 40 (gl. tudi tam navedeno literaturo)).
201	Za poslanca je bil izvoljen na dopolnilnih deželnozborskih volitvah januarja 1908, in sicer kot kandidat Slovenske kmečke zveze (Slovenec, 24. 1. 1908, str. 1, »Volivno gibanje: Zmaga na Štajerskem!«). O kandidaturi gl. tudi Slovenski gospodar (16. 1. 1908, str. 1, »Volilci celjskega, vranskega, gornjegraj-skega, šmarskega, konjiškega in laškega sodnega okraja«) in Domovina (8. 1. 1908, str. 2, »Slovenske novice: Štajersko: Iz Polzele«). O poslančevih predlogih gl. Slovenski gospodar (7. 10. 1909, str. 1, »Deželni zbor«). Nekrolog v časopisu Ame-rikanski Slovenec (11. 5. 1928, str. 1, »Iz Jugoslavije: Smrtna kosa«).
202	Ottomar Bamberg je bil med letoma 1869 in 1919 vodja tiskarne in knjigarne Ig. v. Kleinmayr & F. Bamberg v Ljubljani. S kakovostnimi izdelki je vplival na razvoj slovenske knjižne kulture (Enciklopedija Slovenije 1, str. 181). Leta 1886 je z Antonom in Carlom Luckmannom prevzel tovarno kleja na Ljubljanskem polju (Šmartinska cesta), ki je pripadala podjetju L. C. Luckmann (Holz, Zgodovina družine Luckmann,
ksa Rauscherja,203 ki ga je Olga osebno spoznala. Rauscher, s katerim je oče Repnik med prvo svetovno vojno belo moko menjaval za sladkor, je Repniku priskrbel zdravila, ko je ta zbolel za antraksom.
Med polzelskimi rojaki, ki so poklicno delovali izven Polzele, naj omenimo nekaj osebnosti, ki so zaradi svojega dela pomembne tudi izven lokalnega okolja, sicer pa so bile vrstniki, sošolci in prijatelji Olginih starejših bratov in sester: zgodovinar Gregor Cremošnik,204 zdravnik rentgenolog Alojz Kunst205 in njegov brat, pisec učbenikov Viljem (»Vilko«) Kunst.206 Pogosto sta omenjena tudi savinjska rojaka iz okolice Braslovč: ladijski gradbeni strokovnjak, inženir Ivan Rojnik207 ter socialni delavec ter pobudnik in organizator zadrug Alojz Kronovšek,208 Olgin svak. Od znanih osebnosti, povezanih s Krie-glachom, je na več mestih omenjen avstrijski pisatelj Peter Rosegger.209
Med zanimivejšimi dogodki iz obdobja med obema vojnama, ki so se zgodili na širšem območju Polzele, smo nekatere že omenili pri opisu Olgine življenjske poti. Navajamo še nekatere dogodke: arheološko izkopavanje tabora II. italske legije v Ločici
203	Celjski lekarnar, ki je leta 1897 (ali 1898) kupil glavno mestno lekarno Pri orlu (Adler-Apotheke) in jo moderniziral. Lekarno je vodil do leta 1919, ko jo je prodal (Orožen, Zgodovina Celja in okolice, str. 581; Počivavšek, Tradition, str. 246). Ukvarjal se je tudi s politiko; bil je mestni odbornik in med prvo svetovno vojno (do leta 1916) mestni podžupan (Orožen, Celje, str. 67; Orožen, Zgodovina Celja in okolice, str. 26).
204	Rojen v Ločici ob Savinji leta 1890. Pred drugo svetovno vojno je bil izvoljen za izrednega in nato rednega profesorja za občo zgodovino srednjega veka in pomožne zgodovinske vede na Filozofski fakulteti v Skopju. Leta 1946 se je vrnil v Slovenijo, kjer je kot redni profesor prevzel katedro za zgodovino južnih Slovanov. Posvetil se je predvsem zgodovini Srbije, Bosne in še posebej Dubrovnika. Umrl je leta 1958 (Enciklopedija Slovenije 2, str. 145; Orožen, Pomembnejše, str. 422; Novak, Iz naših so izšli domov, str. 285). Za Olgine spomine na mladost prof. Cremošnika gl. Podpečan, Tedi ni blo tek ko dons, str. 160-161, št. 268.
205	Rojen na Polzeli leta 1890. Začetnik rentgenologije in radiologije na Slovenskem. Leta 1923 je postal primarij, v Ljubljani je organiziral rentgenski oddelek. Bil je prvi predstojnik Rentgenskega inštituta za Slovenijo in Istro v Ljubljani (po 1945 Inštitut za rentgenologijo). Umrl je leta 1970 (Enciklopedija Slovenije 6, str. 75; Novak, Iz naših so izšli domov, str. 285).
206	Rojen na Polzeli leta 1904. Končal je učiteljišče ter najprej služboval kot učitelj v Sloveniji in na Hrvaškem, kasneje pa je postal direktor tovarne učil v Zagrebu. Sodeloval je pri sestavi učbenikov za osnovno šolo. Umrl je leta 1973 (Novak, Iz naših so izšli domov, str. 286).
207	Rojen v Podvrhu pri Braslovčah leta 1899, umrl leta 1974 (Krajevni leksikon, str. 517).
208	Rojen v Parižljah pri Braslovčah leta 1894, umrl leta 1971 (Krajevni leksikon, str. 512). Bil je borec za severno mejo v letih 1918-1919 (gl. Spominski zbornik, str. 216).
209	Rojen leta 1843 v okolici Krieglacha (Alpl) in umrl leta 1918 v Krieglachu, kjer je tudi pokopan. V svojih delih je v narečno obarvanem književnem jeziku opisoval predvsem pokrajino in ljudi svoje ožje domovine ter njene običaje. Priljubljeni so njegovi avtobiografski spisi (Svetovna književnost, str. 377378).
455
3 KRONIKA
BLAŽ PODPEČAN: SPOMINSKO GRADIVO OLGE REPNIK KOT VIR ZA ZGODOVINO POLZELE Z OKOLICO ..., 435-460
65
2017
ob Savinji,210 požar na Gori Oljki,211 rušenje mostu čez Savinjo s strani vojske Kraljevine Jugoslavije ob aprilski vojni in njegova kasnejša izgradnja212 ipd.
Sklep
Spominsko gradivo Olge Repnik ponuja obširen vpogled v zgodovinske, družbene, socialne, gospodarske in kulturne podrobnosti življenja na Polzeli v prvi polovici 20. stoletja. Ker sorodnih spominskih zapisov v tolikšnem vsebinskem obsegu in časovnem razponu z območja Polzele ne poznamo, je omenjeno gradivo nenadomestljiv vir za poznavanje preteklosti Polzele z okolico. Še več: zaradi vpetosti v širše družbeno in prostorsko dogajanje je vsaj za del zapisov mogoče trditi, da zaradi izpovednosti predstavljenih informacij presegajo lokalni pomen. Te informacije ne le pomembno dopolnjujejo dosedanja spoznanja različnih ved o preteklosti Polzele z okolico, temveč predstavljajo prvoosebni pogled na številne dogodke in procese, ki so bili do sedaj le deloma (ali pa sploh še niso bili) raziskani. V nekaterih primerih je gradivo edini neposredno izpovedni vir. Kot primer naj omenimo nemško-slovenska trenja na Polzeli v začetku 20. stoletja ter pouk na Schulvereinovi šoli in polzel-ski ljudski šoli med prvo svetovno vojno; v večji meri pa to velja za dogajanje na Polzeli med prvo svetovno vojno, za društveno in kulturno dejavnost med obema vojnama ter ne nazadnje za delovno okolje takratne Občine Polzela (Heilenstein) med letoma 1943 in 1945. Vrednost zapisov se je deloma že oz. se bo še pokazala pri študijah, ki bodo obravnavale vsebinsko problematiko, zajeto v spominskem gradivu. Ze po prvem kritičnem ovrednotenju zapisov pa lahko z gotovostjo trdimo, da spominskega gradiva Olge Repnik pri vsakršni bodoči kompleksnejši obravnavi življenja na Polzeli v prvi polovici 20. stoletja ne bo mogoče spregledati.
VIRI IN LITERATURA
110 let gasilstva na območju Občine Polzela (ur. Ivan Kotnik et al.). Polzela: PGD; Ločica ob Savinji: PGD; Andraž nad Polzelo: PGD, 2014. Adressbuch von Osterreich für Industrie, Handel, Gewerbe und Landwirtschaft. 12. Ausgabe. Wien: Herold, 1938. Ambrožič, Matjaž: Hišni kaplani - sacelani - v graščini Tuštanj in Lichtenbergovi beneficiati na Vrhpoljah pri Moravčah. Kronika, 57, 2009
210	Arheološke raziskave je izvajal dr. Franc Lorger v letih 19161917 in nato še tik po končani vojni (Kolšek, Najstarejša zgodovina Polzele, str. 11).
211	Požar je izbruhnil zaradi neprevidnega kresovanja v noči s 4. na 5. julij 1932 (Podpečan, Požar, str. 31-32 (gl. tudi tam navedeno literaturo)).
212	Gl. npr. Natek, Geografske značilnosti, str. 42 sl.
(Iz zgodovine gradu Tuštanj pri Moravčah), str. 383-394.
Brezovnik, Branko: Slovenci v zamejstvu in Rimskokatoliška cerkev. Celje: Celjska Mohorjeva družba, 2014.
Broucek, Peter: Ein General im Zwielicht: die Errin-nerungen Edmund Glaises von Horstenau: Band 1: K. u. K. Generalstabsoffizier und Historiker (zbirka Veröffentlichungen der Komission für neuere Geschichte Österreichs, Band 67): Wien - Köln -Graz: Böhlau Verlag, 1980.
Cesar, Emil et al.: Kajuh:pesnik vseh letnih časov: spominska monografija ob 50. obletnici smrti Karla De-stovnika — Kajuha. Velenje: Kulturni center Ivana Napotnika, 1994.
Curk, Jože: Topografsko gradivo 2, Sakralni spomeniki na območju občine Žalec. Celje: Zavod za spomeniško varstvo, 1967.
Djura Jelenko, Saša: Puščavnik Eremit - Valentin Podstenšek. Naša občina: glasilo Občine Mislinja, 3. 10. 2012, str. 7-8.
Enciklopedija Slovenije (16 zv.) (glavni ur. Marjan Ja-vornik). Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987-2002.
Ferenc, Tone: Nemška okupacija Celja in okolice. Iz zgodovine Celja 1941-1945 (zbirka Odsevi preteklosti, št. 4). Celje: Muzej novejše zgodovine, 2004, str. 5-81.
Fuld, James J.: The Book of World-Famous Music: Classical, Popular, and Folk (Fifth Edition, Revised and Enlarged). New York: Dover Publications, 2000.
Glušič, Pavlina: Nekatere pomembnejše letnice v razvoju in organiziranju zadružništva v Savinjski dolini. 40 let kmetijskega zadružništva v Savinjski dolini (ur. Vili Vybihal). Žalec: Kmetijska zadruga Savinjska dolina, 1987, str. 8-16.
Golec, Januš: Tolovaj: Franc Guzaj. Božična priloga Slovenskemu gospodarju št. 53, 20. 12. 1923, str. 1-2.
Hace, Matevž: Tretji zvezek komisarjevih zapiskov. Ljubljana: Borec, 1976.
Hazler, Vito: Stavbna dediščina v okviru kmečkih domačij. Polzela (zbrala Stanko Novak in Vili Vybihal). Žalec: Kulturna skupnost občine, 1984, str. 290-309.
Holz, Eva: Zgodovina družine Luckmann. Kronika, 37, 1989, str. 290-301.
Hudales, Jože: Šoštanjska kronika. Prispevki k zgodovini Šaleške doline: zbornik (ur. Tone Ravnikar) (zbirka Šaleški razgledi, št. 2). Titovo Velenje F: Kulturni center Ivan Napotnik, 1989, str. 170204.
Koledar Družbe sv. Mohorja za leto 1904. Celovec: Družba sv. Mohorja.
Koledar Družbe sv. Mohorja za leto 1905. Celovec: Družba sv. Mohorja.
Koledar Družbe sv. Mohorja za leto 1906. Celovec: Družba sv. Mohorja.
456
65
2017
3 KRONIKA
2017	BLAŽ PODPEČAN: SPOMINSKO GRADIVO OLGE REPNIK KOT VIR ZA ZGODOVINO POLZELE Z OKOLICO ..., 435-460
Koledar Družbe sv. Mohorja za leto 1913. Celovec: Družba sv. Mohorja.
Koledar Družbe sv. Mohorja za leto 1914. Celovec: Družba sv. Mohorja.
Koledar Družbe sv. Mohorja za leto 1915. Celovec: Družba sv. Mohorja.
Koledar Družbe sv. Mohorja za navadno leto 1902. Celovec: Družba sv. Mohorja.
Kolšek, Vera: Najstarejša zgodovina Polzele. Polzela (zbrala Stanko Novak in Vili Vybihal). Žalec: Kulturna skupnost občine, 1984, str. 9-23.
Komac, Klemen: Hitlerjeva vizija enotne nemške države kot vojaške velesile. Diplomsko delo, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede. Ljubljana: [K. Komac], 2016.
Kotnik Šipec, Marica: Stara hišna imena na Polzeli. Polzela: samozaložba, 2004.
K.[ovačič], P.[eter]: Rajnim sodelavcem Mohorjeve družbe: Celjski opat Peter Jurak. Koledar družbe sv. Mohorja 1945, str. 138.
Krajevni leksikon Slovenije: repertorij z uradnimi, topografskimi, zemljepisnimi, zgodovinskimi, kulturnimi, gospodarskimi in turističnimi podatki vseh krajev Slovenije: Knjiga 3: Svet med Savinjskimi Alpami in Sotlo (s sodelovanjem Franceta Planine pripravil in ur. Roman Savnik). Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1976.
Kralj, Franc: Braslovče:pregled življenja in dela v trgu in okolici. Braslovče: Krajevna skupnost, 1990.
Kranjc, Marijan F.: Slovenska vojaška inteligenca. Grosuplje: Grafis Trade, 2005.
Kregar, Tone: Okupacijsko nasilje na Celjskem. Iz zgodovine Celja 1941-1945 (zbirka Odsevi preteklosti, št. 4). Celje: Muzej novejše zgodovine, 2004, str. 137-163.
Kuret, Niko: Maske slovenskih pokrajin. Ljubljana: Cankarjeva založba: Znanstveno raziskovalni center SAZU, 1984.
Kuret, Niko: Praznično leto Slovencev: starosvetne šege in navade od pomladi do zime. Ljubljana: Družina, 1989.
Lajh, Emil: Utrinki iz delavskega gibanja na Polzeli med obema vojnama. Polzela (zbrala Stanko Novak in Vili Vybihal). Žalec: Kulturna skupnost občine, 1984, str. 83-86.
Lužar, Fortunat et al.: Stalež šolstva in učiteljstva v Sloveniji (ljubljanska in mariborska oblast). Ljubljana: Oblastna zaloga šolskih knjig, 1928.
Marovt, Marinka: Osnovna šola Polzela od začetka do današnjih dni. Polzela (zbrala Stanko Novak in Vili Vybihal). Žalec: Kulturna skupnost občine, 1984, str. 247-263.
Marovt, Mišo: Delovanje telesnovzgojnega društva Partizan Polzela. Polzela (zbrala Stanko Novak in Vili Vybihal). Žalec: Kulturna skupnost občine, 1984, str. 216-218.
Maurer, Neža: Zveza mora ostati. Ljubljana: Borec, 1967.
Mierzejewski, Alfred C.: History of the German Public Pension System: Continuity amid Change. Lanham: Lexington Books, 2016.
Miklavc, Vlado: Ob 90-letnici Savinjskega Sokola. Savinjski zbornik III. Žalec: Temeljna kulturna skupnost, 1974, str. 444-455.
Mikola, Milko: Celje v plamenih revolucije: revolucionarno nasilje v Celju v prvih povojnih letih. Celje; Ljubljana: Celjska Mohorjeva družba: Društvo Mohorjeva družba, 2015.
Mikola, Milko: Revolucionarno nasilje na Štajerskem: 1941-1945. Celje: Celjska Mohorjeva družba: Društvo Mohorjeva družba; Ljubljana: Inštitut Karantanija, 2014.
N. N.: Primarij Dr. Franc Steinfelser. Celjski zbornik, letnik 6, št. 1. Celje: Kulturna skupnost občine, 1961, str. 422-423.
Natek, Milan: Geografske značilnosti Polzele in njenega zaledja. Polzela (zbrala Stanko Novak in Vili Vybihal). Žalec: Kulturna skupnost občine, 1984, str. 38-80.
Nekrologij svetnih in redovnih duhovnikov mariborske škofije od 1. januarja 1930 do 1. januarja 1980 (sestavil Jože Smej). Maribor: Škofijski ordinariat, 1980.
Novak, Stanko: 85 let kulturno-prosvetne dejavnosti na Polzeli. Polzela (zbrala Stanko Novak in Vili Vybihal). Žalec: Kulturna skupnost občine, 1984, str. 267-282.
Novak, Stanko: Iz naših so izšli domov ... Polzela (zbrala Stanko Novak in Vili Vybihal). Žalec: Kulturna skupnost občine, 1984, str. 284-287.
Novak, Stanko: Polzela - občina. Polzela (zbrala Stanko Novak in Vili Vybihal). Žalec: Kulturna skupnost občine, 1984, str. 131-132.
Novak, Stanko: Sokol in Orel. Polzela (zbrala Stanko Novak in Vili Vybihal). Žalec: Kulturna skupnost občine, 1984, str. 215-216.
Novak, Stanko: Spomenik padlim v I. svetovni vojni. Polzela (zbrala Stanko Novak in Vili Vybihal). Žalec: Kulturna skupnost občine, 1984, str. 81-82.
Orožen, Janko: Celje med svetovno vojno. Kronika slovenskih mest, 3, 1936, str. 65-69.
Orožen, Janko: Gmajne na področju Srednje Savinje in njenih pritokov. Celjski zbornik, letnik 2, št. 1, 1957, Celje: Kulturna skupnost občine.
Orožen, Janko: Kratka zgodovina rudarstva in industrije v Spodnji Savinjski dolini. Savinjski zbornik I. Žalec: Občinska kulturna skupnost, odbor za tisk in založništvo, 1959, str. 213-230.
Orožen, Janko: Pohištvena industrija »Garant«. Polzela (zbrala Stanko Novak in Vili Vybihal). Žalec: Kulturna skupnost občine, 1984, str. 161-170.
Orožen, Janko: »Polzela«, tovarna nogavic. Polzela (zbrala Stanko Novak in Vili Vybihal). Žalec: Kulturna skupnost občine, 1984, str. 150-154.
Orožen, Janko: Pomembnejše savinjske kulturne osebnosti. Savinjski zbornik II. Žalec: Pripravljal-
457
3 KRONIKA
BLAŽ PODPEČAN: SPOMINSKO GRADIVO OLGE REPNIK KOT VIR ZA ZGODOVINO POLZELE Z OKOLICO ..., 435-460
65
2017
ni odbor za proslavo dvajsetletnice osvoboditve in proglasitve trga Žalec za mesto, 1965, str. 416429.
Orožen, Janko: Preteklost Savinjske doline od davnih do današnjih dni. Savinjski zbornik II. Žalec: Pripravljalni odbor za proslavo dvajsetletnice osvoboditve in proglasitve trga Žalec za mesto, 1965, str. 322-415.
Orožen, Janko: Zgodovina Celja in okolice: II. del: (1849-1945). Celjski zbornik, posebna izdaja, Celje: Kulturna skupnost, 1973.
Orožen, Janko: Zgodovina obrti v Celju in severovzhodni Sloveniji. Celje: Agens, 1971.
Palme mučeništva: ubiti in pomorjeni slovenski duhovniki, redovniki in bogoslovci in nekateri verni laiki (zbrali in ur. Anton Pust, Zdravko Reven in Božidar Slapšak) Celje: Mohorjeva družba, 1995.
Pangerl, Viljem: Župnija Selnica - v mariborski škofiji. Selnica ob Dravi: zbornik ob 900-letnici kraja (ur. odbor Bernard Rajh et al.). Selnica ob Dravi: Krajevna skupnost, 1993, str. 92-112.
Pleteršnik, Maks: Slovensko-nemški slovar (reprodu-cirani ponatis). Ljubljana: Cankarjeva založba, 1974.
Počivavšek, Marija: Tradition of the Pharmacies of Celje (Tradicija ljekarništva u Celju). Acta medico-historica Adriatica 7, 2009, str. 237-252.
Podpečan, Blaž: Družina Pongratz: zadnji lastniki polzelskih gradov in njihova nadaljnja usoda. Pol-zelan, 2, 2014, št. 7, str. 25-28.
Podpečan, Blaž: Duhovnik Franc Kač, tragična žrtev druge svetovne vojne. Polzelan, 3, 2015, št. 5, str. 30-31.
Podpečan, Blaž: Dvorec Novi Klošter in družina Parin. Polzelan, 3, 2015, št. 10, str. 31-32.
Podpečan, Blaž: Ljudska šola na Polzeli pred sto leti. Polzelan, 3, 2015, št. 6, str. 31-32.
Podpečan, Blaž: Nastanek in razvoj pokopališča na Polzeli. Polzelan, 3, 2015, št. 11, str. 34-35.
Podpečan, Blaž: Nekaj spominov na polzelsko pošto v preteklosti. Polzelan, 5, 2017, št. 1, str. 40-42.
Podpečan, Blaž: Od kaplanije, vrtca in pošte do pekarne. Polzelan, 3, 2015, št. 1, str. 32-34.
Podpečan, Blaž: Požar na Gori Oljki leta 1932. Polzelan, 3, 2015, št. 4, str. 31-32.
Podpečan, Blaž: Privatna nemška šola na Polzeli. Pol-zelan, 3, 2015, št. 3, str. 31-32.
Podpečan, Blaž: Prva svetovna vojna: pogled iz zaledja. Polzelan, 4, 2016, št. 8-9, str. 48-50.
Podpečan, Blaž: Relikvije sv. Teodorja: med zgodovino in legendo. Polzelan, 4, 2016, št. 6, str. 42-44.
Podpečan, Blaž: Spomin na 100-letnico začetka prve svetovne vojne: vojaki bratje Repnik s Polzele. Polzelan, 2, 2014, št. 10, str. 31-32.
Podpečan, Blaž: »Spomini me vlečejo nazaj, v otroštvo ...«: intervju z mag. Petrom Vouškom, dr. med. Polzelan, 4, 2016, št. 2, str. 38-39.
Podpečan, Blaž: Šiviljski in kuharski tečaji na Polzeli. Polzelan, 5, 2017, št. 5, str. 46-48.
Podpečan, Blaž: Tedi ni blo tek ko dons:folklornepri-povedi iz Spodnje Savinjske doline. Celje: Društvo Mohorjeva družba: Celjska Mohorjeva družba, 2007.
Podpečan, Blaž: Vid Červinka, dr. med.: prvi zdravnik na Polzeli. Polzelan, 2, 2014, št. 11, str. 32-33.
Podpečan, Blaž: Zimska praznovanja pred 100 leti. Polzelan, 3, 2015, št. 12, str. 36-37.
Privošnik, Zvonka: Aktiv mladih zadružnikov. 40 let kmetijskega zadružništva v Savinjski dolini (ur. Vili Vybihal). Žalec: Kmetijska zadruga Savinjska dolina, 1987, str. 87-88.
Rihter, Andreja: Zgodovina narodnoosvobodilne borbe na Polzeli. Polzela (zbrala Stanko Novak in Vili Vybihal). Žalec: Kulturna skupnost občine, 1984, str. 87-115.
Slovar slovenskega knjižnega jezika I-IV (ur. Anton Bajec et al.). Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1980-1991.
Slovenska književnost (ur. Janko Kos in Ksenija Doli-nar) (zbirka Leksikoni Cankarjeve založbe, Književnost, 1). Ljubljana: Cankarjeva založba, 1982.
Spominski almanah slovenskih strokovnih pisateljev, publicistov in projektantov. Ljubljana: Nova strokovna založba, 1940/1941.
Spominski zbornik ob 60-letnici bojev za severno slovensko mejo 1918-1919 (ur. Janko Kuster). 1979. Maribor: Klub koroških Slovencev: Sklad Preži-hovega Voranca; Ljubljana: Zveza prostovoljcev - borcev za severno slovensko mejo 1918-1919.
Svetovna književnost (sestavila in ur. Ksenija Doli-nar) (zbirka Leksikoni Cankarjeve založbe, Književnost, 3). Ljubljana: Cankarjeva založba, 1984.
Švajncer, Janez: Celjski polk (ob 70-letnici nastanka slovenske vojske leta 1918). Kronika 36, 1988, str. 40-48.
Terčak, Stane: Med Mrzlico in Dobrovljami (ur. in z dokumenti opremil Stane Terčak). Celje: [s. n.], 1955.
TZO in Vybihal, Vili: Kmetijstvo in zadružništvo na Polzeli.. Polzela (zbrala Stanko Novak in Vili Vybihal). Žalec: Kulturna skupnost občine, 1984, str. 171-185.
Vovko, Andrej: Odborniki in članstvo podružnic Družbe sv. Cirila in Metoda 1885-1918 (zbirka Življenja in dela: biografske in bibliografske študije, št. 2). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2004.
Vrečer, Rajko: Savinjska dolina: s posebnim ozirom na splošno, krajevno in upravno zgodovino v besedi in sliki. Žalec: samozaložba, 1930.
Vybihal, Vili: Iz župnijske kronike. Polzela (zbrala Stanko Novak in Vili Vybihal). Žalec: Kulturna skupnost občine, 1984, str. 351-354.
Zdolšek, Angela: Partizanske bolnišnice na Štajerskem. Obzornik zdravstvene nege, 9, 1975, št. 1, str. 28-34.
458
65
2017
3 KRONIKA
2017	BLAŽ PODPEČAN: SPOMINSKO GRADIVO OLGE REPNIK KOT VIR ZA ZGODOVINO POLZELE Z OKOLICO ..., 435-460
Zevart, Milan: Svobodna partizanska ozemlja na slovenskem Štajerskem v času narodnoosvobodilnega boja. Časopis za zgodovino in narodopisje, 59 (nova vrsta 24), 1988, str. 167-199.
ČASOPISI
Amerikanski Slovenec, 1926, 1928.
Bogoljub, 1921.
Celjski tednik, 1959.
Deutsche Wacht, 1910.
Die Südmark (Deutsche Wacht), 1911.
Gledališki list, 1922-23.
Ilustrirani Slovenec, 1925.
Jugoslavija, 1922.
Jugoslovan, 1931.
Jutro, 1939.
Domovina, 1904, 1907, 1908.
Gasilec, 1926.
Katoliški glas, 1949.
Marburger Zeitung, 1943.
Naprej, 1923.
Narodni list, 1910, 1912.
Nova doba, 1933, 1939.
Novi tednik, 1969, 1996, 1997.
Pravica, 1925.
Savinjski občan, 1984.
Slovenec, 1908, 1939.
Slovenski čebelar, 1898.
Slovenski gospodar, 1904, 1906, 1908, 1909, 1913, 1923, 1924, 1928, 1930, 1934,1935,1936,1938, 1939.
Slovenski narod, 1927.
Štajerc, 1906, 1911.
Učiteljski tovariš, 1933.
SPLETNI VIRI
GAMS: Geisteswissenschaftliches Asset Management System ^ SIBA: A Visual Approach to Explore Everyday Life in Turkish and Yugoslav Cities, 1920s and 1930s ^ 'Fat Rozika', sitting. http://gams.uni-graz.at/o:siba.4007 (dostop 20. 5. 2017).
Gombárová, Katarina: Historia obce Mojtín (13641950), 2003.
http://www.obecmojtin.sk/download_file_f.
php?id=410522
(dostop 20. 5. 2017).
Prosenc, Mojca: Neža Maurer: »Nikoli ni prepozno za ljubezen«. MMC RTV SLO, Moja generacija, 22. 7. 2014. Zidani Most.
http://www.rtvslo.si/moja-generacija/neza-mau-rer-nikoli-ni-prepozno-za-ljubezen/342459 (dostop 20. 5. 2017).
Republika Slovenija: Ministrstvo za kulturo: Register nepremične kulturne dediščine. http://rkd.situla.org/ (dostop 20. 5. 2017).
Sistory: Zgodovina Slovenije ^ Smrtne žrtve druge svetovne vojne http://www.sistory.si/zrtve (dostop 20. 5. 2017).
Župnija sv. Marjeta Polzela ^ Zgodovina ^ Kronika ^ Kronološki pregled
http://zupnija-polzela.rkc.si/upload/ZGODO-
VINA/kronologija_ex.htm
(dostop 20. 5. 2017).
Župnija sv. Marjeta Polzela ^ Zgodovina ^ Duhovni poklici
http://zupn i j a-polzela.rkc.si/index.
php?menu=1&id=24
(dostop 20. 5. 2017).
SUMMARY
Memorial materials of Olga Repnik as a source for the history of Polzela and its surroundings in the first half of the twentieth century
In the period 1992-1999, the author of the contribution recorded the memoirs and many other memorial fragments of Olga Repnik (1906-2000) from Polzela. While some data from the materials have partly already been used as a frame for writing a number of scholarly articles, the paper at hand introduces the first critical evaluation of the materials as a whole. Primary focus is on the three thematic clusters: the developments in Polzela and its surroundings (the first half of the twentieth century) as reflected in the life and work of Olga Repnik; memorial materials as a source for ethnological data; and references to known personalities and local historical events. The materials provide an insight into the historical, social, societal, economic and cultural details of life in Polzela during the first half of the twentieth century in the broadest possible sense. Being the only memorial records of such a substantial and temporal scope from the area of Polzela known so far, the presented materials of Olga Repnik constitute at once an original and irreplaceable source for the history of Polzela and its surroundings. Moreover, since they also deal with the developments in a wider regional
459
3 KRONIKA
BLAŽ PODPEČAN: SPOMINSKO GRADIVO OLGE REPNIK KOT VIR ZA ZGODOVINO POLZELE Z OKOLICO ..., 435-460
65
2017
context, the materials sometimes have implications beyond local significance.
Even though Olga Repnik was a seamstress with no higher official education, her writings reveal an intelligent and sophisticated personality, well versed, even in her old age, in conveying complex information from the past. Her style of writings is marked by an exquisite feeling for objectivity of presentation. Most data contained in the materials were easily
corroborated with contemporary and other printed sources as well as findings of different scientific disciplines. Serving as a supplementary source to the materials are extensive archives of documents and photographs, roughly covering the period of one hundred years (1880-1980). The memorial materials of Olga Repnik will provide an indispensable source for any kind of complex study of the life in Polzela during the first half of the twentieth century.
460
65
3 KRONIKA
2017
1.02 Pregledni znanstveni članek Prejeto: 17. 8. 2017
UDK 321.74(497.4Prebold)"1945/1952
tt

Uroš Herman
mag., prof. zgodovine in geografije, Dolenja vas 25, SI-3312 Prebold E-pošta: uros.herman@gmail.com
Kako je Sv. Pavel pri Preboldu stopal v socializem
IZVLEČEK
V prispevku avtor obravnava dogajanje na območju današnje občine Prebold v letih 1945—1952. Prikazano je v luči razvoja ljudske demokracije po prevzemu oblasti v državi s strani Komunistične partije. Osnovna tema prispevka je oris organizacije in delovanje organov ljudske oblasti na lokalni ravni. V prispevku sta prikazana prelom s poprejšnjimi oblastnimi strukturami in iskanje ustrezne vloge, ki naj bi jo lokalna krajevna ljudska oblast imela v upravnem, političnem in pozneje tudi v gospodarskem smislu. Prikazane so težave, s katerimi seje srečeval sistem ljudske demokracije, pa tudi ljudje, ki so morali v tem sistemu (pre)živeti. Prispevek obravnava čas prvega obdobja oblikovanja ljudske oblasti, za katerega je značilno administrativno odločanje vrhovne oblasti.
The author of the article deals with the developments that took place in the area of present-day municipality of Prebold during the period between 1945 and 1952, in light of the evolving people's democracy that was established after the Communist Party's rise to power. The main focus is on the organisation and operation of local people's government in the form of the local people's council. The author describes the break from previous government structures and the search for an appropriate role that local people's government would have in administrative, political and later also economic terms. Furthermore, he also sheds light on the difficulties facing both the system of people's democracy and people who had to live (and survive) in it. Although the development of people's government did not end with the introduction of municipal people's councils, with which the article concludes, it unquestionably marked the end of the initial stage of establishing people's government, which was characterised by administrative decision-making of supreme authority.
KLJUČNE BESEDE
Prebold, ljudska oblast, krajevni ljudski odbor, ljudska demokracija, 1945—1952
ABSTRACT
HOW SV. PAVEL PRI PREBOLDU ENTERED SOCIALISM
KEYWORDS
Prebold, people's government, local people's council, people's democracy, 1945—1952
461
3 KRONIKA_65
UROŠ HERMAN: KAKO JE SV. PAVEL PRI PREBOLDU STOPAL V SOCIALIZEM, 461-488	2017
Opis dogajanja v Savinjski dolini po 9. maju 1945 se v župnijski kroniki župnije Sv. Pavel pri Preboldu začne z besedami: »... skozi Savinjsko dolino so se vračale ogromne kolone nemškega in hrvatsko-ustaškega vojaštva. Vse je hitelo, da pride v roke Amerikancem in Angležem, ne pa Rusom .. .«1 Eden zadnjih, ki je hotel ubežati, je bil medvojni župan Josef Schellauf, ki pa je bil ujet in usmrčen.2 Odstranjevanje sledi okupacijske uprave je bilo del načrta zmagovalcev ob koncu vojne v Sloveniji (in Jugoslaviji). S tem so preprečili možnost kontinuitete lokalnih upravnih enot - občin - tudi še iz časa Kraljevine Jugoslavije. Načrt prevzema oblasti je nastal že v vojnem času in je predvideval oblikovanje novih lokalnih samoupravnih enot pod vodstvom Osvobodilne fronte in s tem KPJ/KPS. Na območju sedanje občine Prebold so vzporedno vlogo oblasti v času vojne nasproti nemški okupacijski oblasti predstavljali terenski odbori OF, saj formalnih volitev do osvoboditve ni bilo mogoče izvesti.3
Svoboda prinese novo oblast
Nova ljudska oblast je želela v Krajevni narodni/ ljudski odbor4 Sv. Pavel pri Preboldu (dalje KNO/ KLO Sv. Pavel pri Preboldu ali krajše KNO/KLO) postaviti zanesljiv kader, a je večina predvojnih komunistov in levičarskih aktivistov med vojno izgubila življenje. Iz kraja Sv. Pavel pri Preboldu in iz okolice je od 23 predvojnih članov KPS vojno preživelo le pet članov. Poleg tega večina tistih, ki jih je nova oblast nameravala postaviti na položaje, ni imela vodstvenih izkušenj, sposobnejši (in zaslužni) kadri pa so že med vojno prevzeli položaje v višjih oblastnih strukturah - okrajnih, republiških (npr. Nestl Zgank, Marija Šlander). Prevzem vpliva v državi je partija prenesla tudi v ljudske odbore: »Naša partij-
Kronika Zupnije Sv. Pavel, zapis za leto 1945. Medvojni župan, rojen leta 1902, je v Prebold prišel leta 1941 iz Kirchbacha na avstrijskem Štajerskem. Obstaja več različnih pričanj o njegovi usodi, arhivskih virov, ki bi katero od njih potrjevali, pa (še) nismo našli - jasno je le, da konca vojne ni preživel (Kronika Zupnije Sv. Pavel, zapis za leto 1945; SI_AS 1602, šk 24, Personalni akti S, SCH-17 SchellaufJozef). Prispevek nima namena podajati podrobnejše analize razvoja sistema ljudske demokracije s političnega vidika. Tako je upravno-politični razvoj ljudske oblasti na obravnavanem območju orisan le v grobih potezah. Namen prispevka je prikazati, kakšne posledice je imelo uveljavljanje enopartijske oblasti za vsakdanje življenje na obravnavanem območju. V slovenski strokovni literaturi (tako upravnopravni kot tudi zgodovinski) je obilo del, ki razvoj (lokalnih) oblastnih struktur v obdobju po drugi svetovni vojni obravnavajo s političnega, gospodarskega in upravnega vidika; naj navedem samo nekatere avtorje, katerih dela so posvečena tem vprašanjem: Jera Vodušek Starič, Aleš Gabrič, Jože Prinčič, Zdenko Cepič, Božo Grafenauer in drugi; njihova dela, ki so bila upoštevana pri nastajanju prispevka, so navedena v seznamu literature. V času vojne so se upravne enote imenovale narodnoosvobodilni odbori ali NOO, po osvoboditvi pa narodni odbori oziroma NO, kar je v Sloveniji veljalo do januarja 1946, ko so jih uradno preimenovali v ljudske odbore ali LO (Kopač, Lokalna oblast, str. 244).
ska organizacijaje polagala posebno skrb in mnogo truda utrditvi in osamosvojitvi Krajevnih Ljudskih odborov, kot nosilcev ljudske oblasti.«5
Zakon,6 izdan septembra 1945, na območju sedanje občine navaja pet krajevnih odborov: Kapljo vas, Latkovo vas, Marijo Reko, Sv. Lovrenc pri Preboldu in Sv. Pavel.7 KNO Sv. Pavel pri Preboldu je sprva obsegal le Sv. Pavel pri Preboldu in Dolenjo vas, medtem ko sta Latkova vas in Kaplja vas še imeli lastna krajevna ljudska odbora. KNO Sv. Lovrenc je obsegal vasi Sv. Lovrenc, Sv. Magdalena (danes Matke) in Še-šče, KNO Marija Reka pa istoimensko vas, ki se sicer deli na Veliko in Malo Reko. Lokalne oblastne enote so bile namenoma oblikovane majhne, da bi tako onemogočili obnovitev predvojnih razmer(ij): »Samostojni krajevni odbori, v katerih sodeluje vse prebivalstvo kraja, so ljudski tip oblasti, občine so sistem, ki je služil reakciji. Zato je naša dolžnost, da čimprej pometemo po vseh okrajih našega okrožja z zadnjimi sledovi občin in da čim bolj ojačimo krajevne odbore.«8 V KNO Marija Reka so se zavedali, da so gospodarsko šibki, a je bila kljub temu njihova želja ohraniti samostojnost; če pa bi se bili prisiljeni združevati, so si želeli priključitve k Trbovljam (s KNO Gabersko), kot so poudarili na enem prvih krajevnih zborov volivcev 16. julija 1945.9 Med prvimi nalogami, ki jih je dobil KLO, so bili imenovanje javnega tožilca in volilne komisije,10 ureditev volilnih imenikov ter izdelava karakteristik odbornikov in zaposlenih v odborih. Volilne imenike in karakteristike so morali skupaj s kopijami zapisnikov sej odborov ter vseh delujočih komisij in svetov poslati na sedež OLO. V prvih mesecih po osvoboditvi so odbori izvajali tudi popis pogrešanega prebivalstva in vojne škode.11 Do 19. avgusta, ko so bile v celjskem okrožju izvedene volitve v ljudske odbore, so dobili KLO nalogo, da prečistijo volilne imenike in imenujejo volilne komisije, ki so morale poskrbeti tudi za to, da iz krajevnih odborov počistijo »staro jugoslovansko birokracijo«.12 Iz volilnih imenikov pa
5	V Sv. Pavlu pri Preboldu je pred vojno v tekstilni tovarni delovala partijska celica, katere član je bil tudi Slavko Šlander. Leta 1937 so šentpavelski komunisti organizirali prvo konferenco KPS po ustanovitvi. Med vojno je politično delo zamrlo oziroma je bilo skoraj v celoti vezano na NOG, šele leta 1943 so partijci poživili tudi politično dejavnost, predvsem po četah in med prebivalstvom, ki je podprlo NOG (SI_ ZAC/0098, OLO Celje, Zapisnik seje aktivistov Občinskega komiteja ZKS Prebold, Referat o zgodovini KP v okraju).
6	Gre za Zakon o upravni razdelitvi Federalne Slovenije z dne 6. septembra 1945, Ur. l. SNOS in NVS, št. 33-231/1945.
7	Orožen, Razvojna pot, str. 48.
8	Nova pot, 9. 6. 1945, št. 2, str. 1, »Utrjujmo naše krajevne odbore OF«.
9	SI_ZAC/0298, KLO Marija Reka, Zbor volivcev 16. 12. 1945.
10	SI_ZAC/0331, KLO Prebold, Zapisnik 5. redne seje KNO Sv. Pavel, 22. 9. 1945.
11	SI_ZAC/0098, OLO Celje, Zapisnik 1. seje IO NOO Celje--okolica, 3. 9. 1945.
12	Nova pot, leto I, 1945, št. 12, str. 1, »Z delovne konference
okrožnih aktivistov OF«.
3
4
462
65_3 KRONIKA
2017	UROŠ HERMAN: KAKO JE SV. PAVEL PRI PREBOLDU STOPAL V SOCIALIZEM, 461-488
so na predlog višjih organov črtali ljudi, za katere je oblast menila, da vanje iz različnih razlogov ne sodi-jo.13 Krajevni odbori Osvobodilne fronte (OF), ki so v okraju deloma obstajali že v času nemške okupacije, vendar aktivisti vanj zaradi premočnih nemških posadk niso mogli prodreti, so bili vzpostavljeni takoj po osvoboditvi.14 Volitve, ki jih prej niso mogli izvesti, so bile napovedane po posameznih KNO od 15. julija dalje.15 Prvi ohranjeni zapisnik (6. seje) krajevnega odbora OF Sv. Pavel nosi datum 22. september 1945; krajevni odbor je bil 3. novembra poimenovan krajevni narodni odbor - KNO Sv. Pavel, na seji 24. januarja 1946 pa so že uporabili naziv KLO Sv. Pavel. Štel je osem odbornikov, njegov predsednik je bil Ignac Skok, tajnik pa Anton Valenčak.16 Tajnik je imel pomembno vlogo, saj je odhajal na sestanke in izobraževanja na Okrajni ljudski odbor Celje-okoli-ca (dalje OLO Celje-okolica ali krajše OLO), kjer se je seznanjal s smernicami, po katerih je moral KLO
Pečati Krajevnega odbora OF Sv. Pavel — Dolenja vas ter KNO Sv. Pavel, Kaplja vas, Sv. Lovrenc in Marija Reka (pečati so iz zapisnikov sej obravnavanih KLO iz fondov: SI_ZAC/0331, KLO Prebold, SI_ZAC/0389, KLO Sv. Lovrenc pri Preboldu in SI_ ZAC/0298, KLO Marija Reka).
delovati. Stalna obremenitev tajnika (in drugih učiteljev) z obveznostmi do KLO poleg rednega dela v šoli je vodstvo šole spodbudila, da je na OLO Celje-oko-lica apeliralo, naj na upravno-politični tečaj pozovejo koga drugega, učiteljem pa pustijo opravljati njihovo osnovno delo.17 Predsednik KLO Sv. Lovrenc je bil takrat Ivan Marinc, tajnik pa Ivan Kač (tajniške posle sta kasneje prevzela Marija Kač in Franc Savinek).18 V KLO Marija Reka je bil predsednik Anton Kos, tajnik pa Rudolf Bac.19 V KLO Latkova vas je bil predsednik Jože Kapus in tajnik Janez Vošnjak, v KLO Kaplja vas pa je bil predsednik Matevž Ahac, tajnik pa Ivan Orožim.20
Politika in delovanje KLO sta bila načeloma kra-
17
15
16
SI_ZAC/0389, KLO Sv. Lovrenc pri Preboldu, Zapisnik 13. redne seje KLO Sv. Lovrenc, 24. 1. 1946; skladno z Zakonom o volilnih imenikih z dne 10. avgusta 1945, Ur. l. DFJ, št 59558/1945, ponatisnjenim v prilogi Ur. l. SNOS in NVS, št. 33/1945.
Nova pot, 9. 6. 1945, št. 2, str. 1, »Utrjujmo naše krajevne odbore OF«.
Odredba ministrstva za notranje zadeve o nadaljevanju volitev v narodno osvobodilne odbore, 7. julija 1945, Ur. l. SNOS, št. 15-128/1945.
SI_ZAC/0331, KLO Prebold, Zapisniki sej KLO Sv. Pavel pri Preboldu. Kot odborniki so v zapisnikih po volitvah leta 1945 navedeni še Ivan Vedenik, Pepca Lapan, Franc Rezar, Ivan Grabnar, Andrej Ahac, Martin Cizej in Jože Škorjanc.
20
Prav tam, dopis OŠ Prebold na OLO Celje-okolica, 29. 10. 1945.
SI_ZAC/0389, KLO Sv. Lovrenc pri Preboldu, Zapisniki sej KLO Sv. Lovrenc. Kot odborniki so v zapisnikih do sredine leta 1945 navedeni še Alojz Gorjanc, Jože Rosman, Jože
Turnšek, Marija Savinek, Ivan Privošnik in Julka Marinc, po
volitvah pa: Ferdo Cestnik, Marica Golavšek, Jakob Zgank,
Anton Potočnik, Neža Sopotnik in Franc Germadnik; predsednik in tajnik KLO sta ostala ista. SI_ZAC/0298, KLO Marija Reka, Zapisniki sej KLO Marija Reka. Kot odborniki so po volitvah leta 1945 v zapisnikih navedeni še Jožef Krašovec, Franc Hribar, Albin Dolar, Henrik Goropevšek in Amalija Lobnikar. SI_ZAC/0331, KLO Prebold, Zapisnik seje KLO Sv. Pavel-Dolenja vas, Latkova vas in Kaplja vas, 25. 9. 1946; Zapisnik izredne seje KLO Sv. Pavel-Dolenja vas, Latkova vas in Kaplja vas, 29. 9. 1946. Kot odborniki so navedeni: za KLO Latkova vas Janez Vošnjak, Franc Kač, Milica Cestnik, Andrej Strgar in Adolf Zagožen ter za KLO Kaplja vas Ivan Orožim, Ivan Potočnik, Franc Skok, Ivana Svet, Ivana Turn-šek in Pavla Potočnik.
18
13
19
14
463
3 KRONIKA
UROŠ HERMAN: KAKO JE SV. PAVEL PRI PREBOLDU STOPAL V SOCIALIZEM, 461-488
65
2017
Eden prvih zapisnikov KLO Sv. Lovrenc, 27. 5.1945 (fond SI_ZAC/0389, KLO Sv. Lovrenc pri Preboldu).
						
iVU rti V Y _= -■-	r X', u JIu .4 živi Jft /t & V i 4 * 't i V 1	fe v-jt iv^VA rjti t vw'k ou^vi .¡u.^ -^H ; (v U tn^ 4?*L WbW ^.vu b. -Sidi^ V (U^C^VU^WviilT A M f gt i ' ^ / ¿Tfr»U 4 fo ffl rv i f K. j* Ü K Äi.i. M <** "t t .fr itjA üJ. Atspi gf/ J V žet nt /i- ^-i iih •! jw ftt l^Jir j " Müut , em ¿t rt* ti - far ¿i^ foil*** , ^ u *jt'f frr fe*. f t,, irtvdU»*^,. U.liA;vJt fV". fl/simi 1 l'f ¡vi-ii^ fis-yftfvwtlM,, Ij^.: ■tpfy'v»- >VL /«¿W-Uf /M iLf« Ar at ^ u hf , jHkjyA^l^, ^¿biApyg^ ti H^M! f gii /-tKpm L	i 1 ' l, irr/t*, ii" ¿,<4. f. M v'V Äi ^ fa "i U ejd -ne JL ^ f-i ufe. ¿M- f-A V. fi'k	1 1 f . k i " T v ¡4^; t faltJii ¿kisi ^ % it ^ ^■twu r t** vtt A h. \ 4	Gh| it ii U vi L* -	K «v Sr' J; Ü i S r. * ■ v ■ 3
jevno samostojna, dejansko pa sta bila določena na podlagi smernic iz okraja in višje. Vse politično delo je bilo formalno v rokah množičnih organizacij (OF, AFZ in drugih, ki pa so bile pod nadzorom KPJ/ KPS).21 »Civilno upravo na osvobojenem ozemlju so prevzeli naši ljudski organi, odbori Osvobodilne fronte. Do volitev v Narodno osvobodilne odbore bodo OF odbori združevali dve funkciji, t. j. funkcijo splošnega ljudskega gibanja in funkcijo oblasti, zato imajo odbori OF dvojno nalogo. Prvič politično zaktivizirati ljudstvo, ga vzgojiti in utrditi v globokem narodnem in demokratskem duhu, drugič kot organ oblasti vršiti upravno delo ...«22 V Celju so se konec maja 1945 predstavniki vseh okrajnih KLO zbrali na prvi konferenci, govor
21	Nova pot, leto I, 1945, št. 12, str. 1, »Z delovne konference okrožnih aktivistov OF«.
22	Nova pot, 2. 6. 1945, št. 1, str. 2, »Več političnega dela«.
je bil o začetnih težavah in nalogah odborov za bodoče delo.23
Šentpavelski župnik Marko Sagaj se je 1. julija 1945 vrnil iz izgnanstva in ministrstvo za notranje zadeve mu je 18. avgusta 1945 dovolilo opravljati žup-niško službo v Zupniji Sv. Pavel. Za kaplana je mariborska škofija v Sv. Pavel imenovala Ivana Koresa iz Brezovice pri Vrhniki.24 Nova krajevna oblast si je v začetku delovanja prizadevala zagotoviti dovolj prostih stanovanj; v ta namen so med prvimi ustanovili stanovanjski odsek, ki je imel za nalogo tudi reševanje nastanitvenih potreb posameznikov in preprečevanje nezakonitih vselitev.25 V krajevnem stanovanjskem
23	Nova pot,22. 6. 1945, št. 1, str. 3, »Naši krajevni odbori OF«.
24	Kronika Župnije Sv. Pavel, zapis za leto 1945.
25	SI_ZAC/0331, KLO Prebold, Zapisnik 7. seje KLO Sv. Pavel, 27. 10. 1945.
464
65
2017
3 KRONIKA
UROŠ HERMAN: KAKO JE SV. PAVEL PRI PREBOLDU STOPAL V SOCIALIZEM, 461-488
odboru so si lahko pomagali s stanovanjskim fondom iz zaplembnih postopkov.26 V prvih mesecih svobode so tako v KLO Sv. Pavel pri Preboldu zaposlili pomožno osebje ter za delovanje usposobili pošto, šolo in Narodno milico, finančno pa so podprli delovanje zdravstvenega doma in krajevne knjižnice.27 Ze junija 1945 so potekale zaplembe premoženja zaradi izgube narodne časti, ki jih je izvajala Komisija za upravo narodne imovine (krajše KUNI) Okrajnega odbora OF Zalec.28 Vrednost vsega zaplenjenega premoženja, ki ga je KUNI okraja Zalec izvedel do septembra 1945, je po izračunih KUNI OLO Celje-okolica znašala za Sv. Pavel 45.100 dinarjev, za Latkovo vas 66.175 dinarjev in za Sv. Lovrenc 47.000 dinarjev.29 Na KLO so 12. decembra 1945 imenovali Odbor za postavitev spomenika padlim in žrtvam vojne na trgu pred cerkvijo, kjer je pred vojno stal kip Marije Brezmadežne (odstranila ga je že medvojna nemška občinska oblast, ki je na istem mestu želela postaviti lasten spomenik). Odbor je sestavljalo 23 oseb, med njimi so bili predstavniki krajevnih oblasti, člani OF in župnik Marko Sagaj. Omenjenega spomenika na tem mestu niso nikoli postavili.30
V	prvih dneh junija so bile na KLO razdeljene živilske nakaznice za prebivalce, ki so se preživljali izključno na karte.31 Krajevna oblast je leta 1945 naredila prve korake v smeri krepitve lokalnega gospodarstva - 25. avgusta 1945 so namreč sklenili ustanoviti občinsko trgovino z mešanim blagom in drvmi,32 kar so potrdili na izredni seji 1. oktobra, ko so po pridobitvi kredita Denarnega zavoda Slovenije odprli prvo krajevno družbeno podjetje, in sicer trgovino z registriranim nazivom Trgovina z mešanim blagom in kurivom.33 Napoved ustanovitve tovrstne zadruge je prišla že v začetku junija: »Tej zadrugi se bodo aktivno priključili tudi mnogi trgovci, kar zlasti delavski krogi toplo pozdravljajo .. ,«34
V	šentpavelski osnovni šoli so pouk organizirali že 12. maja 1945. Takoj je postal očiten problem pomanjkanja učiteljskega kadra, zato je julija oblast na hitro organizirala pedagoški tečaj v Zalcu. Šola je bila potrebna obnove, tudi učil in učnih pripomočkov ni bilo več. V kurilnici šole so po osvoboditvi odkrili šolski arhiv, ki je obsegal šolsko matično knjigo, matične liste in šolsko kroniko, poleg tega pa še matične knjige župnij Sv. Pavel, Marija Reka in Griže.35
26	Prav tam, Zapisnik 8. seje KLO Sv. Pavel, 3. 11. 1945.
27	Prav tam, Zapisnik 10. seje KLO Sv. Pavel, 11. 12. 1945.
28	SI_ZAC/0107, Uprava narodne imovine, šk. 1, mapa 12/1, Zapisniki okrajne zaplembne komisije.
29	Prav tam, šk. 4, mapa 55/4, Rekapitulacija vsega zaplenjenega premoženja v bivšem okraju Zalec.
30	Kronika Zupnije Sv. Pavel.
31	Nova pot, 9. 6. 1945, št. 2, str. 4, »Gospodarski in kulturni problemi Spodnje Savinjske doline«.
32	SI_ZAC/0331, KLO Prebold, Zapisnik 25. seje KLO Sv. Pavel, 25. 8. 1946.
33	Prav tam, Zapisnik izredne seje KLO Sv. Pavel, 1. 10. 1946.
34	Nova pot, 9. 6. 1945, št. 2, str. 5, »Drobne vesti«.
35	Šolska kronika Osnovne šole Prebold, zapis za leto 1945.
Krajani so priskočili na pomoč pri najnujnejši obnovi šolskega poslopja, tako da so s poukom uradno začeli 12. junija 1945.36 Ko se je 16. oktobra 1945 pričelo novo šolsko leto, so učitelji ugotavljali, da so učenci nedisciplinirani, in so njihovo vedenje pripisali vzgoji v nemški šoli. Med šolskim letom so na OŠ organizirali nekaj proslav, ki so jih večinoma izvedli v Domu prosvete v sodelovanju z množičnimi organizacijami - OF, AFZ in kulturnim društvom Svoboda. Poleg proslav so šolski otroci pripravili svečan sprejem ministru za gospodarstvo LRS Francu Leskošku, ko je 30. oktobra 1945 obiskal tekstilno tovarno. Pionirska organizacija kot podmladek Ljudske mladine Slovenije (LMS) je leta 1945 dobila množičen značaj, vzpostavili pa so tudi šolsko organizacijo Rdečega križa in mladinski pevski zbor.37
Volitve v ustavodajno skupščino in združevanje prvotnih krajevnih odborov
Volitve v Ustavodajno skupščino Demokratične federativne Jugoslavije so bile razpisane za 11. november 1945. Vse delo množičnih organizacij je bilo usmerjeno v pripravo zmage liste OF. Za opozicijo (ki je volitve sicer bojkotirala) je bila v dokaz demokratičnosti režima postavljena t. i. skrinjica brez liste, ki naj bi jamčila svobodo izražanja volje ljudi na volitvah. Oblast je dala jasno vedeti, da bo v to skrinjico »lahko kroglico spustil tisti, kije proti pridobitvam naše štiriletne borbe, za katere so dajali življenje naši najboljši sinovi in hčere. V to skrinjico bo spustil kroglico tisti, kije proti enakopravnosti jugoslovanskih narodov, ki je proti agrarni reformi, proti ljudski demokraciji, republiki itd., skratka tisti, ki je za star jugoslovanski sistem brezobzirnega socialnega izkoriščanja in zatiranja delavcev in kmetov .. ,«38 V okraju Celje-okolica je volilo 96,5 % volilnih upravičencev, oziroma skupaj 50.534 volivcev, za OF jih je glasovalo 90 %, v skrinjico brez liste pa je glas oddalo 10 % volivcev.39 Kot poslanec v ustavodajno skupščino je bil potrjen Franc Leskošek.40
Leta 1946 so se pričeli posamezni vaški odbori združevati v enotni KLO Sv. Pavel pri Preboldu. Na OLO Celje-okolica so namreč ocenjevali učinkovitost posameznih odborov in jim, če so bili za uspešno delovanje premajhni, svetovali združevanje s sosednjimi odbori. Tak primer je bil tudi KLO Marija Reka, ki so ga spodbujali, naj se združi s KLO Sv.
36	SI_ZAC/0098, OLO Celje, Poročila na 4. rednem zasedanju skupščine Celje-okolica, 25. 1. 1948.
37	Šolska kronika Osnovne šole Prebold, zapis za leto 1945/1946.
38	Nova pot, 6. 11. 1945, št. 16, str. 1, »Volili bomo listo Ljudske fronte«.
39	Nova pot, 16. 11. 1945, št. 19, str. 1, »Z zmago Ljudske fronte je ljudstvo izreklo svojo voljo«.
40	Nova pot, 16. 11. 1945, št. 19, str. 3, »V celjskem okrožju izvoljeni kandidati«.
465
3 KRONIKA
UROŠ HERMAN: KAKO JE SV. PAVEL PRI PREBOLDU STOPAL V SOCIALIZEM, 461-488
65
2017
Zapisnik izredne seje združenih KLO Sv. Pavel pri Preboldu/Dolenja vas, KLO Latkova vas in KLO Kaplja vas,
kije bila 29. 9.1946 (SI_ZAC/0331, KLO Prebold).
* * * I a
t (
ti'.itk	ljmwu DO bar o* ;. t*.tTii- -■i»iijn n i,
vnc is 'j^l^a vu -ta«	ot iJ	i^^aiiiiit
T . Unnl	v.-ovn, (Umi »M U^tlSW in Uniltft ti¥r-
4iuw» nlUutu
f 1 M
V. . ffl ...,./	l-i:i[, '.IK ..»,.	«.lr:illr j..,
t.vii I vjiu*, tin inucp M^f' ■ «!> i"j.ul -'liiii - si	-uiilvl- llici,
E trru Amir» J, t'j Li^i' »■ t tfJtfir Oralis tue, : otnAnll jtli, ' -c ..-.il'ii,
■ " " " " *_SL
1/ irmrit*T In	ndic^b* c. ij* m.ifn
2/ f^tttfv	...... trrok«. mvjtOfiMT «IrlirpMlTrtl.
1/ liiltd r»t.
V I cT*rfct c ptmmt KnUln MO. 5/ VoUi*r	no>cr»,
f>/ . cLoMtoi , rGT&Js?* J -acliiT * fi^a ijftftOiL atkma « X/ (iniii	■	J>l*£*t cJnnJr^t ' 141»	tc-
»tTOM niiJO, uioiovl ,	1« .1*1111« n. .iut»l
U i/	iU 111* .r^i. .,Urc.^iii
Mi, (MhU ;vi:: l> Eav. , st-jini1- uli. if }/ "or. *i>M mamj til 10». -HJI Jfli* ,1» umvljr-v. ti, i«rs-nlolji ui luct kw*
.0 1/ »r+ it (._■_ «1 i-iru'-Art	t(71. -11 J inn
id i'/ # pfuiHc	.<itry»n.11 "j nvl* Ja tjl «niwi...... llfoi^-oo
in r..ji»i li. "jar«	Mo* «M»;ir«dii>iUilj Mi! >.. ant.
Zm Mri^rAUridtlla LDVi jq^tta Jtvta. ■ u t*jailt» 1 L^rli y^itn^at. raa*r
■ 'Jin iKltuiTW «>r nana " "	" lafataa .IIIDLT
* iok YiH *	" '-Jiiic. fidmj
fflu/ - »la* t+t«Hit: » »sloaiju
Jlttiwlnlt	-r^oV Pig
■J':.: .moUL.	„¡Am
VaJM: .....	. t.	iont
t. |<M1 ;(Uilltr>ti.iu Kjfi "ufcil
m nnthu«...... ^oa ¡-.-mm
.v	.. ...... ■■ :'
„„..„.niu fii.1 j ¿iliuaJnnuLt. '.<iL»>ll> »» > ■ ifp!',, .. - Mull "T* mtjl
ilh	OOtUUPjf .--l	Wt'l	-0 ii.. tiui.n,	. r«.'-
»fi, «IE Jlr 1.* to u*rlo	D'-TO^ 1*1141.00: » upj e. otirl Hr rul lit
JB i IJ ..'¡.»111	li^l i:, I J..' hj-l ; it, "Wjlij #*J M ♦
4. •
- a. tfffifc
.Mi
'l«n 1» 1 ■ llnip	A.


ris Jsta^il1
......
a.
Pavel pri Preboldu.41 Majhni odbori brez osnovne pisarniške opreme in ustreznih ljudi 42 niso bili uspešni pri izvajanju sklepov in nalog, ki jim jih je nalagal okraj, zato so imeli na OLO že v začetku leta 1946 namen število KLO v okraju zmanjšati s 97 na vsega 37. Odborniki OLO Celje-okolica so pričeli glasneje razpravljati o spremembah v krajevnih odborih. Na seji 27. januarja 1946 je razpravo spodbudilo tudi trmasto vztrajanje KLO Marija Reka pri samostojnem delovanju, in to kljub prepričevanju okrajne
41	SI_ZAC/0098, OLO Celje, Zapisnik 8. seje IO NOO Celje--okolica, 22. 12. 1945.
42	SI_ZAC/0298, KLO Marija Reka, Zapisnik redne seje KLO in OF Marija Reka, 10. 12. 1946; KLO Marija Reka je bil še konec leta 1946 brez pisalnega stroja in administrativnega uslužbenca.
skupščine, naj se združi s KLO Sv. Pavel.43 Po prepričanju okrajnih poslancev so bili majhni KLO le strošek okrajnega proračuna.44 Nasploh so okrajni poslanci izražali nezadovoljstvo z majhnimi odbori ter jim očitali nezadostnost administracije in neiz-kušenost45 ter nerednosti pri izvajanju nalog in dejavnosti odborov.46 Primer, ki ga je OLO največkrat
43	SI_ZAC/0098, OLO Celje, Zapisnik drugega zasedanja skupščine OLO Celje-okolica, 27. 1. 1946.
44	Prav tam, Zapisnik 11. seje IO OLO Celje-okolica, 4. 3. 1946.
45	Prav tam, Zapisnik 9. seje IO OLO Celje-okolica, 5. 2. 1946.
46	SI_ZAC/0098, OLO Celje, Zapisnik 10. seje IO OLO Celje-okolica, 19. 2. 1946. Med naloge krajevnih ljudskih odborov je spadalo (tudi) razdeljevanje nakaznic, zaradi katerih je IO OLO Celje-okolica odbore večkrat pozval, naj
jih razdeljujejo le potrebnim in ne vse povprek in brez nadzora. V zvezi s tem so sprejeli uredbo o sestavljanju seznamov
466
3 KRONIKA	65
UROŠ HERMAN: KAKO JE SV. PAVEL PRI PREBOLDU STOPAL V SOCIALIZEM, 461-488	2017
Območje obravnavanih KLO Sv. Pavel pri Preboldu, KLO Sv. Lovrenc in KLO Marija Reka (prikaz je izdelan na osnovi topografske karte Celje, listi 1—4, Vojnogeografskega instituta v merilu 1:50.000 iz leta 1956).
uporabil, je bilo slabo pobiranje davkov za okrajni proračun. Na OLO so ukazali po vseh krajih izvesti občne zbore, na katerih so prebivalstvu pojasnjevali nujnost rednega plačevanja davkov.47 V tem smislu so na skupni seji septembra 1946 v enoten KLO Sv. Pavel pri Preboldu združili kraje Sv. Pavel, Kaplja vas, Dolenja vas in Latkova vas. Združitev je bila načrtovana že s pripravo skupnega občinskega proračuna za leto 1946 in razdelitvijo odborniških funkcij, ki so jih že prej zasedli posamezni predstavniki iz prej samostojnih KLO. Spremembe so potrdili na izredni seji KLO 29. septembra 1946, ko so imenovali tudi nove referente in svete.48 Tudi v Sv. Lovrencu je 20.
upravičencev in o odgovornosti tajnikov KLO za razdelitev nakaznic.
