A l e n k a G l a z e r Maribor V P R A Š A N J E P E R I O D I Z A C I J E S L O V E N S K E M L A D I N S K E K N J I Ž E V N O S T I Osnovno vprašanje,* ki je sprožilo pričujoče razmišljanje, je: ali je mogoče slovensko mladinsko književnost vključiti neposredno v razvojni tok ostale naše književnosti (če to obravnavamo po literarnozgodovinskih načelih), ali pa je zanjo treba iskati posebnih določil oziroma zakonitosti in jo na njihovi osnovi razporejati drugače ko ostalo književnost. Preden je mogoče preiti k pretresanju gradiva z vidika njegove periodi- zacije, se pojavi kot temeljno vprašanje, kako sploh razumemo pojem mladin- ska književnost. Na prvi pogled se zdi, da pri tem ni posebnih težav. Gre pač za književnost, ki je namenjena, oziroma razumljiva, dostopna, pa tudi pri- vlačna mlademu, še nedoraslemu bralcu. Pred očmi imamo, da gre torej za posebnega bralca in da mora biti tudi »otroška ali mladinska književnost.. . prilagojena (njegovim) sprejemnim zmogljivostim«,1 kakor pravi Matjaž Kmecl. Hkrati pa vemo, »da se otroški bralec s starostjo nenavadno naglo spreminja. . . zato je treba v otroški literaturi lo&svati vsaj nekaj ,starostnih' tipov, . . . pri- lagojenih tako imenovani mentalni, to je duševni starosti otroškega bralca.«1 V središče pozornosti se pri sodobnem razmišljanju o mladinski (ali otro- ški) književnosti postavlja torej odnos književno delo — bralec (oziroma po- slušalec), v tem primeru otrok. Ker je otrok »po razvitosti psihičnih funkcij, . . . po obsegu in značilnostih svojih izkušenj in interesov dokaj drugačen po- slušalec oziroma bralec kakor odrasli,«2 kot ugotavlja Marijan Kramberger, mora biti tudi literatura za otroka drugačna od »visoke« literature in pred- stavlja po pojmovanju istega avtorja »redukcijo književnosti z njene celotne možne širine in globine na manjši, omejen izsek«.2 Podobno opredelitev kaže formulacija Franceta Forstneriča, »da otroška literatura ni različna od ,odrasle' literature toliko zavoljo svojih motivov in načina njihove umetniške ubese- ditve, kolikor zavoljo obsega in intenzitete socialne skušnje, s katero mora računati literatura za otroka.«3 O drugačnosti mladinske književnosti od ostale književnosti govore tudi drugi avtorji in kot izhodišče svojim razpravljanjem o tem področju jemljejo prav to drugačnost. Predvidevajo pa vendar za to književnost enake »literarno- estetske kriterije« (Franček Bohanec4) kakor pri književnosti za odrasle, go- vore sicer o posebnem delu književnosti, vendar brez vrednostnega razliko- vanja v primerjavi s tako imenovano veliko literaturo (Milan Crnkovič5), oziroma poudarjajo, »da je književnost za otroke samostojen, hkrati pa tudi sestavni del književnosti kot celote« (Slobodan 2. Markovič6). MARIBORSKA KNJIŽNICA KNJIŽNICA KAMSCA 5 Odde/ek z a od Tako je bilo v delu Slobodana 2. Markoviča, ki se ukvarja z mladinsko književnostjo kot literarni zgodovinar,7 poudarjeno, da je mladinska književ- nost sestavni del književnosti. Misel, da je mladinska književnost vključena v celotno književnost, je izhodišče tudi za pričujoče razmišljanje.8 Zato to razmišljanje o naši mladinski književnosti ne bo sledilo običajnemu urejajo- čemu načelu, po katerem se celotna književna proizvodnja, namenjena mla- demu bralcu, razporeja, glede na njegovo postopoma spreminjajoče se zani- manje za posamezne vrste otroške književnosti, v okvire tako imenovanih bralnih dob (zasnovanih ob ugotovitvah mladinske psihologije).9 Prav tako ne bo gradivo urejeno glede na literarnovrstne oziroma literarnozvrstne značil- nosti in torej ne bo podana tipologija posameznih literarnih vrst ali zvrsti v okviru naše mladinske književnosti. To razmišljanje jemlje za osnovo načela literarne zgodovine. Pri takem razporejanju gradiva gre predvsem za časovno zaporedje in ugotavljanje med- sebojnih povezav ter postopnih prehodov v snovnih, slogovnih in drugih pla- steh literarnih del ali sunkovitih prodorov novih značilnosti, nasprotnih prejš- njim. Na takih osnovah bi naj bila zgrajena tudi periodizacija naše mladinske književnosti. Po časovnem zaporedju sestavljenih pregledov mladinske književnosti že imamo nekaj. Nastali so večinoma po drugi vojni, od leta 1956 dalje, ko smo začeli mladinski književnosti nasploh posvečati sorazmerno dosti pozornosti. Gre za besedila: Dana Petrovič, Razvojna pot slovenskega mladinskega slov- stva;10 Bogo Pregelj, Slovenačka književnost za decu;11 Ivan Andoljšek, Mla- dinsko slovstvo;12 Martin Jevnikar, Letteratura slovena;13 ustrezna poglavja oziroma deli poglavij v že navedenem delu Slobodana Ž. Markoviča Zapiski o književnosti za otroke; rokopisna literarna zgodovina Marije Jamar-Legat, z delno objavo Začetki slovenske književnosti za mladino;14 Tatjana Hojan, Slovenski mladinski tisk;15 Martina Šircelj, Kratek oris razvoja slovenskega mladinskega slovstva.16 Tipološko je razporejena in razčlenjena novejša slo- venska mladinska literatura v dveh obravnavah, ki sta nastali zunaj našega kulturnega območja in doslej še nista tiskani, v besedilu Zlate Pirnat-Cognard17 in Marijavere Bokal.18 Zdi se potemtakem, da se je o tem področju že zadosti pisalo tudi z lite- rarnozgodovinskega vidika in torej tem vprašanjem ni potrebno vnovič po- svečati pozornosti. Toda ti prikazi ostajajo bolj ali manj pri obravnavanju mladinskih literarnih del ločeno od druge literature, pri čemer gre sicer za časovno razporejanje gradiva, a le malokje tudi za vsaj delno — pa še takrat večinoma samo nakazano — vključevanje teh del v splošni razvojni tok naše književnosti. Avtorji niso skušali opredeljevati podrobneje, ali npr. določeno mladinsko literarno delo, uvrščeno v dobo realizma, tudi samo nosi značilnosti te smeri in torej dopolnjuje splošno podobo našega realizma, ali pa je tej dobi pridruženo samo kot slučajno v istem časovnem obdobju nastalo besedilo in je brez realističnih sestavin. Navedene obravnave ne govore torej z vidika celotne naše literature in mladinske književnosti ne vključujejo vanjo. Prav tako si ni mogoče ustvariti predstave o vključenosti mladinske knji- ževnosti v celotno književnost na osnovi pisanja o mladinskih delih, kolikor so upoštevana v splošnih literarnih zgodovinah. Čeprav se Slovenci srečujemo s pojavom, ki pri večjih literaturah ne zavzema takega obsega, da namreč velik del priznanih ustvarjalcev piše poleg literature, namenjene odraslim, tudi mla- dinska literarna dela (kar naravnost izziva raziskovalca k iskanju vzporednosti in razlik med obema področjema), pa je vendar ta del njihovega pisanja de- ležen povsem neenakopravne pozornosti. Ali je omenjen samo na splošno, mi- mogrede, kot nekaj, kar je obravnavani avtor tudi pisal, ali je iz celotnega razvojnega toka pisateljeve ustvarjalnosti to delo izločeno in dodano na koncu, ali pa je sploh izpuščeno. Obratno pa pogosto poskušamo posredovati mlademu bralcu kot mladinsko književnost dela iz »odrasle« književnosti, ali celotna ali v odlomkih. V mislih imamo tako imenovano mladinsko branje (čtivo), ki ga otroku posreduje zlasti šola in ki se ločuje od prave mladinske književnosti. Tako ločevanje najdemo npr. pri Crnkoviču19 in pri Markoviču20 in se zdi samo po sebi umevno. V ured- niški in izdajateljski dejavnosti pa se kažejo drugačne težnje, od vključevanja npr. Jenka in Kersnika ali Levstikovega Popotovanja iz Litije do Čateža v izdajo del, ki nosijo skupen podnaslov Izbrani spisi za mladino in