
i

Brezmadežna.

Altarna slika v semeniški kapeli

Vtisnite si te moje besede v
svoja srca in v svoje duše!

(Devter. n, 18).

Govor do semeniščanov in semeniške
zgodovine obris v spomin na prazno¬
vanje brezmadežnega spočetja device
Marije v Mariborskem dijaškem se¬
menišču, dne 8. grudna 1909,

priobčil

Dr. Mihael Napotnik,

knezoškof Lavantinski.

V MARIBORU,  1910.

V lastni založbi. — Natisnila tiskarna sv. Cirila.

JiZ.VM

Proverbium esti Adolescens iuxta
viam suam, etiam quum senuerit, non
recedet ab ea.

Pregovor je; Mladenič, vajen svoje
poti, tudi v starosti ž nje ne stopi.

K vpeljavi skromnega delca.

ariborsko dijaško semenišče je kaj
slovesno praznovalo dne 8. grudna
1909 veseli god svoje mogočne pa-
trone ali zagovornice pred Bogom: brez¬
madežno spočete device Marije.

Častivredno vodstvo je dalo domačo,
čistemu spočetju preblažene device Marije
posvečeno kapelo hišni svečanosti pristojno
olepšati ter je še nadpastirja prijazno po¬
vabilo k slovesnemu godovanju.

Med službo božjo so mladi pevci nav¬
dušeno popevali pobožne pesmi, in po svetem
mašnem obhajilu so vsi gojenci velevažnega
zavoda pristopili k mizi Gospodovi. Po do¬
končanem svetem opravilu sem pozdravil
pričujoče s primernim govorom ter sem
naposled podelil vsem sveti blagoslov.

Na osebno izraženo željo in prošnjo
mnogočastitega gospoda kn. šk. duhovnega
svetovalca in semeniškega rektorja ali vodja
priobčim tu tedanji svoj priložnostni govor
ter ga v prvi vrsti posvetim mnogočastitim

A

Trp> ~r

gospodom predstojnikom v spodobno zahvalo
za dosedanje modro vodstvo široširni škofiji
toliko potrebnega zavoda in z iskreno prošnjo
za nadaljnje blagonosno oskrbovanje imenit¬
nega semenišča.

V drugi vrsti podarim knjižico nado¬
budnim semeniščanom z živo željo, da bi si
večinoma že slišane in zdaj brane besede
globoko vtisnili v svoja srca in v
SA r oje duše  (Devter. 11, 18) in da bi se
vprihodnje zvesto in vestno ravnali po njih.
Kdor ni pozabljiv poslušalec, ampak
delavec, tisti bo srečen v svojem
dejanju.  (Jak. 1, 25).

Pridodane slike naj služijo v okrasbo
in pridejani obris semeniške zgodovine naj
dopolnjuje drobno knjižico.

V Mariboru, na praznik sv. nedolžnih
otročičev, dne 28. grudna 1909.

f Mihael,

knezoškof.

Pozdrav,

govorjen v kapeli Mariborskega
dijaškega semenišča na praznik
brezmadežnega spočetja device
Marije,

dne 8. grudna 1909.

Bonitatem, disciplinam et
scientiam doce me, Domine!

Čednost, rednost in ved¬
nost me uči, Gospod! (Ps.
118 , 66 ).

V Gospodu pobožno zbrani semeni-
ščanje!

pomladnega meseca maja tekočega leta

_p sem se mudil v središču krščanske

edinosti, v večnem Rimu. Dne 14. maja
sem bil v zasebni avdijenci sprejet od sve¬
tega očeta, vesoljno Cerkev zdaj srečno in
slavno vladajočega papeža Pija. po božji

previdnosti desetega. Na visoki praznik
vnebohoda Gospodovega, dne 20. maja, sem
se udeležil sijajne slavnosti, ki se je vršila
v največji cerkvi sveta, v patriarhalni bazi¬
liki sv. Petra, kneza-prvaka apostolov. V
pričujočnosti namestnika Jezusovega, več
kardinalov, mnogih škofov, obilo mašnikov,
veliko redovnikov in redovnic ter posvetnih
velikašev in neštetih vernikov sta bila dva
blažena duhovnika Jožef Oriol iz Barcelone
in Klement Marija Hofbauer 1  iz Dunaja
slovesno prišteta svetnikom božjim.

1  Iz Vatikana sem prejel povabilo z obredom
vred za napol-javni konzistorij, ki je bil v zadevi
kanonizacije Oriola in Hofbauerja napovedan za
četrtek 13. maja, obenem sem dobil še tudi naslednji
dve knjigi: Compendium vitae, virtutum et miracu-
lorum nec non actorum in causa canonizationis
beati Josephi Oriol presbyteri beneficiarii Barcino-
nensis ecclesiae Sanctae Mariae Regum. Ex tabulario
sacrae rituum Congregationis. Romae. Typis poly-
glottis Vaticanis. 1909. Vel. 8°. str. 23. — Com¬
pendium vitae, virtutum et miraculorum nec non
actorum in causa canonizationis beati Clementis
Mariae Hofbauer sacerdotis professi e Congrega-
tione SS. Redemptoris ac propagatoris insignis
eiusdem Congregationis ultra montes. Ex tabulario
sacrae rituum Congregationis. Romae. Tvpis poly-
glottis Vaticanis. 1909. Vel. 8°. str. 29.

Pri obisku svetega očeta sem dal račun
od svojega škofovanja, ko sem škofu vseh
škofov opisal vernost in pobožnost prebi¬
valcev starodavne škofije Lavantinske, ki bo
smela leta 1928 že praznovati sedemstolet-
nico svojega obstanka. Med drugim sem
govoril pri nasledniku sv. Petra, kakor že

V četrtek 13. majnika se je ob pričujočnosti
svetega očeta vršil po natanko določenih obredih
tako imenovani napol-javni konzistorij, semipu-
blicum Consistorium, pričet z molitvami in končan
ž njimi in s svetim blagoslovom. Kardinali so brali
svoje kratko spisane glasovnice; nadškofje in škofje
pa so po vrsti glasovali, rekoč: Beatissime Pater!
Placet ob rationes, in voto a me scripto et sub-
scripto allatas; in so potem tajnikom oddali svoje
glasovne listine. Moj „suffragium“ se je glasil
tako-le:

Beatissime Pater!

In semipublico Consistorio, die 13. mensis
Maii dilabentis anni 1909 in Palatio Apostolico
Vaticano celebrato, suffragium de causis beatorum
Confessorumjosephi Oriol  e clero Barcinonensi
et Clementis Mariae Hofbauer  e Congregatione
Sanctissimi Redemptoris per verbum Placet  tuli
ob rationes in sequenti, a me scripto et subscripto
voto allatas.

Fraelaudati sacerdotes Confessores Josephus
Oriol atque Clemens Maria Hofbauer ob sancta
piaque opera, quae in vita perfecerunt, digni ha-

« 8  »

pri poprejšnjih zaslišanjih, o najvažnejših
dveh napravah naše vladikovine: o dijaškem
semenišču in o duhovšnici. Vrhovni poglavar
svete Cerkve so vselej z vidnim zanimanjem
poslušali moje poročilo ter so z močnim
poudarkom naglašali svojo iskreno željo,
češ, da bi naj iz teh dveh prekoristnih za¬
vodov prihajali vrli bogoslovci in vneti
dušni pastirji.

bendi sunt, ut in Sanctorum album cooptentur, uti
patescit e Compendiis ipsorum vitae, virtutum et
miraculorum ex tabulario sacrae rituum Congrega-
tionis exaratis.

Canonizatione utriusque Confessoris gloria Dei
Uniustrini, qui mirabilis est in suis Sanctis, pro-
movetur et amplificatur. Sollemnis Beatorum cano-
nizatio poten ter praedicat: De um a d li u c v iver e
eumque regere mundum.

Porro catholica fides in communionem Sanc¬
torum Armatur ac corroboratur. Regnum Dei in
terris dilatatur: sancta Dei Ecclesia exaltatur.

Praeterea salus animarum immortalium pro-
movetur. Sacerdotes namque exemplo sanctorum
horum presbyterorum instigantur ad vitam vere
sacerdotalem agendam ad muniaque sua sacra fide-
liter adimplenda. Item Christifideles vehementer
excitantur exemplo sanctorum novensilium ad vitam
recte christianam ducendam.

Canonizationis sollemnia celebrata universo
orbi catholico bene prospereque eveniunt, non

Ko sem zlatomašniku in škofu-jubilarju
na Petrovem prestolu vročil mile darove
svojih škofijanov, kakor novčič sv. Petra in
zlasti mnoge tisoče kron za prebivalce v
Kalabriji in Siciliji, v jutro 28. grudna 1908
pri groznem potresu ponesrečene, tedaj je
zaigrala solza v očeh dobrotljivega očeta,
ki so dejali: Frater, brat, ti ne veš, kako
strašna nesreča je zadela kristjane po Kala-

tantum ecclesiae Barcinonensi et solum Liguori-
anorum sodalium familiae optime meritae. Incolae
regionum, in quibus beati duo Sacerdotes nati sunt
sancteque vixerunt, una cum totius orbis Christi-
fidelibus nanciscuntur novos patronos, quorum suf-
fragiis coadiuvantur et proteguntur.

Hasce ob causas et consimiles proprium
sensum aperui pro canonizatione beati Josephi
Oriol, presbyteri beneficiarii Barcinonensis ecclesiae
..Sanctae Mariae Regum“ nec non beati Clementis
Mariae Dvrorzak seu Hofbauer, nati in Moravia
provincia austriaca; atque nune instantissime exoro
Sanctissimum Dominum Nostrum Pium PF. X., ut
dilaudatos pastores bonos ponat in catalogo Sanc-
torum.

Ad pedes Suae Sanctitatis provolutus obedien-
tissimus et devotissimus famulus et fllius.

