185 Dopisi, Iz Sibinja na Erdeljskem. C-o. — 28. maja je bivši deželni predstojnik knez Miroslav Lichtenstein Erdelj-sko zapustivši se v Temešvar podal. Slovesno spremništvo tukajšnih mestjanov, ki so ga v narodni obleki in z ban-deri jahajoči spremljali, in nekterih še ostalih c. k. uradnikov je živa priča njegove vljudnosti. Pa tudi druge uradnike po deželi je ljudstvo z otožnim sercom odhajati gledalo, zlasti Vlahi ali Romuni, (kterih je 1 milijon in 200.000) ki so bili zadovoljni s ptujci; zakaj kdor je pravico iskal, jo je tudi najdel. Bog daj, da bi se vprihodnic ne godilo drugače! Magjari in Saksonci v djanji ravno-pravnosti ne poznajo. Pri vravnovanju novih uradnij se Vlahi skorej sploh v nemar pušajo; taka se tudi katoličanom godi. Vlahi zoper toliko krivico protestirajo in so sicer na videz mirni; al na tihem ogenj tli, dokler ne bo strahovito švignil, in lehko, da bo kerv tekla, ako se taki napačnosti v okom ne pride. Prezirati se ne sme', da le Vlahi imajo tukaj prihodnost. Vlaški narod je mnogo mnogo let pod jarmom sužnosti zdihoval; al zdaj se zaveda, da tudi on je človek in si prizadeva, dušno in telesno se izobraževati. Kar jezik zadeva, se jim godi, kakor ubogim Slovencom. Kakor Slovence zatirajo nemškutarji in nekteri domači odpadniki, tako Vlahe Magjari in Saksonci. Prav pusto prihaja pri nas življenje; zdaj smo popolnoma brez vse politične in sodne gosposke. Skorej vsi ptuji uradniki so že deželo zapustili; le žalostno je, da veliko jih nobenega plačila ne dobiva več. Samo okrožnih adjunktov je bilo čez 50 začasnih, ki od pervega junija ne vinarja več ne bojo prejemali — reklo se jim je: ,5Odlazite s trebuhom za kruhom, ako tudi koš otrok imate!u — Na Erdeljskem je 25 gimnazialnih učilišč, 11 je katoliških. Al bo edino c. k. deržavno učilišče, ki je v desetih letih na pervo mesto dospelo, še ostalo, se še ne ve, pa govorica je, da mu že kljenka v veliko škodo in pravično žalost dežele. — Vreme nam slabo prerokuje. Poprej hudi mraz, da je vse pozeblo; zdaj pa suša da je zemlja že silno globoko razpokana. Tudi Gospod gospodov veliko politiko dela, in ta bo prava! Iz Hervaške 30. maja. C-v. — Koliko se more pre-meniti v enem letu, smo skusili na Hervaškem. Lani je v tej dobi propala zagrebška čitavnica, ker so jo dolžili, da je wHerd polilischer A^itationen". V surki se nihče ni smel na ulici pokazati, bil je v nevarnosti, da ga ne bi zgrabil kteri mnogobrojnih očitnih ali skrivnih 9?polikvečev". Dopisovati iz Zagreba „Novicama je bilo greh, čeravno v dopisih ni bilo govora razun o veselem napredku in gibanji na polji literarnem. Očitalo se je dopisniku, da je „po-litisch-gefahrlich", ker oznanuje Slovencom, kaj se godi na Hervaškem. Kdo bi si bil kedaj mislil, da bo odkljenkalo tako iznenada zatiravcom narodne stvari! Nastopili so časi, kakoršnih se ni živa duša nadjala. Oživela je potlačena narodnost in začela se razcvetati kakor rožica v pomladanskem dnevu, kteri je prijazno solnce prisijalo in jo zbudilo v življenje. Tako je tukaj. Kako se godi po Slovenii, ne morem razsojevati po lastni skušnji. Kar zvem iz časopisov, je našim bravcom znano, toraj mi ni treba ponavljati 186 veselih ia žalostnih dogodkov, ki uzvišujejo domorodno serce, ali ga pa neusmiljeno žalijo. Iz