47	SI_ZAC/0098, OLO Celje, Zapisnik 21. seje IO OLO Ce-lje-okolica, 22. 7. 1946.
48	SI_ZAC/0331, KLO Prebold, Zapisnik izredne seje KLO Sv. Pavel pri Preboldu v novem sestavu, 29. 9. 1946. Predsednik združenega KLO Sv. Pavel pri Preboldu je postal Ignac Skok (prej predsednik KLO Sv. Pavel), čeprav je funkcijo najprej zavrnil, a jo je moral po nalogu OLO Celje-okolica kljub temu sprejeti. Uvedli so tudi funkcijo podpredsednika KLO, ki jo je zasedel Jože Kapus (prej KLO Latkova vas). Odborniki so bili bivši odborniki prejšnjih odborov - po dva iz Kaplje vasi in po eden iz sv. Pavla, Latkove vasi in Sv. Lovrenca. Za tajnika novega KLO so 29. septembra imenovali
julija potekalo skupno zborovanje odbornikov KLO in odbora OF. Na njem so ugotavljali, da kraj gospodarsko gravitira proti Sv. Pavlu pri Preboldu, in ker je KLO Sv. Lovrenc upravljal le kamnolom v Matkah, je bil gospodarsko šibek. Končno odločitev o združevanju so prepustili zboru volivcev, na katerem se je večina ljudi izrekla za združitev s KLO Sv. Pavel pri Preboldu.49
V prvih dveh letih po osvoboditvi je bilo po evidenci OLO Celje-okolica na območju tedanjih krajevnih ljudskih odborov Sv. Pavel pri Preboldu, Latkova vas, Kaplja vas, Sv. Lovrenc in Marija Reka na odborih zaposlenih enajst uslužbencev.50 Pri organizaciji in delovanju KLO so bili dolžni sodelovati tudi okrajni predstavniki, ki so bili izbrani med domačimi delegiranimi predstavniki na okraju. Ti so imeli vlogo nadzornikov krajevnih odborov in so opravljali kurirsko delo, ko so sklepe in zapisnike prenašali
dotedanjega tajnika KLO Sv. Pavel pri Preboldu Antona Va-lenčaka.
49	Nova doba, 6. 11. 1945, št. 16, str. 2, »Skupno delo KLO in OF v Sv. Lovrencu v Savinjski dolini«.
50	SI_ZAC/0098, OLO Celje, Seznami voljenih članov in uslužbencev KLO.
467
3 KRONIKA
UROŠ HERMAN: KAKO JE SV. PAVEL PRI PREBOLDU STOPAL V SOCIALIZEM, 461-488
65
2017
s KLO na OLO in obratno.51 Za boljše pisarniško poslovanje KLO so na okraju za njihove zaposlene (predvsem tajnike) prirejali obvezne upravno administrativne tečaje.52 Spremembe v upravno-politični strukturi krajevnih ljudskih odborov so v Novi poti pojasnili tako: »Škoda v političnem pogledu je v tem, ker dosedanja zmeda in neodločnost v upravno-te-ritorialni organizaciji ljudskih odborov, nejasnost v kompetencah, ki jo marsikje dosedanja praksa ljudskih odborov kaže, oddaljuje široke ljudske množice od sodelovanja.« Vendar naj o združevanju ne bi odločal okraj: »Dirigiranje z vrha je skozinskoz napačno, ker ne odraža želja, potreb in možnosti od spodaj.«5 Redno zasedanje skupščine okraja Celje-okolica, na katerem so obravnavali tudi poročilo o novi upravni razdelitvi in novem zakonu o ljudskih odborih, je bilo v Celju 1. septembra.54 Okrajni oblastni organ je naposled ocenil, da je bila nova upravno teritorialna razdelitev uspešno izvedena.55
Volitve v ustavodajno skupščino LRS so bile 27. oktobra 1946. Že mesec dni prej so po vseh krajih OLO potekali sestanki aktivistov OF in zborovanja, na katerih so potrjevali izbiro kandidatov. To sta bila za volilno enoto Vransko (kamor je sodil KLO Marija Reka) Ivan Ocvirk in Ivan Vodovnik, za volilno enoto Žalec (kamor sta sodila KLO Sv. Pavel pri Preboldu in KLO Sv. Lovrenc) pa Rudi Hribar in Štefan Trobiš.56 Iz vseh krajev, kjer so potekala zborovanja, so poročali o zelo zadovoljivi udeležbi. Na večini sestankov je govoril prvi kandidat žalske volilne enote Rudi Hribar. V volilni enoti Vransko je govoril prvi kandidat Ivan Ocvirk.57 Oba kandidata sta na volitvah dobila večino glasov, Ivan Ocvirk 4106 ali 62,3 % in Rudi Hribar 4793 ali 76,7 %.58 V poročilu o delu partijskega članstva ob volitvah leta 1946 je bila opisana relativna šibkost šentpavelske partijske organizacije. Najbolje organizirana in številčna je bila tovarniška celica, medtem ko so bile krajevne celice neuspešne. Razmere so obravnavali na okrajnem komiteju KPS Celje-okolica, kjer so skušali delovanje partijskih celic okrepiti z organiziranjem raznih seminarjev, izrekanjem kazni in izključitvami.59
51	Prav tam, Zapisnik 25. seje IO OLO Celje-okolica, 16. 9. 1946.
52	Prav tam, Zapisnik 17. seje IO OLO Celje-okolica, 27. 5. 1946.
53	Naše delo, 3. 8. 1946, št. 17, str. 1, »Najvažnejše misli o gospo-darsko-političnih nalogah ljudskih odborov«.
54	Naše delo, 31. 8. 1946, št. 21, str. 1, »Tretje redno zasedanje okrajne ljudske skupščine okraja Celje-okolica«.
55	Naše delo, 14. 9. 1946, št. 23, str. 1, »Okraj Celje-okolica pred volitvami«.
56	Naše delo, 21. 9. 1946, št. 24, str. 2, »Kandidati in namestniki za volitve v Ustavodajno skupščino v celjskem okrožju«.
57	Naše delo, 26. 10. 1946, št. 29, str. 3, »Predvolivna zborovanja v volivni enoti Žalec; Predvolivni sestanki v volivni enoti Vransko«.
58	Naše delo, 2. 11. 1946, št. 30, str. 1, »Rezultat volitev v celjskem okrožju«.
59	SI_ZAC/0917, Okrajni komite ZKS Celje-okolica, šk. 1,
Zapisnik seje OK KPS Celje-okolica, 2. 11. 1946.
Spreminjanje položaja zasebnega gospodarstva in agrarna reforma
Zaradi izjemnega pomena kmetijstva pri povojni obnovi države je Ministrstvo za kmetijstvo in gozdarstvo LRS v začetku marca 1946 sprejelo odredbo o ustanovitvi kmetijskih odborov pri vseh KLO.60 Na podeželju pomanjkanje hrane sicer ni predstavljalo (pre)hude grožnje, preglavice pa so se pojavile pri oskrbi mestnega prebivalstva in delavcev - med njimi tudi delavcev krajevne tekstilne tovarne, ki vsi doma niso imeli kmetij. Breme racionirane oskrbe, ki se je ohranila še iz vojnega časa, so takoj po osvoboditvi občutili kmetje, ki so jim pobirali presežke pridelka brez zadostnega plačila, zato so se pričeli izogibati obvezni oddaji. Zato je KLO Prebold na eni od prvih januarskih sej leta 1946 pripravil poročilo, v katerem je bilo navedeno, da je obvezna oddaja mleka uspela šele potem, ko so bile za izogibanje obvezni oddaji zagrožene kazni. Vendar so se pojavile druge težave, saj naenkrat ni bilo na voljo dovolj mlečnih naka-znic.61 Kmetijski odbori so imeli nalogo zagotoviti načrtovanje pridelovanja kultur, predvidenih za obvezno oddajo. Tako so morali kmetje najprej poskrbeti za pridelek iz načrtovanih kvot, šele potem so lahko poskrbeli za svoj interes. Predsednik kmetijskega odbora je bil hkrati poročevalec na OLO.62 Tako so na KLO Sv. Pavel pri Preboldu februarja 1946 določili odbor za oddajo žita, ki je moral pripraviti 500 m2 skladiščnih prostorov v graščini Prebold. Ista komisija je na začetku avgusta podala poročilo, v katerem je ugotovila, da je bilo vse žito pravilno oddano.63 Za pregled njiv je bil izvoljen tričlanski kmetijski odbor, ki je 26. maja izvedel popis vse orne zemlje v KLO in nato še popis ostalih zemljišč.64 Gospodinjstva so smela obdržati do 150 kg krompirja na osebo in 2000 kg semenskega krompirja za hektar površine, uporaba krompirja za krmo pa je bila prepovedana.65 Če se je kmetija odločila pitati prašiča za oddajo, so kmetje lahko obdržali 400 kg koruze.66 Ker je kmetom primanjkovalo krme, so kljub zagroženim visokim kaznim klali odvečno živino.67 So pa zmedo ob oddaji povzročali tudi predstavniki krajevnih oblasti sami, ki so, kot je zapisalo Naše delo, »mislili, da jim je ljudstvo poverilo oblast zato, da bodo sebe in svoje sorodnike
60	Kopač, Lokalna oblast, str. 116—117.
61	SI_ZAC/0331, KLO Prebold, Zapisnik 12. seje KLO Sv. Pavel, 9. 1. 1946.
62	Naše delo, 15. 6. 1946, št. 10, str. 6, »Uredba o ustanovitvi kmetijskih odborov«.
63	SI_ZAC/0331, KLO Prebold, Zapisnik 15. seje KLO Sv. Pavel, 25. 2. 1946.
64	Prav tam, Zapisnik 21. seje KLO Sv. Pavel, 16. 6. 1946.
65	SI_ZAC/0098, OLO Celje, Zapisnik 28. redne seje IO OLO Celje-okolica, 11. 11. 1946.
66	Prav tam, Zapisnik 29. redne seje IO OLO Celje-okolica, 3. 12. 1946.
67	Prav tam, Zapisnik 11. redne seje IO OLO Celje-okolica, 4. 3. 1946.
468
65
2017
3 KRONIKA
UROŠ HERMAN: KAKO JE SV. PAVEL PRI PREBOLDU STOPAL V SOCIALIZEM, 461-488
čim bolj razbremenili dajatev. Drugi so si zopet nadeli krinko ,za~sčitnika' in ,dobrotnika'svoje vasi.«68
Zametki dela zadrug so se ob intervencijah OLO Celje-okolica pojavili zaradi pomanjkanja krme za živino in ob razdeljevanju zaščitnih sredstev za poljščine med kmetovalce.69 V Savinjski dolini je močan zagon snovanju zadružništva dajalo hmeljarstvo. Tako je 23. junija 1946 v Žalcu, Sv. Petru, Sv. Pavlu, Prekorjah in Braslovčah prišlo do zborov hmeljarjev, na katerih so predstavniki zadruge govorili o problemih hmeljarstva in odgovarjali na vprašanja hme-ljarjev.70 Pomemben motiv hmeljarjev za vstop med zadružnike v Savinjski dolini je bilo strojno obdelovanje polj z 31 traktorji, ki so bili razporejeni v 11 traktorskih postajah v okraju in so bili na voljo predvsem članom zadrug. V okraju so znova organizirali kmetijsko strokovno izobraževanje, in sicer v obliki srednje kmetijske šole in nižje kmetijske šole v Sv. Juriju ob južni železnici (Šentjur), poleg teh dveh pa sta delovali še gospodinjska šola in hmeljarska šola v Žovneku pri Braslovčah. Ob tem so v okraju leta 1946 organizirali kar 16 raznih tečajev za pospeševanje kmetijske proizvodnje.71
Ker je bila tudi v obrti in trgovini zapovedana usmeritev v družbeno lastništvo podjetij, je oblast pričela onemogočati zasebno gospodarsko pobudo, sprva z odpovedmi obrtnih dovoljenj, predvsem v krajih, kjer so KLO ustanovili istovrstna lastna podjetja.72 V KLO Sv. Pavel pri Preboldu so prvega izmed prej zasebnih lokalov - mesarijo in gostilno -po navodilu OLO v svoje roke prevzeli 27. decembra 1946.73 Vseh obrti pa na KLO vendarle niso prevzeli. Tako je lahko krajevna brivnica obdržala zasebnega lastnika, čeprav so na OLO Celje-okolica načrtovali, da jo bo prevzel KLO.74 Posamezni zasebniki so, da bi obdržali zaposlitev, prostovoljno odstopili svojo obrt in prostore krajevnemu odboru ali zadrugi.75 Na KLO Sv. Pavel pri Preboldu so 22. decembra na intervencijo OLO Celje-okolica zaslišali zasebnico, ki gostinske in trgovske obrti ni prijavila na OLO. Ta je izjavila, da je bila prepričana, da obrtnega dovoljenja tako ali tako ne bo dobila, in da bo, »če bo potreba«, obrt predala KLO.76 Na območju KLO so leta 1946 po pridobljenem soglasju OLO Celje-okolica šestim zasebnikom dovolili opravljanje obrti na podlagi ob-
68	Naše delo, 27. 7. 1946, št. 16, str. 2, »Rezultati odkupa presežkov«.
69	SI_ZAC/0098, OLO Celje, Zapisnik 9. redne seje IO OLO Celje-okolica, 5. 2. 1946.
70	Naše delo, 29. 6. 1946, št. 12, str. 4, »Zbori hmeljarjev«.
71	SI_ZAC/0098, OLO Celje, Poročilo poverjeništva za gozdarstvo, kmetijstvo in veterino na 4. rednem zasedanju skupščine OLO Celje-okolica, 25. 1. 1948.
72	SI_ZAC/0331, KLO Prebold, Zapisnik 26. seje KLO Sv. Pavel, 4. 9. 1946.
73	Prav tam, Zapisnik zbora volivcev, 27. 12. 1946.
74	Prav tam, Zapisnik 4. seje KLO Sv. Pavel, 17. 11. 1946.
75	Prav tam, Zapisnik 5. seje KLO Sv. Pavel, 1. 12. 1946.
76	Prav tam, Zapisnik 6. seje KLO Sv. Pavel, 22. 12. 1946.
stoječe obrti ali prevzema zaplenjenega premoženja.77 Pomembna postavka v proračunu KLO Sv. Pavel pri Preboldu za leto 1946 je bila gradnja cest in mostov. Konec februarja 1946 so začeli odborniki razpravljati o popravilu ceste in mostu v Dolenji vasi pri tekstilni tovarni, in ko so zbrali potrebni material,78 so konec avgusta pričeli z udarniškim delom.79 Na seji KLO Sv. Pavel pri Preboldu 3. novembra 1946 so sprejeli sklep o ustanovitvi vodovodne zadruge, ki naj bi uredila vodovodno omrežje v KLO. Ta točka je ostala na dnevnem redu bolj ali manj vseh sej v prvih nekaj letih delovanja odbora.80
Leta 1946 je KUNI obravnavala štiri vloge za vračilo premoženja, ki so ga bile zaplenile nemške okupacijske oblasti, in vse odobrila.81 Ista komisija je bila odgovorna tudi za izvedbo agrarne reforme, ki jo je takoj po vojni obljubila oblast. Agrarna reforma, ki se je pričela izvajati leta 1946, je pravi konec doživela šele leta 1948, ko so bile odpravljene določene pomanjkljivosti, saj je hitenje povzročilo precej težav, »ker se je k temu delu pristopilo z veliko hitrostjo ... ter je potrebno nad vsem delom izvršiti revizijo ... se je v mnogih primerih dogodilo tudi to, daje dobil zemljo tisti ki je za isto neupravičen ... da se bo zemljo dodelilo tistemu, ki jo obdeluje, seje že pristopilo ... k reviziji«.82 V skladu z zakonom o agrarni reformi so 3. marca 1946 sklicali sestanek agrarnih interesentov, ki so se potegovali za zemljišča iz posesti župne nadarbine, graščine ter družin Zanier in Pikl, od cerkvenih zemljišč pa je bilo agrarnim interesentom dodeljeno 86.812 m2. Skupna župnijska posest pred agrarno reformo je obsegala 196.172 m2, tako je župniji Sv. Pavel še vedno ostalo premoženje v posesti in nepremičninah v skupni izmeri 106.860 m2. KLO in župnija pa sta v Sv. Pavlu pri Preboldu tudi sodelovali, saj je 1. junija predsednik KLO Ignac Skok župniku Marku Sagaju predal prostovoljne prispevke, ki so jih zbrali prebivalci Sv. Pavla pri Preboldu in okolice za popravilo med vojno poškodovanega župnišča in kaplanije. Popravila so se pričela 11. junija in so potekala, dokler je bilo dovolj denarja, župnik pa se je v župnišče preselil 22. julija. So pa predstavniki KLO 19. junija iz župnijskih hlevov odgnali vola in telici. 14. septembra je bilo župniku Sagaju dovoljeno poučevanje verouka na osnovni šoli v Sv. Pavlu in osnovni šoli v Mariji Reki. 28. septembra je bil za kaplana imenovan Ivan Koc-mut, ki je v Sv. Pavel pri Preboldu prišel 11. oktobra.
77	SI_ZAC/0098, OLO Celje, Zapisnik 17. seje IO OLO Ce-lje-okolica, 27. 5. 1946; Zapisnik 28. seje IO OLO Celje--okolica, 11. 11. 1946.
78	SI_ZAC/0331, KLO Prebold, Zapisnik 15. seje KLO Sv. Pavel, 25. 2. 1946.
79	Prav tam, Zapisnik 26. seje KLO Sv. Pavel, 4. 9. 1946.
80	Prav tam, Zapisnik 3. seje KLO Sv. Pavel, 3. 11. 1946.
81	SI_ZAC/0107, Uprava narodne imovine, šk. 1, mapa 7/1, Zahtevki po vrnitvi po Nemcih zaplenjene imovine.
82	SI_ZAC/0098, OLO Celje, zapisniki komisije za izgradnjo ljudske oblasti 1947—1952, Delovni sestanek odseka za izgradnjo ljudske oblasti, 17. 1. 1947.
469
3 KRONIKA
UROŠ HERMAN: KAKO JE SV. PAVEL PRI PREBOLDU STOPAL V SOCIALIZEM, 461-488
65
2017
12. novembra se je z odlokom KLO v župnišče preselil mizar Franc Zupan, ki si je v gospodarskem poslopju v nekdanjem hlevu uredil mizarsko delavnico, župnik pa mu je v ta namen posodil elektromotor.83
Vse večji nadzor ljudske oblasti in krepitev socialističnega sektorja
Leta 1947 je KLO Sv. Pavel pri Preboldu štel 18 odbornikov, od tega je bilo sedem članov izvršnega odbora, v KLO Sv. Lovrenc je bilo odbornikov kar 20, od teh prav tako sedem članov izvršnega odbora, v KLO Marija Reka je bilo odbornikov sedem, članov izvršnega odbora pa niso imeli. Na vseh treh KLO je bilo zaposlenih skupaj šest uslužbencev.84 Na OLO so ti trije sosednji KLO imeli skupaj sedem predstavnikov. Ti so leta 1947 sodelovali na prvem rednem zasedanju okrajne skupščine, na katerem so v zvezi z delovanjem ljudske oblasti še vedno razpravljali o njenem vpeljevanju, saj je kljub vsem direktivam in tečajem prihajalo do težav pri izvajanju oblasti.85 Kot primer šibkega in neustreznega KLO so zopet izpostavljali Marijo Reko. Tamkajšnji odbor jim je namreč sam poslal prošnjo za namestitev uslužbenca, ki naj bi opravljal pisarniška dela na KLO.86 Pri tem so poslanci okrajne skupščine samokritično ugotavljali, da so sami premalo storili za vzpostavljanje ljudske oblasti na najnižji ravni. Okrajni odbor je zahteval večjo prisotnost poslancev okraja na sestankih in občnih zborih krajevnih ljudskih odborov. Eden od ukrepov, ki ga je okrajna oblast izvedla, da bi okrepila nižje veje oblasti, je bil prenos pristojnosti za oblikovanje občinskih proračunov na KLO, OLO naj bi pri tem ohranil le nadzorno funkcijo.87
V šolskem letu 1946/1947 je še vedno primanjkovalo učiteljev, in ker so obstoječi imeli številne izvenšolske obveznosti, se je to poznalo na šolskem učnem delu. Šola je 9. aprila 1947 organizirala javno manifestacijo za priključitev Koroške k Sloveniji, s katere so šentpavelski pionirji Titu poslali resolucijo. Ob prazniku dela leta 1947 je pionirska organizacija aktivno sodelovala v povorki. Titova štafeta je na šoli prvič potekala 21. maja 1947.88 V šentpavelski cerkvi so imeli 12. oktobra 1947 zahvalno mašo ob priključitvi Primorske k Sloveniji, polnočnic pa tisto leto ni bilo.89
83	Kronika Župnije Sv. Pavel, zapis za leto 1946.
84	SI_ZAC/0098, OLO Celje, Seznam voljenih članov in uslužbencev KLO.
85	Prav tam, Zapisnik 4. seje OLO Celje-okolica, 26. 1. 1947.
86	Prav tam, Delovni sestanek odseka za izgradnjo ljudske oblasti, 17. 1. 1947.
87	Prav tam, Poročilo tajnika na 3. zasedanju OLO Celje-okoli-ca, 29. 1. 1948. V poročilu je naveden tudi poudarek, da bodo morali KLO stroške, ki bi presegali zmogljivosti proračuna, kriti s krajevnim samoprispevkom.
88	Šolska kronika Osnovne šole Prebold, zapis za šolsko leto
1946/1947.
89	Kronika Župnije Sv. Pavel, zapis za leto 1947.
Konec aprila 1947 so na KLO Sv. Pavel ustanovili tričlansko kontrolno komisijo za pregled obdelane in neobdelane orne površine, ki naj bi do začetka maja določila obseg oddaje in stopnjo davka posameznim posestnikom.90 Davki so bili odvisni od lege in ocenjene donosnosti zemljišča, na KLO pa so organizirali tudi kmetijsko posvetovanje in kontrolo njiv s strani ZMS, ki je po poljih iskala koloradskega hrošča. Da je bila takšna oblika boja proti škodljivcem vse prej kot strokovna, kaže naslednji zapis: »Pri pregledu njiv so se našli neki drugi hrošči, katere smo poslali na pregled v Ljubljano. «91 Ko so v Sv. Lovrencu konec marca 1947 prešteli količino oddanega žita, ga je bilo 9270 kilogramov, čeprav so cenitve predvidele 11.598 kilogramov.92 Čeprav KLO Sv. Lovrenc ni spadal v območje, ki naj bi pridelovalo velike količine žita, so morali najti krivca za slab pridelek. Navedli so dejstvo, da je veliko njiv na gozdnem robu, tako da se je nanje prihajala past srnjad in druga gozdna divjad, kar 60 % žita pa naj bi snedle gozdne miši.93 Prav tako so o slabi oddaji govorili v KLO Sv. Pavel pri Preboldu, kjer so komisije odkrile za cel vagon utajenega žita.94 Ministrstvo za preskrbo pa je na OLO Celje-okolica poslalo mnenje, da bi vsak KLO moral oddati vsaj 15 glav živine na leto, čeprav so cene mesa za oddajo ostale zelo nizke in so v prosti prodaji dosegale večje vrednosti, poleg tega pa so veliko mesa prodali na črno.95 Zaradi slabih pogojev oddaje so januarja 1947 ugotavljali, da je tudi oddaja svinjskih kož slaba, ker je bila cena prenizka in so kmetje svinjske kože raje pojedli kot prodali.96
Na OLO so že na začetku leta 1947 pričeli pospeševati ustanavljanje vseh vrst zadrug. Ker sta bila prek zadrug organizirana odkup in nabava potrebščin, je bilo v okraju največ prav Nabavno-prodajnih zadrug (NAPROZA). Nekatere od njih so bile po mnenju OLO Celje-okolica potrebne reorganizacije, saj so delovale preveč »dobičkonosno«, ker so skrbele samo za distribucijo na podeželju in niso izvajale »osnovnega poslanstva« menjave dobrin med mestom in podeželjem. Za območje Savinjske doline je OLO zahteval osnovanje hmeljarske zadružne organizacije z namenom pospeševanja pridelave in odkupa hmelja za tuje trge. Hmeljarstvo je v letih po osvoboditvi kazalo znake rasti, a je bila rast zaradi pomanjkanja sredstev počasna, veliko kmetov se je namreč med vojno preusmerilo na druge poljedelske kulture in v
90	SI_ZAC/0331, KLO Prebold, Zapisnik 1. seje setvene komisije KLO Sv. Pavel, 24. 4. 1947.
91	Prav tam, Zapisnik 18. seje KLO Sv. Pavel, 22. 6. 1947.
92	SI_ZAC/0389, KLO Sv. Lovrenc pri Preboldu, Zapisnik seje KLO Sv. Lovrenc, 23. 3. 1947.
93	Prav tam, Zapisnik seje KLO Sv. Lovrenc, 6. 7. 1947.
94	SI_ZAC/0098, OLO Celje, Zapisnik 2. redne seje IO OLO Celje-okolica, 26. 2. 1947.
95	Prav tam, Zapisnik 19. redne seje IO OLO Celje-okolica, 25. 6. 1947.
96	Prav tam, Zapisnik 1. redne seje IO OLO Celje-okolica, 27. 1. 1947.
470
65
2017
3 KRONIKA
UROŠ HERMAN: KAKO JE SV. PAVEL PRI PREBOLDU STOPAL V SOCIALIZEM, 461-488
Obiranje hmelja v petdesetih letih (Zgodovinsko in narodopisno društvo Prebold).
živinorejo. Zadruga je ob ustanovitvi dobila nalogo izboljšati kakovost in povečati donosnost hmeljevih nasadov.97 Na Hmeljarsko zadrugo so iz KLO Sv. Pavel in iz ostalih KLO iz Savinjske doline takoj poslali prošnjo za pomoč pri popravljanju hmeljskih sušilnic. Stanje hmeljarstva se je izboljševalo tudi zaradi uvedbe zadružnih traktorskih postaj. V smislu pospeševanja ustanavljanja zadrug so v okraju opravili številne revizije agrarne reforme, saj je marsikateri manjši kmet dobil več obdelovalnih površin, kot jih je s svojimi sredstvi zmogel obdelati. Ob tem je oblast z vsemi močmi podpirala ustanavljanje kmetijskoob-delovalnih zadrug (KOZ), ki naj bi združile površine in delo več kmetov. Da nova oblast z doseženim ni bila zadovoljna, ponazarja splošna ocena stanja zadružništva, izrečena na tretji skupščini OLO Celje--okolica: »Dejstvo, daje zadružništvo v začetni fazi po osvoboditvi izpolnilo svojo nalogo, še ne opravičuje zadružništvo, da je še vedno na isti stopnji razvoja, kot je bilo na začetku ... Baš radi tega so se vrinili v zadružne uprave elementi brez zadružne miselnosti, ki še vedno gledajo na zadružništvo s svojimi lastnimi gledanji, ne pa z gledanji kot ga je pričakovalo ljudstvo.«98
Na KLO so ob obračunu poslovanja krajevnih družbenih podjetij sredi leta 1947 ugotovili izgubo pri poslovanju pekarne, zato so sklenili OLO Celje--okolica povprašati o smiselnosti njenega nadaljnjega obstoja. Drugačno sliko pa je izkazovala krajevna trgovina, saj je poslovala z dobičkom.99 Družba Turist Hoteli iz Ljubljane je v istem času izrazila pripravljenost odkupiti podržavljeno premoženje - hotel družine Zanier.100
97
99
Prav tam, Zapisnik 3. rednega zasedanja skupščine OLO Ce-
lje-okolica, 26. 1. 1947.
Prav tam, Tajniško poročilo na 4. rednem zasedanju skupšči-
ne OLO Celje-okolica, 25. 1. 1948. SI_ZAC/0331, KLO Prebold, Zapisnik 17. seje KLO Sv. Pa-
vel, 18. 6. 1947.
Prav tam, Zapisnik 18. seje KLO Sv. Pavel, 22. 6. 1947.
V šolskem letu 1947/1948 je šola v Sv. Pavlu pri Preboldu postala sedemletka, v šolskem letu 1948/1949 pa je bila v Sv. Pavlu ustanovljena obrtna nadaljevalna šola, na kateri je v glavnem poučeval učiteljski kader osnovne šole, skupaj s strokovnimi sodelavci iz Tekstilne tovarne Sv. Pavel. Z odlokom OLO je bilo 26. februarja 1948 v Sv. Pavlu ukinjeno otroško zavetišče, ker je bilo vanj vpisanih premalo otrok in se je okraj nenehno srečeval z velikimi stroški vzdrževanja.101
Za izvedbo volitev v KLO 30. novembra 1947 so bili v KLO Sv. Pavel pri Preboldu, Sv. Lovrenc in KLO Marija Reka na OLO Celje-okolica odgovorni Rudi Hribar, Miran Cvenk in Vlado Kraut.102 Za volitve 30. novembra 1947 je inšpektorat volilne komisije za KLO Sv. Pavel pri Preboldu ugotovil, da je bil volilni imenik pravilno voden. V KLO Marija Reka volilnih imenikov niso imeli v prostorih odbora, ker naj bi jih že februarja 1947 poslali v pregled komisiji za volilne imenike na Gomilsko, od koder jim jih še niso vrnili. V KLO Sv. Lovrenc je inšpekcija ugotovila nekaj pomanjkljivosti in nedoslednosti pri vpisih v volilni imenik, zato so osebju KLO naročili, naj vnese spremembe in manjkajoče vpise. Volitve so v KLO Sv. Pavel pri Preboldu potekale v petnajstih volilnih enotah. Postavljenih je bilo devetnajst kandidatov in petnajst sokandidatov. Za listo OF je glasovalo 937 volivcev ali 93,8 %. V KLO Sv. Lovrenc je bilo skupaj sedem volilnih enot ter 13 kandidatov in trije sokandidati. Listo OF je volilo 529 volivcev ali 92,7 %. V KLO Marija Reka so imeli eno volilno enoto, v kateri se je za sedež potegovalo sedem kandidatov in sedem sokandidatov. Za listo OF je glasovalo 208 volivcev ali 99 %.103 Po volitvah je v KLO Sv.
101 Šolska kronika Osnovne šole Prebold, zapis za šolsko leto 1947/1948.
SI_ZAC/0098, OLO Celje, Volilna komisija za volitve ljudskih odborov 1947, 30. 11. 1947. Prav tam, Volitve v okraju - rezultati, 30. 11. 1947.
102
98
100
471
3 KRONIKA
UROŠ HERMAN: KAKO JE SV. PAVEL PRI PREBOLDU STOPAL V SOCIALIZEM, 461-488
65
2017
Pogled na osrednji del Savinjske doline z juga, v ospredju so Prebold, Dolenja vas in Latkova vas (Zgodovinsko in narodopisno društvo Prebold).
Pavel pri Preboldu predsednik postal Franc Šmit in tajnik Drago Pečnik (pozneje je to fUnkcijo prevzela Fani Vedenik).104 V KLO Marija Reka je predsednik postal Jožef Krašovec, tajnik pa Anton Strgar.105 V KLO Sv. Lovrenc je predsednik postal Ferdinand Rogl, tajnik pa je ostal Ivan Kač.106
Volitve v okrajne odbore so bile po vsej Sloveniji 21. marca 1948. Po vseh krajih okraja so že od decembra 1947 potekali množični sestanki, na katerih so potrjevali kandidate za okrajno skupščino.107 Volitve 21. marca 1948 so v občini Sv. Pavel potekale v treh volilnih enotah, občini Sv. Lovrenc in Marija Reka pa sta predstavljali po eno volilno enoto.108 Vsaka volilna enota je kandidirala po dva kandidata
104	SI_ZAC/0331, KLO Prebold, Zapisnik 8. redne seje KLO Sv. Pavel pri Preboldu, 7. 7. 1949; odborniki so bili še Andrej Ahac, Franc Goropevšek, Bernard Kroflič, Jože Štorman, Venceslav Sternik, Fani Vedenik, Jože Zgank, Terezija Zagožen, Franc Kač, Anton Stergar, Jože Kapus, Ivana Pečnik, Andrej Stergar, Karl Kus, Jože Jaše, Marija Planko in Ivan Pečovnik.
105	SI_ZAC/0298, Zapisniki sej KLO Marija Reka; odborniki so bili: Amalija Lobnikar, Henrik Goropevšek, Ivan Miklavc, Karel Oplotnik in Ana Breznikar.
106	SI_ZAC/0389, KLO Sv. Lovrenc pri Preboldu, Zapisniki sej KLO Sv. Lovrenc; ostali odborniki so bili: Ivan Marinc, Vinko Poteko, Ludvik Terglav, Rudi Hribar, Anton Potočnik, Franc Derča, Jože Privošnik, Jože Randl, Ivan Zagar, Franc Privšek, Rudolf Cestnik, Franc Bučar, Alojz Gorjanc, Franc Pirc in Jože Baloh.
107	Celjski tednik, 28. 2. 1948, št. 2, str. 1, »Okraj Celje-okolica v volilnih pripravah«.
108	SI_ZAC/0098, OLO Celje, Volilna komisija za volitve ljud-
skih odborov 1947, 30. 11. 1947.
na listi OF in je imela še skrinjico brez liste. V treh volilnih enotah v občini Sv. Pavel je bilo skupaj 1112 volilnih upravičencev, glasovalo je 991 volivcev, 6 pa jih je glasovalo s potrdili. Za listo OF je glasovalo 973 volivcev, za skrinjico brez liste pa 24. Lista OF je dobila 97,1-odstotno podporo. V Sv. Lovrencu je bilo 625 volilnih upravičencev, glasovalo je 540 volivcev, dva pa sta glasovala s potrdili. Lista OF je zbrala 523 glasov ali 96,5 %. V Mariji Reki je bilo volilnih upravičencev 245, glasovalo jih je 231. Lista OF je dobila 228 glasov ali 99 %.109 V KLO Sv. Pavel so bili kandidati Rudi Hribar, Andrej Pančur, Ivan Potočnik, Franc Skok, TerezijaZagožen in Ivan Otavnik, v KLO Sv. Lovrenc Nestl Zgank in Ferdinand Rogl ter v KLO Marija Reka Jakob Zakonjšek in Jože Krašovec.110 Izvoljeni so bili Rudi Hribar, Ivan Potočnik in Terezija Zagožen, v KLO Sv. Lovrenc Nestl Zgank in v KLO Marija Reka Jakob Zakonjšek.111 Sestav okrajnih poslancev iz treh obravnavanih KLO je ostal skoraj enak kot prej; izjema je le zamenjava Franca Hribarja z Rudijem Hribarjem. Poleg Nestla Zganka je iz Sv. Lovrenca v okrajni skupščini ostal Jakob Strnad.112
Na začetku leta 1948 so na OLO preverjali vo-
109	Prav tam, Volitve v okrajni LO — volilni rezultati, 21. 3. 1948.
110	Celjski tednik, 12. 3. 1948, št. 3, str. 2, »Kandidati za volitve v okrajni ljudski odbor Celje-okolica«.
111	Celjski tednik, 26. 3. 1948, št. 4, str. 2, »Novi odborniki Okrajnega ljudskega odbora Celje-okolica«.
112	SI_ZAC/0098, OLO Celje, Zapisnik prvega zasedanja novoizvoljene skupščine OLO Celje-okolica, 7. 4. 1948.
472
65
2017
3 KRONIKA
UROŠ HERMAN: KAKO JE SV. PAVEL PRI PREBOLDU STOPAL V SOCIALIZEM, 461-488
denje davčne politike v okrajnih KLO ter za tajnike in računovodje organizirali izobraževalne tečaje. Namen teh dejavnosti je bil obveznosti izvajanja davčne politike prenesti na KLO, tako da bi ti sestavili proračun in odmerili davke, »istočasno pa bodo morali voditi tudi skrb, da bo davek v celoti plačan«.113 Kljub vsemu so na naslednjem zasedanju okrajne skupščine ugotavljali, da so bili proračuni nekaterih KLO preveč velikopotezni in je kar četrtina okrajnega proračuna šla za pokritje primanjkljajev občinskih pro-računov.114 Nove zadolžitve so KLO naložili tudi ob pripravah na uvedbo petletnih načrtov. Krajevni odbori so morali sklicati občne zbore, na katerih so prebivalstvu skupaj z množičnimi organizacijami razložili pomen in potrebnost planskega razvoja. Pri tem je bilo mogoče slišati opozorila, da je bilo sodelovanje med okrajnimi oblastnimi strukturami in krajevnimi oblastmi slabo in da so se v ljudskih odborih znašli tudi taki, ki niso imeli ustreznega političnega in socialnega predznaka oziroma »majhno število špekulantov in karijeristov«.115
Leta 1948 je bil izveden prvi povojni popis prebivalstva; v KLO Sv. Pavel pri Preboldu je takrat živelo
1646 prebivalcev, od tega 926 žensk in 720 moških. V KLO Sv. Lovrenc je živelo 1031 prebivalcev, od tega 567 žensk in 464 moških. V KLO Marija Reka je živelo 413 prebivalcev, od tega 219 žensk in 194
moških.116
Januarja 1948 so na okrajni skupščini obravnavali problematiko šolstva v okraju in ugotovili, da uči-teljstvo sicer izpolnjuje svoje naloge, da pa je veliko večji problem zagotovitev ustreznih materialno-pro-storskih pogojev, saj je morala večina šol v okraju še vedno shajati s pohištvom izpred druge svetovne vojne in z učili tedanje šole ali celo brez njih. Učitelje tečajnike, ki so se izkazali za dobre, so želeli na okraju dodatno izobraziti, da bi jih lahko izenačili z izšolanim učiteljskim kadrom, kajti »med njimi je precej dobrih prosvetnih in političnih delavcev ter zlasti mladinskih voditeljev, ki z veseljem vrše svoje poslanstvo na našem podeželju«.117 Vse učiteljstvo šentpavelske šole je bilo dejavno v krajevnih oblastnih forumih in organizacijah - v KLO, OF, RK in AFZ, pri pionirski organizaciji ter LMS. V Sv. Pavlu pri Preboldu so 19. septembra 1948 odprli okrajni gospodarski in kulturni festival, popoldne dan kasneje pa so sledile točke dramskega in pevskega programa vseh pro-
113	Prav tam, Zapisnik 4. zasedanja OLO Celje-okolica, 25. 1. 1948.
114	Prav tam, Zapisnik 2. zasedanja OLO Celje-okolica; Zapisnik okrajne konference ljudskih odborov, 22. 6. 1948; proračun KLO Sv. Pavel je znašal 245.000 dinarjev, KLO Sv. Lovrenc 107.500 dinarjev in KLO Marija Reka 89.000 dinarjev, ob okrajnem proračunu 42.298.000 dinarjev.
115	Prav tam, Zapisnik prvega zasedanja novoizvoljene skupščine OLO Celje-okolica, 7. 4. 1948.
116	Prav tam, Število prebivalstva po popisu 15. marca 1948.
117	Prav tam, Zapisnik 1. zasedanja novoizvoljene skupščine OLO Celje-okolica, 7. 4. 1948.
svetnih društev iz okraja. Pri pripravi in izvedbi vseh teh dvodnevnih aktivnosti so sodelovali učitelji in pionirji iz Sv. Pavla. Državne praznike so slovesno proslavili v šoli in v Domu ljudske prosvete. Šolski pevski zbor je 8. februarja v Domu ljudske prosvete izvedel samostojni koncert. Pionirska organizacija je bila zaradi množičnosti instrument vpliva na učence tako v vzgojnem kot v učnem procesu. Po odloku OLO Celje-okolica je bila šola v Sv. Pavlu pri Preboldu uradno poimenovana z nazivom Sedemletna šola Šentpavel ob Savinji.118
Na skupščini OLO Celje-okolica so januarja 1948 plan oddaje kmetijskih pridelkov za leto 1947 ocenili kot srednje dober. Pričeli so z obsežno in načrtovano reorganizacijo NAPROZ v KOZ; te so se iz trgovskih preoblikovale v kmetijske zadruge, ki naj bi bile v vsakem KLO.119 Aprila so se že pripravljali na izvedbo prvega petletnega plana, ki naj bi v kmetijstvu pospešil izgradnjo socialističnega sektorja, ustanavljanje zadrug in gradnjo zadružnih domov. Kmetijske zadruge naj bi s tem postale »borbene go-spodarskopolitične organizacije«.120 Zaradi nedograjene sušilnice za sadje v Sv. Lovrencu so krajevne funkcionarje na okraju obtožili nedelavnosti.121
Tudi na konferenci Okrajnega komiteja Komunistične partije Slovenije (OK KPS) Celje-okolica 21. oktobra 1948 so govorili o političnem delu ob spreminjanju gospodarskih odnosov in delu terenskih organizacij pri vzpostavljanju zadružnih organizacij na podeželju. Zahtevali so boljše (politično) delo terenskih celic glede zadrug. Ugotovili so slabenje organiziranosti OF - glavne množične organizacije, »preko katere izvaja partija svojo linijo«.122 Zato so skušali organizacijo OF okrepiti prek osnovnih organizacij KP. Za sindikate so ugotovili, »da so svoje delo zaprli v ozek krog svojega podjetja, tako, da ne vršijo naloge, ki jim pripada, to je prenašanje revoluci-jonarne misli na vas«.123 Na tej konferenci so iz Sv. Pavla sodelovali štirje člani tovarniške organizacije in član vaške osnovne partijske organizacije (OPO), posebej pa so bili povabljeni še trije člani KPS iz Sv. Pavla. Iz Sv. Lovrenca se je konference udeležil en predstavnik.124 Stanje v okrajni partijski organizaciji se do februarja 1949 ni bistveno spremenilo, kar nakazuje dopis OK KPS. Ta obsoja frazerstvo, ki se polašča partijskih organizacij, in jim nalaga, naj na
118	Šolska kronika Osnovne šole Prebold, zapis za šolsko leto 1948/1949.
119	SI_ZAC/0098, OLO Celje, Zapisnik 4. zasedanja OLO Ce-lje-okolica, 25. 1. 1948.
120	Prav tam, Zapisnik 1. zasedanja skupščine OLO Celje-oko-lica, 27. 4. 1948.
121	Prav tam, Zapisnik 3. zasedanja skupščine OLO Celje-oko-lica, 29. 12. 1948.
122	SI_ZAC/0917, Okrajni komite ZKS Celje-okolica, šk. 1, Zapisnik in gradivo okrajne partijske konference OK KPS Celje-okolica, 21. 10. 1948.
123	Prav tam.
124	Prav tam.
473
3 KRONIKA
UROŠ HERMAN: KAKO JE SV. PAVEL PRI PREBOLDU STOPAL V SOCIALIZEM, 461-488
65
2017
delovnih sestankih obravnavajo kmečko zadružništvo in preučijo, kakšne so gospodarske in politične možnosti za vzpostavitev KOZ in kako se na zadružništvo odzivajo kmetje.125
Volitve v OF in krepitev partijske linije
Leta 1949 je bilo na KLO Sv. Pavel pri Preboldu zaposlenih sedem uslužbencev. KLO Sv. Lovrenc je imel dva uslužbenca in KLO Marija Reka usluž-benko.126 Izvršni odbor KLO je sestavljalo osem odbornikov, ki so imeli tudi posebne zadolžitve v množičnih organizacijah in krajevnih svetih oziroma komisijah.127 Julija so izvedli nekaj zamenjav, in sicer je tajnica KLO postala Fani Vedenik, Bojan Tajnšek, ki so mu uredili prostore v Domu prosvete, pa je postal novi matičar. Zaposlili so tudi dodatno uslužbenko in povišali plačo kurirju.128
Volitve delegatov za okrajno konferenco OF Ce-lje-okolica so bile 6. marca 1949 - volilna udeležba je bila 95,5-odstotna. 27. marca so sledile še volitve v krajevne odbore OF.129 Predvolilnih zborovanj so se ponekod udeležili tudi poslanci zvezne in republiške skupščine, »kar bo še bolj utrdilo vrste članstva OF, kot vseljudske, množične in edine politične organizacije vseh poštenih Slovencev in državljanov«.130 V Sv. Pavlu pri Preboldu, Šeščah in Kaplji vasi so člani OF obljubili, da bodo po volitvah v odbore vaških sekretariatov OF pomagali pri gradnji zadružnih domov, člani OF v KLO Sv. Lovrenc pa so sklenili, da bodo z uvedbo krajevnega samoprispevka popravili svoje ceste in da bodo hmeljsko sušilnico dogradili do 1. maja 1949. Celotni OF-sektor Sv. Pavel pri Preboldu je napovedal tekmovanje OF-sektorju Braslovče, in sicer v udeležbi, organizaciji in čimprejšnjem zaključku volitev.131 Volitve so glede volilne udeležbe potekale slabše le v KLO Marija Reka, kjer naj bi tamkajšnji odbornik OLO Celje-okolica izjavil, da nima nič skupnega z OF in da ne gre volit. »Primer nam je obenem opozorilo, kakšni elementi še sedijo v ljudski oblasti, saj je kot odbornik OLO izkoriščal svojepoverenje, delal in rovaril proti svojemu ljudstvu, katero mu je poverilo nalogo, da ga zastopa pri naši ljudski oblasti.«132
125	Prav tam, šk. 2, Okrožnica OK KPS Celje-okolica, 28. 2. 1949.
126	SI_ZAC/0098, OLO Celje, Seznami uslužbencev 1949.
127	SI_ZAC/0331, KLO Prebold, Zapisnik 3. redne seje KLO Sv. Pavel, 12. 2. 1949.
128	Prav tam, Zapisnik 8. redne seje KLO Sv. Pavel, 7. 7. 1949.
129	Celjski tednik, 12. 3. 1949, št. 11, str. 1, »V okolici Celja so se frontovci v 77 vaških odborih 100 % udeležili volitev delegatov za okrajno predkongresno konferenco«.
130	Celjski tednik, 26. 3. 1949, št. 13, str. 1, »V okraju Celje-okoli-ca je vse v živahnih pripravah za volitve v vaške sekretariate«.
131	Celjski tednik, 26. 3. 1949, št. 13, str. 1, »V Št. Pavlu bodo tekmovali z Braslovčami«.
132	Celjski tednik, 2. 4. 1949, št. 14, str. 1, »Razdiralno delo proti-
ljudskih elementov pri volitvah vaškega sekretariata v Marija
Na zasedanju skupščine OLO 15. marca 1949 so poudarili, da je treba funkcionarje nove ljudske oblasti seznanjati s »partijsko linijo« in da morajo funkcionarji sami posvetiti pozornost izobrazbi ter preučevanju aktualnih političnih in gospodarskih vprašanj. Na OLO Celje-okolica so ob tem pripravili poročilo o KLO Sv. Pavel pri Preboldu, v katerem so zapisali tudi načrtovane dejavnosti KLO, in sicer da se na območju občine ustanovi KOZ, dogradi zadružni dom, ustanovi tri krajevna podjetja in realizira vse odkupe do konca leta. Podobno poročilo so napisali za KLO Sv. Lovrenc, kjer so izpeljali sklep o ustanovitvi dveh krajevnih podjetij in kamnoloma ter sklep o ustanovitvi KOZ.133 V Celjskem tedniku so sredi avgusta 1949 stanje v KLO Sv. Lovrenc opisali takole: »Prvi v Celjskem okraju so zgradili velik zadružni dom, ki je bil in je še lahko ponos ne samo Šeščanom in KLO-ju Sv. Lovrenc temveč celemu okraju. Odprli so v istem trgovino, imeli so že nekaj prireditev, sedaj pa že precej časa stoji nedotaknjen — čaka nove prostovoljce, ki naj bi ga popolnoma dokončali.«134
Poleti 1949 je na OPO Tekstilne tovarne Sv. Pavel prišla štiričlanska kontrolna komisija. OK KPS Celje-okolica je po posvetu 5. avgusta 1949 poslala negativno poročilo na CK KPS v Ljubljano. Ker je bila OPO tekstilne tovarne najmočnejša celica v občini Sv. Pavel, je njena šibkost pomenila šibkost ostalih dveh terenskih celic v občini. Kontrolna komisija je ugotovila posebno slabo udeležbo na delovnih sestankih v partijski celici, četudi so člani dobivali pisna obvestila o sestankih, največkrat pa je sestanek zaradi pičle udeležbe odpadel. Tudi udeležba na študijskih sestankih je bila slaba, in sicer od avgusta 1948, potem ko je bil izvoljen nov biro. Pred tem so bili študijski sestanki primerno obiskani in so bili tudi na »ustreznem nivoju«. Članom biroja, ki so bili izvoljeni leta 1948, so očitali, da »niso vedeli, kdo je sekretar. Tako so zamenjevali sekretarja biroja part. org. v podjetju s sekretarjem krajevnega biroja.«135 Kontrolna komisija je ugotovila tudi nepopolno evidenco o članstvu in kandidatih, ki so jih v KP sprejemali prek posameznih članov OPO, brez posveta z drugimi člani. Razdelitev funkcij je nakazovala preobremenitev nekaterih članov OPO, medtem ko drugi niso opravljali nobenih funkcij in so se jim izogibali. Tudi delovanje sindikalne organizacije je kontrolna komisija ocenila slabo, medtem ko mladinske organizacije sploh ni bilo. Povezava z vaško organizacijo OPO KP Sv. Pavel-vas ni obstajala, tudi za delo v množičnih organizacijah in v samem KLO se OPO tovarne po
133	SI_ZAC/0098, OLO Celje, Zapisnik 4. zasedanja skupščine OLO Celje-okolica, 15. 3. 1949.
134	Celjski tednik, 27. 8. 1949, št. 35, str. 2, »V Krajevnem odboru Sv. Lovrenc pri Preboldu naj volivci čim prej zahtevajo in pomagajo odpraviti vse nepravilnosti«.
135	SI_ZAC/0917, Okrajni komite ZKS Celje-okolica, šk. 2, Poročilo komisije OK KPS po pregledu OPO Tekstilne tovarne Sv. Pavel, 17. 9. 1949.
474
65
2017
3 KRONIKA
UROŠ HERMAN: KAKO JE SV. PAVEL PRI PREBOLDU STOPAL V SOCIALIZEM, 461-488
Zapisnik 7. redne seje KLO Sv. Pavel pri Preboldu, na kateri so govorili o organiziranju delovnih brigad
(SI_ZAC/0331, KLO Prebold).
Kf*j<rvnl ljud. üfcor S¥. i» Vel url Pro t-L lan
ET. »VBl.da*
I > 1- l S K I K
? r«<uu mi* j» E-r. Hrtl,l>uri c» ¿e *rfil« tim ll.fr.ll)49 » irf#tori* ptn*ea* ¿Li.!-,,- *- - jVil trb £ .ji-j rvtäet.
-Revni i1 «H:
Ii Cr^i nit i lifter ^cltgnih lirični
Itwoii,
itJA.'j tQT. F»Snit unco, Kroflič ücnud, üiii.r i.mü • j, ji,Hur
.^llOur J6K«t K*pua JoiijiitLLMt	IvAim, lotoimlL !?; p«ct
i^THlS VBTti«BL*T.
ia <Jt\ um	'"Ol i a 5 Fr »Hfl U	Tertaiii.
^dictfcl/ U|
■ r	Obau :-'r*i.c, 7inu.
kue	Jci»,	Jcit, 40HC*tiHX Fi^nt In rl«a)ca Ibrlja.
:nDT*Jt iisti ¿t bli iud Hi	1« Jo U11 Diun.nt,
I. Li^MUaJStja. .■ljjnih-blignil
ftii. UJaJji , »iivli	etimri ieabo	;ita »Yl sjvsiit ti«r
iiSeiur i.j iij.vr.1 rtd:
WU JtMtVo iitroiiLo ii mliig* « «»»tjnlu iln*	* junUnfc«
1» te □	oriiiMtucli' Silortlh triRia tir 1 :»> uinj itw, .
nkoj J» ti-sl't orp*oliii'tti fl»iit •ntt l n,-tide .ki'^i. o bear.' at l-rl uciu ti-tiJi ki:wl.>io«taa*..U il a* TlilJuMll 7 ErlatiU) a (niajo
leei. l>rtdTa*E et siJclipnl Urr thJo to .uvIukci DJ odln-ri v mil mi I - itiitvl i KLU-.-.i,
iUmUiaUt t>I odbtir* bt-tlior. v»l SOT. -trim:- intca.Js n* « "Isiii'l '-i J J	a* i-olrii-. .v:j » 1_U01, tMtt im
; ir UT liicviHr.ittri-i fctdn nuinjf ¡vcrti	koiuji In t ¡¿vilu i.«u.
I'V^ uV uVL.t»»ili tuiijl Lliij it br^BiUMfij^ .ilnjnii". Wi-. »d. V tl itm b n a Uiljo; VoiJ» 111.;. tbic Ml, fjanii .. :«r Atttek, t«{M . lh«, ImiIt' O	lit Kubil Ka*d(.
V Vluau voiLl',VD fi" «TA1 I .: ni.Tni	iu Kite:'ea M t>Q ¥ '.2»T«Ma
c.b.j»ntvij Lti Ti'i'iUmij » »■OrutDlitTi.
Kor iirlhijpjd atrial ^riblTjlatT* T*QOi	- i^o/.tm redl
ilvllatlh B.t.ir lc,	jo pi-«or- oobi-r&T.Qji g* line*-
FBP Jfmlnii» Is il.aav	bo «. J»)u t«1» ijofi »»d»llt»i l*tlh
i!iTii m lotl^o ir te Icoulfijc «Itiltili¿f^kjto i	. wc
. .irBlV. .«»ttiLitiT, ^tilmrMlt ¿»to»,	ill, ..ov r. Iran,
fcrtiflli humrd lr	iilli*,
_=L
ugotovitvah kontrolne komisije ni zanimala. Predlagane so bile izključitve, partijski ukori in opomini.136 Izključitev je kontrolna komisija CK KPS 3. decembra 1949 imela za prehudo kazen ter jo nadomestila z ukori in opomini, nekatere kazni pa so odpravili. Kontrolna komisija CK KPS je v obrazložitvi kljub temu poudarila, da so ugotovitve kontrolne komisije pravilne: »V partijski organizaciji ni potrebne partijske discipline, ni čuta odgovornosti pri izvajanju nalog, da celica kot celota in posamezni člani ne nastopajo kritično in samokritično o svojem delu in skratka organizacija ne predstavlja tistega avtoritativnega telesa, v katerega so vprte oči vsega delovnega kolektiva tovarne.«137 Da v OPO tekstilne tovarne ni vse v najlepšem redu, je
136	Prav tam.
137	Prav tam, Dopis Kontrolne komisije CK KPS, 3. 12. 1949.
14. oktobra 1949 priznal predstavnik celice na seji OK KPS Celje-okolica.138 Medtem ko so se v OPO tekstilne tovarne srečevali s kontrolno komisijo in težavami, so v vaški OPO Sv. Pavel-vas sprejemali nove člane in kandidate.139 V Šeščah pa so se začeli avgusta pripravljati na ustanovitev osnovne organizacije, vendar na sestanku 3. septembra 1949 do ustanovitve posebne celice v Šeščah ni prišlo, ker bi po mnenju članstva nova celica preveč oslabila delo dotedanjih OPO na terenu, ki so same potrebovale okrepitve.140 Na seji konec septembra istega leta je Ivan Kač, ki je bil na OK KPS Celje-okolica odgovoren za KLO
138	Prav tam, šk. 1, Zapisniki in gradivo okrajne partijske konference KPS Celje-okolica, 14. 10. 1949.
139	Prav tam, šk. 2, Tedensko poročilo OK KPS, 24. 8. 1949.
140	Prav tam, Tedensko poročilo OK KPS, 3. 9. 1949.
475
3 KRONIKA_65
UROŠ HERMAN: KAKO JE SV. PAVEL PRI PREBOLDU STOPAL V SOCIALIZEM, 461-488	2017
Sv. Pavel, poudaril, da tovarniška celica sicer deluje veliko bolje, vendar so bile še vedno težave pri odnosu do dela na terenu.141 Nekaj dni zatem je bila v Celjskem tedniku zapisana kritika delovanja nekaterih partijskih organizacij - tudi šentpavelske, ki je imela kljub močnemu kolektivu tekstilne tovarne šibko partijsko organizacijo. Tovarniške sindikalne organizacije naj bi nasploh popravile svoj odnos do zadružništva: »Namesto, da bi prenašali revolucionarni duh iz tovarne na vas, se povezali in se borili proti kulakom in špekulantom, so se z njimi povezali in celo zavirajo diferenciacijo in socializacijo vasi.«142 Glavna skrb okrajne partijske organizacije je bila kljub temu namenjena KLO in vlogi partije v njih: »Slabost je v tem, da naše partijske organizacije ne znajo zasigura-ti izvedbe pravilne linije partije v izvrševanju raznih nalog po oblastni liniji, ne znajo to zasigurati z delom v krajevnih ljudskih odborih, ker ne razumejo, da Partija vodi državni aparat, da je Partija jedro oblasti ... ponekod krajevni ljudski odbori ne predstavljajo organe ljudske oblasti in so podobni bivšim občinam ... ker se ne čutijo sposobne v samostojnem izvajanju ukrepov in nalog v okviru ustave, ker nimajo podpore od strani političnih in množičnih organizacij ... se ne čutijo gospodarji na svojem področju.««14
V šolskem letu 1949/1950 so učitelji na vseh prireditvah v kraju sodelovali predvsem kot organizacijska moč, v času volitev v KLO 11. decembra 1949 in ob volitvah v ljudsko skupščino 26. marca 1950 pa so sodelovali tudi v volilnih komisijah. 29. novembra so v Sv. Pavlu izvedli slavnostno akademijo ob dnevu republike. Šolski lutkovni krožek so 15. februarja obiskali filmarji iz Triglav filma ter posneli izdelovanje lutk in del predstave Rdeča kapica. Tudi sicer je lutkovni krožek deloval zelo uspešno, saj je s svojimi predstavami gostoval po drugih šolah v Savinjski dolini. Prav tako so pionirji okrasili vsa volišča za dan volitev v ljudsko skupščino 26. marca 1950 in na predvečer zakurili kres na hribu Zvajga.144 Na zasedanju skupščine OLO Celje-okolica konec leta 1948 so v razpravi ugotavljali, da kultura in šolstvo pripravljata pot socializmu, zato naj bi iz odrskih iger, ki jih uprizarjajo gledališča na vasi, in repertoarjev pevskih zborov odstranili vse neustrezne igre in pesmi. Prav tako je bilo treba »prečistiti« knjižnice.145
141	Prav tam, šk. 1, Zapisnik in poročilo kmečke partijske komisije pri OK KPS Celje-okolica, 27. 9. 1949.
142	Celjski tednik, 14. 8. 1949, št. 33, str. 1, »Partijsko posvetovanje v Celju«.
143	Celjski tednik, 22. 10. 1949, št. 42/43, str. 1, »Partijski konferenci mesta Celja in okolice«.
144	Šolska kronika Osnovne šole Prebold, zapis za šolsko leto 1948/1949.
145	SI_ZAC/0098, OLO Celje, Zapisnik 3. rednega zasedanja OLO Celje-okolica, 29. 12. 1948.
Prvi koraki izgradnje nove infrastrukture
Januarja 1949 so na KLO začeli pripravljati načrte za elektrifikacijo dela Latkove vasi.146 V zvezi s tem so na ministrstvo za elektrifikacijo poslali prošnjo za napeljavo električnih vodov v Latkovo vas ob državni cesti.147 Na konferenci med predstavniki KLO iz celotnega okraja (manjkal je predstavnik občine Sv. Pavel) in elektroenergetske družbe v Celju 18. avgusta so se domenili, da bo v vsakem KLO imenovan eden izmed odbornikov, ki bo v smislu varčevanja z električno energijo preverjal potrošnjo in mesečno dostavljal poročila na DES in OLO.148 Medtem so pri elektrifikacij ski komisiji pripravili seznam podatkov o stanju oskrbe z elektriko; podatki so bili zbrani po vaseh v treh KLO: Sv. Pavel pri Preboldu, Sv. Lovrenc in Marija Reka. Vsega skupaj je bilo 325 hiš z električno napeljavo, vseh porabnikov električne energije je bilo 343, svetil je bilo 2597, elektromotorjev pa 90. Vasi so bile, izraženo v odstotkih, elektrificirane tako: Kaplja vas, Matke in Sv. Pavel 90 %, Šešče in Dolenja vas 85 %, Sv. Lovrenc 80 %, Latkova vas 65 % in Marija Reka le 10 %.149
Občinski stanovanjski fond je bil v tistem času še vedno skromen, družbenih gradenj, razen zadružnih domov, ni bilo, saj šentpavelska občina sredstev za gradnjo stanovanj ni imela.150 Zato je računala na tovarno, ki je izkazovala potrebe po širjenju stanovanjskega fonda in je imela finančna sredstva. V poročilu poverjeništva za komunalne zadeve 21. septembra 1949 so navedli, da je tekstilna tovarna v Sv. Pavlu zaostajala z adaptacijo graščine Prebold za potrebe delavskih stanovanj. Prav tako je bil v zaostanku projekt gradnje stanovanjskih blokov v kraju, in to kljub pripravljenosti tovarne, da prispeva finančna sredstva za njihovo izgradnjo.151 KLO je 4. januarja 1949 v prostore nekdanje kaplanije Zupnije Sv. Pavel preselil postajo Narodne milice, tedanji stanovalec kaplanije Franc Turk pa se je moral preseliti v prejšnje prostore Narodne milice. Vse to se je zgodilo na osnovi sklepa stanovanjske komisije, ki pa ga je župnijski urad prejel šele 10. maja, čeprav je postal veljaven že 3. januarja 1949, ko je stanovanjska komisija sklenila: »Na intervencijo notranjega odseka in z ozi-rom na potrebe službe se izvrši zamenjava stanovanja
146	SI_ZAC/0331, KLO Prebold, Zapisnik razširjene seje KLO Sv. Pavel, 15. 1. 1949.
147	SI_ZAC/0098, OLO Celje, Prošnja za elektrifikacijo Latkove vasi, 19. 1. 1949.
148	SI_ZAC/0098, OLO Celje, Konferenca zastopnikov KLO in množičnih organizacij; konferenca elektroenergetske službe, 18. 8. 1949.
