182
Dopisi.
Iz Maribora se piše „Danici" med drugim to-le: ,,Naj vam povem, kar se je tukaj nedavno zgodilo, in boste videli, da v resnici najgrši divjaštvo razsajati začenja. — Mariborska slovenska čitalnica si je napravila bila veselico v prijazni  dolini  pod Pohorjem v Hočki
fari. Kakor v enacih priložnostih, se je tudi tukaj po-pevalo, napivalo in govorilo. Na večer, bilo je že temno, ko pridejo čitalničarji, mirno in veselo damo gredč, iz vasi na veliko cesto, poči pištola in iz obeh strani leti kamenje po gostih, in kmalu prider6, kot živi razbojniki, nasprotne stranke hudobneži in začno mahati po čital-ničarjih, kterih ni bilo veliko, in si kaj tacega niso še misliti mogli, in so brez orožja, brez vse obrambe bili! Lažnjivka Mariboržanka pa vzame v svoje umazane predale dopis o tem, ki pravi, dasonekteri bolj olikani Hočjani svojo nevoljo nad slovenskimi prenapetneži s pretepom pokazali!!
Iz slov. bistriške okolice na Stajarskeni — piše „Slov. Gosp." pošten siovensk kmet med drugim o nemškutarskem shodu 30. maja to-le: „Slišali druzega nismo, ko v čast klicati: „Hoch! hoch!" Čudno se mi je zdel ta klic; toraj vprašam soseda, kaj to pomeni? On mi razjasni, da „hoch" pomeni ,,visoko" ali „gor", — to je: „Nemci gori", „Slovenci pa doli!" Ne vem, ali mi je moj sosed resnico povedal, ali se je le šalil z menoj. To kričanje me je dolgočasilo, toraj odidem in se še le vrnem ob petih, na ktero uro je bil napovedan občni shod in h kteremu so vabili nas kmete, naj le vsi pridemo v prav obilnem številu. Pa to vabljenje je bilo brez vspeha; naši kmetje bodo obiskovali slovenski tabor, kterega si vsi želimo, med nasprotnike naše slovenščine pa jih ni bila volja se mešati. Kmečkih poslušalcev toraj pri shodu ni bilo čez 20, vseh menda ne dosti čez 400, med njimi tuji gostje, nekoliko domačih in kakih 100 hlapcev in dekel iz mesta. Štirje žandarji z bajoneti so stražili. Od govorov Vam nič ne morem povedati, ker so bili večidel nemški. Le en gospod, pozvedel sem, da nek cesarsk uradnik iz Celja govoril je slovensko in razkladal ljudem, da se ne sme in ne more napravljati nova slovenska kronovina. Zakaj da ne? ni dokazalv H koncu stavil je to-le čudno vprašanje: Ali hočete Stajarci ostati, ali hočete Kranjci biti? Po tem vprašanji so vpili Nemci: „Ne, ne, Stajarci hočemo ostati!" Čudil sem se temu bedastemu vprašanju, kajti dozdaj še res nisem vedel, da se stvar okoli tegavsuče, ali bi se mi za naprej Kranjci imenovali ali Stajarci. Ker je ta možicelj slabo podučen, toraj mu povem, da se na naših slovenskih taborih vprašanje tak o-le stavi: „Ali hočete vsi Slovenci, Stajarci in Kranjci, Korošci in Primorci, zedinjeni biti v eno slovensko krono vino?" Nikogar na Kranjskem še niso nikoli vprašali: „ali hočete Kranjci ostati, ali Stajarci postati?" — Iz tega se pač vidi, da poštenja pri tacih ljudeh nikjer ni, le zvijača je vse!
Iz do Ij nega Štajarskega. — V opravkih po Trbovljah potovaje sem pri gosp. Janezu Cajhen-u prenočil, kar mi pokaže delo svojega uma in lastnih rok, namreč orgije z dvema spremembama brez meha. Prav zelo so me zanimivale te orgije, ko je na-nje igral, pa tudi njegov sin Nace, še le komaj 13 let star, tako, da bi ta fantič kakemu učitelju za orglarja dobro služil.                                                                 BI. W-r.
Od savinske doline pri Celji 6. rož. B. W. --17. dan u. m. se je mnogo od sladkega vinca nasrkanih fantalinov sprlo tako, da je velikega posestnika Janeza Ribiča, po domače Ocvirka, 24 let stari sin z nožem pod pazduho bil sunjen v pljuča tako, da je 27. dne u. m. žalostno smrt storil. Slišimo, da tudi v b raslo v s ki fari seje 27. dne u. m. enaka nesreča pripetila. Vzemite si mladenči to žalostno prigodbo v resno svarilo in pomislite, da se taka nesreča lahko zgodi vsacemu, ki se v prepir in boj spušča!
