945 Mednarodni grafični blenale in njegove spremne razstave ANTOLOGIJA NAŠIH NAGRAJENCEV V CANKARJEVEM DOMU Kot poseben poudarek k letošnjemu jubilejnemu 15. mednarodnemu grafičnemu bienalu v Ljubljani so prireditelji te največje svetovne grafične manifestacije pripravili tudi nekaj zanimivih spremnih razstav. Tako smo domala celo letošnje poletje doživljali v znamenju »črne umetnosti«, ki v resnici pravzaprav ni več samo črna, marveč v svoji barvitosti včasih tekmuje že kar s slikarstvom. Med najzanimivejše — in za nas morda celo najpomembnejše spremne prireditve — je sodila posebna razstava del jugoslovanskih avtorjev, ki so na vseh dosedanjih grafičnih bienalih prejeli katero od domačih ali tujih nagrad. In teh avtorjev 946 — to smo videli šele na tem »obračunu« — nikakor ni malo. Tako nam ta spremni prikaz, četudi gre samo za nagrajene umetnike, ponuja kolikor toliko realno podobo rasti in razvoja naše grafične ustvarjalnosti, vsaj tiste, s katero lahko posegamo in se primerjamo s samim vrhom kvalitetne svetovne grafične »produkcije«. To je vsekakor pozitivna plat medalje, negativna pa je ta, da so bili nagrajeni največkrat tisti naši umetniki, ki so lahko dokazali, da korakoma sledijo aktualnim svetovnim dogajanjem na tem področju, da so na tekočem z vsemi slogovnimi in tehničnimi iznajdbami, ki jih ponuja svetovni umetnostni trg, skoraj vedno pa so bili manj cenjeni tisti, ki so skušali uveljavljati svojo avtohtono likovno govorico, prvine domače umetnostne tradicije, tisti, ki so v svojih delih poskušali od-slikavati domačo motiviko in ožjo osebno problematiko. Tako je fenomen »ljubljanska grafična šola« zaslovel široko v svet predvsem zaradi tehnične virtuoznosti in formalne perfekcije njenih glavnih nosilcev, manj pa zaradi uveljavljanja izvirne in za nas specifične vsebinske problematike. Najsi bo kakor koli, dejstvo je, da si za vrtoglavi vzpon naše grafične ustvarjalnosti lahko lasti »levji delež« prav ljubljanski mednarodni grafični bienale; že skoraj tri desetletja, vsaki dve leti, prihaja s svojimi deli v naše glavno mesto cvet svetovne grafike, delovno stimulira naše umetnike ter širi med njimi, kot tudi med širšim likovnim občistvom, zanimanje za tovrstno likovno dejavnost. Razstava, ki so jo pripravili skupaj z multipli, kar je tudi presenetljiva novost za grafični bienale, saj vključuje vanj nov likovni medij — kiparstvo, ni popoln pregled del jugoslovanskih bienalskih nagrajencev in njihovih nagrajenih grafičnih listov; nekaj avtorjev namreč manjka, tudi pri zastopanih niso razstavljeni vsi tisti grafični listi, za katere so avtorji prejeli pri- znanja in nagrade. To pa je bilo tu povsem opravičljivo, kajti v treh deset letjih se je marsikaj izgubilo ali pa je postalo docela nedosegljivo. Najbrž ni naključje, da je bil naš prvi in edini jugoslovanski nagrajenec I. mednarodnega grafičnega bienal-prav slovenski avtor, akademski slikar in grafik France Mihelič, saj sodi med najizvirnejše domače likovne ustvarjalce — in sploh, v krog največjih in izrazno-izpovedno najmočnejših likovnih fantastov sodobne evropske umetnosti. France Mihelič je za svoje grafične liste, ki so svojevrsten bestiarij, grotesknofantastična kronika porajanja, rasti in umiranja vsega obstoječega, prejel priznanje tudi na III. mednarodnem grafičnem bienalu, in sicer, nacionalno nagrado časopisa »Borba«. Riko Debenjak