149	Prav tam, Zbiranje podatkov o elektrifikaciji, brez datuma.
150	SI_ZAC/0331, KLO Prebold, Zapisnik razširjene seje KLO, 15. 1. 1949. Januarja 1949 so se sicer odločili za gradnjo stanovanjske hiše na prostoru, namenjenem za zadružni dom, oziroma za kombinacijo obojega, kar pa je bilo izvedeno šele leta 1959.
151	SI_ZAC/0098, OLO Celje, Poročilo o stanovanjskem vpra-
šanju, 21. 9. 1949.
476
65
2017
3 KRONIKA
UROŠ HERMAN: KAKO JE SV. PAVEL PRI PREBOLDU STOPAL V SOCIALIZEM, 461-488
Pričetek gradnje gasilskega doma v Preboldu okoli leta 1950 (Zgodovinsko in narodopisno društvo Prebold).
in sicer tako, da se Turk Franc, hiša St. Pavel 81 preseli v dosedanje prostore Narodne milice St. Pavel pri Preboldu, postaja Narodne milice pa se preseli v dosedanje Turkovo stanovanje. Zoper zgornjo odločbo imajo prizadete stranke pravico pritožbe in sicer v roku 3 dni na višjo stanovanjsko komisijo Celje-okolicapreko tukajšnje stanovanjske komisije s pripombo da je pritoževanje iz nagajivosti v smislu določb zakona kaznivo.«152 Stanovanjska komisija je naknadno skupaj s sklepom župniku poslala tudi pisno opravičilo, ker mu sklepa ni dostavila. Zatem je pričela nove stanovalce naseljevati tudi v druga poslopja župnije: »Dne 1. 3. se je Maks Nemec vselil z ženo v nadarbinsko gospodarsko poslopje (žitno kamro). Do dne 17. 5. nadarbinar o gornji stanovanjski spremembi ni bil obveščen. Mogoče se bo pri ponovnem pregledu arhiva stanovanjske komisije ta napaka zopet ugotovila in se nadarbinarja naknadno obvestilo, da se pomoti oprosti.«153 Župnija prav tako ni bila obveščena o selitvi delavke Mihaele Kajbe iz graščine v nadarbinsko gospodarsko poslopje.154
V začetku leta 1949 je KLO Sv. Pavel pri Preboldu potrdil izvršen plan poljedelske proizvodnje za leto 1948, za kar so kmetje dobili potrdila.155 Za oddajo mleka so sprejeli nove kvote, tisti z eno kravo so bili dolžni oddati mleko po svojih zmožnostih, tisti z dvema kravama so bili dolžni oddati 1000 litrov, tisti s tremi kravami pa 1800 litrov na leto,156
152	Kronika Župnije Sv. Pavel, zapis za leto 1949.
153	Prav tam.
154	Prav tam.
155	SI_ZAC/0331, KLO Prebold, Zapisnik zbora volivcev v Kaplji vasi, 6. 1. 1949.
156	Prav tam, Zapisnik širše seje KLO Sv. Pavel, 15. 3. 1949.
čeprav so kmetje sami predlagali količino 400 litrov na kravo.157 Tudi pristojna komisija pri OLO Celje--okolica je ugotovila, da je optimalni izkoristek za oddajo mleka po kravi največ 350 litrov letno,158 nato pa je leta 1950 prišla do ugotovitve, da je tudi ta ocena previsoka, saj so povprečne količine dosegale malo več kot pol litra na dan po kravi.159 Za oprostitev pitanja prašičev ali goveda za oddajo so bile potrebne ustrezno večje površine, zasajene s hmeljem. Težava, ki so jo imeli kmetje, ki so redili živino za oddajo, je bila tudi obvezna oddaja sena, ki je ob pomanjkanju kvalitetne krme pomenila dodatno oviro pri doseganju plana oddaje mesa, na kar so 10. januarja 1949 opozorili kmetje na občnem zboru v Dolenji vasi.160 Poleg tega so na OLO Celje-okolica pozdravili namero osnovanja KOZ na območju KLO Sv. Pavel,161 na KLO pa so šele novembra pričeli razpravo o možni lokaciji zadružnih njiv.162 Obiranje hmelja je bilo zaradi povečanja površin in pomanjkanja delovne sile oteženo, zato je odbor AFŽ sklenil organizirati pomoč delavk v industriji, pomoč pa je obljubila tudi LMS.163 25. junija 1949 je bila uradno registrirana
157	Prav tam, Zapisnik zbora volivcev v Kaplji vasi, 6. 1. 1949.
158	SI_ZAC/0098, OLO Celje, Zapisnik 4. zasedanja OLO Ce-lje-okolica, 15. 3. 1949.
159	SI_ZAC/0331, KLO Prebold, Zapisnik 4. seje KLO S. Pavel, 4. 4. 1949.
160	Prav tam, Zapisnik zbora volivcev v Dolenji vasi, 10. 1. 1949.
161	SI_ZAC/0098, OLO Celje, Zapisnik 10. seje IO OLO Ce-lje-okolica, 20. 8. 1949.
162	SI_ZAC/0331, KLO Prebold, Zapisniki sej KLO Sv. Pavel, Zapisnik seje OF KLO Sv. Pavel, 21. 11. 1949.
163	SI_ZAC/0098, OLO Celje, Zapisnik 9. seje IO OLO Celje-
-okolica, 3. 8. 1949.
477
3 KRONIKA
UROŠ HERMAN: KAKO JE SV. PAVEL PRI PREBOLDU STOPAL V SOCIALIZEM, 461-488
65
2017
Zapisnik zbora volivcev 10. januarja 1949 v Dolenji vasi, na katerem so obravnavali načrtovano oddajo pridelka
(SI_ZAC/0331, KLO Prebold).
L i vel iirt iffttiliill	ST. ^»¥»1,^X1» lu.i.li^«
z j, i i a i k
ZtCFi T(JÍllC«T,l:.,l,ql1¿ 6! ¡9 tl'£il J)» i f/-1 - l^S i* Jlilnll„i T«3i
SL8_£i£JL3____^ _ ÜL i
i 4 i/.idiji. ulikl
2. Ldiíja
L-14. Ji. u« Hi HOJ
5,	Uru: I«SÍ
6,	Sminjni^ti
KUKJ« tu*. Ijjullt ffcinir	tí*rm.iM
Iv v. ¿ajulí ÜTBfit- tijuLi UJL-J-- i.t*iri ittUc»T	püíji'ir. TS* n^TELÍa.
Ti f. i: lil'.Tgf. :i.itú. fc »u c il i.S-iu fck,it;»<si,LeÍ«	ULI» t»l' »
¿ijTnsf f.briiiii/a nsv^fCiü. pí«MJfl snirii i.uauit.	yrau» Jnnni rail
LJ.I!I¡, -Iilt: CM tirriijíng« tutor-	¿U-liJ
ptrčciii,	Jí t>6Y»l,il»	si i. ¿>¡a<: r'-ux;., tiiiü j»
tolto	jt- DlSt. Gitl r.'tr^Bl j,'FcDirtJ.:*ijl ¡L iitkiaii butnit j J« til.
.Lj.^,-- L...	JV - ,1-. blj.0	yüilff'J» M-JÍ»- K*r ¿.a
tUi-ro líUjBí Wti, tu, tK«Y- Lroa^iL Vit-jJ	■ r^'i;1-' td ** -»J
fíáli OijDi'íd a- liat: gosiíiljxu ty», k:vi*rj ísajn ^.l. d»»* iii y«í; i-« Tuv. r-*'¿;n< Jí-j„ml ^l'íU-u k, ^ii Lahni	tljttluui.ni>11 cj.^
í: i;» I SíJ^L- ict tL-jvt', íbí níiin)5i, iafe.ri iBuJt aanu; • no
L«	, « Ud. .|J.1«J.I- ■ I.K. V SiilE.i JiB tv ilvSB«*-!^11'
s:tt,l-„nnc FTiüC -jtjV;	a» t)l bu ¡^lfatlU.3 L ti o A.^-J. * n ■■'
vii-Lj/ii^t- "trt T -mí-ima =	IjSJtVIJu » J.»	Jl|t!c. liia.
i: a«1n> ¡tr;v<> aiiL*jt Wii¿l>	■
tí	Cí. J* -i	Í-------1-1-	¿iíh-I ul.lj.
II.	Lttií H^Tiítíli. ifl*ttTín;*ffl *a	r« *i4<rn* ši-via*
~líí""I"oT ubre¿l.;.l Jiii Lili i>uiii«:o e : ■* > íl*ln*fti» Jiíí M ti
j lafÉÍTi	- mv^diu, <hr- K»,fc»ri i-t*	J-it'ív ¿lllEí,
inj lí jj. r. e .jiií i-., «i luí,b»iíí alíelo ín k^ítítc	iqm>
tiTílOi lij>TiJi m jila fi.-'- ■ :ir.jcnjs US*.
911.;:	üll^íjj	niSL ^L-gll JS^iLittSLtj |:II¿ Vtil. tlBU
L.t»>.-I SiSj	v*i iÍTiu..rt»t.t*ri p'jaídtíllilt iltintl.^ o, la.;J>.
Bil/bu ÉETtlO .	i	, ■
Iv .	I I^:	¡ii-OíetllilíOT	0» tí'-ul'- t-i'ltL-JíVjí , di 1L.J4,
nr*rvei>1i pííúviü t^iiiiu J-Sii» J.J. Cí üiliiji ns laocijo iídost,! tj-. l	si blat«,	■jjlfjl s* btl- u Jilot tllJ, u« btlu
.	HÚ&1J.1 ixurttiio ¿«eaJi.i*	u demeíg UV.IJÍIC-
». Íi'ívoz	í:»r L« fcUiitc	- Lihi '.i.	uaíau	t
Ellií"frííošfi»»* i Pr»dl«e* '.:■ , .........yreTta i'iA« ÜU41
tiüLl,	Vii»Jo eimt *nts*	iíóiiniti IíJivííí, w Jo pr«Toí
l_ ¡	H>k< iuu, >.. ¿«vi 1, Sü. »i maje ; i. i »¿k« «< HJ» --
Btin. -
ekonomija Savinjski dom — Sv. Pavel pri Preboldu, ki jo je ustanovil Komite za turizem in gostinstvo v soglasju z vlado LRS z dne 8. marca 1949, upravljala pa naj bi jo rudarska direkcija za premogovništvo. Ekonomija naj bi se ukvarjala s kmetovanjem za potrebe okrevališča rudarske direkcije, ki je bilo predvideno v nekdanjem hotelu Zanier.164
Pozno poleti 1949 so se v KLO Sv. Pavel pojavile bolezni živine, ki so terjale svoj davek med pitano živino za oddajo in kljub vzpostavljeni mreži veterinarske službe niso pojenjale. Druga težava je bila nedosegljiva kvota oddaje mleka, pa tudi pridelek nekaterih žit ni kazal dobro in je bilo vprašljivo,
164 Prav tam, mapa 320, Registracija ekonomije »Savinjski dom«,
ali bo oddaja dosegla predvidene količine.165 Težave so se kazale tudi pri zagotavljanju kvote za oddajo krompirja, zato je bil izveden nov popis s krompirjem zasajenih površin in ponovno določen donos.166 Kljub vsemu so plan oddaje krompirja dosegli le trije kmetje. Zato je KLO na okraj poslal prošnjo, da se oddaja pri posameznih kmetih oprosti,167 pri nekaterih kmetih, ki so vložili pritožbe zaradi višine davka, pa so odborniki odredili pregled kleti.168 Namesto 19 vagonov je bilo oddanih le 7 vagonov krompirja, kar je KLO Sv. Pavel uvrščalo med slabše pri realizaciji odkupa. V Mariji Reki je prišlo do podobne situacije,
165	SI_ZAC/0331, KLO Prebold, Zapisnik 10. seje KLO Sv. Pavel, 10. 8. 1949.
166	Prav tam, Zapisnik 11. seje KLO Sv. Pavel, 25. 8. 1949.
167	Prav tam, Zapisnik seje KLO Sv. Pavel, 7. 12. 1949.
168	Prav tam, Zapisnik zbora volivcev v Sv. Pavlu, 7. 10. 1949.
478
65
2017
3 KRONIKA
UROŠ HERMAN: KAKO JE SV. PAVEL PRI PREBOLDU STOPAL V SOCIALIZEM, 461-488
pri čemer je predsednik KLO Marija Reka odklonil podpis ponovnega razreza oddaje krompirja, saj naj bi pomenil 110 % povečanja plana oddaje krompirja, ki naj bi dosegel kar okoli 9000 kilogramov. Tudi v Sv. Lovrencu so ugotavljali nezmožnost izpolnitve načrta, pri čemer so kmetje predlagali, da bi hektarske donose v bodoče ocenjevali pri vsakem kmetu posebej. Septembra 1949 so na seji IO OLO ugotavljali, da so krajevni odbori pri odkupu premalo odločni in se s kmeti celo dogovarjajo, koliko bo kdo oddal.169
Novembra so na okraju pričeli s kampanjo proti slabemu odkupu, ko so za uradnike KLO in v komisijah na »neubogljivih področjih« predlagali zaporne kazni in taktiko javnega linča, »zbrati podatke o sa-botažnih dejanjih v zvezi odkupa, jih zapreti po drugi strani jih pa takoj v časopisju razkrinkati, zakaj so bili razrešeni funkcij«.1''0 Oktobra so bili napovedani množični sestanki za jesenski setveni plan, na katerih naj bi kmetom razložili, »da ne morejo več razpolagati z zemljo, kot so do sedaj, in da so na tej zemlji, ki jo posedujejo, tako rekoč samo upravniki in daje ta zemlja njim dana samo v upravljanje«.1111 V enem izmed situacij-skih poročil OK KPS Celje-okolica tako piše: »Od dobrega in pravilnega dela je odvisna tudi situacija v pogledu zadružništva ... nova vidna žarišča so trenutno v KLO Sv. Pavel, kjer se 6 kmetov izjavlja, vendar pa še isti niso podpisali ... kmetje so manj 'dostopni' za zadružništvo kot pred meseci.«1'12 Na enem naslednjih sestankov je v zadrugo vstopilo 5 kmetov, ki so posedovali skupaj 45 hektarjev zemlje.173 Čez nekaj časa jih je pristopno izjavo podpisalo še 6, ki pa so posedovali okoli 18 hektarjev zemlje. Tako je bila KOZ v Sv. Pavlu pri Preboldu ustanovljena.174
Zaključevanje začetne faze izgradnje socializma
Decembra 1949 so bile razpisane volitve v ljudske odbore, in sicer 4., 11. in 18. decembra.175 Vse množične organizacije OF so bile pozvane k spremembam, kajti »ljudski odbori kot osnovni organi oblasti so v dosedanji sestavi v veliki meri izpolnili nalogo, ki so jo imeli v začetni fazi graditve socializma pri nas. Toda če danes kritično ocenjujemo njihovo delo, že vidimo, da v mnogih primerih po svojem sestavu, po načinu svojega dela in po materialnih pogojih za delo, ne odgovarjajo več splošnim zahtevam.«176 Na množičnih sestankih
169	SI_ZAC/0098, OLO Celje, Zapisnik izredne seje IO OLO Celje-okolica, 15. 9. 1950.
170	r Prav tam, Zapisnik seje IO OLO Celje-okolica, 16. 11. 1950.
171	Prav tam, Zapisnik 11. seje IO OLO Celje-okolica, 14. 9. 1949.
172	SI_ZAC/0917, Okrajni komite ZKS Celje-okolica, šk. 1, Si-tuacijsko poročilo, 17. 10. 1949.
173	Prav tam, Situacijsko poročilo, 22. 11. 1949.
174	Prav tam, Zapisniki sej biroja OK ZKS.
175	Celjski tednik, 28. 10. 1949, št. 44, str. 1, »Razpisane so volitve v krajevne ljudske odbore«.
176	Celjski tednik, 12. 11. 1949, št. 46, str. 1, »Pripravimo se na
volitve v krajevne ljudske odbore«.
so ljudem pojasnjevali spremembe, do katerih naj bi v sestavi in nalogah KLO prišlo zaradi napak, ki so jih delali. V primeru KLO Marija Reka je šlo za nepravilen odnos do odkupa pridelka.177 Velikokrat so imeli manjši KLO premalo uslužbencev, ti pa so bili po sili razmer - zaradi preobilice dela - prepuščeni lastni iznajdljivosti: »V vsej tej dobi ni bilo niti enega sestanka z uslužbenci, ki bi obravnaval izključno njihove probleme, nihče jih ni vabil na tečaje ali seminarje, čeprav vsi vemo, da bodo tudi oni morali polagati strokovne in splošne izpite in, da je za to vzgojo predvsem odgovoren okrajni ljudski odbor. Kar se politične vzgoje tiče so se morali v večini primerov krajevni uslužbenci orientirati sami in ni nič čudnega, če so nekateri postali oportunisti.«178 Podoben predvolilni sestanek so imeli v Sv. Pavlu pri Preboldu, kjer so prav tako izpostavljali napake v delovanju dotedanjega KLO; delo OF, zveze borcev, LMS in sindikalne organizacije je zastajalo, vodstva teh organizacij so bila neaktivna: »Političnih organizacij je v območju KLO Sv. Pavel pri Preboldu mnogo, toda je vprašanje koliko delajo.«179 Volitve so po mnenju Celjskega tednika uspele povsod, kjer so imeli dobro obiskane predvolilne sestanke in zbore volivcev in kjer so odbori OF posvetili dovolj pozornosti sestavi kandidatnih list.180 Po volitvah v ljudske odbore so konec leta 1949 prisegli novi odborniki in iz svojih vrst izvolili novega predsednika. To je postal Edi Ahac, za tajnico pa so izvolili Terezijo Zagožen.181 V KLO Sv. Lovrenc je novi predsednik postal Vinko Poteko, tajnik pa Ignac Lebar.182 V KLO Marija Reka je predsednik postal Jožef Kra-šovec, tajnik pa Jožef Hribar.183
Na redni seji 2. februarja 1950 so odborniki KLO Sv. Pavel pri Preboldu določili plan zasedanj, in si-
177	Celjski tednik, 18. 11. 1949, št. 47, str. 1, »V Marija Reki morajo posvetiti več pažnje odkupom«.
178	Celjski tednik, 25. 11. 1949, št. 48, str. 2, »Krajevni odbori«.
179	Celjski tednik, 8. 12. 1949, št. 50, str. 2, »Predvolivna kampanja je tudi v št. Pavlu pokazala vse dobre in slabe strani dela KLO-ja in organizacij«.
180	Celjski tednik, 17. 12. 1949, št. 51, str. 2, »Nedeljske volitve«.
181	SI_ZAC/0331, KLO Prebold, Zapisnik prvega zasedanja novoizvoljenega odbora KLO Sv. Pavel, 21. 12. 1949; ostali odborniki so bili še: Karel Marinc, Marija Planko, Franc Kolenc, Miha Lapan, Anton Kotnik, Fani Vedenik, Drago Semenko, Božo Kunc, Marija Orožim, Anton Kač, Stanko Stebernak, Karel Herman, Anton Vedenik, Slavko Bolte, Jože Veber, Franc Satler, Martin Cizej, Franc Šmid, Milica Potočnik, Franc Potočnik, Anton Stergar, Viktor Lenko, Jože Plavčak, Jože Ribič, Ferdo Škrabe, Albina Ocvirk, Jožef Drča, Ivan Jugar in Anton Hribar.
182	SI_ZAC/0389, KLO Sv. Lovrenc pri Preboldu, Zapisnik seje starega in novega KLO Sv. Lovrenc, 20. 12. 1949; ostali odborniki so bili: Ivan Kuder, Ivan Marinc, Marija Germa-dnik, Berta Randl, Marija Hribar, Franc Golavšek, Franc Razpotnik, Jože Cijan, Minka Nidorfer, Rozi Kočevar, Štefka Zohar, Jože_ Randl, Ivanka Semernik, Ivan Razpotnik, Franc Pirc, Ivan Zagar, Ivan Jošt, Franc Privšek, Franc Mazarinc, Franc Vilavšek, Marija Vodfer in Jože Drolc.
183	SI_ZAC/0298, KLO Marija Reka, Zapisniki sej KLO Marija Reka; ostali odborniki so bili: Konrad Kos, Anton Oplot-nik, Albin Dolar, Alojz Zakonjšek, Alojz Nemivšek, Jožef Kreže, Ivica Pošebal, Slavko Zmrzlak in Terezija Zlak.
479
3 KRONIKA
UROŠ HERMAN: KAKO JE SV. PAVEL PRI PREBOLDU STOPAL V SOCIALIZEM, 461-488
65
2017
TI
I?
»J* *tkV*si i iL n<i*cl^ill Jaunen HI. Mli a» Ht. Lovni ne n„ dna ia.tn,l?4t
iiiri^a tr nriTd 1 itbi J»nosu RijMi^t Ijim »mhs oatier«
«t.lyrrrJTnn Ti Pnbglri« HI llE iOil'OlB^Fl 1 J O !>Eli»l0 OB i'1 i Op. T Z»-ti m in bei Ao<i°> T	Tu», Ro^l »vdlnuiti doirrUiiji ^«Amiilntt oo )>roilo~
a« ¿1 nr TT-. t - - rt , TI J« r-j-1J III'. P]>T»J It , l.tdt.
K» pri!)log ter riti01 lomr St»ftl j« Mls t^T^lJUlC <U10TB0 gi.lit]p lil «Iaar;
*	11". i J tjiä Ik s Uibtc i ¿ji n
- te Hit I	HonraW [»mti I a
•	tlim	t>trt<ko Vinko
».to»,
mao irmlim te*. It.. Bt Itju. S.IBC,
V TtrlflKacIJrto iMculjG 10 bili «ogltjua ln olj-ml *1i>£>Sl tu*. 1 sctimiJiilit Jolt Črna *»Jnik: aiidritr HIni« (lim	Smili 3<ni
(,ll>l.
'loniilj« J« 'jatiTlli güll ai]i. o Uiolllvl .liljor-irl kur V IIA ta pnflc. Id nabilo, J- >0 n>n«91tl SO n'. i o lim I Jiolb u.Vjii . ta J kdf, «lun lil >1VWT in»,
r - Zj^ PB J o ■ 'i 1f ■ ;r. adutii. TnS*Bi	44 1. ■' | T,,jT-,MISJ Bel vtirl
eOerblUl la t j rvltl.it al. ar iiiM,il!ulL. or^nt mu IJ,
Tita h folttoljonln bJ turni ¿um J* bil ..«rj«! mbLi-Jhu,
fi.tnfl. ^Jtll.j^j jjWlnltaT]
it bi bi lr Jilito Sli, teil J glMlini (irr liE> Lav, 74 nI f, Htl Ha bi Brli'.,. II 50 I	«kU'lJ. Prdllo« J t bil IliUau |fn)Jalt Fraria mi-
tlitt t*l«HI'b 1 flidaditM, tirrsrf I Lahu- : JI J tllii 0» > odfiomttli, VI uh
Zapisnik skupne seje obeh odborov KLO Sv. Lovrenc po volitvah leta 1949 (SI_ZAC/0389, KLO Sv. Lovrenc pri Preboldu).
cer naj bi imeli po eno sejo mesečno. Izvršni odbor naj bi imel dve seji na mesec, enkrat mesečno pa naj bi sklicali tudi zbore volivcev.184 Konec julija so pričeli z zbiranjem prispevkov za II. ljudsko posojilo. Ministrstvo za finance LRS je 8. julija 1950 OLO Celje-okolica poslalo dopis, v katerem so zapisali, da vpis prvega ljudskega posojila ni bil uspešen, ker so bile vse aktivnosti množičnih organizacij usmerjene predvsem na kolektive: »Že samo dejstvo, da se največ denarja nahaja prav pri kmetih, nam kaže, da bo treba težišče propagande usmeriti na naše podeželje.«185 Odziv kmetov so nameravali povečati s propagandnimi
184	SI_ZAC/0331, KLO Prebold, Zapisnik 2. redne seje KLO Sv. Pavel, 2. 2. 1950.
185	SI_ZAC/0098, OLO Celje, Seznami ljudskega posojila, okrožnica Ministrstva za finance LRS, 8. 7. 1950.
akcijami, s pomočjo katerih bi zbranim pojasnili potrebnost takšnega načina zbiranja sredstev za razvoj. Kljub večji pozornosti, ki so jo namenili kmečkemu vpisu, pa niso zanemarili potrebe po agitaciji med ostalimi zaposlenimi. Z vpisom za II. ljudsko posojilo so v KLO Sv. Pavel zbrali 13.612 dinarjev, v KLO Sv. Lovrenc pa 4187 dinarjev.186 Decembra so se začele priprave na volitve187 in sestavljanje proračuna KLO. Proračun je znašal 525.000 dinarjev, kar dve tretjini proračuna sta bili predvideni za plače osebja KLO.188 Na seji IO OLO 23. januarja so ugotavljali stanje politične pripadnosti po KLO v okraju Celje-
186	Prav tam.
187	SI_ZAC/0331, KLO Prebold, Zapisnik 10. redne seje KLO Sv. Pavel, 6. 12. 1950.
188	Prav tam, Zapisnik 12. redne seje IO KLO Sv. Pavel, 15. 12.
1950.
480
3 KRONIKA	65
UROŠ HERMAN: KAKO JE SV. PAVEL PRI PREBOLDU STOPAL V SOCIALIZEM, 461-488	2017
-okolica. Članov Komunistične partije je bilo med predsedniki 80 %, med tajniki pa 55 %.189
Za volitve v skupščino OLO Celje-okolica 17. februarja 1950 so bile kandidatne liste sestavljene v vsaki volilni enoti. Za volilno enoto Sv. Pavel in Dolenja vas sta kandidirala Rudi Hribar z namestnikom Francem Šmidom in Andrej Pančur z namestnikom Jožetom Zgankom. V volilni enoti Kaplja vas sta kandidirala Ivan Potočnik z namestnico Ivanko Turnšek in Franc Skok z namestnikom Francem Goropevškom. V volilni enoti Latkova vas sta kandidirala Ivan Otavnik z namestnikom Jo-škom Ribičem in Terezija Zagožen z namestnikom Antonom Stergarjem. V volilni enoti Sv. Lovrenc sta kandidirala Nestl Zgank z namestnikom Ivanom Kudrom in Ferdo Rogl z namestnikom Francem Privškom, v volilni enoti Marija Reka pa sta kandidirala Jakob Zakonjšek z namestnikom Konradom Kosom in Jože Krašovec z namestnikom Martinom Dolinškom.190
Sledile so volitve v zvezno skupščino, in sicer 26. marca 1950. V volilnem okraju Celje-zahod, kamor so spadali tudi KLO Sv. Pavel pri Preboldu, KLO Sv. Lovrenc in KLO Marija Reka, je kandidiral Ivan Ocvirk.191 Zbral je 19.869 ali 92,9 % glasov.192 V Celjskem tedniku je bila po teh volitvah ugotovljena visoka volilna udeležba. Več kot 90 % volivcev je glasovalo za kandidate Ljudske fronte in »nekaj nad 5 odst. vseh glasov je bilo oddanih v skrinjico brez liste. To so glasovi majhne peščice tistih, ki si žele starega. To so glasovi izrodkov našega naroda, vaških kulakov, ki jim ni povolji ljudska oblast, to so glasovi maloštevilnih kapitalističnih ostankov v mestih in protiljudske duhovščine.«193
Na redni seji 9. maja so člani IO OLO ugotavljali: »Krajevni ljudski odbori se vse preveč zanašajo na operativno pomoč od okraja ... nadalje je slab odnos med uslužbenci in voljenimi organi.«194 Podobne ugotovitve je prinesla seja IO OLO 29. julija: »Dosedanja praksa, da smo postavljali v okrajni aparat samo ljudi, ki so imeli zasluge iz NOV, strokovno pa niso bili sposobni, je bila zgrešena politika.«195 Ob pripravah na volitve v KLO so sredi decembra krajevne ljudske odbore pozvali, naj si povečajo ugled: »Treba je KLO--jem ustvariti avtoriteto, tako da bodo volilci videli da
189	SI_ZAC/0098, OLO Celje, Zapisnik izredne seje IO OLO Celje-okolica, 23. 1. 1950.
190	SI_ZAC/0098, OLO Celje, Razni podatki o volitvah.
191	Celjski tednik, 4. 2. 1950, št. 5, str. 1, »Frontne organizacije na vasi naj že sedaj pripravljajo množice za volitve«; Celjski tednik, 11. 2. 1950, št. 6, str. 1, »Območje naših okrajev je razdeljeno na 4 volivne okraje«.
192	Ljudska pravica, letnik XI, št. 79, 1. 4. 1950, str. 1.
193	Celjski tednik, 1. 4. 1950, št. 13, str. 1, »Ogromna večina volivcev«.
194	SI_ZAC/0098, OLO Celje, Zapisnik redne seje IO OLO Celje-okolica, 9. 5. 1950.
195	Prav tam, Zapisnik redne seje IO OLO Celje-okolica, 29. 7. 1950.
so KLO res prava narodna oblast.«196 Kandidature so lahko vložili do 20. novembra, kandidat pa je moral v ta namen dobiti vsaj 30 podpisov volivcev iz volilne enote, v kateri je kandidiral. Da bi omogočil izvolitev pravim kandidatom, jim je IO OLO svetoval: »Kdor ima bojazen da ne bo izvoljen v enem KLO naj vloži kandidaturo v dveh KLO.«19*7 V KLO Sv. Lovrenc je kandidiral Ivan Kač. V KLO Sv. Pavel pri Preboldu sta kandidirala Anica Ahac in Anton Hribar.198 Volitve 17. decembra so potekale hitro in večina ljudi je svojo dolžnost opravila že dopoldne.199
Leta 1950 so v tovarniški OPO sklicali volilni sestanek, na katerem je njen sekretar v svojem nagovoru ocenil delo v preteklem letu ter kritiziral disciplino in nezainteresiranost za politično vzgojo v organizaciji. Poleg načrta za delovanje na volitvah so sprejeli sklepe, da pomagajo pri vpisu ljudskega posojila na terenu, da se vsak član obveže v organizacijo pripeljati enega kandidata in da začnejo delo na zadružnem domu v Kaplji vasi.200 V osnovno tovarniško organizacijo so do začetka leta 1950 pripeljali 14 novih kandidatov. Do januarja 1950 so v osnovni vaški organizaciji pridobili 14 članov in 4 kandidate, medtem ko v osnovni organizaciji v Sv. Lovrencu niso imeli uspeha. V Mariji Reki so se šele trudili z vzpostavljanjem kandidatne liste.201 23. novembra 1950 so bili sekretarji partijskih organizacij v občini Sv. Pavel pri Preboldu: v OPO tovarne Anton Kotnik, v OPO Sv. Pavel-vas Drago Šimenko in v OPO Sv. Lovrenc Janko Marinc. V Sv. Pavlu sta bili tako dve OPO, ki sta imeli skupaj 44 članov in 19 kandidatov, medtem ko je v Sv. Lovrencu delovala ena celica, ki je štela 10 članov in 2 kandidata. V Mariji Reki leta 1950 ni bilo partijske organizacije.202 Na tretji okrajni partijski konferenci so govorili predvsem o nalogah osnovnih partijskih organizacij v okraju. V sklepih so si zadali cilj krepitve političnega dela in širitve organizacije KPS - osnovne organizacije naj bi vzpostavili po vseh večjih krajih KLO in članstvo dopolnili z večjim številom kmetov. Poleg motiviranja kmečkega prebivalstva je partijska organizacija imela nalogo spodbujati tudi delavstvo v prizadevanjih za socialistično družbo. Nameravali so povečati vpliv v delavskih svetih in upravnih odborih podjetij ter pri političnem delu v sindikalnih organizacijah. Partijske organizacije v podjetjih naj bi pomagale tudi pri delu osnovnih partijskih organizacij na podeželju. Kot
196	Prav tam.
197	SI_ZAC/0098, OLO Celje, Zapisnik redne seje IO OLO, 16. 11. 1950.
198	Savinjski vestnik, 2. 12. 1950, št. 48, str. 1, »V celjski okolici predlagajo kandidate v okrajne volitve«.
199	Savinjski vestnik, 22. 12. 1950, št. 51, str. 1, »Tudi v okraju Celje-okolica so volišča zgodaj oživela«.
200	SI_ZAC/0917, Okrajni komite ZKS Celje-okolica, šk. 2, Zapisnik volitev biroja OPO Sv. Pavel tovarna, 15. 9. 1950.
201	Prav tam, Zapisnik 5. seje biroja OK KPS Celje-okolica, 11. 1. 1950.
202	Prav tam, Seznam članov partijskih organizacij, 23. 11. 1950.
481
3 KRONIKA
UROŠ HERMAN: KAKO JE SV. PAVEL PRI PREBOLDU STOPAL V SOCIALIZEM, 461-488
65
2017
Svečana akademija TVD Partizan leta 1948 (Zgodovinsko narodopisno društvo Prebold).
naslednji cilj so si zadali izboljšati oblastvene sposobnosti krajevnih ljudskih odborov in okrepiti delo partije v šolstvu.203
Šola v Sv. Pavlu pri Preboldu se je po uredbi OLO Celje-okolica leta 1950 delila na osnovno šolo in nižjo gimnazijo, ki sta bili formalno ločeni, a sta delovali v istem poslopju. Za ravnatelja nižje gimnazije je bil imenovan Drago Šimenko, za pomočnico ravnatelja, ki je bila pristojna za osnovno šolo, pa Antonija Potočnik. Šolske proslave so pripravljali skupaj, večinoma pa so se, tako kot že vsa leta poprej, odvijale v Domu ljudske prosvete, in sicer ob sodelovanju šole ter krajevnih društev in organizacij. Poleg ustaljenih proslav na državne praznike so pionirji konec oktobra okrasili grobove borcev v okolici. Od 6. do 12. novembra so na šoli organizirali teden tehnike in izpeljali nabiralno akcijo starega železa, stekla in papirja, izkupiček od prodaje pa so namenili nakupu knjig za šolsko knjižnico.204
Na okraju so na rednem zasedanju konec decembra ugotavljali, da je zasedenost učiteljskega kadra dosegla 82 %. Zato so pospešeno strokovno in ideološko izobraževali 82 učiteljev tečajnikov; od teh jih je do decembra 1950 22 opravilo strokovni izpit, 30 diplomski izpit in ostali prehodne izpite.205 Na zasedanju dva meseca kasneje so ugotavljali, da učitelji pripravniki ne morejo zadovoljivo prevzeti dolžnosti redno izobraženega učitelja. Omenili so še, da je zaradi slabega materialnega stanja učiteljstva vse več učiteljev odhajalo na druga delovna mesta, iz istega vzroka pa je zanimanje za učiteljski poklic začelo
203	Prav tam, Zapisnik okrajne partijske konference OK KPS Celje-okolica z dne 21. 10. 1950.
204	Šolska kronika Osnovne šole Prebold, zapis za šolsko leto
1950/1951.
205	SI_ZAC/0098, OLO Celje, Zapisnik 1. rednega zasedanja
OLO Celje-okolica, 23. 12. 1950.
upadati. Za izboljšanje učiteljskega standarda so zadolžili krajevne ljudske odbore, na ozemlju katerih so šole bile. Takrat so pričeli uvajati osemletno osnovno izobraževanje, v Sv. Pavlu pri Preboldu pa se je pojavila potreba po vrtcu.206
Dokončna odprava zasebne pobude v gospodarstvu in nove naloge KLO
Leta 1950 so na skupščini OLO Celje-okolica delo planske komisije na področju kmetijstva za leto 1949 ocenili kot zadovoljivo. Sprejeli so smernice za plan setve, pri čemer so poudarili zahteve, da se žitni fond ne zmanjša ter da se poveča prireja svinjske masti, pridelek oljaric in površina, zasajena z vrtninami, predvsem s krompirjem. Ker je večina odkupa neposredno prizadela kmete, so ti izražali nezadovoljstvo z višino določenih kvot. Tako so odborniki okrajnega odbora na januarskem zasedanju ugotovili: »Cesto so se na terenu slišale razne parole, češ, da nam hočejo vse pobrati. Take vesti širijo razni špekulantski elementi, ki se hočejo s tem izogniti raznim odkupom, na drugi strani pa špekulirati s temi proizvodi.«207 Sredi leta 1950 so na OLO zopet govorili o izboljšanju planske discipline na področju kmetijstva. Za zaostanek pri izvajanju planov je bilo po njihovem mnenju krivo predvsem pomanjkanje delovne sile, preusmerjanje kmetov na kulture, pri katerih ni bilo potrebne toliko delovne sile in niso spadale v obvezen odkup, ter pomanjkanje semen, predvsem krompirja, ki je bil ponekod v preveliki vnemi pobran med obveznim odkupom, da ga ni ostalo dovolj za spomladansko
206	Prav tam, Zapisnik 2. rednega zasedanja OLO Celje-okolica, 14. 2. 1951.
207	Prav tam, Zapisnik 5. rednega zasedanja OLO Celje-okolica, 14. 2. 1950.
482
65
2017
3 KRONIKA
UROŠ HERMAN: KAKO JE SV. PAVEL PRI PREBOLDU STOPAL V SOCIALIZEM, 461-488
Mali in veliki pečati KLO Sv. Pavel pri Preboldu, KLO Sv. Lovrenc in KLO Marija Reka (fond SI_ZAC/0331, KLO Prebold).
setev. Veliko težav je v Savinjski dolini povzročala hitra širitev hmeljnih nasadov, ki so za obdelavo potrebovali ogromno delovne sile. Tako je v Savinjski dolini po cenitvah okrajnega odbora primanjkovalo okoli 2000 poljedelskih delavcev, tako da so poleti pri obdelovanju polj na pomoč priskočili vojaki celjskega garnizona JLA.208 Kar je zadevalo vprašanje zadružništva, so kmetje v zadruge vstopali predvsem zaradi lastnih interesov.209 Pomanjkanje mehanizacije in načrtno sajenje določenih kultur sta bila marsikdaj glavna razloga za vstop v zadrugo. Veliko kmetov v Savinjski dolini se je usmerilo v pridelovanje hmelja, ker so bili potem med drugim oproščeni oddaje žita. Poleg tega so zadruge poskrbele za nabavo mehanizacije in urejanje skupnih nasadov s širitvijo stalnih žičnic. Za pospešitev gojenja hmelja je leta 1950 tudi Vlada LRS zagotovila namenska sredstva.210
Katastrski urad je prek svojega geodetskega urada 24. aprila 1950 župniji Sv. Pavel poslal dokument o izmeri zemljišč, razdeljenih med agrarne interesente. Agrarni interesenti so dobili 12 parcel, polovica so bile njive, tretjina travniki, ostalo pa pašniki. Na župnijo so 12. aprila prišli trije predstavniki OLO Celje-okolica in iz nadarbinskega hleva vzeli prašiča: »Plačali so po 23 Din za kg. Ker so si za svoje delo zaračunali stroške dnevnic, plačilo voznika kamiona, kakor tudi stroške za tehtnico in pa stroške nalaganja prašiča na tovornjak, je bilo stroškov skoraj toliko, kot je bil po kilogramih vreden sam prašič.« V župnišču se je 7. maja 1950 oglasila stanovanjska komisija KLO Sv. Pavel pri Preboldu in določila najemninske prispevke stanovalcem v župnijskih prostorih, ki so po naročilu stanovanjske komisije KLO Sv. Pavel zasedli prostore nadarbinskega hleva.211
V začetku aprila 1951 so imeli na KLO Sv. Pavel pet svetov, in sicer svet za socialno skrbstvo in ljudsko zdravstvo, svet za kmetijstvo, svet za komunalno dejavnost, svet državljanov za gozdarstvo ter svet
208	SI_ZAC/0098, OLO Celje, Zapisnik 6. zasedanja OLO Ce-lje-okolica, 17. 6. 1950.
209	Prav tam, Zapisnik izredne seje IO OLO Celje-okolica, 29. 12. 1950.
210	Prav tam, Zapisnik 6. zasedanja OLO Celje-okolica, 17. 6. 1950.
211	Kronika Župnije Sv. Pavel, zapis za leto 1950.
državljanov za stanovanjske zadeve. Člani teh svetov so bili predlagani na zborih volivcev ali so jih imenovali KLO. Povprečno je bilo v komisiji po osem članov. Urad KLO Sv. Pavel pri Preboldu je štel deset oseb.212 Zaposloval je šest oseb, ki so jih plačevali iz republiškega proračuna, in dve osebi, ki so ju plačevali iz naslova krajevnih podjetij.213
Volitve v Ljudsko skupščino Slovenije so bile 18. marca 1951. Okrajni odbor OF Celje-okolica je na drugem okrajnem zasedanju predlagal in potrdil kandidate. V sedmi volilni enoti, v kateri sta bila KLO Marija Reka in St. Pavel, je kandidiral Albin Vipotnik z namestnikom Zdravkom Trnovškom. V enajsti volilni enoti - v njej je bil KLO St. Lovrenc - je kandidiral Vinko Poteko, njegov namestnik pa je bil Franc Polak.214 Volitve so tudi tokrat potekale zelo hitro, saj je v KLO sv. Pavel pri Preboldu do 10. ure na vseh voliščih volilo že 80 % volilnih upravičencev.215 Za listo OF je volilo 96,5 % ali 1070 volivcev. V Sv. Lovrencu so bila tri volišča, volilnih upravičencev je bilo 652, volitev se je udeležilo 579 oseb - ob 61 odsotnih in 12 vzdržanih. Listo OF je volilo 572 ali 98,8 % volivcev. V Mariji Reki je bilo le eno volišče in 234 volilnih upravičencev, volitev se je udeležilo 137 volivcev - ob 43 odsotnih in 54 vzdržanih. Listo OF je volilo 129 oseb ali 96,3 %.216
Na KLO Sv. Pavel je bila 17. julija 1951 po naroku OLO Celje-okolica opravljena kontrola, ki sta jo opravili tajnica KLO Terezija Zagožen in sekretarka personalne službe na OLO Celje-okolica Zor-ka Golič. Ugotovljene so bile pomanjkljivosti; poleg tega sta bili na občini zaposleni dve uslužbenki brez ustreznih dokumentov.217 Podobna kontrola je ob
212	SI_ZAC/0331, KLO Prebold, Podatki o svetih državljanov pri KLO Prebold za OLO Celje-okolica, 20. 4. 1951.
213	Prav tam, Številčni pregled uslužbencev po zvanjih, 27. 8. 1951.
214	Savinjski vestnik, 10. 2. 1951, št. 7, str. 1 in 3, »Okrajni odbor OF Celje-okolica je na drugem okrajnem zasedanju predlagal in sprejel kandidate; Volilne komisije so potrdile kandidature«.
215	Savinjski vestnik, 23. 3. 1951, št. 12, str. 1, »Visoka volilna udeležba - manifestacija naše enotnosti«.
216	SI_ZAC/0098, OLO Celje, Razni podatki o volitvah.
217	Prav tam, Zapisnik pregleda personalnih listov na KLO Sv. Pavel pri Preboldu, 17. 7. 1951.
483
3 KRONIKA
UROŠ HERMAN: KAKO JE SV. PAVEL PRI PREBOLDU STOPAL V SOCIALIZEM, 461-488
65
2017
asistenci tajnika KLO Vinka Poteka istega dne potekala na KLO Sv. Lovrenc, kjer so bile ugotovljene skoraj enake nepravilnosti.218 Na KLO Marija Reka je bil kontrolni obisk opravljen 2. avgusta 1951, ob pomoči Marije Zakonjšek pa so bile ugotovljene le manjše pomanjkljivosti.219 16. februarja so na KLO iz OLO Celje-okolica prejeli navodilo za ureditev arhivov KLO. Arhiv KLO je bila dolžna urediti tričlanska komisija, ki jo je imenoval odbor sam. Komisija je arhiv uredila tako, da je dokumente kulturnega, zgodovinskega in znanstvenega pomena ločila od dokumentov, potrebnih za tekoče delo, oziroma od materiala za delo KLO od leta 1949, kamor so spadale statistike, katastri ipd. Material, ki ni spadal v nobeno od teh dveh kategorij, so uničili.220 Iz OLO Celje-okolica je 15. marca prispela uredba o zamenjavi žigov. Uradno naj bi imel vsak KLO en navaden žig, en veliki žig in en delovodniški žig.221 Ker pa so kasneje ugotovili, da KLO s takimi žigi ne razpolagajo, so naročili izdelavo novih, 2 cm v premeru velikih žigov.222 Na prvi februarski seji leta 1951 je KLO Sv. Pavel pri Preboldu potrdil proračun za leto 1951, ki pa je bil že 90-odstotno izčrpan.223 Junija so odborniki sprejeli novo shemo finančnega poslovanja KLO.224 V začetku decembra so podprli pobudo o novem urbanističnem načrtu za Sv. Pavel pri Preboldu, ker so zaznali porast potreb po novogradnjah.225
Napoved novega združevanja krajevnih ljudskih odborov
Na konferenci predsednikov in tajnikov KLO na območju OLO Celje-okolica 29. oktobra 1951 je bil med drugim predstavljen potek načrtovanega združevanja manjših KLO. V Občinski ljudski odbor (ObLO) Prebold so se združili KLO Sv. Pavel pri Preboldu, KLO Sv. Lovrenc in KLO Marija Reka. Za to načrtno združevanje je bilo značilno predvsem veliko nasprotovanje KLO Marija Reka.226 Ze na občnem zboru 29. maja 1949 v Mariji Reki so bili ljudje proti združevanju. Tako so na OLO še 26. novembra 1951 poslali predlog o ohranitvi samostojne občine, kar so upravičevali s slabimi izkušnjami iz predvojnega obdobja, ko so bili nekaj časa združeni s šentpavelsko občino, »saj smo bili mi takozvani ,hri-
218	Prav tam, Zapisnik ob priliki kontrole na KLO Sv. Lovrenc pri Preboldu, 17. 7. 1951.
219	Prav tam, Zapisnik ob priliki kontrole na KLO Marija Reka, 2. 8. 1951.
220	SI_ZAC/0331, KLO Prebold, Obvestilo, 16. 2. 1951.
221	SI_ZAC/0098, OLO Celje, Odredba o zamenjavi žigov in štampiljk KLO, 15. 3. 1951.
222	Prav tam, Odredba o izdelavi malih žigov za KLO OLO Ce-lje-okolica, 24. 8. 1951.
223	SI_ZAC/0331, KLO Prebold, Zapisnik 11. seje KLO Sv. Pavel, 1. 2. 1951.
224	Prav tam, Zapisnik 14. redne seje KLO Sv. Pavel, 12. 6. 1951.
225	Prav tam, Zapisnik 18. seje KLO Sv. Pavel, 4. 12. 1951.
226	SI_ZAC/0098, OLO Celje, Zapisnik konference predsedni-
kov in tajnikov KLO, 29. 10. 1951.
bovci samo predmet izkoriščanja, torej ,manj vredni'«.227 Kljub vsem prizadevanjem za samostojnost je Svet za zakonodajo Vlade LRS 12. decembra dokončno odločil, da mora priti do vključitve Marije Reke v občino Prebold zaradi (pre)majhnega števila prebivalcev ter slabe gospodarske strukture in prometne izoliranosti Marije Reke.228 V podporo združitvenim prizadevanjem so na OLO Celje-okolica navajali gospodarske prednosti, ki naj bi odtehtale združitev treh sosednjih KLO v enoten ObLO.229 Sredi novembra je tajnik IO OLO v referatu na zasedanju skupščine okraja izrazil mnenje o upravno teritorialni razdelitvi okraja. Po njegovih besedah naj bi združevanje v večje teritorialne enote ne bila posledica slabega dela KLO, ampak nove gospodarske usmeritve, pri kateri naj bi KLO imeli večjo veljavo in obvezo, zato ločen obstoj gospodarsko šibkejših KLO ni smiseln. Poleg tega je omenil, da bodo z manjšim številom občin privarčevali. V zvezi z novim nazivom pa so pojasnili, da združena enota, sestavljena iz več krajev, ne more nositi imena »krajevna«, izraz občina pa je bil nekoč že v veljavi.230 V okraju Celje-okolica je bilo predvidenih 57 občin.231
Leta 1951 je šentpavelsko partijsko celico pretresla izključitev enega od članov partijske organizacije. Očitano simpatiziranje s politiko Informbiroja mu je sicer uspelo ovreči kot neutemeljeno, a so ga nato izključili na podlagi obtožbe, da se je poročil po cerkvenem obredu - kar je obdolženi zanikal. To je bila ena redkih obtožb simpatizerstva s politiko In-formbiroja v celotnem okraju. Je pa dogodek zanimiv zato, ker je bil član izključen na podlagi sekundarno ugotovljenega greha proti partijski disciplini, ki so mu ga očitali, potem ko mu je uspelo ovreči prvotno obtožbo.232 Pojav partijske nediscipline je bil med članstvom, kar se tiče sodelovanja pri cerkvenih obredih in njihovega obiskovanja, za okraj Celje-okolica značilen in ga prej sploh niso preganjali. Šele z letom 1951 se je položaj zaostril, kar ponazarja naslednji citat s 7. seje plenuma OK KPS Celje-okolica: »Potrebno je, da naredimo pregled vseh Komunistov v odnosu do cerkve in duhovnikov, da bomo na podlagi tega podvzeli ukrepe ... vsaki dan se odkrivajo primeri cerkvenih porok, krstov, botrov itd, med komunisti. O tem moramo čimprej razpravljati z vsemi OPO.«233
V Celju je bila v začetku oktobra 1951 partijska
227	Prav tam, Dopis KLO Marija Reka na IO OLO Celje-oko-lica, 26. 11. 1951.
228	Prav tam, Upravno teritorialna razdelitev okraja Komasacije KLO, 12. 12. 1951.
229	Prav tam, Predlog nove ureditve okraja 1951.
230	SI_ZAC/0098, Zapisnik 6. rednega zasedanja skupščine OLO Celje-okolica, 15. 11. 1951.
231	Savinjski vestnik, 3. 11. 1951, št. 44, str. 1, »Koliko občinskih ljudskih odborov?«.
232	SI_ZAC/0917, Okrajni komite ZKS Celje-okolica, šk. 4, Polletno poročilo o pojavih IB (informbiroja), 21. 6. 1951.
233	Prav tam, Resolucija III. partijske konference o delu in bodočih nalogah partijskih organizacij okraja Celje-okolica leta
1950.
484
65
2017
3 KRONIKA
UROŠ HERMAN: KAKO JE SV. PAVEL PRI PREBOLDU STOPAL V SOCIALIZEM, 461-488
Pogled na osrednji del Marija Reke s cerkvijo in podružnično osnovno šolo v sredini (Zgodovinsko in narodopisno društvo Prebold).
konferenca, na kateri so ugotovili, da so najšibkejše partijske organizacije na vasi in da se OPO premalo posvečajo kmečkemu vprašanju.234 Okrajni plenum je 20. decembra tudi ugotovil, da je v 106 osnovnih organizacijah LMS v okraju vključena le tretjina od približno 9200 mladincev in da je preostala mladina izven organizacij. Posebej so kritizirali odnos mladinskih organizacij do mladine, ki je bila že v službi, kajti v marsikaterem večjem podjetju, med njimi je bila tudi Tekstilna tovarna Sv. Pavel, ni bilo močne organizacije LMS.235 Čeprav so skoraj vsi mladinci ob vstopu v podjetje postali člani sindikalne organizacije, se okrajnemu komiteju to ni zdelo dovolj. Nekaj podobnega se je dogajalo tudi pri delovanju podeželskih OO LMS, ki jih v hribovitih predelih okraja sploh ni bilo. Izrazito boljši pa je bil položaj organiziranosti LMS po šolah. Pri mladini so se na splošno začele po mnenju OK LMS pojavljati »za-padnjaške tendence in malomeščanstvo«,236 pa tudi o verskih aktivnostih mladine je imel OK LMS svoje mnenje: »Odkritega dela klera med mladino ni opaziti, vendar se njegov vpliv med mladino čuti ob raznih verskih praznikih in obredih.«237 Med drugimi zapisi iz leta 1951, ki so pomembni za Prebold, je zapis s konference sekretarjev vaških OPO, ki je datiran 24. januarja in govori o težavah, ki jih imajo v KLO Sv. Lovrenc pri širjenju partijske organizacije, saj so se
234	Savinjski vestnik, 6. 10. 1951, št. 40, str. 1, »Partijska organizacija mora skrbeti, da bodo komunisti izvrševali svoje dolžnosti in iz svojih članov graditi pravi lik komunistov«.
235	SI_ZAC/0917, Okrajni komite ZKS Celje-okolica, šk. 4, Zapisnik seje plenuma OK KPS Celje-okolica, 20. 12. 1951.
236	Prav tam.
237	Prav tam.
otepali z nedejavnostjo članov.238 V začetku leta 1951 so imeli v Sv. Lovrencu registriranih 10 članov in 2 kandidata v vaški celici KPS, medtem ko so imeli v Sv. Pavlu v dveh organizacijah 44 članov in 19 kan-
didatov.239
Na osnovni šoli v Št. Pavlu pri Preboldu so 3. novembra odkrili spominsko ploščo članu CK KPS ter narodnemu heroju Slavku Šlandru. Njegovo življenje in delo je navzočim opisal Anton Kotnik. Šolska mladina je program obogatila s petjem in recitacijami. Odkritju spominske plošče sta prisostvovala tudi predsednik vlade LRS Miha Marinko in njegova soproga. Po spominski proslavi so se na povabilo tov. Marinka sestali funkcionarji KLO in množičnih organizacij ter se z njim podrobno pomenili o važnih gospodarskih in političnih vprašanjih.240 Nujna popravila na šoli so izvedli s pomočjo OLO Celje--okolica in tekstilne tovarne; popravili so žlebove in ostrešje šole ter zamenjali nekatera vrata, okna in klopi. Šolska knjižnica je razpolagala s 475 knjigami za učence in 248 za učitelje, imela pa je tudi okoli 60 brošur.241
Krajevni ljudski odbor Sv. Pavel je konec marca 1951 na OLO Celje-okolica poslal podatke o komunalni dejavnosti v KLO Sv. Pavel pri Preboldu. V KLO je bilo osem državnih zgradb, od teh je bilo pet
238	Prav tam, Zapisniki sestankov sekretarjev OPO, Konferenca sekretarjev vaških OPO, 24. 1. 1951.
239	Prav tam, Seznam krajevnih komitejev KPS in osnovnih partijskih organizacij, Komiteji in OPO, 15. 4. 1951.
240	Savinjski vestnik, 10. 11. 1951, št. 45, str. 1,_»Pri odkritju spominske plošče narodnemu heroju Slavku Šlandru je bil navzoč tudi predsednik vlade LRS Miha Marinko«.
241	Šolska kronika Osnovne šole Prebold, zapis za šolsko leto
1951/1952.
485
3 KRONIKA
UROŠ HERMAN: KAKO JE SV. PAVEL PRI PREBOLDU STOPAL V SOCIALIZEM, 461-488
65
2017
poslovnih prostorov in eno stanovanje. KLO je imel štiri podjetja: čevljarno, šivalnico, mizarsko delavnico in opekarno. Električno energijo je KLO dobival iz Velenja, na omrežje je bilo priključenih 443 gospodinjstev, brez elektrike je bilo 37 gospodinjstev, celoten KLO pa je imel le en transformator. Oskrba s pitno vodo je bila še vedno vezana na vodnjake, vodovoda ni bilo. Gasilci so upravljali s tremi požarnimi vodnjaki, KLO ni imel javnega napajališča ali javnega perišča. Kanalizacije ni bilo. Parka ali drevoreda niso imeli. Pogrebnega zavoda ni bilo, bil je le grobar Miha Cestnik, ki je skrbel tudi za mrliško vežico.242 Do sredine maja so zaradi ureditve pokopališča določili nove cene pokopaliških storitev,243 čeprav to ni rešilo vseh težav s pokopališčem.244 Večjih motornih vozil za prevoz za komunalne namene ni bilo, prav tako niso imeli po potrebi uporabne pogodbeno zagotovljene vprežne živine, KLO je posedoval tri motorna kolesa. Vsega skupaj je bilo v Sv. Pavlu 87 hišnih številk, v Latkovi vasi 107, v Dolenji vasi 68 in v Kaplji vasi 78.245 Konec maja 1951 je OLO Celje--okolica nekaterim KLO dodelil finančno pomoč za izgradnjo infrastrukture, od tega je Sv. Pavel prejel 100.000 dinarjev za dograditev vodovoda in obnovitev bazena oziroma kopališča.246
Plan odkupa za leto 1951 je v KLO Sv. Pavel pri Preboldu predvideval oddajo 62 prašičev, 2200 kg masti, 30 ton krompirja, 1700 kg fižola, 6000 litrov mleka, 15.000 kokošjih jajc, 3000 kg sena in 150 kg volne. Za KLO Sv. Lovrenc je predvideval odkup 50 prašičev, 1503 kg masti, 4100 kg belega žita, 2500 kg rži, 800 kg ječmena, 800 kg ovsa, 900 kg koruze, 7 ton krompirja, 600 kg fižola, 240 kg masla, 7600 litrov mleka, 2000 kokošjih jajc, 150 kg volne in 8000 kg sena, za KLO Marija Reka pa odkup 22 prašičev, 700 kg masti, 4100 kg belega žita, 2500 kg rži, 800 kg ječmena, 700 kg ovsa, 1000 kg koruze, 20 ton krompirja, 1300 kg fižola, 40 kg masla, 3300 litrov mleka, 11.000 kokošjih jajc, 80 kg volne in 3000 kg sena.247 Tudi površine, posejane s hmeljem, so se vztrajno povečevale. V KLO Sv. Pavel je bilo 110 hmeljarjev, ki so imeli skupaj 62,76 hektarja hmelja. V KLO Sv. Lovrenc je bilo 51 hmeljarjev s skupaj 19,61 hektarja. V KLO Marija Reka pa je bilo 12 hmeljarjev, ki so imeli skupaj 0,14 hektarja.248 Leta 1951 so kmetje poslali na občino pritožbo nad hitrostjo plana po-
242	SI_ZAC/0098, OLO Celje.
243	SI_ZAC/0331, KLO Prebold, Zapisniki sej KLO Sv. Pavel, zapisnik 13. seje KLO Sv. Pavel, 14. 5. 1951.
244	Občina se je znašla v škripcih, ker ni dobila kredita za obnovo pokopališkega zidu in mrliške vežice na občinskem pokopališču. Zato so uvedli nov cenik pokopaliških pristojbin, ki ga je odobril Svet za gospodarstvo pri OLO Celje-okolica; ZAC 157, Poročila in dopisi, Pokopališke pristojbine.
245	SI_ZAC/0157, Poročila in dopisi.
246	SI_ZAC/0098, OLO Celje, Zapisnik izredne seje IO OLO Celje-okolica, 30. 5. 1951.
247	Prav tam, Okrajna planska komisija - plani živinorejske in rastlinske proizvodnje.
248	Prav tam, Plani odkupa hmelja.
stavljanja žičnatih nasadov. Ker so jim žičnice povzročale predvsem veliko finančno obremenitev, so zahtevali podaljšanje plana za dve leti.249 Plan občinske oddaje hmelja je bil določen na 8000 kilogramov. Poleg tega je bilo določeno, da mora vsak kmet vsaj 50 % njivskih površin zasaditi s hmeljem.250
Leta 1951 so na skupščini OLO znova govorili o nujnosti prestrukturiranja kmetijstva. V kmetijstvu naj bi obstali le čisti kmetje, zadružniki in delavci v kmetijskoobdelovalnih zadrugah. Malega kmeta -polproletarca, kakor so označevali delavca, ki je imel v lasti majhno kmetijo, naj ne bi bilo več, kajti »ta se je hodil v industrijo le spočit in ni bila njegova kapaciteta v celoti izkoriščena. Temu smo danes že odtegnili karte ... da bodo krili izgubo bodo morali danes misliti, ali bodo postali delavci v industriji ali v kmetijstvu.«251 Odnos do kmeta dobro ponazarja izjava na seji biroja OK KPS Celje-okolica 15. septembra 1951: »Če bi kmetovalci imeli pogoje, bi sami gradili svoje sušilnice. Ne moremo pa dopustiti, da bi se oni gospodarsko jačali, ampak je potrebno da nastopi KZ, ki bo gradila sušilnice.«252 Okrajni komite KPS je na zasedanju 20. decembra 1951 ob vprašanju organiziranja zadružnih odborov poudaril, da je treba paziti na ljudi v vodstvih zadrug. Komite je s tem nastopil proti predlogu, da bi vodstvo zadrug prevzeli močnejši kmetje, ki bi s svojo ekonomsko močjo pomenili določeno varnost za zadrugo. Postregel je s pojasnilom, »da bi s tem zopet privedli v upravne odbore kulaške elemente«.253
Zaradi procesije iz Sv. Pavla k podružnični cerkvi Sv. Lovrenca, ki je potekala 1. maja, je morala župnija Sv. Pavel leta 1951 plačati kazen 5000 dinarjev zaradi »motenja proslave praznika dela«. Župnija je pred koncem leta 1951 z vsemi najemniki podpisala najemne pogodbe, ki jih je 1. januarja 1952 odobrila stanovanjska komisija KLO Sv. Pavel pri Preboldu in jih potrdila na sestanku 17. januarja 1952. Leta 1951 je po sklepu Okrajnega sodišča v Celju od nekdanje posesti župne nadarbine Sv. Pavel, ki je prvotno obsegala 154.986 m2, v lasti župnije ostalo 68.481 m2 različnih posesti. Večina odvzetih posesti je bila vpisana pod Splošno ljudsko premoženje.254
KRATICE
KNOO - Krajevni narodnoosvobodilni odbor KNO - Krajevni narodni odbor KLO - Krajevni ljudski odbor OLO - Okrajni ljudski odbor
249	SI_ZAC/0331, KLO Prebold, Zapisnik 13. seje KLO Sv. Pavel, 14. 5. 1951.
250	Prav tam, Zapisnik 16. seje KLO Sv. Pavel, 17. 8. 1951.
251	SI_ZAC/0098, OLO Celje, Zapisnik 4. zasedanja OLO Ce-lje-okolica, 14. 6. 1951.
252	SI_ZAC/0917, Okrajni komite ZKS Celje-okolica, šk. 8, Zapisnik seje biroja OK KPS, 15. 9. 1951.
253	Prav tam,Zapisnik seje plenuma, 20. 12. 1951.
254	Kronika Župnije Sv. Pavel, zapis za leto 1951.
486
65
2017
3 KRONIKA
UROŠ HERMAN: KAKO JE SV. PAVEL PRI PREBOLDU STOPAL V SOCIALIZEM, 461-488
OF - Osvobodilna fronta
OK KPS - Okrajni komite Komunistične partije Slovenije
KPJ - Komunistična partija Jugoslavije
OPO - Osnovna partijska organizacija
AFZ - Protifašistična (Antifašistična) fronta žensk
LMS - Ljudska mladina Slovenije
JLA - Jugoslovanska ljudska armada
VIRI IN LITERATURA
ARHIVSKI VIRI
ARS - Arhiv Republike Slovenije
SI_AS 1602 - Deželni svetnik okrožja Celje, 1941-1945.