Romae, die 13. Maii 1909.

f Michael, Episcopus Lavantin.

briji in Siciliji! Izrečem pa tebi zahvalo ter
te blagoslovim. In ti, kadar se vrneš domov,
zahvali in pohvali v mojem imenu vse blago-
dušne darovalce ter podeli, kamorkoli prideš
letos, svojim ovčicam v mojem imenu sveti
blagoslov. Po tem veselem naročilu skup¬
nega našega očeta sem se skrbno ravnal in
sem vsepovsod, kamor sem dospel letos v
škofiji, podelil ljubim Lavantincem papežev
blagoslov. In to bi rad storil danes tudi v
tem-le zalem svetišču Marijinem.

Predragi semeniščani!

W) reden vam podelim očetovski blago-
slov, bi vas rad vsprejemne in vredne
pripravil za nebeški dar tako, da bi
vam koristil za časnost in večnost. S po¬
močjo in milostjo božjo bi vas zelo rad učil
po navodu kralja psalmista scientiam,
bonitatem et disciplinam, to je ved¬
nost, čednost in rednost.

Danes slavimo najmilejši in najnežnejši
Marijinih praznikov, svetek namreč brez¬
madežnega spočetja preblažene device Marije.
In to Devico najmodrejšo, najčistejšo in naj-
ponižnejšo bi vam želel postaviti za vzgled

-^5 11

in vzor vsemu vašemu prihodnjemu življenju.
Amen, amen vam povem, če si bote moje
nadpastirske nauke in opomine dobro za¬
pomnili in če se bote vestno ravnali po njih,
potem vam bo sveti blagoslov služil v časno
in večno srečo tako, da bomo sodnji dan
drug drugemu dajali čast in vsaksebi peli
hvalo.

Scientiam doce me, Domine!
Vednost me uči, Gospod!  Ta prošnja
svetopisemskega pevca za znanost bodi danes
vaša prva prošnja, poslana k večnemu Viru
vse modrosti in znanosti! Glejte, ljubi moji
gojenci, vi domujete v tem zavodu, da se
pridno pripravljate za najvzvišenejši poklic,
ki je bil in bo, pa naj se reče, kar se hoče,
častitljivi stan duhovniški. Dei adiutores
sum  us,  mi smo pomočniki, smo sodelavci
Gospoda Boga, piše razsvetljeni apostol
Pavel o sebi in o svojih sotrudnikih, dušnih
pastirjih, ker so ti nadaljevali vzveličavno
delo božjega Odrešenika, kar velja tudi o
njihovih naslednikih, katoliških škofih in
duhovnikih, ki nadalje rešujejo ljudi več¬
nega pogubljenja in jim pomagujejo do več¬
nega življenja, ko opravljajo daritev svete
maše, delijo svete zakramente, učijo večno-

veljavne resnice, spravljajo izgubljene ovce
v hlev božjega Pastirja in jih vodijo po
varnem potu srečne rešitve.

Za ta težavni pa tolaživni stan se vi,
krščanski dijaki, pripravljate v tem zavodu.
Čudovito, tudi Marija se je v posebnem za¬
vodu pripravljala za svoj presveti poklic.
Joahim in Ana sta svojo hčerkico iz Naza¬
reta pripeljala v Jeruzalem, da sta jo pred¬
stavila in posvetila v tempelju Bogu. Cerkev
je v spomin na to pomembno predstavo in
posvetitev uvedla poseben praznik, ki ga
vsako leto obhaja dne 21. listopada pod
imenom: Praesentatio beatae Mariae Virginis
ali darovanje blažene Marije device. Vzhodna
cerkev ga slavi pod naslovom: Vpeljevanje
ali vstop device Marije v tempelj. Po tej
vpeljavi in predstavi sta oče in mati izročila
deklico zavodu pri tempelju, kjer so po ob¬
ljubi zavezane deklice živele, se učile in
vzgojevale. V tej, nebeškemu poduku in
življenju posvečeni šoli se je Marija učila
brati svetopisemske knjige, se je urila pre¬
mišljevati in razne bogoslužne posle oprav¬
ljati, kakor oskrbovati duhovniška in leviška
oblačila, vesti zavese in tkati preproge,
gledati na snažnost tempeljske oprave.

Pobožno izročilo, ohranjeno najbolj po
sv. škofu Epifaniju, nam pripoveduje, kako
marljiva je bila Marija v tej pripravnici, s
kakim vidnim veseljem je prebirala sveto
Pismo, kako vtopljena je bila v molitve in
premišljevanja, kako rada je ubogala, kako
priljudno se je vedla do svojih tovarišic,
ki so jo vse spoštovale, častile in ljubile
tako, da so jo izvolile za kraljico nad vsemi.
Mlada gojenka je bila vsa ponižna, krotka,
ljubezniva in usmiljena, govorila je malo in
vselej o pravem času. Bila je prva v ču¬
vanju, najnatanja v izpolnjevanju božjih za¬
povedi, najpopolnejša v vsaki čednosti. Daši
vsa lepa na duši in telesu, je vendar sovra¬
žila vsakatero ničemurnost. Njeno srce je
poznalo le eno sovraštvo, sovraštvo do
greha. Da se ga obvaruje, se posti ostro in
pogostoma, navadno od zore do mraka, ko
so pričele na nebu zvezde migljati. — Izredno
krasno je opeval Marijino bivanje v tem¬
peljski šoli glasoviti kartuzijanski brat Filip
v svoji staronemški pesmi Marijino živ¬
ljenje,  katero lahko prebirate dandanes
že tudi v slovenskem prevodu . 1  V tempelj-

1  Bruder Philipp, der Lobsanger Mariae in der
steirischen Kartause Seiz bei Gonobiz. (Dr. Michael

•m  14 ss-

skem vzgojevališču se je mudila Marija
morebiti do svojega petnajstega leta in se
je potem vrnila v cvetlični Nazaret, kjer ji
je oznanil nebeški poslanec nadangelj Ga¬
briel, da bo postala Mati obljubljenega in
težko pričakovanega Mesija: Jezusa, Sinu
božjega in Vzveličarja sveta.

Semeniščani predragi! Ne bom se pre¬
hudo zmotil, če denem, da so dobri očetje
in mile matere tudi vas darovali in daro¬
vale Bogu, kakor je Ana, Elkanova žena,
darovala svojega sina Samuela po duhovniku
Heliju Bogu, kakor sta Joahim in Ana po¬
svetila svojo ljubljeno hčerkico Marijo po
duhovniku Cahariju božji službi in kakor
sta Jožef in Marija darovala Jezusčka v
tempelju, enako trdim, da so ljubi starši
tudi vas posvetili Bogu troedinemu, odlo-
čivši vas za visoki stan mašniški. O kako
goreče moli oče in kako pobožno moli mati
in vzdihuje, da bi postal preljubljeni sin
služabnik božji! In vi, moji mladi prijatelji,

Napotnik, Die Basilika zur HI. Maria, Mutter der
Barmherzigkeit in der Grazer Vorstadt zu Marburg.
Marburg, 1909. Str. 489—529). — Mat. Zemljič, Kar¬
tuzijanskega brata Filipa Marijino življenje. Mari¬
bor, 1904. Mal. 8°. Str. 411.

vi sami ste vstopili v knezoškofijsko seme¬
nišče z dobrim namenom, da se v njem pri¬
pravljate za sveti in častiti stan katoliškega
duhovnika.

Zategadelj pa se učite neutrudno, da
bote svoj čas uspešno učili vse, ki vam
bodo izročeni v poduk in vzgojo! Nabirajte
si kakor čebele in mravlje marljivo znanosti
in ved, brez katerih ne more izhajati dan¬
danes nihče, ki hoče biti omikan in olikan,
najmanj pa katoliški duhovnik. Ne tratite
zlatega časa, pač pa ga rabite skrbno in
vestno! Človek je gospodar pa tudi plen
časa. Naj ne bo najti praznega trenutka v
sedanjem vašem semeniškem življenju! Z
vsem potrebnim, kakor s hrano in streho,
ste preskrbljeni, da vam ni treba druga,
kakor da se učite in učite. O koliko dijakov
želi in srčno želi, prebivati v tej hiši! Vsako
leto se jih štirideset do šestdeset oglasi in
prosi za sprejem, in uslišanih je le kakih deset
prošnjikov. Če potemtakem kdo izmed vas
ne rabi dobro dragega časa, ne izpolnjuje
natanko svojih dolžnosti v šoli in v zavodu,
ne biva tu z določnim duhovniškim po¬
klicem ali v njem čimdalje bolj mrzel po¬
staja in ga izgublja, ta zavzema prostor, ki

bi ga vredneje in častne j e zavzemal mar¬
sikateri drugi dijak.

Morebiti je kateri izmed vas, ki se na¬
hajate zdaj v mladenišnici, manj nadarjen in
prebrisan. Talenti so različno razdeljeni.
Eden jih je prejel deset, drugi pet, tretji
dva in četrti morda le enega. Vendar daru
pridnosti ne pogreša noben učenec, ako
noče. In pridnost, o česa ne premaga in ne
doseže! — Nasledek izvirnega greha je tudi
nevednost. Kako naj se je reši dijak, zlasti
manj bistre glave ? Bernardka Soubirous,
presrečna pastirica Lurška, je bila tudi slabe
glave. Sedela je revica celo v zadnji klopi,
prezirana od kateheta, učitelja in součenk;
še k prvemu svetemu obhajilu ni smela iti,
kakor so šle bolj nadarjene sovrstnice. Ali
ko je Bernardka prvikrat zazrla obličje Brez¬
madežne, je bila vsa izpremenjena, bila je
kos vsakomur. Pri najbolj zamotanih raznih
vprašanjih sodnikov in odvetnikov, ki so
hoteli spoznati, govori li resnico, se ni ustra¬
šila. Odgovarjala je zmeraj jasno in točno,
da so vsi, ki so jo poprej poznali, strmeli
in so bili osupnjeni nad njeno izpremembo.
Preprosta deklica se je z Marijino pomočjo
povzdignila na vrhunec krščanske popol-

Sv.' Maksimilijan in sv. Viktorin.