je nesporno eden največjih virtuozov naše sodobne grafične govorice; več kot dve desetletji je umetnik raziskoval in odkrival vedno nove možnosti grafičnega izražanja, prisluškoval »magičnim dimenzijam« sodobnih tehnoloških dosežkov in jih vnašal v svoja meditativna grafična dela. Prav zaradi tega ni nič čudnega, da je za svoje resnično revolucionarno izvirne grafične dosežke prejel še več nagrad: 1957 nagrado Jakopičevega paviljona, 1961 premijo, 1971 častno premijo in 1973 veliko častno nagrado. Leta 1957 je dobil častno priznanje tudi znani hrvaški umetnik Albert Kinert za svojevrstne grafične stvaritve, dela, ki jih odlikuje predvsem senzi-bilna in poetična risba, segajoča »v dušo« upodobljenega motiva; Kinert je bil nagrajen tudi na naslednjem bienalu, in sicer z nagrado Sveta za prosve-to in kulturo. Na III. mednarodni grafični razstavi 1959 so poleg Kinerta in Miheliča prejeli nagrade še trije naši grafiki: Ordan Petlevski za svoj strukturalno zanimiv in dinamično razgiban barvni lesorez, Zlatko Prica za svojo, z domačo motiviko in umetnostno tradicijo oplojeno jedkanico, in Franc Zalar 947 Mednarodni grafični blenale in njegove spremne razstave Ankica Oprešnik za grafiko, ki jo je plemenitila svojevrstna poezija. Na IV. mednarodni grafični razstavi sta poleg Rika Debenjaka prejela prvič odkupni nagradi tudi Janez Bernik in Vladimir Makuc. Oba avtorja sta bila nagrajena še na poznejših bienalih, in sicer: Bernik 1. 1963 (premija), 1969 (velika premija), 1977 (odkupna nagrada), Makuc pa je dobil nagrado še leta 1963 (odkupna nagrada). Zaradi presenetljivo velikega števila nagrad in priznanj, ki so jih na vseh dosedanjih bienalih prejeli naši umetniki, lahko poleg teh, ki smo jih že našteli, omenimo le še najpomembnejše. Na VI. mednarodni grafični razstavi je prejel nagrado za svoje grafike pretanjenih površinskih struktur srbski umetnik Stojan Čelič, na naslednji grafični razstavi leta 1967 pa je dobil priznanje bosanski grafik Dževad Hozo za svoje, z žlahtno domačo tradicijo muslimanske umetnosti nadahnjene in z individualno filozofijo prežete barvne akvatinte. Melodična, sugestivna igra barvnih oblik, likovni svet, ki je podrejen, izhaja zgolj iz lastnih zakonitosti in iz lastne logike, odkrivanje neštetih možnosti, ki jih ponuja sodobna grafična tehnika — sitotisk, so bistvene kvalitete grafičnih stvaritev, za katere si je slovenski slikar in grafik Andrej Jemec na XI. mednarodnem grafičnem bienalu prislužil premijo. Sodobna tehnologija in računalniška eksaktnost, ki pa ponujata, prenesena v medij grafične govorice, nešteto formalnih in vsebinskih možnosti, so elementi likovnega izražanja hrvaškega umetnika, predstavnika zagrebških »novih tendenc«, Vjen-ceslava Richterja; za svoje izjemne grafične stvaritve je Richter dobil na XII. bienalu premijo. Za svoje tehnično neoporečne, strukturalno bogate, fantazijsko razbohotene in s posebnim nostalgičnim občutjem obdane grafične liste si je na XIII. mednarodnem grafičnem bienalu »priborila« premijo tudi slovenska grafičarka Adriana Ma- ral. Poleg omenjenih umetnikov so na vseh dosedanjih grafičnih bienalih prejeli odkupne nagrade tudi številni drugi naši grafiki. Razstava v Cankarjevem domu je imela namen, da nas spomni na vse te »zvezdne trenutke« naše grafične ustvarjalnosti; poimenovali bi jo lahko »antologijo najboljše sodobne jugoslovanske grafike«.