Osnovna šola Prebold
Kronika Osnovne šole (Slavko Šlander) Prebold.
ZAC - Zgodovinski arhiv Celje
SI_ZAC/0098, Okrajni ljudski odbor Celje (1945-1965).
SI_ZAC/0107, Uprava narodne imovine (19451958).
SI_ZAC/0157, Občinski ljudski odbor Prebold (1952-1955).
SI_ZAC/0298, Krajevni ljudski odbor Marija Reka (1945-1952).
SI_ZAC/0331, Krajevni ljudski odbor Prebold (1945-1951).
SI_ZAC/0389, Krajevni ljudski odbor Sveti Lovrenc pri Preboldu (1945-1951). SI_ZAC/0917, Okrajni komite Zveze komunistov Slovenije Celje-okolica (1945-1954).
Župnija Sv. Pavel - Prebold
Kronika župnije Sv. Pavel - Prebold.
ČASOPISNI VIRI
Celjski tednik, 1948-1950. Naše delo, 1946. Nova pot, 1945. Savinjski vestnik, 1951-1952.
LITERATURA
Čepic, Zdenko: Agrarna reforma in kolonizacija v Sloveniji: (1945-1948). Maribor: Založba Obzorja, 1995.
Ferenc, Tone: Ljudska oblast na Slovenskem 19411945. Ljubljana: Založba Borec, Partizanska knjiga, 1985.
Grafenauer, Božo: Lokalna samouprava. Maribor: Univerza v Mariboru, Pravna fakulteta Maribor, 2000.
Herman, Uroš: Ljudska oblast na krajevni ravni (diplomsko delo). Maribor: PeFMb, 2003.
Kopač, Janez: Lokalna oblast na Slovenskem v letih 1945-1955. Ljubljana: ZAL, 2006.
Orožen, Janko: Razvojna pot ljudske oblasti in samouprave v občini Zalec. Savinjski zbornik. Za-lec: Občinska kulturna skupnost, odbor za tisk in založništvo, 1974, str. 46-65.
Prinčič, Jože: Pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti 1945-1991. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2006.
Prinčič, Jože: Povojne nacionalizacije v Sloveniji: 1945-1963. Novo mesto: Dolenjska založba, 1994.
Repe, Božo: Sistem ljudske demokracije v Sloveniji in Jugoslaviji. Časopis za zgodovino in narodopisje (69) 34, 1998, str. 303-315.
Slovenija v letu 1945: zbornik referatov [z mednarodnega znanstvenega posveta Slovenija v letu 1945, 27. in 28. septembra 1995 v Ljubljani] (ur. Aleš Gabrič). Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1996.
Slovenska novejša zgodovina: od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije: 1848-1992 (ur. Jasna Fischer et al.). Ljubljana: Mladinska knjiga in Inštitut za novejšo zgodovino, 2006.
Šiftar, Vanek: Razvoj ljudske oblasti med NOB v Jugoslaviji. Maribor: Založba Obzorja, 1972.
Šmidovnik, Janez: Lokalna samouprava. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1995.
Šnuderl, Makso: Zgodovina ljudske oblasti. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1950.
Vodušek Starič, Jerca: Prevzem oblasti 1944-1946. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1992.
Vodušek Starič, Jerca: Začetki samoupravljanja v Sloveniji 1949-1953. Maribor: Založba Obzorja, 1983.
SUMMARY
How Sv. Pavel pri Preboldu entered socialism
The end of the Second World War ushered in a new era of social and political life for the Slovenian nation. The war, in conjunction with favourable circumstances both in Slovenia and abroad, paved way for the rise to power of a party that gradually fortified its prewar position partly owing to difficult economic conditions and partly to the ascension of Nazi-Fascism in Slovenian society - i.e., the Communist Party. During the war, the Communist Party played
487
3 KRONIKA
UROŠ HERMAN: KAKO JE SV. PAVEL PRI PREBOLDU STOPAL V SOCIALIZEM, 461-488
65
2017
on national sentiment and stimulated it with the promise of social change (ideologically proclaimed a revolution after the war), as well as deliberately left the contending prewar political forces outside the national liberation struggle.
The growing liberation movement spurred the spread of the idea of establishing a new postwar administrative-political system that would leave no room for prewar structures and parties as well as eradicate every trace of German occupation policy, along with the German minority. The basic idea was borrowed from the Soviet model, without accentuating the Communist Party's leading role in the years immediately after the war, but rather building the organisation of postwar government on the so-called mass organisations, whose representatives were more or less carefully selected.
In the early stages of people's democracy, people's government tried to develop a local authority structure on the minimum possible basis, which soon proved to be a poorly thought-out decision that was soon corrected. During the first few years, local people's councils thus covered the area of one or two cadastre municipalities, as was also the case of all three local people's councils presented in the contribution - Sv. Pavel pri Preboldu, Sv. Lovrenc, and Marija Reka.
The decision-making process was run at the district level (Celje-surroundings) and higher up. The author of the article describes the practical workings of the local authority, both in administrative and po-
litical terms. With regard to locally important institutions, mention is made of the influence and role of the local primary school and parish, which were both firmly anchored in the local social and political life. While the textile factory Tekstilna tovarna Sv. Pavel pri Preboldu was a vital part of the local community, providing work to many inhabitants, it was state-controlled and as such only had an indirect political influence on the local decision-making processes, for instance, in the construction of public infrastructure. It did, however, wield a more direct impact on local life through the factory's Communist Party, trade union and youth organisations, which were composed of local inhabitants. The author presents the ways in which people's government shaped the economic life in the town and its surroundings, particularly in relation to the still predominantly rural population, and specifically through the local people's councils of Sv. Lovrenc and Marija Reka. Rather than providing detailed portraits of the leading officials sitting in the local people's councils, the author primarily focuses on the functions and general activities performed within the framework of the said bodies.
Even though the period of the administrative (re)construction of people's government did not end with the establishment of municipal people's councils, the first five years of people's government solidified the political continuity of the influence that the communist/socialist rule also had on the local level all until the democratic changes that took place during the second half of the 1980s.
488
65
2017
3 KRONIKA
UDK 677(497.4Šempeter)"1932/1961"
Damir Žerič
mag. zgodovine, kustos, Pokrajinski muzej Celje, Trg Celjskih knezov 8, SI-3000 Celje E-pošta: damir.zeric@pokmuz-ce.si
Nekoč je bila Tekstilna tovarna Šempeter
IZVLEČEK
Prispevek obravnava zgodovino Tekstilne tovarne Šempeter. Tkalnica, kije delovala le slabih 30 let, je bila prvo pravo industrijsko podjetje v Šempetru. Leta 1932 sta ga pod imenom »Ogriseg & Themel, Savinjska tkalnica, barvarna in apretura« ustanovila trgovca Waldemar Ogriseg in Franc Themel. Po drugi svetovni vojni je bilo podržavljeno. Na svojem vrhuncu je predstavljalo enega izmed stebrov tekstilne industrije na Celjskem. Predmet poslovanja je bila proizvodnja in prodaja bombažnih tkanin za platna, perilo, posteljnino in brisače. Tovarna je zaprla svoja vrata 31. decembra 1961.
KLJUČNE BESEDE
Šempeter v Savinjski dolini, Tekstilna tovarna Šempeter, Tekstilna tovarna Prebold, Tovarna nogavic Polzela, občina Žalec, gospodarstvo, tekstilna industrija, Franc Themel, Waldemar Ogriseg, Rudi Hribar, podržavljenje,
likvidacija
ABSTRACT
THE DAYS OF THE TEXTILE FACTORY ŠEMPETER
The contribution describes the history of the Textile Factory Šempeter. The weaving factory, which operated for no more than thirty years, was the first veritable industrial plant in Šempeter. In 1932, it was founded by tradesmen Waldemar Ogriseg and Franc Themel under the name Ogriseg & Themel, Savinja Weaving, Dyeing and Finishing Company and nationalised after the Second World War. At the peak of its success, it represented one of the pillars of the textile industry in the Celje area. Its main business activity was the production and sales of cotton fabrics for linen, underwear, bed-linen and towels. The factory closed its doors on 31 December 1961.
KEY WORDS
Šempeter v Savinjski dolini, Textile Factory Šempeter, Textile Factory Prebold, Polzela Legwear Company, municipality of Žalec, economy, textile industry, Franc Themel, Waldemar Ogriseg, Rudi Hribar,
nationalisation, liquidation.
1.01 Izvirni znanstveni članek Prejeto: 7. 9. 2017
489
3 KRONIKA
DAMIR ZERIC: NEKOČ JE BILA TEKSTILNA TOVARNA ŠEMPETER, 489-502
65
2017
Uvod
Po koncu prve svetovne vojne in izhodu iz avstro--ogrske monarhije je postal slovenski prostor gospodarsko in tehnološko najrazvitejši del nove južnoslo-vanske politične tvorbe. Tekstilna industrija je pri nas v tem obdobju doživela velik razcvet in postala najpomembnejša industrijska panoga. V Spodnji Savinjski dolini so med obema svetovnima vojnama delovale tekstilne tovarne v Preboldu, na Polzeli, v Žalcu in Šempetru. Skupaj z nekaterimi močnimi tekstilnimi podjetji v Celju (Metka, Bergmann in drug, Elka itd.) je bila tekstilna industrija na Celjskem ena izmed najmočnejših v državi. Zgodovina šempetrske tekstilne tovarne je kratka, saj je ta delovala le 30 let. Domo-znanstvo in zgodovinopisje se z njo nista podrobno ukvarjala. Ob obravnavi zgodovine tekstilne industrije na Slovenskem je imela v najboljšem primeru epizodno vlogo, največkrat pa je bila zgolj omenjena. Kolikor mi je znano, so doslej zgodovino šempetrske tovarne še najbolj poglobljeno obdelali učenci Osnovne šole Šempeter, člani zgodovinskega krožka.1
lovanju podjetja v predvojnem obdobju je zelo skromna. Zgodovinski arhiv Celje hrani dva dokumenta izdana pred letom 1945, nekaj podatkov pa lahko izluščimo tudi iz povojnih zapisnikov sej.
Iz trgovskega registra je razvidno, da sta družabnika Waldemar Ogriseg, trgovec iz Maribora, in Franc Themel, trgovec iz Medijskih Izlak, 9. junija 1932 ustanovila podjetje Ogriseg & Themel, Savinjska tkalnica, barvarna in apretura. Dne 20. februarja 1940 je v podjetje kot tretji družabnik vstopila Eliza Hutter, soproga znanega mariborskega industrialca Josipa Hutterja.2 Družabnika Ogriseg in Themel sta leta 1932 preko časopisnega oglasa kupila navaden kmečki mlin in malo žago in na njunem mestu zgradila tekstilno tovarno.3 Povodu za izgradnjo tovarne na tem mestu je botrovala možnost izkoriščanja naravnega vodnega padca Podvinske struge.4 Obrežja so v ta namen ustrezno regulirali, odstranili mlinska kolesa in primitivne zapore ter postavili vodno turbino. Lastnika sta razpolagala z začetnim kapitalom 1,8 milijona dinarjev. Zgradila sta železobetonski objekt z navadno streho za bombažno tkalnico s pri-
Šempeter na razglednici iz leta 1931 (osebni arhiv).
Ustanovitev in predvojno delovanje
Tekstilna tovarna v Šempetru oz. nekdanjem Sv. Petru v Savinjski dolini je bila prvo pravo industrijsko podjetje v naselju. Do tridesetih let 20. stoletja je gospodarska moč kraja slonela predvsem na obrti in trgovini ter kmetijskih dejavnostih. V naselju je sicer delovalo tudi nekaj velikih mlinov in žag, vendar je šele razvoj tekstilne tovarne pospešil njegovo industrializacijo. Dokumentacija o nastanku in de-
Glej: Kalčič, Tekstilna tovarna Šempeter, str. 101—121.
2	SI_ZAC/0774 TTŠ, AŠ 2, Sign. 4, Izvleček trgovskega registra A III 160 tvrdke Ogriseg in tov., Okrožno sodišče v Celju, 30. 9. 1947.
3	SI_ZAC/0774 TTŠ, AŠ 2, Sign. 4, Listine tovarne 1932— 1962 (v nadaljevanju Listine), Prevzemni zapisnik Tekstilne tovarne — Sv. Peter v Savinjski dolini, 23. 9. 1950.
4	Podvinska struga (tudi Struga) je 14 kilometrov dolga mlinščica, torej vodotok, ki so ga pri Podvinskem jezu po ume-
tnem kanalu potegniliod reke Savinje, teče ob njenem levem
bregu in se v bližini Žalca vrača v Savinjo. Tovrstni umetni
kanali so bili nekoč namenjeni pogonu mlinov ali žag, pozneje pa tudi industrijskih obratov in tovarn. V Šempetru sta prednosti Podvinske struge najprej izkoriščala nekdanja mlin
in žaga, po letu 1932 tekstilna tovarna, po letu 1962 pa še podjetje Aero. Op. p.
490
65_3 KRONIKA
2017	DAMIR ŽERIČ: NEKOČ JE BILA TEKSTILNA TOVARNA ŠEMPETER, 489-502
pravljalnico in ostalimi pritiklinami.5 Nekdanje, pretežno iz kamna grajeno gospodarsko poslopje (hlev) iz začetka 20. stoletja je bilo zasilno preurejeno v upravno poslopje s pisarniškimi prostori.6
Prvi ohranjeni predvojni dokument v zvezi s tovarno je pooblastilo Sreskega načelstva v Celju o izvrševanju industrijske obrti iz leta 1932. Na podlagi Zakona o obrteh je Sresko načelstvo 11. septembra 1932 podjetju Tvrdka Ogriseg & Themel izdalo pooblastilo za izvajanje industrijske obrti tkalnice, barvarne in apreture. Podjetje s sedežem v Dobrte-ši vasi 21, občina Sv. Peter v Savinjski dolini, je bilo pod imenom Ogriseg & Themel, Savinjska tkalnica, barvarna in apretura vpisano v obrtni register Sre-skega načelstva kot občem upravnem oblastvu prve stopnje.7
Drugi dokument je odločba o odobritvi uporabnega dovoljenja, izdana 24. junija 1933 na prošnjo podjetja Ogriseg & Themel.8 Dokument, ki je nastal na podlagi komisijskega pregleda tovarne 11. maja 1933, je svojevrsten popis tovarniških prostorov. Ker hkrati ponuja tudi odličen vpogled v tamkajšnje delovne razmere, na tem mestu povzemam njegove glavne poudarke. Komisija je ugotovila, da je bil obrat postavljen v skladu s predloženimi in odobrenimi načrti. Poleg turbinske centrale je bila zgrajena tudi kotlarna, za katero naj bi se bilo uporabno dovoljenje izdalo naknadno. Za pogon strojev sta bila v uporabi vertikalna vodna turbina z močjo 8,5 KM in generator z močjo 220 voltov, 11,5 kW (ok. 16 KM). V enem delu objekta sta se nahajali tkalnica s 40 statvami ter pregledovalnica z merilnikom in skladalnim strojem. V drugem delu poslopja so bili postavljeni navijalni stroj za križni navoj, osnovalni in škrobilni stroj ter mešalnik za škrob. V posebnem oddelku poslopja so bili predprostor z umivalnico in garderobo ter ločeni straniščni prostori za moške in ženske. Na podlagi zgornjih ugotovitev je komisija v skladu z določili Zakona o obrteh izdala uporabno dovoljenje, pod pogoji, ki razkrivajo tedanje visoke zdravstvene, higienske, varnostne in okoljevarstve-ne standarde. Komisija je zahtevala predložitev izvršilnega načrta, v katerega je bilo potrebno vrisati tudi kotlarno. Zahtevana je bila izgradnja vodovoda, preureditev stranišč in postavitev školjk na vodno izpiranje. Posamezne celice so morali predeliti s šest centimetrov debelim zidom. Za moški del stranišča so zahtevali pisoar s spiranjem, za pomožno osebje pa umivalnico s tekočo vodo in garderobo z oma-
5	SI_ZAC/0774 TTŠ, AŠ 2, Sign. 4, Listine, Prevzemni zapisnik Tekstilne tovarne — Sv. Peter v Savinjski dolini, 23. 9. 1950.
6	SI_ZAC/0774 TTŠ, AŠ 3, Sign. 32, Podatki za izdelavo investicijskega programa gradnje upravnega poslopja (v nadaljevanju Podatki), 25. 6. 1956.
7	SI_ZAC/0774 TTŠ, AŠ 2, Sign. 4, Listine, Pooblastilo Sre-skega načelstva v Celju, št. 6015/1, Celje, 11. 9. 1932.
8	SI_ZAC/0774 TTŠ, AŠ 2, Sign. 4, Listine, Odločba Sreske-ga načelstva v Celju, št. 163/4-1933, Celje, 24. 6. 1933.
ricami. V delovne prostore je bilo treba postaviti pljuvalnike z napisom »Nepljuvaj na tla«. V tkalnico so morali postaviti napravo za vlaženje zraka, v vse prostore pa napeljati centralno kurjavo. Vsaj nekatera okna naj bi bila opremljena z ventilatorji za čiščenje zraka. Komisija ni spregledala niti električnega likal-nika v pregledovalnici, ki bi skladno s predpisi moral biti priključen z gumirano žico. Opozorila je tudi na morebitne posledice onesnaževanja zraka in vode. Za apreturo škroba ni bilo dovoljeno uporabljati cinko-vega oksida, svinca in živega srebra, ampak le nekaj dekstrina in zeleno milo. Prepovedani so bili vsi kemični procesi, ki bi povzročali smrad, prav tako odlaganje tovarniških odpadkov v potok, v korist peric, kopalcev in živine.9
Tudi pri postavitvi kotlarne se je obrat soočil s strogimi komisijskimi pogoji. Opremiti jo je bilo treba z ognjevarnim tlakom, v strehi napraviti ventilacijski jašek in za kotel predložiti certifikat. V parovod za dovajanje pare v delovni prostor so morali vstaviti ventil, ki bi ga v primeru poškodbe avtomatično zaprl. Paro se je smelo v posamezne stroje dovajati izključno reducirano, zato so morali na ustreznih mestih namestiti redukcijske ventile. Za sušilne cilindre škrobilnega stroja je bilo treba predložiti spričevalo o preizkusu na pritisk. Lastnika obrata sta morala vse varnostne pogoje izpolniti do 15. julija 1933, centralno kurjavo in sisteme vlaženja pa urediti v roku dveh let ter vse ostalo v enem letu.10
V	prevzemnem zapisniku iz leta 1950 je zapisano, da je podjetje pred vojno ves čas zelo dobro poslovalo. Svoje dohodke je investiralo v razširitev in modernizacijo proizvodnje. Največji infrastrukturni zalogaj po izgradnji tovarne je bila postavitev be-lilnice in apreture leta 1939. Izrecno je poudarjeno, da sta lastnika veliko pozornost namenjala izgradnji velikih in zračnih prostorov ter nakupu novih stro-jev.11 Šempetrska belilnica je bila ob izgradnji pa vse do likvidacije podjetja največja in najmodernejša na Slovenskem. Njena kapaciteta je dostikrat presegala lastne potrebe. S takrat moderno infrastrukturo in dobro razvejano poslovno mrežo je bila tovarna v svoji branži med najmočnejšimi pri nas. Pred vojno ji je bila konkurenčna samo tekstilna tovarna iz Tržiča na Gorenjskem.12
Druga svetovna vojna
V	času druge svetovne vojne je proizvodnja, tako se zdi, potekala normalno. Pisnih dokumentov sicer ni, vendar lahko iz pričevanj domačinov sodimo, da je tovarna še naprej nemoteno poslovala.13 To lahko pripišemo dejstvu, da sta bila oba glavna lastnika čla-
9	Prav tam.
10	Prav tam.
11	SI-ZAC/0774 TTŠ, AŠ 2, Sign. 4, Zapisnik, 23. 9. 1950.
12	Štrukelj, Razvoj tekstilne, str. 260.
13	Ustni izjavi Franja Divjaka in Edvarda Sveta iz Šempetra.
491
3 KRONIKA
DAMIR ZERIC: NEKOČ JE BILA TEKSTILNA TOVARNA ŠEMPETER, 489-502
65
2017
Šempeter na razglednici iz leta 1941, motiv tkalnice spodaj desno (osebni arhiv).
na Kulturbunda oz. NSDAP. Po koncu vojne je Vojaško sodišče mariborskega vojnega področja, senat v Celju, 22. avgusta 1945 proti Ogrisgu in Themlu izreklo sodbo, po kateri sta bila oba spoznana za kriva. Valdemar Ogriseg, da »je bil član veleizdajniške organizacije KB«,14 Franc Themel pa »od februarja 1944 član veleizdajniške NSDAP«15 in da »sta oba s svojim podjetjem gospodarsko sodelovala z okupatorjem«.16 Pri odmeri kazni Ogrisgu je sodišče upoštevalo tudi »njegovo dosledno sovražno stališče do OF«17 pri Them-lu pa kot olajševalne okoliščine, »da seje ves čas okupacije zadržal do Slovencev korektno, dalje, da je podpiral OF materijalno in tudi drugače vzdrževal zvezo s partizani ter jim pošiljal razna obvestila«.18
Podjetje je bilo na podlagi sodnega sklepa podržavljeno in je prišlo pod kompetenco Narodne vlade LRS. Na podlagi Odloka AVNOJ-a z dne 21. novembra 1944 o prehodu sovražnikovega imetja v državno last pa je Okrajna zaplembna komisija v Celju 9. oktobra 1945 Themlu zaplenila vse njegovo imetje.19
Ze med vojno so bili v Sloveniji sprejeti odloki, ki so obravnavali prisilne odvzeme sovražnikovega imetja, imetja ljudi nemške narodnosti in domačih veleposestnikov, ki so sodelovali z okupatorjem. V Sloveniji je bila na prvem zasedanju SNOS ustanovljena Komisija za upravo razlaščene imovine pri predsedstvu SNOS, ki je takoj po ustanovitvi začela
SI_ZAC/0611 OSCE, AS 483, Sign. Zp 188/45, Sodba Vo-
jaškega sodišča mariborskega vojnega področja, senat v Celju,
22. 8. 1945. Prav tam. Prav tam. Prav tam. Prav tam.
SI_ZAC/0611 OSCE, AŠ 483, Sign. Zp 188/45, Odločba Okrajne zaplembene komisije, 9. 10. 1945.
z delovanjem in izdajanjem raznih predpisov o zajetju sovražnikovega imetja. Po končani vojni se je komisija reorganizirala in tudi preimenovala v Komisijo za upravo narodne imovine (KUNI) pri predsedstvu SNOS. Dolžnosti komisije so bile predvsem enotno upravljanje razlaščenega imetja ter skrb za njegovo vzdrževanje in upravo koristi, ki so iz tega izvirale. Po pravilniku naj bi prešla uprava zaplenjenega imetja neposredno na pristojna ministrstva. Izročitev bi se bila morala izvršiti s popisom in inventarjem zaplenjenega imetja, vendar se tak prenos imetja v Sloveniji ni nikoli izvedel, ker to ni bilo pod neposredno upravo KUNI, ampak že od vsega začetka pod upravo resornih ministrstev ali organov ljudskih odborov.20
Šempetrsko tovarno je po predpisih upravljal delegat. Narodna vlada Slovenije je 11. septembra 1945 izdala sklep, »da podpiše Ašič Alojz svoje ime pod žigom tvrdkinega imena 'Ogriseg & Themel', spristavkom delegat ministrstva za industrijo in rudarstvo«.21 Pristojno ministrstvo je 22. oktobra 1946 Ašiča razrešilo in na njegovo mesto postavilo Jožeta Rozmana.22
Ukinitev stare in ustanovitev nove tovarne
Staro podjetje Ogriseg & Themel je formalno ugasnilo leta 1946, a že kmalu za tem je bilo ustanovljeno novo.23 Ministrstvo za finance Ljudske Repu-
20 21 22 23
Radulovič, Komisija, str. 11.
SI_ZAC/0774 TTŠ, AŠ 2, Sign. 4, Sklep D - R 93/45. Prav tam.
Iz izvlečka trgovinskega registra je razvidno, da se je 31. 5. 1948 zaradi vpisa v register državnih gospodarskih podjetij pri ministrstvu za finance LRS izbrisala firma Ogriseg & Themel (SI_ZAC/0774 TTŠ, AŠ 2, Sign. 4, Zbris firme A III 150/29, Okrožno sodišče v Celju, 31. 5. 1948).
14
492
65_3 KRONIKA
2017	DAMIR ŽERIČ: NEKOČ JE BILA TEKSTILNA TOVARNA ŠEMPETER, 489-502
Vila Themel v Šempetru, po rekonstrukciji leta 2010. Leta 1935jo je za svojo družino zgradil Franc Themel, soustanovitelj in solastnik podjetja Ogriseg & Themel, Savinjska tkalnica, barvarna in apretura. Danes so v njej lastniška stanovanja (foto: Damir Zerič).
blike Slovenije je namreč izdalo odredbo, po kateri je bila 23. septembra 1946 kot državno gospodarsko podjetje registrirana Tekstilna tovarna Sv. Peter v Savinjski dolini. Kot je zapisano, je bila odredba izdana na podlagi Splošnega zakona o državnih podjetjih in Pravilnika o registriranju državnih gospodarskih podjetij ter na podlagi prijave Joška Rozmana, takratnega ravnatelja tovarne.24 Podjetje je po odredbi po novem sodilo pod Ministrstvo za industrijo in rudarstvo LRS - Glavna direkcija tekstilne industrije LRS. Dokument razkriva, da so osnovna sredstva, ki so obsegala vrednost zemljišč, zgradb, strojev in inventarja dotedanjega podjetja Ogriseg & Themel, po valorizacij ski bilanci z dne 31. decembra 1945 znašala 2.416.543,93 dinarjev, obratna sredstva pa 4.210.135,56 dinarjev.25
Ministrstvo je 15. januarja 1947 izdalo pravila o organizaciji in načinu poslovanja državnega podjetja Tekstilna tovarna Sv. Peter v Savinjski dolini. Ta so zelo natančno določala njegovo poslovanje in upravljanje. Poleg splošnih določb o ustanovitvi je najobsežnejši del namenjen posebnim določbam in razčlembam skupin poslov - sekretarskim, delovodskim, nabavnim in prodajnim, poslom računovodstva in poslom načrtovanja. Vse skupine je v enotno organsko celoto združeval poslovodja s svojimi nalogami in pooblastili.26
Pristojno ministrstvo je 29. septembra 1947 izda-
lo odločbo, po kateri je bil Tekstilni tovarni Sv. Peter v Savinjski dolini odvzet status republiškega pomena in s 1. oktobrom 1947 dodeljen status okrajnega pomena.27 Občinski ljudski odbor Celje - okolica je kot novi operativno upravni voditelj tovarne prevzel vse javne in zasebno-pravne pravice in dolžnosti, ki so bile dotlej v pristojnosti Glavne direkcije tekstilne industrije v Ljubljani.28
Povojno poslovanje
Sredi vojne vihre je bila strojna oprema v mnogih obratih uničena, poškodovana ali odpeljana drugam. Po vojni je tekstilna industrija na Celjskem sicer ponovno oživela, toda povsod je primanjkovalo ustrezno kvalificirane delovne sile, predvsem pa je primanjkovalo osnovnih surovin. V šempeterski tovarni je proizvodni proces občasno trpel zaradi nerednih dobav naročenih surovin ali slabše kvalitete nabavljenega materiala. Na splošno pa je bilo skozi vso povojno obdobje poslovanje ocenjeno kot zelo dobro. Predmet poslovanja je bila proizvodnja in prodaja bombažnih tkanin za platna (v enojni in dvojni širini), perilo, posteljnino in brisače.29 Z večino preje so tovarno zalagali Predilnica Litija, Pazinka Pazin, Induplati Jarše in Tekstilna tovarna Prebold, medtem ko so večje količine prišle tudi s Kosova in iz Makedonije, celo iz Italije in Egipta.30
24	Zanimivo, da se kot ravnatelj omenja Jože Rozman, čeprav je funkcijo nastopil šele 22. oktobra 1946. Glej op. 19. Op. p.
25	SI_ZAC/0774 TTŠ, AŠ 2, Sign. 4, Vlada LRS, Narodna vlada Slovenije, štev. 22716-1947.
26	SI_ZAC/0774 TTŠ, AŠ 2, Sign. 4, Pravila državnega indu-
strijskega podjetja »Tekstilna tovarna Sv. Peter v Savinjski do-
lini«., 15. 1. 1947.
27
28
29
30
SI_ZAC/0774 TTŠ, AŠ 2, Sign. 4, Odločba o spremembi značaja podjetij, 9. 10. 1947.
SI_ZAC/0774 TTŠ, AŠ 2, Sign. 4, Prevzemni zapisnik, 13. 10. 1947.
SI_ZAC/0774 TTŠ, AŠ 3, Sign. 26, Ceniki 1961. SI_ZAC/0774 TTŠ, AŠ 5, Sign. 53, Zaključni računi 19561961 (v nadaljevanju ZR), Zaključni račun 1957.
493
65	3 KRONIKA
2017_DAMIR ŽERIČ: NEKOČ JE BILA TEKSTILNA TOVARNA ŠEMPETER, 489-502
Bilanca je konec leta 1947 pokazala, da je produkcija na letni ravni znašala približno 1.000.000 m2 pri porabi približno 200.000 kg bombažne preje. Obratna in osnovna sredstva podjetja so se povečala na 9.160.000 dinarjev, kar kaže, da je bilo njegovo poslovanje po vojni zelo aktivno.31
O delovanju tovarne v prvih povojnih letih ni dosti trdnih pisnih virov. Najstarejši ohranjeni zapisniki sej delavskega sveta segajo v leto 1953, upravnega odbora pa v leto 1955. Zato je tem bolj dragocen ohranjen Popis lokalne industrije in obrti iz leta 1951, v katerem so navedeni osnovni podatki o podjetju. Skupna površina delovnih prostorov je znašala 2320 m2, delo je potekalo v dveh izmenah po 8 ur. Tega leta je bilo v podjetju zaposlenih 125 ljudi -trije inženirji-tehniki, 7 administrativnih delavcev, 5 članov pomožnega osebja in 110 ostalih delavcev; od teh 101 strokovni (16 pomožnih, 22 polpriučenih, 30 priučenih, 21 izučenih, 6 samostojnih, 6 specialistov) in 9 navadnih delavcev.32
Opravljen je bil tudi popis vseh delovnih strojev in naprav. Podjetje je premoglo 83 bombažnih sta-tev, 21 bombažnih revolverjev, 2 navijalna stroja za osnovo in 2 za votek, 2 pralna stroja ter po 1 sno-valni, raztezalni in sušilni stroj, toplozračni škrobilni stroj, škrobilni stroj za blago in sušilni stroj za tkanine, suhi in vodni kalander, merilni in raztezalni stroj, stroj za lomljenje apreture in vlažilni stroj, be-lilni kotel, smodilni in razškrobilni stroj ter stroj za pripravo hipoklorita. V lasti je imelo tudi pogonski stroj - Francisovo vodno turbino z močjo 140 KM, ki jo je izdelalo podjetje Schneider iz Škofje Loke, in še elektromotor Siemens Schukert.33 Nekaj let pozneje so iz Podvinske struge pogonsko energijo črpali
preko pokončne Peltonove turbine, z močjo 55 kW. Nova turbina je poganjala obe tkalnici, škrobilnico, delno pa tudi pripravljalnico, medtem ko je belilnico z apreturo poganjalo zunanje električno omrežje. V primeru pomanjkanja vode v kanalu so lahko uporabili tudi rezervni motor, ki je bil vezan na omrežje. Ob nizkem vodostaju, zlasti v zimskih mesecih, je bilo potrebno vso vodo iz Savinje pri jezu preusmeriti v kanal. Pri tem je obstajala nevarnost, da ta s sabo povleče led in srež, kar bi otežilo obratovanje.34 Čeprav so se tovarniške odplake izlivale v Podvinsko strugo, je bila stopnja njene onesnaženosti v primerjavi s Savinjo neprimerno manjša. Po takratnih meritvah je bil pretok vode v Strugi skozi vse letne čase približno enak, ok. 3,2 m3/s, pri profilu korita ok. 5 x 1 m.35
Z nastopom delavskega samoupravljanja in na podlagi Zakona o gospodarjenju z državnimi gospodarskimi podjetji po delovnih kolektivih je izvršilni odbor Okrajnega ljudskega odbora Celje - okolica 14. avgusta 1950 izdal odločbo o volitvah v delavski svet podjetja Tekstilna tovarna Šempeter. Prve volitve so potekale 5. septembra 1950, izvoljenih pa je bilo 23 članov.36 Znotraj sveta so izvolili ožji organ upravljanja - upravni odbor. Direktor je kot tretji organ upravljanja vodil podjetje in bil odgovoren za njegovo poslovanje. To funkcijo je do likvidacije podjetja opravljal Rudi Hribar. Leta 1950 gospodarsko stanje podjetja ni bilo najboljše. Dostava preje je bila nezadostna, samo 30 % predvidene količine. Tudi dotok drugih surovin je bil skozi vse leto neenakomeren in nezadosten, več tednov tovarni ni bil zagotovljen niti premog. Število zaposlenih se je sicer povečalo s 112 na 119, vendar je bila delovna sila, zlasti mlajša,
Spominska plošča na pročelju nekdanje tkalnice:»Dne 17. 9. 1950je delovni kolektiv TT Šempeter prevzel tovarno v delavsko samoupravljanje«« (foto: Damir Zerič).
32
SI_ZAC/0774 TTŠ, AŠ 2, Sign. 4, Listine, Prevzemni za-
pisnik Tekstilne tovarne - Sv. Peter v Savinjski dolini, 23. 9.
1950.
SI_ZAC/0774 TTŠ, AŠ 2, Sign. 4, Popis lokalne industrije
in obrti, 1951.
Prav tam.
34
35
SI_ZAC/0774 TTŠ, AŠ 5, Sign. 53, ZR, Zapisnik, 26. 2. 1957.
SI_ZAC/0774 TTŠ, AŠ 2, Sign. 5, Zapisniki sej upravnega odbora 1955-1961 (v nadaljevanju UO), Obratni poslovnik za čistilno napravo in čiščenje odplak, 1960. SI_ZAC/0774 TTŠ, AŠ 2, Sign. 4, Odločba o volitvah v delavski svet Tekstilne tovarne Šempeter, 14. 8. 1950.
31
36
33
494
65
2017
3 KRONIKA
DAMIR ŽERIČ: NEKOČ JE BILA TEKSTILNA TOVARNA ŠEMPETER, 489-502
neizkušena.37 So pa na veliko veselje zaposlenih leta 1951 zgradili sindikalno dvorano, ki je leta 1954 dobila celo oder.38
Leto 1953 je bilo na splošno ocenjeno kot zelo uspešno, saj so na trg spravili številne nove produkte. Najbolj »zvezdniška« je bila očitno »Tanja«, kar zasledimo v zapisniku seje delavskega sveta z dne 3. aprila 1953: »Glede artikla 'Tanja'je tov. obratovodja poudaril, da je za letošnje leto najvažnejši artikel in da je treba prav posebno paziti na kvaliteto. Za 'Tanjo' imamo dogovor s Tekstilno tovarno Prebold in jo lahko izdobavi-mo, kolikor jo napravimo.«39 Prvič po sodnih procesih leta 1945 se v navedenem zapisniku med navzočimi omenja tudi Franc Themel, bivši soustanovitelj in po vojni razlaščeni solastnik tovarne, kot eden izmed štirih kandidatov za predsednika delavskega sveta.40
Leta 1954 so na sejah delavskega sveta in upravnega odbora razglabljali o izboljšavah strojnega parka. Tkalski stroji so bili očitno že precej zastareli, in »ker so naši tkalski stroji še primitivni in ne dosegajo svoje zmogljivosti, bi bilo nujno opraviti remont na strojih in jih istočasno avtomatizirati. S tem da se opravi remont in da se stroji avtomatizirajo, je življenjska doba strojev podaljšana za cca. 20 let. O nabavi novih strojev ne moremo govoriti, saj en stroj stane približno 2,5 milj. DIN.«41 Tega leta so tovarno temeljito obnovili in avtomatizirali 64 strojev.42
Leta 1956 so v podjetju izdelali načrt izgradnje novih tovarniških objektov. Novogradnje so bile nujno potrebne, saj je dobršen del proizvodnje slonel še na predvojni infrastrukturi, pravega upravnega poslopja, skladišč, adjustirnice, delavskih garderob in kopalnice s sanitarijami pa tovarna sploh ni imela.43 Upravno poslopje se je še vedno nahajalo v nekdanjem gospodarskem poslopju. Majhni in nizki pisarniški prostori so bili zaradi kamnite gradnje vlažni, zaradi majhnih oken in nezadostne dnevne svetlobe so morali vseskozi uporabljati električno razsvetljavo, kar je seveda pomenilo velik strošek.44 Ob visokem vodostaju Struge so bili spodnji pisarniški prostori izpostavljeni vdoru vode. Podjetje ni imelo niti ustreznih sanitarnih prostorov razen najnujnejših stranišč v samem obratu.45 Bombažno prejo so skladiščili kar v leseni baraki, ki je stala v neposredni bližini proizvodne stavbe, kar seveda ni odgovarjalo požarno-varnostnim predpisom.46 Za prejo in druge
37	SI_ZAC/0774 TTŠ, AŠ 2, Sign. 4, Splošno poročilo Tekstilne tovarne, 21. 9. 1950.
38	Orožen, Kratka zgodovina, str. 228.
39	SI_ZAC/0774 TTŠ, AŠ 2, Sign. 5, Zapisniki sej delavskega sveta 1953-1961 (v nadaljevanju DS), Zapisnik, 10. 8. 1953.
40	SI_ZAC/0774TTŠ, AŠ 2, Sign. 6, DS, Zapisnik, 11. 4. 1953.
41	SI_ZAC/0774 TTŠ, AŠ 2, Sign. 6, DS, Zapisnik, 29. 3. 1954.
42	Orožen, Kratka zgodovina, str. 228.
43	SI_ZAC/0774 TTŠ, AŠ 3, Sign. 32, Podatki, 10. 5. 1956.
44	SI_ZAC/0774 TTŠ, AŠ 3, Sign. 32, Podatki, 25. 6. 1956.
45	Prav tam.
46	SI_ZAC/0774 TTŠ, AŠ 3, Sign. 33, Investicije 1970, Pred-
log investicijskega programa, 20. 4. 1957.
materiale, zlasti za potrošni material in embalažo, je bilo nujno potrebno zagotoviti ustrezne skladiščne prostore.
Leta 1957 je podjetje dobilo prepotrebne nove prostore, s katerimi je zaokrožilo svojo posestno maso. Tovarniški objekt in upravna stavba sta omenjena že v zapisniku z dne 23. septembra 1946, leta 1949 sta bili zgrajeni vratarnica in skladišče materiala, leta 1957 pa še novo upravno poslopje, skladišče surovin, garaže in uta za kolesa.47 Iz dokumenta, kjer se omenja dovoljenje za ustanovitev menze in obisk sanitarne inšpekcije, ki je prišla na ogled prostorov, lahko sklepamo, da je tovarna najpozneje septembra leta 1957 dobila lastno menzo z bifejem.48
Leto 1958 je bilo ocenjeno za precej kritično, saj zaradi stalne menjave asortimentov in slabe kvalitete dobavljene preje, zastavljenega plana niso mogli doseči. S prepovedjo izvoza na tuje trge leto pred tem, se je morala proizvodnja preusmeriti na široko potrošnjo. Direktor Hribar je zato brez zadržkov rohnel čez zgrešeno državno gospodarsko politiko: »Izvoz je ukinila oblast, niso pa pri tem mislili, da se bodo zaloge kmalu tako občutno povečale. Vsled prepovedi izvoza smo izgubili na zunanjem trgu kupce, ter obstoja vprašanje kako bomo te kupce zopet dobili nazaj.«49 Ob tem je delavski svet ugotovil, da je prišlo do večjih pomanjkljivosti v proizvodnji in organizaciji dela, poslabšali so se tudi delovni pogoji. »Po sklepu delavskega sveta se bo dal prispevek za bolj izdatno toplo malico. Predvsem pa je treba skrbeti za čistočo na delovnih mestih, ker bomo tudi s tem zmanjšali obolenja in nezgode, česar je v našem podjetju mnogo preveč. Ravno v teh problemih je v našem podjetju največja rezerva za izboljšanje proizvodnosti. Da bi oblažili obolenja predvsem tistih, ki vedno bolujejo po par dni, naj UO postavi kontrolorja z gotovim honorarjem, ker se bo to vsekakor obrestovalo.«50 »Da nismo plan dosegli, je precej krivde tudi na tem, ker poedinci le prepogosto bolujejo in to za vsako malenkost. S tem ne mislim reči, da če je kdo bolan, da ne sme k zdravniku, vendar praksa pokaže, da nekatere mlajše delavke za vsako malenkost ali domišljijo že bolujejo.«51 Precej zaskrbljujoče je torej bilo predvsem veliko število bolniških ur, pa tudi visok odstotek nosečnic. Pravzaprav je izpad delovnih ur zaradi različnih obolenj ali porodniške predstavljal enega izmed bolj perečih problemov. Leta 1956 je npr. zaradi bolezni izpadlo 14.108 delovnih ur, naslednje leto pa celo 29.251. Tega leta je zanosilo kar 10 žensk.52 Potrebno je upoštevati, da so bile v izra-
47	SI_ZAC/0774 TTŠ, AŠ 2, Sign. 4, Evidenca splošnega ljudskega premoženja, OBLO Žalec, 10. 12. 1957.
48	SI_ZAC/0774 TTŠ, AŠ 2, Sign. 4, Listine, Komisijski ogled, 14. 9. 1957.
49	SI_ZAC/0774 TTŠ, AŠ 2, Sign. 6, DS, Zapisnik, 2. 6. 1958.
50	SI_ZAC/0774 TTŠ, AŠ 2, Sign. 5, DS, Zapisnik, 4. 12. 1958.
51	SI_ZAC/0774 TTŠ, AŠ 2, Sign. 6, DS, Poročilo predsednika, 1959.
52	SI_ZAC/0774 TTŠ, AŠ 5, Sign. 53, ZR, Zaključni račun 1957.
495
3 KRONIKA
DAMIR ŽERIČ: NEKOČ JE BILA TEKSTILNA TOVARNA ŠEMPETER, 489-502
65
2017
zito ženskem kolektivu tovrstne težave lahko toliko bolj izrazite. Konec leta 1960 je bilo v podjetju zaposlenih 167 ljudi; od teh 27,5 % moških in 72,5 %
žensk.53
Krizno leto 1958 je podjetje uspešno prebrodilo, tudi poslovanje v prvi polovici naslednjega je bilo dobro, do velikega pretresa pa je prišlo 1. oktobra 1959, ko je bila sklicana izredna seja delavskega sveta. Na njej je direktor Hribar navzočim predstavil smiselnost združitve šempetrske in preboldske tekstilne tovarne. Tovrstne ideje so bile v preteklosti sicer že tema pogovorov, a bolj na ravni govoric in so vsakokrat tudi hitro potihnile. Tokrat je bil položaj povsem drugačen, saj je bila združitev tik pred izvršitvijo, s tem pa se je dolgoročno že napovedovala končna usoda tovarne. Hribar je navzočim pojasnjeval, »da se po vsej državi združujejo večja ali manjša podjetja, da pa temu niso vzroki neke gospodarske težave. Gospodarsko stanje našega podjetja je pozitivno ter se združitev s Tekstilno tovarno Prebold vrši na enakopravni bazi v cilju povečanja kapacitet proizvodnje. Naša belilnica bi služila s svojimi prostimi kapacitetami za beljenje vseh širokih tkanin Prebolda, dočim bi bila dana možnost tiskanja naših ozkih tkanin v Preboldu. To naj bi služilo kot neka osnova, katera je dala idejo za združitev. Pov-darjam, da pri tem ni bojazni glede zaposlitve delavne sile.«54 Delavski svet je predlog združitve, ki naj bi se zgodila 1. januarja 1960, soglasno sprejel. Ni dvoma, da je bila takšna akcija usklajena, saj je istočasno o združitvi razpravljal tudi delavski svet preboldske tovarne, ki je sklep o združitvi prav tako soglasno sprejel. Obe podjetji bi imenovali po 6 članov delavskega sveta in po 2 člana upravnega odbora, ki bi se medsebojno udeleževali sej obeh delavskih svetov.55
Meseca novembra je bila združitev podjetij tik pred izvršitvijo, saj so na sejah že razpravljali in odločali o imenu novega podjetja. V ožji izbor so prišla imena Printeks, Preteks in Savinjteks. Po sklepu obeh svetov bi se novo, združeno podjetje imenovalo Tekstilna tovarna Printeks s sedežem v Preboldu.56 Eden od sklepov združitve je bil, »da bo predmet poslovanja novega podjetja predenje bombaža in umetnih vlaken, tkanje in oplemenjevanje tkanin iz bombaža in umetnih vlaken ter graviranje tiskarskih valjev — vse na industrijski način«.51 Zaradi boljšega komuniciranja in poslovanja bi morali po združitvi nujno vzpostaviti telefonsko napeljavo med obema obratoma.58
Toda 12. decembra je nepričakovano prišlo do preobrata. Delavski svet šempetrske tkalnice je ob-
53	SI_ZAC/0774 TTŠ, AŠ 5, Sign. 53, ZR, Zapisnik, 21. 2. 1961.
54	SI_ZAC/0774 TTŠ, AŠ 2, Sign. 6, DS, Zapisnik, 1. 10. 1959.
55	SI_ZAC/1344 TTP, AŠ 16, Sign. 84, Zapisniki sej delavskega sveta 1958-1960, Zapisnik, 1. 10. 1959.
56	SI_ZAC/1344 TTP, AŠ 16, Sign. 84, Zapisniki sej delavskega sveta 1958-1960, Zapisnik, 19. 11. 1959.
57	Prav tam.
58	SI_ZAC/1344 TTP, AŠ 7, Sign. 74, Zapisniki sej upravnega
odbora 1958-1959, Zapisnik, 18. 11. 1959.
vestil vse pristojne, da bodo sklep o združitvi obeh tovarn razveljavili. Predsednik sveta je v obrazložitvi navedel, »da je bil sklep o združitvi sprejet na nepravilen način in nedemokratično, ker je bilo postavljeno, da se to mora izvršiti. Že uro pred zasedanjem na katerem je bil sprejet sklep o združitvi, so nas Preboldčanipoklicali na ožji sestanek na katerem je bilo povdarjeno, da ne sme biti nobeden funkcionar proti temu sklepu in da se mora sprejeti na DS-u. Smatram pa, da je to zelo nezdrav pojav v našem družbenem upravljanju, da smo morali ta sklep sprejeti brez kakršnekoli gospodarske analize, ki bi pričala o gospodarskem napredku. Še bolj pa nas je prizadela samovolja preboldskega direktorja, ker je pred zasedanjem občinskega ljudskega odbora Žalec na skupnem sestanku delavskih svetov razpustil oba delavska sveta.«59 V dopisu Občinskemu ljudskemu odboru Zalec so še dopisali, »da so v samem podjetju vsi pogoji za rekonstrukcijo, saj razpolagamo s precejšnjimi finančnimi sredstvi, katere smo tako skrbno čuvali za ocenjene namene. Z rekonstrukcijo podjetja bo vsekakor dosežen precejšni gospodarski napredek ne samo za podjetje temveč za celotno družbo.«60
Direktor Hribar se je na isti seji posul s pepelom in utemeljil svojo zmoto. »Združitevje bila že iz osnove zgrešena, ker so bili na prvem mestu ostanki, višje plače, itd. Če bi bile ekonomske koristi od tega, bi bili dolžni stvar podpreti, ker pa tega ni, moramo zastopati našo splošno korist. Slepo smo se pokoravali pritisku in bi bilo to le prisilna likvidacija podjetja in bi bila osra-motitev kolektiva, ker smo vedno dobro gospodarili in smatram, da ni nobenih vzrokov za prisilno razpuščanje podjetja. Iz tega gledišča smatram, da moramo napako, ki smo jo napravili na izrednem zasedanju o združitvi popraviti danes in iti naprej samostojno pot v sodelovanju s podjetji, ki imajo interes poštenega enakopravnega sodelovanja.«61 Zapisnik seje potrjuje, da bi se morali podjetji združiti brez prigovarjanja, čeprav sta bila oba kolektiva proti. »Delavski svet je na podlagi pravilne proučitve gospodarskega razvoja in ekonomskega izračuna, ter na podlagi splošne politike našega socialističnega gospodarstva na 14. rednem zasedanju z dne 12. decembra 1959 sprejel sklep, da razveljavi sklep o združitvi, ki je bil sprejet na izredni seji dne 1. 10. 1959.«62
Na seji Občinskega ljudskega odbora Zalec 30. decembra 1959 so sklep o združitvi razveljavili in sprejeli sklep o samostojnosti šempetrskega podjetja. Pristojna komisija za ekonomsko analizo poslovanja v Zalcu je takrat sicer opozorila, da se tekstilna industrija v celotni državi razvija, da močna podjetja izdelujejo enake artikle kot tovarni v Šempetru in Preboldu in da bi se lahko zaradi konkurence obe
59	SI_ZAC/0774 TTŠ, AŠ 2, Sign. 6, DS, Zapisnik, 12. 12. 1959.
60	SI_ZAC/0774 TTŠ, AŠ 2, Sign. 6, DS, Dopis, 12. 12. 1959.
61	SI_ZAC/0774 TTŠ, AŠ 2, Sign. 6, DS, Zapisnik, 12. 12. 1959.
62	SI_ZAC/0774 TTŠ, AŠ 2, Sign. 6, DS, Dopis, 12. 12. 1959.
496
65
2017
3 KRONIKA
DAMIR ŽERIČ: NEKOČ JE BILA TEKSTILNA TOVARNA ŠEMPETER, 489-502
Poslopje stare tkalnice (foto: Damir Zerič).
podjetji znašli v težavah. Komisija je torej ocenila, da razlogi za združitev obstajajo - večja konkurenčnost na tržišču, nižji proizvodni stroški, boljša razporeditev strokovnih kadrov, nadzidava obstoječega obrata v Šempetru, poleg tega pa naj bi se proizvodnji že tedaj dopolnjevali. Ker pa iz priloženega gradiva niso bili dovolj razvidni ekonomski razlogi za združitev, so na seji odbora v Žalcu sklep razveljavili.63
Šok je očitno pozitivno vplival na podjetniško klimo, saj številke za leto 1959 kažejo na zelo dobro poslovanje. Če je tovarna leta 1958 izvozila za 300.000 tekočih metrov beljenih in nebeljenih tkanin, so jih leta 1959 preko izvoznikov Jugo tekstil Ljubljana, Tekstil Zagreb in Centrotekstil Beograd izvozili kar 737.000 tekočih metrov. Vodstvo uprave je bilo zadovoljno, da je postala šempetrska tovarna tudi v tujini prepoznavna blagovna znamka s priznano kvaliteto, spodbudna pa je bila tudi novica, da na naslov tovarne ni prispel niti en zahtevek za rekla-macijo.64
Z velikim zagonom in smelimi načrti so vstopili v leto 1960. Januarja so stekla začetna dela pri rekonstrukciji obrata. Po prvotnem planu bi najprej zgradili halo za 120 širokih strojev, nato kotlovnico ter nazadnje še barvarno in kosmatilnico. Pristopili so k izdelavi boljših artiklov po vzorcih tekstilne tovarne »Metka« Celje, s katero so odtlej tesneje sodelovali.65 Raznovrstnost asortimentov so med letom razširili z načrtovanih 6 na 21.66
Največje povpraševanje je bilo po ozkih tkaninah, zato so v tkalnici ukinili nočno delo in ga uvedli v
63	SI_ZAC/0194 OBLO Žalec, Zapisniki 1958-1959, AŠ 181, Sign. 002/00017, Zapisnik 16. seje občinskega zbora OBLO Žalec, 30. 12. 1959.
64	SI_ZAC/0774 TTŠ, AŠ 2, Sign. 6, DS, Poslovno poročilo 1960.
65	SI_ZAC/0774 TTŠ, AŠ 2, Sign. 5, DS, Zapisnik, 15. 1. 1960.
66	SI_ZAC/0194, OBLO Žalec, Zapisniki 1961-1962, AŠ 185, Sign. 002/00027, Poročilo zboru proizvajalcev OBLO Žalec za leto 1959, 12. 4. 1960.
tkalnici ozkih statev, hkrati pa je analiza pokazala, da so ozki stroji rentabilnejši od širokih. Želeli so nabaviti 100 avtomatskih tkalskih strojev iz Vzhodne Nemčije, zgradili pa bi tudi novo halo. Njihov interes je bil predvsem izboljšati delovno storilnost in kvaliteto artiklov.67 V nasprotju z ocenami dobaviteljev glede kvalitete materialov, je delavski svet menil, da je kvaliteta proizvodov zelo slaba, »saj se iz dobljenega materiala, predvsem votka, ne da izdelati dobrega blaga«.68 Po drugi strani pa je podjetje sklenilo več pogodb o nabavi, kot jih je uspelo zaradi omejene zmogljivosti uresničiti. »Prodaja naših proizvodov poteka kar v redu, samo slabi plačniki so kupci. Največji dolžniki so 'Metka' Celje, 'Modna oblačila'Ljubljana in Majka i dete' Beograd. Obljubili so, da bodo v kratkem poravnali obveze, da naj še malo počakamo s tožbami. Poudaril bi še to, da ni to primer samo pri nas pač pa je splošni pojav.«69 Finančno poročilo za leto 1958 npr. razkriva, da so odjemalci dolgovali za okoli 100 milijonov dinarjev.70 Nadaljeval se je tudi pereč problem ustreznih kadrov, saj »stroji široke tkalnice stojijo zaradi nestrokovnosti mojstrov. Mojstrski kader se mora izpopolniti v tkalnici. Slabe delavce je treba poslednjič klicati na odgovornost.«71
Poslovno leto 1960 je bilo ocenjeno za zelo dobro, po vsestranski analizi rezultatov je bilo ugotovljeno, da je podjetje skrbno gospodarilo, uvedba tretje izmene pa je doprinesla večji bruto produkt in višji dohodek. Dvignila sta se rentabilnost in ekonomičnost poslovanja, izboljšala se je tudi kvaliteta izdelkov. Povprečni zaslužki v letu 1959 so bili med najvišjimi v tekstilni stroki, okrog 12.000 DIN, v letu 1960 pa se je povprečje dvignilo na 19.000 DIN.72
67	SI_ZAC/0774 TTŠ, AŠ 2, Sign. 6, DS, Zapisnik, 24. 3. 1960.
68	Prav tam.
69	SI_ZAC/0774 TTŠ, AŠ 2, Sign. 5, DS, Zapisnik, 22. 6. 1960.
70	SI_ZAC/0774TTŠ, AŠ 2, Sign. 6, DS, Zapisnik, 21. 3. 1959.
71	SI_ZAC/0774 TTŠ, AŠ 2, Sign. 5, DS, Zapisnik, 6. 7. 1960.
72	SI_ZAC/0774 TTŠ, AŠ 3, Sign. 30, Dopisi 1954-1961, Dopis, 1960.
497
65	3 KRONIKA
2017_DAMIR ŽERIČ: NEKOČ JE BILA TEKSTILNA TOVARNA ŠEMPETER, 489-502
Proizvodni proces je bil razdeljen na 3 glavne oddelke:
-	pripravljalnica s pododdelki: križno navijanje, angleško snovalo, škrobilnica, vdevalnica in votkov navijalni stroj;
-	tkalnica s 104 tkalskimi stroji, od tega 84 ozkimi in 20 širokimi;
-	dodelava oz. belilnica za apreturo: sušenje in razškrobljanje surovih tkanin, belilni kotel s pra-menskimi pralnimi stroji, ožemalni kalander z raztepalnikom, sušilnica s faolardom, egalizirka z dublirnim in merilnim strojem ter stiskalnica za blago; v sklopu tega oddelka je bil še oddelek za adjustiranje blaga.73
Povprečno število zaposlenih je naraslo s 139 na 160.74 Zaradi povečanega števila naročil je delavski svet predlagal uvedbo tretje izmene široke tkalnice, predlagal pa je tudi nakup 200 širokih tkalskih strojev iz ZDA.75 Nabava modernih strojev je bila tik pred izvedbo, direktor Hribar pa je še maja 1961 pojasnjeval: »S pomočjo 'Progresa'Beograd, ki nam je nudil devizna kritja, bomo dobili v juliju 100 tkalskih strojev in to iz Amerike. Velik problem je pa s prostorom za namestitev strojev, ker sredstev za zidavo ni. V skrajni sili dokler stroje ne očistimo, bi bil prostor v sedanji jedilnici. Med tem časom pa bomo skušali zgraditi odnosno adaptirati dosedanjo tkalnico z montažnim prizidkom.«76 Ambicije podjetja so bile torej velike, toda v zadnjem hipu je vmes posegla takratna oblast. Do realizacije nakupa ni prišlo, saj je Zvezni izvršni svet (ZIS) uvoz tkalskih strojev iz ZDA prepovedal. Namesto ameriških je svetoval nabavo tkalskih strojev znamke Pikanol domače proizvodnje, ki pa bi jih podjetju zaradi visoke cene uspelo nabaviti le omejeno število.77 Čeprav je ZIS blokiral nabavo moderne strojne opreme, so v podjetju vztrajali pri uresničevanju ambicioznih načrtov. Predvidena rekonstrukcija bi se izvajala pet let, začela pa naj bi se še v letu 1961. Po planu bi se proizvodnja v nekaj letih povečala za 100 %, zaposlenost pa za 10 %. V investicijskem programu je vodstvo podjetja navedlo, da so bili leta 1932 v prostorih nekdanje žage montirani rabljeni amortizirani stroji, zato se je kolektiv odločil, in navkljub blokadi vztrajal, da se nabavi 200 avtomatskih statev in moderne pripravljalne stroje, ki bi nadomestili dotedanje tkalske. Potrebno bi bilo zgraditi novo zgradbo za razširjeno tkalnico. Po izračunih bi bilo zaradi povečanega obsega dela in uvedbe tretje izmene dolgoročno zaposlenih 300 ljudi.78
73	SI_ZAC/0774 TTŠ, AŠ 2, Sign. 6, DS, Poslovno poročilo 1960.
74	SI_ZAC/0774 TTŠ, AŠ 2, Sign. 5, DS, Zapisnik, 1. 3. 1961.
75	SI_ZAC/0774 TTŠ, AŠ 2, Sign. 6, DS, Zapisnik, 13. 12. 1960.
76	SI_ZAC/0774 TTŠ, AŠ 2, Sign. 6, DS, Zapisnik, 16. 5. 1961.
77	SI_ZAC/0774 TTŠ, AŠ 2, Sign. 5, DS, Zapisnik, 29. 6. 1961.
78	SI_ZAC/0774 TTŠ, AŠ 3, Sign. 47, Investicijski program
V tovarni so bili zaposleni predvsem domačini iz Šempetra in drugih okoliških naselij v Spodnji Savinjski dolini. Z naraščanjem proizvodnje je raslo tudi število zaposlenih. Če je bilo leta 1951 v podjetju 125 delavcev, jih je bilo decembra 1960 že 167. V januarju 1961 je bilo zaposlenih rekordnih 182, od teh je v oddelku tkalnice delalo tudi okoli 20 mlado-letnikov.79 Tovarna je v začetku leta 1961 dosegla svoj zenit. Število zaposlenih je nato praktično z vsakim poročilom padalo, kar je morda že nakazovalo skorajšnje zaprtje obrata. Dne 30. maja 1961 je bilo zaposlenih še 154 delavcev,80 medtem ko jih je likvidacijo tovarne konec leta 1961 dočakalo le še 143.81
Rudi Hribar (1908-1967) je bil od leta 1950 do likvidacije podjetja leta 1961 direktor Tekstilne tovarne Šempeter. Na fotografiji skupaj s sinom Sergejem (foto: osebni arhiv Sergeja Hribarja, 1956).
79	SI_ZAC/0774 TTŠ, AŠ 2, Sign. 5, UO, Zapisnik, 17. 1. 1961.
80	SI_ZAC/0774 TTŠ, AŠ 3, Sign. 18, Tarifne postavke 1961.
81	SI_ZAC/0194, OBLO Žalec, Zapisniki 1961-1962, AŠ 189, Sign. 002/00033, Zapisnik 51. seje zbora proizvajalcev OBLO Žalec, 22. 2. 1962.
498
65
2017
3 KRONIKA
DAMIR ŽERIČ: NEKOČ JE BILA TEKSTILNA TOVARNA ŠEMPETER, 489-502
Iz ohranjene dokumentacije je razvidno skupno število zaposlenih in njihova razporeditev po oddelkih januarja 1961 (SI_ZAC/0774 TTŠ, AŠ 2, Sign. 5, Zapisniki sej upravnega odbora, Zapisnik, 17.1.1961).
ODDELKI	ŠTEVILO
Splošna uprava	13
Tkalnica	99
Čistilnica	10
Vdevalnica	7
Snovanje	1
Previjanje	5
Previjanje ostankov	5
Škrobilnica	4
Belilnica 1	11
Adjustirnica	6
Skladišče glavnih izdelkov	2
Skladišče pomožnih materialov	2
Kotlovnica	2
Mizarska delavnica	1
Ključavničarska delavnica	2
Šofer osebnega avtomobila	1
Šofer tovornega avtomobila	1
Pomožni uslužbenci	10
SKUPAJ	182
Kot družbeno odgovorno podjetje, ki se zaveda vpetosti v širše družbeno in lokalno okolje, je tovarna del sredstev namenjala za štipendije, s stalno finančno in materialno podporo pa omogočala delovanje raznih organizacij in društev. Sredstva je večkrat namenila tudi za postavitve spominskih plošč padlim borcem in za organizacijo športnih prireditev. Leta 1953 je Lesno podjetje Šempeter gradilo lasten proizvodni objekt. Dobava gradbenega materiala je zamujala in da ne bi delavci čakali v nedogled, jim je tekstilna tovarna priskočila na pomoč z donaci-jo 1000 kosov opeke.82 Za prireditev, ki je septembra 1954 pod naslovom »Štajerska v borbi« potekala na Ostrožnem pri Celju, je podjetje prispevalo kar 600.000 dinarjev.83 Ob tem je izšla tudi posebna priloga revije Tovariš s fotoreportažo tovarne, za kar je bilo potrebno odšteti še dodatnih 120.000 dinarjev.84 Tovarna je leta 1959 sprejela tudi pokroviteljstvo oz. »patronat« nad Delavsko-prosvetnim društvom »Svoboda« Šempeter.85 Največja enkratna donacija pa je bila namenjena gradnji srednje tehniške šole v Celju leta 1961. Predvidenih je bilo kar 4.000.000 dinarjev, ki bi jih podjetje prispevalo v dveh letih.86 Direktor je poudaril, da je zelo pomembno, »da se pravilno in z razumevanjem nudi pomoč prosvetnim ustanovam, ker bo s tem rešen problem in ustvarjeni temelji, na katerih
82	SI_ZAC/0774 TTŠ, AŠ 2, Sign. 6, DS, Zapisnik, 20. 4. 1953.
83	SI_ZAC/0774 TTŠ, AŠ 2, Sign. 6, DS, Zapisnik, 28. 5. 1954.
84	SI_ZAC/0774 TTŠ, AŠ 2, Sign. 6, DS, Zapisnik, 28. 8. 1954.
85	SI_ZAC/0774 TTŠ, AŠ 2, Sign. 6, DS, Sklep o pokroviteljstvu, 10. 6. 1959.
86	SI_ZAC/0774 TTŠ, AŠ 2, Sign. 5, DS, Zapisnik, 5. 7. 1961.
se lahko skladno razvijajo interesi kolektiva in pa interesi vseh drugih državljanov v državi«.87
Sponzorstva in donacije v letu 1960 (SI_ZAC/0774 TTŠ, AŠ 2, Sign. 5, Zapisniki sej delavskega sveta, Sklep delavskega sveta, 24. 3. 1960).