DRŽAVNA'

UliEtttMljflŽilIB

V LJUBU A Ni

nosti. Kot vzgledna redovnica je umrla v
slovesu svetosti. Ne dvomim, da bo kmalu
prišteta blaženim nebeščanom. Predpriprave
za svetništvo „lurške pastirice“ v Neversu
in Lurdu so že dovršene. Preiskovalni od¬
bor je imel 133 sej. O krščanski gojenci,
ozirajte se verno in zaupno tudi vi na Ma¬
rijo, na sedež modrosti, in našli bote pri
njej in po njej modrost, umnost, učenost!

Na visoki praznik Gospodovega vnebo¬
hoda, dne 20. majnika tekočega leta, je bil
najslovesneje svetnikom prištet blaženi Kle¬
ment Marija Hofbauer, ki vam bodi vzgled,
kako se resno pripravljajte za poklic maš-
niški. Janez, pozneje v redu Klement Marija
imenovan, je bil kot sin kmeta in mesarja
Petra Pavla Dvorak, kar je nemški Hofbauer,
rojen v Taso vicah pri Znoj mu na Moravskem,
dne 26. grudna 1751. Ko mu je močnoverni
oče že leta 1758 umrl, je vzela bogoljubna
mati Marija, rojena Steer, malega Janeza, pa
ga je nesla h križu in ga je visoko vzdignila
h križanemu Jezusu, rekoč: Glej, moj sinek,
izgubil si telesnega očeta, in odslej bode
tvoj oče križani Jezus; toda gledi, da ga
nikdar ne razžališ! Ganljivi prizor se je
dečku v srce vtisnil tako globoko, da ga

18  afr-

vse svoje žive dni ni pozabil, da pa tudi ni
nikdar vedoma žalil svojega prelj ubij enega
očeta, križanega Odrešenika. Obnašal se je
povsod in vselej vzgledno, molil je rad,
zlasti sveti rožni venec deviški materi Mariji
na čast; najrajši pa je stregel pri svetih
mašah v domači cerkvi, kakor se je v do¬
mači šoli izvrstno učil. Krasile so fantiča
štiri čednosti, ki so največja krasota mladeži
in ki začenjajo vse s črko p\  pobožnost,
pridnost, pokornost, prijaznost.

Imel je Janezek pa le eno misel, gojil je
le eno željo, postati namreč duhovnik. Toda
kako se mu naj izpolni vroča želja, se mu naj
uresniči silno koprnenje, ko je mati - vdova
bila prerevna, da bi bila mogla poslati uka-
željnega sina v višje šole. Primoran je bil,
učiti se pekarije, v katerem obrtu se je res
tudi prav dobro izuril. Vendar želja po maš-
niškem poklicu se mu ni pomirila, mu ni
ugasnila, marveč je plamtela od dne do dne
močneje in žarneje. Kadar je kot pekovski
vajenec in kasneje kot pomočnik pekel kruh,
je vedno mislil na tisti poglavitni del svete
maše, pri katerem izpremeni mašnik s po-
svetivnimi besedami kruh v presveto Telo
Kristusovo, pa je vedno mislil na angeljski

kruh v najsvetejšem zakramentu, ki ga je
toliko častil in tako rad prejemal. Da si
kakržekoli utolaži gorečo željo, odpotuje na
Dunaj in stopi v službo pri peku Weyrigu,
čigar pekarija „Železna hruška“ se je na¬
hajala v  Janezovi ulici nasproti cerkvi in
samostanu sv. Uršule, kjer je pozneje tako
blagonosno deloval kot ravnatelj. Hiša „Zur
eisernen Birne“ še danes stoji in bo v krat¬
kem dobila marmornato ploščo s primernim
napisom v trajni spomin, da je v njej pre¬
bival in deloval najnovejši svetnik naše ljube
Avstrije.

Klement Hofbauer je na Dunaju pridno
delal, pa je tudi pridno molil in pogostoma
prejemal svete zakramente. Najrajši je obi¬
skoval veličastno cerkev sv. Stefana, kjer
je v občno izpodbudo vernikov stregel pri
svetih mašah. Na tihem pa je neprenehoma
vzdihoval in neprestano prosil ljubega Boga,
naj mu vendar pomore do zaželjenega maš-
niškega posvečenja. In res! Nekega deževnega
dne zagleda ravno iz cerkve stopivši Klement
tri gospe, ki so vedrile pri vhodu v Šte-
fansko katedralo. V nežni svoji vljudnosti
pristopi ter vpraša gospe, bi li hotele voz¬
nika? Ko so mu pritrdile, je zdirjal skromni

-SSK 20

mladenič po voznika in ga je kmalu pri¬
peljal. Gospe, tri sestre plemenitega rodu,
so sedle v voz in so še prijaznega in po-
strežljivega neznanca prisesti povabile. Spo¬
toma so ga izpraševale, kdo da je in kaj da
počenja v toliko nevarnem mestu? Klement
jim vse razloži dostojno, zlasti jim še razo¬
dene svojo živo željo, jim odkrije svoje ne¬
ukrotljivo hrepenenje. In neskončno dobri
Bog gane plemenitim gospem srca, da ne¬
mudoma obljubijo revnemu rokodelcu, češ,
da mu hočejo skrbeti pri učenju za stano¬
vanje, hrano in šolske knjige.

In Klement, že polnoleten, vstopi v la¬
tinske šole ter se uči in uči neumorno. Da
bi odganjal ponočni spanec, je navadno vzel
luč v levico in knjigo v desnico ter je hodil
po sobi semtertja, vtopljen v učenje. Kasneje
je potoval v Rim, kjer je stopil v redov¬
niško družbo sv. Alfonza de Liguori, v kateri
je bil leta 1786, torej že v petintridesetem
letu svoje starosti, posvečen v duhovnika.
Kdo popiše srečo, kdo nariše rajsko radost in
veselje novoposvečenca, ki je po dolgoletnem,
napornem trudu dosegel svoj vzvišeni cilj?
Z apostolsko gorečnostjo je zdaj deloval
povsodi, kamorkoli ga je božja Previdnost

poslala na sveto delo v vinogradu Gospo¬
dovem. Na Poljskem in Moravskem, na Ba-
denskem in Bavarskem, v Gornji in Dolnji
Avstriji, v Švici in Italiji, zlasti pa v metro¬
poli našega cesarstva je z največjim uspe¬
hom opravljal do svoje zadnje ure dne 15.
marca 1820 svojo dušnopastirsko službo. 1

Preprosti redemptorist je v avstrijski
prestolnici blagodejno vplival celo na uče¬
njake, kakršni so bili n. pr. Jožef pl. Eichen-
dorff, Klement Brentano, Adam pl. Miiller,
Friderik Schlegel, Friderik Schlosser, Stol-
berg, Janez in Filip Veith, Pilat, Caharija
Werner, ki so vam morebiti znani iz slov¬
stvene zgodovine, v kateri sta dr. Mačke in
Norrenberg časten spomenik postavila tudi
bistrovidnemu Liguorijanu. 2  — Za čast božjo

1  Kdor želi bogatejšega in temeljitejšega pod¬
uka o blagonosni delavnosti sv. Klementa Marije
Hofbauer, tisti beri najnovejši in najpopolnejši nje¬
gov življenjepis, ki je na svetlo prišel pod naslo¬
vom: P. Adolf Innerkofler C. Ss. R., Ein oster-
reichischer Reformator. Lebensbild des hi. P. Kle-
mens Maria Hofbauer, des vorziigliclisten Verbrei-
ters der Redemptoristenkongregation. Regensburg,
Rom, 1910 . Vel. 8». Str. XXII J- 914 .

2  Zanimivo je, kako pišeta ta dva literata o
našem svetniku: „Wie Overberg in Munster, so

in neumrjočih duš vzveličanje vneti apostol'
Dunajski, ki je rad pripomnil, če duhovnik
svojo dolžnost stori, ga Bog nikdar ne za¬
pusti, in ko bi bil le en kruh več na svetu,
bi njega polovico ljubi Bog dal zvestemu
duhovniku — ta navdušeni duhovnik je zbiral
okoli sebe dijake, katere je navajal h kr¬
ščanskemu življenju, ko jih je modro učil in
pridno izpovedoval. Mnogoteri so se posve¬
tili duhovskemu stanu ter so dosegli visoke
in najvišje službe v sveti Cerkvi. Omenjam
le Romana Zangerle, knezoškofa Sekovskega,
Gregorja Tomaža Ziegler, škofa Linškega,

rvirkte in Wien, nur noch rveniger von dem auf-
geklarten Zeitgeiste gestreift, fiir \veitere Kreise*
der Redemptorist Klemens Maria Hofbauer. Die
Kirche hat ihn in die Reihe der Seli gen (namreč
leta 1888 ) aufgenommen und gehdren die Verdienste,
die ihm die Ehre des Altares envorben, teihveise
der Literaturgeschichte an.

Er, der Mann der Tat, war kein Poet, aber
das Werkzeug in der Hand Gottes, um den stolzen
Nacken vieler Schongeister wieder unter das suhe
Joch Jesu Christi zu beugen, und von den Karpathen
bis zu den Vogesen gab es im Reiche der schonen
Kunste manchen, der in dem schlichten Priester
seinen vaterlichen Freund, Bekehrer und Seelen-
fiihrer verehrte. Nicht die Romantik, sondern Pre-

23

Jožefa Otmara Rauscher, kardinala-knezo-
nadškofa Dunajskega. Učenci Hofbauerjevi
so zaslužno delovali tudi v našem Mariboru.
Bili so to očetje redemptoristi, ki so pred¬
mestno župnijo Marije matere milosti oskr¬
bovali od leta 1833 do leta 1848. Med njimi
so se posebej odlikovali o. Franc Kosmaček.
ki je po nasvetu svojega mentorja Klementa
prestopil od medicine k bogoslovju, o. Leo¬
pold Michalek, tudi od o. Hofbauerja pridob¬
ljen za redovniški poklic, Jernej Pajalich,
rojen na Krškem otoku in kot zvest učenec
Klementov posvečen leta 1814 v duhovnika

digt und Sakramente, dargereicht von der Hand
■vvackerer Priester, hat die Poesie meder katholisch
gemacht. Hofbauer var weder Schongeist noch
Gelehrter, aber eine echte Priesternatur mit klarem
Kopf und waimem Herzen.