sta jih v dvajsetih letih pripravljala oziroma prirejala Fran Erjavec in Pavel Flere,21 pa do podobnih primerov v novejšem času. Kadar imajo take izdaje poudarjeno šolski značaj, so sprejemljive, saj je ustaljena in verjetno tudi upravičena praksa, da že doraščajočemu, a še nedoraslemu bralcu skušamo podati osnoven pregled celotne (zlasti domače) književnosti, pa tak pregled ilustriramo z izbori iz del, ki se nam zdijo za otroke ob ustrezni razlagi in pojasnilih vsaj kolikor toliko razumljiva. Ni pa redko, da se uvrščajo med mladinsko književnost (ne branje) literarna dela zaradi tematike, ki je v zvezi z otrokom oziroma otro- štvom, še posebej, če je snov avtobiografskega značaja. Avtobiografičnost ozi- roma tematika otroštva sama po sebi pa je premalo, da bi zaradi nje lahko besedilo uvrstili v mladinsko književnost, ne da bi pri tem upoštevali pisa- teljev odnos do snovi. Tako npr. psihološko poglobljena Cankarjeva besedila o otroku (ali o živalih), kjer gre avtorju hkrati za temeljna eksistencialna vpra- šanja, seveda ne spadajo v okvir mladinske (oziroma otroške) književnosti. Če se po teh uvodnih premislekih osredotočimo na vprašanje mladinske (ali otroške) književnosti in možnosti njene literarnozgodovinske obravnave, vidimo, da je zdaj (zaradi dosedanje zapostavljenosti tega književnega pod- ročja) nujen na videz nelogičen postopek: pretresti bo namreč treba vso mla- dinsko književnost najprej samostojno, izločeno iz ostale literarne tvornosti, a pri tem vsaj v najbistvenejših zarisih soupoštevati naše sočasno splošno literarno dogajanje.22 Pri sedanjem razmišljanju pa ne bo šlo za to, da bi podali že izdelan vzo- rec za časovno zaporednost, razmejitev ter poimenovanje posameznih dob v razvoju slovenske mladinske književnosti, od njenih začetkov do najnovejšega časa; tudi ne za to, da bi upoštevali vse količkaj vidnejše avtorje, ki so doslej pri nas pisali za otroke, prav tako tudi ne vsa pomembnejša mladinska dela omenjenih avtorjev. Pričujoče razmišljanje želi le nakazati glavne značilnosti v toku razvoja, upoštevajoč pri tem razvojno črto naše književnosti nasploh. Ob poskusu literarnozgodovinske obravnave mladinske književnosti se ta- koj na začetku srečamo z dejstvom, da posebne, otroškemu bralcu ali poslu- šalcu posebej namenjene književnosti dolgo sploh ni bilo. Otroci so pač lahko bili deležni tistega dela književnosti (ali ustno se prenašajočega slovstva) iz celotnega slovstvenega gradiva določenega naroda, ki jim je bilo na ta ali oni način dostopno. V tem pogledu Slovenci nismo bili izjema, smo pa tudi v di- ferenciranju med književnostjo nasploh in posebno mladinsko književnostjo kakor tudi drugod na področju književnega dogajanja bili zamudniki. Medtem ko je npr. Bettina Hurlimann svoj pregled mladinskega slovstva v Evropi (upoštevana je predvsem srednja in zahodna Evropa) lahko naslovila Euro- päische Kinderbücher in drei Jahrhunderten,23 Slovenci govorimo o mladinski književnosti še ne sto petdeset let. Ob tem dejstvu se literarnozgodovinsko preučevanje našega mladinskega slovstva (oziroma književnosti) zaplete. Prisiljeni smo pač razmišljati o tem, kar je — kolikor je to še mogoče dognati — bilo v posameznih dobah v rabi kot berilo (torej ne posebna književnost) za otroke. Velik del tega je bil na- menjen v pouk, vodilo in razvedrilo preprostemu odraslemu bralcu, hkrati pa tudi otroškemu bralcu in poslušalcu. O tem zgovorno pričajo podnaslovi raz- nih del, posebno v času razsvetljenstva, ali del, nastalih pozneje še pod vpli- vom takega racionalistično razsvetljenskega (in prerodnega) pojmovanja, ki posamezne knjige namenja izrecno dvojnemu bralskemu krogu: npr. Valen- tina Staniča Pesme za kmete ino mlade ljudi, 1822. Pa tudi brez tovrstne opre- delitve v naslovu je v bralni praksi nedvomno obstajala taka vzporedna dvoj- nost, naj je šlo za Pohlinove Kratkočasne uganke, 1788, ali za Vodnikove basni in uganke (v pratikah in v Pesmih za pokušino, 1806), ali za Volkmerjeve basni v njegovih Fabulah ino pesmih, 1836, ali za Ciglerjevo Srečo v nesreči, 1836, za katero imamo celo Levstikovo sporočilo, kakšen odmev je našla med vsemi (starostno nediferenciranimi) preprostimi bralci (oziroma poslušalci), ali kakor nam podobno govori Levčevo sporočilo, kako so ljudje (gotovo odrasli in otroci) vreli tri nedelje v stiško cerkev poslušat župnika, ki je namesto pridige pripovedoval zgodbo o Juriju Közjaku.24 (Ob takih dejstvih se vračamo k raz- mišljanjem Marijana Krambergerja v že navedenem članku, ko opredeljuje književnost za otroke — kakor jo on imenuje — kot reducirano književnost in nakazuje njene sorodnosti s tako imenovano množično literaturo, le da vidi pri prvi redukcijo, ki je utemeljena ontogenetsko, pri drugi pa socialno- zgodovinsko,25) Če se po teh dodatnih premislekih lotimo poskusa, kako bi bilo mogoče razvrstiti besedila »pravega« mladinskega slovstva (oziroma književnosti) v časovno zaporedje, kar je osnova zgodovini, vidimo, da stoji na začetku, pred vsemi knjigami, vsekakor ljudsko slovstvo, lirika in epika. Poslušalec (in pri- povedovalec) teh besedil je bil tudi otrok in zlasti v liriki so bili verzi, ki jih je sprejemal ali sam oblikoval, deloma drugačni od ostale ljudske poezije in jih torej lahko posebej opredeljujemo, hkrati pa vsebujejo vrsto splošnih zna- čilnosti ljudske poezije in se vanjo organsko vključujejo.26 Pri ljudski prozi je teže predvidevati, kaj od vsega obstoječega so poslušali tudi otroci. Za zad- njih dobrih sto let nastaja še dodatno vprašanje, v kakšni obliki in s kakšnimi okrnitvami ali predelavami, ki so jih narekovali najrazličnejši pedagoški in moralni oziri, so ponujale to blago mladim bralcem razne knjižne izdaje iz tega časa. V naši književnosti se srečamo že v dobi reformacije s knjigo, ki nosi v naslovu oznako, merečo na otroka; to je Rreljeva Otročja biblija, 1566, ki pa je le versko učni pripomoček, ne literarno delo. Mladinskega literarnega dela v vsem času protestantizma nimamo, kakor ta čas ni prinesel nič takega niti odraslemu bralcu. V tem sta si torej obe bralni področji v tej dobi enaki. Vsa dolga doba protireformacije in baroka27 je prav tako brez dela, ki bi bilo posebej namenjeno otroku. Toda svetopisemska zgodba o Tobiji, katere prevod je Franc Miha Paglovec opremil tudi s predgovorom, kratkimi vsebin- skimi povzetki posameznih poglavij (»postav«) in »Kratkim podvučenjem iz Tobiove Historie« na koncu, vsebuje že zametke slovenske samostojne proze.28 Za naše razmišljanje pa je pomembna avtorjeva utemeljitev v predgovoru, komu knjigo namenja: »Lete Bukve so en tal S. Pisma poune navukou za mlade, inu stare. . ,«29 Zaradi tega se pridružujem ugotovitvi Marje Boršnik, ki vidi v Paglovčevem Zvestem tovaršu 1742 (ta vsebuje tudi Tobiove bukve) »prvo slovensko mladinsko knjigo«,30 le da moramo pomakniti letnico izdaje za devet let nazaj, ker so Tobiove bukve, za katere gre, izšle prvič 1733.31 Se- veda to delo ni izrecno mladinsko, temveč splošno ljudskovzgojno branje, in sicer izrazito verskovzgojno, kakor sploh vse pisanje za mladega (ali prepro- stega odraslega) bralca še dolgo potem. (Pa še nekaj naj bo omenjeno: Paglo- vec je baje imel tudi zasebno šolo za kmečke dečke, torej je posvečal posebno skrb pouku in vzgoji mladega rodu.32 Taka vzporednost, da so pisci tekstov, ki jih lahko bero otroci, pogosto ljudje, ki se ukvarjajo tudi s šolskim delom, se kaže vse do