POEZIJA 2 5
Iztok Osojnik
Mesto pod Nanosom
Los golpes
Vse to vidim s slepimi očmi! Očitno je treba gledati iz notranjosti oči.
A ko dvignem glavo in hočem pomisliti, ko vidim kostanje,
ko vidim to politično obračunavanje, da nam nič ne ostane za bolj duhovne reči, če se sme tako reči, namreč v nenehnem času ostre antidramatičnosti,
ko dvignem glavo in začudeno opazujem stavke o bolečini in o odpiranju v pesem,
pomislim, da bi moral o tem pisati nekdo drug, neki drug um. Riba glava povsem dvignjena iz vode.
SffiotflU
LITERATURA	i
Svet pa tak, kakršen je,
ne dober ne slab,
krut in ljubezniv in premešan z
ljudmi.
Neka pot se vijuga po grmičasti
lakti mesta.
Toda jaz sem
premajhen.
Zdaj to spet vem.
Vem pa tudi, da bom to spet pozabil.
En la vida
Križ!
O tem bom gotovo spregovoril tudi drugje.
Tu le omenim strašno moč
trpljenja, da te odpre.
V bolečini svet tuli od duhovnosti
kot umirajoč volk
od tistega strašnega: Zapustil si
me!
Včasih preprosto zmanjka sape
in življenjske moči,
a živiš, živiš naprej,
svet pa cvili od utripajoče živosti
kot velikanska, odrta žival.
Žilave prsi se ji spuščajo in dvigajo v ihtečih skokih,
ko beda tako pritisne, da tudi za solze ni več moči. Ko beda tako strahotno pritisne, vsi tisti ubogi smehljajčki, in takrat ohraniti nekaj prisebnosti!
Biti sposoben jekleno mrzlo zašepetati: Eloi, eloi ...
O tem nimam pravice govoriti! A takrat je slepi Bog, nebivajoči Bog do konca tu
Tan fuertes
Danes v meni govori nekdo drug. Dovolj je, da se dotaknem, in se odpre,
kakorkoli že imenujete to, kakorkoli že.
In kdorkoli že.
Stkan iz toliko src,
iz toliko približevanj,
in potem tisti dvig oči,
čisto mirne oči, ostre, ledeno sive,
obkrožene s prepotenimi volančki
utrujenih, izčrpanih las,
od soli osončenega obraza,
tista dva koščka iskrečega oglja
kot v kakšnem z bogom preplavljenem
snežaku.
Spominjam se malega mesta ob počasni, umazani reki. Spominjam se svojega rojstnega kraja. Po cestah so ropotali tramvaji, trgovina na drugi strani ceste, sredi trga pa deček, obstali deček, z očmi, ki nerazumevajoče prisluškujejo vlažnim vonjem listov španskega bezga. Rojstni kraj mojih pesmi.
Čas je že bil, da sva stopila narazen, da si spregovoril s svojim glasom.
Jaz zapisujem.
In odženem ljubico, ki naju je prekinila ...
Son pocos
Glej! Opazujem gazelico, ko pride vsa zaspana v topli srajci iz spalnice in prisrčno ljubko nerga po kuhinji
in se ne obnese preveč pri reševanju križank,
zunaj pa sneg, aprila.
Odprli smo nekaj jezer in rek in zaskrbljenega zajca na mestni ulici,
sneg na bregu ob ravnodušni reki, toda vse to govori.
4
literatura
Tistega zajca smo presenetili v notranjosti njegovega obrata, ko so oči zdrsnile po pročeljih hiš. Sneg in poganjajoči nohti kostanjev. Velika noč, ki bo jutri, sama prav tako del resničnosti. Vse to razločiti in pozdraviti vsako na svojem mestu.
Veliko je teh stvari.
Vuelve los ojos
Natreniral sem mišičasto žival.
Seveda ne dovolj. Kaj takega ne obstaja, ta dovolj. Jo natlačil z velikonočnimi šunkami in potico,
v noge mi je toplo.
Bilo bi neumestno tajiti,
da sem iz bogatega dela sveta.
Moja zavetišča: balkon nad Jadranskim morjem,
previsna stena, ki jo zasipava sneg,
America del Sur. In Nietzsche.
Ušlo mi je.
Nekaj z dna misli, nepovratno ušlo. Splašilo ptico neopisljivega duha. Nekaj, kar je bilo moč slutiti. Ne sprašujte, kako, od kod. Veliko, dobro močvirje v zmernem podnebnem pasu, brez strupenih kač
ali bliskovitih krokodilov - je to dobro? -
močvirje z bistroumnimi tolmuni in z izostrenim ločjem,
močvirje vdaje.
Potegnilo me je v razigrano samoto.
Bil sem nepazljiv, otroško prevzeten, izgubil vreteno jasnih besed. V tej pesmi to zelo dobro vem.