Das Haus des Regierungsrates Anton von
Pilat wurde durch  ihn  der Sammelpunkt der be-
ruhmtesten osterreichischen Katholiken. Hier trafen
sich aufler Klemens Maria Hofbauer, Friedrich
Gentz, Adam Muller, Franz von Buchholz, Graf
Franz Mar. Szechenyi und dessen Tochter Maria..
die beiden Konvertiten Friedrich Schlegel und Za-
charias Werner.“ (Allgemeine Literaturgeschichte.
Munster, 1898. 2. Aufl. Str. 367).

•m  24  ■*-

in o. Rupert Eschka, ki še danes sluje med
Mariboržani kot izvrsten izpovednik in ki
počiva na Mariborskem pokopališču. 1

V slavni šoli slavnega reformatorja
Dunajskega je bil vzgojen tudi znameniti
slovenski misijonar med Indijani v severni
Ameriki, Friderik Baraga, rojen dne 29. ju¬
nija 1797 v očetovi grajščini „Malovas“ v
Doberniški fari na Dolenjskem. Po izvrstno
dovršeni glavni šoli, gimnaziji in modroslovni
izkušnji v Ljubljani se je bistroumni mla¬
denič leta 1816 podal na Dunajsko vseuči¬
lišče, da se uči pravoslovja, katero je leta
1821 odlično dovršil. „Kako in odkod da
mu je bila misel došla, prestopiti v duhov-
ski stan in se popolnoma darovati Bogu v
službo in ljudem v prospeh pravega dušnega
in večnega blagra, to nam ne pove ne Fri¬
derik sam, ne kako drugo vnanje spričevalo £C ,
tako modruje dr. Leon Vončina o Baragu
v obširnem življenjepisu. 2  Danes nam je že

1  Dr. Michael Napotnik, Die Basilika zur HI.
Maria, Mutter der Barmherzigkeit. Marburg, 1909.
Str. 15—22.

2  Dr. Leon Vončina, profesor bogoslovja v
Ljubljani: Friderik Baraga, pervi kranjski apostol¬
ski misijonar in škof med Indijani v Ameriki. V
Ljubljani, 1869. Str. 14.

dobro znano, kdo je pridobil duhovitega vi-
sokošolca za mašniški stan in bržkone tudi
za misijonski poklic.

Redemptorist o. Jernej Pajalich, ki je
tudi služboval v Mariboru, pripazuje v svojih
spominih (Erinnerungen § 19), češ, da je
med tistimi, ki so ponaj večkrat prihajali k
sv. Klementu Hofbauer in so se dali kakor
otroci voditi od njega, videl gospoda Fri¬
derika Baraga, „ki je pozneje postal veliki
misijonar med divjaki in škof v severni
Ameriki.“ In Baraga sam je kot škof v
„Sault-Ste. Marie, Marionopolis in Michigan"
poslal papežu Piju IX. blagega spomina za¬
nimivo pismo, v katerem je proslavil očeta
Hofbauerja tako-le: „Po svoji gorečnosti v
pospeševanju pobožnosti in v oznanjevanju
vere je o. Hofbauer dosegel, da je katoliška
vera, ki je vsled neugodnih časov močno
pešala na Dunaju, vnovič bujno zacvetela.
O vsem tem sem jaz sam priča, ker
sem pet let ob času očetaKlementa
Marije Hofbauer študiral na vse¬
učilišču Dunajskem in sem tri leta
užival sladko srečo, da sem se
mo g el i z p o ve do vati pri častivred¬
nem služabniku božjem, kar pri-

-m 26  m-

števam največjim dobrotam božje
Previdnosti in bom prišteval do
zadnjega vzdihljaja svojega živ¬
ljenja." 1

Po dokončanem bogoslovju in mašni-
škem posvečenju v Ljubljani leta 1823 je
služboval Miroslav Baraga z izredno goreč¬
nostjo v Šmartnu pri Kranju in v Metliki.
Medtem pa se je že pridno pripravljal za
misijonarja, ko je spal navadno na goli slami
ali na samih deskah, se ni nikdar ogibal
ne hudega mraza ne silne vročine, ni pil
vina ne piva, in njegovo kosilo in njegova
večerja sta bila mnogokrat samo kruh in
voda. Dobro pripravljen za nedopovedno
težko nalogo misijonsko je leta 1830 odpo¬
toval v severno Ameriko, kjer je s čudovito
požrtvovalnostjo misijonaril v raznih, od

1  Michael Haringer, Leben des ehnviirdigen
Dieners Gottes Clemens Maria Hofbauer. Regens¬
burg, 1880. 2te Aufl. Str. 230. - P. Adolf Inner-
kofler, op. cit. Str. 490 nsl. — Redemptorist Mihael
Haringer je obžaloval, da ni mogel v roke dobiti
kakšnega življenjepisa glasovitega škofa-misijonarja,
ob čigar smrti so ameriški časopisi poročali, češ,
da so se godili očitni čudeži na pripomoč in pri¬
prošnjo bogonadarjenega Baraga.

njega utemeljenih postajah, kakor v Krivem
drevesu  (L'arbre croche), stoječem na se¬
verni strani Mičiganskega jezera, potem pri
Veliki vodi  (The Grand River), od njega
Š m a r i j a imenovani, v Lapoentu pri Sv.
Jožefu ob Gornjem jezeru, v Lanzu (L’ Anse)
in po drugod, dokler ni bil za novo-usta-
novljeno škofijo Šmarij  a (Sault-Sainte
Marie) izvoljen za nadpastirja. Toda pod-
vzetni misijonar je kmalu premestil svoj
škofijski sedež v mesto Market (Marquette),
od koder se je udeležil znamenitega, leta
1866 obhajanega cerkvenega zbora v Balti¬
moru, 1  kjer ga je zadel pa mrtvoud, da potem

1  Kaj zanimiva je vest, da je na tem Balti¬
morskem narodnem koncilju imel svoje mesto kot
učen bogoslovec in ga je tudi mično opisal mož iz
naše Lavantinske škofije, to je glasoviti misijonar
ameriški Franc Ksaver Weninger, ki je bil rojen
dne 31. vinotoka 1805 v gradu „Wildhaus“ v Sel¬
niški župniji pri Mariboru ob Dravi. Svoje dni se
je nahajal kot gojenec v Dunajskem višjem duhov-
skem zavodu sv. Avguština. Od leta 1848 je ko-
renjaški mož misijonaril po severni Ameriki. Slul je
kot izboren pridigar, kot kremenit, neustrašljiv
značaj. Spisal je veliko knjig apologetiške, katehe-
tiške in asketiške vsebine. Zlasti hvalijo njegov
zbornik kratkih pa krepkih cerkvenih govorov.

ni več okreval ter je na praznik presladkega
imena Jezusovega 1868 umrl v sluhu sve¬
tosti. Žalovanje za nedosežnim, vsemu izo¬
braženemu svetu vrlo znanim apostolom Indi-
janov je bilo splošno.

Friderika Baraga spomin ostane blago¬
slovljen v Ameriki in Avstriji, zlasti med
pobožnim slovenskim narodom, kateremu je
podaril več dušo razsvetljujočih in srce
ogrevajočih nabožnih knjig. Kdo ne pozna
Dušne Paše, Zlatih Jabelk, Ne¬
beških  rož  in drugih zlatih spisov, po
katerih je slul in bo slul blagi mož pri
Slovencih, katere je dvakrat iz Amerike in
sicer 1838 in 1854 obiskal? Dne 28. marca
rečenega leta 1854 se je mudil tudi v Celju,
kjer ga je rajni opat Matija Vodušek in
štirideset duhovnikov navdušeno pozdravilo.

Umrl je dne 29. junija 1888 v mestu Cincinatu. V
mojih rokah se nahaja obilo zbranega gradiva za
njegov življenjepis. Največ mi ga je poslal njegov
goreči častilec gospod Jožef Schmid, ki prebiva s
svojo soprogo, pesniškemu svetu vrlo znano Kor-
dulo Peregrino, v Schvvazu na Tirolskem. Žal, da
vsled pogrešanja časa ne morem sestaviti bio- in
bibliografije prezaslužnega Lavantinca. Morebiti se
mi oglasi in ponudi kateri posebno deloljuben du¬
hovnik, da mu izročim nabrane podatke v ureditev.

■m  29

Tedaj si je s posebnim veseljem ogledal
misijonsko hišo in cerkev častitih gospo¬
dov duhovnikov misijonarjev sv. Vincencija
Pavijana pri sv. Jožefu više Celja. — Izredne
zasluge si je stekel Baraga za severno Ame¬
riko s tem, da je ustvaril očipve-indijansko
slovstvo, ko je spisal slovnico in zložil slo¬
var v tem jeziku ter izdal veliko nabožnih
knjig za Očipvejce. Nedavno je bil v an¬
gleškem jeziku priobčen obširnejši življenje¬
pis prezaslužnega delavca v vrtu in vino¬
gradu Gospodovem . 1  V svoje veselje čujem,
da se delajo priprave za njegovo beatifika¬
cijo. Škofje severne Amerike so bojda že za¬
prosili sveto stolico, da bi se naj apostolski
škof-misijonar, ki si je neminljivih zaslug
pridobil za uboge ajde po severni Ameriki,
prištel blaženim udom svete Cerkve.