najnovejših dni.) Cas razsvetljenstva je, kakor smo že nakazali, dal nekaj besedil, dostop- nih tudi otroku (Pohlin, Vodnik in drugi), ne pa kakšnega izrazito mladinskega dela. Podobno še starejši rod romantikov, ki je sicer vsaj v naslovih skušal poudariti namenjenost mladim, hkrati pa tudi vzgojnost in poučnost: Urban Jarnik, Zber lepih ukov za slovensko mladino, 1814,33 Matevž Ravnikar, Zgodbe svetiga pisma za mlade ljudi, 1815—1817, ki jih je poslovenil po Kri- štofu Schmidu, medtem ko so Nemško-Slovenske Branja Janeza Nepomuka Primica, 1813, neke vrste čitanka; ta s prvim poglavjem Pravlice (Erzählungen) kaže, da je avtor prvotno ni namenil odraslim, kakor jo je pozneje uporabil za učni pripomoček na stolici slovenskega jezika v Gradcu, temveč (podežel- skim) šolarjem.34 Razsvetljenska miselnost pa sega še mnogo dalj. V njene okvire je mogoče postaviti tudi delo prvega avtorja, ki se je čisto načrtno ukvarjal s pisanjem za otroke, Antona Martina Slomška,3" generacijskega vrstnika Franceta Pre- šerna. Kakor je Prešeren v sporu med visoko književnostjo ter ljudskovzgojno in poučno knjižno proizvodnjo bil odločen nasprotnik slednje in zato tudi za mladinsko književnost ni kazal zanimanja, tako je Slomšek velik del svojih ustvarjalnih in organizacijskih naporov posvetil prav takemu pisanju. Rezul- tati so znani: vrsta izdaj poučnovzgojnih pripovedi, ki so jih iz Krištofa Schmi- da in drugih avtorjev prevedli ali po njih priredili večinoma Slomškovi učenci (od 1832 dalje), učbenik (s pripovednim tekstom v nadaljevanjih) Blaže ino Nežica v nedeljski šoli, 1842, zbornik Drobtinice, od 1846 dalje, pesmarica Sola vesela lepega petja za pridno šolsko mladino, 1853. Ob vsem tem delu mo- ramo upoštevati poleg poudarjene verskovzgojne še eno Slomškovo spodbudo, narodnoprebudno. Mnogo takih značilnosti ima tudi prvi slovenski mladinski list Vedež (od 6. Maliserpana 1848 do konca 1850, urednik Ivan Navratil), ki s podnaslovom (v prvem letniku) Časopis za mladost sploh, pa tudi za odrašene proste ljudi, kaže spet na starostno nediferenciran krog bralcev, čeprav se obrača urednik v uvodu (Pismice mladim bravcam Vedeža) še posebno na šolsko mladost, to- rej na šolarje. Poleg nekaterih besedil priča o prerodnih težnjah tudi ured- nikova skrb za jezikovna vprašanja, s čimer se list vključuje v prizadevanja svojega časa. Tako so se tudi v mladinski književnosti do sredine 19. stoletja oblikovale podobne sestavine kakor v ostali naši književnosti, vendar brez česarkoli, kar bi pomenilo vsaj približek Prešernovemu pesniškemu delu. Nastajala so pred- vsem besedila, ki so s svojo vsebinsko in idejno naravnanostjo dopolnjevala prizadevanja razsvetljencev in starejšega rodu romantikov. V času, ko se je pri nas postopoma oblikoval_realize_m, smo bili (razen vsakoletnega zbornika Drobtinice, ki pa je prinašal čedalje manj besedil, na- menjenih otroku) dvajset let brez mladinskega lista, pa tudi brez kakega po- membnejšega mladinskega teksta. Pač pa je v teh dveh desetletjih (in tudi še pozneje) nastalo nekaj del, ki sicer niso bila napisana za mladino, jih je pa poznejša raba (zlasti s pomočjo šole) uvrstila med mladinska dela. To so pred- vsem Trdinovi in Valjavčevi pripovedni teksti, v nevezani in vezani besedi, Levstikov Martin Krpan, 1858, ter Erjavčeve in Jurčičeve povesti. In še nekaj je dal ta čas, prve prevode umetniško vrednih »pravih« mla- dinskih besedil, ameriške pisateljice Harriet Beecher-Stowe Stric Tomova koča, 1853, v prevodu Franca Malavašiča, in isto leto v predelavi Janeza Božiča, de- set let pozneje pa Erjavčev prevod Kitice Andersenovih pravljic.36 Ker gre pri mladinski književnosti po večini za besedila, ki so manj ka- kor teksti »odrasle« literature vezana na določene narodnostno opredeljujoče značilnosti, upoštevajo avtorji pri pregledih mladinske književnosti večkrat tudi prevode. Toda pri nas prevedena literatura večinoma na razvoj domače mladinske književnosti ni imela tako opaznega vpliva, da bi jo nujno morali upoštevati; bil pa je še dolgo v 19. stoletju živ duh Krištofa Schmida.37 Nov premik v razvoju mladinske književnosti pomeni nov šolski zakon v Avstriji leta 1869 in z njim povečana skrb za mladino. Od tod, torej ne iz literarnih vrst, so prišle verjetno pobude za ustanovitev najdalj časa izhaja- jočega mladinskega lista Vrtec, ki je imel prvotno podnaslov Časopis s podo- bami za slovensko mladost.38 Ustanovil ga je leta 1871 in ga izdajal ter urejal do smrti (aprila 1894) učitelj Ivan Tomšič. Ker je list izhajal do oktobra 1944, je s svojo prisotnostjo v slovenski mladinski književnosti ob vedno novih to- kovih ves čas vzdrževal bolj ali manj nespremenjeno konservativno vzgojno usmeritev. Tako je pomenil skupno s prilogo Angelček (ki ga je od 1887 dalje izdajal v občasno izhajajočih zvezkih Anton Kržič in ga je — potem ko je po Tomšiču prevzel uredništvo Vrtca — 1895 pridružil kot prilogo temu listu ter je tako izhajal do 1935) glasilo, ki se ni vidno odzivalo na sodobne literarne spremembe niti ni prinašalo v slovensko mladinsko književnost novih literar- nih dosežkov. Toda z dvema bistvenima izjemama, obakrat še v 19. stoletju. Prvič ob Levstikovem sodelovanju v sedemdesetih in osemdesetih letih ter zlasti z objavo njegovih Otročjih iger v pesencah, 1880, drugič že pod Krži- čevim uredništvom, v devetdesetih letih, s prispevki mladih, bodočih uteme- ljiteljev slovenske moderne in njenih sodobnikov, a še posebno Župančiča. V obeh primerih so bile oživljene sestavine iz ljudske poezije, ki so, prenesene v umetno otroško pesem, pomagale preoblikovati ustaljene oblikovne obrazce ter razbijati dotedanjo izrazito didaktično usmerjenost tega dela književnosti. Levstikove Otročje igre v pesencah so izšle v času, ko se je pri nas do- končno uveljavil realizem (Ljubljanski zvon je začel izhajati 1881), ter so po- menile pojav, ki ni bil v skladu s splošnimi razvojnimi tendencami v naši takratni literaturi. Na njih nastanek je skoraj gotovo vplival Stritar, ki je v kritiki Tomšičevih Dragoljubcev v Zvonu 1879 nastopil proti vsiljivemu, ab- straktnemu moraliziranju v mladinskih delih ter je z željo, da bi mladinska književnost postala estetsko enakovredna drugi književnosti, pozval pisatelje, naj pišejo za mladino. Kot ustvarjalec je sam bil bolj zazrt v nekdanjo roman- tiko kakor usmerjen v sodobne realistične tokove. Tudi Levstikov cikel po- meni prevlado takih sestavin, ki bi jih stilno lahko opredelili kot romantične. Verjetno tudi njegovo ustvarjalno izhodišče ni bilo daleč od težnje po umiku iz neustrezne stvarnosti v domišljijski svet, kar je prav tako pojav, značilen za romantiko. Otročje igre so se zlile v skladno celoto, ki je v našo umetno mladinsko književnost prvič prinesla literarno kvaliteto, skoraj brez utesnju- jočih didaktičnih primesi, vendar na način, ki ni pomenil dopolnjujočega se- stavnega dela sočasne literature sploh.39 Postala pa je ta Levstikova otroška pesem nekaj drugega: zgodnja predhodnica mladinskih del, ki so pozneje, v času moderne, prav tako sprejemala posamezne sestavine iz ljudske poezije. V dobi moderne se srečamo že takoj na začetku, ob Zupančičevih Pisanicah, 1900, s poezijo, ki kaže na dvojni značaj sprejemanja sestavin iz ljudske pesmi. Sprva je privzemanje teh sestavin neposredno ter v času, ko pri nas prevladuje še realizem Aškerčevega tipa, oziroma se pojavlja (v prozi) nova struja s po- skusi