prijatclskih pisem pozvem pogostoma početje kakošnega nemškutarja, kterema se najbolj prileze pridavek „niedcrtrachtig". Temu nasproti pa me zalagajo prijatelji z novicami, ktere so res vesele za pravega Slovenca. Mladež naša po vseh slovenskih gimnazijah se je zavedla svojih dolžnost do domovine, in kar se vsadi v mlado serce, poganja krepko in rodi sad o svojem času. — Naj še dostavim današnjemu dopisu, kar mi je že dolgo na jeziku. V prijatelskem pismu, kterega je pisal ranjki Stanko Vraz iz Gradca 14. februarja 1837 v Podčetertek gosp. dr. Kočevarju, se nahaja to-le: ^Moj pobratim pevec Prešern Te lepo pozdravlja. On zdaj piše novelo Mniha." Ali bi se ne moglo zvediti, kam je prešla omenjenav novela? *) Iz Stajerja 28. maja. — h — Autonomija ali centralizacija naših dežel je sedaj geslo vseh omikanih politi— karjev, in zavoljo tega zavernemo slovenske rodoljube na izverstne sostavke in nektere dopise v „Ost und West-ua, kteri se od plitvih fraz nekterih dunajskih časnikov zavoljo globocih mišlenk in svoje temeljitosti kot prave študije lepo razlikujejo. Slaveni hočejo enake pravice vsem narodom in to bodo tudi zagovarjali, akoravno bi se v njihov prid okoljščine premenile, kajti njim kot velikemu narodu ni treba drugih k sebi siliti in jim z lepimi besedami pelin za med prodajati. Mi ljubimo, goreče ljubimo svojo narodnost , in ker tudi vsako drugo kot božji dar spoštujemo, terjamo tudi, da nas drugi pri miru puste in nas ne ove-rajo v razvitku. — Naj se ukoreni pravičnost med vsemi narodi, potem še le bode naša raznojezična prastara Avstrija lepo se začela razvijati in blagostanje dušno in telesno se bode ukorenilo, da ga ne bode vsaka sapica izruti mogla. — Slaveni so prepričani, da jih le na podlagi rečne pravice osnovana zvezna oblika našega cesarstva, in počasi vseh deržav evropejskih med seboj in nazadnje celega sveta osrečiti more, ker ne hrepenijo po kervavi slavi, da bi kdaj hotli glede na svoje neizmerno število druge narode podjarmiti in na razvalinah njihovega blagostanja se napuh-njeno šopiriti; pa tudi nasproti nočejo, da bi se ž njimi tako ravnalo, ampak da se vsi ljudje, obdarjeni s pametjo in prosto voljo, veselimo svojega življenja na kolikor nam ga že prirojene nadloge ne grenijo, da narodi ravno tako kakor posamni ljudje dosežejo svoj namen v deržavi in na zemlji, da pride enkrat ladija našega deržavnega ustroja z močnimi jambori, varnim kermilom in modrimi mornarji v mirno ladjostajo; Slaveni hočejo mir, pravico za vse in lepo zastopnost med svojim vladarjem častne rodovine in med vsemi narodi v domovini in zato so oni — autono-misti. Naj se enkrat razglasi popolen autonomični načert, da se bode na drobno vidilo, kako naj se uredi umeten ustroj deržavni, bodo nam se gotovo tudi drugi narodi pridružili, kteri še se sedaj ne morejo misliti brez gospodarstva nad drugimi, ker se bodo prepričali, da pri nemški centralizacii ni svobode osebne, rodbinske, občinske in narodne. Po pravi svobodi, ktero je že kristjanstvo zasadilo, sebičnost pa do sedaj v rasti ovirala, pa hrepenijo današnji dan vsi narodi in le če se pravičnim narodnim željam zadostilo bode, imamo pričakovati pravo srečo. — Slaveni s svojimi blagimi načeli zopet kažejo, da so per excellentiara narod kristijanski