Komu izmed vas, krščanski gojenci, ni
iz življenja sv. Klementa Hofbauer in nje¬
govega zvestega učenca Friderika Baraga
jasno, kaj premore trajna pridnost, kaj do-

1  P. Verwyst O. Fr. M., Life and Labors of
Rt. Rev. Frideric Baraga. To which are addet short
sketches of otter Indian Missionaries of te Nord-
horvest. — Želeti je, da se postavi vzornemu možu
tudi v Slovencih primeren slovstveni spomenik.

-«f 30 SšS-

seže stanovitnost v dobrem, kaj opravi de¬
laven in zaveden dijak v svojem poznejšem
duhovskem stanu ? Zatorej pa prosite Svetega
Duha za dar učenosti! Scientiam doce me.
Domine!

Preljubi semeniščani!

javnih psalmov skladatelj je prosil Go¬
spoda ne le za učenost, ampak tudi
za čednost. Učenost brez čednosti
napihuje, čednost z učenostjo povzdiguje.
Zato bodi psalmistova prošnja danes in vselej
tudi vaša preponižna prošnja! Bonitatem
doce me, Domine! Čednost me uči, Gospod!

Najsijajnejša čednost preblažene device
Marije je bila njena čistost, nedolžnost, brez-
madežnost. Marija je bila na skrivnosten
način obvarovana madeža izvirnega greha.
Spočeta in rojena je bila v svetosti in pra¬
vičnosti, kakršna je bila ustvarjena prva žena
Eva, mati človeškega rodu. Vendar izredna
ta milost bi ne bila Mariji koristila, ko bi
jo bila kakor nesrečna Eva izgubila. Toda
Marija je prejeto nebeško milost obvarovala
in ohranila tako, da je živela kakor brez
izvirnega greha, enako tudi brez slehernega

Anton Martin Slomšek,

knezoškof Lavantinski.





-t« 31 «4-

osebnega ali dejanskega, bodi malega od¬
pustljivega bodi velikega smrtnega greha.
Po angeljski nedolžnosti in deviški čistosti
se Marija najbolj odlikuje med svetniki in
svetnicami ter se povišuje nad nje. Opravi¬
čeno kličemo v lavretanskih litanijah: Kra¬
ljica devic in kraljica vseh svetnikov, prosi
za nas!

Upam in vem, da dragi semeniščanje
ljubite z otroško vdanostjo in gorkoto svojo
patrono ali zavetnico, deviško mater Marijo.
Pa častili in ljubili bote svojo mogočno
varihinjo najizdatneje, če jo bote skrbno
posnemali v njenetn deviško-čistem življenju.
Marija je storila zaobljubo vednega devištva
in jo je tudi neprelomno izpolnjevala. Še
tedaj, ko jo je arhangelj Gabriel, katerega
cerkvena umetnost z lilijo v roki upodoblja,
spoštljivo pozdravil, se je prestrašila po¬
zdrava — turbata est in sermone eius —
in šele potem, ko je bila od nadangelja po¬
tolažena in ko je spoznala, da bo rodila
Vzveličarja sveta in obenem ostala neoma-
dežana Devica, šele tedaj je privolila v božji
sklep in namen.

Posnemajte, krščanski mladeniči, Devico
devic v čednosti, kateri je obljubljeno gle-

32 se¬

danje božjega obličja, kakor je božji Učenik
v svoji veličastni pridigi na gori blagrov
zatrdil, kličoč: Blagor tistim, ki so
čistega srca, ker oni bodo Boga
gledali!  (Mat. 5, 8). Bodite čisti v svojih
mislih, željah, besedah, v pogovorih, v delih,
sploh v vsem dejanju in nehanju! To bo
najizvrstnejša priprava za mašniški stan,
čigar člani morajo biti deviško-čisti, ker
opravljajo službo božjo, ker oskrbujejo du¬
hovne reči, ker stražijo žive tempelje, varu¬
jejo žive podobe božje.

Pač čudovito! Vsa ljudstva kakršnekoli
vere so bila misli, da ima zdržnost nekaj
nebeškega, kar človeka poveličuje in ga
dela prijetnega, vabljivega, vzvišenega. Po
pravljici starih arijskih Indijanov je najvišje
bitje Birmah ustvarilo Brahmana kot du¬
hovnika brez žene, ker ne sme biti raztresen,
da zamore vsled svojega poklica vso skrb
obračati na nauk, na molitev, na službo
duhovno. Grški zgodovinarji Herodot, Pav-
zanija in Strabo izpričujejo, da je moral biti
najvišji duhovnik pri elevzinskih tajnih opra¬
vilih neoženjen, kakršna je morala biti pa-
ganska duhovščina v Miziji, v Fokisu, v
Delfih. Znano je, da se niso smele možiti



Balove duhovnice v Babilonu, Jovove v Do-
doni. Herkulove v Tespiji, Dianine v Egini,
Minervine na otoku Kosu, Apolonove v
Delfih.

Zlasti čudovite prikazni so v tem oziru
rimske Vestaline. Te služabnice boginje Veste
so bile v dekliški dobi od šestih do desetih
let izmed 20 predstavljenih mladenk izvoljene
od višeduhovnika in slovesno vpeljane v atrij
ali predvežo Vestinega svetišča, kjer so mo¬
rale v ostri klavzuri trideset let živeti v
devištvu in vestno opravljati težavno službo
straženja vedno plamenečega ognja, čigar
ugašenje je pomenilo veliko nesrečo za
državo in je bilo z bičanjem kaznovano. Še
groznejša kazen je čakala Vestalino, ki je
oskrunila zapriseženo devištvo; bila je živa
zakopana. Bile so pa Vestaline kot posve¬
čene osebe v najvišji časti; imele so pra¬
vice rimskih matron, katerih častitljivo obla¬
čilo so tudi nosile; smele so biti priče in
delati testamente kakor možje. Na smrt
obsojeni in peljani na morišče so bili po-
miloščeni, če so jih srečale Vestaline. —
V novejšem času so v Rimu odkopali Vestin
atrij ali hram, v katerem so prebivale de¬
viške služabnice Veste, „ matere in zaščit-

3

niče rimske države“. Nedavno sem v društvu
učenega starinoslovca jezuita Morica Meschler
obiskal in pregledal te zanimive izkopine
na rimskem foru, ter se nisem mogel dovolj
načuditi in nagledati pomenljivih spomenikov,
ki so jih postavili Rimljani najvzglednejšim
Vestalinam . 1

Proslavljeni Baraga pripoveduje v svojih
misijonskih poročilih do Dunajske Leopol-

1  Kako izvrstna devica služabnica je morala
biti neka „FlaviaPublicia“, izpričujejo peteri njeni kipi,
ki so bili leta 1883 izkopani in katerih napisi vse¬
bujejo najvišjo hvalo te Vestaline: n. pr. cuius
sanctissimam et religiosam curam sacrorum, quam
per omnes gradus sacerdotii laudabili administra-
tione operatur, numen sanctissimae Vestae matris
comprobavit... In na drugem mestu: cuius in
sacris peritissimam operationem merito respublica
in dies feliciter sentit. — Na častnem spomeniku
duhovnice „Coelia Concordias“ se bere: propter
egregiam eius pudicitiam insignemque circa cultum
divinum sanctitatem . . . Neki Vestalini, katere ime
je bilo pozneje zbrisano z monumenta, je bil spo¬
menik postavljen, kakor kaže napis: ob meritum
castitatis pudicitiae atque in sacris religionibusque
doctrinae mirabilis . . . (Hartmann Grisar S. J., Ge-
schichte Roms und der Papste im Mittelalter. Erster
Band. Rom beim Ausgang der antiken Welt. Frei-
burg im Breisgau, 1901. Str. 12—17).

dinske družbe, da tako imenovani Otava-
Indijani niso marali oženjenih pridigarjev;
čislali in poslušali so le neoženjene blago¬
vestnike. Po svojem zdravem razumu in pri
svojem nepopačenem čustvu so sodili tako-le:
Nekatoliški misijonarji imajo sleherni svojo
ženo, svoje otroke, so torej ljudje, kakršni
smo mi sami. Katoliški duhovniki pa, prosti
takih vezi in nadlog, zamorejo ves čas in
vso skrb obračati le na dušne zadeve, se
zatorej laglje žrtvujejo službi svojega vse¬
mogočnega Gospoda, kateri je sam tudi
le „čisti duh.“  — Navedeni in slični zgo¬
dovinski prikazi se vobče občudujejo, a so
le senca tistega čistega, neomadežanega živ¬
ljenja, po katerem se mora odlikovati du¬
hovništvo pravega, živega Boga, duhov¬
ništvo, ki je božja ustanova.

In to je edino le krščansko-katoliško
mašništvo, ki je s svojim božjim začetnikom
Jezusom Kristusom po redu tistega Melhize-
deka, kateri je, kakor pravi sv. Pavel v listu
do Hebrejcev, brez očeta, brez matere, brez
zapisnika rodovinskega, kateri nima ne za¬
četka dni, ne konca življenja. (Hebr. 7, 3).
Kaj čuda, mili moji gojenci, da je Jezus
Kristus, čigar služabniki hočete svojedobno

3*

-ss 36 m-

postati, tako izredno ljubil čiste duše? Koga
si je izvolil za mater? Devico. Koga si je
odbral za krušnega očeta? Devičnika. Koga
si je odločil za predhodnika? Oznanjevalca
pokore, ki je bil očiščen podedovanega greha
že v materinem telesu in je kot devica živel
do svoje mučeniške smrti. Koga je hotel
imeti za prve svoje mučence? Nedolžne
otročiče. Kdo mu je bil najljubši učenec?
Deviški Janez apostol, ki mu je smel pri
zadnji večerji celo na prsih sloneti in na
srcu počivati. In kdo se ne čudi ljubezni, s
katero je Jezus nedolžne otroke v naročje
jemal in objemal, jih blagoslavjal ter branil
vsakega pohujšanja? Tisto grozno gorje o
mlin skem kamenu in o potopljenju v morsko
globino je zaklical vsem, ki bi le ednega
njegovih malih ljubljencev pohujšali. Da,
nad nedolžnimi je storil božji Vzveličar
svoje največje čudeže, ko je od mrtvih
obudil dvanajstletno hčerkico Jairovo na
mrtvaškem odru, mladeniča Najmskega v
mrliški krsti in ljubljenega Lazarja v grobu.