Iz Trsta 3. junija. — V nedeljo 6. dne t. m. ima biti v rojanski  čitalnici glavni zbor,   v kterem   3e ima
183
ustanoviti društvo delavcev v Trstu. Knjižica z naslovom: „Potreba delavcev društva za Slovence v Trstu", spisal Vekoslav Raič, temeljito dokazuje, kako živo potrebno je tako društvo v Trstu. Sestavljen je osnovalni odbor tako-le: Starosta je g. Cegnar France, tajnik g. Raič Vekoslav; odborniki: ^q. Persolja Stef., Vrbic Jože, Gradišar Ivan, Kobal France, Bole Jože, Cudvot Matija.
Iz Gorice — piše „Domov." — da „Kmetijski prijatel", ki ga bo izdajala kmetijska družba, ne bode služil samo namenom kmetijske družbe, temuč bo pri-občeval tudi skušnje in podučbe tukajšnjega poskuše-vališča za svilstvo. Vrednik bo gosp. Ant. Goljevšček, učitelj (v ital. razr.) na tukajšnji c. k. normalki; izhajal bode 2krat na mesec tiste dni, kakor italijanski ,,Atti e Memorie"; udje kmetijske družbe ga bodo dobivali po tisti ceni, kakor „Atti e M." (torej za 90 soldov), drugi naročniki bodo plačevali 2 gold. na leto. Gosp. prof. Klodič prevzame vodstvo tega lista.
Iz Loža 30. maja. — Naj vam drage „Novice" povem, kaj je bilo krivo, da se je le malo oseb iz okolice naše vdeležilo tabora na Kalcu in v Vižmarjih. Dva človeka sta pri nas, ktera sta tagblatovske vere, in ta dva sta kmetom legala, češ, da vsak, kdor gre na tabor, mora najmanj 5 gold. plačati; zraven se pa se kakih 10 gold. potroši, da vsi tisti, kteri tabore obiskujejo, bodo morali veče davke plačevati itd. Ta dva lažnika in nasprotnika narodnih pravic, najprej babe spravita na svojo prismojeno stran, potem si mislita : bodo že tudi mladenči potegnili za njimi. In res so se jima na limanice vsedli lahkoverni ljudje. Al če tudi nekoliko kasneje sprevidijo našinci, kaj jim po postavi grč, vendar ne obupamo, da bodo spregledali vsi, saj je resnica luč, ktera razsvetli temne kote.
Iz Železnikov 3. junija. — Že večkrat smo slišali tožiti možake,   ki  iz   gorenskih  krajev hodijo  na Dolensko in Hrvaško po  vino in  po  drugih  kupčijah, kako neprijetno jim je na železničnih  postajah zlasti v Brežicah in Jaški,  ako  morejo jesenski ali zimski čas pozno zvečer,  ko se z železnico pripeljejo, daljno in dolgočasno  pot  od postaje   do   Brežic ali Jaške  v temi in blati pretolči.    Mislil   bi človek,   da  bi  se pri zidanju železnic vendar moralo  gledati na  vso mogočo zložnost ljudstva in krajev,  za  ktere  se one naprav-ljajo; al, žalibog, da ni temu vselej tako.    Enako Brežicam in Jaški se misli postreči  boje nek tudi Škofje-loki in ž njo  vred občinstvu  naše Selške in Poljanske doline,  akoravno  štejejo  ti  kraji izvzemši še sosedni Primorski dolini: Cerkljansko in Tominsko nad 26.000 <iuš!   —   Namesti da bi se  namreč  nove gorenske železne ceste kolodvor Škofjeloški, kteri je namenjen %2k ravno^ imenovane naše kraje,  postavil v neposredno bližavo Skofjeloke — najbolje ondi,   kjer  stojijo „Šte-marji", al vsaj koj zad za njimi pod Kamnitnikom, — odmaknil bi se po najnovejši in zadnji meri daleč v&n blizo sv. Duha, v Virmaše! Odkritosrčno ali, kakor naš Gorenec dobro pravi,   „na vsa^usta moremo povedati" pred vsem svetom, da če se Škofjeloški kolodvor res postavi v Virmaše, je  našim  obširnim krajem s tem malo drugače vstreženo,  kakor da bi  ga cel6 ne bilo.   Kdor bo hotel potovati iz Skofjeloke ali sploh iz naših krajev v Kranj ,   bo  s potjo do kolodvora prišel že tako blizo Kranja,  da  v  Virmašah  ne bo prašal ne za železnico ne za kolodvor, ampak,  kakor do tje, tudi raji še naprej tako šel.    Zelo enako bo tudi s po-potvanjem proti Ljubljani.   Predno bo človek prišel od Skofjeloke v stranske Virmaše, bo skoraj že blizo na pol poti  do Medvod,   in   od Medvod do Ljubljane   že tudi ni take silne daljave,   zlasti za take,   ki bodo od dalj   z vozom  do  ondot prišli.   Prav zelo   obžalujemo,