in kakor je nauk božjega Sina ukrotil ves svet, da se mu celo neverniki nehotoma uklanjajo, ravno tako bode tudi slavensko deržavoslovje, *) Ko je naš Prešern v Kranj i umeri, je spise njegove spravil tadanji, sedaj že tudi davnej mertvi tehant krajnski, gospod Dagarin. Na prošnjo našo, naj nam izroči zapuščino slavnega pesnika, nam je dal pešico listkov, med kterimi pa ni bilo nič druzega, kar že ni bilo pred natisnjeno, kakor tisti odlomek „Parizineu, ki smo ga že davnej natisniti dali, in pa poskušnje prevoda Anastazi Oriinove kratke pesmice „Dle Venetianer Trias". Ali je bilo to vse, kar je Prešern zapustil, ne vemo. Dobili saj mi nismo nič druzega. Vred. akoravno po koprivah in ternji, našlo svojo pot do presvetlega prestoia in do serca narodov. Nas Siovencov je le malo število in narod naš krotkega serca in blage duše nima obilno posvetnega blaga in toraj tudi ne posvetnih častivcov. Sam si toraj mora celine obdelovati in hoste kerčiti — teržavne opravila! Dosti sinov in hčeri se je odvernilo od maternega krila in blodi po širokem svetu kot odpadniki zaničevani od tistih, ki se jim na oder prilizujejo. Kar nam je ostalo zvestih sinov, naj upotrebijo vse svoje dušne in telesne moči, čeravno ne spadajo opravila v njih posebni poklic. 0 Od Mure 29. maja. Narodnost naša se na slovenskem Štajarskem lepo razvija, čeravno se nemškutarjt vseh verst živo trudijo, zdrave korenike slovanske lipe spodjedati. Z lepim izgledom napredujejo prebrisani Slovenci ljutomerskega, gornje-radgonskega iu deloma or-možkega in sv. lenartskega političnega okraja, kjer je narod našo prošnjo zastran našega sladkega materinskega jezika obilo bil podpisal. Naš narod se že začenja zavedati svojih pravic, in če bomo napredovali, kakor poslednjih pet let, bomo skoro dosegli svoj namen, namreč: srečo in blagostanje naroda. — Da brez svojega jezika noben narod ne more napredovati, da je vse, kar bi se mu brez njegovega jezika obetalo, gola laž in nemogoče izpeljati, o tem smo se že vsi prepričali, toraj samo prosimo: „Ijubi Bog, reši nas naših ^prijateljev", svojih sovražnikov bomo se že sami rešili." Mi namreč poslednji čas vidimo, kako se nam prilizujejo neki ljudje, ki dozdaj še za nas niso marali in so nas le pri vsaki priliki gerdili, ter nam v raznih nemških novinah svetujejo, naj se le nemščine kot dozdaj deržimo, ker nam pre ona pot do vsake sreče odpira. Pretečenost pa nas je prepričala, kaj da imamo pričakovati, če se bomo še na dalje samo na druge, ne pa na se zanašali. Ko ti modrijani mislijo, da so krotke Slovence svojega blodenja prepričali, pa hitro našim nemškim deželanom pripovedujejo, kako Slovenci sami sebe zametavajo, kako svoj slovenski jezik zaničujejo in le edino to hočejo, naj vse pri starem ostane! — Pri starem pa tudi bode ostalo, če se mi Slovenci ne bomo potegovali za slovenske šole; pri starem bode ostalo, če nam ne bode nič mar za postave, ktere imamo spolnovati, po kterih se pravica deli, mi pa jih ne poznamo in se vendar ne smemo s tem izgovarjati, da jih ne poznamo. Ce pa vse pri starem ostane, bomo drugim pridelovali rumeno pšenico, nam pa ostajajo pleve; mi bomo drugim mleko in maslo pripravljali, sami pa sirotko srebali; drugi bodo napredovali v učenosti, poljedelstvu, obertnijah, mi pa