PREJEMNIK	ZNESEK (v DIN)
Štipendije	500.000
Zdravstveni dom Šempeter	800.000
Sindikalna podružnica TT	400.000
Ekskurzija delavskega sveta	170.000
Za rentgenski aparat Občine Žalec	50.000
Gasilsko društvo Šempeter	30.000
Gasilsko društvo TT Šempeter	30.000
Mladinski aktiv LMS TT Šempeter	25.000
SKUPAJ	2.005.000
Podjetje je del blaga razvažalo na šempetrsko železniško postajo, od tam pa so ga vlakovne kompozicije razvažale dobaviteljem v regiji. Vozni park je bil zelo skromen, saj so precejšnje količine artiklov dostavljali s samo enim štiritonskim tovornjakom madžarske znamke Csepel. Edini šofer tovornega vozila je bil domačin Franc Udrih, ki je blago razvažal po vsej Sloveniji in nekdanji Jugoslaviji. S tovornjakom pa ni samo dostavljal blaga, temveč je tovarni tudi dovažal naročeno prejo. Gospod Udrih je povedal, da so ga nemalokrat že na tovarniškem dvorišču pričakali navdušeni delavci, ker so dobili material za de-lo.88 Tovarna pa je imela poleg tovornega vozila tudi službeni osebni avtomobil. Iz ohranjene dokumentacije je razvidno, da je v vseh letih delovanja premogla tri. Junija 1955 je podjetje nabavilo petsedežni Fiat 1100 in ga že naslednje leto zaradi iztrošenosti prodalo Lesnemu podjetju Šempeter.89 Iz popisa in odprodaje osnovnih sredstev je razvidno, da je v letu 1958 razpolagalo z osebnim avtomobilom znamke Vauxhall,90 v likvidacijskem zapisniku pa se kot nekdanja last tekstilne tovarne omenja še službeni avto Fiat 1400.91 Csepel in Fiat 1400 sta po likvidaciji šempetrske tkalnice in razdelitvi osnovnih sredstev pristala pri podjetju Prevozništvo Šempeter.92
Likvidacija
Predzgodba likvidacije je zaradi pomanjkljive dokumentacije nejasna. Na podlagi ohranjenih zapisnikov lahko sklepamo, da je ukaz o zaprtju tovarne
87	Prav tam.
88	Ustna izjava Franca Udriha iz Šempetra.
89	SI_ZAC/0774 TTŠ, AŠ 3, Sign. 33, Investicije 1970, Predlog investicijskega programa, 20. 4. 1957.
90	SI_ZAC/0774 TTŠ, AŠ 2, Sign. 5, Zapisnik inventurne komisije, 31. 12. 1958.
91	SI_ZAC/0774 TTŠ, AŠ 14, Sign. 69, Likvidacija osnovnih sredstev 1962, Zapisnik likvidacijske uprave, 7. 2. 1962.
92	Prav tam.
499
3 KRONIKA
DAMIR ŽERIČ: NEKOČ JE BILA TEKSTILNA TOVARNA ŠEMPETER, 489-502
65
2017
prišel z vrhov takratne lokalne oblasti. Največ informacij je možno izluščiti iz zapisnikov sej Občinskega ljudskega odbora Žalec. Z dokumentacijo tekstilne tovarne si kaj dosti žal ne moremo pomagati, saj je zadnji ohranjeni zapisnik seje delavskega sveta datiran na 5. julij 1961, zadnji ohranjeni zapisnik seje upravnega odbora pa na 2. avgust 1961. V obeh zapisnikih morebitno prenehanje delovanja podjetja ni niti omenjeno. Pri tem je nadvse pomenljivo, da so vsaj od leta 1955 do sredine leta 1961 ohranjeni vsi zapisniki sej delavskega sveta in upravnega odbora. Zastavlja se torej logično vprašanje, kje so zapisniki sej iz druge polovice leta 1961, ko se je očitno odločalo o usodi podjetja? Ob tem ni odveč zapisati, da je tudi zadnji ohranjeni zapisnik osnovne organizacije ZKS datiran na 7. april 1961.
V ohranjenih zapisnikih sej občinskega zbora in zbora proizvajalcev Občinskega ljudskega odbora Žalec je problematika likvidacije šempetrske tkalnice prvič eksplicitno omenjena na seji 23. decembra 1961. Iz besed predsednika OBLO Žalec Toneta Delaka »v podjetju so že celo stvar zakomplicirali, sedaj pa še naj damo zadevo v obravnavanje na krajevni odbor« 93 je moč razbrati, da je do sestankov na to temo v preteklosti že prišlo, hkrati pa se je marsikaj dogovarjalo mimo krajevnega odbora. Martin Časl, odbornik občinskega zbora iz Šempetra, je protestiral, ker »občinski ljudski odbor ni obvestil krajevnega odbora o združevanju podjetij iz razlogov, ker so nas ljudje spraševali, kako je s Tekstilno tovarno Šempeter, od odbornikov pa ni nobeden ničesar vedel«.94 Delak je nato pojasnjeval, da »določeni ljudje na izvršnem svetu v Ljubljani, na okrajnem ljudskem odboru in občinskem ljudskem odboru so o tej zadevi razpravljali in prišli do zaključka, da je boljše, da se že sedaj tovarna preusmeri v drugo dejavnost. Vsa zadeva paje prišla v takšen stadij, da bo verjetno TT Šempeter z 31. 12. 1961 prestala kot tekstilna tovarna in se bo začelo z novo proizvodnjo, verjetno v sklopu 'Aero' Celje.«95
Naslednji pomemben dokument je odločba OBLO Žalec, ki je na seji občinskega zbora in zbora proizvajalcev 14. decembra 1961 potrdil sklepa delavskih svetov Tekstilne tovarne Šempeter in Tovarne nogavic Polzela o priključitvi šempetrske tovarne polzelski. Navajam: »Tekstilna tovarna Šempeter v S. d. zaradi nizke akumulativnosti, čemur je vzrok izrabljen strojni park, nima v bližnji perspektivi več prave možnosti za nadaljnjo samostojnost. Delovni kolektiv podjetja namerava delno preusmeriti proizvodnjo s tem, da se priključi Tovarni nogavic Polzela, ki bo v sedanjih prostorih Tekstilne tovarne Šempeter v S. d. ustanovila svoj obrat oziroma ekonomsko enoto. Glede na to, da se spremeni značaj proizvodnje, je delavski svet Tekstilne
93	SI_ZAC/0194 OBLO Žalec, AŠ 188, Sign. 002/00032, Zapisniki 1961, Zapisnik 40. seje občinskega zbora in 45. seje zbora proizvajalcev OBLO Žalec, 23. 11. 1961.
94	Prav tam.
95	Prav tam.
tovarne Šempeter v S. d. na svoji seji dne 13. 12. 1961 sklenil, da se priključi Tovarni nogavic Polzela. Prav tako je centralni delavski svet Tovarne nogavic Polzela na svoji seji dne 24. 11. 1961 sklenil, da sprejme priključitev Tekstilne tovarne Šempeter v S. d. Oba delavska sveta sta predlagala, naj se priključitev izvede s 1. 1. 1962. Svet za industrijo OBLO Žalec je na svoji seji dne 21. 11. 1961 predlagal OBLO Žalec, naj na svoji seji občinskega zbora in zbora proizvajalcev potrdi oba sklepa o priključitvi, kar je ta na svoji seji dne 14. 12. 1961 tudi storil.«96
Da morda le ni šlo za povsem avtonomno odločitev obeh podjetij, bi lahko razbrali iz Delakovih besed: »Ne gre za to, da bi se podjetje pripojilo zaradi neekonomičnega gospodarjenja, kot se to ponekod govori, ampak gre za dolgoročno gospodarsko politiko, ker pač vemo, da tekstilna industrija nima več takšnih perspektiv, da bi lahko manjša tekstilna podjetja še obstajala. Tekstilna podjetja se bodo morala specializirati in sodobno opremiti ali pa preusmeriti v druge panoge proizvodnje. ža ljudi, ki so bili v tem podjetju zaposleni, je preskrbljeno in so dobili zaposlitev v občini. Nekaj ljudi bi šlo verjetno v Srbijo, kamor so bili prodani stroji te tovarne.«97 Delak nadaljuje: »Kolektiv Tekstilne tovarne Šempeter je bil postavljen pred dejstvo ali se odloči za generalno rekonstrukcijo ali pa svoj obrat priključi Tovarni nogavic Polzela. Kolektiv se je odločil, da se podjetje pripoji Tovarni nogavic Polzela in da se oprema odproda v Srbijo. Odprodaja je bila uspešno izvršena, sredstva se bodo dala na razpolago novemu podjetju, ki bo te prostore prevzelo, nekaj sredstev pa se bo porabilo za pospeševanje ostale industrije v žalski občini.«98
Tovarna nogavic Polzela je z dopisom Občinskemu ljudskemu odboru Žalec 24. januarja 1962 sporočila, da razveljavlja odločbo, s katero bi se Tekstilna tovarna Šempeter pripojila polzelskemu podjetju. Kot glavni razlog so navedene visoke finančne obveznosti, ki bi jih polzelsko podjetje ob združitvi prevzelo nase.99 Očitno je bil dopis zgolj formalnost, saj je OBLO Žalec z odločbo št. 03/2-TE-84/2-1961 z dne 20. decembra 1961 odredil redno likvidacijo Tekstilne tovarne Šempeter.100
Razdelitev dediščine
Tekstilna tovarna Šempeter je uradno prenehala s poslovanjem 31. decembra 1961. Ljudski odbor
96	SI_ZAC/0774 TTŠ, AŠ 14, Sign. 70, Likvidacija obratnih sredstev 1962, Odločba o pripojitvi Tekstilne tovarne Šempeter k Tovarni nogavic Polzela, 20. 12. 1961.
97	SI_ZAC/0194 OBLO Žalec, AŠ 188, Sign. 002/00032, Zapisniki 1961, Zapisnik 44. seje občinskega zbora in 47. seje zbora proizvajalcev OBLO Žalec, 26. 12. 1961.
98	Prav tam.
99	SI_ZAC/0774 TTŠ, AŠ 14, Sign. 70, Likvidacija obratnih sredstev 1962, Razveljavitev odločbe o pripojitvi, 24. 1. 1962.
100	SI_ZAC/0774 TTŠ, AŠ 14, Sign. 71, Likvidacija 1962, Zaključno poročilo o poteku likvidacije Tekstilne tovarne Šempeter v S. d., Odločba Občinske skupščine Žalec, 14. 2. 1963.
500
65
2017
3 KRONIKA
DAMIR ŽERIČ: NEKOČ JE BILA TEKSTILNA TOVARNA ŠEMPETER, 489-502
Stara poslopja nekdanje Tekstilne tovarne — upravno poslopje, vratarnica, v ozadju pa poslopje tkalnice. Aero Celje je leta 1962prevzelo tovarniške prostore likvidiranega podjetja Tekstilna tovarna Šempeter (foto: Damir Žerič).
občine Stara Moravica iz Srbije je za potrebe novoustanovljenega podjetja novembra 1961 sprejel sklep o odkupu vseh strojev Tekstilne tovarne Šempeter v vrednosti 206.000.000 DIN.101 Obvezali so se nase prevzeti vse do takrat sklenjene sporazume o nabavi surovin, naročnikom pa dostaviti že izdelano blago iz šempetrske tovarne. S strokovnjaki iz Šempetra so sklenili sporazum o sodelovanju, na podlagi katerega je pozneje nekaj šempetrskih inštruktorjev odšlo v Srbijo montirat stroje in se tam tudi redno zaposlilo.102 Aero Celje je nasledilo vse poslovne stavbe ukinjene tovarne. Občinska skupščina Žalec je z odločbama v letih 1962 in 1963 opravila brezplačen prenos osnovnih in obratnih sredstev, kot je prikazano v spodnjih tabelah.
Prenos osnovnih sredstev (SI_ZAC/0774 TTŠ, AŠ14, Sign. 69, Likvidacija osnovnih sredstev 1962, Popis stvari iz osnovnih sredstev, 1. 2. 1962).
PREJEMNIK	VREDNOST
	(v DIN)
Aero Celje	107.812.976
Kovinsko podjetje Žalec	181.970
Občinski ljudski odbor Žalec	1.816.600
Cestno-komunalni zavod Žalec	698.900
Gradbeno podjetje Gradnja Žalec	120.000
Obrtni center Prebold	2.277.444
Prevozništvo Šempeter	6.961.807
SKUPAJ	119. 869.697
101	SI_ZAC/0774 TTŠ, AŠ 14, Sign. 70, Likvidacija obratnih sredstev 1962, Odlok o nakupu strojev Tekstilne tovarne Šempeter, 18. 11. 1961.
102	SI_ZAC/0774 TTŠ, AŠ 14, Sign. 70, Likvidacija obratnih
sredstev 1962, Pooblastilo o sklenitvi sporazuma za nakup strojev Tekstilne tovarne Šempeter, 18. 11. 1961.
Prenos obratnih sredstev (SI_ZAC/0774 TTŠ, AŠ 14, Sign. 71, Likvidacija 1962, Odločba Občinske skupščine Žalec, 14. 2. 1963).
PREJEMNIK	VREDNOST
	(v DIN)
Avtoprevoz Šempeter	139.698
Dom onemoglih Gomilsko	4.247.299
Krajevni odbor Šempeter	3.000.000
Keramična industrija Liboje	24.000.000
Kovinsko podjetje Žalec	76.782
Obrtni center Prebold	246.178
Občinska skupščina Žalec	2.600.930
Občinski svet za šolstvo	2.814.865
Osnovna šola Žalec	8.915
TVD Partizan Žalec	4.400.832
TVD Partizan Šempeter	267.438
Tovarna nogavic Polzela	23.000.000
Tekstilna tovarna Prebold	32.000.000
Občinski skupščinski sklad za šolstvo	13.000.000
Občinski komunalni sklad	15.154.150
Družbeni investicijski sklad Občinske	
skupščine Žalec	43.934.666
Občinski odbor SZDL Žalec	2.000.000
Krajevni odbor Šempeter	1.264.734
(plačilo prometnega davka za kupnino	
hiše - ambulanta)	1.264.734
SKUPAJ	172.156.687
Po končanem likvidacijskem postopku je končna bilanca pokazala za 117.572.503 DIN terjatev do dolžnikov. Največji dolžnik je bila Občinska skupščina Stara Moravica, ki je imela po pogodbi še za več kot 112 milijonov dinarjev zaostalih obveznosti.103
103 SI_ZAC/0774 TTŠ, AŠ 14, Sign. 71, Likvidacija 1962, Odločba Občinske skupščine Žalec, 14. 8. 1963.
501
3 KRONIKA
DAMIR ŽERIČ: NEKOČ JE BILA TEKSTILNA TOVARNA ŠEMPETER, 489-502
65
2017
V času SFRJ je bila tekstilna industrija najmočnejša gospodarska panoga v takratni občini Žalec. Konec leta 1961 je npr. zaposlovala 1841 ljudi ali 45 % vseh zaposlenih v lokalni industriji; od tega v Tekstilni tovarni Prebold 885, Tovarni nogavic Polzela 542, žalskem Juteksu 271 in Tekstilni tovarni Šempeter 143.104
Tekstilna industrija na Celjskem, ki je v 20. stoletju ohranjala status ene izmed najpomembnejših v državi, je tako izgubila enega akterja. Za šempetrske delavce je poskrbel zavod za zaposlovanje. Večina se jih je zaposlila v močnih lokalnih podjetjih - žalskem Juteksu, Tekstilni tovarni Prebold in Tovarni nogavic Polzela, mnogi pa so našli delo v šempetrski podružnici Aera Celje, ki je z novo vsebino prevzelo šta-fetno palico industrijske dediščine ugasle Tekstilne tovarne Šempeter.
VIRI IN LITERATURA
ARHIVSKI VIRI
ZAC - Zgodovinski arhiv Celje
SI_ZAC/0194 OBLO Žalec = Občinski ljudski odbor Žalec (1952-1964) SI_ZAC/0611 OSCE = Okrajno sodišče Celje (1850-1978)
SI_ZAC/0774 TTŠ = Tekstilna tovarna Šempeter v Savinjski dolini (1932-1962) SI_ZAC/1344 TTP = Tekstilna tovarna Prebold (1812-1990)
LITERATURA
Kalčič, Nives in dr.: Tekstilna tovarna Šempeter v Savinjski dolini. Drobci iz preteklosti našega kraja: zbornik zgodovinskih raziskovalnih nalog OŠ Šempeter (ur. Marjeta Mikola). Šempeter: Osnovna šola Šempeter, 1998, str. 101-121. Orožen, Janko: Kratka zgodovina rudarstva in industrije v Spodnji Savinjski dolini. Savinjski zbornik (ur. Drago Predan). Celje: Občinski odbor SZDL v Žalcu, 1959, str. 213-230. Radulovič, Branko: Komisija za upravo narodne imovine in zaplembe imetja: nastanek in organizacija KUNI. Arhivi 13, 1990, str. 11-15. Štrukelj, Janko: Razvoj tekstilne industrije v Celju in okolici. Celjski zbornik (ur. Gustav Grobelnik, France Kotnik in Vlado Novak). Celje: Svet za prosveto in kulturo mesta Celja, 1951, str. 256265.
104 SI_ZAC/0194, OBLO Žalec, Zapisniki 1961-1962, AŠ 189, Sign. 002/00033, Zapisnik 51. seje zbora proizvajalcev OBLO Žalec, 22. 2. 1962.
USTNI VIRI
Franjo Divjak, r. 1936, Šempeter. Edvard Svet, r. 1936, Šempeter. Franc Udrih, r. 1923, Šempeter.
SUMMARY
The days of the Textile Factory Šempeter
The textile factory in Šempeter (formerly Sv. Peter) in the Savinja Valley was the first veritable industrial plant in the settlement. In 1932, it was founded under the name Ogriseg & Themel, Savinja Weaving, Dyeing and Finishing Company by tradesmen Waldemar Ogriseg and Franc Themel. After the Second World War, the factory ceased its operations and was newly registered in 1946 as the state-owned company. Its main activity was the production and sales of cotton textiles for linen, underwear, bed-linen, and towels. Its products were distributed across entire Slovenia and former Yugoslavia. The weaving factory boasted the biggest and most modern bleaching plant in the country. A socially responsible company conscious of its roots in the wider social and local environment, the factory designated a portion of its funds for stipends, as well as provided continuous financial and material support to ensure the smooth operation of various organisations and clubs. At the peak of its success in the early 1961, it employed 182 people. The majority of employees were local inhabitants of Šempeter and nearby settlements along the Lower Savinja Valley. During SFRY, the textile industry was the strongest economic branch in the then municipality of Zalec. At the end of 1961, it employed 1841 persons or 45% of all employees in the local industry. The closure of the company in Šempeter was most likely a result of the excessive concentration of textile factories in the valley, stiff market competition as well as the worn and outdated machinery. After a series of unsuccessful attempts to integrate it with the Textile Factory Prebold and the Polzela Legwear Company, the local government liquidated the factory on 31 December 1961. The factory premises were taken over by Aero Celje and its employees distributed among other local companies. The machinery was sold off to Serbia, where a few instructors from Šempeter received fulltime employment.
502
65
2017
3 KRONIKA
1.01 Izvirni znanstveni članek	UDK 94(497.4Griže)"1969"
Prejeto: 11. 9. 2017
Hana Habjan
mag., višja arhivistka, Zgodovinski arhiv Ljubljana, Mestni trg 27, SI-1001 Ljubljana E-pošta: hana.habjan@zal-lj.si
Zgodba treh bork: Mete, Ivanke in Nade.
Spor pri preimenovanju šole v Grižah leta 1969
IZVLEČEK
Poleti 1969je v okviru rubrike Irene Špenko v časopisu Pavliha izšla pesem »Od Griž pa do Žalca«« brez podpisa. Za pesmijo je stala pesnica Meta Rainer, 65-letna upokojena učiteljica, ki se je na sodišču zaradi petkitične pesmi soočila z Zvezo združenj borcev NOB Občine Žalec in sodni boj tudi dobila. V prispevku gre za zgodbo o družbeno-kritični pesnici iz socialističnega obdobja in preimenovanju vzgojno-izobraževalnih zavodov po vojnih herojih ter odstranitvah njihovih imen oziroma za zgodbo o boju med taboroma dveh padlih partizank — Nade Cilenšek na eni strani in Ivanke Uranjek na drugi.
KLJUČNE BESEDE
Meta Rainer, Nada Cilenšek, Ivanka Uranjek, Rudi Cilenšek, Osnovna šola Griže, Griže, ZZB NOB Žalec
ABSTRACT
THE STORY OF THREE FEMALE FIGHTERS: META, IVANKA AND NADA.
CONFLICT REGARDING RENAMING OF A SCHOOL IN GRIŽE IN 1969
In the summer 1969, the Slovene satiric newspaper Pavliha published an anonymous poem »Od Griž pa do Žalca««. Author of the poem was poet Meta Rainer, a 65-year old retired teacher who, because of the poem, fought a legal battle with the Union of the Associations of Fighters of the National Liberation Movement of Slovenia of the Community Žalec and won. This paper presents a story of sociocritical poet of the socialist era and renaming of educational establishments after war heroes and removal of their names — i.e., the story of a battle waging between the camps of two fallen female partisans Nada Cilenšek on one side and Ivanka Uranjek on the other.
KEYWORDS
Meta Rainer, Nada Cilenšek, Ivanka Uranjek, Rudi Cilenšek, Primary school Griže, Griže, Union of the Associations ofFighters of the National Liberation Movement of Slovenia of the Community Žalec
503
3 KRONIKA
HANA HABJAN: ZGODBA TREH BORK: METE, IVANKE IN NADE, 503-510
65
2017
Satirični časopis Pavliha1 je bil že pred letom 1969 večkrat v sodnih sporih zaradi svojih objav - v 50. letih 20. stoletja je bilo proti njemu vloženih 85 tožb; izgubil je samo eno - ne nazadnje tudi zato, ker se je jugoslovanska oblast zavedala potrebe po ventilih »za sproščanje družbenih napetosti«.2 Leta 1969 je bil Pavliha ponovno na udaru - tokrat posredno, ko je Zveza združenj borcev NOB Občine Žalec 30. oktobra 1969 na Okrožnem sodišču v Celju vložila zasebno tožbo zoper pesnico Meto Rainer3 zaradi kazenskega dejanja obrekovanja, storjenega s tiskom, po členu 169/I in II Kazenskega zakonika. Zasebni tožilec je pesnici očital, da je z anonimno objavo pesmi »Od Griž pa do Žalca« v tedniku Pavliha št. 32 z dne 6. avgusta 1969 na strani 17 škodila časti in dobremu imenu Zveze borcev.4 Meti Rainer je bila s strani odvetniške pisarne M. Medved, J. Jarh, V. Pukl in R. Markovič iz Celja ponujena možnost, da javno prekliče objavljeno pesem,5 kar pa je pesnica zavrnila.6 Posledično je Zveza združenj borcev NOB 29. oktobra 1969 podpisala obtožnico zoper Meto Rainer.
Od Griž pa do Žalca
Od Griž pa do Žalca je lepo polje, Grižani si šolo moderno grade.
Je stara nosila Ivanke ime, a novo krstiti drugače žele:
Nam Nada spodrine Ivanko, ojoj!
Med blokoma dvema
razvname se
boj!
Ivanko in Nado pa druži pokoj, za nju že končan je s sovražnikom boj.
Obe za svobodo prelili sta kri, ta šola je zrasla iz njune krvi!7
Prvotna griška osnovna šola je bila zgrajena leta 1838, tako leta 1969 ne po svoji velikosti ne po funkcionalnosti ni več ustrezala potrebam učencev v Gri-žah. Vprašljiva je bila tudi varnost poslopja - strokovna komisija za pregled stavbe je po besedah Karla Podvršnika, cestnega nadzornika cestno komunalnega podjetja v Žalcu, učencem že leta 1965 prepovedala hkrati vstajati zaradi nevarnosti nenadne zrušitve stavbe. Starši so posledično v skrbi za otroke ogorčeno zahtevali novo šolsko poslopje, saj je bilo staro preveč dotrajano za obnovo. Oddelek prvošolč-kov je bil nastanjen v opuščeni gostilni, kjer pa ni bilo sanitarij, zato so bili prisiljeni hoditi do šole, kar pa je
Pavliha: zabavno-satirični list za resno zafrkancijo. Strahovi-ca: Ars nova ustvarjalna skupnost. Časopis je izhajal v letih
1944-1999.
Lesničar - Pučko, Satira, če je blaga, ni več resnična satira, el. vir: https://www.dnevnik.si/1042617962 [1. 9. 2017]. Meta Rainer: 1904, Ptujska Gora - 1995, Polzela. Mladinska pesnica in prevajalka, poučevala med drugim v Braslovčah, na Polzeli in v Žalcu, kjer se kot predmetna učiteljica leta 1962 upokoji. Objavljala je v Pavlihi, Cicibanu, tržaškem Galebu in celovškem Mladem rodu. Prejela je najvišja občinska in Savi-nova kulturna priznanja (1977, 1982). Pilih, Meta Rainer. El. vir: http://www.celjskozasavski.si/osebe/rainer-meta/172/
[10. 9. 2017]. V virih in literaturi je priimek Mete Rainer večkrat zapisan z j - Rajner, vendar se je tako Meta kot njena družina podpisovala z i-jem, torej Rainer. Pri navajanju virov in citatih, kjer je priimek pisan kot Rajner, bo avtorica pri-
spevka ohranila navedeno obliko, sicer bo pisan izvirno, torej Rainer.
SI_ZAC/0609, Spis K 108/69, Zasebna tožba, 29. 10. 1969, fol. 1v.
SIKZAL, Zbirka Meta Rainer, 21.2.3, dopis, 24. 9. 1969. SIKZAL, Zbirka Meta Rainer, 21.2.4., dopis uredništvu Pa-vlihe, 4. 10. 1969; 21.2.5, dopis tov. černičevi, 1. 11. 1969; 21.2.8, dopis tajništvu organizacije ZB Žalec, 13. 4. 1970.
Doprsna kipa Nade Cilenšek (v ospredju) in Ivanke Uranjekpred Osnovno šolo Griže (foto: Hana Habjan).
Rainer, Od Griž pa do Žalca, str. 17. V časopisu je pesem ano-
2
3
4
7
504
65
2017
3 KRONIKA
HANA HABJAN: ZGODBA TREH BORK: METE, IVANKE IN NADE, 503-510
bilo za sedemletnike občasno predaleč. Na koncu so pouk izvajali kar na petih različnih lokacijah. Grižani so se že več let trudili za novo šolsko poslopje in so poleg sredstev, ki jih je namenila Občinska skupščina Žalec, sami dodali še les, samoprispevek in prostovoljno delo. Poleti 1968 so pričeli z gradnjo šole, ki so jo slovesno odprli v nedeljo, 31. avgusta 1969, obenem pa so izdali še publikacijo ob 130-letnici šole. Nova šola je imela poleg 13 učilnic, kabinetov in knjižnice še šolsko kuhinjo in telovadnico, objekt pa je bil centralno ogrevan. Na slavnostni otvoritvi sta govorila ravnatelj Franc Smrdelj in Vlado Gori-šek, vodja odbora za gradnjo šole, dva dni kasneje pa je sledil literarni večer slovenskih književnikov, na katerem je poleg Franceta Bevka, Antona Ingoliča, Daneta Zajca in drugih sodelovala še pesnica Meta Rainer. V nedeljo je igrala godba na pihala iz Liboj, šolski pevski zbor pa je zapel nekaj pesmi.8 Do tu vse lepo in prav, a vprašamo se lahko, koliko šepetanja je bilo med številnimi krajani, ki so se zbrali na otvoritvi, in pomenljivih pogledov med učitelji, ko so slovesno odprli Osnovno šolo Nade Cilenšek Griže. Vprašamo se lahko, ali je bil tisti večer tam tudi Rudi Cilenšek, oče pokojne Nade ter predsednik občinske Zveze združenj borcev Žalec, ki je podala predlog za preimenovanje šole.
Zveza združenj borcev NOB Občine Žalec je v vloženi obtožnici utemeljevala, da je v pristojnosti občinskega odbora Zveze borcev NOV Žalec predlaganje imen novoustanovljenih šol in drugih ustanov po padlih borcih z lokalnega območja, zaradi česar je 13. maja 1969 svoj predlog za poimenovanje šole po Nadi Cilenšek posredovala Skupščini občine Žalec. Do tedaj se je šola v Grižah imenovala izključno Osnovna šola Griže, medtem ko se je griški pionirski odred poimenoval po Ivanki Uranjek, katere ime
Prvotna šola v Grižah, zgrajena leta 1838 (foto: Hana Habjan).
sta nosila že VVZ v Celju in ulica v Žalcu,9 je trdil zasebni tožilec. Pesnica je po trditvah Združenja borcev v pesmi navajala neresnice o preimenovanju šole; tako je prikazovala, da se je šola že imenovala po par-tizanki Ivanki Uranjek, s čimer je bil s preimenovanjem spomin nanjo okrnjen, plaz očitkov pa je padel na zvezo samo.10 Ali pri predlogu za preimenovanje šole po partizanki Nadi Cilenšek govorimo o ljubezni očeta do hčere, ki jo je izgubil vse prezgodaj - kot 19-letno dekle v Kandršah pri Moravčah -, ali o političnem funkcionarju, ki je preko hčere skušal utrditi spomin na aktivizem svoje družine in žrtve, ki jih je utrpela med vojno?
Nada Cilenšek se je rodila leta 1925 v Migojni-cah. Ko je izbruhnila vojna, je hodila v celjsko gimnazijo, po napisni akciji s 6. na 7. julij11 1941 pa je z vso družino odšla v partizane. Poleg očeta Rudija sta v aktiven boj proti okupatorju stopili še mama Julijana - Julka in Nadina 11-letna sestra Laura.12
Nadina starša Rudi in Julijana s partizanskima imenoma Vrankar (tudi Urankar) in Betka sta odigrala izjemno aktivni vlogi pri gradnji odporniške mreže v okolici Celja.13 Rudija, rojenega leta 1906 v Migojnicah, je na pot aktivizma popeljalo delo v rudnikih Liboje in Zabukovica, zaradi česar se je vključil v delavski društvi Svoboda in Vzajemnost, leta 1935 pa še v partijo, kar ga je stalo službe v Libojah. Po začetku okupacije se je vključil med borce Savinjske čete in kasneje v Štajerski bataljon, s katerim je sodeloval pri zavzetju Šoštanja. Leta 1942 je prevzel naloge terenskega aktivista za levi breg Savinje, med vojno je opravljal tudi funkcijo sekretarja žalskega okraja. Franc Rozman in Dušan Kraigher sta leta 1943 poročala o slabih operativnih rezultatih pri nekaterih aktivistih v Savinjski dolini (»V glavnem [se] izgubljajo v skrbi za očuvanje golega življenja. Čeprav se doslej niso izkazali, upava, da bodo na novem, lažjem terenu koristili.«), med drugim tudi pri Rudiju Cilenšku,14 zato sta jih poslala na Koroško.15 Proti koncu vojne je Okrožni komite KPS Celje Oblastnemu komiteju KPS za Štajersko o Vrankarju poročal:
8 SI_ZAC/0874, t. e. 34, a. e. 151, Šolska kronika, str. 39, 4345.
9	Danes se po omenjenih partizankah v Žalcu imenujeta dve ulici, ki (kako ironično!) potekata pravokotno druga na drum ga
10	SI_ZAC/0609, Spis K 108/69, Zasebna tožba, 29. 10. 1969, fol. 1v, 2r.
11	V literaturi se pojavljajo različne navedbe o tem, kdaj je družina odšla v ilegalo. Glede na zbornik o Slovenkah med vojno naj bi to bilo po napisni akciji, izvedeni 7. julija 1941, Kotnik pa navaja maj 1941. Gerk, Slovenke v narodnoosvobodilnem boju, str. 87.
12	Kotnik, Spomeniki in spominska obeležja, str. 25; Gerk, Slovenke v narodnoosvobodilnem boju, str. 87.
13	Kregar, Vigred se povrne, str. 96.
14	Leta 1941 je bil zaradi malomarnega ravnanja z orožjem za 8 mesecev izključen iz partije. SI_AS/1589, t. e. 4452, mapa Cilenšek Rudi, anketni list, 20. 6. 1946.
15	Dokument št. 72: Poročilo štaba IV. operativne cone NOV in POS z dne 12. aprila 1943 glavnemu poveljstvu o položaju na Koroškem in Štajerskem. Lukman, Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, str. 185.
505
3 KRONIKA
HANA HABJAN: ZGODBA TREH BORK: METE, IVANKE IN NADE, 503-510
65
2017
»Ves čas od nemške ofenzive se je tov. Vrankar mudil na okraju Žalec, v bližini Liboj. Kakor je okrožnemu komitetu znano, se na kozjansko okrožje ni podal z izgovorom, da ni veze. Prehod je bil sicer res težaven preko Savinje, ker je bilo treba bresti, vendar so potniki prehajali preko Savinje in je torej zveza obstojala. Na okraju se politično ni udejstvoval. [...] Njega bomo takoj napotili na vaš center.«16
Kljub tej oceni je bil pri povojni izgradnji oblasti v Celju maja 1945 imenovan za načelnika Okrajne strokovne zveze v NOO OF (Narodnoosvobodilni odbor Osvobodilne fronte), avgusta pa izvoljen za člana mestnega okrajnega NOO.17 Kasneje je opravljal še številne druge funkcije, med drugim je bil sekretar Okrajnega komiteja ZKS Slovenske Konjice, predsednik Okrajnega ljudskega odbora Slovenske Konjice, član Oblastnega komiteja KPS, šef biroja za posredovanje dela za MLO in OLO Ljubljana, na koncu pa je bil do svoje smrti leta 1981 predsednik občinskega odbora ZZB NOB (Združenje zveze borcev narodnoosvobodilnega boja) Žalec. Za medvojno in povojno delovanje je prejel več odlikovanj, tako Red Republike s srebrnim vencem (II. red), Red bratstva in edinstva II. stopnje, Red zasluge za narod II. stopnje, Medaljo za hrabrost in Poljsko odlikovanje, bil pa je tudi nosilec Partizanske spomenice 1941.18
Julijana oziroma Julka Cilenšek — Betka je bila prav tako aktivna članica odporniškega gibanja.19 Rojena leta 1906 v Grižah v rudarski družini je pred vojno delala kot trgovska pomočnica. Leta 1934 je bila sprejeta v KPS za Celjsko okrožje in tako kot njen mož delovala v delavskih društvih Svoboda in Vzajemnost, obenem pa še v Društvu delavskih žena. Poleti 1941 je bila družina že v ilegali, kjer je ostala skupaj do leta 1943, ko so Rudija premestili na politično delo prek Pirešice. Betka je spomladi 1943 prevzela funkcijo sekretarke Rajonskega komiteja KPS za rajon Lurd, ki je obsegal teren Griže — Migojnice — Liboje, prav tako je bila članica Okrožnega komiteja KPS za Savinjsko okrožje. Rajon je pokrivala do leta 1944, ko je bila poslana na Koroško.20 V poročilu s terena 8. avgusta 1943 je bila opisana kot pridna, a zelo živčna in nestrpna,21 »znana po svoji konspira-tivnosti« in ljubosumnem varovanju svojih točk ter bunkerjev in omejevanju vpogleda v organizacijo v svojem rajonu celo svojim sodelavcem.22 Karakterna
16	SI AS 1639, t. e. 654, mapa VI., dopis Okrožnega komiteja KPS Celje Oblastnemu komiteju KPS za Štajersko, 27. 3. 1945.
17	Orožen, Oris svobodne zgodovine Celja, str. 47, 49.
18	Kotnik, Spomeniki in spominska obeležja, str. 26. Kregar, Vi-gred se povrne, str. 96. Trstenjak, Rudi Cilenšek — Urankar, str. 1. SI_AS/1589, t. e. 4452, mapa Cilenšek Rudi, popisni list člana ZK Slovenije; izjava R. Cilenšek, 22. 9. 1959.
19	Kregar, Vigredse povrne, str. 96.
20	Gerk, Slovenke v narodnoosvobodilnem boju, str. 87—89.
21	Adamič, Dokumenti organov in organizacij NOB, str. 80.
22	Poročilo članice PK KPS za severno Slovenijo CK KPS o
ocena, ki jo je leta 1943 v poročilu CK KPS spisala Marija Šlander — Mica,23 je verjetno vsaj delno temeljila na sporu, ki je nastal, ko Betka ni hotela Šlandro-vi kot nekdaj razrešeni partijki (tako je trdila Betka) razkriti zahtevanih podatkov v zvezi s svojim delovanjem ter je izrazila dvom v imenovanje Šlandrove za članico PK KPS (Pokrajinski komite Komunistične partije Slovenije). Konec leta 1943 je bila Betka razrešena s položaja sekretarke in izključena iz komiteja zaradi očitanega nepravilnega odnosa do višjih »ko-mitetov« in sodelavcev, kar je med aktivisti povzročalo osebne spore, njeno mesto sekretarja v okrožju pa je prevzel Tone Bole, ki je prišel z Dolenjske.24
V	zvezi z degradacijo, ki je sledila konec leta 1943, je Betka še več let po vojni vlagala pritožbe na CK KPS, v katerih je, nazadnje leta 1947, opozorila na koruptivne aktivnosti nadrejenih v trgovskem podjetju Nama, kjer je tedaj delala, v zvezi z nakaznicami in šivalnimi stroji. Poklicana je bila na zagovor in posledično je na CK KPS poslala pismo z besedami: »... vzemite naznanje, da sem do podrobnosti preučila besede Tov. sekretarja (Staneta Kavčiča, op. avt.) in tako prišla do zaklučka, da je v celoti pravilno njegovo naziranje. Zato odstopam od vseh svojih zahtev in trditev, ter prosim, dase mi oprosti in me po vaši uvidevnosti čimpreje vkluči v aktivno delo partije.«25
V	dokumentaciji Julke Cilenšek v arhivih CK ZKS najdemo še prošnje za priznanje delovnih let za obdobje, ko je delovala kot politična aktivistka.26
Med vojno je Gestapo izvedel akcijo iskanja Bet-kinega bunkerja in pri tem skoraj ujel Cilenškove ženske. Betka si je uredila zemljanko v gozdu blizu Liboj, kjer je ponavadi bivala s hčerama, hkrati pa so se v bližini odvijali sestanki okoliških aktivistov. Gestapo je po predhodni izdaji pričel z iskalno akcijo, v kateri so jih 24. februarja 1943 izsledili, vendar jim je uspelo pobegniti. Laura je kasneje opisala svoje notranje stanje v trenutkih, preden so bile odkrite: »Hotelo se mi je smeha, veliko smeha. Pravzaprav ne vem
organiziranju odborov SPŽZ, 8. 8. 1943. Gerk, Slovenke v narodnoosvobodilnem boju, str. 89.
23	Rojena leta 1911 v Preboldu, umrla 1973 v Ljubljani. Leta 1938 je postala članica KPS Prebold in okrožnega komiteja Celje. Leta 1941 je postala ilegalka — kurirka CK KPS v Ljubljani in sodelavka centralne partijske tehnike v Ljubljani, bataljonska politkomisarka, pomočnica komisarja v Tomšičevi brigadi, članica Okrožnega komiteja KPS za Belo krajino, članica in organizacijska sekretarka oblastnega komiteja KPS za Štajersko, odposlanka Pokrajinskega odbora OF za Štajersko, udeleženka kočevskega zbora od 1. do 3. oktobra 1943, članica plenuma SNOO in članica slovenske delegacije AVNOJ. Po vojni je delala v sindikalnem gibanju v Beogradu v kadrovskem odboru in v kontrolni komisiji CK KPS. Prejela je odlikovanja za hrabrost, za zasluge za narod, bratstvo in enotnost ter Spomenico 1941. Gerk, Slovenke v narodnoosvobodilnem boju, str. 8—9. El. vir: Požun, Šlander, Marija (1911-1973).
24	Deželak Barič, Komunistična partija Slovenije, str. 270.
25	SI AS 1589, t. e. 4452, mapa Cilenšek Julka — »Betka«, dopis Kontrolni komisiji pri CK-ju 15. 1. 1947; dopis CK-ju KPS, 8. 3. 1947.
26	SI AS 1546, t. e. 6, mapa Cilenšek Julijana.
506
65
2017
3 KRONIKA
HANA HABJAN: ZGODBA TREH BORK: METE, IVANKE IN NADE, 503-510
čemu. Zahotelo pač. Kljub temu, da sem že dve leti živela v teh nenavadnih okoliščinah, sem bila vendarle še otrok; še trinajst let jih nisem dopolnila.«27 Nada in Laura sta bili glede svojega dela pozimi 1942/43 omenjeni v poročilu sekretarja Okrožnega komiteja KPS za Savinjsko dolino Albina Vipotnika Pokrajinskemu komiteju KPS za Štajersko: »Omembe in pohvale vredno je tudi delo Betkinih dveh hčerk, ki prav pridno rišejo najrazličnejše karikature, katere nalepljene po zidovih in ploteh dvigajo moralo in borbeno zavest slovenskega ljudstva.«28 Nada, starejša od hčera s partizanskim imenom Božena,29 je spomladi 1944 prevzela funkcijo sekretarke SKOJ v rajonu Tabor, hkrati pa je postala še članica Okrožnega komiteja SKOJ. Jeseni 1944 je pričela z delom v Okrožnem pooblaščenstvu OZNE, že 24. decembra istega leta pa je padla v Kandršah.30
Meta Rainer je 17. oktobra 1970 prek odvetnika Saše Skubica iz Ljubljane, pravnega zastopnika časopisa Pavliha,31 na vloženo tožbo podala ugovor, da dejanje, katerega je obtožena in je predmet zasebne tožbe, sploh ni kaznivo dejanje. V ugovoru je utemeljevala, da je na podlagi z njene strani predloženih dokazov razvidno, da se je šola imenovala po Ivanki Uranjek, zato v svoji pesmi ni navajala neresnic, temveč je samo opisala dejansko stanje, »in sicer, da se je med dvema blokoma razvnel boj, kar tudi drži«. Prav tako se je spraševala, čemu bi z objavo pesmi povzročila plaz očitkov na ZZB NOB, saj ta sploh ni omenjen. Zanikala je tudi, da bi s svojim načinom izražanja zaničevala zasebnega tožilca ali druge osebe, povezane s preimenovanjem šole. Nadalje je v ugovoru zapisala, da se bo v primeru neuspelega ugovora sklicevala na priče. Kot dokaz je predložila prepis statuta osnovne šole »Ivanke Uranjek« v Gri-žah z dne 30. marca 1966 z dopolnitvami z dni 7. in 11. aprila 1966.32
Še pred vložitvijo tožbe s strani ZZB NOB je Meta Rainer uredništvo Pavlihe obvestila o ozadju nastanka pesmi »Od Griž pa do Žalca«. O sporu »med obema taboroma« jo je obvestil kolega z griške šole, ki je govoril v imenu učiteljskega zbora, z željo, da to zadevo objavi v Pavlihi. Prav zaradi občutljivosti zadeve je teden dni kasneje pesnica še enkrat govorila z njim, da se prepriča o njegovi odločenosti glede objave. Griški učitelj je vztrajal pri svoji prošnji ter jo obvestil, da se je šola že več let imenovala po Ivanki Uranjek, četudi ne uradno. Uranjekovo so izbrali, ker je izhajala iz Griž, kot mlada učiteljica pa je na šoli tudi poučevala. Na koncu pisma se je pesnica
27	Cilenšek, Volčjak, str. 93.
28	Luštek, Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, str. 570.
29	Lukman, Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, str. 347.
30	Gerk, Slovenke v narodnoosvobodilnem boju, str. 88.
31	Stroške zagovora je kril časopis Pavliha. SIKZAL, Zbirka Meta Rainer, 21.2.6, pismo Irene Špenko, 4. 11. 1969.
32	SI_ZAC/0609, Spis K 108/69, Ugovor, 17. 10. 1970, 6r, 6v,
7r.
spraševala o moralni plati zgodbe: »če se je šola res ves čas imenovala po Ivanki in so jo spričo lepega novega poslopja spodrinili morda iz gole častihlepnosti ljudje, ki imajo vplivno besedo? Samo to sem hotela kritizirati.«33
Ivanka Uranjek, »prva žrtev fašističnega terorja z območja občine Žalec«, se je rodila 7. aprila 1921 kot deveti otrok v revni rudarski družini iz Griž. Njen oče je, tako kot Nadin v Libojah, trpel težke življenjske razmere rudarja v Zabukovici. Po končani osnovni šoli je leta 1932 izobraževanje nadaljevala na celjski gimnaziji ter ga leta 1941 zaključila z maturo na učiteljišču v Ljubljani. Na griški šoli je občasno poučevala, čakala pa je še na dekret34 o namestitvi na šolo v Grižah. Leta 1937 je postala članica SKOJ-a, kjer se je med drugim družila z Vero Šlander in Karlom Destovnikom - Kajuhom, po okupaciji pa je pričela z organiziranjem narodnoosvobodilnega gibanja v Zabukovici. Kot prva slovenska talka je bila skupaj z devetimi krškimi SKOJ-evci 30. julija 1941 ustreljena v gozdu Dobrava pri Brežicah, potem ko je bila aretirana ob poskusu predaje propagandne literature njihovi skupini. Dne 28. julija je polna mladostne, nepremišljene samozavesti35 prispela v Krško in iz neznanega razloga pri lokalnem brivcu pustila aktovko, polno propagandnega materiala, ki jo je potem ta odnesel na policijo, medtem ko je ona po Krškem iskala SKOJ-evce, kar je sprožilo množično akcijo iskanja aktivistov. Množični grob je ostal skriven vse do konca vojne, ko je njegovo lokacijo očetu enega izmed ustreljenih aktivistov razkril logar, ki je bil v času streljanja ujetnikov v bližini. Dne 30. novembra 1945 so žrtve prenesli na krško pokopališče.36 Ivanka pa ni bila edina žrtev rudarske družine Uranjek iz Griž. V boju z okupatorskimi silami sta padla tudi Ivankina starejša sestra Pepca in njen mož, ki sta se pridružila Pohorskemu bataljonu, ter moža dveh njenih sester.37
Nekaj dni po vložitvi zasebne tožbe je pesnica odgovorila na pismo, ki ji ga je poslala Irena Špenko iz Pavlihe, in ji podala izčrpne argumente v zvezi z zadevo: zanikala je osebno poznanstvo s katerokoli
33	SIKZAL, Zbirka Meta Rainer, 21.2.2, pismo Pavlihi, 19. 9. 1969.
34	SIKZAL, Zbirka Meta Rainer, 15.2.2, pismo Špenkovi, 6. 11. 1969.
35	SI_ZAC/0360 ZZB NOV Žalec, t. e. 12, a. e. 36, Življenjepis Uranjek Ivanke iz Griž.
36	SI_ZAC/0360 ZZB NOV Žalec, t. e. 12, a. e. 36, Življenjepis Uranjek Ivanke iz Griž. Kot zanimivost — gradivo izhaja iz fonda ZZB NOB Žalec, ki so ga njegovi predstavniki zbrali na terenu med letoma 1955 in 1959 z namenom objave v zborniku na temo ženskega delovanja v NOB med vojno. Medtem ko dokumentacijo o Ivanki najdemo na več mestih (življenjepis je med drugim prispevala njena sestra Marija), pa je o Nadi Cilenšek med zapiski o ženskah iz Griž le zapis »Manka mi pa, od Nade Cilenšek«. V Lukman, Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, str. 349, je navedeno, da je v SKOJ vstopila leta 1938.
37	SI_ZAC/0360 ZZB NOV Žalec, t. e. 12, a. e. 36, Življenjepis Uranjek Ivanke iz Griž.
507
3 KRONIKA
HANA HABJAN: ZGODBA TREH BORK: METE, IVANKE IN NADE, 503-510
65
2017
stranjo, njen interes je bil izključno »z moralne strani, ker se ni mogla strinjati z načinom, kako so eno žrtev NOB neupravičeno zavrgli zaradi druge žrtve NOB«. Prav tako je poudarila, da se je kot upokojena učiteljica postavila na stran »Prosvete«, saj je učiteljski zbor38 griške šole sam izbral Ivanko Uranjek, pa vendar je ZZB NOB njegovo odločitev prezrl. Nadalje je avtonomnost učiteljskega zbora poudarila s primerom šole v Braslovčah (prav tako v tedanji Občini Žalec), ki je bila »kljub protestom vseh krajevnih organizacij« pod ravnateljevim vplivom poimenovana po dalmatinskem heroju Vladu Bagatu.39 Posebej so jo užalili očitki, da je s svojim pisanjem prizadela Zvezo borcev in družini obeh padlih bork, saj je bila vseskozi »politično neoporečna« in je med vojno utrpela osebne izgube.40 Aprila 1970 je Rainerjeva na Jana Kranjca, tajnika Organizacije Zveze borcev občine Žalec, naslovila pismo v zvezi s tožbo - ker ni od sodišča dobila nobenega poziva, je (napačno, op. avt.) predvidevala, da so si na Zvezi borcev premislili, in izrazila pričakovanje, da se ji bodo za izrečene žalitve opravičili. Poleg tega jih je obvestila, da ima dokaze o poimenovanju šole po Ivanki Uranjek ter dodala (mogoče za ščepec ustrahovanja), da je avtorica verza, vklesanega na spomeniku žrtvam NOB v Žalcu.41
Postopek poimenovanja šole po Nadi Cilenšek je potekal razmeroma hitro: učiteljski zbor griške šole je na delovni konferenci 9. aprila 1969 izrazil nestrinjanje z ZZB NOB Žalec, ki je predlagal poimenovanje nove šole po Nadi Cilenšek, ter željo, da se šola imenuje po Ivanki Uranjek. Dne 6. maja je ravnatelj na delovni konferenci učiteljski zbor obvestil, da se bo nova šola imenovala po Nadi Cilenšek ter da bo sklep42 o tem sprejela skupščina občine. Na 8. redni mesečni konferenci 6. junija pa je ravnatelj Smerdelj učiteljski zbor že obvestil o prejetju odločbe o poimenovanju šole po Nadi Cilenšek.43 Zaradi te spremembe so 24. decembra istega leta, na dan obletnice Nadine smrti, hkrati praznovali dan šole in dan JLA, in sicer s proslavo na šoli, na kateri so
38	Na čelu je bil ravnatelj Franc Smerdelj, ki pa, tako Meta Rainer, kot prišlek iz Postojne ni imel interesa, da bi se vmešal v spor glede poimenovanja.
39	Vlado Bagat (Split, 1915 - Olib, 1944), hrvaški politični aktivist in narodni heroj, sodeloval pri osnovanju mornarice NOVJ. Kuzmic, Antifašistički Split. El. vir: http://www.ratna-kronikasplita.com/prilozi/heroji [10. 9. 2017]. To poimenovanje se je ohranilo do leta 1997. Odlok o ustanovitvi vzgoj-no-izobraževalnega zavoda Osnovna šola Braslovče. Uradni list RS, št. 6/1996, z dne 7. 2. 1997.
40	SIKZAL, Zbirka Meta Rainer, 15.2.2, pismo Špenkovi, 6. 11. 1969; 21.2.3, dopis odvetnika J. Jarha, 24. 9. 1969.
41	SIKZAL, Zbirka Meta Rainer, 21.2.8, dopis tajništvu organizacije ZB Žalec, 13. 4. 1970.
42	Odločba o preimenovanju je bila sprejeta 13. maja 1969; v njej Ivanka Uranjek v prejšnjem imenu šole ni omenjena. Odločba o preimenovanju Osnovne šole Griže. Uradni ve-stnik Celje, št. 9, z dne 7. 6. 1969.
43	SI_ZAC/0874, t. e. 37, a. e. 171, Zapisniki učiteljskega zbo-
ra (delovnih konferenc), zapisnik delovne konference, 9. 4.
1969.
Ulična tabla v Žalcu (foto: Hana Habjan).
sodelovali učenci in 18 pripadnikov celjske garnizije JLA, udeležili pa so se je tudi predstavniki družbeno--političnih organizacij, med drugim Rudi Cilenšek. Decembra so sprejeli tudi nov statut šole.44 Po Ivanki Uranjek pa je ime dobil pionirski odred griške šole.45 21. oktobra 1970 je senat Okrožnega sodišča v Celju sklenil, da se zasebna tožba ZZB NOB Žalec proti Meti Rainer ne dopusti in da se kazenski postopek ustavi. V obrazložitvi je navedel, da je na podlagi predloženih šolskih statutov iz let 1966 in 1969 razvidno, da se je šola najprej imenovala po Ivanki Uranjek, tri leta kasneje pa je na predlog zasebnega tožilca prišlo do njenega preimenovanja. Iz spisanega je bilo prav tako razvidno, da je pri preimenovanju šole prišlo do nasprotovanj, vendar je sodišče zaključilo, da je »[r]azčiščevanje določenih stališč na podlagi konfrontacije različnih mnenj [...] v našem družbenem življenju normalen in zaželjen pojav« in da pesem Mete Rainer na šaljiv način, a vendar v mejah dopustnosti, prikazuje dejansko stanje, s čimer ne škodi ugledu zasebnega tožnika.46 Odvetnik Skubic je pesnico 29. decembra 1970 obvestil, da se ZZB NOB na razsodbo ni pritožil.47
Poimenovanje šole v Grižah vztrajno prepleta Meto, Ivanko in Nado. Na proslavi 23. aprila 1977
-	ob 40-letnici KPS, 40-letnici KPJ pod vodstvom Josipa Broza Tita in njegovem 85. rojstnem dnevu
-	so pred šolo slovesno razkrili doprsna kipa Nade Cilenšek in Ivanke Uranjek. Poleg učencev sta sodelovala še vaški pevski zbor in godba na pihala iz Zabukovice.48 Meta Rainer je v ta namen napisala pesem, katere rokopis lahko najdemo v kroniki griške šole:
44	SI_ZAC/0874, t. e. 34, a. e. 151, šolska kronika, str. 61, 66. Zanimivo je, da na matičnih listih učencev, vpisanih šol. l. 1964/65, najdemo izmenjaje odtisnjena žiga z nazivom Osnovna šola Griže in Osnovna šola »Nade Cilenšek« Griže. SI_ZAC/0874, t. e. 28, a. e. 126, Matični listi 1957.
45	SI_ZAC/0874, t. e. 36, a. e. 158, Pionirska kronika.
46	SI_ZAC/0609, Spis K 108/69, Zasebna tožba, 29. 10. 1969, str. 8, 9.
47	SIKZAL, Zbirka Meta Rainer, 21.2.13, dopis odvetnika Skubica, 29. 12. 1970.
48	SI_ZAC/0874, t. e. 34, a. e. 151, Šolska kronika, str. 47.
508
65
2017
3 KRONIKA
HANA HABJAN: ZGODBA TREH BORK: METE, IVANKE IN NADE, 503-510
Ivanki in Nadi
Ivanka - tvoje je ime dobilo V tem trdnem bronu trajen spomenik A zraven tebe mlade borke lik, Nam nepoznane Nade lice milo.
Ko mlado je življenje komaj vzklilo, Iztrgal dušo mu je zli krvnik, Iz hoste je odjeknil smrtni krik, Namesto, da bi petje se glasilo.
Na našem nebu zvezdi dve blestita, A v naših srcih lučki dve gorita, Dve deklici med nami tu živita!
In dokler tod mladina bo hodila, Cvet rdeči domoljubja bo gojila -Ivanke, Nade kri ga bo pojila.
M.R.
Zalec, 8. 3. 197749 Epilog
Po osamosvojitvi Slovenije je z menjavo družbene ureditve in političnih nazorov oblasti prišlo do teženj po preimenovanju številnih zavodov, ki so nosili imena po nekdanjih borcih NOB, z utemeljitvijo, da ni primerno, da imamo v tolikšni meri zastopane ljudi iz tako kratkega zgodovinskega obdobja. Med drugim je leta 1997 ime spremenila tudi Osnovna šola Nade Cilenšek Griže v Osnovno šolo Griže.50 Nade ni bilo več, hkrati pa je z ukinitvijo pionirskega odreda izginila še Ivanka.
Danes, ko se pogosto neti plamen sovraštva povečini med potomci taborov, ki so se oblikovali med drugo svetovno vojno, in se išče razloge za blatenje, želim poudariti, da ni namen tega prispevka kakorkoli omadeževati spomin na padli partizanki Nado in Ivanko, na pesnico Meto ali na Rudija in Julko. Vsi ti so se soočili s terorjem druge svetovne vojne in se fašističnemu sovražniku uprli na takšen ali drugačen način - z večjo ali manjšo mero poguma, pri čemer ni pomembno, pod katerim političnim ali apolitičnim sloganom. Niso ne črni ne beli, temveč nekaj vmes -v sivini zgodovine ljudje z vrlinami in šibkostmi, ki so krojile njihovo življenjsko pot in jo včasih usodno prekinile.
Naj vsi akterji te zgodbe počivajo v miru.
Padlim za svobodo 1941-1945 Vi, ki vam kamen tu stoji za nas ste dali svojo kri iz nje svobode sonce sije iz nje življenje novo klije
kdor je umrl kakor vi živel bo večno, mrtev ni!51
VIRI IN LITERATURA
ARHIVSKI VIRI
ARS - Arhiv Republike Slovenije
SI AS 1546 - Zbirka biografij vidnejših komunistov in drugih javnih osebnosti, 1937-1990 SI AS 1589 - Centralni komite ZK Slovenije, Članski dokumenti, predvojni člani SI AS 1639 - Oblastni komite za Štajersko
ZAC - Zgodovinski arhiv Celje SI_ZAC/0360 - ZZB NOV Zalec SI_ZAC/0609 - Okrožno sodišče Celje, Spis K 108/69, Kazenska zadeva Meta Rajner SI_ZAC/0874 - Osnovna šola Griže
SIKZAL - Medobčinska splošna knjižnica Zalec Domoznanska zbirka, Zbirka Mete Rainer, Mapa 15 Korespondenca, 15.2 M. Rainer ostalim na-slovljencem
Domoznanska zbirka, Zbirka Mete Rainer, Mapa 21, 21.2 Preimenovanje griške osnovne šole, spor in razplet
ČASOPISI
Lesničar - Pučko, Tanja: Satira, če je blaga, ni več resnična satira. Dnevnik, 28. 12. 2013. El. vir: https://www.dnevnik.si/1042617962 [1. 9. 2017].
Rainer, Meta: Od Griž pa do Zalca. Pavliha, št. 32, 6. 8. 1969, str. 17.
URADNI LISTI
Odločba o preimenovanju Osnovne šole Griže. Uradni vestnik Celje, št. 9, z dne 7. 6. 1969.
Odlok o ustanovitvi vzgojno-izobraževalnega zavoda Osnovna šola Braslovče. Uradni list RS, št. 6/1996, z dne 7. 2. 1997.
Odlok o ustanovitvi vzgojno-izobraževalnega zavoda Osnovna šola Griže. Uradni list RS, št. 6/1997, z dne 7. 2. 1997.
49	SI_ZAC/0874, t. e. 34, a. e. 151, Šolska kronika.
50	Odlok o ustanovitvi vzgojno-izobraževalnega zavoda Osnov-
na šola Griže. Uradni list RS, št. 6/1997, z dne 7. 2. 1997.
51 Meta Rainer (avtorica verza), Spomenik NOB (avtor spomenika Božidar Pengov), Šlandrov trg, Zalec. Register nepremične kulturne dediščine. El. vir: http://giskd2s.situla.org/ rkd/Opis.asp?Esd=10471 [10. 9. 2017].
509
3 KRONIKA
65
HANA HABJAN: ZGODBA TREH BORK: METE, IVANKE IN NADE, 503-510
ELEKTRONSKI VIRI
Register nepremične kulturne dediščine. El. vir: http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?Esd= 10471 [10. 9. 2017].
Kuzmic, Marin (odg. ur.): Antifašistički Split, Ratna kronika 1941-1945. Split: Udruga antifašističkih boraca i antifašista grada Splita, 2010. El. vir: http://www.ratnakronikasplita.com/prilozi/hero-ji [10. 9. 2017].
Pilih, Tanja: Meta Rainer. Spletni biografski leksikon celjskega območja in Zasavja. El. vir: http://www. celjskozasavski.si/osebe/rainer-meta/172/ [10. 9. 2017].
Požun, Lojze: Šlander, Marija (1911-1973). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. El. Vir: http://www.slovenska-biografija.si/ oseba/sbi658785/#slovenski-biografski-leksikon [8. 9. 2017]. Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 11. zv. Stele-Švikaršič. Alfonz Gspan et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1971.
LITERATURA
Adamič, Marjeta (et al.): Dokumenti organov in organizacij narodnoosvobodilnega gibanja v Sloveniji, knj. 9. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2003.
Cilenšek, Laura: Volčjak. Liboje: 25-letnica »Svobode«: 1929-1954. Liboje: Delavsko prosvetno društvo »Svoboda« Liboje, 1954.
Deželak Barič, Vida: Komunistična partija Slovenije in revolucionarno gibanje 1941-1943. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2007.
Gerk, Stana (et al.): Slovenke v narodnoosvobodilnem boju: zbornik dokumentov, člankov in spominov. Ljubljana: Borec, 1970.
Kotnik, Anton (et al.): Spomeniki in spominska obeležja NOB v občini Žalec. Žalec: Občinski odbor ZZB NOB Žalec, 1986.
Kregar, Tone: Vigred se povrne. Druga svetovna vojna na Celjskem. Celje: Muzej novejše zgodovine Celje, 2009.
Lukman, Rozalija in Marija Oblak-Čarni: Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, knj. 6. Ljubljana: Inštitut za zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani, 1981.
Luštek, Miroslav (odg. ur.): Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, knj. 5. Ljubljana: Inštitut za zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani, 1976.
Orožen, Janko: Oris svobodne zgodovine Celja in okolice: 1941-1979. Celje: Kulturna skupnost občine Celje, 1980.
Trstenjak, Lojze: Rudi Cilenšek - Urankar. Savinjski občan, l. V, št. 9, september 1981, str. 1.