ako bo ravnateljstvo Rudolfove železnice škofjeloško obrtnijsko orodje — v obrtnijskem oziru gotovo med prvimi naše dežele! — tako zanemarilo; škodovalo bo sebi najbolj, zraven pa občinstvu krvavo malo vstreglo. To je^ dvojna velika škoda, ki se nikakor opravičiti ne da. Skofjaloka ima dosti pripravnih magazinov za železnino, lesovje, platno, baker, škrli, sadje in druge pridelke cele okolice; v Virmašah pa bi se mogla ta poslopja še le vse na novo zidati, zidati pa „na veter", in brž ko ne čisto zastonj; zakaj povedal sem že prav pošteno razmere, ki so med S k o fj o 1 o k o in Virma-šami v oziru odročnosti. — Pa tudi še druge okoliščine so. Od Virmaš do Kranja bi mogla prestriči železnica najlepša polja; ako bi se pa potegnila od Skofjeloke prek Crengroba, bi šla bolj čez puste pašnike in bila bi družba Rudolfove železnice glede zemljiščinega odškodovanja za malo več daljo prav gotovo odškodovana. — Omenimo naj pa še tu tudi to, da je ravno te dni vpraševal neki zelo premožen in podvzeten gospod, ali bi se ne dala morebiti napraviti od Skofjeloke do Železnikov železnica, ki jo vozijo konji. Naprosil si je v ta namen tudi dotičnih razjasnil. Selška dolina bi taki železnici stavila tako malo zaprek in ovir, da gotovo niso prenapete misli, da bi se taka železnica utegnila sčasoma res napraviti. Ozir na to bi se pa moral imeti po vsej pravici že zdaj pri zidanju gorenske železnice; pa pokaže se zraven koj tudi velika nerodnost, če bi bil kolodvor tako daleč odmaknjen od Skofjeloke ven v Virmaše. Predrznemo se tedaj prositi javno slavnega rojaka našega gosp. dr. To mana in si. ljubljansko kupčijsko in obrtnijsko zbornico, kte-rima dvema se imamo posebno za ustanovljenje gorenske železnice zahvaliti, naj stojita s svojim tehtnim uplivom naši okolici v tej zadevi po vsi moči na strani; mislimo tudi, da se ne motimo, da postavljamo zaup naš na pravi in trdni temelj. *) — Z Bogom.
Jo s. Levičnik.
Iz Ljubljane. (Deželni odbor) je v predzadnji svoji seji z ozirom na žalostne dogodbe v okolici ljubljanski enoglasno sklenil, razposlati sledeči razglas:
Županom na Kranjskem!
„Že v preteklih letih se je prigodilo, da so s&m ter tje na kmetih napadli ljubljanske meščane. Taka obžalovanja vredna prigodba se je pripetila tudi 23. maja t. 1. v okolici ljubljanski. — Glede na take silovitosti si deželni odbor spoznava za svojo sveto dolžnost opomniti županijake predstojnike, da jih veže občinska postava skrbeti za javni mir, za varnost osebe in lastnine. Toraj mora vsak župan na vso moč prizadevati si, da izve vse, kar bi utegnilo kaliti javni mir, in temu v okom priti. Treba je, da svojim občanom pred oči postavi nasledke, ki izvirajo iz prestopkov ne le za pregrešnike, temveč za vso občino, da! za vso deželo.
Naj vsak pomisli, da hudodelnika zadene ostra kazen, — da zarad ječe zgubi prizadeta družina delavne moči in potem pride v veliko škodo, — da včasih cela soseska pride v mnoge stiske in zadrege, in da po taki razuzdanosti cela dežela in ves slovenski narod pred svetom zgubi svoje dobro ime.
Župani! položite na srce svojim soseščanom, da s silovitostjo, ktera na vsako stran toliko nesreče prizadetim na glavo nakoplje, se ne doseže nikjer in nikoli nobena pravica; tako tudi pravica slovenskega
*) Za gotovo nam je znano, da niti dr. Toman, niti kupčijska zbornica, niti deželni železnični odbor ne držijo križema rok o važnem tem vprašanji, po kterem se ima zdaj na »kodo večine gorenske obrtnije zasukati pot železnici drugače, kakor je izprva odločeno bilo.                                                                             Vred.