naturalizma, pomeni nekaj, do česar je prišlo deloma zato, ker je bila ljudska pesem v Beli krajini v Zupančičevem otroštvu še živa, deloma zaradi Krekovih pobud, deloma zaradi Levstikovega vzora in morebiti še česa. Ob srečanju z evropsko moderno pa se Župančiču oblikuje nov tip otroške pesmi: sestavine domače ljudske poezije povezuje s takrat splošno evropskim poudar- janjem vrednosti otroškega, naivnega, intuitivnega. Hkrati se ta njegova poezija na samem začetku (že z objavo cikla Jutro v programatični modernistični zbirki Časa opojnosti, 1899) enakovredno vključuje v razvoj slovenske moderne. Še enkrat se povzpne v estetsko dovršenost: ob iztekanju te dobe, v Zupančičevih Sto ugankah, 1915, in Cicibanu in še kaj, 1915. Obe zbirki še enkrat povzemata in obenem dopolnjujeta sestavine moderne slovenske otroške pesmi, od slo- govnih, oblikovnih in ritmičnih, naslonjenih na ljudsko pesem, tokrat posebej na ljudsko otroško pesem (kot pri Levstiku), do vrednotenja življenja, ki se kaže v vitalizmu, pa tudi v časovno pogojenih narodnostnih poudarkih. Tako pomeni Zupančičeva cicibanska pesem najvišji vzpon naše otroške lirike v tej dobi in hkrati desetletja trajajoč vzor, ki je slovensko otroško pesem bolj ali manj obdržal v mejah že doseženega. Vključuje pa se ta poezija enakovredno v drugo Zupančičevo poezijo in je njen nepogrešljivi sestavni del, s tem pa tudi sestavni del naše moderne sploh. Na področju mladinske književnosti pa tudi drugače prinašata prvi dve desetletji dvajsetega stoletja bistven premik, prvi po Stritarjevem literarno- teoretičnem in Levstikovem pesniškem nastopu na meji med sedemdesetimi in osemdesetimi leti.40 Do tega premika je prišlo iz dvojnih razlogov, svetovno- nazorskih in literarnoestetskih. Na pobudo liberalnih učiteljev je leta 1900 začel pod uredništvom Engelberta Gangla izhajati nov mladinski list Zvonček (izhajal je do 1939). Pobudi za ustanovitev sta bili vsaj dve: idejna diferen- ciacija, do katere je pri nas prišlo v devetdesetih letih, in prizadevanje, da bi se pri mladinskih delih bolj upoštevale literarne vrednote; o tem je pisal pri nas Josip Brinar, po zgledu »umetnostne vzgoje« pri Nemcih, še zlasti nemškega pedagoga Heinricha Wolgasta z njegovo znano zahtevo, da bodi tudi mladinsko literarno delo umetnina (v knjigi Das Elend unserer Jugendliteratur, 1896). Zvonček se je vključil v splošen tok našega takratnega literarnega in kultur- nega dogajanja. Skušal je k sodelovanju pritegniti čimveč ustvarjalcev, besednih (Zupančiča, Murna, Cankarja, Jerajevo, Prijatelja) in tudi likovnih, ki so v ilu- stracije vnašali značilnosti sodobne secesije (naslovna vinjeta Ivana Jagra, ilustracije Ivana Vavpotiča 1902). Z objavljanjem slovanskih pravljic pa je krepil novoromantično smer. Tako je prva leta pomenil zadosti opazno dopol- nitev sočasnega dogajanja na področju literature (in umetnosti) sploh. Na svoj način se vključuje v ta tok delo Frana Milčinskega. S svojimi prav- ljicami (Pravljice, 1911, Tolovaj Mataj, 1917), oprtimi na motiviko in izrazje ljudske poezije in proze, dopolnjuje podobo slovenske nove romantike, kakor jo je v devetdesetih letih s svojimi pravljicami tudi Kette. Ljudskovzgojno in hkrati mladinsko povest Ptički brez gnezda, 1917, s katero je Milčinski osvežil dotlej že zastarelo literarno vrsto z motivi in humorjem iz življenjske resnič- nosti, pa je oblikoval vsaj deloma po načelih naturalističnega vrednotenja človekove determiniranosti ter s tem dodal sicer v literarnem pogledu hibriden, a vendar uspel tekst k našemu takrat še neizčrpanemu naturalizmu. Vzporedno z ekspresionizmom se v naši mladinski književnosti ni izobli- koval noben stilno do kraja čist tekst. V tem času je bil osredinjujoči mladinski list Novi rod (Trst, 1921—1926). Zaradi svojega posebnega položaja, ko je iz- hajal na ozemlju, ki je bilo zunaj matične narodnostne in državne skupnosti, je posvečal posebno pozornost narodnostno, deloma jugoslovansko poudarje- nemu pisanju (npr. v prvih dveh letnikih Zgodbe kraljeviča Marka Frana Mil- činskega, motivno povzete po srbski ljudski epiki). V poeziji ni prinašal po Zupančiču nič novega, v prozi se kažejo ponekod nastavki socialne tematike, ki pa se navezuje na starejšo realistično smer. Deloma je čutiti tudi še vpliv Cankarjeve lirsko privzdignjene besede, v tem času nasploh še zelo žive, zlasti v ritmizirani prozi uvodnikov, ki jih je v zadnjem letniku pisal urednik Jože Pahor. Ekspresionistično vzvalovano je uvodno in sklepno razmišljanje v vo- dilni povesti leta 1923 Zavratne pošasti (o širjenju bacilov jetike), ki jo je na- pisal Josip Ribičič. Tudi sicer kaže to besedilo odzivnost na probleme časa, naj gre za protirojalistično ost ali za ostro skicirane slike socialne bede, s čimer se vključuje tekst v socialno poudarjeni ekspresionizem. Ekspresionistična je v precejšnji meri tudi likovna oprema lista, zlasti ilustracije bratov Kraljev, Miha Maleša, Avgusta Černigoja in Božidarja Jakca, čigar slike so bralcem razložene celo v posebnem članku.41 Konec dvajsetih let so se začele krepiti nove realistične težnje, hkrati s tem so se v književnih delih čedalje bolj poudarjala socialna vprašanja. S tem dogajanjem v splošnem literarnem razvoju pri nas sovpada ustanovitev Mla- dinske matice in izhajanje Knjižnice Mladinske matice.42 Leta 1929 se ji je pridružil (pod uredništvom Josipa Ribičiča) mladinski list Naš rod (do 1944), ki je med sodelavci imel vrsto znanih ustvarjalcev. 2e v drugem letniku Knjiž- nice Mladinske matice je 1929 izšel Seliškarjev Rudi, povest, v kateri je na- slovna oseba proletarski otrok, postavljen v samostojno akcijo. Ta deloma ro- mantično pustolovsko idealizirani lik je postal vzorec za Seliškarjeve poznejše mladinske junake in vzor tudi drugim mladinskim pisateljem, ki so začeli obli- kovati snovno razgibane zgodbe, hkrati pa pomeni vsaj z delno nakazanimi socialnimi prilikami enega od začetkov socialnorealističnega pisanja pri nas. Seliškar sam je socialne poudarke še okrepil v Janku in Metki, 1939. Svojo varianto so taki poudarki doživljali pri Bevku, ki zgodb ni gradil na akciji, temveč je izhajal iz psihološko poglobljenega realizma (že zgodnji Tatic, 1923, poznejši Pastirci, 1935), oziroma je napovedoval humanistično varianto realizma (Pestema, v Našem rodu 1937/38, Grivarjevi otroci, 1939). Podobne značilnosti so se kazale tudi v njegovem sočasnem pisanju za odrasle. Bolj je socialni reali- zem izrazit pri Ingoliču. V Našem rodu 1937/38 je izšla njegova črtica Če bi se odprlo (o revni deklici Titi, ki iz odprte izložbe vzame prekajeno gnjat, pa pride nadnjo policaj. Ingolič besedilo končuje: »Odslej se Tita ni nikoli več igrala ,če bi se odprlo', saj ni bila več otrok.