2017
SUMMARY
The story of three female fighters: Meta, Ivanka and Nada. Conflict regarding renaming of a school in Griže in 1969
In the summer 1969, the Slovene satiric newspaper Pavliha published a five stanza poem »Od Griž pa do Žalca« about a renaming of newly built school by poet Meta Rainer, who ended up facing Union of the Associations of Fighters of the National Liberation Movement of Slovenia of the Community Žalec (ZZB NOB) in the court of law. The poet was sued for defamation and stating untruth regarding renaming of a school. Poet attempted to show in her poem a battle waging between the camps of Ivanka Uran-jek and Nada Cilenšek, each trying to get the school named after the respective fallen female partizan.
Original school in Griže was built in 1838, so that by 1969 it no longer met the needs of school faculty or pupils. On 31st August 1969, new school building was opened. It had 13 classrooms, teachers' studies, library, kitchen and gym, as well as central heating. The new school was named after partisan Nada Cilenšek.
Nada Cilenšek was born in 1925 in Migojnice. At the outbreak of the war, Nada was a student at Grammar School in Celje, but in July she and her family joined the partisan movement together with her father Rudi, mother Julka and 11-year-old sister Laura. Nada's parents Rudi (president of the ZZB NOB in Žalec when the new school building was built) and Julka were active members of the second World War resistant movement around Celje and in socialist Yugoslavia, but Nada died in 1944. Ivanka Uranjek, born in Griže in 1921, was a teacher at the school in Griže for a while, but died at the start of the war in Yugoslavia in 1941 as the first Slovene female hostage.
In 1970, the district court in Celje delivered a verdict that a private lawsuit against Meta Rainer is to be stopped. The court stated, that based on evidence presented, it is clear that the school in Griže was previously named after Ivanka Uranjek and that there actually was opposition between two groups regarding renaming of the school. Therefore, the poet did not insult anyone by mentioning the confrontation in the poem, but was rather trying to show the situation in a jocular way.
510
65
2017
3 KRONIKA
1.02 Pregledni znanstveni članek	UDK 631.365:663.423(497.431)
39:719(497.431)
Prejeto: 7. 9. 2017
Božena Hostnik
univ. dipl. etnologinja, konservatorska svetnica, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, OE Celje, Glavni trg 1, SI—3000 Celje
E-pošta: bozena.hostnik@zvkds.si
Vito Hazler
dr., izredni profesor, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo,
Zavetiška 5, SI-1000 Ljubljana E-pošta: vito.hazler@ff.uni-lj.si
Hmeljske sušilnice v Spodnji Savinjski dolini
IZVLEČEK
Sredi 19. stoletja so v Spodnji Savinjski dolini začeli načrtno uvajati novo kmetijsko in obenem industrijsko dejavnost — hmeljarstvo, ki je z leti izrazito spremenilo krajinsko podobo doline, saj je vplivalo na spreminjanje njene poselitvene, stavbne in demografske strukture. Hmeljarstvo je postopoma vstopalo v savinjski agrarni svet in ga sčasoma tako razpoznavnopredrugačilo, da lahko govorimo o spodnjesavinjski hmeljarski kulturni krajini. S hmeljarstvom seje pojavila potreba po uvajanju za dejavnost značilnih gospodarskih stavb — hmeljskih sušilnic, ki so jih zlasti mali in srednji kmetje gradili kot prizidke obstoječim osrednjim gospodarskim poslopjem — marofom — ali kozolcem. Le pri velikih kmetih in veleposestnikih so že v letih pred drugo svetovno vojno nastajale velike hmeljske sušilnice s prostornimi skladiščnimi dvoranami, od srede 20. stoletja pa je bila značilna gradnja velikih zadružnih in hmeljarskih domov, kjer je bilo poleg sušenja in skladiščenja hmelja združenih še veliko dejavnosti s področja kulture, izobraževanja, bančništva, zadružništva in preživljanja prostega časa.
KLJUČNE BESEDE
hmeljska sušilnica, hmeljarstvo, kulturna dediščina, varstvo kulturne dediščine, ekomuzej, aktivno varovanje dediščine, tipologija stavbarstva, Spodnja Savinjska dolina
ABSTRACT
OAST HOUSES IN THE LOWER SAVINJA VALLEY
In the mid-nineteenth century, people in the Lower Savinja Valley began to deliberately introduce a new agricultural and industrial activity — hop-growing, which radically changed the landscape of the valley, as it affected the settlement, architectural as well as demographic structure in the Lower Savinja Valley. Hop-growing gradually took root in the agrarian industry of the Savinja Valley and changed it in such a singular way that it has created a unique Lower Savinja hop-growing cultural landscape. The introduction of hop production increased the need to introduce agricultural buildings typical of this agricultural activity — oast houses — which small and medium-sized farmers, in particular, built as extensions to the existing main agricultural buildings (marofi) or hayracks. Major oast houses with spacious storage halls were only built by big farmers and land owners before the Second World War, and the period from the mid-twentieth century onwards was marked by the construction of big cooperative and hop-growers' homes, which were designated not only for hop drying and storage but also a series of other activities in the fields of culture, education, banking, cooperativism, and leisure.
KEY WORDS
oast house, hop-growing, cultural heritage, conservation of cultural heritage, eco-museum, active conservation of
heritage, architectural typology
511
3 KRONIKA_65
BOŽENA HOSTNIK, VITO HAZLER: HMELJSKE SUŠILNICE V SPODNJI SAVINJSKI DOLINI, 511-528	2017
Uvod
Od srede 19. stoletja je mogoče v Spodnji Savinjski dolini govoriti o udomačitvi in vzponu hmeljarstva, ki se je v poznejših desetletjih kot dopolnilna dejavnost kmetij razširilo tudi na druga območja Slovenije - v Šaleško dolino, v jugovzhodne predele Zgornje Savinjske doline, ob vznožja južnih pobočij Pohorja, na nekatera območja Dolenjske in Bele krajine ter območja v okolici Ptuja, zlasti v okolici gradu Dornava. Toda največji razcvet in razmah je hmeljarstvo doseglo v Spodnji Savinjski dolini, kar strokovnjaki pripisujejo ugodnim naravnim, torej geografskim, klimatskim in pedološkim danostim. Hmeljarstvo je v Spodnji Savinjski dolini doseglo vse bistvene možne oblike razvoja hmeljarske dejavnosti, kar se je najbolj izkazovalo v načinih saditve hmelja, obdelavi hmeljišč ter zlasti v tehnologijah sušenja in skladiščenja obranega pridelka. Sveže obrani hmelj namreč zahteva posebej skrbno izbrane tehnologije predelave, ki od prvih desetletij uvedbe te industrijske kulturne rastline praviloma potekajo v posebej zasnovanih gospodarskih poslopjih - hmeljskih sušilnicah. Te so lahko sestavni del starejših obstoječih gospodarskih poslopij in kozolcev ali pa so povsem samostojne stavbe, kar je bil posebej prevladujoč pojav že med svetovnima vojnama pri najpremožnej-šem kmečkem prebivalstvu in plemstvu ter po drugi svetovni vojni pri večnamenskih objektih kmetijskih zadrug, ki so jih množično gradili zlasti v drugi polovici 50. let 20. stoletja. Pogled pričujočega besedila je usmerjen predvsem v tipološke predstavitve hmelj-skih sušilnic in poskuse njihove spomeniškovarstvene zaščite. Prispevek med drugim temelji na večletnem raziskovalnem delu obeh avtorjev ter na muzeolo-ških in konservatorskih oblikah zaščite in promocije obravnavane hmeljarske dejavnosti.
V	prvem delu članka se avtorja osredotočata predvsem na problematiko časovne razsežnosti pojava hmeljarstva v Spodnji Savinjski dolini ter na strukturo hmeljarstvu prilagojenih tradicionalnih gradenj v dolini, ki jih je v pokrajino v dobrih sto-petdesetih letih vneslo hmeljarstvo kot povsem nova kmetijska dejavnost.
V	tem obdobju so nastale številne nove in prepoznavne prilagoditve zlasti gospodarskih poslopij, ki jih v drugih slovenskih pokrajinah ne poznajo. Razvile so se specifične tipološke oblike prilagojenih in izvirnih gospodarskih poslopij, ki so prepoznavno zaznamovale Spodnjo Savinjsko dolino. Ob tem je v Žalcu, središču hmeljarstva, nastalo nekaj izvirnih industrijskopredelovalnih objektov, ki so prav tako posebnost Spodnje Savinjske doline. Omeniti velja vsaj dve veliki središčno zbiralni in predelovalni stavbi, in sicer staro hmeljarno, ki je pogorela leta 19601
in sprožila ustanovitev poklicne gasilske enote v Žalcu, ter Hmezadovo stolpnico, ki je bila kot skladišče hmelja z upravnimi prostori dograjena leta 1964 in je z nekaj več kot 54 metri še vedno najvišja stavba v Spodnji Savinjski dolini.2 Požari so sicer nekajkrat izbruhnili tudi v poznejših letih, saj so ob nenadzorovanem ravnanju obstajale velike možnosti za požar že med samim sušenjem hmelja, pa tudi pozneje ob nepravilnem skladiščenju suhega hmelja. Tako je lahko ogenj v hmeljskih sušilnicah in skladiščnih prostorih uničil celoten pridelek ter ogrozil okolico in prebivalce, na primer v Grajski vasi,3 v Ponikvi pri Žalcu4 in drugod.
Toda kljub omenjenim nesrečam se je hmeljarstvo v Spodnji Savinjski dolini gospodarsko in tehnično nenehno razvijalo in izpopolnjevalo. V dobrem stoletju se je izoblikovalo več prepoznavnih gospodar-sko-sušilnih in skladiščnih objektov, ki so stavbarska in tehnična posebnost doline ter bi prav zaradi tega lahko postali izvirni model sodobnega hmeljarskega turizma, ki zadnja leta izvirnost kaže predvsem v domiselno postavljeni pivnici sredi Žalca. Dediščina hmeljarstva ima s prepoznavnimi hmeljskimi sušilnicami gotovo velike možnosti razvoja. In tudi tem vprašanjem je namenjen pričujoči sestavek.
Hmeljarstvo je izrazito monokulturna dejavnost, ki je v svojih najuspešnejših gospodarskih obdobjih prevzela vodilno vlogo v življenju doline, saj se je nezadržno širila tudi na račun kakovosti življenja in varovanja okolja. Hmeljarstvo je z vsemi svojimi pozitivnimi in negativnimi vplivi močno predrugačilo življenjski ustroj doline, saj je sprožilo veliko različnih kulturnih odzivov in izzivov. Brez dvoma gre za gospodarsko dejavnost, ki je savinjskega kmeta v gmotnem pomenu povzdignila nad slovensko povprečje in je po uspešnosti primerljiva le še s sočasnimi prleškimi rejci kasaških konj.
Zgodovinski pregled hmeljarstva
Jezikoslovci razlagajo, da tudi slovenska beseda hmelj izvira iz praslovanskega xbml'b, sicer pa na sorodnost izvora kažejo tudi imena v drugih indoevropskih jezikih, zlasti v češkem in slovaškem chmel ter ruskem xmel'. Praslovanski xbml'b imajo jezikoslovci navadno za izposojenko iz sosednjih germanskih jezikov (primerjaj staronordijski humli, humall, od koder je gotovo izposojeno novolatinsko humulus, finsko humala, novogrško khoumeli, vse v pomenu »hmelj«), toda ker germanska beseda nima prepričljive etimološke
1 Stavba je stala nasproti stare Osnovne šole Žalec ter je po večdnevnem tlenju objekta in hmelja pogorela do tal. Prav
zaradi požarne ogroženosti trga Žalec so lokacijo nove Hme-zadove stolpnice in drugih spremljajočih objektov umestili na zemljišča na vzhodnem delu trga.
2	Spletni vir: Hmezadova stolpnica, http://www.vtvstudio. com/v-zalcu-razstava-natecajnih-resitev-za-stolpnico--export-import/ (20. 8. 2017).
3	Hazler, TZ (terenski zapiski Grajska vas),1965.
4	Hazler, TZ (terenski zapiski Ponikva pri Žalcu), 2017.
512
3 KRONIKA	65
BOŽENA HOSTNIK, VITO HAZLER: HMELJSKE SUŠILNICE V SPODNJI SAVINJSKI DOLINI, 511-528	2017
razlage, se zdi mogoče, da je izposojena iz slovanske, slovenska pa iz nekega iranskega izhodišča. Staroru-ska in ruska beseda xmel' pa poleg »hmelj« in »pijača« pomeni tudi »pijanost«. Na sorodnost indoevropske-ga izvora kažejo tudi nemški hopfen, angleški hop in francoski houblon, vse v pomenu »hmelj«.
Izvor hmelja ni povsem pojasnjen. Verjetno drži trditev, da hmelj (Humulus lupulus) izvira iz zahodne Azije in vzhodne Evrope. Že stara ljudstva Mezopotamije so pripravljala napitke iz žit, ne vemo pa natančno, ali so pri tem uporabljala tudi hmelj. Vsekakor je uporaba hmelja dokazana pri staroslovan-skih ljudstvih, ki naj bi hmelj razširila po Evropi v času preseljevanja ljudstev, med 2. in 5. stoletjem. Kot kulturno rastlino so v Franciji in na Bavarskem hmelj gojili že v 8. in 9. stoletju.
Glavno zaslugo za širjenje hmeljarstva in pivovar-stva imajo samostani, ki so imeli do 12. oziroma 13. stoletja izključno pravico za varjenje piva. Iz prvih pivovarskih krajev Francije in Belgije se je hmeljarstvo širilo na Češko in dalje proti vzhodu, v 14. stoletju pa tudi v Flandrijo in Anglijo ter v 17. stoletju v Ameriko.
Na področju današnje Slovenije so hmelj uvedli fevdalni gospodi, saj se leta 1156 prvič omenja v No-titia Bonorum de Lonca, urbarju škofjeloškega gospostva, ki je sodilo pod freisinško škofijo. Po podatkih v njem so morali obdelovalci zemlje na današnjem Sorškem polju in v Poljanski dolini vsako leto pripraviti in gosposki oddati za tedanje razmere zelo velike količine hmelja, ječmena, slada in piva.
Prelomnica v razvoju hmeljarstva na slovenskem ozemlju je prevlada fiziokratskih prizadevanj med vladavino cesarice Marije Terezije (1740-1780). Tedaj so v Celovcu (1764), Gorici (1765), Gradcu (1765) in Ljubljani (1767) ustanovili kmetijske družbe, ki so načrtno spodbujale in pospeševale uvajanje številnih industrijskih rastlin, med njimi tudi hmelja. Leta 1833 je bilo v ljubljanskem časniku Illyrisches Blatt objavljeno »Kratko navodilo za pridobivanje hmelja na Kranjskem«, ki ga je pisec Johann Ochsenbauer, svetovalec turjaških knezov in tudi sam hmeljar, opremil z risbami posebnega orodja za pridelovanje hmelja.5
Prvih resnih poskusov hmeljarjenja v Sloveniji so se v začetku 19. stoletja lotili v okolici Ptuja, Velenja in Maribora. V Savinjski dolini je leta 1854 začel hmelj prvi gojiti Fran Žuža, lastnik pivovarne. Zasadil je žateški hmelj, vendar se mu poskus ni posrečil, kajti hmelj poleg ugodnih naravnih pogojev (primerna tla, ustrezna količina padavin, pravo podnebje) zahteva še posebej umnega in veščega pridelovalca, ki bogato znanje črpa tudi iz izkušenj.6
V Spodnjo Savinjsko dolino je hmelj trajno uve-
del Wurtemberžan Josip Bilger (1830-1894), oskrbnik kneza Salma v Novem Celju, ki je leta 1871 hmeljske sadike prinesel iz rodne dežele. Čeprav mu je knez prepovedal, da bi s hmeljarstvom seznanil druge, je Bilger hmeljne sadike predal prijatelju Janezu Hausenbichlerju, posestniku in gostilničarju iz Žalca. Leta 1876 se je na Strelišču v Podvinu pojavil prvi hmeljski nasad. Hausenbichlerju so sledili drugi Žalčani in kmalu se je hmelj razširil po vsej dolini. Med prvimi gojitelji so bili vojaški zdravnik dr. Adalbert Cypl in slaščičar Jan Hostonsky v okolici Celja, Karl pl. Haupt na Štrovseneku in Janez Pauer v Braslovčah. Janez Hausenbichler se je v hmeljarstvo tako poglobil, da je leta 1880 ustanovil Južnoštajer-sko hmeljarsko društvo s sedežem v Žalcu in dve leti kasneje izdal knjižico Navod o hmeljariji, ki še danes velja za hmeljarski katekizem. Hmeljarsko društvo je svoje člane vsako leto pošiljalo na izobraževanje na Češko in Nemško, da so se poučili o proizvodnji in cenah hmelja, ter bilo v stiku z drugimi hmelj-skimi središči. Po nekaterih podatkih je bilo takrat okrog 4000 savinjskih hmeljarjev, kar kaže na izjemno zanimanje za to donosno dejavnost. Čeprav je bila hmeljska kupčija od nekdaj zelo negotova in se je pred prvo svetovno vojno cena kilograma gibala med 12 vinarji in 16 kronami, je ob pričakovanem pridelku in primerni ceni hmelj dajal kar petnajstkrat toliko kot žito, seveda pa je zahteval veliko investicij (hmeljevke, obiranje, sušenje).7
Hmelj so sadili na najboljše njive. Zemljo so globoko zrigolali, jo skrbno obdelovali ter gnojili s hlevskim gnojem in kompostom. Rastlina je živela do dvajset let in več. Sprva so gojili würtembereki hmelj.8 Leta 1886 sta Janez Hausenbichler in Karl pl. Haupt, lastnik graščine Štrovsenek v Šmatevžu, izvedla prve poskuse z goldingom, ki se je v Savinjski dolini odlično obnesel, saj se je razvila posebna vrsta savinjskega goldinga, ki je bil odlične kakovosti. Golding je sicer imel nekoliko manjši hektarski donos kot würtembereki hmelj, vendar je zorel štirinajst dni prej in je bil odpornejši proti peronospori. Pridelek würtembereana je bil pred prvo svetovno vojno 2000 do 2500 kilogramov na hektar, dosegli pa so tudi 3000 kg. Goldinga so v splošnem pridelali nekaj manj, vendar je na humusu donos znašal do 2400 kilogramov na hektar. Z žlahtnim kultiviranjem, zaščitenim z imenom Styrian golding hops, se je slovensko hmeljarstvo postopoma trdno zasidralo tudi na mednarodnem trgu. Žalec je postal vplivno središče vsega slovenskega hmeljarstva in je to vlogo obdržal vse do današnjih dni.9 Prodani hmelj je šel v Žatec na Češkem in v Nürnberg, kjer so ga preparirali (žvepla-
Virant, Pol stoletja.
Orožen, Preteklost Savinjske doline, str. 322-415; Orožen, Pomembnejše, str. 416-429.
7	Orožen, Preteklost Savinjske doline, str. 322-415.
8	Hmelj z območja nemške zvezne dežele Baden Württemberg, ki sicer slovi po imenitnih termalnih zdraviliščih (npr. Baden Baden, Göggingen) in zdraviliščih, ki jih obdajajo obsežni vinogradi (Bad Cannstatt, Badenweiler).
9	Virant, Pol stoletja.
513
3 KRONIKA
BOŽENA HOSTNIK, VITO HAZLER: HMELJSKE SUŠILNICE V SPODNJI SAVINJSKI	DOLINI, 511-528	2017
65
2017
li) in prebasali v ustrezne vreče. Da bi se osamosvojili tudi v tem pogledu, so v Zalcu na pobudo Josipa Šir-ce in Franca Robleka leta 1902 ustanovili Hmeljarno, zadrugo, z o. z., ki je organizirano skrbela za trgovanje s hmeljem. Po štirih razširitvah in predelavah v letih 1926-1928 je postala ena največjih v Evropi in je uspešno služila svojemu namenu vse do leta 1960, ko je pogorela do tal.
Leta 1908 je bila ustanovljena Javna oznamkoval-nica za hmelj v Zalcu. Oznamkovanje hmelja tedaj sicer še ni bilo obvezno, vendar pa mu je oznaka »Juž-noštajerska dolina« dvignila ugled in ceno. Obvezno oznamkovanje hmelja za izvoz je bilo s predpisi določeno šele leta 1928. Oznamkovalnica je prva leta le malo delovala, šele leta 1926 je bilo signiranih 620 bal. Proti signiranju so bili trgovci, ki jim je prodaja nesigniranega hmelja omogočala mešanje hmelja z raznih območij in s tem večji zaslužek. Z oznako »Južnoštajersko-Savinjska dolina« je bil označen hmelj, pridelan v sodnih okrajih Celje, Vransko, Gornji Grad in Laško.10
Med prvo svetovno vojno je hmeljarska dejavnost močno upadla. Ponoven zagon je doživela šele leta 1926. Takrat je Hmeljarsko društvo od prvotnih 39 naraslo že na 1673 članov, a se je njihovo število znova zmanjšalo ob katastrofalnem padcu cen hmelja v letih 1929-1931. Šele po odpravi prohibicije na alkohol v Združenih državah Amerike leta 1933 si je hmeljarstvo ponovno opomoglo. Zopet je nastopila konjunktura, ki je trajala do druge svetovne vojne. Leta 1929 je bila cena povprečno 2 dinarja za kilogram, leta 1939 pa se je gibala med 60 in 110 dinarji ter je bila najvišja v stari Jugoslaviji. Čeprav je bila hmeljska trgovina do druge svetovne vojne izrazito komisijska in odvisna od tujih trgovcev, ki so jih v glavnem zastopali domačini, se je hmeljarstvo v tem času razširilo v številne kraje na Štajerskem (na primer na Stranicah so hmelj gojili skoraj na vsaki srednji in večji kmetiji) in Dolenjskem. Zal pa je druga svetovna vojna rast hmeljarstva ponovno zaustavila. Ob začetku vojne je bilo v Savinjski dolini 2650 hektarjev hmeljišč, okupator pa je površino zmanjšal na 640 hektarjev (po nekaterih podatkih sprva 2450 hektarjev nasadov, nato le 637) in je hotel savinjsko hmeljarstvo zatreti, vendar so ljudje sadike skrivali.11 Povojno hmeljarstvo je bilo mnogo bolj načrtno in bolje organizirano. Ze junija 1945 je bila v Zal-cu ustanovljena Hmeljarska zadruga, ki je morala najprej poskrbeti za prevzem hmelja letnika 1944, nato pa za načrten razvoj hmeljarstva. Poslej je hmelj odkupoval samo Hmezad, država pa je poskrbela za obnovo izvoza, vendar so na prodajo močno vplivale spreminjajoče se zunanjepolitične razmere. Razvoj
10	Spletni vir: Fran Roblek, https://www.kamra.si/digitalne--zbirke/item/moz-ki-je-sooblikoval-savinjsko-dolino-fran--roblek-1865-1953.html (18. 7. 2017).
11	Orožen, Preteklost Savinjske doline, str. 322-415.
hmeljarstva je narekoval nove, sodobne oblike organiziranosti. Tako je leta 1952 iz nekdanje hmeljarske zadruge nastal Hmezad, zadružno trgovsko podjetje Zalec, ki se je posvetilo trgovanju s hmeljem ter nabavi investicijskega in reprodukcijskega materiala. Sočasno so ustanovili Hmeljarski inštitut, ki je prevzel naloge strokovnega usmerjanja in razvoja hmeljarstva ter je z leti prerasel v osrednjo znanstveno--raziskovalno ustanovo te vrste na Slovenskem. Leta 1953 so sodelavci inštituta ustanovili nižjo hmeljarsko šolo v Vrbju, saj se je pokazala potreba po rednem izobraževanju hmeljarjev.12
Po drugi svetovni vojni so po večjih krajih nastajale kmetijske zadruge, ki so med letoma 1955 in 1960 zgradile številne zadružne in hmeljarske domove ter sodobne hmeljske sušilnice. Kmetijske zadruge so imele razvito prodajno in hranilniško dejavnost ter močan strojni park s traktorji in strojnimi priključki. Njihov individualni razvoj je leta 1961 omejila združitev v veliko Kmetijsko zadrugo Savinjska dolina. V tem obdobju se je pridelovanje hmelja razširilo tudi na območje Sevnice, Brežic, Šentjerneja, Koroške ter v okolico Maribora in Ormoža, kjer so postavili več zadružnih hmeljskih sušilnic, medtem ko individualno hmeljarstvo nikoli ni doseglo takšnih razsežnosti kot v Spodnji Savinjski dolini.
Po letu 1961 se je začel uveljavljati Kmetijski kombinat Hmezad, ki je z arondacijo do leta 1964 združil agrokomplekse žalske občine in jih zasadil s hmeljem. Pretežni del je bil tako v družbenem sektorju delovne organizacije Hmezad Kmetijstvo Zalec, ki je letno pridelala okoli 1400 ton hmelja. Hmeljarji pa so bili združeni v Kmetijski zadrugi Savinjska dolina in so letno pridelali okoli 900 ton hmelja.13 Leta 1972 se je v slovenskih hmeljskih nasadih začel širiti nov, na inštitutu vzgojen kultivar aurora, ki se mu je deset let pozneje pridružil še kultivar bobek, nato pa še drugi kultivarji B in C. Po osamosvojitvi Slovenije je leta 1992 nastalo prvo veliko zasebno hmeljarsko posestvo z okoli 130 hektarji hmeljskih nasadov. Družbeno podjetje Hmezad Kmetijstvo Zalec se je preoblikovalo v delniško družbo, ki je leta 1999 doživela stečaj, večino hmeljskih nasadov pa so skupaj s spremljajočimi hmeljarskimi objekti in mehanizacijo pokupili hmeljarji. Leta 2001 je bilo na Hmeljni komisiji vpisano 201 hmeljarsko posestvo in 2058 hektarjev hmeljskih nasadov. Najmanjša skupna površina hmeljskih nasadov pri posameznem hmeljarju je bila okoli 0,3 hektarja, največja pa okoli 140 hektarjev.
Dediščina hmeljarskega gospodarskega prizadevanja
Začetki pridelave in predelave hmelja na kmetijah so bili tehnološko preprosti, zato je bil pridelek
12	Virant, Pol stoletja.
13	Prav tam.
514
65
2017
3 KRONIKA
BOŽENA HOSTNIK, VITO HAZLER: HMELJSKE SUŠILNICE V SPODNJI SAVINJSKI DOLINI, 511-528
PatentovaDB
sušilnice za hmelj
ti so se Ž o več let niyl>nljšf obnesle, katere so t Z;itecu in Av5i v več sto i/vodi h ¡y>ro-birone, se «tem gospodom hmuljurjrm n^jtop lojiv priporočijo. To sa&iiniati so zalu jjo ceni in v zlu: tflmn zelo nporabnfc, potrebujejo milo kurivu i» ni t roba «m^je novega poslopj*, t«mveC* lahko v/id^o v i e obstoj <fče«L Oglodajo se lalik« v Niiročbf »prejema - ¡mejite^ patenta---
GUSTAV HAHN v Avti na Md»J tSalCV, In njvflOT ucLopnifc F K AN C VIHANT
11»)	t 2»fcu.
Oglas za nakup Hahnove hmeljske sušilnice v časniku Domovina leta 1904.
pogosto slabe kakovosti. Sprva se je hmelj sušil samo s toploto sončnih žarkov na lesah14 ali celo na rjuhah in plahtah po dvorišču in okoli kozolcev. Tako sušen hmelj se je sicer posušil v nekaj dneh, vendar je izgubil zeleno barvo in postal rumenkasto zelen. Naslednja stopnja sušenja je bila, da so čez dan hmelj sušili na lesah na soncu, čez noč pa so te lese odnesli v sobo z gašperčkom (umetno ustvarjena toplota).15
Šele knjižica Janeza Hausenbichlerja Navod o hmeljariji iz leta 1882 je hmeljarje poučila o vseh postopkih sodobnega gojenja in predelave hmelja. Hausenbichler se je znanja o hmeljarstvu naučil ob stikih s svojim prijateljem Josipom Bilgerjem, ob pogostih potovanjih po Češkem in Nemškem ter ob prebiranju strokovne literature, po kateri je povzel svoje zapise. Med drugim je v poglavju »Kje in kako se hmelj suši?« (str. 14) zapisal, da »hmelj sušimo 1) na zračnih suhih prostorih, 2) na sušilnicah, katere so nalašč za to pripravljene«, in »3) tudi v hiši, kjer peči dobro kurimo«. Za sušenje priporoča suh prostor, npr. pod, podstrešje ali stanovanje, ki pa mora imeti lesena tla in slamnato ali opečno streho. Opečnatih ali kamnitih tal za sušenje ne priporoča, ker pijejo vlago in postopek sušenja podaljšujejo. Spis je pomemben, saj pisec poleg načina sušenja predstavlja tudi mere in materiale za lese, na katerih naj bi sušili hmelj. Določa tudi, kako debela sme biti plast hmelja na lesi, da se lahko čim prej posuši, način obračanja in kako je treba ravnati s sušilnico v času obratovanja. Velikost sušilnice oziroma prostora za sušenje pogojuje s številom hmeljevk, ki jih posestnik premore.
Proti koncu 19. stoletja in še pozneje so bile v praksi razširjene različne možnosti sušenja. V tem času so na Češkem že uvajali sušilnice Linhartovega
14	Lese so bile velike 2 m x 1 m. Imele so lesen okvir, čezenj pa je bila napeta juta ali trstika.
15	Župevc in Furman, Hmeljske sušilnice, str. 15.
sistema in leta 1902 so se pojavile tudi v Savinjski dolini, saj večji in naprednejši hmeljarji niso hoteli zaostajati za svetovnim trendom. Linhartove sušilnice so bile primerne za izdelavo v Lorberjevi tovarni. Lastnik tovarne Josef Lorber16 je bil ključavničar, ki je prišel v Žalec leta 1878 iz Stoperc pri Rogaški Slatini. Sprva je delal v Kočevarjevi kovačnici, kmalu pa si je uredil svojo ključavničarsko delavnico in se takoj vključil v proizvodnjo hmeljskih sušilnic, ki so njegovo ime ponesle celo do Vojvodine. Leta 1903 je Lorber sprejel ponudbo Čeha Gustava Hahna in po njegovih načrtih izdelal 40 sušilnic. S prodajo Hah-novih sušilnic so se zelo trudili, na kar kaže oglas v časopisu Domovina.17
Vendar se Hahnove sušilnice niso obnesle. Lor-ber je ob tem imel še težave z ogoljufanimi kmeti, zato je sistem Hahnovih sušilnic izboljšal. Mikalo pa ga je tudi izdelovanje Linhartovih sušilnic, ki so bile patentno zaščitene. Kmalu je spoznal, da je zaščiten samo manjši del sušilnice, zato je pri izdelavi sušilnice ta del izpustil ter razvil svoj tip (gravitacijske) hmeljske sušilnice. O Lorberjevem izumu je v drugem pomembnem priročniku z naslovom Navodilo k umnemu hmeljarstvu iz leta 1910, ki ga je izdalo takratno poljedelsko ministrstvo, Julij Olschowy med drugim zapisal: »Neki večji hmeljski producent v Žalcu je izumil za predsušenje svežega hmelja posebno pripravo, katera je prav praktična in vredna, da si jo priskrbi vsak večji hmeljar; gospod izumitelj dal bi si jo pa lahko patentovati.«18
Takšne sušilnice so se uveljavile po vsej Savinjski dolini. Njihova zmogljivost se je nekoliko izboljšala že pred drugo svetovno vojno, ko so nekateri hmeljarji sušilnice izboljšali z ventilatorji. Večje pozornosti pa so bile sušilnice deležne po vojni. Tako so poskušali kmetje sušiti hmelj npr. z infrardečimi žarki, v svetu pa so se pojavile tudi sušilnice na elektriko in
na paro.19
Danes so v Savinjski dolini razširjene Lorberjeve sušilnice: gravitacijske in tračne. Tračne sušilnice so novejše in so se razširile šele z uvedbo obiralnih strojev. Na tračni sušilnici se hmelj kontinuirano pomika. Svež hmelj nasipajo v lijak ali pa ga v kombinaciji z obiralnim strojem priključijo na tekoči trak, ki obrani hmelj odvaja od stroja. Na koncu prvega traka pade hmelj na drugi trak, ki se giblje v nasprotno smer. Zrak se ogreva z gorilnikom na nafto ali mazut. Tračne sušilnice so toplotno ekonomične, sušilna doba je
16	Poleg hmeljskih sušilnic je Lorber izdeloval poljedelske stroje, škropilnice, sušilnice za koruzo in žita, sadne mline in stiskalnice. Obrt se je kasneje razvila v tovarno, ki je uspešno obratovala do začetka druge svetovne vojne ter se po njej preimenovala v Ferralit. Tovarniški obrati so bili na dvoriščni strani hiše, ki je sedaj varovana kot kulturna dediščina: Žalec — Hiša Šlandrov trg 3 (EŠD 27398). Glej spletni vir: http://kraji.eu/ slovenija/zalec_lorberjeva_hisa/slo#ixzz4pFVbDKXQ.
17	Domovina, 29. 3. 1904, št. 25, str. 113.
18	Olschowy, Navodilo k umnemu hmeljarstvu, str. 48.
19	Župevc in Furman, Hmeljske sušilnice, str. 15.
515
3 KRONIKA
BOŽENA HOSTNIK, VITO HAZLER: HMELJSKE SUŠILNICE V SPODNJI SAVINJSKI	DOLINI, 511-528	2017
65
2017
Lorberjeva (gravitacijska) sušilnica (Župevc in Furman, Hmeljske sušilnice v Savinjski dolini, str. 17).
krajša, lahko pa se uporabljajo tudi za sušenje krmnih in zdravilnih rastlin.20
Sušenje hmelja v hmeljskih sušilnicah
Iz Hausenbichlerjevih navodil je mogoče razbrati, da je postopek sušenja trajal od tri do štiri dni. Obrani hmelj je treba zaradi neobstojnosti (vlaga) takoj posušiti. Za sušenje je potrebna predvsem čim večja površina sušilnih les. Na lese je priporočljivo nasuti hmelj do največ 15 cm visoko,21 torej nekako štiri mernike zelenega hmelja na m2. Če je hmelj naložen preveč na debelo, se topli zrak ne more enakomerno razširiti, vodna para pa ne odvajati. Hmelj se zato suši počasneje in ob kotih ostaja vlažen. Hmelj se tako mora sušiti na prepihu toplega in suhega zraka, vendar pa nikdar v veliki vročini. Če ga sušimo na vlažnem zraku in prehudi vročini, se hitro razmnožijo razne bakterije, eterična olja izhlapijo, poveča se izguba alfa kislin, mehke smole (humulon in lupu-lin) pa preidejo v trde. Spremeni se barva hmelja in uniči njegova kakovost. Bistvo sušenja je, da se svež zelen storžek posuši na 10-11 % vlage, tako da je obstojen. Temperatura sušilnega zraka ne sme presegati 65 °C.22
20	Prav tam, str. 16.
21	Po izjavah informatorjev v manjših sušilnicah do 5 cm visoko.
22	V manjših kmečkih sušilnicah je veljalo pravilo, da se hmelj
Odvajanje pare iz sušilnice mora potekati čim hitreje. Povprečno iz svežega hmelja pridobimo le do 20 % suhega; to pomeni, da mora izhlapeti 200 kg vode, da dobimo 50 kg suhega hmelja, oziroma da se pri tem razvije pare za celih 200 litrov vode.
Ko pride hmelj iz sušilnice, se mora temeljito prezračiti. Posušen hmelj se namreč hitro zopet navza-me vlage iz zraka, in sicer približno 5 kg vode na 100 kg hmelja. Če hmelj ni dovolj prezračen, se ponovno ogreje, razne bakterije in plesni se razmnožijo, vse to pa povzroči, da hmeljske kobule izgubijo pravo barvo in s tem tudi vrednost. Paziti je treba, da zrak ni nasičen s paro iz hlevov in gnojišč. Hmelj se lahko navzame tudi amonijaka, ki je za barvo hmelja zelo nevaren; zelena barva hmelja se namreč pod vplivom amonijaka takoj spremeni v rumeno.23 Ko je bil hmelj posušen, so ga basali v vreče, in sicer tako, da je nekdo stal v vreči in tlačil, drugi pa je v vrečo sipal hmelj. Hmelj so kasneje s konji odpeljali v Hmezad, kjer so naredili brikete in jih prodali v pivovarno.24 Prav Lorberjevi izumi so bistveno skrajšali čas sušenja in prispevali k izboljšanju kakovosti pridelka.
posuši do 6 % vlažnosti, to traja približno 6 ur pri temperaturi 60°C. Nato ga je pred basanjem v vreče treba ponovno navla-žiti, tako da ima 11 % vlažnosti in se ne drobi.
23	Slovenski hmeljar, O pravilnem sušenju hmelja, str. 8.
24	Novak, Obdelovanje hmelja nekoč, str. 6.
516
65
2017
3 KRONIKA
BOŽENA HOSTNIK, VITO HAZLER: HMELJSKE SUŠILNICE V SPODNJI SAVINJSKI DOLINI, 511-528
Načrt za Janičevo gospodarsko poslopje s sušilnico iz leta 1902 (SI_ZAC/0025. Gradbene zadeve, Babno, signatura I/5, 1902).
Gradbena zasnova hmeljskih sušilnic v zasebni in družbeni lasti
Gradbena zasnova sušilnice je v osnovi enaka: tloris je kvadratne ali pravokotne oblike, ima zidan sušilni del - komoro - in skladiščni del, ki je lahko zidan ali lesen. Sušilna komora je ponavadi opečna, v starejših primerih kamnita, medtem ko se betonske izvedbe pojavljajo v novejšem času. Izbira takšnega materiala je potrebna zaradi visokih temperatur zraka v komori in zaradi čim manjših toplotnih izgub. Kurili so v pečeh na drva in kasneje na premog.25
Najstarejše sušilnice na manjših kmetijah so bile po navedbah informatorjev velike le 2 m2-4 m2. Imele so dve sušilni lesi in predale na kolesih. Lese, ki so imele prvotno lesen okvir, so lahko izvlekli, da so jih izpraznili. Kmet je sprva nosil hmelj na sušilnico s košem na hrbtu, potem pa so zgradili ročna dvigala. Nato je na zgornjo leso nasul sveže nabrani hmelj. Ko
25 Župevc in Furman, Hmeljske sušilnice, str. 91.
je hmelj nekoliko uvenel, ga je spustil na drugo leso, od tod pa v predale in ga tu še bolj posušil, zgoraj pa zopet nasul svežega. Ta postopek je ponavljal, dokler ni posušil vsega hmelja.26 Sušilnice z dvema ali tremi lesami so bile razširjene predvsem med manjšimi pridelovalci hmelja, povečini kajžarji in malimi kmeti, ki niso imeli dovolj velikih hmeljišč.
Večje sušilnice imajo sipalne komore (sušilne lese), velike do 25 m2. V vsaki komori so dve ali tri sušilne lese, razmik med njimi je 50 do 70 cm. Te lese imajo kovinski okvir in so sestavljene iz segmentov, ki se obračajo in tako spuščajo hmelj z najvišje lese do predalov, ki ležijo najnižje. Predali so največ 1,2 m od talne površine. Z njihovo pomočjo posušen hmelj odstranijo iz sušilne komore. Dvigovanje vročega zraka, ki je potreben za sušenje, je pospeševal vlek, ustvarjen z zračniki ob peči in na vrhu sušilnice.27
Vsaka sušilnica obsega pritličje, nadstropje in
26	Novak, Obdelovanje hmelja nekoč, str. 6.
27	Župevc in Furman, Hmeljske sušilnice, str. 91.
517
3 KRONIKA_65
BOŽENA HOSTNIK, VITO HAZLER: HMELJSKE SUŠILNICE V SPODNJI SAVINJSKI DOLINI, 511-528	2017
podstrešje. V pritličju je v izzidku sušilna komora iz debelejšega zidovja s pečjo in z razpeljanimi cevmi. Ostali del pritličja je pri manjših sušilnicah lesen, izkoriščen kot drvarnica, pri večjih sušilnicah (ki so tudi zidane in ometane) pa so to gospodarska poslopja, kašče, drvarnice itd. V nadstropju je skladišče hmelja. Pri večjih sušilnicah je bilo tu čez zimo shranjeno seno oziroma je bila shramba za razno orodje. V tej etaži so bili tudi predali - »ladlci« - oziroma t. i. izmetalne mreže za izvleko suhega hmelja, ki so ga nato z leseno lopato razgrnili po podu.28
Podstrešje je ponavadi prazno, ponekod imajo na njem shranjene zaboje, s katerimi tovorijo zelen hmelj do najvišje lese (te zaboje - lesen okvir, platneno ali iz vrbovih vej pleteno polnilo - imenujejo »koši«, kot spomin na čas, ko so še zelen hmelj tovorili do vrha sušilnice s koši na ramenih). Na podstrešju je po sredini obvezen prehod za vlačenje »košev«. Na podstrešju najdemo tudi škripec, s pomočjo katerega so dvigali hmelj z dvigalom - »liftom«. Dvigalo je lahko postavljeno v notranjost zgradbe ali ob zunanjo steno. Somerno dvokapno streho, krito z opeko, na večjih sušilnicah razgibavajo odprtine nad sušilnimi komorami - »kukerli«, ki omogočajo kroženje zraka v komori. Enoramne lesene stopnice so notranje in zunanje. Velikokrat so zelo strme, da zavzamejo manj prostora. V številnih primerih se zunanje stopnice v nadstropje nadaljujejo z dolgim pohodnim pode-stom, ki ima rezljano leseno balkonsko ograjo. Okna, ki zagotavljajo dovolj svetlobe in zadostno zračenje, so ponavadi nezastekljena in imajo polkna.
Tipološka razdelitev hmeljskih sušilnic
Hmeljske sušilnice delimo glede na način sušenja (npr. gravitacijske, tračne, parne ali električne) ali glede na gradbeno zasnovo, pogojeno z družbenim položajem lastnika. Uvedba nove gospodarske panoge - hmeljarstva - je namreč pogojevala nastanek nove tipološke oblike gospodarskih objektov, ki so postali lokalna posebnost Savinjske doline.
Hmeljske sušilnice so tako lahko sestavni del starejših obstoječih gospodarskih poslopij, kašč, svinjakov in kozolcev. Kot že omenjeno, so tak tip sušilnic gradili kmetje z manjšo površino hmelja. Po prvi svetovni vojni, najprej v 20. letih, nato pa še po letu 1933, se je zaradi povečanih potreb po hmelju in izboljšane tehnologije sušenja razširila gradnja hmelj-skih sušilnic, ki so se razlikovale tako po velikosti kot po tipu. Samostojno stoječe hmeljske sušilnice, ki so jih največ zgradili med obema vojnama, so prevladovale pri premožnem kmečkem prebivalstvu in plemstvu. Po drugi svetovni vojni, zlasti v drugi polovici 50. let 20. stoletja, so množično gradili večnamenske objekte kmetijskih zadrug.
Takšno tipološko razdelitev, ki izhaja iz socialne
strukture kmečkega prebivalstva, potrjujejo izsledki raziskav, na osnovi katerih je nastal pričujoči prispevek. Prvo raziskavo je leta 2006 izvedel Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Na njeni osnovi je pripravil Študijo izvedljivosti projekta za postavitev Ekomuzeja hmeljarstva in pivovarstva,29 ki deluje od leta 2009 in se nahaja v prenovljeni hmeljski sušilnici Inštituta za hmeljarstvo in pivovarstvo v Žalcu. Cilj Ekomuzeja hmeljarstva in pivovarstva je ohranjanje, preučevanje in prezentiranje dediščine hmeljarstva in pivovarstva.
Kot aplikativni del študije o Ekomuzeju je bil leta 2012/2013 izveden projekt Hmeljska pot: Tematski potep po Spodnji Savinjski dolini,30 ki je obsegal pregled terena na območju občin Braslovče, Polzela, Prebold, Tabor, Vransko in Žalec.31 Namen projekta, za katerega je dala pobudo Regionalna razvojna agencija Savinja, je bil predstaviti hmeljske sušilnice, primerne za vključitev v tematske poti z izobraževal-no-turističnim namenom.
Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije Območna enota Celje (dalje: ZVKDS) je tako pripravil elaborat s predstavitvijo hmeljskih sušilnic, Regionalna razvojna agencija Savinja pa je nato glede na lokacijo in soglasje lastnika trasirala pot, po kateri sedaj vsako zadnjo soboto v avgustu tradicionalno poteka hmeljarski pohod.
Izhodišče za pregled obravnavanega območja so bili objekti, varovani v Registru kulturne dediščine (RKD)32 ter v ustreznih planskih dokumentih posameznih občin. V Registru kulturne dediščine je na območju ZVKDS OE Celje vpisanih 68 enot hmelj-
Grafičniprikaz tipoloških enot hmeljskih sušilnic (izdelala: Božena Hostnik).
29
30
31
32
28
Prav tam, str. 15.
Hazler (ur.), Ekomuzej hmeljarstva in pivovarstva Slovenije. Hostnik (ur.), Hmeljska pot.
Poleg navedenih občin so hmeljske sušilnice na območju OE Celje tudi v občinah Velenje in Šmartno ob Paki, kjer je evidentiranih sedem sušilnic.
Register nepremične kulturne dediščine (RKD) je uradna zbirka podatkov o nepremični kulturni dediščini na območju Republike Slovenije. Z vpisom v register dobi vsaka enota evidenčno številko dediščine (EŠD), ki jo uporabljamo v upravnih in strokovnih postopkih varstva kulturne dediščine.
518
65
2017
3 KRONIKA
BOŽENA HOSTNIK, VITO HAZLER: HMELJSKE SUŠILNICE V SPODNJI SAVINJSKI DOLINI, 511-528
Vebrova sušilnica v Galiciji (foto: Božena Hostnik, 23. 11. 2011).
Sušilnica na domačiji Velika Pirešica 23 (foto: Božena Hostnik, 29. 8. 2017).
skih sušilnic.33 Vse sušilnice, vpisane v RKD, imajo lastnosti kulturne dediščine, le Roblekova sušilnica34 stoji na območju kulturnega spomenika.
Raziskava na terenu je odkrila še veliko hmeljskih sušilnic, ki niso vpisane v RKD, saj zaradi gradbenih posegov ali spremenjene namembnosti nimajo lastnosti kulturne dediščine. Raziskava je odkrila tudi nekaj sušilnic, ki so imele lastnosti dediščine in so bile nato dodatno vpisane v RKD.
V nadaljevanju so na kratko predstavljene sušilnice glede na tipološko razdelitev. Primera manjših samostojno stoječih sušilnic, ki imajo lastnosti kulturne dediščine, sta Vebrova sušilnica v Galiciji 6635 in sušilnica v Veliki Pirešici 23.36 Obe sušilnici sta s krajšo fasado potisnjeni v breg. V zidanem sušilnem
33	V celotnem slovenskem RKD je vpisanih 82 hmeljskih sušilnic.
34	Zalec - Hiša Celjska 6 (EŠD 10427).
35	Galicija - Vebrova sušilnica za hmelj (EŠD 29877). Ena redkih sušilnic, ki je bila leta 2012 obnovljena in ponovno deluje.
36	Velika Pirešica - Sušilnica za hmelj na domačiji Velika Pire-šica 23 (EŠD 27272). Sušilnici je bila leta 2008 namenjena
rušitev skupaj s celotno domačijo. Takratni investitor je propadel, domačija pa še stoji.
Sušilnica na domačiji Založe 61 (foto: Božena Hostnik, 31. 7. 2012).
stolpu, grajenem iz opeke, sta peč na »rore« in sušilnica z ohranjenimi lesami. Leseni del, potisnjen v breg, služi kot skladišče.
Sušilnice so srednje veliki kmetje največkrat postavljali v podaljšku osrednjih gospodarskih poslopij, »marofov«. Prvotnemu gospodarskemu poslopju so ponavadi dozidali sušilni stolp, notranjost pa preuredili. Ko ni bilo sezone obiranja hmelja, so poslopje uporabljali kot hleve za živali.
V	Založah 61 stoji gospodarsko poslopje s sušilnico za hmelj. Sušilnica »na štiri kvadrate« je delno lesena in delno zidana ter ometana. Poslopje je nadstropno, spodaj so bili nekdaj svinjaki, v notranjosti sušilnega dela pa so še ohranjene lesene lese za sušenje hmelja.
V	Podlogu v Savinjski dolini 1837 stoji stegnjena domačija v obliki pritlične zidane hiše, ki se nadaljuje v gospodarsko poslopje, to pa naprej v sušilnico za
Stegnjena domačija v Podlogu 18 (foto: Božena Hostnik, 19. 2. 2013).
37 Podlog v Savinjski dolini - Domačija Podlog v Savinjski dolini 18 (EŠD 27063).
519
3 KRONIKA_65
BOŽENA HOSTNIK, VITO HAZLER: HMELJSKE SUŠILNICE V SPODNJI SAVINJSKI DOLINI, 511-528	2017
Načrt za svinjak in sušilnico na Štoberjevi domačiji iz leta 1949 (zasebni arhiv družine Meklav).
L 1 b a i i n i
t « - i 5
1 C
i	iT^-i.tiMv lil	nj <ia tiiv. - i -j Tt a t " i i
ivtii i= 2 c t r 1 S a	i? 35 3v. Jn4ri3
jDlt* jfcl-iVlfc.
Jsi-ilti : -.lil

¿¿ziitzje ml» J*r3- liiK	odsr«« raul^iju t
.:. : ■ vi /ie,i.r. * J.cc - ¿o . Ti-
¡¿r-^cii^ bo v	ii.CT.nc te	t ssirtro-jju
ft iff	T JllfijŠaiju us^c jitLnjnlfi., T L, ¿litidpJU ii
[.-ffiri^i t,	V	i-ilu	Co ¡t-rlSSe id
j^ei, iil M	<te ustraš^-i,. atrs^i «vi-i:Pfite o-boEni
nt triv*BS4tiL»	-- ■ - ¿ -	■ ■--; r ¿1;'--.
00 i.', t	5-teiv ¡-O tjii	Iz	Djhu£ i siiS3oe i-o
aossS ¡¡i. iviisjil lessait ai5iiJ.oaft. tli V svlnJEL-i^ lwio UdtJJUta.
.7	¿T..i V: fferlts B I-^ne-1'i. olihi. Fr^islsp	1»M=T
fcatttta Ireat Lei;« Ti c v Eiiailiji:: t«4i letiSfi;
i: i jTij.,. Lpv	-t-1 Jlji^ttc Lsloiifliti
Cilji,	li*5.
«ijaijuni /
Tehnično poročilo za gradnjo (zasebni arhiv družine Meklav).
520
65
2017
3 KRONIKA
BOZENA HOSTNIK, VITO HAZLER: HMELJSKE SUŠILNICE V SPODNJI SAVINJSKI DOLINI, 511-528
Sušilnica s kaščo na Brinškovi domačiji (foto: Božena Hostnik, 5. 8. 2011).
hmelj, in ki je datirana v 30. leta prejšnjega stoletja. Delovala je do 70. let prejšnjega stoletja.
Ob terenski raziskavi je bil v sklopu sušilnic z gospodarskim poslopjem najden le še en primer obstoječih svinjakov, ki so bili v kombinaciji s hmeljsko sušilnico. Na Štoberjevi domačiji v Dobriču38 stoji sušilnica za hmelj, ki je v pritličju zidana in zgoraj lesena. Ohranjeni so še določeni elementi sušilnice za hmelj, ki od srede 80. let prejšnjega stoletja ni več v uporabi. V pritličnem delu so ohranjeni svinjaki, ki so še v uporabi. Posebna zanimivost je, da lastniki hranijo originalni »načrt za svinjak in sušilnico« iz leta 1949 in vse ostale dokumente za gradnjo.
Poleg gospodarskih poslopij s sušilnico zasledimo tudi kašče s prizidanimi sušilnicami. Kašče na velikih domačijah so bile zidane in na manjših lesene.
Kašča s sušilnico na Brinškovi domačiji v Loči-ci39 ima na vzhodni fasadi letnico 1901. Predvidoma
Sušilnica s kozolcem na domačiji Dobrič 8 (foto: Božena Hostnik, 19. 2. 2013).
je to letnica postavitve kašče, h kateri je bila kasneje dozidana sušilnica. Stavba je delno lesena in delno zidana, dostop v sušilnico pa je preko lesenega gan-ka vzdolž južne fasade nekdanje kašče. Na domačiji zadnjih 15 let nimajo lastnega hmelja, vendar so ga do leta 2012 v manjši meri sušili za soseda. Ohranjeni so tudi preša za hmelj, dvigalo ter stara peč na drva s cevmi »na rore«.
Sušilnica za hmelj na domačiji Dobrič 2740 je vrhkletna, delno lesena in delno zidana dvocelična kašča, prizidana ob krajši fasadi. Nad vhodom v ka-ščo sta vrezana letnica 1831 in neberljiv napis. Sušilnica za hmelj je bila prizidana okoli leta 1937, hmelj pa so sušili do leta 1980. Ohranjene so le še lese. Ob sušilni stolp je prislonjena drvarnica.
Sušilnice so gradili tudi ob kozolcih. Manjša sušilnica za hmelj, ki je pravokotno prislonjena na kozolec na eno okno, stoji na domačiji Dobrič 8. Sušilnica, ki je s sušilnim stolpom postavljena ob breg, je manjših dimenzij ter neometana. Zaradi razgibanega terena je do brane kozolca dostop po leseni brvi.
Sušilnica s kaščo na domačiji Dobrič27 (foto: Božena Hostnik, 19. 2. 2013).
Sušilnica s kozolcem na domačiji Polzela 87 (foto: Božena Hostnik, 29. 8. 2017).
38	Dobrič — Domačija Dobrič 24 (EŠD 9294), domačija je varovana kot kulturni spomenik.
39	Ločica ob Savinji — Brinškova domačija (EŠD 29591).
Dobrič — Kašča na domačiji Dobrič 27 (EŠD 26918).
40
521
3 KRONIKA
BOŽENA HOSTNIK, VITO HAZLER: HMELJSKE SUŠILNICE V SPODNJI SAVINJSKI	DOLINI, 511-528	2017
65
2017
Nekdanji mlin na domačiji Matke 55 (foto: Božena Hostnik, 9. 8. 2012).
Na obrobju Polzele stoji večja hmeljska sušilnica; iz njene zasnove je razvidno, da je bila postavljena pravokotno na kozolec s tremi okni. Brana kozolca je bila ob postavitvi sušilnice v celoti obita z deskami in namenjena skladiščnemu prostoru. Streha je v obliki črke T, dvokapna in krita z opeko, sušilni stolp pa je ometan. Na južni strani je streha kozolca podaljšana in služi za spravilo kmetijskih strojev.
Poleg dograditve sušilnic raznim gospodarskim poslopjem so ohranjeni tudi primeri, kot npr. na domačiji Matke 55,41 kjer je bila manjša sušilnica v mlinu. V kleti je bil mlin (sedaj so ostale le zelo slabo ohranjene mlinske naprave), v nadstropju pa mlinar-jevo stanovanje. Manjša sušilnica je bila na severni strani mlina. Zanimivost mlina je slabo vidna letnica 1776 na lesenem kletnem portalu.
V Zavrhu pri Galiciji 1542 je bila hmeljska sušilnica v podaljšku mizarsko-kolarske delavnice. Na domačiji je bila v preteklosti gostilna, hmeljarstvo pa
Sušilnica v podaljšku mizarsko-kolarske delavnice (foto: Božena Hostnik, 20. 2. 2013).
41	Matke - Mlin na domačiji Matke 55 (EŠD 25155). _
42	Zavrh pri Galiciji - Domačija Zavrh pri Galiciji 15 (EŠD
Samostojno stoječa Barbenkova sušilnica (foto: Božena Hostnik, 31. 7. 2012).
je bilo le obstranska dejavnost, zato niso zgradili samostojno stoječe sušilnice, ampak so jo le dogradili k že obstoječi delavnici.
Kot že omenjeno, so veliki kmetje in veleposestniki postavljali samostojno stoječe sušilnice z velikimi shrambnimi prostori.43 Primeri takšnih sušilnic so po celotni Spodnji Savinjski dolini.
Na Barbenkovi domačiji44 je sušilnica za hmelj delno lesena, delno zidana nadstropna stavba po-dolžnega tlorisa. Ohranjeno je avtentično leseno stavbno pohištvo. Na portalu stranskih vrat najdemo letnico postavitve 1926. Dvokapna streha je krita z bobrovcem. Sušilnica danes ni več v rabi, s hmeljarstvom so se na domačiji ukvarjali do leta 1993. V dobro vzdrževani notranjščini je ohranjen starejši tip les za sušenje hmelja.
Na Hamotovi domačiji v Kapli45 je sušilnica za hmelj v celoti zidana in ometana. Na zahodni strani
Samostojno stoječa Hamotova sušilnica (foto: Božena Hostnik, 7. 12. 2009).
43	V RKD je vpisanih 27 samostojno stoječih sušilnic.
44	Ločica ob Savinji - Domačija Ločica ob Savinji 11 (EŠD 27031).
45	Kapla - Domačija Kapla 58 (EŠD 24356).
522
65
2017
3 KRONIKA
BOZENA HOSTNIK, VITO HAZLER: HMELJSKE SUSILNICE V SPODNJI SAVINJSKI DOLINI, 511-528
Nekdanja Cukaletova sušilnica foto: Božena Hostnik, 10. 5. 2010).
ima kasneje dograjen kozolec na dve okni. Fasadni omet na sušilnici je členjen z okenskimi obrobami in mejnim zidcem. V notranjosti so ohranjene železne lese za sušenje hmelja.
Med sušilnicami po svoji bogato dekorirani fasadi posebej izstopa samostojno stoječa sušilnica v Ojstri-ški vasi, na nekdanji Cukaletovi domačiji,46 ki je bila v lasti velikega kmeta in gostilničarja. Dvonadstropna sušilnica ima južno simetrično zasnovano fasado, okrašeno s kakovostnimi arhitekturnimi detajli. Zal je ohranjena le še zunanja podoba. Sušilnice ni več v poslopju od 90. let prejšnjega stoletja.
Večje samostojno stoječe hmeljske sušilnice, ki so jih gradili veliki kmetje in veleposestniki, so se v času po odprodaji hmelja uporabljale za zabavne in kulturne prireditve. V njih so razna društva zlasti pred drugo svetovno vojno uprizarjala gledališke igre, prirejali so miklavževanja, maškarade ter druge prireditve družabnega, društvenega in političnega značaja. Takšni večnamenski sušilnici so v medvojnem obdobju zgradili Roblekovi47 in Petričkovi v Zalcu. Še danes sta dobro ohranjeni, čeprav sta že vrsto let brez ustrezne namembnosti.
Zadružne sušilnice
Sredi 60. let prejšnjega stoletja se je pojavil trend gradnje zadružnih sušilnic, v katerih so bili združeni manjši pridelovalci hmelja. Predvsem kmetje, ki so imeli do npr. 2 ha hmeljskih površin, so v 70. letih prejšnjega stoletja zaradi vedno slabšega dohodka dejavnost opustili, večji kmetje pa so se združevali v zadružnih sušilnicah, ki so imele največji obseg delovanja v 90. letih prejšnjega stoletja.
Zadružna sušilnica v Dobriču (foto: Božena Hostnik, 29. 8. 2017).
Zadružna sušilnica v Podvinu (foto: Božena Hostnik, 29. 8. 2017).
Primera varovanih zadružnih sušilnic sta v Do-briču in Podvinu pri Polzeli.48 Posebej zanimiva je zadružna sušilnica v Dobriču. Zgrajena je bila sredi 60. let 20. stoletja. Delovala je do leta 2004, danes pa so v večnadstropni, delno zidani in delno leseni stavbi s sušilnim stolpom še vedno ohranjeni stroji in predmeti, povezani s hmeljarstvom - pravi muzej »in situ«, ki ga je treba le aktivirati.
Zadružna sušilnica za hmelj v Podvinu je bila zgrajena leta 1958, hmelj pa so v njej sušili do leta 2002. Delno zidana in delno lesena nadstropna stavba s sušilnim stolpom je primer večjega objekta iz obdobja vzpona hmeljarske proizvodnje v Spodnji Savinjski dolini. Ohranjene so še lese, kurišče in nekatera orodja. Zal je okolica sedaj neprimerno namenjena kot skladišče in parkirišče za tovornjake.
46
47
Ojstriška vas — Sušilnica za hmelj na domačiji Ojstriška vas
24 (EŠD 24465).
Roblekova sušilnica stoji na vplivnem območju kulturnega spomenika: Zalec — Hiša Celjska 6 (EŠD 10427).
48 Dobrič — Zadružna sušilnica za hmelj (EŠD 26919) in Pod-vin pri Polzeli — Zadružna sušilnica za hmelj (EŠD 27067).
523
3 KRONIKA
65
BOŽENA HOSTNIK, VITO HAZLER: HMELJSKE SUŠILNICE V SPODNJI SAVINJSKI
Upodobitev hmeljevke v sgraffito tehniki na hmeljarskem domu v Petrovčah (foto: Božena Hostnik, 24. 8. 2017).
Zadružni in hmeljarski domovi
Po drugi svetovni vojni, ko je zaživelo kmetijsko zadružništvo, so takratne samostojne kmetijske zadruge v vseh večjih krajih zgradile velike zadružne oziroma hmeljarske domove. Največ so jih zgradili med letoma 1955 in 1960 ter so bili med največjimi stavbami v kraju. Vhodna pročelja so okrasili s po-slikavami, plitkimi izstopajočimi reliefi ali z risbami v sgraffito tehniki,49 ki so se navezovale na tematiko hmeljarstva, in z obvezno letnico gradnje.50
V	RKD sta z lastnostmi kulturne dediščine navedena hmeljarska domova v Grajski vasi in Šempetru.51 Nanju se je prenesla večnamenskost predvojnih velikih sušilnic in dejavnost so celo razširili: pod isto streho so združili poslovne prostore zadrug, prostore za prodajo zaščitnih sredstev rastlin in živalskih krmil, hmeljske sušilnice s prostornimi skladišči oziroma dvoranami, stolpe z aufcugi (dvigali) za transport hmelja do sušilnih les, stanovanja zadružnih upravnikov in drugih uslužbencev zadruge ter družabne prostore, t. i. klubske sobe, kjer so uredili krajevne knjižnice in namestili prve črno-bele televizorje. Klubske sobe so bile namenjene sestankovanju zadružnikov in delovanju različnih družbenopolitičnih organizacij, od članov krajevne organizacije zveze borcev, krajevne SZDL, osnovne organizacije socialistične mladine, članov zveze komunistov, društva prijateljev mladine, Rdečega križa idr.
V	dvoranah so po odprodaji hmelja v zimsko-po-mladni sezoni prirejali proslave ob dnevu republike, 29. novembra, in dnevu žena, 8. marca, kjer je s pro-
49	Sgraffito ali vrezanka je zidana slikarska tehnika, pri kateri kompozicijo vrezujemo v eno ali več plasti ometa.
50	Podobe, izdelane v sgraffito tehniki, najdemo na hmeljarskih domovih na Gomilskem, v Petrovčah, Preboldu, Šempetru, Grajski vasi, Trnavi, na Vranskem in v Žalcu.