184
jezika ali kaka druga n&rodna pravica ne. Veljava narodnega jezika je zagotovljena po postavah; zato je vsakemu zoper krivico; ki bi se morebiti storila tej pravici, odprta postavna pot pritožbe. Kdor vas v življenji sploh zapeljuje postavno pot zapustiti, in vas šunta v silo kakoršnokoli, ta ni vaš prijatelj on je tudi sovražnik naroda našega.
Sploh samo po sebi zahteva omika vsacega naroda, da se vsakdo v vsem in povsod in tudi proti takim, ki niso domačini ali ki drugi jezik govore, spodobno obnaša, in da posebno fantje se varujejo, da jih prevroča kri ne zapelje v nesrečo.
Zupani! v tem smislu učite in opominjajte svoje občane. Ce pa Vam samim ni moč, v okom priti kaki nerednosti ali celo hudodelstvom, pokličite na pomoč cesarske okrajne gosposke, in to o pravem času.
Delajte tedaj po vsi svoji moči na to, da kraljuje povsod lepa sloga med vsemi kranjskimi prebivalci, naj nosijo gosposko ali kmečko suknjo!" —
—   V poslednji seji je deželni odbor, v kterem je bil tudi dr. To man pričujoč, po živahni dobati z večino glasov sklenil, da se, glede* na ^spomenico" ljubljanskega mestnega zbora, ktera se zvira celo v deželnih razmerah, c. kr. ministerstvu pošlje spomenica deželnega odbora, ktera mu razloži pravi stan na Kranjskem in svetuje, kaj naj vlada stori, da prestane razprtje in se povrne vsacemu rodoljubu zaželjena sprava. — V isti seji je bilo med druzimi rečmi tudi sklenjeno, da se pravilno dovršena volitev dr. Zar-nika za deželnega poslanca predlaga deželnemu zboru v potrjenje. — Odpoved poslanstva g. Fid. Trpin ca, ki je bil poslanec okraja ljubljanskega in vrhniškega v deželnem zboru, je bila v tej seji deželnemu odboru naznanjena. Kdaj bode nova volitev, odvisi od odločbe ministerske.
—   (Glavni odbor družbe kmetijske) je imel v nedeljo veliko sejo pod predsedstvom dr. Coste, v kteri je bil iz dežele pričujoč tudi vitez Gutmansthal. Tajnik dr. Jan. Bleiweis je med drugim odboru naznanil , da je si. ministerstvo kmetijstva za to leto poslalo 5000 gold. v povzdigo živinoreje in sicer za premije 2200 gold., za nakupovanje dobrih bikov pa 2800 gld. Odbor je sklenil srčno zahvalo blagemu ministru in da se kmalu kupijo biki in gospodarjem na kmete dajo. Presvitli cesar je iz lastnega denarja kupljenih Hartingerjevih kmetijskih ta-belj blagovolil 30 tacih kranjskim ljudskim šolam podariti; odbor kmetijske družbe je pritrdil predlogu, v kterem c. k. deželna vlada nasvetuje, k te rim šolam naj se dado. C. kr. deželna vlada je naznanila odboru, da ga bode, kader se oglase ljudski učitelji, ki želijo letošnjo jesen na Dunaj v kmetijsko šolo iti, za svet prašala, kteri učitelji naj se v ta namen pošljejo na Dunaj. — Dr. Jan. Ahačič poroča o postavi dalmatinskega deželnega zbora zarad občinskih posestev in oskrbovanja občinskih gozdov. Enoglasen je bil sklep, da ta postava n i za našo deželo, in da se c. k. vlada prosi, naj kmalu reši postavo zarad razdelitve sopašnikov, ktere dežela željno pričakuje. — Vitez Gutmansthal poroča o svilorejni poskušalnici goriški, ktero je unidan obiskal; velike hvale je vredna. Sprejeti so bili potem predlogi, da se prosi g. Schollmajer, oskrbnik družbenega vrta, da gre v Gorico poizvedit, kako se z mikroskopom preiskujejo metulji in črviči svilni, in se potem take preiskave delajo pri nas na vrtu družbe kmetijske, kjer tudi se iz-rejajo svilni črviči; za ta čas naj se od deželnega odbora na p6sodo izprosi mikroskop; — za poddružnice, kjer imajo svilne črviče, naj se naroči časnik goriške po-skušalnice; —iz državne subvencije naj se kupi 10 kar-
tonov zdravega semena. — Dr. Costa poroča o postavi za vodne pravice; predlogi njegovi so bili vsi sprejeti. — Deželni vladi je odbor odgovoril, naj se dovolijo sejmi v Logu in Horjulu. — Ker je po novih razmerah kmetijske družbe sila veliko pisanja v odboru, je bilo enoglasno sklenjeno, da se začasno najame pisar za 20 goid. na mesec proti temu, da se občnemu zboru ta začasni sklep predloži v potrjenje. — Za namestnika kmetijske družbe pri poskušnjah mašin v ogerskem Starem gradu, ktere žito kosijo, je bil naš rojak gosp. Rih. Dolenec izvoljen.