«43). Realistične ilustracije Franceta Miheliča obtožujoči realizem samo še podpirajo. Enako učinkujejo Ingoličeve Sirote.4* V obtožbo razmer zaradi socialnih krivic in izkoriščanja izzveni do- kumentarno besedilo Oskarja Hudalesa Postelja gospoda Fibriha, 1936, ki go- vori o svetu odraslih, a nakazuje tudi položaj mladine. To je en tip otroške, oziroma mladinske književnosti, ki govori o otroku- neotroku, v literarnem pogledu pa pomeni neposredno vzporednico in dopol- nitev novemu (socialnemu) realizmu tridesetih let, ki so ga oblikovali deloma tudi isti avtorji (Ingolič). Seliškarjeva Bratovščina Sinjega galeba, ki je izhajala v Našem rodu 1935/36, pa z zanosno romantično vizijo novih medčloveških in tudi družbenih odnosov predstavlja predhodnico socialističnorealistični varianti našega rea- lizma, kakršna se je v drobnih tekstih, vezanih snovno na sočasno dogajanje, oblikovala nato med vojno (v Slovenskem pionirju, od 1943 dalje) in še posebej prva leta po vojni, v besedilih s tematiko iz narodnoosvobodilnega boja oziroma z graditeljsko tematiko. Takrat je tudi v drugi naši literaturi prevladoval so- cialistični realizem in mladinska književnost se je v tem času skoraj v celoti vključevala v to prevladujočo smer. Ob iztekanju realistične smeri ob koncu štiridesetih let smo v mladinski književnosti dobili Solzice Prežihovega Voranca, 1949. V vrsti sočasnih, pogosto shematično pisanih del, prilagojenih zahtevam socialističnega realizma, učinku- jejo življenjsko in literarno prepričljivo. Kakor nekatera besedila v tej zbirki nadaljujejo smer socialnega realizma iz časa med obema vojnama (Nagrada, Višja matematika) in se pridružujejo novelam iz Samorastnikov, tako druga, še posebej Levi devžej in Potolčeni kramoh, kažejo v smer humanistično po- udarjenega realizma, ki se je v naši književnosti začel uveljavljati na prelomu med štiridesetimi in petdesetimi leti. Istočasno se je tudi v mladinski književnosti pojavilo — sicer ne ob taki polemiki kakor v drugi literaturi — vprašanje: ali realizem ali fantastika. Na zunaj se je to pokazalo kot ponoven pojav pravljice, ki je prva leta po vojni bila zapostavljena, kolikor ni bila snovno povezana s pravkar minulimi dogajanji (Ingoličeva Udarna brigada, 1946; dve pravljici Ivana Potrča o otroku v NOB, ki mu pomagajo poosebljene živali, sta izšli že med vojno, v Slovenskem pionirju45). Leta 1952 je Alojzij Bolhar uredil Slovenske narodne pravljice, prvi obsežni povojni izbor naše ljudske proze. V Mariboru pa je Založba Obzorja 1953. leta začela izdajati zbirko drobnih knjižic, ki je nosila za tisti čas kar programatičen naslov Pravljica (v petih letih je izšlo šestinsedemdeset zvezkov). Večinoma so to bile sicer prevedene pravljice klasičnega tipa, tudi kolikor je bilo izvirnih, novih, niso prinašale v to vrsto česa posebej novega. Toda v času, ko so se pojavile, so pomenile ponovno utrditev domišljijskega in fantastičnega v dotlej skoraj petindvajset let pretežno realistično usmerjeni mladinski knji- ževnosti. Zbirka Pravljica je začela izhajati v istem letu, v katerem so izšle Pesmi štirih, ki s svojim intimizmom prav tako pomenijo odklon od objektivne realnosti. Tako je bilo dogajanje na obeh področjih književnosti spet časovno usklajeno. Tudi mladinski periodični tisk je začel prinašati besedila, ki so v mladinski književnosti potrjevala novo smer. Pri tem najbrž ne gre prezreti, da je v Pio- nirju od začetka leta 1955/56 do vključno četrte številke 1957/58 izhajala Pika Nogavička Astrid Lindgren (v prevodu Kristine Brenkove), ki spada med naj- bolj znane in značilne moderne (sodobne) fantazijske pravljice,46 vrste, ki pri- naša novo vrednotenje otroka, otroštva in domišljije. Pri nas sta vsaj dva avtorja v tej novi literarni vrsti (začetki takega pi- sanja so se pojavili že v predvojnem času, v nekaterih mladinskih besedilih Bogomira Magajne47) izoblikovala besedila, ki pomenijo tudi v zunaj slovenskem merilu opazno vrednost. To sta Ela Peroci z vrsto sodobnih fantazijskih prav- ljic, od katerih je pravljica Moj dežnik je lahko balon izšla že leta 1955, ter Lojze Kovačič, čigar Zgodbe iz mesta Rič-Rač so bile v knjigi zbrane leta 1962. Prav pri Kovačiču je mogoče zasledovati skoraj vzporeden premik od začetne realistične usmeritve k nadrealistični, sanjsko-fantazijski na obeh področjih njegovega ustvarjanja: v mladinskih delih od Novoletne zgodbe, 1958, do Zgodb iz mesta Rič-Rač, v njegovi drugi literaturi od Ljubljanskih razglednic, ki so izhajale prvič 1953, do Sporočil v spanju, 1973. Pravljična fantazijskost in fantastika se je začela pojavljati tudi v delih s tematiko iz narodnoosvobodilnega boja, sprva še na tradicionalen način: leta 1955 je izšla zgodba Vide Brestove Ptice in grm, v kateri je oživljena na- rava zaščitnica ogroženemu dekletu kakor v stari pravljični snovi o Desetnici. Nekatera poznejša besedila (Branke Jurca, Kristine Brenkove in drugih) tudi to snov, ki je sicer podana v številnih realističnih zgodbah, oblikujejo z zna- čilnostmi sodobne fantazijske pravljice, izhajajoč iz otrokove domišljije. V delih mnogih sodobnih ustvarjalcev je mogoče ugotavljati vrsto vzpo- rednosti med njihovim pisanjem za odrasle in besedili za otroke, ki imajo po- gosto več pomenskih razsežnosti, nekaterih dostopnih otroku, in drugih, ki govore odraslemu bralcu. S tega vidika je posebej značilna povest (ali roman) Pavleta Zidarja Kuka- vičji Mihec, 1972, ki pomeni svojevrsten spoj družbenokritičnega, v osnovi rea- lističnega odnosa do stvarnosti, s filozofsko zasnovanim odnosom do otroštva kot edine možnosti človekove pristnosti in svobode; s svojo pomensko večplast- nostjo pa govori (odraslemu bralcu) tudi o položaju umetnika v svetu. S tem se besedilo vključuje v tematiko Zidarjevega opusa sploh, hkrati pa enakovredno dopolnjuje socialnokritično smer povojnega prenovljenega realizma. V mladinskih delih drugih avtorjev je prav tako mogoče brati kritiko so- dobnega življenja, zlasti v urbaniziranem okolju (Ingolič in drugi), enako kakor v njihovih delih za odrasle. Pri Leopoldu Suhodolčanu je tovrstna tematsko- idejna vzporednost v delih za odrasle in za mladino posebej opazna, le da je različno izvedena: v besedilih za odrasle je upodobljena razklanost v posamez- niku, v mladinskih delih je razcepljenost prikazana z dvema svetovoma, nega- tivnim svetom odraslih in njemu nasprotnim pozitivnim svetom mladostnikov. Na podoben način se vključuje mladinska proza Mire Mihelič v njeno celotno pisateljsko delo. Realizem, ki ne idealizira otroka ne sveta krog njega, je značilen za Forst- neričeve zgodbe v Srakaču, 1970, postavljene v okolje, iz katerega izvirajo tudi doživljajske osnove za precejšen del njegove poezije, za odrasle in za otroke. Neidealizirana podoba sveta se kaže tudi v delu Svetlane Makarovič, tako v poeziji za odrasle kakor v prozi za otroke. Njena poezija je nabita s trpkim spoznanjem o tragični usojenosti in človeški gnanosti, ki to tragičnost še stop- njuje, njene otroške živalske pravljice razkrivajo pogosto človekove mračne strani, občutek prikrajšanosti in iz njega izvirajoče negativne lastnosti, a avto- rica jih zastira z bogatim fantazijskim okrasjem, ki otroškemu bralcu (ali po- slušalcu) prikriva trpko jedro. Odraslemu bralcu pa se zliva ves njen opus v enovito doživljajsko-spoznavno celoto. V enoten opus povezuje isto življenjsko občutje, v tem primeru svojevrstna radoživost, tudi poezijo Branka Rudolfa, njegove otroške pesmi in pesmi za odrasle, zlasti iz Žvegle potepuhove. Iz sorodnih doživljajskih izhodišč rasteta tudi otroška poezija Toneta Pavčka in njegova zgodnja ter najnovejša poezija za odrasle. Občutje življenjske polnosti, prisotno v velikem delu poezije Kajetana Ko- vica, se na poseben način dopolnjuje v njegovi otroški liriki. Tu se prvotnim, deloma še tradicionalno zasnovanim pesemskim motivom (Franca izpod klanca, 1963) pozneje pridružujejo občutja, ki otroštvo in otroka postavljajo ob svet odraslega kot prvinsko in življenje osmišljujoče načelo, ob katerem se tudi odraslemu stopnjuje možnost neposrednega sprejemanja sveta (Zlata ladja, 1969). Podobno