ostanemo reveži in zaničevane sirote na svoji lastni slovenski zemlji, kakor smo sedaj bili. Naj s kaže kdo, če more, da to ni tako! Al Bog je pravičen in je tudi Slovencom dal pamet in krepko voljo. Mi bodemo veseli izpolnovali vse dolžnosti do presvitlega cesarja, do velike avstrijanske domovine; al od svojih že zagotovljenih pravic pa ne odstopimo ne za dlako. Toraj nas tudi ne bodo zmotile nikakošne spletkarije naših priliznjenih skerbnikov, temuč bomo čversto to zahtevali, kar nam po Bogu in postavi dohaja. Zaupljivo se tedaj oziramo na svoje skušene domorodce in hočemo v dvombi po njihovem svetu ravnati. — Iz naših krajev vam za danes naznanjam veseli začetek zastran našega preljubega jezika. Občinski župan, g. Andrej Mihalič v ljutomerskem okraji, je bil c. k. okrajnemu uredu naznanil, naj se že enkrat tudi kaj v slovenskem jeziku izda. Na to pozove okolica vse župane tega okraja na 16. dan t. m., in pri tem zboru je gospod c. k. predstojnik obljubil, da se bode v manjših rečeh že sedaj začelo v slovenskem jeziku uredovati, akoravno še ni višjega naloga za to. — Morebiti da nam kdo nazočih to reč bolj natanko popiše. — Ta novica je ljudstvo zlo razveselila in če se bodo obljube tudi spolno-vale, se bode tudi zaupanje vernilo, kterega smo že zlo 187 pogrešali. Mi se prederznemo misliti, da se je že vsem slovenskim uredom naročilo, tudi na slovenski jezik obzir jemati, če bodo Slovenci to terjali. Na noge tedaj domorodci, podučite narod, ako se še kje ne zaveda svojih pravic, posebno pa se zanašamo na našo nadepolno mladino, ktera bode o šolskih praznikih zlati čas žertovala milemu narodu, kterega je Bog obdaril s tako lepimi lastnostmi, samo da jih tudi rabiti ve. — Ne bi li se našel kak tiskar, ki bi na prodaj razpošiljal natisnjene slovenske obrazce ali izgled k e (formulare) takih vlog, spisov in pisem , kakor jih občinski župani potrebujejo in kakor jih Nemci povsod dobivajo? Od sv. Fiorijana blizo Rogatca 20. maja. Unidan sem šolski mladini pravil od škode, ki nam jo požrešni kebri delajo, in kako koristno je, jih pokončati, da bi nam ostalo saj nekaj sadja, ki ga še mraz ni pomoril. Šel sem ene dni pozneje čez uek sadtiuosnik in vidil sem, kako so pastirji pridno kebre s češpelj tresli, drugi so jih pa poberali in morili. Omenim to le za to, da se vidi, da niso celo vsi dobri nauki le bob v steno in da počasi se bojo že razširile potrebne vednosti po deželi, naj so kakoršne koli. — Kar nove župane imamo, se pač precej pozna; — popravili so nam že nektere srenjske ceste, kar je res potreba bilo, pa tudi ?,patrole", kakor pri nas navadno pravijo, bolj po-gostoma deržijo. Iz Trebovlj na Štajarskem 28. velikega travna. Dasiravno nam je unidan nemila slana pervo sadovno in rožno cvetje skoraj čisto popalila in tako vzela pridnim bčelicam marsiktero kapljico medu, veliko zalege za mlade bčelice pa pokončala, smo vendar že danes lep p er vi roj dobili. Bog jih daj kmalo še kaj več I — Cbelarjem oznanim to novico, da vejo, pri čem da smo tukaj letos s čbelarni. Kako nek je drugod? Iz Kranja, V saboto ponoči je bil pri nas med pristavami zunaj mesta strašen ogenj. Pogorelo je 7 pristav. Govori se, da je glasovita Dimeževeva derhal zažgala. V 4 urah je požar vse pokončal; škoda je velika, ker