O predragi semeniščniki, ljubite in lju¬
bite deviško čistost! Ne omadežujte drago¬
cenega krstnega oblačila! Z nedolžnim živ¬
ljenjem se bote najbolje pripravljali za

vzvišeno službo duhovniško, po kateri, vem
da hrepenite, kakor je koprnel slavljeni sv.
Klement Marija Hofbauer, pa je koprnel ve-
koviti misijonar-velikan Friderik Baraga.
Bonitatem doce me, Domine! Čednost me
uči, Gospod!

Preljubljeni semeniščani!

f ! retja prošnja psalmistova se glasi:
Disciplinam doce me, Domine!
Rednost me uči, Gospod!  In to
bodi tudi vaša iskrena prošnja do Gospoda
Boga, da vam podeli potrebne moči za ohra¬
nitev reda, strahu božjega.

Poleg deviške čistosti je bila ponižnost
v kateri se je sveta devic Devica na heroiški
način urila vse svoje življenje. Kaj bi tudi
bilo Mariji pomagalo čisto srce, ko bi pa
ne bilo obenem krotko in pohlevno ? Napuh
še angelja izpremeni v satana. Ponižnost pa
povzdiguje človeka do angeljev. Marija je
bila povsem skromna. Ko ji je nadangelj
oznanil, da bo mati Sinu božjega, ni mara
odgovorila, tako je prav, to zaslužim, saj
sem bogoljubno živela, sem svete reči pre-

■m  36 se-

postati, tako izredno ljubil čiste duše ? Koga
si je izvolil za mater? Devico. Koga si je
odbral za krušnega očeta? Devičnika. Koga
si je odločil za predhodnika? Oznanjevalca
pokore, ki je bil očiščen podedovanega greha
že v materinem telesu in je kot devica živel
do svoje mučeniške smrti. Koga je hotel
imeti za prve svoje mučence? Nedolžne
otročiče. Kdo mu je bil najljubši učenec?
Deviški Janez apostol, ki mu je smel pri
zadnji večerji celo na prsih sloneti in na
srcu počivati. In kdo se ne čudi ljubezni, s
katero je Jezus nedolžne otroke v naročje
jemal in objemal, jih blagoslavjal ter branil
vsakega pohujšanja? Tisto grozno gorje o
mlinskem kamenu in o potopljenju v morsko
globino je zaklical vsem, ki bi le ednega
njegovih malih ljubljencev pohujšali. Da,
nad nedolžnimi je storil božji Vzveličar
svoje največje čudeže, ko je od mrtvih
obudil dvanajstletno hčerkico Jairovo na
mrtvaškem odru, mladeniča Najmskega v
mrliški krsti in ljubljenega Lazarja v grobu.

O predragi semeniščniki, ljubite in lju¬
bite deviško čistost! Ne omadežujte drago¬
cenega krstnega oblačila! Z nedolžnim živ¬
ljenjem se bote najbolje pripravljali za

vzvišeno službo duhovniško, po kateri, vem
da hrepenite, kakor je koprnel slavljeni sv.
Klement Marija Hofbauer, pa je koprnel ve-
koviti misijonar-velikan Friderik Baraga.
Bonitatem doce me. Domine! Čednost me
uči, Gospod!

Preljubljerii semeniščani!

S metja prošnja psalmistova se glasi:
Disciplinam doce me, Domine!
Rednost me uči, Gospod!  In to
bodi tudi vaša iskrena prošnja do Gospoda
Boga, da vam podeli potrebne moči za ohra¬
nitev reda, strahu božjega.

Poleg deviške čistosti je bila ponižnost
v kateri se je sveta devic Devica na heroiški
način urila vse svoje življenje. Kaj bi tudi
bilo Mariji pomagalo čisto srce, ko bi pa
ne bilo obenem krotko in pohlevno? Napuh
še angelja izpremeni v satana. Ponižnost pa
povzdiguje človeka do angeljev. Marija je
bila povsem skromna. Ko ji je nadangel j
oznanil, da bo mati Sinu božjega, ni mara
odgovorila, tako je prav, to zaslužim, saj
sem bogoljubno živela, sem svete reči pre-

-trn  38 ss-

mišljevala, molila, sem nedolžna ostala. Ne
tako, marveč Marija je vzdihnila: Dekla
Gospodova sem, naj se mi zgodi po njegovi
sveti volji! In pri tem verno vdanem vzkliku
je bila povišana do veličajne časti Matere
božje; v tem trenutku je bila dekla Gospo¬
dova poveličana v kraljico nebes in zemlje.

In ko je za tem večnega spomina
vrednim dogodkom obiskala v gorskem mestu
Hebronu svojo bogoljubno teto Elizabeto,
in ko jo je ta pozdravila kot milosti polno
mater svojega Gospoda, je Marija zapela
veličastni magnificat,  ki je visoka pesem
njene ponižnosti, njene prečudežne pohlev¬
nosti. Prerokovala je sicer, da jo bodo od¬
slej poveličevali vsi rodovi, ali ne zavoljo
njenih vrlin, temveč ker se je Gospod ozrl
na nizkost svoje dekle in ji je on storil velike
reči. In to temeljno krepost je sveta Mati
božja razodevala v celem svojem življenju,
ko nikdar ni iskala časti kot mati Kristu¬
sova, pa se ni nikdar povzdigovala nad
apostoli, čeprav je bila kot sedež modrosti
božje globoko podučena v božjih skriv¬
nostih. Vse njeno čednostno življenje nam
je večidel prikrito. Zakrila nam ga je njena
nepresežna ponižnost.

-#* 39 ae-

Moji mladi prijatelji! Hočete li imeti
pravo veljavo pred Bogom in pred svetom,
zatajujte in premagujte sami sebe, ponižujte
se! Bodite krotkega srca, kakršna sta bila
Jezus in njegova najsvetejša mati Marija!
Kdor se ponižuje, bo povišan, pravi že stari
a še vedno novi pregovor. Ponižnim daje
Bog svojo milost; napuhnjenim jo pa jemlje
in se jim zoperstavlja. Če bote resnično po¬
hlevni, bote radi izpolnjevali hišne, od uče¬
nih in mnogoizkušenih sinodalcev leta 1900
preiskane in odobrene postave, ki niso verige,
da vas devljejo v sužnost, marveč so modre
vodilje po tesni stezi svetosti in pravičnosti,
po ozki poti vzveličanja. 1  Če bote od srca
ponižni, bote z veseljem ubogali in z radostjo
poslušali svoje višje, ki so vam dani od
Boga, da ga nadomeščajo v odgoji za pri¬
hodnji vaš imenitni poklic. Če bote resno
pohlevni, kakor se spodobi krščanskim mla¬
deničem, tedaj vam ne bo nobeno naročilo
in povelje pretežavno, vam ne bo nobena
zapoved ali prepoved prehuda. Prav lahko

1  Actiones et constitutiones Synodi dioecesa-
nae, quam anno sacro 1900 instituit atque peregit
Michael Napotnik, Princ. Episc. Lavantinus. Mar-
burgi, 1901. Str. 439—460, pogl. XLVI.

-3S 40 *&-

in veselo bote izvrševali vse vzveličavne
ukaze svojih blagih predstojnikov, ki vas
morajo kot božji in vaših staršev namest¬
niki svariti in opominjati, ako naj enkrat
pred večnim sodnikom srečno dajo račun
od svojega predstojnikovanja. Le prevzet¬
nost in napušnost, oholost in bahavost najde
vsako določbo višjih pretežko, prenapeto,
krivično.

Krotkost ljubeči dijak-semeniščan spo¬
štuje, časti in ljubi kakor svoje starše tako
njihove namestnike. Med njim in med nje¬
govimi predniki vlada tisto sladko razmerje,
ki vlada med očetom in sinom. Skrbno se
varuje, da bi razžalil predstojnika, in če se
mu to pripeti proti volji, hiti in hiti, da ga
poprosi milostnega odpuščenja ter ga iznova
zagotovi zvestega spoštovanja, odkritosrčnega
češčenja, neomejenega ljubljenja. Ošabnež
pa, ki je navadno tudi ubožec na duhu in
revež v napredovanju, ta pa se ne drži ko¬
ristnih hišnih pravil, ne uboga, ne spoštuje
višjih, marveč jih žali, se jim protivi, jih
ogovarja in grdi, jih zasramuje in zaničuje
na skrivnem in na javnem. Takovšen samo¬
ljuben gojenec je križ brez Boga sebi, je
kuga svojim tovarišem, je nadloga svojim

vodjem in on bo bridka muka svojim
nekdanjim podložnikom, če poredneža ne
pomete roka božja poprej s površja zemlje.