je otroška pristnost in neposrednost (ki je izrazita vrednota) poudarjena v njegovi fantazijski pravljici Moj prijatelj Piki Jakob, 1973. Iz sorodnega pozitivnega vrednotenja otroka (in materinstva) raste tudi poezija Saše Vegri, tako precejšen del njenih pesmi za odrasle kakor njena otroška lirika. V novejši poeziji, »neotroški« in otroški, se pojavlja še drugačna vzpored- nost, ki se oblikuje predvsem na ravni jezika. Ta poezija je razumljena kot estetska igra, artizem, pri katerem gre zlasti za jezikovno estetske inovacije. Najvidnejši predstavnik take poezije v otroški liriki (in podobno tudi v drugi poeziji) je Niko Grafenauer, deloma že z zbirko Pedenjped, 1966, še bolj z na- slednjo, Kaj je na koncu sveta?, 19 72.48 Tej smeri se pridružujejo s svojimi raz- ličicami še drugi, tako deloma Dane Zaje v nadrealistični Abecedariji, 1975, ter Jože Snoj.48 Tudi za liriko lahko torej ugotavljamo vzporednosti (ob hkratnih razlikah) med otroško poezijo in delom druge sodobne poezije, tako na snovno-idejni kakor na jezikovno-stilni ter oblikovni ravni. Iz podobnih izhodišč kakor ta sodobna otroška poezija rastejo tudi nekatere lutkovne igrice, npr. Franeta Puntarja, ki z besednimi igrami in duhovitostmi ter hkrati s scensko učinkovitostjo kažejo na sproščen, neobremenjen, igriv odnos do sveta. S tem se vključujejo med tista sodobna dramska besedila, ki poudarjajo predvsem gledališkost dramske literature. Vzporednosti med književnostjo sploh in otroško književnostjo pa se ka- žejo tudi v tekstih z drugače pojmovanim jezikom, ki ne služi igri, temveč naj pomaga oblikovati čimbolj prepričljivo podobo sveta. Tako del novejše prozne literature (za odrasle) uporablja pogovorne jezikovne oblike; temu se pribli- žujejo tudi najnovejše mladinske zgodbe. Poleg Zidarja, ki je prvi začel opazno vnašati v tekste besedišče žargona, segajo po takih jezikovnih sredstvih tudi drugi avtorji, npr. Svetlana Makarovič, Polonca Kovač (v nanizanki Andrejev ni nikoli preveč, 1977), Slavko Pregl (v zgodbi Geniji v kratkih hlačah, 1978), Alenka Goljevšček (v Čudozgodah, 1977, kjer sicer v filozofsko zasnovanih »pravljičnih« zgodbah združuje tradicionalno pravljično fantastičnost s fanta- stiko, kakršno poznamo iz sodobnih znanstvenofantastičnih grozljivk). Razmišljanje o možnostih za periodizacijo naše mladinske književnosti, ki ga s tem končujemo, nam je pokazalo, da se, enako kakor nekoč v ljudskem slovstvu, od Levstika naprej, oziroma še bolj opazno od moderne dalje, pojav- ljajo v mladinski književnosti dela, ki so sicer na svoj način drugačna od druge literature, v katerih pa so prisotne tudi sestavine, bistvene za literaturo v dolo- čenih literarnih smereh in se torej ta dela sočasno in — vsaj najizrazitejša izmed njih — enakovredno vključujejo v razvojni tok naše literature nasploh. Hkrati se nam je ob tem razmišljanju marsikje razkrivalo, da je v samih mladinskih literarnih delih dana osnova, ki omogoča, da tudi njihovo »literar- nost« presojamo po enakih vidikih kot v drugi literaturi, le da dodatno upo- števamo drugačnega (ne manj vrednega) bralca oziroma poslušalca. Torej obstajajo tudi na področju mladinske književnosti literarno zadosti izoblikovana dela, ki jih moremo obravnavati z merili literarne vede in jih v literarni zgodovini vključiti v splošen razvojni tok naše književnosti. Za konkretno periodizacijo tega dela književnosti pa bo šele podroben pretres ce- lotnega gradiva pokazal, ali ga je mogoče kar neposredno vključiti v že obsto- ječe literarnozgodovinske razpredelnice, ali pa bodo potrebni še kakšni premiki ali dodatna določila.50 Šele ko bo opravljeno tako ovrednotenje naše mladinske književnosti, ki tega literarnega dogajanja ne bo izločalo iz druge literature (čeprav bodo naj- prej potrebne posebne raziskave mladinske književnosti), bo lahko potrjena za zdaj samo teoretično izrečena misel, da je tudi mladinska književnost samo- umeven in nepogrešljiv sestavni del književnosti sploh, podoba naše celotne književnosti pa bo šele z enakopravno uvrstitvijo najbolj izoblikovanih in zna- čilnih besedil iz mladinske književnosti in ob upoštevanju tudi drugega doga- janja na tem področju postala zares celovita. OPOMBE * Pričujoče besedilo je razširjeni referat, ki je bil prebran na zborovanju sla- vistov v Portorožu 13. oktobra 1976. 1 Matjaž Kmecl: Mala literarna teorija, Ljubljana 1976, str. 312. 2 Marijan Kramberger (in drugi): Kaj je to književnost za otroke? Dialogi 1970, št. 2, str. 85. 3 France Forstnerič (in drugi): Kaj je to književnost za otroke? Dialogi 1970, št. 2, str. 88. 4 Franček Bohanec: Knjižne police za otroke. Ljubljana 1958, str. 7. 6 Prim. Milan Crnkovič: Dječja književnost. Zagreb 1967, str. 5 i. d. 6 Slobodan Markovič: Kaj je pravzaprav književnost za otroke. Jezik in slovstvo 1970/71, št. 1—2, str. 17; prim. isti: Zapiski o književnosti za otroke. Zbirka Otrok in knjiga, četrta in peta knjiga, Ljubljana 1975, str. 9, kjer avtor pravi, »da je književ- nost za otroke sestavni, čeprav svojevrstni del književnosti v celoti.« 7 Slobodan Z. Markovič imenuje to književnost književnost za otroke; prim. njegov članek »Dječja književnost« i »književnost za decu«. Umjetnost riječi 1965, br. 1, str. 95—101; isti: Zapisi o književnosti za decu. Beograd 1971, str. 9—15; isti: Zapiski o književnosti za otroke. Ljubljana 1975, str. 11—19. Zeli se izogniti dvojnemu pomenu sintagme otroška književnost, ki nekaterim pomeni otroško besedno ustvar- jalnost. Zdaj se uporabljata oba termina, tako v jugoslovanskem okviru (prim. članek Radomira Zivotiča: Književnost za otroke je integralni del književnosti. Otrok in knjiga, 4, Maribor 1976, str. 101—107) kakor pri slovenskih piscih oziroma sestavljav- cih antologij (prim. Pesmi za otroke, 1963, in Sto pesmi za otroke, 1974, obe izbral in uredil Janko Glazer; Sončnica na rami, s podnaslovom: Pesmi za otroke od Frana Levstika do danes, 1975, izbral in uredil Niko Grafenauer). Pri nas vendar še vedno prevladuje pojem mladinska (otroška) književnost, zanj se je odločil tudi Matjaž Kmecl (prim. njegovo razmišljanje »Mladinska književnost«. Poskus njene ontološke opredelitve. Delo, 22. marec 1975, št. 68, str. 23; isti: Mala literarna teorija. Priročnik za učitelje slovenščine na osnovnih in srednjih šolah. Ljubljana 1976, zlasti str. 311, 312 i. d.). Enako ima publikacija Otrok in knjiga, odkar se je iz zbornika preosnovala v revijo (od 5. številke, 1977, dalje) podnaslov: Revija za vprašanja mladinske knji- ževnosti in knjižne vzgoje. Tudi sama ostajam v večini primerov pri pojmu mladin- ska (otroška) književnost, ker čutim v načelni in izključni rabi termina književnost za otroke preveč poudarjeno namenskost pisanja in s tem že vnaprejšnjo hoteno in zavestno prilagajanje posameznih sestavin v nastajajočem literarnem delu še nedo- raslemu bralcu. Vemo pa, da spadajo med najuspelejša dela mladinske književnosti nekatera besedila, ki ob nastanku sploh niso bila namenjena otroku. 8 Prim. Alenka Glazer: Delež leposlovja v slovenskih mladinskih listih. Jezik in slovstvo 1969, str. 224; ista: K vrednotenju mladinske književnosti. Otrok in knjiga, 2, Maribor 1975, str. 27—29. 