je veliko sena in slame iu nekemu mlinarju za 2000 gold. dilj zgorelo. Vsi cimpri so bili zavarovani. K sreči ni bilo vetra In pomoč koj pri rokah; posebno pa so si nekteri mestjani, kakor gosp. Franc Jalen, Vinc. Prohinar in sedlar Merzel na vso moč in v nevarnosti lastnega življenja prizadevali ogenj ukrotili. Hvala jim! Iz Ljubljane. Vredništvo je prejelo sledeče verstice za natis: „Na natolcljive besede zadnjih „Novic" zoper moje vedenje na Hervaškem ob kratkem odgovorim: Kdor svet količkaj pozna, se ne bo čudil, 1. če med 70 učeniki, ki so bili šolskemu svetovav-stvu ondotnih gimnazij izročeni, se en par sovražnih najde. 2. Kako da sta ta dva iz zgolj strasti me napadla, kaže že to, ker sem jez, ki se nisem bil nobene storjene krivice zavedil, tožbo zoper nju pri vladi izprosil, da bi se pravica skazala, da sem vselej le po postavah ravnal. 3. Kako malo dobro vest sta pa una dva napadnika imela, se vidi iz tega, ker je eden izmed nju, ki je ud hervaško-slavonskega zbora, sam v tem zboru predlog storil, da bi se ta tožba ustavila, in da bi mu to pred dovolili, me je — se ve — kakor sovražnika naroda zmalati mogel, ker je vidil, da s tem se dandanašnji najložeje in najgerje kdo počerui. 4. Ce bi bili ti sovražniki mislili, da sem jez se kaj zares pregrešil, pač bi ne bili tožbe moje ustaviti si prizadevali posebno zdaj, ko bi sami Hervatje bili imeli proti Kranjcu soditi. Da pa sramote rojakom nisem delal na Hervaškem, zaniorem, ako je treba, stalno dokazati.a Dr. A. Jarz, prost in c. k. šolski svetovavec. Iz Ljubljane. J. P. — Oznauite drage „Novicett prošnjo do častitega gosp. postnega vodja, naj bi blagovolil napraviti, da bi, kdor bi želel, poletne mesce mogel namesto ob osmih zjutraj že po 6. ali 7. uri po časnike na pošto priti. Znano je, da ves svet zdaj radoveden časnike bere; znano je pa tudi, da nekteri si najlože zjutraj čas za to branje odtergajo, zlasti pred začetkom svojih opravil pre-hajaje se pod milim nebom. Ker vemo, da je en pošten uradnik zmiraj na pošti, bi ta lahko časnike dajal, kdor bi med 6. in 7. uro po nje prišel, ako ni kakega druzega zaderžka zoper io. Zanašaje se na znano priljudnost našega gosp. poštnega vodja, izrečemo to prošnjo, zoper ktero bi morebiti tudi ta ali una „roženpoharska" družbica ne bila, ki zlo po novicah hrepeni in bi si ji znane 5?origiualkore-spondencije" iz Ljubljane v „Pressi", w0est. Zeitg." itd. natešč najbolje prilegle. Iz Ljubljane. Slišali smo te dni, da je naša slavna c. k. policija Koz le rje v v slovenskem jeziku napravljeni etnografični zemljo vi d slovenskih dežel in pokrajin v prepoved djala, ktera prepoved pa menda ne bo dolgo terpela, sicer bi gospod P. Kozler po tem, da smo 5)pred postavo vsi enaki", imel pravico terjati, da bi se tudi gosp. Czornigov etnografični zemljovid avstrijanski in Šafarikov 55zemjovid slovanskv", že leta 1842 v češkem jeziku izdan, v prepoved djala. — V pondeljek je bila perva seja mestnega odbora pod novim županom gosp. Ambrožem. Stalo je na dnevniku muogo važnih reči, o kterih bomo drugo pot omenili; danes rečemo le to, da je imel gosp. predsednik sila veliko opraviti z nekterimi gosp. odborniki, da jih je v vojnicah parlamentarnega reda obderžal, brez kterega ni mogoče v zborih nič izgotoviti.