Kakršen semeniščnik v semenišču, ta-
kovšen pastir v pastirstvu. Znaki dobrega
semeniščana so znaki dobrega dušnega pa¬
stirja. Znamenja vzglednega seminarista pa
so s pogledom na Boga vernost in pobožnost,
glede na bližnjega spoštljivost in vljudnost,
z ozirom na lastno osebo pridnost in zdržlji¬
vost, v zadevi zavoda pokornost in vdanost,
s pogledom na učitelje ubogljivost in hva¬
ležnost. Da, semeniški gojenec kaže neutaj-
ljivo, česar je pričakovati od njega. To me
uči dolgoletna izkušnja, o tem me prepričuje
preživljena preteklost. Bil sem mnoga leta
ravnatelj v Avguštineju, v višeizobraževalnem
Dunajskem zavodu svetnih duhovnikov iz
cele avstro-ogrske monarhije, v znamenitem
institutu, ki bo smel leta 1916 slaviti že
stoletnico svojega obstoja, in tu sem opazo¬
val vzorne gojence, ki so pozneje postali
odlični profesorji, ugledni kanoniki in trije
že škofje in eden celo nadškof. O kako
bogaboječi, marljivi, skromni in priljudni so
bili ti zali mladeniči! Eden je prebral in
preučil ves pentatevh v izvirnem hebrejskem

42

jeziku in je v klavzuri prestavil odlomek
iz njega v arabski jezik ter je prejel za
hvalevredno prestavo dvanajststo kron. Pa
odlikovanec je kaj malo maral za pohvalo
in plačo. Za dobljeni denar je kupil umetno,
dragoceno altarno podobo za cerkev svo¬
jega rojstnega mesta in ostalo je obrnil v
dobre, blage namene. Učenega in nesebičnega
moža glavo venca že več let mitra škofovska.
Neki drugi gojenec je z odliko dovršil pravo-
slovje, pa je vstopil potem v bogoslovje,
katero je izvrstno dokončal, kakor tudi vse
ostre preizkušnje v Avguštineju. Ali pri vseh
izrednih uspehih je ostal ves ponižen in
skromen, da je zaslužil vsako povišanje. Od
letos naprej že krasi krepostnega moža na¬
prsni križ škofovski.

Disciplinam doce me, Domine!
Rednost me uči, Gospod!  To bodi
vaša vsakdanja prošnja do neskončno usmil¬
jenega Boga! To bodi vaše vztrajno pri¬
zadevanje, da si pridobite od višjih priznanje
dobro discipliniranih pripravnikov. Držite
se rednosti,  vam kličem z bogonavdih-
,njenim pisateljem bukev pregovorov, ne od¬
stopajte od nje! Varujte jo, ker
ona je vaše življenje!  (Pregov. 4, 12).

43

Poslušajte svet in sprejemajte kro-
titev, da bote poslednjič modri!
(Pregov. 19, 20).

V Gospodu pobožno zbrani seme-
niščanje!

veto Pismo pravi, da so besede, govor¬
jene o pravem času, kakor zlata ja¬
bolka- v srebrni posodici. Mala aurea
in lectis argenteis: verba in tempore suo.
(Pregov. 25, 11), Taka jabolka, prepletena
z zelenimi peresci, sem vam danes podaril.
Vzemite te žlahtne jablane in se jih slastno
poslužujte, ki so pridnost v učenju, čednost
v življenju in rednost v dejanju; in one vas
bodo živile za srečno življenje, časno in
večno!

Če bote moje očetovske opomine, dane
vam na preveseli praznik Marijinega brez-
grešnega spočetja, ki je obenem patrocinij
tega nam vsem dragega zavoda, če bote,
pravim, moje nadpastirske nauke v duhu
vere shranili v svojih dovzetnih srcih in se
zvesto po njih ravnali, tedaj vam bo sveti

44 -=$-

blagoslov, ki vam ga bom zdajle podelil,
koristil za časnost in večnost.

Glejte, tako se blagoslovi vsakdo,
ki se Boga boji!  (Ps. 127, 4).

Bodi ime Gospodovo blagoslovljeno!
Odzdaj in na vekomaj!

Naša pomoč je v imenu Gospoda,
ki je ustvaril nebo in zemljo.

Blagoslovi vas vsemogočni Bog f Oče
in f Sin in Sveti f Duh! Amen.

Obris

zgodovine knezoškofijskega dija¬
škega semenišča v Mariboru.

|Iczpodbudna svečanost, ki se je vršila v
o|j semenišču dne 8. grudna 1909, me je
napotila k izdavi mojega tedanjega pri¬
ložnostnega govora in obenem še k sestavi
naslednjega prispevka k zgodovini prepo¬
trebnega zavoda. Pred vsem naj izpregovorim
podučno besedo o početku in pomenu, o
koristi in važnosti dijaških semenišč.

Neskončno modri Bog je od vekomaj
odkazal vsakemu bitju prostor, ki ga naj
zavzema v stvarstvu, mu je odločil namen,
ki ga naj doseza v njem. Ljudi je razdelil
v razne stanove, da dosezajo v njih svoje
smotre. In vsedobri Ustvarnik podari vsa¬
kemu posamnemu človeku potrebnih last¬
nosti in zmožnosti, da premore izpolnjevati
dolžnosti stanu, v katerega je poklican. Kogar

46

pa si ljubi Bog po večni previdnosti odbere
za svojo lastno službo, tistemu preskrbi še
tudi posebno pripravo za sveti poklic, v
katerem bi naj delal ter izvrševal presveto
voljo božjo.

V svetem Pismu čitamo, da je bil naj¬
slavnejši voditelj in postavodajalec Izraelcev,
Mozes, čudovito rešen iz valovja reke Nila
in vzgojen v palači kralja Faraona, kjer se
je nad 40 let pripravljal za svoj poklic. Na
to pa je hitel v puščavo, kjer se je tudi
mnoga leta z molitvijo in s premišljevanjem
vežbal za imenitno službo, dokler se mu
ni, ko je ravno pasel in čuval čredo na
hribu Horebu, prikazal Jehova v plamenu
ognja v sredi gorečega a ne izgorelega
grma in mu je zapovedal, da naj izpelje
Izraelsko ljudstvo iz Egipta v deželo, po
kateri se cedi mleko in med (Eksod. 3, 2
nsl), in da naj bo zagovornik in posredo¬
valec med Gospodom in ljudstvom. (Devt.
5, 5).

Znameniti prerok Samuel je služil
od otroških let pred Gospodovim obli¬
čjem  (I. Kralj. 2, 18) v tempelju ter se je
tam skrbno pripravljal, da je bil pozneje
zvest prerok Gospodov, ki je sodil

Izraela vse dni svojega življenja.
(I. Kralj. 3, 20; 7, 15). In modri ta sodnik
Izraelskega naroda je ustanovil preroške
šole,  v katerih so se bogaboječi mladeniči
učili božjo postas'o, pa so se vadili v bogo-
Ijubnem življenju, da bi tako postali vredni,
sprejemati božja razodetja. Takšne šole, ki
so staročastite predpodobe naših semenišč,
so se nahajale v raznih mestih, kakor v
Rami, v Jerihi, v Betelu, v Galgali. Gojenci,
včasi prav mnogoštevilni, so prebivali vsi v
enem zavodu, so uživali vsi enako hrano in
so nosili vsi čisto preprosto obleko. Naj-
bujneje so cvetele preroške šole v dobi
življenja in delovanja nesebičnega Samuela,
gorečega Elija in čudodelnega Elizeja.

Sveti Janez krstnik, imenovan pre¬
rok Najvišjega  (Luk. 1, 76), je v zgod¬
nji mladosti odšel v puščavo, kjer se je s
postom in pokoro izpopolnjeval, da poklican
od Boga nadeluje pot napovedanemu Mesiju
in daje pričevanje Sinu božjemu. (Luk. 3,
2 nsl). In mogočni oznanjevalec vzveličavne
pokore je osnoval šolo, v kateri so njegovi
učenci po izpričevanju farizejev samih ve¬
liko molili in se pogostoma postili. (Luk. 5,
33). Izmed teh je sv. Janez dva poslal k

Jezusu, da se najprej sama in kasneje svoje
sotovariše prepričata, da je Kristus priča¬
kovani in doposlani Mesija. Ni dvoma, da
so po mučeniški smrti svojega mojstra sto¬
pili Janezovi učenci med učence Kristusove.

Kristus Jezus sam se je do svojega
tridesetega leta v tihi samoti Nazareški in
še posebej s štiridesetdanskim postom v
puščavi pripravljal na najpomembnejše delo
vseh del, na delo odrešenja sveta. In od
tistih treh let, v katerih je javno učil, je
zopet skoraj večino preživel na tihem. Pre¬
kinil je očitno delovanje ter odšel na sa¬
motno goro, da se tam pomudi s seboj in
s svojim Očetom nebeškim in da s tem ponudi
apostolom in vsem kristjanom nauk za živ¬
ljenje. Sicer je peljal Jezus tudi apostole v
samoto, da jih pripravi za poklic in javni
nastop, in ko jih je nekoliko po deželi raz¬
poslal, jih je poklical kmalu nazaj, da si pri
njem zopet pridobe, kar so oddali na poto¬
vanju. Tri leta je Jezus v svoji božji šoli
učil apostole z besedo in vzgledom, da bi
mogli po njegovem vnebohodu nadaljevati
delo odrešenja, da bi zmogli voditi ljudi k
večnemu vzveličanju po izvrševanju trojne
službe njegove, to je učeniške, mašniške in

Dr. Jakob Maksimilijan Stepischnegg,

knezoškof Lavantinski.


kraljevske ali pastirske. Pošiljal jih je po
dva in dva pred svojim obličjem
v vsako mesto in kraj, kamor je
bil namenjen sam priti. (Luk. 10, 1).
S tem jih je uril in vadil za poznejše po¬
žrtvovalno misijonsko delovanje.

Apostoli so dobro izprevideli izredno
vrednost in veljavo Jezusove šole; zato so
namesto izdajalca sprejeli v svojo sredino
le ednega izmed tistih učencev, ki so obi¬
skovali visoko šolo božjega mojstra v e s
čas, kar je Gospod med njimi pre¬
bival, od Janezovega krsta do dne.
ko je bilvnebovzet.  (Dej. ap. 1, 21. 22).
Tudi drugi knez apostolov, sv. Pavel, se je
skril v puščavo, da se tam pripravi za veli¬
kansko nalogo, izročeno mu od Boga, da se
okrepi za težavno poslanstvo med pagan-
skimi narodi. Tam v divji arabski puščavi
je sv. Pavel preživel tri leta, da se je z
molitvijo, s postom in premišljevanjem božjih
skrivnosti izvežbal za vzvišeni poklic apo¬
stola sveta in učitelja narodov.