9 Prim. za tak način razporejanja gradiva npr. Jan Baukart: Otrok in knjiga. Maribor 1954, str. 23—40; 57—73: tu gre za abecedno razporeditev naslovov v okviru razvojnih obdobij; Franček Bohanec: Knjižne police za otroke, Ljubljana 1958, prvi del knjige, zlasti str. 13—119; do neke mere tudi Milan Crnkovič: Dječja književnost. Zagreb 1967; razne delne obravnave, ki večinoma upoštevajo kot izhodišče otroka, npr. klasično delo Paul Hazard: Knjige, otroci in odrasli ljudje. Zbirka Otrok in knjiga, druga knjiga, Ljubljana 1973. 10 Dana Petrovič: Razvojna pot slovenskega mladinskega slovstva. Sodobna pe- dagogika 1956, št. 1—2, str. 32—44; ista avtorica je v prejšnjem letniku te revije objavila splošni pregled mladinske književnosti: Razvojna pot mladinskega slovstva. Sodobna pedagogika 1955, št. 3—4, str. 64—72. — 2e pred prvo vojno in še pozneje je precej pisal o mladinski književnosti pri nas Josip Brinar, zlasti v člankih: O slovstvu za mladino. Pedagoški Letopis. V. zvezek, Ljubljana 1905, str. 14—34; isti: Novejše slovstvo za mladino. Pedagoški zbornik za leto 1921. XIX . zvezek, Ljubljana 1921, str. 114—132; isti: Slovensko mladinsko slovstvo zadnjih let. Pedagoški zbornik slovenske šolske matice za leto 1929. Ljubljana 1929, str. 234—269. — Kratek pregled dotedanje slovenske mladinske književnosti je podala tudi Anica Cernej v članku Slovensko mladinsko slovstvo, objavljenem v publikaciji Dečja i omladinska knjiga. Beograd 1933, str. 24—26. 11 Bogo Pregelj: Slovenačka književnost za decu. Objavljeno v zborniku gradiva s seminarja za delo v pionirskih knjižnicah Književnost za decu i rad u dečjim biblio- tekama. Beograd 1958, str. 114—137. 12 Ivan Andoljšek: Mladinsko slovstvo. V knjigi istega avtorja Naš začetni bralni pouk in učbeniki zanj. I. 1551—1869. Ljubljana 1960, str. 199—222; ponatis v 2. pre- delani izdaji, Ljubljana 1978, str. 285—309. 13 Martin Jevnikar: Letteratura slovena. V knjigi Arturo Cronia — Martin Jev- nikar: La letteratura giovanile Jugoslava. Milano 1968, str. 111—162. — Med članki Martina Jevnikarja ima značaj pregleda študija Slovenska mladinska igra. Prosvetni oder (Priloga Vestnika Prosvetne zveze v Ljubljani) 1943, str. 9—14, 17—23, 25—31, 33—39, 41—47; Vigred — Vestnik — Prosvetni oder 1944, str. 7, 45—47, 65—67, 105, 146—148, 185—187, 225—228. 14 Marija Jamar-Legat: Začetki slovenske književnosti za mladino. (Povzetek ustreznih poglavij iz Pregleda slovenske književnosti za mladino, ki ga pripravlja s sodelovanjem Marice Dekleva-Modic.) Otrok in knjiga, 4, Maribor 1976, str. 84—91. 15 Tatjana Hojan: Slovenski mladinski tisk. V publikaciji Slovenski mladinski tisk. (Ob Î50 letnici Mladinske matice.) Ljubljana 1977, str. 5—30. Na str. 40 prim. tudi važnejšo bibliografijo o tem področju. — Ista avtorica je podala tudi pregled slo- venskih mladinskih listov: Slovenski mladinski časopisi do leta 1941. Zbornik za hi- storiju školstva i prosvjete, 3, Zagreb 1967, str. 67—90. 16 Martina Sircelj : Kratek oris razvoja slovenskega mladinskega slovstva. Otrok in knjiga, 7, Maribor 1978, str. 9—14. Besedilo je pred tem izšlo v nemščini: Lexikon der Kinder- und Jugendliteratur, II. Band; I — O. Weinheim und Basel, Beltz Verlag 1977, str. 104—108. — Ista avtorica je že pred tem seznanjala tuje občinstvo z razvojem slovenske mladinske književnosti. Prim. njene članke: Die slowenische Jugendlitera- tur. Jugendliteratur, Monatshefte für Jugendschrifttum, München 1963, str. 197—200; ista: Les voies de la littérature Slovène pour la jeunesse. Le livre Slovène 1963, št. 2, str. 49—51; ista: Littérature Slovène pour la jeunesse. Le livre Slovène 1971, št. 2—3, str. 38—41. 17 Zlata Pirnat-Cognard: Pregled jugoslovanskih mladinskih književnosti. Knjiga je najavljena v predlogu knjižnega programa Mladinske knjige za leto 1979. Delo, 25. november 1978, št. 274, str. 12. Delo je nastalo kot disertacija na Sorboni. 2 17 18 Marijavera Bokal: Slowenische Kinder- und Jugendliteratur von 1945—1968. Dissertation. Wien 1976 (tipkopis). Delo je nastalo kot disertacija na filozofski fakul- teti na Dunaju. Poglavje o fantastični pripovedi je objavljeno v isti številki revije Otrok in knjiga kakor to razmišljanje. Odlomek iz disertacije Povojna slovenska otroška in mladinska književnost je izšel v Naših razgledih 9. septembra 1977, št. 17, str. 438—440. 19 Milan Crnkovič: Dječja književnost. Zagreb 1967, str. 8—9. 20 Slobodan Z. Markovič: Zapisi o književnosti za decu. Beograd 1971, str. 15. V slovenskem prevodu Zapiski o književnosti za otroke. Ljubljana 1975, je (na str. 19) uporabljen kot razlikovalni termin v odnosu do književnosti za otroke termin: berilo za otroke. 21 V opombi na koncu izbora iz Levstika sta prireditelja sicer skušala opravičiti svoj izbor: »Ker ta zbirka ni namenjena zgolj ljudskošolski mladini, temveč mladini sploh, se nisva omejevala samo na takozvano .otroško snov', zlasti zato ne, ker izha- java iz prepričanja, da za mladino ni samo ono, kar je napisano posebe zanjo.« (Fran Levstik: Izbrani spisi za mladino. Slovenski pesniki in pisatelji. II. zvezek. Priredila Fran Erjavec in Pavel Flere. V Ljubljani 1921, str. 215.) 22 Vzporedno obravnava dela iz književnosti »za odrasle« in mladinske književ- nosti Janez Rotar, npr. v delu prispevkov v svoji knjigi Povednost in vrsta pravljice, balade, basni, povesti. Zbirka Otrok in knjiga, šesta knjiga, Ljubljana 1976; prim. tudi njegovo vrednotenje mladinske književnosti v študiji Socialni pesnik Tone Seliškar, v knjigi Tone Seliškar: Pesmi pričakovanja. Ljubljana 1977, zlasti na str. /113/. — Poskus vsaj delne uvrstitve mladinskih tekstov v celoten avtorjev opus nakazuje tekst Alenke Glazer: Fran Milčinski: Zakleti grad. Zbornik Pedagoške aka- demije v Mariboru 1960—1970, Maribor 1970, str. 113—137; enako spremna beseda iste; Oton Zupančič in njegova otroška lirika, v knjigi Oton Zupančič. Izbrana mladinska beseda, Ljubljana 1978, str. 159—174; prim. tudi članek iste: Iz Zupančičeve zgodnje lirike. Dialogi 1978, št. 2, str. 66—71. 23 Bettina Hürlimann: Europäische Kinderbücher in drei Jahrhunderten. Zürich, Atlantis Verlag 1959 (in naslednje izdaje). 24 Prim. Fran Levstik: Popotovanje iz Litije do Čateža. Zbrano delo, IV. Ljublja- na 1954, str. 25. — Prim. Spomini o Josipu Jurčiču. Berila Fr. Levca pri »Jurčičevem večeru« v Ljubljani dne 18. marcija 1886. leta. Ljubljanski zvon 1888, str. 422. 25 Marijan Kramberger, n. d. (v opombi 2), str. 86. 26 Karel Strekelj je otroške pesmi izdal v 14. snopiču svoje zbirke Slovenske narodne pesmi, leta 1911, ki je del IV. zvezka zbirke, str. 308—480, št. 7406—8183. — Precej otroških ljudskih pesmi prinaša izbor Zmage Kumer: Pesem slovenske dežele. Maribor 1975, str. 308—328, št. 178—217. — Posamezne otroške pesmi so tudi v zbirki Pavleta Merküja: Ljudsko izročilo Slovencev v Italiji, zbrano v letih 1965— 1974. Trst 1976. 27 V tem članku so v glavnem sprejeta poimenovanja dob, kakor jih imata Zgodovina slovenskega slovstva, I—VII. Ljubljana, Slovenska matica, 1956—1971, ter Slovenska književnost 1945—1965, I—II. Ljubljana, Slovenska matica, 1967 (tako je npr. uporabljen naziv moderna ne nova romantika, kar bi sicer bolj ustrezalo slogov- ni opredelitvi in se je tudi uveljavilo zadnja leta). 28 Prim. Jože Pogačnik: »Tobijove bukve so bile prvi samostojni prozni tekst, ki je prinašal celotno zgodbo, podrejen neki ideji (kar sebi ne želiš, ne stori drugemu), izvirno komponiran in posrečeno jezikovno oblikovan.« (Zgodovina slovenskega slov- stva, I. Maribor, Založba Obzorja, 1968, str. 224. 