— V soboto se je na poklic ministerstva gospod c. k. deželni predsednik Conrad pl. Eybesfeld podal na Dunaj. — Kakor ,,Tagblatt" pripoveduje, sta se mestni župan dr. Suppan in jnestni odbornik dr. Pfef-ferer tudi podala na Dunaj.   Čemu?
—  (Na mnoga vprašanja zarad železnice nase go-renske) moremo danes le to odgovoriti, da železnica se bode gotovo kmalu zidati začela, da pa še danes pot ni do dobrega odločena, kje bo šla, kajti prvemu načrtu, o kterem smo mislili, da je popolnoma gotov, ker je bil podlaga obravnave in sklepa državnega zbora, se nenadoma stavi nasproti zdaj drugačen načrt. V pondeljek se je, kakor slišimo, za ogled cele železnične ceste na pot podala politično -strategi čna komisija, ki bode pretehtala novi načrt. Zanašamo se na zreli prevdarek vseh okoliščin in mnogostranskih želj, da bode komisija se za to odločila, kar tirja korist velike večine gorenske strani. — Danes z veseljem slišimo, da ostane pri prvi, pravi poti.
—  V Kranjsko goro pride za okrajnega zdravnika kirurga g. Karol Peternel, bivši sekundarij v ljubljanski deželni bolnišnici.
—  Kekrutba bode letos od srede avgusta (velikega srpana) do konca septembra (kimovca). Priprave za-njo se imajo brž začeti. Jemali se bojo letos rekruti leta 1849., 1848. in 1847. rojeni. Kdor misli, da ima začasno oproščen biti vojaščine, se mora zato brž oglasiti pri svoji okrajni gosposki.
—  (Domače pa vendar tudi očitno čestitanje.) Ne-kteri čestitelji in prijatelji blazega vrednika „Zg. Danice", veseli njegovega že omenjenega poslavljenja, so napravili si zabavo, da so v prijateljski družbi novega Monsignora L. Jerana nenadoma kinčili s primernim duhovskim ovratnikom violične barve. Nočemo omenjati prisrčnih zdravic, ki so se glasile o tej priliki okinčenemu Monsignoru na zdravje, v imenu posames-nih in slovenske duhovščine sploh, ki je, kakor vemo gotovo, sprejelo radostno to poslavljenje, — sv. Očetu Piju IX., ki naj bi bili „vates", da bode to prva stopnja k še primernejšemu povišanju itd. itd.; namesti njih naj priobčimo pesmico, ktero so izročili ljubljanski gg. bo-goslovci v posebno počeščenje
prečestitemu gospodu
Monsignoru L. Jerann.
Junak na polju dušnem bije            Kar pokne glas na Vatikanu
Za vero in za narod boj,                Ki, varh sveta, to čuje vest.
Na prsih mu ,,Danicau sije,         „Proslava, blagor mu, ki brani
Pred njo se vmika vražni roj.         Narodu vero,  sin mi zvest."
Drži se krepko, se ne gane,           In na perotah urnih begne
Stoji navalom trdno v bran;            Na tla slovenska le-ta glas,
Moči iz Neba so mu dane               Ter vsacemu do serca segne
Tako se trudi noč in dan.               Kar Cerkvi in Vam je vdanih nas.
Zatoraj družba naša vdana Vam kliče danes vsa na glas: „Bog živi dolgo se Jerana, K' bori z „Danico" se za nas!"
— (Spomenica ljubljanskega mestnega odbora). Kaj čudno ^spomenico" je sklenili, t. m. mestni odbor ljub-
185
ljanski o dogodbah na Jančjem ia v Vevčah ia poslal do ministerstev za notranje reči, za pravosodje, nauk in za deželno bran.