51	Grajska vas — Hmeljarski dom (EŠD 20254) in Šempeter v Savinjski dolini — Vaško jedro/Hmeljarski dom (EŠD 27101).
DOLINI, 511-528	2017
Hmeljarski dom v Grajski vasi (foto: Božena Hostnik, 2. 7. 2012).
gramom (recitacije, krajše igre, skeči, zborovsko petje, glasbeni vložki in podobno) nastopala osnovnošolska mladina, in zabavne prireditve, kot so silvestrovanje, maškarade ter mladinske in gasilske veselice. Prireditve so se praviloma zaključile z zabavo in živo glasbo s plesom. Ponujali so tudi hrano: do začetka 80. let praviloma samo kranjske klobase s kruhom in gorčico, pecivo, ki so ga napekle vaške gospodinje, ter alkoholno in brezalkoholno pijačo. Ponekod, na primer v Preboldu, so v dvorani redno predvajali celovečerne filme, drugod (Gomilsko) pa so le občasno pripravili predavanja z barvnimi diapozitivi.
Z združitvijo krajevnih zadrug v veliko Kmetijsko zadrugo Savinjska dolina se je s centralizacijo poslovanja sicer zmanjšala avtonomnost zadrug in novonastalih obratov, ki so formalno in organizacijsko večkrat menjali svoj ustroj, v glavnem pa so delovali v korist kmetov zadružnikov oziroma kmetov kooperantov. Vsebinsko se namembnost zadružnih in hmeljarskih domov ni bistveno spremenila, le smi-
Hmeljarski dom v Šempetru v Savinjski dolini (foto: Božena Hostnik, 28. 6. 2012).
524
65
2017
3 KRONIKA
BOŽENA HOSTNIK, VITO HAZLER: HMELJSKE SUŠILNICE V SPODNJI SAVINJSKI DOLINI, 511-528
Reliefno izstopajoči list hmelja na hmeljarskem domu v Šempetru (foto: Božena Hostnik, 29. 8. 2017).
fU
Obiralci hmelja na hmeljarskem domu v Trnavi (foto: Božena Hostnik, 24. 8. 2017).
525
3 KRONIKA
BOŽENA HOSTNIK, VITO HAZLER: HMELJSKE SUŠILNICE V SPODNJI SAVINJSKI	DOLINI, 511-528	2017
65
2017
sel za redno vzdrževanje objektov in odnos do t. i. družbene lastnine se je občutno zmanjšal.
Zaključek
Vse do nedavna je hmeljarstvo kmetom omogočalo kakovostno življenje in pridobivanje materialnih vrednosti, o katerih so lahko v drugih pokrajinah le sanjali. Razvito hmeljarstvo je sprožilo tudi proces hitrejšega razkroja tradicionalnih oblik gospodarstva in kmetijstva ter vplivalo na splošni kulturni razvoj območja. Zato je hmeljarstvo v svoji več kot stoletni zgodovini uvajalo spremembe na področju kmetijstva, vinogradništva, gospodarstva, obrti in prehrane ter vplivalo na socialno in duhovno življenje nosilcev te dejavnosti. V dolino so bile uvedene nove in specifične kulturne oblike in vrednote, ki jih v drugih kulturnih okoljih ni mogoče zaslediti. Zato je bil namen raziskave predvsem ta, da se dokumentira in ohrani čim več s hmeljarstvom povezanih pojavov tako v snovni kot nesnovni obliki.
Iz leta v leto je vse manj prepoznavnih sušilnih stolpov vgrajenih ob savinjske »marofe«, kozolce, ka-šče in celo hiše; vse manj je tudi namensko grajenih samostojnih sušilnic, ki so bile ponos velikih kmetij, nekdanjih kmetijskih zadrug in strojnih skupnosti.
Dejavnost se je v zadnjih tridesetih letih tehnološko tako izpopolnila, da je preprosto izločila in zavrgla neracionalne in zastarele postopke obdelave in pridelave ter s tem vrsto predmetov, ki imajo danes že visoko vrednost kulturne dediščine. Hmeljske sušilnice, ki so ostale in še delujejo, so se prilagodile novim načinom gospodarjenja. Današnje hmeljarstvo v Spodnji Savinjski dolini je že vrsto let na ravni tehnološko visoko razvite kmetijske dejavnosti. Zato je fizično ogrožen dobršen del opuščenih hmeljarskih obratov, objektov, strojev in naprav, ki ne morejo biti več vključeni v sodobno proizvodnjo hmelja.
Ogroženost objektov nakazuje tudi podatek, da je bilo od leta 2001 do 2008, ko je potekalo evidentiranje kulturne dediščine v Savinjski dolini, evidentiranih 68 objektov za sušenje hmelja, ki so imeli lastnosti kulturne dediščine. Leta 2012 in 2013, ko je potekala raziskava sušilnic za izvedbo tematskih poti, pa smo ugotovili, da je 12 sušilnic porušenih, za 22 sušilnic pa je bil zaradi slabega gradbenega stanja, neprimerne prenove ali neprimerne nove namembnosti izveden izbris iz RKD.
Pa vendar je večina te dediščine še vedno živo v spominu Savinjčanov, ki so dejavnost doživljali neposredno ali posredno. Večina današnjega prebivalstva srednjih let je še ročno obirala hmelj in že v otroških letih spoznavala to »najdragocenejšo rožo« na svetu. Tradicionalni pohod po Hmeljski poti pa z raznimi prireditvami ponovno oživlja tradicijo hmeljarstva.
VIRI IN LITERATURA
ARHIVSKI VIRI
ZAC - Zgodovinski arhiv Celje
SI_ZAC/0025, Občina Celje-okolica 18201935.
ZVKDS, OE Celje - Zavod za varstvo kulturne dediščine
Arhivska dokumentacija (elaborati NC 426/97/ 98, NC 474/99, NC 102/81, NC 221/87, NC 430/98, NC 424/97, NC 403/96). Fototeka.
ČASOPISI
Domovina, 1904.
Slovenski hmeljar, 1940.
LITERATURA
Baš, Angelos: Obiranje hmelja na kmečkih posestvih v Savinjski dolini. Slovenski etnograf 40/41, 1970/71, str. 71-98.
Baš, Franjo: Hmeljarstvo v Savinjski dolini. Geografski vestnik 1, 1925, str. 42.
Četina, Lojze: Obiranje hmelja s strojem. Celjski zbornikj 7, 1962, str. 117-130.
Hostnik, Božena (ur.): Hmeljska pot. Tematski potep po Spodnji Savinjski dolini (elaborat). Celje: Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Celje, 2013.
Leksikon Cankarjeve založbe (Likovna umetnost, sgraffito). Ljubljana, 1979, str. 231.
Olschowy, Julij: Navodilo k umnemu hmeljarstvu. 1. in 2. del. Obdelovanje in spravljanje hmelja ter nadaljnje ravnanje ž njim. Dunaj, 1910.
Orožen, Janko: Pomembnejše savinjske kulturne osebnosti. Savinjski zbornik 2 (ur. Dane Debič in dr.). Celje, 1965, str. 416-429.
Orožen, Janko: Preteklost Savinjske doline od davnih do današnjih dni. Savinjski zbornik 2 (ur. Dane Debič in dr.). Celje, 1965, str. 322-415.
Ožir, Špela: Po blišču le še Hmezadovo pogorišče. Novi tednik, št. 14, leto 68, 2013, str. 35.
Virant, Mojca: Pol stoletja hrama zelene učenosti. Inštitut za hmeljarstvo in pivovarstvo Žalec praznuje petdesetletnico. Žalec: Inštitut za hmeljarstvo in pivovarstvo, 2002.
Župevc, Meta in Gorazd Furman: Hmeljske sušilnice v Savinjski dolini. Raziskovalna naloga. Celje, Srednja tehniška šola Celje, 1992.
526
65
2017
3 KRONIKA
BOŽENA HOSTNIK, VITO HAZLER: HMELJSKE SUŠILNICE V SPODNJI SAVINJSKI DOLINI, 511-528
SPLETNI VIRI
Roblek, Fran
https://www.kamra.si/digitalne-zbirke/item/ moz-ki-je-sooblikoval-savinjsko-dolino-fran-ro-blek-1865-1953.html (18. 7. 2017).
Hazler, Vito (ur.): Ekomuzej hmeljarstva in pivovar-stva Slovenije
http://etnologija.etnoinfolab.org/dokumen-
ti/73/2/2011/EKOMUZEJ_HMELJARSTVA_ IN_PIVOVARSTVA_SLOVENIJE_2147.pdf (18. 7. 2017).
Hmeljarstvo
http://www.td-sempeter.si/sl/narava/hmeljarstvo (17. 7. 2017).
Hmezadova stolpnica
http://www.vtvstudio.com/v-zalcu-razstava-na-tecajnih-resitev-za-stolpnico-export-import/ (25. 8. 2017).
Hausenbichler, Janez
http://www.celjskozasavski.si/osebe/hausenbic-hler-janez/114/ (18. 7. 2017).
Lorber, Josip
http://kraji.eu/slovenija/zalec_lorberjeva_hisa/ slo#ixzz4pFVbDKXQ_(18. 7. 2017).
Majer, Dušica (ur.): Priročnik za hmeljarje, Inštitut za hmeljarstvo in pivovarstvo Žalec, 2002 http://www.ihps.si/wp-content/uploads/2016/ 08/hmeljarski_prirocnik_2002.pdf (18. 7. 2017).
Novak, Mateja: Obdelovanje hmelja nekoč, raziskovalna naloga, Osnovna šola Braslovče, 2009/2010 www.td-sempeter.si/file_download/7/obiranje_ hmelja_nekoc+2.pdf (17. 7. 2017).
Register kulturne dediščine
http://rkd.situla.org/ in http://giskds.situla.org/ evrd/_(6. 9. 2017).
Strokovne zasnove varstva kulturne dediščine na območju občine Žalec, Celje 2008 http://giskd2s.situla.org/evrdd/SZ/eVRD_SZ_ Zalec_2008_02_00.pdf (6. 9. 2017).
TERENSKI ZAPISKI
Hazler, Vito: TZ (terenski zapiski Grajska vas), 1965.
Hazler, Vito: TZ (terenski zapiski Ponikva pri Žalcu), 2017.
SUMMARY
Oast houses in the Lower Savinja Valley
The contribution regarding oast houses draws on two studies of hop-growing that were conducted in the Lower Savinja Valley. The first study was carried out in 2006 by the Department of Ethnology and Cultural Anthropology of the Faculty of Arts, Ljubljana and provided the basis of the Feasibility Study for the Project of Setting up an Eco-Museum of Hop-Growing and Brewing Industry in Zalec, which has been in operation since 2009. The aim of the said eco-museum is to conserve, study and present the heritage of hop-growing and brewery. The eco-museum was "upgraded" in 2012/13 with the project "Hop Path: A Thematic Hike along the Lower Savinja Valley", which included a terrain survey in the area of the municipalities of Braslovče, Polzela, Prebold, Tabor, Vransko, and Zalec. The project aimed to present oast houses suitable for incorporation into thematic paths for educational and tourism purposes.
The authors first present a historical overview of hop-growing, the drying procedure, the design of oast houses, and the problem concerning the origins of hop-growing in the Lower Savinja Valley, and continue with the presentation of the typological forms of oast houses.
The introduction of the new industry - hop-growing also required the adaptation of agricultural buildings intended for hop production and drying. The said process gave rise to specific typological forms of adapted and original agricultural buildings that have left a recognisable mark on the Lower Savinja Valley. The typological classification as has emerged from the social composition of the rural population is also corroborated by research findings on which the contribution at hand has drawn.
Oast houses may be divided by the method of drying (e.g. gravitational, track, steam or electric) or by the type of the construction of oast houses, which was determined by the social status of their owners. Oast houses could thus be an integral part of older, existing agricultural buildings, granaries, pigsties, hayracks, as well as other buildings and facilities (houses, mills, workshops, etc.). Two facilities are presented to exemplify each typological form. Owners of smaller hop fields built small stand-alone oast houses or integrated them into the existing agricultural buildings, granaries, hayracks and also pigsties.
Between the First and Second World War, the increased demand for hops and the improved drying technology enabled a surge in the construction of oast houses along the entire valley. Wealthier farm-
527
3 KRONIKA
BOŽENA HOSTNIK, VITO HAZLER: HMELJSKE SUŠILNICE V SPODNJI SAVINJSKI	DOLINI, 511-528	2017
65
2017
ers and nobility built stand-alone oast houses, which often housed social events outside the hops season.
After the Second World War, when farmers began to organise themselves in cooperatives, followed the period of mass constructions of multi-purpose cooperative or hop-growers' homes. The majority were built between 1955 and 1960. The same building usually housed the business premises of cooperatives, oast houses with spacious storage facilities, farmers' shops, and residences of cooperative administrators. After the hops were sold in the winter-spring season, the halls were used to hold various kinds of events, celebrations, festivities, and in some
places also cinema events and live music. The mid-1960s saw the emerging trend of cooperative oast houses, which brought together farmers with smaller hop fields; this kind of oast houses recorded the largest scope of operations during the 1990s.
Current hop-growers are independent farmers with large hop-growing areas and completely automatized production of hops. Former oast houses that have fallen into disuse due to modernized technology, however, remained scattered along the entire valley, serving as a reminder of the old ways of living and hop production.
528
65
2017
3 KRONIKA
1.02 Pregledni znanstveni članek	UDK 627.51(497.431)(091)
Prejeto: 11. 9. 2017
Matija Zorn
doc. dr., Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Geografski inštitut Antona Melika, Gosposka ulica 13, SI-1000 Ljubljana
E-pošta: matija.zorn@zrc-sazu.si
Poplave - stalnica v Spodnji Savinjski dolini
IZVLEČEK
Poplave sodijo med pogostejše naravne nesreče v Sloveniji ter po povzročeni škodi zaostajajo le za sušo in točo. V Savinjski statistični regiji so zgolj v obdobju 1992—2008povzročile za skoraj sto milijonov evrov neposredne škode oziroma okrog tretjino vse škode zaradi poplav v državi v tem obdobju. Poplave v Savinjski dolini leta 1990 z več kot pol milijarde evrov škode veljajo za najdražjo naravno nesrečo pri nas. Članek predstavlja predvsem poplavna območja v Spodnji Savinjski dolini, približno na območju med Sotesko in Celjem. V zgodovinskih virih lahko poplavam na tem območju sledimo od rimskih časov, poročila pa se gostijo, čim bliže smo sodobnosti. Analiza poplav leta 1954 v Celju in okolici velja za začetek celovitejšega preučevanja naravnih nesreč pri nas.
KLJUČNE BESEDE
naravne nesreče, poplave, ogroženost, regulacije, okoljska zgodovina, Spodnja Savinjska dolina
ABSTRACT
FLOODS - A PERMANENT FEATURE IN THE LOWER SAVINJA VALLEY
Floods are among the most frequently recurring natural disasters in Slovenia and the damage they leave in their wake is second only to that caused by draught and hail. In the period 1992-2008 alone, floods in the Savinja Statistical Region caused direct damage of nearly 100 million euros or around one third of damage caused byfloods across the entire country in the same period. Floods that hit the Savinja Valley in 1990 and caused more than one half a billion euros worth of damage are considered the costliest natural disaster in Slovenia. The article focuses on flood-risk areas in the Lower Savinja Valley, extending roughly between Soteska and Celje. Floods in this area are mentioned in historical sources ever since the Roman times, with the frequency of reports increasing into the contemporary period. The analysis of floods that occurred in Celje and its surroundings in 1954 marks the beginning of more comprehensive investigations into natural disasters in Slovenia.
KEY WORDS
natural disasters, floods, risk, regulations, environmental history, Lower Savinja Valley
529
3 KRONIKA
MATIJA ZORN: POPLAVE - STALNICA V SPODNJI SAVINJSKI DOLINI, 529-540
65
2017
Uvod
Dolino ob reki Savinji sestavljajo tri pokrajinske enote: Zgornja Savinjska dolina, Spodnja Savinjska dolina ter dolina med Celjem in Zidanim Mostom.1 Poplavno je ogrožena vsa Savinjska dolina.2 »... Grozljiv je prizor, ko se sicer čudovita alpska reka spremeni v deroče vodovje ter ruši in poplavlja vse, kar je v njenem dosegu ... Pri vseh naseljih na njenih obrežjih je moč najti oznake, do kam je določenega dne segala njena gladina ...«.3 Zgolj v 20. stoletju so bile ob Savinji večje poplave v letih 1901, 1906, 1910, 1923, 1926, 1933,1954,1964,1975,1980,1990,1994 in 1998. Po vsaki je bil na razpolago državni denar, s katerim so želeli doseči večjo poplavno varnost.4
V	porečju Savinje je poplavno ogroženih 52 km2 urbanih zemljišč, na katerih živi več kot 21.000 prebivalcev. Poseljenih je kar 15 % vseh poplavnih območij, pri posameznih naseljih pa poplave ogrožajo od 35 do 95 % površine naselja. Ob poplavah leta 1990 je bilo poplavljenega 95 % Celja in 66 % Laškega.5
V	članku se osredotočamo predvsem na poplavna območja v Spodnji Savinjski dolini, tj. na ravnico ob Savinji in njenih pritokih med Sotesko (pri Letušu) in Celjem.6
Poplave sodijo med pogostejše naravne nesreče v Sloveniji7 ter po povzročeni škodi zaostajajo le za sušo in točo.8 V Savinjski statistični regiji so zgolj v obdobju 1992-2008 povzročile za skoraj sto milijonov evrov neposredne škode oziroma okrog tretjino vse škode zaradi poplav v državi v tem obdobju.9 Poplave v Savinjski dolini leta 1990 z več kot pol milijarde evrov škode pa še vedno veljajo za najdražjo naravno nesrečo pri nas.10 Dolinsko dno ob Savinji tako sodi med bolj poplavno ogrožena v državi.
Poplave, »redno ali občasno razlitje vode iz prenapolnjene rečne struge, jezerske kotanje, morja«,11 so naravni pojav, ki človeštvo spremlja že od nekdaj in ga bo tudi v prihodnje. »Še več, pričakovati je še pogostejše in obsežnejše .,.«,12 povezane s podnebnimi spremembami ter neodgovornim poseganjem v poplavni svet in s tem naravno dinamiko tekočih voda.13 Za-
radi intenzivne rabe zemljišč, poselitve in industrializacije smo urbanizirali številne poplavne ravnice,14 vodotoke ob njih pa regulirali. Pred tem so bile poplavne ravnice »... nekulturni svet ...« in gmajna,15 kjer so kot raba tal prevladovali grmičevje, gozd (predvsem hrast), pašniki in travniki.16 Z regulacijami smo krajevno sicer povečali odtok vode, a ogrozili dolvodno ležeča območja, ki tako ob visokih vodah še hitreje prejmejo vodo. Tak primer je tudi Spodnja Savinjska dolina, kjer so s prvimi regulacijami začeli že konec 17. stoletja in s tem povečali dolvodno poplavno ogroženost Celja.17 Kljub regulacijam se ob poplavah vedno znova pokaže, da poplavne ravnice ob rekah in potokih pripadajo vodi ter da so po svoji funkciji razširjene struge poplavnih voda,18 za katere v običajnih strugah ni prostora. »Zal« se katastrofalne poplave praviloma pojavljajo redkeje - na nekaj desetletij ali celo stoletij; nezavedanje le še povečuje našo ogroženost,19 ob dogodku pa smo osupli, češ da »česa takega ne pomnijo niti najstarejši prebivalci«.20
Lega in poplave
Spodnja Savinjska dolina ima z gledišča poplavne ogroženosti neugodno lego. Tu je sotočje rek, ki imajo povirja v različnih submakroregijah21 - Savinja v visokogorju, Ložnica, Bolska in Paka v hribovju. Savinja ima pri vodomerni postaji v Nazarjah alpski dežno-snežni pretočni režim, z najvišjimi vodami spomladi in jeseni ter najnižjimi pozimi in poleti. Spomladanski in jesenski višek sta dokaj izenačena. Dežno-snežni pretočni režim je značilen predvsem za hribovja,22 tudi za vodotoka Bolska in Ložnica.23 Večina vodotokov ima hudourniški značaj.24
V grobem ločimo tri poplavna območja25 - ob Savinji, ob Bolski in ob Ložnici (slika 1). Bolska je desni pritok Savinje, ki izvira pod Trojanami in od-maka najzahodnejši del Spodnje Savinjske doline.
1	Meze, Savinjska dolina, str. 441. Njen osrednji (zahodno od Celja) in zahodni del približno sovpadata z mezoregijo Savinjska ravan; Perko, The regionalization, str. 31.
2	Za Zgornjo Savinjsko dolino: Meze, Poplavna področja. Za območje Celja: Melik, Povodenj; Aristovnik, Mesto. Za območje Laškega: Košak in Fazarinc, Poplavna nevarnost.
3	Potočnik, Savinja, str. 47.
4	Prav tam.
5	Poplavna problematika.
6	Orožen, Preteklost, str. 322; Meze, Savinjska dolina, str. 441.
7	Orožen Adamič, Poplave; Komac, Natek in Zorn, Geografski.
8	Zorn in Hrvatin, Škoda, str. 136.
9	Ocenjena škoda.
10	Zorn in Komac, Damage, str. 36.
11	Kladnik, Lovrenčak in Orožen Adamič, Geografski, str. 301.
12	Kolbezen, Predgovor, str. 9.
13	Komac, Natek in Zorn, Širjenje; Zorn in Komac, Naravne
14	Poplavna ravnica je »ravnica, ki jo obdobno poplavi voda« (Kladnik, Lovrenčak in Orožen Adamič, Geografski, str. 301).
15	Orožen, Zgodovina, II, str. 150.
16	Orožen, Gmajne, str. 153; Natek, Poplavna, str. 12, 57-58, 72.
17	Primerjaj: Kolbezen, Velike, str. 84.
18	Natek, Geoecological, str. 94.
19	Komac, Natek in Zorn, Geografski, str. 10.
20	Takšen je primer južnega dela Ljubljane. Čeprav so v preteklosti tam že bile večje poplave (v letih 1885, 1888, 1895, 1926, 1933), so ljudje v daljšem obdobju brez njih (približno med letoma 1933 in 2010) nanje »pozabili« (Goluža in Zorn, Spremembe, str. 127), število prebivalcev na tem območju pa se je v tem času povečalo z nekaj tisoč na nekaj deset tisoč (Komac, Natek in Zorn, Širjenje, str. 35).
21	Perko, The regionalization, str. 29; upoštevajoč celotno Celjsko kotlino Natek (Odprava, str. 67) piše: »... na širšem celjskem območju je ... pomemben hidrografski vozel, v katerega se stekajo ... hudourniške vode s prostranega alpskega, predalpskega in subpanonskega sveta .«
22	Frantar in Hrvatin, Pretočni, str. 119.
23	Prav tam, str. 123; Natek, Savinjska, str. 168.
24	Natek, Savinjska, str. 168.
25	Natek, Poplavna, str. 18-22.
530
65
2017
3 KRONIKA
MATIJA ZORN: POPLAVE - STALNICA V SPODNJI SAVINJSKI DOLINI, 529-540
Slika 1: Poplavna ogroženost Spodnje Savinjske doline in območja obsežnejših poplav v letih 1990, 1998 in 2007.
Potok je izrazito hudourniški, k čemur največ prispevata pritoka Motnišnica in Konjščica. »... Kataster poplavnega področja [iz petdesetih let 20. stoletja, op. a.] prikazuje okrog 1000 ha zemljišč, ki jih vsako leto preplavlja Boljska in njeni pritoki ...«.26 Ob pogostih poplavah se vode Bolske razlivajo zlasti ob sotočju z Motnišnico na Ločici pri Vranskem, med Pondor-jem in Kaplo ter od Gomilskega dolvodno do izliva v Savinjo. Območje rednih poplav je ostalo v precejšnji meri neposeljeno, pod travniki in njivami, zato takšne poplave v preteklosti niso povzročale večje škode. V zadnjih desetletjih se položaj slabša zaradi vse manj premišljenega širjenja naselij na poplavna območja. Ena bolj očitnih napak je naselje stanovanjskih blokov v Preboldu (Na zelenici), ki so ga v osemdesetih letih prejšnjega stoletja zgradili na poplavni ravnici tik ob desnem bregu Bolske in s tem njeno poplavno območje zožili na manj kot 50 m. Hkrati se na drugem bregu vodotoka z roba terase na poplavno ravnico korak za korakom spuščajo novogradnje v Dolenji vasi. V preteklosti je bilo precej obsežno poplavno območje ob Trnavci, deloma kraškem levem pritoku Bolske izpod Dobrovelj, a so njen pretok regulirali z izgradnjo večnamenskega zadrževalnika pod Zovnekom, imenovanega Zovneško jezero. Hiše
26 Lah, Ureditev, str. 292; Natek konec sedemdesetih let 20. stoletja navaja 800-990 ha (Natek, Poplavna, str. 18).
so nepremišljeno zgrajene tudi na poplavni ravnici ob Konjščici, zlasti v spodnjem delu Tabora in v Ojstri-ški vasi.27 Za Bolsko so značilne aperiodične poplave, ki se lahko pojavijo v vseh letnih časih, tudi večkrat letno - leta 1994 so poplave po dolini pustošile kar sedemkrat.28
Na severnem obrobju Spodnje Savinjske doline vzporedno s Savinjo teče vodotok Ložnica, ki zbira vode iz večjega dela Ložniškega gričevja. Ob njej so se v preteklosti pojavljale vsakoletne poplave na okrog 1400 ha,29 zato so naselja ostala bodisi na južnem robu gričevja ali na višjih terasah. Z obsežnimi regulacijami so obseg poplavnega območja močno zmanjšali (na okrog 550 ha),30 vendar pa to poplav ni povsem odpravilo.31
Ob sami Savinji je poplavno območje pred regulacijami konec 19. stoletja zajemalo celotno območje od Letuša do Celja32 (slika 2). To je kljub regulacijam še vedno obsežno (slika 1).
27	Komac, Natek in Zorn, Geografski, str. 109.
28	Natek, The 1994 summer storm, str. 196-197.
29	Lah (Ureditev, str. 290) v petdesetih letih 20. stoletja omenja, da »... prikazuje poplavni kataster okrog 2000 ha takega sveta ...«.
30	Natek, Poplavna, str. 19.
31	Natek, The 1994 summer storm, str. 110.
32	Natek, Poplavna, str. 20.
531
3 KRONIKA
MATIJA ZORN: POPLAVE - STALNICA V SPODNJI SAVINJSKI DOLINI, 529-540
65
2017
Zgodovinske poplave
V literaturi lahko preberemo, da je bila »... prva povodenj tista, ki je okrog leta 270 ... izpodkopala stari breg Savinje in povzročila, da so se zvalili veličastni spomeniki rimskega grobišča v Šempetru v novo strugo .. .«.33 »... V rimski dobi so morale biti poplave Savinje in njenih pritokov občutne. V celjskih tleh so našli štiri glave rogatega Acheloa, divjega vodnega božanstva, ki z valovi napada okolni svet in ga uničuje. V njem je poosebljena neukrotljiva moč neobrzdane reke ... «.34 Tudi kasneje so obsežne poplave »... v znatni meri pomagale zasipati staro rimsko Celejo in naselja v Spodnji Savinjski dolini. Vendar nimamo za srednji vek o njih nikakih poročil, ampak šele izza konca srednjega veka ...«.35 »... Valovi, ki so te spomenike zagrnili s prodom, so morali biti sila močni. ... Očividno je bilo v srednjem veku več poplav, ki so Savinjo ... premikale sem in tja .. ,«.36
Od konca srednjega veka se začnejo pojavljati »službena poročila«. Leta 1496 (in 1497) je cesar Maksimilijan ukazal, da morajo njegovi podložniki, ki bivajo dve milji okrog Celja, zaradi turške nevarnosti pomagati popravljati zaradi poplave poškodovano obzidje. Leta 1498 je podložnikom, ki bivajo štiri milje okrog Celja, ukazal, da morajo osem dni robotati z namenom, da bo Savinja ostala v svoji strugi.37
Obsežnejše poplave v naslednjih dveh stoletjih so bile v letih 1550, 1651, 1672, 1677 in 16 8 7.38 Iz 17. in 18. stoletja so ohranjena poročila, da je Savinja med Šempetrom in Dobrišo vasjo pri Žalcu prestavljala svojo strugo. Ob prestavitvi proti jugu je povzročala zemljiške spore, ob prestavitvi proti severu pa so morali prebivalci Spodnjih Roj in Vrbja zapustiti svoje domove oziroma jih prestaviti na višje ležeča območja. Ogrožene so bile tudi Petrovče. Prestavljanje struge proti severu je ogrožalo tudi glavno prometnico med Ljubljano in Celjem.39 Cesta je bila zgrajena leta 1727. Ker je bila v nenehni nevarnosti, da jo reka poplavi, je celjski mestni svet državno oblast pogosto pozival, naj zgradi nasipe.40 Prestavljanje struge je lepo vidno na avstrijskih vojaških zemljevidih iz druge polovice 18. in prve polovice 19. stoletja (slika 2). V opisih prve vojaške izmere iz osemdesetih let 18. stoletja je za Savinjo pri Latkovi vasi zapisano, da »... voda poplavi vse do vasi, vendar se vrne nazaj že v 24 urah ...«, ter da so za zagotavljanje prevoznosti
33	Orožen, Preteklost, str. 387; glej tudi Orožen, Zgodovina, I, str. 579.
34	Orožen, Zgodovinski pregled, str. 15.
35	Orožen, Preteklost, str. 387; glej tudi Orožen, Zgodovina, I, str. 579.
36	Orožen, Zgodovinski pregled, str. 15.
37	Prav tam; Orožen, Zgodovina, I, str. 580.
38	Podrobneje v: Orožen, Preteklost, str. 387; Orožen, Zgodovina, I, str. 581.
39	Prav tam.
40	Orožen, Zgodovinski pregled, str. 16.
ceste dvignili njen breg.41 Le malo dolvodno za vas Šešče pri Preboldu piše, da »... ob veliki količini vode . reka daleč poplavi . « ter da ». pri skoraj vsaki poplavi... spremeni strugo ..,«,42 pri vasi Griže pa, da se »... cepi... na veliko rokavov .,.«.43 Da »... teče po mnogih rokavih .« ter da se njena ». globina in širina ... močno spreminja glede na dvig in padec vode ...«, pa piše tudi gorvodno pri Malih Braslovčah.44
V	18. in v prvi polovici 19. stoletja so bile večje poplave v letih 1770, 1778, 1789, 1798, 1805, 1807, 1814, 1820, 1824, 1833, 1841 in 1847.45 Do prve svetovne vojne so bile večje poplave še v letih 1850, 1851, 1852, 1867, 1868, 1870, 1876, 1888, 1895, 1899, 1900, 1901,46 1906 in 1910.47 V zadnjih sto letih pa so sledile poplave v letih 1923, 1926, 1927, 1930, 1933,48 195449 (slika 3), 1964, 1975, 1980, 1990,50 1994, 1998, 2005, 2007,51 2010 in 2012.52
V	Kmetijskih in rokodelskih novicah so ob majski poplavi leta 1851 zapisali: »... Nesreča, ktera mesto Celje z njegovo okolico skoraj vsako leto enkrat ali celo dvakrat zadene, je povodinj. Ako le dan in noč dežuje, sicer majhina in pohlevna, Savina silno narase, svoje bregove prestopi, ter se na daleko in široko po celi dolini razlije.« Omenjajo pa tudi vzrok: »... posekanje gozdov. Gore okoli so skoraj vse gole; nobeni gojzdje ... ne na vdol derečih voda ne zaderžujejo; struga ... Savine in drugih pritokov nahaja od leta do leta od z golih višin nanešeniga peska in kamenja plitveji, torej že majhna deževnica jo kmalo napolni, ter čez bregove posili .. ,«.53 To velja tudi danes - z golih zemljišč sta površinski odtok padavin in posledična erozija prsti veliko večja kot na zemljiščih, poraščenih z gozdom.54 Danes velika gozdnatost Slovenije (več kot 60 %) do določene mere ugodno (zaviralno) vpliva na površinski odtok in erozijske procese na pobočjih.55
»... Glavni vzrokipovodnji ob Savinji so bili naslednji: hudourniški značaj reke, vijugasta, skoraj ob vsaki večji povodnji hitro se prestavljajoča struga in ogromne
41
42
43
44
45
46
47
48
49
50
51
52
53
54
55
Rajšp in Grabnar, Slovenija, str. 109. Prav tam, str. 111. Prav tam, str. 112. Prav tam, str. 129.
Orožen, Preteklost, str. 388; Orožen, Zgodovina, I, str. 583584.
Cvirn, Povodenj.
Orožen, Zgodovina, II, str. 151; Orožen, Zgodovinski pregled, str. 16, 18. Katastrofalne poplave.
Melik, Povodenj; Kolbezen, Velike. Glej revijo Ujma, 5, 1991. Fazarinc, Neurje.
Aristovnik, Mesto; Cvikl, Vodarske, str. 3-7. Novičar, str. 95; tudi v: Orožen, Zgodovinski pregled, str. 16. Rastje (njegova višina, struktura in razporeditev) deluje kot pomemben filter med padavinami in tlemi. Zmanjšuje moč dežnih kapljic ter količino padavin, ki dosežejo tla. Nasprotno se z goloseki močno zmanjša transpiracija rastlin, poveča se izhlapevanje, predvsem pa se poveča količina padavin, ki neposredno padejo na tla. Ob tem se povečata površinski odtok in erozija prsti (Zorn, Erozijski, str. 58). Zorn, Erozijski, str. 61.
532
65
2017
3 KRONIKA
MATIJA ZORN: POPLAVE - STALNICA V SPODNJI SAVINJSKI DOLINI, 529-540
Slika 2: Spodnja Savinjska dolina med Preboldom in Žalcem na treh avstrijskih vojaških izmerah med drugo polovico 18. in drugo polovico 19. stoletja. Pri starejših dveh izmerah vidimo številne rokave Savinje, kar kaže na njeno vijuganje oziroma na to, kam vse je prestavila svojo strugo. Na zemljevidih je označena tudi današnja, kanalizirana struga Savinje ter današnja poplavna ogroženost z redkimi in katastrofalnimi poplavami. Slednja v grobem sovpada z območjem, kjer je reka nekdaj vijugala, in kaže, da seje poselitev preveč približala reki. Na spodnjem zemljevidu vidimo, daje bila Savinja na tem območju v drugi polovici 19. stoletja že skoraj povsem kanalizirana, tako da tok skoraj sovpada z današnjo strugo.
533
3 KRONIKA
MATIJA ZORN: POPLAVE - STALNICA V SPODNJI SAVINJSKI DOLINI, 529-540
65
2017
Slika 3: Pogled na Celje in Spodnjo Savinjsko dolino s Starega gradu ob poplavi 5. junija 1954 — sotočje Savinje (levo) in Voglajne ob »celjskem ovinku«.56 »Povodenj, kakršne kronisti Celja v tisočletni zgodovini mesta
še niso zabeležili ...«.57
količine rečnega transportnega gradiva, ki se je odlagalo skoraj na vsem njenem območju Spodnje Savinjske doline ...«.58
Protipoplavni ukrepi
S poplavami so konec 17. in v 18. stoletju povezana večja zaščitna dela - gradnja nasipov in prekopov. Z nasipi so hoteli zadržati Savinjo v strugi, s prekopi pa povečati pretok (slika 4). Že v uvodu smo omenili, da lokalne regulacije pripomorejo k reševanju krajevne problematike poplav, »problem« (v celo silovitej-šem obsegu) pa prestavijo dolvodno. Zaradi tega je v 18. stoletju prihajalo do sporov, celo spopadov med gospostvi, ki so ležala ob reki.59
Poleg Savinje so urejali tudi njene pritoke, ob katerih so trebili grmovje in gradili nasipe, kar je zaradi povečanega pretoka zopet vodilo do sporov.60
Resnejšim regulacijskim delom smo priča v začetku 19. stoletja, a so bila krajevnega značaja in pre-
56	Melik, Povodenj, str. 51.
57	Kolbezen, Velike, str. 84.
58	Natek, Poplavna, str. 22.
59	Orožen omenja hude spore med Schrattenbachom, gospodarjem gospostev zahodno od Celja, ter baronom Migliom, Celjani in upravitelji celjskega gospostva. Zaradi prekopa pri Šeščah, ki ga je gradil Schrattenbach, je prišlo celo do spopadov (Orožen, Preteklost, str. 387-388; Orožen, Zgodovina, I, str. 581).
60	Orožen, Preteklost, str. 388; Orožen, Zgodovina, I, str. 581.
težno neuspešna. Zato so morali biti tehnični delavci in kmetje v »stalni pripravljenosti«. Morali so čistiti struge, kopati nasipe in zasajati bregove. Za nedelo so bili kazensko odgovorni. Leta 1833 so odstranili tudi več brzic.61
Večji posegi so sledili v drugi polovici 19. stoletja (slika 2, spodaj). Za regulacije nad Celjem so za obdobje 1877-1887 odobrili 146.700 goldinarjev; tretjino naj bi zagotovila država, tretjino dežela, po šestino pa okraji in občine. Kasneje so za obdobje 1885-1889 predvideli 300.000 goldinarjev; razdelitev stroškov je bila: 40 % državni fond, 40 % deželni fond, 10 % okraji in občine. V obdobju 1891-1893 pa so predvideli 120.000 goldinarjev.62 Posledica regulacij je bila, da je »...poprej divja ... reka z raztrganimi obrežji in mnogimi stranskimi rokavi... dobila enoten profil. Obrežja so bila dvignjena in zavarovana. Zaradi eliminiranja mnogih zavojev z napravo daljših prekopov je bila dolžina struge skrajšana, pri tem pa se je povečal naravni padec klorita. Poleg možnosti izrabljanja obrežnih zemljišč v poljedelske namene so bili z izravnanjem struge izboljšani tudi pogoji za plavljenje lesa ...«.63 Pred tem so obrežja segala povprečno le dva metra nad običajno gladino, zato je ob visokih
61	Podrobneje v: Orožen, Zgodovina, I, str. 584-585.
62	Podrobneje v: Orožen, Zgodovinski pregled, str. 17; Orožen, Zgodovina, II, str. 150-151.
63	Pristovšek, Regulacijski, str. 218. Za splavarjenje na Savinji glej: Baš, Savinjsko splavarstvo.
534
Slika 4: Načrt za regulacijo Savinje med Šempetrom in Petrovčami iz leta 1721, ki gaje izdelal Matija Anton
Weiss. Orientacija vzhod—zahod je obrnjena.64
vodah hitro prišlo do razlivanja iz struge. Ob poplavah je Savinja poplavila območje široko od pol do več kot enega kilometra.65 Z regulacijami med letoma 1876 in 1893 so uredili Savinjo na odseku od Levca do Prihove v dolžini 29 km.66
Konec 19. stoletja je bilo v zahodnem delu Celjske kotline »... okoli 3839 ha poplavnega ali inundacijske-ga zemljišča ... [oziroma, op. a.] le nekaj manj kot ena tretjina (31 %) ravninskega predela Spodnje Savinjske doline, na katerem je bila že tedaj uveljavljena kmetijska proizvodnja, je bila neposredno ali vsaj posredno prizadeta zaradi pogostih povodnji ...«.67
Z regulacijami68 so strugo izravnali in poglobili, s tem pa močno pospešili tok, ki ga je deloma zadržal le jez pri Polzeli. Ker reka ni več prestavljala struge, so pridobili nova obdelovalna zemljišča, kasneje pa je na teh območjih prišlo do urbanizacije.
Kaj pomeni hitrejši odtok za zemljišča dolvodno, smo že omenili, drugi negativni učinek zoženja in pospešitve toka pa je globinska erozija - vrezovanje reke oziroma poglabljanje struge.69 »... Sipkigramo-zni material potuje pri vsaki povodnji proti spodnjemu, nereguliranemu toku, kjer dviguje naravno dno rečišča .. .«.70 Reka ni le nosila več plavja,71 zaradi njene nižje ravni je upadla tudi okoliška podtalnica. Nasprotno pa so bile v Celju posledice zelo neugodne. Erodira-
64	Orožen, Preteklost.
65	Prav tam.
66	Lah, Ureditev, str. 289. V petdesetih letih 20. stoletja so za te regulacije zapisali: »Regulacija pa je tehnično tako pomanjkljiva, da se korito malone po vsej dolžini poglablja, ponekod že do 3 metre, odnaša prod in ga odlaga v nereguliranem delu — v celjskem kolenu, kjer povečuje pogostost in jakost poplav ...« (Prav tam, str. 290).
67	Natek, Poplavna, str. 11.
68	Več o regulacijah: Orožen, Zgodovinski pregled; Orožen, Zgodovina, II, str. 149-151.
69	Natek (Geoecological, str. 94) navaja poglobitev struge od enega do treh metrov med Letušem in Dolenjo vasjo.
70	Pristovšek, Regulacijski, str. 218.
71	Plavje je »drobno kamninsko in drugo gradivo, ki ga nosi s seboj
in naplavlja ... vodni tok« (Kladnik, Lovrenčak in Orožen
Adamič, Geografski, str. 283).
no gradivo, ki ga je reka nosila s seboj, se je ustavljalo v »celjskem ovinku«.72 »... Prod, ki je prej zastajal... v mnogih vijugah, prihaja zdaj prav do Celja ...«.73 Več vode je pomenilo višjo gladino reke ter dvig podtalnice oziroma večjo poplavno ogroženost.74 V tridesetih letih 20. stoletja so zapisali: ». Celotne vodne množine drve pri vsaki povodnji strnjeno po skrajšani in izravnani strugi z veliko večjo brzino proti Celju, kjer dosega visokovodni val prej nepoznane razsežnosti ...«.75 Leta 1901, osem let po končanju regulacijskih del, so ugotavljali, da se je v Celju zaradi nanosov reke kota visoke vode dvignila za 20 cm.76
Na reguliranih območjih se je sčasoma »pozabilo«, da gre za nekdanji poplavni svet,77 ki kljub regulacijam nikoli ne bo povsem varen pred poplavami.78 Na takšnih območjih danes potekajo številne dejavnosti, ki povečujejo škodni potencial.79 Intenzivnejši urbanizaciji nekdanjih območij rednih poplav smo priča predvsem po drugi svetovni vojni.80
V petdesetih letih 20. stoletja so si z regulacijami veliko obetali: »Po izvedenih regulacijah ne bodo več poplave ogrožale prikupnih savinjskih naselij, izginjali bodo nerodovitni in mokrotni pašniki, bohotno se bodo razširili hmeljski nasadi po teh, danes pustih predelih, ali pa bo na njih vzvalovila pšenica. Želimo, da bi se dela dovršila čimprej in — Spodnja Savinjska dolina bo postala eden najbolj urejenih predelov Slovenije.«81
Ložnico z nekaterimi pritoki so regulirali v obdobju 1940-1964, spodnji tok Bolske s Trnavco pa v
72	». nenaden zasuk Savinje, ki v ostrem kolenu zavije iz zaho-dno-vzhodne smeri proti jugu ...« (Natek, Nekatere, str. 49; tudi Orožen, Zgodovinski pregled, str. 17).
73	Orožen, Zgodovinski pregled, str. 15.
74	Prav tam.
75	Pristovšek, Regulacijski, str. 218.
76	Prav tam.
77	Natek, Odprava; Stanonik, Naravne, str. 98.
78	Kolbezen, Velike, str. 84.
79	»Škodni potencial je škoda, ki lahko nastane ob nesreči« (Goluža in Zorn, Spremembe, str. 127).
80	Kokot, Poplavna, str. 52.
81	Lah, Ureditev, str. 293.
535
3 KRONIKA
MATIJA ZORN: POPLAVE - STALNICA V SPODNJI SAVINJSKI DOLINI, 529-540
65
2017
Slika 5: Pogled na del regulirane Bolske (1959—1963) med Kapljo vasjo in Dolenjo vasjo
(fotograf: Milan Natek).82
obdobju 1959-1968 (slika 5). Kljub vsem regulacijam pa so poplavna območja v Spodnji Savinjski dolini konec sedemdesetih let 20. stoletja še vedno obsegala 1800-2100 ha oziroma 15-17,5 % dna doline.83
Konec sedemdesetih let 20. stoletja so zapisali: »... Posegi v preusmeritev potokov, ki so bili v glavnem namenjeni pridobitvam novih zemljišč za kmetijske namene ali zavarovanju komunikacij, naselij in rodovitnih zemljišč ter s tem zavarovanju kulturne krajine pred stihijo naraslih voda, pa niso bili vedno in povsod tudi najbolj smotrno izpeljani. Povsod tam, kjer so izvedli le delne regulacije in kjer so bili iz teh posegov izvzeti najbolj spodnji deli potokov, imamo v zadnjih letih hujšepovodnji kot kdajkolipoprej.«84
Poplavna varnost v porečju Savinje je kljub dolgim prizadevanjem za »ukrotitev« reke še vedno izziv. Med letoma 2012 in 2015 je na primer potekal projekt »Zagotovitev poplavne varnosti na porečju Savinje - lokalni ukrepi«, v okviru katerega so želeli urediti skoraj 30 km strug, zamenjati mostove in zgraditi več suhih zadrževalnikov. Vrednost projekta je bila 45,5 milijona evrov, od katerih je bilo 85 % zagotovljenih s strani kohezijskega sklada Evropske unije, preostalih 15 % pa iz državnega proračuna.85 Država je že pred tem v Državnem prostorskem načrtu v Spodnji Savinjski dolini predvidela izgradnjo
82	Natek, Poplavna, str. 57.
83	Natek, Poplavna, str. 11, 54-56.
84	Prav tam, str. 57.
85	Skutnik in dr., Zagotovitev, str. 182.
kar desetih suhih zadrževalnikov vzdolž Savinje in Bolske. Ti bi ob večjih poplavah vodo ojezerili in s tem zaščitili mesti Celje in Laško.86 Njihova predvidena razlivna površina je okrog 770 ha, skupaj pa bi imeli prostornino okrog 11 milijonov m3, kar predstavlja 10-20 % prostornine poplav s stoletno povratno dobo; to naj bi zadostovalo, da bi protipoplav-ni ukrepi v Celju preprečili poplave.87
Sklep
»... Poplavna območja v Spodnji Savinjski dolini so svojevrsten tip kulturne pokrajine. Razvijala so se neposredno ob poplavnih potokih ter na predelih z visoko gladino talnice. ... Vseskozi so bila vključena v najrazličnejše veje kmetijskih dejavnosti. ... Prav zato, ker so poplavna območja s svojo obsežnostjo predstavljala znaten delež savinjskega kmetijskega prostora, jim je človek namenjal izredno skrb, še predno jih je mogel vključiti v gospodarstvo svoje kmetije. Človekova pozornost je veljala predvsem odstranitvam ali vsaj zmanjšanjem vzrokov, ki so pogojevali povodnji.«8 Danes se ta »skrb« nadaljuje, le da niso ogrožena zgolj kmetijska zemljišča, temveč tudi številna urbanizirana območja.
S poplavami v Savinjski dolini je povezan tudi začetek preučevanja naravnih nesreč v Sloveniji. Prav obravnava poplave leta 1954 v Celju (slika 3) in oko-
86	Glavan, Udovč in Pintar, Ekonomski, str. 52.
87	Zidarič, 2D modeliranje, str. 183; Selišnik, Agresija, str. 2.
88	Prav tam, str. 82-83.
536
65
2017
3 KRONIKA
MATIJA ZORN: POPLAVE - STALNICA V SPODNJI SAVINJSKI DOLINI, 529-540
lici89 velja skupaj s študijo o snežnih plazovih v zimah 1950—5490 za začetek celovitejšega preučevanja naravnih nesreč pri nas.91 Kljub več kot polstoletne-mu »zbiranju znanja« na tem področju pa lahko vedno znova ugotovimo: »... Naravnost presenečeni smo, ko ugotavljamo, da načrtovalci urbanizacije in poselitve ne poznajo in ne upoštevajo temeljnih naravno-geo-grafskih značilnosti in zakonitosti, ki veljajo za obrečni svet ...«.92 »... Posledice poplav [leta 2007, op. a.] na povodju [porečju, op. a.] Savinje so nas opozorile, da po poplavah leta 1990 in 1998 ni bilo storjenega praktično nič ali pa so izvedeni ukrepi zagotavljali le lažno varnost. Ogroženost območij pa se je z razvojem [urbanizacijo, op. a.] bistveno povečala. Zato so ob ponavljajočih se pojavih škode čedalje večje ...«.93 »... V Spodnji Savinjski dolini seje ob poplavah novembra 1990jasno pokazalo, da je gradnja družinskih hiš, tovarn, skladišč ipd. na poplavnem svetu zelo tvegana in bi se ji morali odpovedati. Nagla urbanizacija poplavnega sveta je po eni strani posledica nizke cene zemljišč [na poplavnih ravnicah, op. a.], po drugi strani pa popolnega pomanjkanja geoekološkega znanja pri lastnikih in uradnikih. Opozoril vodnega gospodarstva se ni upoštevalo, tako da je bilo vodno gospodarstvo omejeno na pasivno protipo-plavno zaščito ...«.94
Pred večjimi regulacijskimi deli v drugi polovici 19. stoletja je bilo v Spodnji Savinjski dolini okrog 40 km2 poplavnih ravnic, ki so omogočale razlivanje visokih voda in s tem zmanjševale nevarnost poplav dolvodno. Po poplavah leta 1990 so ocenili, da bi morali vsaj 15 km2 poplavnih ravnic v Spodnji Savinjski dolini pustiti njihovemu naravnemu namenu kot zadrževalnike poplavnih voda, če bi hoteli varovati Celje.95
VIRI IN LITERATURA
Aristovnik, Bojana (ur.): Mesto v objemu voda:popla-ve v Celju v 20. stoletju. Celje: Zgodovinski arhiv, 2005.
Baš, Angelos: Savinjsko splavarstvo od 15. do 19. stoletja. Acta historico-oeconomica Iugoslaviae 5, 1978, str. 225—248.
Cvikl, Ana: Vodarske strokovne podlage v načrtih zaščite in reševanje ob poplavah Bolske. Diplomska
89	Melik, Povodenj.
90	Gams, Snežni.
91	Natek, Geografske, str. 148; Melik (Povodenj, str. 57) je takrat zapisal: »... Kakor so povodnji okoli Celja obrnile nase našo delovno pozornost, tako bi želeli v bodoče organizirano proučiti druge ujme, ki, žal, le prepogosto zadevajo našo slovensko zemljo. Na podoben način smo že proučili snežne plazove in njih učinke ...«.
92	Natek, The 1994 summer storm, str. 198.
93	Fazarinc, Neurje, str. 27.
94	Natek, Geoecological, str. 100.
95	Prav tam, str. 97, 101.
naloga. Ljubljana: Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, 2015.
Cvirn, Janez: Velika povodenj v Celju 1901. Kronika 33, 1985, str. 76—80.
Fazarinc, Rok: Neurje 18. septembra 2007 na območju porečja Savinje. 18. Mišičev vodarski dan, 2007, str. 22—27.
Frantar, Peter in Mauro Hrvatin: Pretočni režimi v Sloveniji med letoma 1971 in 2000. Geografski vestnik 77, 2005, št. 2, str. 115—127.
Gams, Ivan: Snežni plazovi v Sloveniji v zimah 1950—1954. Geografski zbornik 3, 1955, str. 121— 219.
Glavan, Matjaž, Andrej Udovč in Marina Pintar: Ekonomski učinki predvidene izgradnje suhih zadrževalnikov na kmetijstvo v Spodnji Savinjski dolini. Hmeljarski bilten 21, 2014, str. 52—70.
Goluža, Maruša in Matija Zorn: Spremembe škodnega potenciala na poplavnih območjih Ljubljanskega barja med letoma 2003 in 2015. Trajnostni razvoj mest in naravne nesreče, Naravne nesreče 4 (ur. Matija Zorn, Blaž Komac, Rok Ciglič in Jure Tičar). Ljubljana: Založba ZRC, 2017, str. 125—132.
Katastrofalne poplave v celjski kotlini in Savinjski dolini. Nova doba (25. 9. 1933), 15, 1933, št. 78, str. 1—2.
Kladnik, Drago, Franc Lovrenčak in Milan Orožen Adamič (ur.): Geografski terminološki slovar. Ljubljana: Založba ZRC, 2005.
Kokot, Gregor: Poplavna ogroženost Spodnje Savinjske doline ter njeno reševanje v luči načrtovanjapro-storskega razvoja. Diplomska naloga. Ljubljana: Oddelek za geografijo Filozofske fakultete, 2011.
Kolbezen, Marko: Predgovor. Geografski vidiki poplav v Sloveniji, Geografija Slovenije 20 (Blaž Komac, Karel Natek in Matija Zorn). Ljubljana: Založba ZRC, 2008, str. 9.
Kolbezen, Marko: Velike poplave in povodnji na Slovenskem III — povodenj v porečju Savinje junija 1954. Ujma 7, 1993, str. 81—84.
Komac, Blaž, Karel Natek in Matija Zorn: Geografski vidiki poplav v Sloveniji. Geografija Slovenije 20. Ljubljana: Založba ZRC, 2008.
Komac, Blaž, Karel Natek in Matija Zorn: Širjenja urbanizacije na poplavna območja. Geografski vestnik 80, 2008, št. 1, str. 33—43.
Košak, Matic in Rok Fazarinc: Poplavna nevarnost mesta Laško. Ekolist 7, 2010, str. 12—15.
Lah, Fran: Ureditev vodnega režima v Spodnji Savinjski dolini. Savinjski zbornik 1, 1959, str. 289— 293.
Melik, Anton: Povodenj okrog Celja junija 1954. Geografski vestnik 26, 1954, str. 3—24.
Meze, Drago: Poplavna področja v Gornji Savinjski dolini. Geografski zbornik 17, 1977 (1978), str. 99—156.
Meze, Drago: Savinjska dolina. Enciklopedija Slove-
537
3 KRONIKA
MATIJA ZORN: POPLAVE - STALNICA V SPODNJI SAVINJSKI DOLINI, 529-540
65
2017
nije 10. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1996, str. 411-412.
Natek, Karel: Geoecological research into the catastrophic floods of November 1, 1990, in the Savinja River basin and its role in the mitigation of future disasters. Geografski zbornik 33, 1993, str. 85-101.
Natek, Karel: Geografske dimenzije naravnih nesreč in varstva pred njimi. Dela 28, 2007, str. 147-164.
Natek, Milan: Nekatere geografske zasnove in značilnosti pogostejših povodnji na območju Celja. Mesto v objemu voda:poplave v Celju v 20. stoletju (ur. Bojana Aristovnik). Celje: Zgodovinski arhiv, 2005, str. 47-56.
Natek, Milan: Odprava posledic povodnji 1. novembra 1990 v Spodnji Savinjski dolini. Ujma 6, 1992, str. 61-67.
Natek, Milan: Poplavna območja v Spodnji Savinjski dolini. Geografski zbornik 18, 1979, str. 7-90.
Natek, Milan: Savinjska ravan. Slovenija: pokrajine in ljudje (ur. Drago Perko in Milan Orožen Adamič). Ljubljana: Mladinska knjiga, str. 166-175.
Natek, Milan: The 1994 summer storm in the Bolska River watershed (central part of Eastern Slovenia). Geografski zbornik 35, 1995, str. 152-198.
Novičar iz slovenskih krajev: iz Celja. Kmetijske in rokodelske novice (14. 5. 1851), 9, 1851, št. 20, str. 95.
Ocenjena škoda, ki so jo povzročile elementarne nesreče. Ljubljana: Statistični urad Republike Slovenije. Medmrežje: http://pxweb.stat.si/pxweb/ database/0kolje/27_okolje/05_Nesrece/27089_ ocenjena_skoda/27089_ocenjena_skoda.asp (9. 7. 2017).
Orožen Adamič, Milan (ur.): Poplave v Sloveniji. Ljubljana: Republiška uprava za zaščito in reševanje, Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU, 1992.
Orožen, Janko: Gmajne na področju srednje Savinje in njenih pritokov. Celjski zbornik, 1957, str. 153-190.
Orožen, Janko: Preteklost Savinjske doline od davnih do današnjih dni. Savinjski zbornik, 1965, str. 322-415.
Orožen, Janko: Zgodovina Celja in okolice, I. del: od začetka do leta 1848. Celje: CZC, 1971.
Orožen, Janko: Zgodovina Celja in okolice, II. del: 1849-1941. Celje: CZC, 1974.
Orožen, Janko: Zgodovinski pregled regulacije Savinje in njenih pritokov. Kronika 4, 1956, št. 1, str. 15-20.
Perko, Drago: The regionalization of Slovenia. Geografski zbornik 38, 1998, str. 11-57.
Poplavna problematika porečja Savinje. Medmrežje: http://www.porecje-savinje.si/Reka_Savinja/ Poplavna_problematika_porecja_Savinje/ (6. 9. 2017).
Potočnik, Blaž: Savinja in njene poplave. Slovenski vodar 9, 2000, str. 47-49.
Pristovšek, Blaž: Regulacijski problemi Savinje. Kronika slovenskih mest 1, 1934, str. 217-221.
Rajšp, Vincenc in Marija Grabnar: Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763—1787: Opisi, 5. zvezek. Ljubljana: ZRC SAZU, Arhiv Republike Slovenije, 1999.
Seliškar, Urška: Agresija na savinjska zemljišča? Načrtovana gradnja suhih zadrževalnikov v Savinjski dolini buri duhove. Novi tednik (22. 11. 2011), 66, 2011, št. 91, str. 2.
Skutnik, Branko, Vesna Metelko Skutnik, Urša Zi-bert in Krištof Kučič: Zagotovitev poplavne varnosti na porečju Savinje - lokalni ukrepi. 24. Mi-šičev vodarski dan, 2013, str. 182-187.
Stanonik, Špela: Naravne nesreče v Spodnji Savinjski dolini. Spodnja Savinjska dolina: v toku idej in doživetij po dolini zelenega zlata (ur. Alenka Jelen, Miha Klemenčič in Estera Popovič). Ljubljana: Društvo mladih geografov Slovenije, 2015, str. 98-104.
Zidarič, Miha: 2D modeliranje zadrževalnikov v Spodnji Savinjski dolini. 20. Mišičev vodarski dan, 2009, str. 182-189.
Zorn, Matija in Mauro Hrvatin: Škoda zaradi naravnih nesreč v Sloveniji med letoma 1991 in 2008. Ujma 29, 2015, str. 135-148.
Zorn, Matija in Blaž Komac: Damage caused by natural disasters in Slovenia and globally between 1995 and 2010. Acta geographica Slovenica 51, 2011, št. 1, str. 7-41.
Zorn, Matija in Blaž Komac: Naravne nesreče in družbena neodgovornost. Geografski vestnik 87, 2015, št. 2, str. 75-93.
Zorn, Matija: Erozijski procesi v slovenski Istri. Geografija Slovenije 18. Ljubljana: Založba ZRC, 2008.
SUMMARY
Floods - a permanent feature in the Lower Savinja Valley
The Savinja Valley consists of three landscape units: the Upper Savinja Valley, the Lower Savinja Valley, and the valley stretching between Celje and Zidani Most. The entire Savinja Valley is categorised as a flood-risk area. 52 km2 of urban land with the population of 21,000 is at risk of flooding in the Savinja River basin. As much as 15% of all flood-risk areas are populated, with floods threatening between 35 and 95% of the surface area in some settlements. Most watercourses in the river basin are characterised by a torrential flow.
538
65
2017
3 KRONIKA
MATIJA ZORN: POPLAVE - STALNICA V SPODNJI SAVINJSKI DOLINI, 529-540
The article provides a detailed presentation of the Lower Savinja Valley, which may be divided into three flood-risk areas - along the Savinja River, along the Bolska River and along the Ložnica River. Floods in the region are mentioned in historical sources ever since the Roman times, with the frequency of reports increasing into the contemporary period. Major floods occurred in 1496, 1497, 1550, 1651, 1672, 1677, 1687, 1770, 1778, 1789, 1798, 1805, 1807, 1814, 1820, 1824, 1833, 1841, 1847, 1850, 1851, 1852, 1867, 1868, 1870, 1876, 1888, 1895, 1899, 1900, 1901,1906, 1910, 1923, 1926, 1927, 1930, 1933, 1954, 1964, 1975, 1980, 1990, 1994, 1998, 2005, 2007, 2010, and 2012.
Reports preserved from the seventeenth and eighteenth centuries state that the Savinja River frequently changed its course between Šempeter and Dobriša vas near Zalec. Diverting southwards, it triggered land disputes, and diverting northwards, it forced people to leave their homes or relocate their settlements to higher altitudes.
The floods at the end of the seventeenth and during the eighteenth centuries are also associated with river engineering, i.e., the construction of dykes and canals. The dykes were constructed to contain the course of the Savinja River and the canals to increase its water flow. More substantial regulation works along the Savinja River in the Lower Savinja Valley took place between 1876 and 1893, on the Ložnica River between 1940 and 1964, and on the lower course of the Bolska River between 1959 and 1968.
However, despite all regulations, at the end of the 1970s, flood-risk areas in the Lower Savinja Valley still encompassed 1800-2100 ha or 15-17.5% of the valley floor.
By means of river engineering works, the riverbeds were levelled and deepened and river flows significantly increased. As a result, the watercourses no longer deviated and new agricultural land was made available, which was ultimately followed by the urbanisation of these areas. On the other hand, the faster water flow has threatened the areas downstream, particularly Celje. Another negative effect of narrowing and accelerating the water flow is the erosion caused by the deepening of riverbeds. And finally, an increased risk of flooding in regulated areas is also due to the »short memory« or disregard of the fact that these are flood-risk areas, which will never be completely safe and in which many activities are currently taking place.
Regulation of watercourses in the Lower Savinja Valley still continues today. However, despite all anti-flood protection measures, each and every flood reminds us that the flood plains along rivers and creeks belong to water and are by their function extended riverbeds of flood waters.
The floods in the Savinja Valley also prompted the first studies on natural disasters in Slovenia: the study on the 1954 flood in Celje marks the beginning of comprehensive investigations into natural disasters in the country.
539
3 KRONIKA
MATIJA ZORN: POPLAVE - STALNICA V SPODNJI SAVINJSKI DOLINI, 529-540
65
2017
540
65
2017
3 KRONIKA
1.02 Pregledni znanstveni članek	UDK 929Čremošnik G.:94(497)
Prejeto: 8. 6. 2017
Ignacij Voje
zasl. prof. dr. v pokoju, Dom upokojencev Center, Tabor—Poljane, Tabor 10, SI—1000 Ljubljana E-pošta: ignacij.voje@gmail.com
Savinjčan Gregor Čremošnik - raziskovalec Balkana
IZVLEČEK
Gregor Čremošnik se je rodil v številni kmečki družini 24. februarja 1890 v Ločici pri Polzeli. Slavistiko in zgodovino je študiral na univerzi v Gradcu in promoviral leta 1915. Življenjska pot ga je za skoraj dve desetletji (od 1917 do 1935) odpeljala v Bosno, kjer je opravljal službo kustosa v Zemaljskem muzeju v Sarajevu. Akademsko kariero je začel leta 1935 v Skopju na Filozofski fakulteti kot profesor za srednji vek, končal pa v Ljubljani (od leta 1946) na Filozofski fakulteti kot nosilec katedre za zgodovino južnih Slovanov. Gradivo za znanstvene študije je črpal v dubrovniškem arhivu. Pretežno je obravnaval področje gospodarske zgodovine Dubrovnika in sosednjih balkanskih držav. Posegel je v eno najzapletenejših vprašanj srbske srednjeveške zgodovine, vprašanje denarnega sistema. Oral je ledino pri raziskovanju diplomatike, paleografije in sfragistike cirilskih listin.