29 Citirano po izdaji Zvesti tovarš, 1767, str. 74. V predgovoru k prvi izdaji Tobiovih bukev, 1733, je še določneje izrečen piščev namen in njegova želja, naj bi starejši posredovali prebrano tudi mlajšim, kot »eksempel«, zgled za lastno življenje. 30 M(arja) B(oršnik): Pregled slovenskega slovstva. Ljubljana 1948, str. 15. 31 Tobiove bukve so vključene v knjigo, ki združuje vrsto verski rabi namenjenih tekstov; v prvi izdaji, 1733, je celotna knjiga naslovljena po njih, v poznejših, deloma dopolnjenih izdajah, se imenuje Zvesti tovarš. 32 Prim. France Kidrič, Slovenski biografski leksikon, II, str. 246. 33 Ivan Grafenauer pravi za Jarnikovo knjižico Zber lepih ukov, ki je bila na- menjena kot šolsko darilo slovenski deci, da je bila to prva slovenska mladinska knjiga. (Slovenski biografski leksikon, I, str. 387.) 34 Prim. Breda Slodnjak, Slovenski biografski leksikon, II, str. 581. 35 Prim. Ivan Grafenauer in Alfonz Gspan, Slovenski biografski leksikon, III, str. 373; tu je Slomšek označen kot začetnik slovenskega mladinskega slovstva. 36 Stric Tomova koča ali življenje zamorcov v robnih deržavah svobodne severne Amerike. Po angležko spisala Henrieta B. Stowe. Iz nemškega poslovenil Fr. Malava- šič. V Ljubljani, 1853. — Stric Tomaž ali živlenje zamorcov v Ameriki od Henriete Stowe. Svobodno za Slovence zdelal J. B. ( = Janez Božič). V Celovcu 1853. — Kitica Andersenovih pravljic. Poslovenil Fr. Erjavec. V Celovcu 1863. (Cvetje iz domačih in tujih logov. 10.) 37 O vplivu Krištofa Schmida na slovensko književnost je pisal zlasti Martin Jevnikar: Krištof Schmid v slovenskih prevodih. Slovenski jezik 1939, str. 188—212; isti: Krištof Schmid in začetki slovenskega pripovedništva. Izvestje srednjih šol s slovenskim učnim jezikom na tržaškem ozemlju za šolsko leto 1966—1967. Trst 1967, str. 3—22; isti: Vpliv Krištofa Schmida na slovensko pripovedništvo. Izvestje, Trst 1968, str. 3—21; isti: Slomškovo leposlovno delo. Izvestje, Trst 1963, str. 3—10; isti: Stritarjevi spisi za mladino. Izvestje, Trst 1960, str. 3—7. Tudi v že navedenem pre- gledu slovenske mladinske književnosti (v opombi 13) piše Jevnikar o vplivu Krištofa Schmida. 38 o Vrtcu prim. članek Tatjane Hoj an: Ob stoletnici mladinskega lista »Vrtec«, v publikaciji Slovenskega šolskega muzeja Ob 100-letnici mladinskega lista Vrtec. Ivan Lapajne in njegov pedagoški časopis Slovenski učitelj 1872—1877. Ljubljana 1971, str. 5—12. 39 Stritar je občutil izjemnost Levstikove otroške poezije, kar je poudaril že v naslovu poročila o njej: Nekaj posebnega (Zvon 1880, str. 264—266). Bile pa so te pesmi nekaj posebnega v takratni naši književnosti sploh. — Za Levstikove otroške pesmi prim. izčrpna pojasnila Antona Slodnjaka (Fran Levstik: Zbrano delo, II, str. 339—382). 40 Levstik je za listnico uredništva v Vrtcu verjetno leta 1879 pripravil sestavek »Vrtčevim« pesnikom in pisateljem sploh, ki pa ni izšel (prim. Fran Levstik: Zbrano delo, VII, str. 106—107, 383—384). Zato njegovo teoretično razmišljanje o pisanju za otroke na razvoj naše mladinske književnosti ni moglo vplivati. 41 Novi rod 1923/24 (leto IV.) prinaša v številki 4 na str. 62 pod naslovom Naše slike razlago Jakčevih lesorezov. 42 Prim. Tatjana Hojan: Mladinska matica. Otrok in knjiga, 6, Maribor 1977, str. 5—13, z bibliografijo o tem področju. 43 Anton Ingolič: Če bi se odprlo. Naš rod 1937/38, str. 49. 44 Ingolič je besedilo oblikoval najprej v prozi in je izhajalo kot vodilna povest v Našem rodu 1938/39 (ilustriral jo je Fran Mihelič). Nato je motive povesti porabil za dramatizacijo: Sirote. Mladinska igra v šestih slikah. Izdala in natisnila Učiteljska tiskarna v Ljubljani 1940. 45 Ivan Potrč: Pravljica o Vanču, Mrjavu, in Čuvaju. Slovenski pionir, leto II., december 1944, št. 4, str. 3—5; isti: Pravljica o Vanču, Brundaču in Zvitorepki. Sloven- ski pionir, leto III., marec 1945, št. 1, str. 14—16. 46 Naziv moderna fantazijska pravljica sta začeli uporabljati pri nas Martina Šircelj in Marjana Kobe; prim. Martina Šircelj, Marjana Kobe, Alenka Gerlovič: Ura pravljic. Zbirka Otrok in knjiga, prva knjiga, Ljubljana 1972. 47 Prim. Martina Šircelj, n. d. (v opombi 46), str. 28. 48 Niko Grafenauer v članku Igra v pesništvu za otroke opredeljuje svojo otro- ško poezijo in njeno različnost od poezije za odrasle, hkrati pa poudarja za obe pod- ročji poezije kot bistveno »estetsko inovativnost« (Otrok in knjiga, 2, Maribor 1975, str. 30—35, zlasti od str. 32 dalje). 49 Jože Snoj vidi v poeziji za otroke možnost za resnično ustvarjalno nevezanost in sproščeno igrivost nasproti racionalizmu sodobne avantgardne poezije (v članku Odnos poezije za decu i poezije uopšte, Detinjstvo, Novi Sad 1975, št. 3, str. 35—39). 50 Od 1977 dalje teče na Pedagoški akademiji v Mariboru raziskava Zgodovina slovenske mladinske književnosti od začetkov do leta 1945, katere nosilka je avtorica pričujočega teksta. — Pri Hrvatih je napisal literarnozgodovinski pregled njihove starejše mladinske književnosti Milan Crnkovič: Hrvatska dječja književnost do kraja XIX stol ječa. Zagreb 1978. 2* 19 Z u s a m m e n f a s s u n g Zur Frage der Periodisierung der slowenischen Jugendliteratur Die vorliegende Erwägung stellt sich die Grundfrage, ob es möglich ist, das ge- samte Material aus dem Gebiet der slowenischen Jugendliteratur nach literarhisto- rischen Grundsätzen einzuordnen. Dabei handelt es sich nicht um die Benennung und Begrenzung der einzelnen Zeitabschnitte, sondern um die Überlegung, ob sich die Jugendliteratur überhaupt in den Lauf der gesamten Literatur einschliessen lässt. Um diese Frage beantworten zu können, sind in der Einleitung zuerst die verschiedenen Möglichkeiten angedeutet, wie man den Begriff Jugendliteratur verste- hen kann. Der Ausgangspunkt für das weitere Erwägen ist die Annahme, dass die Jugendliteratur einen gleichwertigen Teil der Gesamtliteratur vorstellt. Die bisherigen Schriften über diesen Teil des Schrifttums behandelten sie abgesondert von der übrigen Literatur; die allgemeinen Literaturgeschichten widmeten ihr nicht die gleiche Aufmerksamkeit oder Hessen sie sogar vollständig aus. Und das trotz der Tatsache, dass bei den Slowenen ein grosser Teil der zur Geltung gelangenen Dichter und Schriftsteller auch für die Jugend gestaltet und also die parallele Behandlung beider Gebiete und die Feststellung der gegenseitigen parallelen Ähnlichkeiten oder Unterschiede noch besonders der Mühe wert wären. In der Fortsetzung versucht das Erwägen anzudeuten, wie sich bei den Slowenen die Jugendliteratur entwickelte, dabei aber auch, wie sie sich mit ihren stofflich- ideellen, sprachlich-stilistischen und formellen Bestandteilen in verschiedenen Zeit- abschnitten der anderen gleichzeitigen Literatur annäherte oder mit ihr manchmal in Widerspruch geriet. Dabei verweilt das Erwägen nicht bei allen bedeutenderen Jugendautoren, gibt auch bei den berücksichtigten nicht alle ihre gelungensten Ju- gendwerke an, sondern macht besonders auf jene Erscheinungen aufmerksam, die den Entwicklungsgang unserer Jugendliteratur vollständiger aufzufassen helfen, wobei sich immer klarer zeigt, dass dieser Fluss parallel mit der Entwicklung der übrigen Literatur verläuft. Endgültig wird aber die gestellte Annahme, dass die Jugendliteratur einen selbständigen und unentbehrlichen Bestandteil der Literatur überhaupt vorstellt, erst eine ausführlich eingehende literarhistorische und auch stilistische Art- und Gattungsuntersuchung dieses Literaturgebietes bestätigen können.