V tej spomenici me3tni očetje ljubljanski po pravem pomenu ne zahtevajo nič manj, kakor to, da bi se dele vse prižnice, vse šole, vsi slovenski Časniki, vsa narodna društva in cela kranjska dežela pod stražo; da bi se deželna vlada dala kakemu generalu v roke, da bi se narodni učitelji odstranili, sodnijski uradniki, ki ne zatožijo in ne zgrabijo vsacega človeka in časniku, ki kaj nemškutarjem neprijetnega zine, premestijo, z eno besedo naj se tako naredi, da na celi slovenski zemlji nihče ne bo mogel vza slovenstvo ne pisati, ne čutiti, celo misliti ne. Čeravno mestni odbor vedeti mora, da ni zastopnik dežele in da ga še celo mestna večina ni izvolila, vendar hoče strahovati vso deželo in v tem še presega laški odbor tržaški, ki saj le strahuje okolico slovensko. Le potem, trdijo mestni očetje, bo sčasoma mogoče, da bo peščica ljubljanskih nemškutarčkov mirno spančkala.
Ta cela spomenica po našem presodku ni druzega, ko posnetek iz Tagblattovih vvodnih člankov, zato se tudi lahko ugane, kdo je nje dušni oče in pisalec. Naj-trdneji dokaz temu je to, da se spomenica služi ravno tistega orožja, kakor „Tagblatt", to je: laži in opravljanja.
Pa da ne poreče kdo, da mestnim očetom krivico delamo, naj povemo nekoliko za pokušnjo, s kakimi čenčami in zvijačami so šli pred ministre.
„Tako daleč smo že, pravijo, da kmetje železnico napadajo. Na taborih se je iznašla psovka „nem-škutar", da se ljubljanski liberalci ž njo psujejo; dijaki se vseh napadov vdeležujejo, tako na Jezici in spet zdaj na Jančjem. Tabor je kriv napada na Jančjem. Gibanje med ljudstvom 23. maja t. 1. v Vevčah in v Ljubljani je bilo že cel6 socialistično." Tako trdijo mestni očetje ministrom.
Oglejmo si zdaj te čenče enmalo bolj na tanko.
Strašni kmetiški napad na železnico, kakor smo za gotovo izvedeli, ni druzega, da je oni dan bedast pastir tam nekje pri Borovnici en kamen vrgel po kravi, da bi jo odpodil od železnice, al po naključji je padel kamen, ko je ravno vlak memo šel, na en voz. To je vse, kar se je zgodilo in zato morajo kmetje trpeti!
Kdo je besedo „nemškutar" iznajdel, mi sicer ne vemo. Al g. Dežman in morebiti še kdo drug se bo gotovo spominjal, da so bile že 1848. leta pri nekem ljubljanskem nožarju sablje izložene z napisom: „Udri nemškutarja." Gotovo se bo gosp. Dežman tudi še spominjal Koseškega pesmi: „Ti tujcu nemarno si svoje prodal; — pod mizo njegovo boš trohice bral, — pod-nožnica, votli nemškutar". Sej je prišla že v tistem časniku, v kterem beremo navdušeno Dežmanovo pesem: „Se Slovenija ni zgubljena" in njegov panslavistični govor: „Slava Slavjanom". To je pa bilo že 1848. leta, ko ni bilo še nič od taborov slišati, in žeje Dežman sam stvaril Slovenijo in jej prerok bil, da „ni zgubljena"! Ne tabori tedaj, nego Dežman je prvi dražil nemškutarje s Slovenijo!
Gola laž je, da se je kteri dijak napadov na tur-narje udeležil. Ali niso bili zastran Ježiške praske ob-dolženi dijaki popolnoma za nedolžne spoznani? In kako da g. mestni župan dr. Suppan, ki je bil vendar eden izmed zagovornikov obtoženih v tej pravdi, tega več ne ve? Zdaj zavolj Jančega sta sicer res „Tag-blatt" in „Laibacherica" po svetu trosila, da je pismo dijakovo iz Ljubljane kmete šuntalo in da to pismo je bilo narekovano od nekega narodnega voditelja. Al vse to ni druzega ko nesramna, gola laž od konca do kraja.
Da tabor ni kriv dogodbe na Jančjem, smo že zadnjič povedali. Radovedni smo pa, kaj bi mestni očetje odgovorili, ko bi jih ministerstvo prašalo, kaj je bilo pa krivo veliko veče in huje praske na Jezici, ker do takrat še ni nikjer nobenega tabora bilo?
Cisto nerazumljivo nam je pa, zakaj imenujejo mestni očetje gibanje na Vevčem in v Ljubljani celo socialistično. Ali morebiti zato, ker se je mirno in neoboroženo ljudstvo napadlo z orožjem? Ali morebiti zato, ker so se ljudje zgledovali in se vsi prek jezili, ko so turnarji, oficirji in žandarji, z kompanijami soldatov obstraženi, ubitega Rode-ta s hrumom in turško muziko kot trofejo v mesto peljali? Ce so mestni očetje kaj druzega opazili, naj poved6!