KLJUČNE BESEDE
Gregor Čremošnik, kustos, dubrovniški arhiv, monetarni sistem, zadolžnice, cirilskapaleografija, diplomatika,
sfragistika
ABSTRACT
GREGOR ČREMOŠNIK FROM THE SAVINJA VALLEY - A BALKAN EXPLORER
Gregor Čremošnik was born to a large rural family on 24 February 1890 in Ločicapri Polzeli. He studied Slavic languages and history at the University of Graz and obtained his doctorate in 1915. Then his life brought him to Bosnia, where he remained for nearly two decades (from 1917 to 1935) performing the office of custodian at the National Museum in Sarajevo. He began his academic career in 1935 in Skopje, at the Faculty of Arts, as a professor in medieval history, and concluded it in Ljubljana (from 1946) at the Faculty of Arts as the chair of the Department of the History of Southern Slavs. He drew his materials for scholarly studies from the archives in Dubrovnik. He mainlyfocused on the economic history of Dubrovnik and neighbouring Balkan states and delved into one of the most complex questions of medieval Serbian history, i.e., that of the monetary system. Čremošnik also broke new ground in the research on diplomatics, palaeography and sigillography of Cyrillic documents.
KEYWORDS
Gregor Čremošnik, custodian, Dubrovnik archives, monetary system, promissory notes, Cyrillic palaeography,
diplomatics, sigillography
541
3 KRONIKA_65
IGNACIJ VOJE: SAVINJČAN GREGOR ČREMOŠNIK - RAZISKOVALEC BALKANA, 541-550	2017
Gregorju Čremošniku je stekla zibelka 24. februarja 1890 v vasi Ločica pri Polzeli v številni kmečki družini. Mama Elizabeta, roj. Korun, je umrla ob Gregorjevem porodu leta 1890, oče Blaž pa leta 1908. V zakonu so bili rojeni otroci Anton, Ivan, Franc, Avgust, Fanika, Anica, Antonija, Nejček, Drejček ter najmlajši Gregor. Čremošnikov oče se je drugič poročil; v družino so prišli še polbrat Vinko in tri polsestre: Rozika, Micika in Lenčka (Helena). Rojenice Gregorju niso napovedale lahkega življenja, toda njegovo življenje je bilo kljub temu bogato in plodno.1 Kot številne nadarjene kmečke fante so tudi njega poslali v šole; zapustil je rodni dom in odšel na tuje. Odločil se je za študij slavistike in zgodovine v Gradcu. Tu je poslušal predavanja velikega slovenskega slavista Matije Murka ter si pridobil solidno podlago za poznejše delo na znanstvenem področju. Leta 1915 je promoviral na graški univerzi. Toda želja po čim večjem znanju in usposobljenosti ga je gnala naprej. Kot izredni slušatelj se je vpisal na dunajsko univerzo, da bi izpopolnil svoje znanje v zgodovinski stroki. Poslušal je predavanja znamenitega profesorja Konstantina Jirečka, velikega strokovnjaka za srednjeveško balkansko zgodovino. Odločilen vpliv na Čremošnikov znanstveni način dela in znanstveno usmeritev je imel prav Jireček. Vendar je Čremošnik v to delo vnesel svoje posebne poteze in izdelal svojo metodologijo.
Po kratkem službovanju v Trstu, kjer je bil gimnazijski profesor, ga je življenjska pot za skoraj dve desetletji odpeljala v novo domovino, v Bosno. Leta 1917 je bil imenovan za sekretarja bosansko-herce-govskega inštituta za preučevanje Balkana. S propadom Avstro-Ogrske je bil inštitut ukinjen. Čremo-šnik je bil premeščen v Zemaljski muzej v Sarajevu kot kustos. Tu je vrsto let vodil biblioteko in srednjeveški oddelek ter tako veliko prispeval k oblikovanju enega najbogatejših in najbolje urejenih muzejev v Kraljevini Jugoslaviji.
Čremošnika so privabili v Sarajevo, ker so mu obljubljali lepo plačo in možnost znanstvenega dela. Vendar se to ni uresničilo. Le počasi je lezel iz težav; v pismu prijatelju Ivu Zupaniču iz leta 1920 se »pobaha«, da mu gre končno materialno zelo dobro, ker je poleg službe kustosa v Zemaljskem muzeju še honorarno poučeval na trgovski akademiji v Sarajevu. Čeprav je prišla v Sarajevo k njemu živet sestra Francka s hčerko Terezo, se je pri Čremošniku kmalu pojavilo domotožje, tako da je izrazil željo po vrnitvi v Slovenijo. Jeseni 1922 se je poročil z Agnes Soršek iz Maribora (28. 9. 1895-21. 4. 1984) in imel z njo dva otroka, Irmo in Gregorja. Ko je leta 1926 celo
izgubil pravico do stanovanja, se je odločil za nakup (s kreditom) zemlje na Stupu pri Sarajevu in začel zidati hišo, v katero se je vselil avgusta 1927. Poleg službe kustosa v muzeju je zelo uspešno kmetoval; v Sloveniji je celo kupil pet krav in uspešno prodajal mleko. Tako si je izboljšal zelo slab materialni položaj državnega uradnika, da je lahko vzdrževal družino.
Ko je leta 1929 prišel v hud spor z ravnateljem Zemaljskega muzeja dr. Vladimirjem Skaricem zaradi nepomembnih službenih obveznosti, je začel premišljevati, kako bi zapustil Sarajevo. Končno se mu je ponudila priložnost. Leta 1935 je bil imenovan za profesorja za srednji vek na Filozofski fakulteti v Skopju. Ko so Bolgari leta 1941 zasedli Skopje, je bil pregnan v Beograd, kjer je deloval na univerzi. Kot begunec z družino je ves čas okupacije živel v hudem pomanjkanju. Pod Nedicevo vlado so ga leta 1943 upokojili. Čremošnikova želja, da bi se otresel Balkana in se vrnil v Slovenijo, pa se še nekaj časa ni izpolnila.
Po osvoboditvi so Čremošnika leta 1946, na jesen življenja, poklicali v Ljubljano. Na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete je prevzel izpraznjeno stolico za zgodovino južnih Slovanov, saj se njen nosilec, prof. dr. Nikola Radojčic, ki je leta 1941 odšel v Beograd, po vojni ni nameraval vrniti v Ljubljano. Čremošnik je v Slovenijo prišel kot zrel in izoblikovan znanstvenik in pedagog. Z njegovim prihodom je dobila ta stolica priznanega znanstvenika slovenskega rodu. Študentom prve povojne generacije je ostal v najlepšem spominu, saj je pedagoški poklic opravljal z veliko zavzetostjo in predanostjo. Okvir
1 Babic, Gregor Čremošnik, EJ II, str. 611; Voje, Prof. dr. Gregor Čremošnik - 65 letnik (Naši razgledi, 19. 2. 1955); Voje, Dr. Gregor Čremošnik (Slovenski poročevalec, 14. 11. 1958); Voje, Gregor Čremošnik, EJ 3, str. 89; Voje, Gregor Čremo-šnik, ES 2, str. 145; Voje, Povodom, str. 37-38; Voje, V spomin, str. 50-55; Voje, Znanstveni in človeški lik, str. 9-29.
Prof. dr. Gregor Čremošnik leta 1946.
542
65
2017
3 KRONIKA
IGNACIJ VOJE: SAVINJČAN GREGOR ČREMOŠNIK - RAZISKOVALEC BALKANA, 541-550
njegovih cikličnih predavanj je bila politična zgodovina Srbov, Hrvatov, Bosne in Dubrovniške republike v srednjem veku. V izčrpne zgodovinske preglede je znal vplesti dogajanja iz vsakdanjega življenja srednjeveškega človeka. Sijajni so bili njegovi ekskurzi o gospodarstvu srednjeveške Srbije, Hrvaške, Bosne in Dubrovnika.
Čeprav sta njegova izklesana fiziognomija in slo-ka asketska postava pri študentih vzbujali spoštovanje in distanco, je znal biti toplo človeški, preprost in neposreden. Tudi pri kolegih je bil priljubljen in je užival spoštovanje. Prof. Bogo Grafenauer je v nekro-logu zapisal: »Takih iskrenih, dobrih in toplih ljudi v življenju ne srečaš pogosto.«
Čremošnik je z javnim delom začel kot literarni zgodovinar s krajšimi literarnozgodovinskimi prispevki in kot literarni kritik, predvsem z ocenami romanov, ki so izhajali v Kraljevini Jugoslaviji. Uspešno je bilo sodelovanje s slavistom Jožo Glonarjem, ki je njegove ocene objavljal v Ljubljanskem zvonu. Mimo njega ni šel vpliv njegovega drugega slavističnega profesorja na univerzi v Gradcu Karla Štreklja. Ob pesmi o Pegamu in Lambergarju2 se je posvetil razpravi o slovenski vojaški ljudski pesmi.3
Kasneje se je Čremošnik povezal še z drugo stranjo slavističnega študija, s filologijo, pri čemer je mogoče čutiti vpliv Matija Murka. Ta je prišel do izraza pri dokazovanju imena kraja Brskovo4 na Tari, prvega rudnika srebra v Srbiji, ob ugotovitvi, od kod izvira ime »Upravda«,5 in ob opozorilu, da ime kraja Trebnje6 lahko izhaja od »trebe« (žrtvovanje) in ne le od »trebljenje« (npr. gozda). Čremošnik je v svojih študijah poudarjal, da lahko filologija koristi tudi pri preučevanju kulture in verovanja pri starih Slovanih.
Kmalu je začel prehajati k sistematični obravnavi problematike s področja pomožnih zgodovinskih ved. Po vzoru klasičnega Traubejevega dela za latinsko paleografijo pri obdelavi sistema kratic za »Nomina sacra«7 je preiskal sistem kratic v cerkve-noslovanskih rokopisih. »Nomina sacra« je obdelal v najpomembnejših cerkvenoslovanskih rokopisih, od Kijevskih lističev do Supraselskega kodeksa.8 Sistematično se je lotil obravnave terminologije cirilske paleografije. Predvsem je razvidna njegova težnja vedo o cirilski pisavi povzdigniti na raven vede o la-tinski.9 Podrobno je obdelal eno od oblik te pisave, tj. cirilsko diplomatično minuskulo.10
2	Čremošnik, Pegam in Lambergar, str. 190-194.
3	Čremošnik, Naša vojaška narodna pesem, str. 345-354.
4	Čremošnik, Razvoj srpskog novčarstva; Čremošnik, Nekoliko napomena, str. 9-11.
5	Čremošnik, Podlaga trditev, str. 110-115.
6	Čremošnik, Trebinje, str. 325-327.
7	Traube, Nomina sacra.
8	Čremošnik, Kratice, str. 238-264, 485-498.
9	Čremošnik, Studije, str. 1-19; Čremošnik, Doslej neznani, str. 51-74.
10	Čremošnik, Die serbische, str. 103-115; Čremošnik, Srpska
diplomatska minuskula, str. 119-136.
Med službovanjem v Sarajevu je Čremošnik redno obiskoval dubrovniški arhiv in zbiral gradivo za znanstvene študije. Čeprav je v začetku objavil nekaj prispevkov iz literarne zgodovine in jezikoslovja, se je pretežno posvečal poglavjem iz balkanske srednjeveške zgodovine.
Če pregledujemo publikacije, ki jih je Čremošnik objavil v sarajevskih letih, še ne vidimo vsega pomena teh let za njegovo znanstveno delo. Kot odličen poznavalec najpomembnejšega arhiva za srednjeveško zgodovino držav na Balkanu, Državnega arhiva v Dubrovniku, je zbral največji del novih virov. V njegovih objavah dubrovniških virov najdemo skoraj 2.000 novih dokumentov.11
Na področju obravnave gospodarske zgodovine srednjeveškega Dubrovnika in sosednjih balkanskih dežel, predvsem Srbije, je Čremošnik odprl nova vprašanja. Sklepal je na podlagi analize drobnega gradiva, raztresenega v notarskih in kanclerskih knjigah dubrovniškega arhiva. Zelo zgodaj je posegel v eno najzapletenejših vprašanj srbske srednjeveške zgodovine, tj. vprašanje denarnega sistema. Denar-stvo je imel za odraz in osnovo gospodarstva vsake države. Razna vprašanja srbske srednjeveške numizmatike, kot so začetek kovanja srbskega denarja, njegova vrednost, čistina in oblike novcev, je obdelal v več razpravah.
Najprej je skušal raziskati začetek delovanja Br-skova na Tari, prvega rudnika srebra v Srbiji, in s tem povezan prihod Sasov, rudarskih strokovnjakov, ki naj bi začeli rudnik izkoriščati.12 Menil je, da ime kraja Brskovo po vsej verjetnosti izhaja iz imena domovine rudarjev Sasov, tj. nemške pokrajine »Breisgau«, ter da naj bi šlo za premišljeno naseljevanje rudarjev.
Kovanje denarja v srednjeveški Srbiji je povezal s proizvodnjo srebra, pri čemer je ocenil takratno ekonomsko stanje. Ugotovil je, da je denar koval že srbski vladar Štefan Radoslav (1228-1234),13 kar so potrdila arheološka izkopavanja v trdnjavi Stari Ras, srbski prestolnici na Gradini na sotočju Sebečevske reke in reke Raške.14
Kralj Štefan Dragutin (1276-1282/1316) je bil po Čremošnikovem mnenju glede denarne politike edinstven vladar. V času njegove kratkotrajne vlade je Srbija doživljala vratolomne valutne eksperimente. Njegovo vladarsko obdobje je glede denarne politike značilno zaradi dveh nasprotij: zaradi izredne kvalitete srbskega denarja in velikega števila njegovih emisij ter zaradi nenadnega padca realne vrednosti denarja. V prvih letih svoje vlade je Dragutin koval
11	Čremošnik, Nekoliko dubrovačkih listina, str. 25-54; Čre-mošnik, Istoriski spomenici dubrovačkog arhiva; Čremošnik, Nova istoriska grada iz Dubrovnika; Čremošnik, Notarske listine sa Lastova, str. 1-61; Čremošnik, Monumenta historica Ragusina I.
12	Čremošnik, Razvoj srpskog novčarstva, str. 7-9.
13	Čremošnik, Prilozi, str. 564-584.
14	Popovic, Nalazi novca, str. 38-48; Popovic, Stari grad Ras.
543
3 KRONIKA_65
IGNACIJ VOJE: SAVINJČAN GREGOR ČREMOŠNIK - RAZISKOVALEC BALKANA, 541-550	2017
novce, ki so po čistosti srebra v njih in po teži presegli najboljšo tedanjo valuto v Evropi, beneški matapan. Dragutin je tako kvaliteten denar koval z določenim namenom. Srbija je v tem času izvažala velike količine srebra v Dubrovnik in preko njega dalje na Zahod. Carina na drage kovine je bila visoka in je prizadela producente. Toda če se je izvažal srebrni denar, se carina ni plačevala, kot je razvidno iz dubrovniškega carinskega zakonika iz leta 1277. Izrecno se namreč omenja prosti promet z denarjem. Beneška vlada se ni takoj znašla in je leta 1280 sprejela le ukrep, ki bi ji lahko koristil. Izdala je uredbo o prejemanju srbskega denarja v kovnici. Toda že leta 1282 se je odločila za popolno prepoved kroženja srbskega denarja na svojem ozemlju. V prvih letih 14. stoletja pa je Srbija padla iz ene skrajnosti v drugo. Dragutin je izredno zmanjšal čistost srebra v korist drugih primesi in težo ter se spustil v zelo nevarne špekulacije. Benečani so v prepovedi kroženja srbskih dinarjev poudarili, da gre za sumljivo dejavnost srbskih vladarjev. Pod vplivom tega vtisa je Dante v Božanski komediji odkrito napadel srbskega vladarja, ga poslal v pekel in ga obtožil, da mu je uspelo odlično ponarediti beneške kovance. Zato je v srbskem zgodovinopisju prav vprašanje kvalitete srbskega denarja spodbudilo veliko zanimanje in tudi velika nesoglasja.15
Čremošnik je opozoril tudi na izreden pomen specifične notarske serije dubrovniškega arhiva »De-bita notariae« (Knjige zadolžnic) in se na osnovi gradiva lotil kvantifikacije trgovskega prometa s Srbijo v zvezi s kreditnim poslovanjem.16 Posebej se je ukvarjal z raznimi vrstami posojil in obrestnih mer17 v srednjeveškem Dubrovniku. Bil je tudi eden prvih, ki je opozoril na povezovanje trgovcev v trgovske družbe.18 V svojih delih se je ukvarjal tudi s cenami posameznih trgovskih artiklov in s plačami državnih uradnikov.19
V ljubljanskem obdobju je skušal Čremošnik dokončati svoje življenjsko delo. Oral je ledino pri preučevanju tistega dela južnoslovanske zgodovine, ki zahteva velik napor, predanost raziskovalnemu delu ter izjemno ljubezen do stroke, to je pri preučevanju diplomatike, paleografije in sfragistike cirilskih listin, predvsem tistih, ki jih hrani dubrovniški arhiv. Malo je bilo znanstvenikov v Jugoslaviji, ki so se tako podrobno in celovito posvetili tem vprašanjem. Ko je to znanstvenoraziskovalno delo dozorelo, je Čremo-šnik objavil podroben opis (paleografski in diplomatski) ohranjenih bosanskih in hercegovskih cirilskih dokumentov, ki so jih izdajali bosanski vladarji in
plemstvo.20 Mojstrsko je rešil vprašanje izvirne listine bosanskega bana Kulina iz leta 1189.21 Ta rešitev najlepše ponazarja, kaj vse je mogoče doseči z dobrim poznavanjem pomožnih zgodovinskih ved in njihovo pravilno uporabo. Čremošnik se je sistematično lotil tudi terminologije cirilske paleografije. Razprava o cirilski diplomatski minuskuli je ključ za razumevanje njegovega cirilskopaleografskega opusa.22
Gregor Čremošnik žal ni dokončal dolgoročnega programa o južnoslovanski diplomatiki in sigilogra-fiji. Njegovo delo so bile manjše specialne študije, ki jih je objavljal sproti. V njegovi zapuščini je bilo odkritih več rokopisov, ki bi lahko bili kot samostojno poglavje vključeni v predvideno obsežno monografijo. Te rokopise, ki sta jih kot torzo za tisk pripravila hčerka Irma Čremošnik in Pavo Andelic, je osemnajst let po Čremošnikovi smrti kot gradivo v posebni seriji objavila Akademija nauka i umjetnosti Bosne i Hercegovine ter se mu na ta način oddolžila za njegovo dolgoletno muzeološko in znanstveno delo, ki ga je opravil v Zemaljskem muzeju v Sarajevu.23
Posebno priznanje Čremošnikovemu znanstvenemu delu sta izkazali Srpska kraljevska akademija, ki ga je leta 1932 izbrala za svojega dopisnega člana, in Jugoslovanska akademija znanosti in umetnosti v Zagrebu, ki ga je leta 1948 imenovala za člana Histo-rijskega instituta v Dubrovniku.
Gregor Čremošnik je v enem od pisem prijatelju Ivu Zupaniču leta 1950 potožil, da ni dovolj ideološko podkovan, zato v pravi stroki, zgodovini, ne more nič objavljati. K sreči so njegovo glavno področje znanstvenega dela predstavljale t. i. pomožne zgodovinske vede, paleografija, diplomatika in sfragistika; to pa je čista tehnika, ki je daleč stran od vsake ideologije. Toda prav zaradi cirilskih pomožnih ved je profesor Čremošnik doživel napad študentske organizacije. V Slovenskem poročevalcu se je 3. junija 1955 pojavil članek z naslovom »Izkušnje iz dela organov družbenega upravljanja na univerzi«.24 V njem je bilo med drugim zapisano, da je najbolj pereče vprašanje še vedno obseg snovi v študijskih programih. Študentje zgodovine so namreč fakultetnemu svetu poslali pismo, v katerem ga seznanjajo s prenatrpanim učnim načrtom, kar je letelo na cirilske pomožne vede ter na pregled virov in zgodovinopisja v okviru južnoslo-vanske zgodovine pri predavanjih prof. Čremošnika. Gregor Čremošnik je to snov spraševal posebej pri kolokvijih, ker je nameraval razbremeniti diplomsko izpitno snov. Na ta napad so profesorji oddelka za zgodovino odgovorili z javnim pismom, v katerem so
15	Yoje, Pogledi Gregorja Čremošnika, str. 117—127.
16	Čremošnik, Uvozna trgovina, str. 61—69; Čremošnik, Vrednost dubrovačkog uvoza, str. 57—62.
17	Čremošnik, Novčarstvo, str. 17, 22, 23.
18	Čremošnik, Naša trgovačka društva, str. 60—81.
19	Čremošnik, Činovnicki stalež, str. 31—37; Čremošnik, Posta-nak i razvoj, str. 73—84.
20	Čremošnik, Bosanske i humske povelje srednjeg vijeka.
21	Čremošnik, Original povelje Kulina bana, str. 195—213.
22	Glej op. 10.
23	Čremošnik, Studije za srednjovjekovnu diplomatiku i sigilogra-fiju Južnih Slovena.
24	(Lipužič), Izkušnje iz dela organov družbenega upravljanja na univerzi (Slovenski poročevalec, 3. 6. 1955, str. 3).
544
65
2017
3 KRONIKA
IGNACIJ VOJE: SAVINJCAN GREGOR CREMOŠNIK - RAZISKOVALEC BALKANA, 541-550
Dopisnica, ki jo je Gregor Čremošnik leta 1911 poslal Ivu Zupaniču.
stopili na stran prof. Čremošnika,25 čeprav je bil namen kritikov Čremošnika osamiti. Odgovor na odprto pismo profesorjev je prišel kmalu. Avtor članka Boris Lipužič, zunanji član sveta Filozofske fakultete (iz članka je razvidno, da je bil tudi avtor prvega prispevka), je še naprej vztrajal, da naštevanje med seboj nepovezanih dejstev ne prispeva k razumevanju zgodovinskega razvoja, temveč zamegljuje pogled na celoto. Poudaril je, da za razumevanje razvoja človeške družbe ni treba vedeti, ali je na novcu srbskega kralja Uroša I. kraljeva figura pokrita ali gologlava in ali ima v rokah križ z eno ali dvema prečkama. To je bil le en drobec iz Čremošnikovih predavanj o srbski numizmatiki.26 Da so tudi takšni podatki pomembni za razumevanje človeške družbe, naj ponazorim s tem, da je Čremošnik ob analizi pečatov bosanskega kralja Štefana Tomaša ugotovil katastrofalen gospodarski položaj bosanskega kralja.27 Sklep Lipužičeve-ga razpravljanja pa je izzvenel v opozorilu, da sedanje družbene potrebe od Filozofske fakultete zahtevajo predvsem kadre za srednje šole, ne pa razpravljanja o znanstvenih problemih.
V pismu z dne 2. aprila 1957 mi je Čremošnik zapisal: »Grenko je, da se celo pri tem prizadevanju
25
26
47
O študijskem načrtu na zgodovinskem oddelku naše univerze (Slovenski^poročevalec, 12. 6. 1955, str. 3). Lipužič, Še o študijskem načrtu na zgodovinskem oddelku -za objektivno obveščanje naše javnosti (Slovenski poročevalec,
21. 6. 1955, str. 4).
Čremošnik, Ostaci arhiva, str. 5-56.
in pri tej dobri volji in namenih naleti na popolno nerazumevanje in podtikanje s strani ravno onih, ki bi jim človek vedno rad bil pri roki - saj ste videli nastopanje študentov svoj čas, nastopanje, ki ga še danes ne morem razumeti, ne preboleti.«
Po diplomi leta 1951 me je prof. Čremošnik izbral za asistenta. Očetovsko in z veliko mero naklonjenosti me je sistematično usmerjal v znanstveno in pedagoško delo. Kot odličen poznavalec dubrovni-škega arhiva mi je dal sugestijo za temo doktorske disertacije. Predlagal je, da bi začel sistematično raziskovati notarsko serijo dubrovniškega arhiva »Debita notariae«, ki do tedaj še ni bila podrobneje obdelana. Na Čremošnikovo pobudo in po njegovem posredovanju sem zaprosil za štipendijo, ki mi je omogočila, da sem začel pogosteje obiskovati dubrovniški arhiv in se uvajati v arhivsko delo. Nenehno sem mu poročal o zbranem arhivskem gradivu za disertacijo, pri čemer sva predebatirala številna odprta vprašanja. Izdelala sva podroben koncept vsebine disertacije. Ko sem se mu v pismu spomladi leta 1957 zahvalil za pomoč pri usmerjanju v arhivsko raziskovanje, mi je odgovoril, da se mu ni treba zahvaljevati, kajti on bi rad posnemal svojega profesorja in mentorja Matijo Murka, ki je bil študentom »i učitelj i prijatelj i pomočnik v vseh težavah, z eno besedo vzor učitelja«. Zato mi svetuje, naj bom tudi jaz prav takšen, kajti to bo najlepše nadaljevanje svetle tradicije našega šolstva. Dokončanja moje disertacije prof. Čremošnik žal ni dočakal. Njegova prezgodnja smrt me je zelo
545
3 KRONIKA_65
IGNACIJ VOJE: SAVINJČAN GREGOR ČREMOŠNIK - RAZISKOVALEC BALKANA, 541-550	2017
prizadela. Izgubil sem odličnega mentorja, skrbnega profesorja, ki je želel dočakati predložitev moje disertacije v oceno. Tekst disertacije sem oddal šele konec leta 1963. Dne 14. maja 1964 sem disertacijo z naslovom Kreditna trgovina Dubrovnika v srednjem veku2 uspešno obranil pred razširjeno štiričlansko komisijo (prof. Milko Kos, prof. Jorjo Tadic - mentor, prof. Bogo Grafenauer in doc. Ferdo Gestrin). S tem sem se prof. Čremošniku oddolžil za ves njegov trud pri premagovanju težav v zvezi z zbiranjem arhivskega gradiva in pri uresničitvi koncepta, ki sva ga skupaj izdelala.
Čremošnik je zelo cenil mlajšega kolega Metoda Mikuža, ker se je v času študentskega napada nanj postavil na njegovo stran. Leta 1947 je bil med podpisniki predloga, da Metoda Mikuža na Filozofski fakulteti v Ljubljani sprejmejo za izrednega profesorja za zgodovino NOB. Ko se je prof. Mikuž leta 1955 prijavil na razpisano mesto za rednega profesorja za občo zgodovino in zgodovino narodov Jugoslavije po prvi svetovni vojni ter so imeli nekateri člani oddelka za zgodovino pomisleke glede njegovega napredovanja, je Čremošnik Mikuža odločno zagovarjal in pri tem vztrajal. Po nekajmesečnem zadrževanju je bilo Čremošnikovo vztrajanje sprejeto. V poročilu je med drugim zapisano: »V vsem svojem delu se odločno zavzema za kritično metodo izdajanja virov in za ugotavljanje dejstev na podlagi kritične
pritegnitve vseh razpoložljivih virov in nasprotuje tendencam formiranja partizanske legende (poveličevanja lastnih uspehov, izgub nasprotnika itd.), ki se seveda pojavljajo v tem primeru prav tako kakor pri vseh drugih zgodovinskih procesih in historičnih borbah.«29
Kljub predanosti zgodovinski stroki, ki ji je posvetil vse življenje, in vestnemu opravljanju pedagoškega poklica Čremošnik ni pozabil na družinske obveznosti. Njegovi najbližji so mu pomenili vse in v najtežjih življenjskih preizkušnjah je našel oporo pri njih. Vedno je našel čas, posebno ob košnji, da je prihajal v rodni kraj k sorodnikom. Tu je nabiral novih moči za opravljanje svojega odgovornega poklicnega dela.
Sredi februarja 1958 je kot strela z jasnega udarila novica, da je prof. Čremošnik zbolel za rakom. Čeprav je bil pol leta pred smrtjo priklenjen na bolniško posteljo, je z vso vestnostjo in odgovornostjo opravljal posle predstojnika oddelka za zgodovino. Študentje so na njegovem domu skoraj do konca njegovega življenja opravljali diplomske izpite. V svojem poklicu je dobesedno izgorel. Agonija se je začela novembra, 11. novembra pa je nastopila smrt. Od prof. Čremošnika smo se poslovili v soboto, 15. novembra, na ljubljanskih Žalah.30 Poslovilni govor je imel dekan Filozofske fakultete in njegov kolega, prof. Metod Mikuž, ki je med drugim poudaril: »Ko sem ga obiskal zadnjikrat, je bil na žalost že mrtev in na njegovi pisalni mizi so obležali najnovejši pomembni rokopisi in na enem od teh tudi njegova poslednja pisava, testament. Testament, v katerem ne zapušča zemeljskega bogastva, pač pa z ljubečo roko popravlja pomanjkljivo napisan srbski tekst. Pretresljiv testament, ki jasno govori samo tole: začel sem rasti in rasel sem ob znameniti Cirilovi pisavi in z njo odhajam s tega sveta.«31
Tudi po smrti prof. Gregor Čremošnik pri zgodovinarjih in na oddelku za zgodovino ni bil pozabljen. Zgodovinsko društvo v Celju je pod predsedstvom Janeza Šumrade imelo za svojo dolžnost, da Čremo-šnikovo 90-letnico dostojno proslavi s postavitvijo skromnega obeležja na Čremošnikovi rojstni hiši v Ločici pri Polzeli. Pri tem je društvo naletelo na popolno razumevanje in podporo občinske kulturne skupnosti v Žalcu ter krajevne skupnosti Polzela. Kulturna skupnost je sklenila financirati izdelavo in postavitev spominske plošče, krajani pa so uredili okolico Čremošnikove domačije in prispevali kulturni program.32
Družinski grob Gregorja Čremošnika na ljubljanskih Žalah.
28 Voje, Kreditna trgovina u srednjovjekovnom Dubrovniku.
29	Arhiv Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Personalni list prof. dr. Metoda Mikuža.
30	Nekrologi: Grafenauer, In memoriam. Gregor Čremošnik, str. 313-325; Žontar, Gregor Čremošnik, str. 391-394; Ser-gijevski, In memoriam Dru Gregoru Čremošniku, str. 7-8; (Korošec), Gregor Čremošnik, str. 185-186; Voje, Dr. Gregorju Čremošniku v spomin, str. 130-132.
31	Mikuž, In memoriam Gregorii Čremošnik: beseda ob grobu, str. 533.
32	Šumrada idr., Odkritje spominske plošče, str. 349-352.
546
65
3 KRONIKA
Rojstna hiša Gregorja Čremošnika v Ločici pri Polzeli ob odkritju spominske plošče 23. februarja 1980. Hiša ima
danes prenovljeno fasado.
Dan pred jubilantovim rojstnim dnevom (23. februarja 1980) so se na skromni otvoritveni svečanosti poleg številnih krajanov zbrali tudi člani profesorjeve družine, nekdanji sodelavci ter predstavniki oddelka za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete, Zgodovinskega inštituta Milka Kosa SAZU, drugih znanstvenih institucij, Zemaljskega muzeja iz Sarajeva in celjskih kulturnih zavodov. V imenu žalske kulturne skupnosti in krajevne skupnosti Polzela je spregovoril Marjan Sever, v imenu celjskih zgodovinarjev pa Janez Šumrada. Slavnostni govornik je bil Čremošnikov učenec in naslednik prof. Ignacij Voje, ki je očrtal slavljenčevo znanstveno delo in človeško podobo ter odkril spominsko ploščo. Predstavniki profesorjev in študentov so položili vence in cvetje. V spomin Gregorju Čremošniku je nekaj besed povedala dr. Nada Miletic iz Sarajeva, oddelek za zgodovino filozofske fakultete iz Skopja pa je na svečanost poslal pozdravno brzojavko.
Stoletnico rojstva prvega povojnega profesorja za zgodovino južnih Slovanov na ljubljanski univerzi prof. Gregorja Čremošnika je oddelek za zgodovino počastil tako, da je delegacija (prof. Vasilij Melik, prof. Ignacij Voje, prof. Miroslav Stiplovšek, doc. Va-sko Simoniti in višji pred. Štefan Trojar) 23. februarja 1990 obiskala njegov grob na ljubljanskih Žalah, se poklonila njegovemu spominu in položila cvetje. Dne 15. marca pa je Zgodovinsko društvo Ljubljana
priredilo članski sestanek v Čremošnikov spomin, na katerem sta referirala Igor Grdina o temi: »Gregor Čremošnik in cirilska paleografija«33 ter Ignacij Voje o temi: »Delež Gregorja Čremošnika pri proučevanju ekonomske zgodovine srednjeveškega Dubrovnika in balkanskih dežel«.34
Z izdajo pisem Gregorja Čremošnika leta 2016 se je tudi Slovenska akademija znanosti in umetnosti poklonila njegovemu spominu. Korespondenca ima kot zgodovinski vir izredno vrednost, saj postane z njenim posredovanjem avtorjev lik kot človeka, pedagoga in znanstvenika globlji in jasnejši. V 89 pismih, objavljenih v knjigi (Ivu Zupaniču, Joži Glo-narju, Ivanu Prijatelju, Milku Kosu, Matiji Murku, Janku Glazerju in Ignaciju Vojetu), lahko spoznamo Čremošnikovo dojemanje razmer, v katerih je živel, obdobje strokovnega razvoja in tudi njegovo človeško plat. Njegova življenjska pot je bila velikokrat grenka, težka in tudi bedna, saj se je odtrgan od rodne grude stežka prebijal skozi življenje. V pismih prihaja do izraza Čremošnikova iskrenost, smisel za humor ter kritičnost do okolja in razmer. Bil je odličen poznavalec balkanskega človeka in njegove mentalitete.35 Na spominskem obeležju umrlih profesorjev
33	Grdina, Gregor Čremošnik, str. 159-169.
34	Voje, Delež Gregorja Čremošnika, str. 278-284.
35	Voje, Pisma Gregorja Čremošnika.
547
3 KRONIKA
IGNACIJ VOJE: SAVINJČAN GREGOR ČREMOŠNIK - RAZISKOVALEC BALKANA, 541-550
65
2017
J	1 v - *" ■"	1 - .T	l . . w
/7 v ■ >	r /
ft 6 Ä 1 j^fe* fc & '^^y!
k \/ C /
10 5 8
i--*-	. v
■ K
Čremošnikov podpis na spominski plošči na obeležju umrlih profesorjev na Oddelku za zgodovino Filozofske
fakultete Univerze v Ljubljani.
oddelka za zgodovino Filozofske fakultete v prvem nadstropju stavbe na Aškerčevi 2 v Ljubljani pa ga bo njegov podpis ohranjal v zavesti še nadaljnjim rodovom študirajočih zgodovinarjev.
VIRI IN LITERATURA
ARHIVSKI VIR
Arhiv Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Personalni list prof. dr. Metoda Mikuža
LITERATURA
Babic, Anto: Gregor Čremošnik. Enciklopedija Jugoslavije II, 1956, str. 611. Čremošnik, Gregor: Kratice »Nomina sacra« u cer-kvenoslav. spomenicima. Slavia 4, 1925, str. 238264, 485-498. Čremošnik, Gregor: Bosanske i humske povelje srednjeg vijeka. Glasnik Zemaljskog muzeja 1. deo, n. s. 3, 1948, str. 102-143; 2. deo, n. s. 4-5, 1949-1950, str. 105-199; 3. deo, n. s. 6, 1951, str. 81-119; 4. deo, n. s. 7, 1952, str. 273-336; dopuna, n. s. 10, 1955, str. 137-147. Čremošnik, Gregor: Činovnicki stalež u srednjem veku u Dubrovniku. Dubrovački horizonti 22, br. 30, 1990, str. 31-37. Čremošnik, Gregor: Die serbische diplomatische Minuskel. Bd. 2. Wiener Archiv für Geschichte der Slawenthums Europas. Studien zur älteren Geschichte Osteuropas 2, 1959, str. 103-115. Čremošnik, Gregor: Doslej neznani južnoslovanski pečati. Zgodovinski časopis 6-7, 1958-1959, str. 51-74.
Čremošnik, Gregor: Istoriski spomenici dubrovač-kog arhiva. Ser III, sv. 1 Kancelariski i notariski spisi 1278-1301. Zbornik SKA III, 1932.
Čremošnik, Gregor: Naša trgovačka društva u srednjem veku. Glasnik Zemaljskog muzeja 36, 1924, str. 60—81.
Čremošnik, Gregor: Naša vojaška narodna pesem. Glasnik muzejskega društva za Slovenijo XX, 1939, str. 345—354.
Čremošnik, Gregor: Nekoliko dubrovačkih listina iz XII. i XIII. stoleca. Glasnik Zemaljskog muzeja 43, 1931, str. 25—54.
Čremošnik, Gregor: Nekoliko napomena o Brskovu i Kragujevačkoj ostavi. Glasnik Zemaljskog muzeja n. s. 13, 1959, str. 9—11.
Čremošnik, Gregor: Notarske listine sa Lastova. Spomenik SKA 91, 1939, str. 1—61.
Čremošnik, Gregor: Nova istorijska grada iz Dubrovnika. Novitatis Musei Sarajevoensis 10, 1933.
Čremošnik, Gregor: Novčarstvo u starom Dubrovniku. Jugoslovenska njiva 9, 1944, str. 16—24.
Čremošnik, Gregor: Original povelje Kulina bana. Glasnik Zemaljskog muzeja n. s. 12, 1957, str. 195— 213.
Čremošnik, Gregor: Ostaci arhiva bosanske franje-vačke vikarije. Radovi Naučnog društva Bosne i Hercegovine 3, 1955, str. 5—56.
Čremošnik, Gregor: Pegam in Lambergar. Ljubljanski zvon XXXVIII, 1918, str. 190—194.
Čremošnik, Gregor: Podlaga trditev o slovanskem poreklu cesarja Justinijana. Zgodovinski časopis 6—7, 1952—1953, str. 110—115.
Čremošnik, Gregor: Postanak i razvoj srpske ili hrvatske kancelarije u Dubrovniku. Anali Historij-skog instituta JAZU 1, 1952, str. 73—84.
Čremošnik, Gregor: Prilozi dubrovačkoj i srpskoj numizmatici. Slavia 7, 1928—1929, str 564—584.
Čremošnik, Gregor: Razvoj srpskog novčarstva do kralja Milutina. Pos. izdanja Knj. CI. Beograd, SANU: 1933, str. 6—10.
Čremošnik, Gregor: Srpska diplomatska minuskula. Slovo, časopis Staroslovenskog instituta 13, 1963, str. 119—136.
548
65
2017
3 KRONIKA
IGNACIJ VOJE: SAVINJČAN GREGOR ČREMOŠNIK - RAZISKOVALEC BALKANA, 541-550
Čremošnik, Gregor: Studije iz srpske paleografije i diplomatike srednjeg veka. Glasnik skopskog nauč-nog društva 21, 1940, str. 1-19.
Čremošnik, Gregor: Studije za srednjovjekovnu diplo-matiku i sigilografiju Južnih Slovena. Grada / Akademija nauka i umjetnosti Bosne i Hercegovine; knj. 22. Odjeljenje društvenih nauka; knj. 18. Sarajevo: Akademija nauka i umjetnosti Bosne i Hercegovine, 1976.
Čremošnik, Gregor: Trebinje. Slavistična revija 19, 1957, str. 325-327.
Čremošnik, Gregor: Uvozna trgovina Srbije god. 1282 i 1283. Spomenik SKA 62, 2. Razred, 51, 1925, str. 61-69.
Čremošnik, Gregor: Vrednost dubrovačkog uvoza u Srbiju i Bosnu, Glasnik Zemaljskog muzeja 41, 1929, str. 57-62.
Čremošnik, Gregor: Zapisi notara Tomasina de Sa-vere 1278-1282. Monumenta historica Ragusina I: Spisi dubrovačke kancelarije, knj. I. Zagreb, 1951.
Grafenauer, Bogo: In memoriam. Gregor Čremošnik. Zgodovinski časopis 12-13, 1958-1959, str. 313-325.
Grdina, Igor: Gregor Čremošnik in cirilska paleo-grafija. Zgodovinski časopis 44, 1990, str. 159-169.
Korošec, Josip: Gregor Čremošnik. Arheološki vestnik IX-X, 1958-1959 (1960), str. 185-186.
Lipužič, Boris: Izkušnje iz dela organov družbenega upravljanja na univerzi. Slovenski poročevalec, 3. 6. 1955, str. 3.
Lipužič, Boris: O študijskem načrtu na zgodovinskem oddelku naše univerze. Slovenski poročevalec, 12. 6. 1955, str. 3.
Lipužič, Boris: Še o študijskem načrtu na zgodovinskem oddelku - za objektivno obveščanje naše javnosti. Slovenski poročevalec, 21. 6. 1955, str. 4.
Mikuž, Metod: In memoriam Gregorii Čremošnik: beseda ob grobu. Naši razgledi, 22. 11. 1958, str. 533.
Popovic, Marko: Nalazi novca kralja Stefana Rado-slava iz utrdenja gradine u Rasu. Novopazarski zbornik l, 1977, str. 38-48.
Popovic, Marko: Stari grad Ras. Beograd, 1987.
Sergijevski, Dimitrije: In memoriam Dru Grego-ru Čremošniku. Glasnik Zemaljskog muzeja n. s. XIII, 1959, str. 7-8.
Šumrada, Janez in Ignacij Voje in Anton Svetina: Odkritje spominske plošče prof. dr. Gregorju Čremošniku. Zgodovinski časopis 34, 1980, str. 349-352.
Traube, Ludwig: Nomina sacra. Versuch einer Geschichte der christlichen Kürzung. München, 1907.
Voje, Ignacij (ur.): Pisma Gregorja Čremošnika. Korespondence pomembnih Slovencev 15. Ljubljana: SAZU, 2016.
Voje, Ignacij: Delež Gregorja Čremošnika pri proučevanju ekonomske zgodovine srednjeveškega Dubrovnika in balkanskih dežel. Zgodovinski časopis 44, 1990, str. 278-284.
Voje, Ignacij: Dr. Gregor Čremošnik. Slovenski poročevalec, 14. 11. 1958.
Voje, Ignacij: Dr. Gregorju Čremošniku v spomin. Kronika VIII, 1960, str. 130-132.
Voje, Ignacij: Gregor Čremošnik. Enciklopedija Jugoslavije, 3, 1987, str. 89.
Voje, Ignacij: Gregor Čremošnik. Enciklopedija Slovenije, 2, 1988, str. 145.
Voje, Ignacij: Kreditna trgovina u srednjovjekovnom Dubrovniku. Sarajevo: Akademija nauka i umetnosti Bosne i Hercegovine, 1976.
Voje, Ignacij: Pogledi Gregorja Čremošnika na mo-netarnu politiku srpskog kralja Stefana Draguti-na. Zbornik radova 27. Spomenica dr. Danice Milic 2013, str. 117-127.
Voje, Ignacij: Povodom stogodišnjice rodenja dr. Gregorja Čremošnika. Dubrovački horizonti 30, 1990, str. 37-38.
Voje, Ignacij: Prof. dr. Gregor Čremošnik - 65 letnik. Naši razgledi, 19. 2. 1955.
Voje, Ignacij: V spomin na prof. dr. Gregorja Čremošnika - ob 125-obletnici rojstva. SLO časi, kraji, ljudje, september 2015, str. 50-55.
Voje, Ignacij: Znanstveni in človeški lik Gregorja Čremošnika. Pisma Gregorja Čremošnika. Korespondenca pomembnih Slovencev, 15, SAZU 2016, str. 9-29.
Zontar, Josip: Gregor Čremošnik. Sudostforchungen XVIII, 1958, str. 391-394.
SUMMARY
Gregor Cremosnik from the Savinja Valley -a Balkan explorer
The contribution describes the life and scholarly work of historian Gregor Cremosnik. He was born on 24 February 1890 at Locica pri Polzeli to a big rural family. Like many other talented farmer boys, he was sent away to school. After completing classical gymnasium in Maribor in 1910, he decided to enrol in Slavic and history studies at the University of Graz, where he earned his doctorate in 1915. He obtained a solid basis for his later scholarly work from his teacher and mentor Matija Murko and acquired further knowledge of history at the University of Vienna under Professor Konstantin Jirecek. After spending a short period working at a gymnasium in Trieste, his life brought him to Bosnia, where he remained for nearly two decades performing the office of custodian at the National Museum in Sarajevo. He started his academic career in 1935 in Skopje, at the Faculty of Arts, as a professor in medieval history,
549
3 KRONIKA
IGNACIJ VOJE: SAVINJČAN GREGOR ČREMOŠNIK - RAZISKOVALEC BALKANA, 541-550
65
2017
and concluded it at Ljubljana's Faculty of Arts as a professor in the history of Southern Slavs.
While performing his office in Sarajevo, Čremošnik frequented the Dubrovnik archives and collected materials for his scholarly studies. Even though he initially published a few contributions on literary history and linguistics, he primarily focused on the chapters from the Balkan medieval history. Thanks to his intimate knowledge of the most important archives for the medieval history of the Balkans, i.e., the Historical Archives in Dubrovnik, he collected the largest part of new sources. His publications of Dubrovnik sources contain nearly 2000 new documents.
Čremošnik's most important contribution to the medieval history of the Balkans was by opening new questions in the field of the economic history of medieval Dubrovnik and neighbouring Balkan states. He delved into one of the most complex questions of Serbian medieval history, i.e., that of the monetary system. He fully investigated the beginnings of Serbian minting, the value of Serbian currency, as well as
the purity and shape of coins. He also devoted much of scholarly attention to various kinds of loans and interest rates, organisation of merchants into trade associations, prices of merchandise, as well as salaries of state officials in medieval Dubrovnik.
During his Ljubljana period, Cremosnik attempted to complete his life's work. He was breaking new ground in the part of the Southern Slavic historical research that requires painstaking effort, dedication to research and profound love of profession, i.e., diplomatics, palaeography and sigillography of Cyrillic documents. By including these chapters in his lectures, he found himself under attack by the student organisation in 1955, which devastated him, as he performed his pedagogical profession with utmost zeal and devotion.
Gregor Cremosnik died in Ljubljana on 12 November 1958. However, his signature on the memorial to late professors who once lectured at the Department of History, Faculty of Arts in Ljubljana, will retain his memory for many generations of future history students.
550
65
2017
3 KRONIKA
Ocene in poročila
Peter Zimmermann: Generalmajor Friderik Širca: vojaška biografija. Žalec: ZKŠT -Zavod za kulturo, šport in turizem, 2012, 360 strani.
Habsburški imperij je z uvedbo stalne vojske začel v 18. stoletju postopoma sistematizirati vojaško poslovanje ter zbiranje podatkov o svojih častnikih in generalih. Od leta 1824 so za častnike in generale vodili t. i. letna poročila oziroma Conduitelisten, ki so jih v času preureditve države in novih vojaških reform leta 1868 zamenjali še podrobnejši Qualifikationslisten. Gre za natančna letna poročila in ocene o delu posameznega častnika oziroma generala cesarske vojske. V njih so vodili rubrike o osebnih podatkih, verski pripadnosti in izobrazbi, beležili so zdravstveno in premoženjsko stanje, značajske ocene ter premestitve, povišanja in ocene o sposobnosti opravljanja posameznih zadolžitev - skratka vse, kar je bilo povezano z njihovo vojaško službo. Vojaške oblasti so pač hotele vedeti, kakšne častnike in generale ima vojska na razpolago in na katere se lahko bolj zanese. Omenjeni zapisi so danes večinoma v Vojnem arhivu na Dunaju in so bogat vir za vse, ki se ukvarjajo z vojaško zgodovino ali biografijami posameznikov, ki so v času monarhije kot častniki službovali v cesarskih oboroženih silah. Kako koristni so ti podatki in kaj vse lahko razkrijejo o posameznem častniku, je natančno prikazal Peter Zimmermann v svoji vojaški biografiji Friderika Sirce (1859-1948), v slovenskem prostoru bolj poznanega pod umetniškim psevdonimom Risto Savin. Znameniti slovenski skladatelj, ki je pri poznavalcih resne glasbe znan po svojih 72 skladbah, si je izbral vojaški poklic in se povzpel do položaja generala. O Širčevi vojaški plati je bilo v slovenskem prostoru doslej le malo povedanega in, kakor je zapisal Zimmermann, »deloma tudi napačno«. Prav zato se je avtor odločil, da bo temeljito predstavil vojaško pot Friderika Sirce. Njegovo življenje je - kar zadeva vojaško pot - razdelil na dve obsežnejši obdobji: čas miru in čas prve svetovne vojne. V obeh delih gre v resnici za objavo arhivskih dokumentov, njihovo kritično predstavitev in umestitev v širšo sliko cesarskih oboroženih sil. Prav z objavo arhivskih dokumentov o častniku Sirci in z njihovim prevodom v slovenski jezik je avtor bralcu prvič podrobno odkril zanimiv vpogled v svet vojaške birokracije. Morda že na tem mestu ne bo odveč opozorilo o tem,
da se v slovenskem prostoru prav vprašanja vojaške terminologije in različnih prevodov, ki se pojavljajo v sodobnih prispevkih - morda tudi zaradi premajhnega zanimanja zgodovinarske stroke! -, sploh še ni temeljiteje obravnavalo. Tako prihaja do nekaterih razlik v zapisih, pa čeprav je slovenski jezik ustrezne slovenske besede - zlasti po zaslugi Andreja Komela pl. Sočebrana (1829-1892) - za ta ali oni čin vojaški izraz nekoč že poznal. Se več, nekatere je mogoče najti tudi v ohranjenih dokumentih oziroma vojaških formularjih, ki so imeli ob koncu leta 1918 tudi slovensko predlogo.
Peter Zimmermann se je torej v Širčevi biografiji naslonil na arhivsko gradivo dunajskega Vojnega arhiva: na že omenjene t. i. personalne mape, oziroma, kakor je zapisal avtor, »kvalifikacijske liste«. Ker pa je bil Sirca rojen v Žalcu, torej na Štajerskem, je pisec lahko pri predstavitvi biografije posegel tudi po t. i. temeljnem vojaškem matičnem listu (Grundbuchsblatt) oziroma, kakor je avtor zapisal v slovenskem
551
3 KRONIKA
OCENE IN POROČILA: NASLOV, 551-552
65
2017
jeziku, »temeljni vojaški evidenci«. Te so v vojski vodili za vsakega vpoklicanega, sprva kot Musterlisten, pozneje, od druge polovice 19. stoletja, pa v obliki, kakršna se pokaže v omenjeni biografiji. Tudi ti dokumenti so danes priljubljen vir za ugotavljanje usode prednikov, še posebej tistih, ki so v času prve svetovne vojne službovali v cesarskih oboroženih enotah. Zal je bil precejšen del tega gradiva po koncu vojne in razpadu monarhije predan državam naslednicam, kjer pa se je marsikaj uničilo ali izgubilo. Tako na žalost še danes ni povsem jasno, kaj se je zgodilo z gradivom, povezanim s fanti iz Kranjske, zato pa je - na srečo raziskovalcev - velik del gradiva, povezanega s štajerskimi fanti, danes mogoče najti v Vojnem arhivu na Dunaju. Tako ni nič presenetljivega, da so tudi o Zalčanu Frideriku Sirci našli ta dokument. Temeljni matični list podaja prve informacije o vstopu Friderika Sirce v vojaške vrste: njegov takratni položaj, izobrazbo in osebni opis (barva las, oči itd.). Iz teh zapisov med drugim izvemo, da je Sirca ob vstopu v vojsko meril 1,70 m, da je popolnoma obvladal nemški in slovenski jezik ter da je v aktivno službo pri topništvu stopil 1. oktobra 1878. Od takrat naprej je na podlagi arhivskih dokumentov vojaško kariero Friderika Sirce mogoče podrobno spremljati - z vsemi premestitvami in povišanji vred. Pri tem je morda zanimivo opozoriti, da so omenjeni dokument dopolnjevali ves čas vojaške službe, torej tudi potem, ko je Sirca postal topniški častnik in so zanj, kakor za vse druge častnike in generale, začeli voditi častniško personalno mapo (Qualifikationsliste). Vse to je Zimmermann pripravil za objavo in tako bralcu odstrl morda sicer suhoparen svet vojaške terminologije in ponavljajočih se zapisov, ki pa raziskovalcem med vrsticami vendarle ponujajo dovolj privlačnih informacij. To še posebej velja pri prebiranju značajskih ocen in ločenih mnenj nadrejenih, ki so pisali ocene o posamezniku in tako soodločali o njegovi usodi oziroma (ne)napredovanju. Avtor biografije se je na podlagi dolgoletnih izkušenj, ko je moral v službi pisati ocene in mnenja o svojih kolegih, dobro zavedal subjektivnosti takšnih zapisov; na to, kakor tudi na previdnost pri prebiranju takšnega gradiva, je primerno opozoril bralca. Na previdnost oziroma na »inflacijo hvaljenja« pri prebiranju ocen v takšnih dokumentih je podrobneje opozoril že Is-tvan Deäk v svoji študiji Beyond Nationalism. Je pa iz teh zapisov in ocen kljub temu mogoče razbrati nekatere podrobnosti in se dokopati do ugotovitev, kakšni odnosi so vladali med nadrejenimi in podrejenimi ter - v primeru Sirce - kako je bil ta zapisan pri nadrejenih (mnenje brigadirja, divizionarja in poveljnika korpusa). Pri nekaterih je imel očitno odlične ocene, saj so se leta 1891 njegovi predstojniki trudili za »izredno napredovanje Friderika Sirce«, kar pa je sadove obrodilo šele tri leta pozneje, kakor je zapisal Zimmermann.
V drugem delu, ki obravnava čas prve svetovne
vojne, je avtor na kratko predstavil okvir dogajanja in vlogo topništva ter se podrobneje posvetil aktivnemu službovanju skladatelja - polkovnika Sirce, ki se je najprej znašel na bojnih poljanah, kjer je vztrajal vse do leta 1916, nato pa v zaledju. Opomniki oziroma zaznamki k vojaški personalni mapi podajajo nekaj več podrobnejših podatkov o krajih, kjer je služboval, in o tem, kakšne naloge je v času vojne opravljal. S temi podatki je avtor precej popravil doslej napačno navedene in citirane biografske zapise o Sirci izpod peresa Dragotina Cvetka. Poleg teh dokumentov je Zimmermann objavil še dokumente, povezane z različnimi častmi in odlikovanji, ki jih je Sirca prejel v času vojaške službe. V času frontnega bojevanja je denimo postal eden od peščice slovenskih častnikov in generalov, ki so bili odlikovani z drugim najvišjim odlikovanjem habsburške armade - viteškim križcem Leopoldovega reda z vojnimi dekoracijami, na prsi pa so mu pripeli še red železne krone III. razreda z vojnimi dekoracijami in nemški železni križec II. razreda. Ob tem je avtor bralcu sicer zelo na kratko predstavil vsa omenjena odlikovanja in časti, ki so jih poznali v habsburški monarhiji. Delo zaključuje poglavje z naslovom »Blišč in beda častnika«, v katerem je o Sirci med drugim zapisal: »Čeprav je malomeščansko poreklo Friderika Sirce učinkovalo kot pomanjkljivost, zaradi katere je zlasti na začetku napredoval veliko prepočasi, je njegova poznejša kariera v obdobju pred vojno postajala vedno bolj bleščeča. Ostrim fizičnim in psihičnim naporom je kljub vsemu uspešno kljuboval dve leti, potem pa ga je od dne do dne začela zapuščati sreča, čemur ne more kljubovati niti najsposobnejši častnik, če mu jo odreče 'bog vojne'. Aktivna kariera Friderika Sirce se je tako končala na način, kot si ga po skoraj štirih desetletjih predane službe ni zaslužil.«
Zapis dopolnjujejo dodatki oziroma posamezne transkripcije ocen in predvsem zanimivo fotografsko gradivo, povezano s slovitim skladateljem v vojaški suknji, njegovim vojaškim poklicem in osebno dokumentacijo. Morda lahko obžalujemo le, da avtor ni objavil še prošnje za povišanje v plemiški stan. Ne glede na to pa mu je treba pritrditi, da Sirčeva vojaška plat vse do te knjige ni bila podrobneje predstavljena. Kljub temu da bi bilo morda mogoče posamezne dele in vojaške službe predstaviti še nekoliko bolj temeljito, predvsem zato, ker je večini čas stare habsburške armade precej oddaljen in slabo poznan, je treba priznati, da je Peter Zimmermann s svojim delom prispeval pomemben delček v slovensko vojaško zgodovinopisje. Njegov zapis Sirčevega življenjepisa, ki je zaradi dvojezičnosti (slovensko in nemško) dobrodošel tudi na tujih policah, je predstavil smernice, na podlagi katerih je mogoče podrobneje predstaviti še vrsto vidnejših slovenskih mož, ki so krajši ali daljši čas aktivno delovali v cesarski vojski.
Miha Šimac
552
65
2017
3 KRONIKA
Navodila avtorjem
*	Kronika - časopis za slovensko krajevno zgodovino - je osrednja slovenska revija za lokalno zgodovino. Izdaja jo Zveza zgodovinskih društev Slovenije.
*	Prispevki, ki jih objavlja Kronika, so v slovenskem jeziku. Njihov obseg je praviloma ena avtorska pola in pol, to je do 24 strani običajnega tipkopisa. Članek naj bo lektoriran. Avtorji morajo poslati:
članek - vsebinska razčlenitev naj bo pregledna in logična;
podatke o avtorju - ime in priimek, akademski naslov, poklic in delovno mesto, ustanovo, kjer je zaposlen, in njen
naslov, naslov elektronske pošte in telefonsko številko, kjer je avtor dosegljiv; povzetek - predstavi naj glavne rezultate prispevka in naj, razen v izjemnih primerih, ne presega ene strani (30 vrstic);
izvleček - kratek opis prispevka (do 10 vrstic); ključne besede;
spisek uporabljenih virov in literature;
priloge - slikovno gradivo, kopije dokumentov, zemljevidov ipd. Fotografije naj bodo označene z legendo. Na iztisu članka označite. kje naj bi bila posamezna priloga objavljena.
*	Opombe - morajo biti pisane enotno. Avtorji naj uporabljajo opombe pod črto (footnote) in ne opombe med tekstom (v oklepaju) ali na koncu (endnote). V opombah uporabljamo krajše navedbe, ki morajo biti skupaj s kraticami razložene v poglavju viri in literatura. Pri arhivskih virih uporabljamo uveljavljene kratice za arhiv, nato navedemo kratico fonda ali zbirke, signaturo oziroma številko fascikla ali škatle in številko arhivske enote ali ime dokumenta. Pri literaturi navedemo priimek avtorja, smiselno skrajšani naslov (ne letnice izdaje) in številke strani.
*	Poglavje Viri in literatura - v njem morajo biti sistematično navedeni vsi viri in vsa literatura, ki smo jo navedli v opombah. Ločeno navedemo arhivske vire, literaturo, po potrebi tudi časopise, ustne izjave ipd. V teh sklopih je treba gradivo navajati po abecednem vrstnem redu. Najprej navedemo skrajšano navedbo, ki smo jo uporabljali v opombah, in nato celotno navedbo vira ali literature.
Arhivski viri - navedemo: arhiv, ime fonda ali zbirke, po potrebi še številke fasciklov ali škatel. Primer: AS 231 - Arhiv Republike Slovenije, Fond Ministrstvo za prosveto Ljudske republike Slovenije, 19451951 (po potrebi še številke škatel). V opombi zadostuje, če navedemo: AS 231, š. (številka škatle), (številka ali ime dokumenta).
Primer: ZAP, MOP (kot navajamo v opombah) - Zgodovinski arhiv Ptuj, Fond Mestna občina Ptuj (po potrebi še številke škatel ali fasciklov). V opombi zadostuje, če navedemo: ZAP, MOP, š. (številka škatle), (številka ali ime dokumenta).
Literatura - monografije - navedemo: priimek in ime avtorja: naslov (inpodnaslov) dela (v ležečem tisku). Kraj: založba in leto izida.
Primer: Gestrin, Ferdo: Slovenske dežele in zgodnji kapitalizem. Ljubljana : Slovenska matica, 1991. Literatura - članki - navedemo: priimek in ime avtorja, naslov članka. Naslov periodike ali zbornika (v ležečem tisku), za periodiko še letnik, leto, številko in strani, za zbornik (ime urednika), kraj in leto izida in strani. Primer za periodiko: Slana, Lidija: Iz zgodovine gradu in gospostva Snežnik na Notranjskem. Kronika, 48, 2000, št. 1-2, str. 20-41.
Primer za zbornik: Melik, Vasilij: Ideja Zedinjene Slovenije 1848-1991. Slovenija 1848—1998: iskanje lastne poti (ur. Stane Granda in Barbara Šatej). Ljubljana : Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1998, str. 15-20.
*	Prispevke naj avtorji pošljejo na sedež uredništva Kronike (Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino, Aškerčeva 2, 1000 Ljubljana) ali odgovornemu uredniku Kronike (Miha Preinfalk, Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, Novi trg 2, p.p. 306, 1000 Ljubljana). Prispevke lahko pošljete tudi po elektronski pošti na naslova odgovornega urednika (mpreinfalk@zrc-sazu.si)
ali tehnične urednice Barbare Šterbenc Svetina (barbara.svetina@zrc-sazu.si).
*	Članki naj bodo napisani v običajnih računalniških programih. Na poslanem gradivu naj bodo upoštevane zgoraj navedene zahteve. Ime besedila (file) naj bo ime avtorja članka. Priporoča se oddaja slikovnega gradiva v obliki fotografij, diasov ali podobno, če pa je skenirano, mora imeti ločljivost najmanj 300 dpi. Biti mora v približni velikosti objave v reviji ter shranjeno v tif formatu brez kompresije.
*	Za prevode povzetkov in izvlečkov v tuje jezike (v nemščino in angleščino) poskrbi uredništvo revije. Slikovno gradivo vrnemo po izidu prispevka.
*	Za trditve in za znanstveno korektnost odgovarjajo avtorji člankov. Prispevki so strokovno recenzirani, recen-zentski postopek je anonimen.
Uredništvo Kronike
553
NAROČILNICA
□	želim postati naročnik Kronike, časopisa za slovensko krajevno zgodovino z letom_naprej
□	Naročam_izvod(ov) Kronike letnik/številka_
Cena:
Letna naročnina: za posameznike 25,00 EUR za upokojence: 18,00 EUR za študente: 18,00 EUR za ustanove: 30,00 EUR
Ime: _
Priimek: _
Naslov: _
Pošta: _
Status: □ zaposlen □ študent □ upokojenec □ ustanova
Telefon: _
e-pošta:_
Datum:__Podpis:_
Naročilnico lahko pošljite na naslov ali fax:
Barbara Šterbenc Svetina Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU Novi trg 2, p.p. 306 1000 LJUBLJANA
fax: ++386 1 4257 801
V i3letu po
savinshi boltni
ttova farmi cerkev
Grad Novo
Po30rciv
¡3
v
3alca
ISSN 0023-4923