Glavni vzrok vsega hudega na Kranjskem, pravijo mestni očetje, so pa duhovni. Ti ne poznajo svojega poklica. Namesti da bi ljudi učili ljubezni in krščanske potrpežljivosti, delajo temu ravno nasproti. Blodijo ljudem zdravo pamet in vernost, zakrivajo pun-tarsko ravnanje s svojo duhovno oblastjo. Zatoraj ven ž njimi iz šole; pod stražo prižnice!
Šole še niso ločene od cerkve, da bi se v okom prišlo škodljivemu duhovskemu upljivu, one so popolnoma demoralizirane, pravijo dalje, discipline ni več; dijaki razgrajajo po ulicah s sovražnim vpitjem in pi-jančujejo v trdo noč. Toraj vodstvo v ostre roke! Proč z učitelji, ki jih uče* narodnega fanatizma! —
Tako so govorili nemški mestni očetje v ,,spomenici", kteri poročevalec je bil odbornik Pirker. Gotovo bi se bilo vsacemu druzemu bolj pristovalo poročevalcu biti kakor Pirkerju! Koliko ukaželjnosti njega vodi, to najbolj on sam ve, saj si lahko pokliče v spomin ali pa dr. Kluna vpraša, kako se mu je na Dunaji godilo anno —; mi tudi zastonj iščemo v programih real-kinih njegovih visokoučenih sestavkov.
Marsikaj nerodnega smo že slišali in brali; ali tako krivičnega, brezvestnega in nesramnega opravljanja še nikjer.
Ali je mogoče, da se sme zdaj, ko se trdi, da je Avstrija pravna država (Rechtsstaat), ves duhovski stan, narodni možje, vse učiteljstvo tako brezobzirno grdo očitno napadati! Kaj si mora ministerstvo, kaj drugi svet o naši deželi misliti!
To je tedaj pravičnost in poštenje tiste ljubljanske koterije, ki se usti, da nam kulturo prinese. Lepa hvala! Nemogoče se nam zdi, da bi duhovščina molčala o takem psovanji pred svetom! Nemogoče, da bi vodstva šolska brez protesta pogoltnila take napade.
Na vlado se jeze mestni očetje, da je takrat, ko se je v deželnem zboru delala postava o ravnopravnosti slovenskega jezika v šolah in uradnijah, rekla, da imamo pravico to zahtevati; da ona dopušča na taborih o združenju vseh Slovencev govoriti. Ona naj nam enkrat naravnost reče, da je vse naše napenjanje zastonj, da ne dobimo nič.
Al v tistem hipu, ko mestni očetje to od vlade zahtevajo, trdijo ob enem, da nočejo od vlade nič druzega, kot samo to, da se naj postava ostro spolnuje. Prav Dežmanova logika!
Radi verjamemo, kar trdi spomenica, da misli, v nji izrečene, niso sad sedanjega burnega hipa, ampak dobro preudarjene. Radi verjamemo. Sej je to „Tag-blattov" program, za kterega že dolgo govori in piše. Zatrite narodne zastopnike, narodno duhovščino, narodne učitelje in časnike; zatrite v mladini vsako narodno iskrico; odstavite narodne uradnike itd,; dajte nam potlej kmeta v naše pesti — pa bo po slovenstvu kmalu trava rastla! To hočejo spomeničarji! Da bi le tako tudi šlo!   Ali malo prepozno ste prišli.  Kar Metternich
186
in Bach v drugem času in z drugimi sredstvi nista mogla, to si upate, vi pritlikovci!
Samo v eni reči se to pot z mestnim odborom popolnoma vjemamo, namreč, da naj se povsod natanko postave spolnujejo. To je tudi naša misel, tem bolj, ker mi Slovenci druzega ne zahtevamo, ko pravice, ki so nam po svetlem cesarju in po ustavi zagotovljene,
Zatoraj zahtevamo, naj se slovenskemu narodu pravice, ki mu gredo zastran jezika po čl. 19. državljanskih osnovnih pravic, brez obotavljanja uresničijo; naj kazenske postave varujejo tudi nas pred tistimi, ki nas, našo deželo, naše ljudstvo, našo duhovščino, naše učitelje, našo mladino po vseh časnikih napadajo, obre-kujejo, zasramujejo in grde. Naj se vlada ne ozira le na to, kar je peščici ljubljanskih „Tagblattovcev" všeč, ampak naj po pravi parlamentarni šegi gleda na to, kar po svojih poslancih zahteva slovensko ljudstvo, ki je prava večina. To je prava in edina pot, da se dežela spet pomiri, da se strasti poležejo, in da bo enkrat konec dolgi razprtiji, ki deželi in državi po nepotrebnem toliko dobrih moči požre.
—    Včerajšni „Triglav" je od besede do besede prinesel pritožno pismo, ktero je županija borovniška poslala c. k. deželni vladi zoper nesramno laž, ki jo je une dni „Tagblatt" raznesel po svetu, da so zbrani kmetje napadli vozovlak na železnici v Borovnici, ter je prosila vlado, naj ostro zavrne lažnjivca, ki se predrzne pred svetom grditi poštenje cele soseske. Se rakovnači so imeli več spoštovanja do tujega blaga, kakor ga „Tagblattovi" pisači imajo do dobrega imena svojega bližnega.
— V nedeljo ponoči so trije ponočnjaki v St. Pe-terskem predmestji silovito napadli nekega oficirja domačega polka. Ni nam sicer znano, kako in kaj je bilo, al bodi-si kar koli: vsaka razuzdanost na ulicah je na sramoto mestu, ki se tudi s pijanostjo zagovarjati ne more.
—  (Poberki iz časnikov.} O dogodbi 23. maja v okolici ljubljanski tudi češki časniki mnogo pišejo. Noben časnik ne zagovarja, kar se je godilo, al vsak pri dogodbah na Ceskem kakor na Kranjskem praša: od kod vse to? in daje naposled svete, kaj naj stori vlada, da bode konec razdraženosti narodni, ki se je začela leta 1848. in je še dandanes ni konec, ker vsi narodi niso v popolnem vžitku po postavah jim zagotovljenih narodnih pravic. „Narodni listy" v absolutizmu, ki je pred 1848. letom vladal v Avstriji, iščejo početnika še današnjih razprtij narodnih. „Absolutizem — pišejo — je med avstrijskimi nemci odgojil najprevzetnejših, naj-ošabnejših značajev, kakoršni so se za svojega časa med huni in mongoli nahajali in se nahajajo za sedanjega časa med zamorci. Dobo absolutistično poznamo mi starejši iz lastne skušnje. Pravice narodove niso veljale ce!6 nič, razun gospodstva narodnosti nemške. Gorj6 je bilo n&rodnim možem oni čas! Se dobro je bilo za-nje, ako so se šteli le med norce, navadno pa so jih imeli za prekucneže in velike izdajnike, nad kterimi se je smel vsak klatež znesti brez kazni, če je le bil nemec ali nemškutar. Tako so stale za čas absolutizma reči, ki se morejo primerjati razmeram turškim. In te absolutistične dobe ostanki se še zdaj kažejo; saj so nekteri avstrijski nemci sami tako odkritosrčni, da v javnih zborih pravijo: „če mi nemci ne smemo gospodovati v Avstriji, ne maramo več za-njo." Tako je govoril v deželnem zboru štajarskem predsednik državnega zbora dunajskega! Kakor so besede, tako so tudi djanja, kadar grč za to, da bi djansko obveljala rav-nopravnost Slovanom, ktere v „principu" toliko imajo,
da jim preseda. Naj vlada dunajska ne misli, da obsedni in izjemni stan zdaj na Ceskem zdaj na Slovenskem pomiri ljudstva. Le pravica vsem je oljka stanovitnega miru. Ljudi, ki hočejo gospodovati tam, kjer jim gospodstvo ne pristaja, naj zavrača k redu, k postavi; narodom pa, kterim je absolutizem, z germaniza-cijo oženjen, vzel pravice njihovega jezika v javnem življenji, naj povrne vse, kar jim je nekdaj vzeto bilo; vse narode naj z enako pravico brani! Dokler tega ni, vso drugo nič ne opravi." — Te dni je prinesel ljublj. „Tagblatt" vvodni članek z napisom „huda vest". V njem razklada z ohlapnimi frazami, da n&rodni časniki, če mirno pišejo, to mirnost le hlinijo; in če jezno pišejo, je to spet le iz strahu pred Damoklejevim mečem kazenske preiskave. Tedaj, sklepa on, mirnost kakor jeza narodnih časnikov skriva le hudo vest. Ni mogoče se boriti s pametjo „Tagblattovo", kteremu čisto nasprotne prikazni — mirnost in jeza — to isto pomenite; to potrjuje tudi ta njegov sestavek, kajti komur Bog ni dal zdravega razsodka, človek mu ga ne more dati. Kar pa se „Tagbl." „hude vesti" tiče, je gotovo to, da se ona nahaja le pri tistih, ki se ne ved6 drugače pomagati, kakor z lažjo in natolcevanjem; drugim tace ga orožja doslej ni bilo treba, ker so še zmirom pošteno izhajali z resnico in bodo tudi zanaprej in zmirom, dokler resnica na svetu veljd.