Zares, samota je mati vznesenih misli:
ona je učeni ca zemeljske in nebeške modro¬
sti. Ne na trgu med hruščem in truščem,
ne pri mizi ob jelu in pilu, ne v tovarišiji

■es 50 se-

med blebetanjem in besedičenjem: na vseh
teh in sličnih mestih se ne porajajo duhovite
misli, se ne zbujajo blagovite želje, se ne
ustvarjajo veličastni sklepi: marveč v tihih
sobah, v samotnih logih, na mirnih gorah.
Nič drugače ni z najvišjimi, to je z božjimi,
večnimi mislimi, željami, naklepi in dejanji.
Da se otresejo Izraelci posvetnosti in vrnejo
zopet k svojemu Bogu, jim je prerok Ozej
napovedal, da jih bo Gospod k sebi
povabil ter popeljal v samoto in
jim govoril na srce.  (Os. 2, 14). Tam
gori na Sionu v tihi dvorani zbrani apostoli
so prejeli iz višav krst Svetega Duha, so bili
napolnjeni z njegovimi darovi in darinami.

V tihi samoti blizu vasi Amesi v Pontu
se je izobrazil Bazilij Veliki v vzglednega
duhovnika, v apostolskega škofa-metropolita,
v klasiškega pisatelja, v svetega očeta in
učenika cerkvenega. V tej ljubljeni samiji
se je ž njim zedinil v svetem učenju in
krščanskem prijateljstvu Gregorij Nazianze-
nec, poznejši sloviti škof, globokoumni pi¬
satelj, zlasti koreniti tolmač najskrivnostnej-
šega nauka o presveti Trojici, zato počeščen
kakor sv. apostol Janez z naslovom 6 ih6Xoyoc,
bogoslovec. Očarljivo je opisal v zagovoru

-m  51 m-

„svojega pobega“ pred posvečenjem v maš-
nika visokost in častitost, pa tudi butaro in
odgovornost duhovniškega stanu. Slavljenima
puščavnikoma se je kot tretji pridružil sv.
Gregorij Nisenski, glasoviti cerkveni oče in
učenik, ki se je na občnem zboru v Konstanti-
nopolu (381) tako odlikoval med zborovalci,
da so mu pridejali častni naslov „Pater
Patrum“, in da ga je cesar Teodozij imeno¬
val „steber katoliške pravovernostih Tako
je vznikla v puščavi krasna triperesnica
Kapadoška, in v takšnem svetu je pač tudi
vzrastel učeni . triumvirat zapadne cerkve:
Sv. Ambrož, sv. Avguštin in sv. Hieronim.
V sirski puščavi se je štiri leta šolal naj¬
večji cerkveni učenjak, slavni Stridovčan
sv. Hieronim. V samoti antiohijskih gor je
spisal Janez Zlatousti svojo zlato knjigo
o katoliškem mašništvu; in tam je položil
temelj svoji zmagoviti zgovornosti. Patriarh
menihov zapadne cerkve, sv. Benedikt, je
samotaril v votlini pri Subjaku tri leta, pre¬
den je sestavil „Zlato pravilo“ za red bene¬
diktinski. „V samoti svoje samostanske Sta¬
niče sem se več naučil kot iz mnogih knjig“,
je resno priznal najslavnejši mož trinajstega
veka, sv. Bernard Klaravalski.

4 -“

Samota je zibel milosti polne izpre-
membe v človeškem življenju. Kaj čuda, da
je zagrešni kralj David vzdihoval: Kdo mi
da perute kakor golobu,  da  bi  zle¬
tel in počival . . in ostal v puščavi?
(Ps. 54, 7. 8). Na samotni pristavi je šel iz¬
gubljeni sin v se ter se je izpokorjen in
poboljšan vrnil k dobremu očetu. V samoti
cvetočega vrta je zaslišal glasoviti Hiponec,
sv. Avguštin, nebeški glas: Vzemi in beri!
In od tega trenutka je bil stari grešnik nov
človek. V tihi ječi je kakor mrena ali lus¬
kina padlo od oči posvetnemu Janezu Fran¬
čišku Bernardone, trgovskemu sinu v Assisiju,
da je spregledal precej in storil junaški
sklep popolne hoje za Kristusom. V tihotni
bolniški sobi je spoznal hrabri španski čast¬
nik Ignacij Lojolan, da naj vstopi v Kristu¬
sov tabor in da se naj vnaprej pod praporom
svetega križa bojuje. In Napoleon Veliki, kje
je našel vero svojih mladostnih dni in se
spravil z Bogom ? Na zapuščenem, od sveta
ločenem otoku sv. Helene.

Zmerna, modro urejena samota je no-
siteljica srčnega miru. Vobče občudovani
Dante Alighieri je doživel tako viharne
dneve, da je mislil, da se vdero tla pod

-m  53 si¬
njim. In v takšni notranji bolesti kje je iskal
in našel mir? Potrkal je na samostanska
vrata v mestu „Corvo“ in je prosil za spre¬
jem vsaj za nekoliko dni. In v tej tišini je
preganjani mož našel sladki mir in ga je
nesel s seboj med svet. Nihče ne more po¬
vedati, kaj bi bilo postalo z Dantejem, ko
bi ne bil odšel v samoto, na kraj božjega
miru. Samota je vir nove kreposti in po¬
gumnosti. Scipio Afričan je rad pripomnil:
„Jaz storim največ, če sem sam.“ In trudo-
ljubivi mož je pogostoma poiskal samoto, da
si pridobi novih moči in sil. Mnogoteri veli¬
kani na duhu n. pr. Petrarka, Michelangelo,
Tasso, Kolumb, Karol V. so si od časa do časa
poiskali samoto v samostanih Clugnv, Monte
C-assino, Camaldoli, Assisi, Manresa, od koder
so se pomirjeni in utrjeni vrnili k novim na¬
porom, k novim zmagam in pridobitvam. Bla¬
gor mu, ki se spoprijazni s samoto, v kateri
je Bog njegova priča in svedočba! Srečen,
ki živi manj zunaj sebe in več v sebi; njemu
se odpira novo kraljevstvo lepote! V no¬
tranjem človeku živi resnica. Kristus je fa¬
rizejem dejal: Ecce enim, regnumDei
e st in tr a vos! Glejte, božje kralj e v-
stvo je znotraj v vas!  (Luk. 17, 21).

•m  54  m~

Po teh, upam, primernih in koristnih
opombah o dragocenosti samote hitim dalje
v obravnavi svojega stvarnega predmeta.
Včeraj in danes, jutri in pojutrišnjem ostane
Jezus Kristus vzor, ki se mora Cerkev nanj
ozirati in po njem ravnati. Zato je katoliška
Cerkev po vzgledu svojega božjega usta¬
novitelja od svojih prvih početkov do današ¬
njega dne najizdatneje priskrbovala svojim
služabnikom, škofom in mašnikom, potrebno
pripravo za njihov vzneseni poklic. Usta¬
navljala je časovnim in krajevnim razmeram
primerne šole in zavode, v katere je spre¬
jemala izbrane dečke in mladeniče, da jih
reši zemeljskih skrbi in obvaruje pohujšanja
po brezvestnih zapeljivcih, pa jih je tamkaj
v varnem zavetju izvrstno vzgojevala in v
vseh potrebnih vedah podučevala . 1

Že v drugem stoletju po Kristusu je
cvela v Aleksandriji slovita katehetiška
šola,  v kateri so se krščanski mladeniči
učili ne samo cerkvenih ved, temveč tudi
posvetnih znanosti grške omike ter so se
tako pripravljali, da svojčas branijo vero
Kristusovo z uma svetlim mečem pred razno-

1  Concil. provinciale Ravennatis (1885). Odd. 4.
pogl. 6. (Collectio Lacensis. Zvez. VI. str. 200).

vrstnimi napadi od strani nevercev in krivo¬
vercev. Slične šole so sčasoma nastale v
Antiohiji, v Edesi, v Jeruzalemu, v Rimu.
V srednjem veku so podobno nalogo izpol¬
njevale šole, ki jih je vseskrbna mati Cerkev
osnavljala po samostanih, pri stolnih in ka¬
piteljskih cerkvah.

Ker pa so bile polagoma cerkvene šole
izpodrinjene od posvetnih, v katerih se je
širil vedno bolj in bolj brezverski ali veri
sovražni duh, je sveta Cerkev škofom za¬
ukazala, da naj v lastnih zavodih vzgajajo
zadostno število mladeničev, o katerih sodijo,
da jih je vsedobri Bog poklical v duhov¬
niški stan, in da naj tako skrbijo za po¬
trebni naraščaj služabnikov božjih v svojih
škofijah. V tem oziru in zmislu je postal za
vso prihodnost odločilen ukaz svetega Tri¬
dentinskega zbora, ki se dobesedno glasi:
„Ker človek v mladeniški dobi, če nima
pravega vodstva, teži po posvetnih nasladah
in ker popolnoma ter brez izredno velike
posebne milosti vsemogočnega Boga nikdar
ne vztraja v ostrem redu, kakršnega terja
sveta Cerkev, ako ne uživa skrbne vzgoje
k pobožnosti in bogoslužnosti že od zgodnje
mladosti, še preden se ga polaste grešne

razvade: zato določa sveti zbor, da naj ško¬
fijske, nadškofijske in imenitnejše cerkve
vzdržujejo in bogoljubno vzgajajo in v cerk¬
venih vedah podučujejo mladeniče iz dotič-
nega mesta, dotične škofije ali dežele v pri¬
mernem številu, ki odgovarja premoženju in
velikosti vladikovine, in sicer v lastnem za¬
vodu v bližini cerkve ali na drugem pri¬
pravnem kraju, katerega določi nadpastir.“
(Sej. XXIII. pogl. 18. o reformaciji). — In v
okrožnici z dne 8. grudna 1840 zapoveduje
papež Gregorij XVI. škofom, da naj vso
skrb obračajo na to, „da bodo sprejemali
mladeniče, ki se nameravajo posvetiti sveti
službi, že v zgodnjih letih v cerkvena seme¬
nišča, da bodo tam kakor nežne mladike
rastli v bližini Gospodovega prebivališča ter
se privajali nedolžnemu življenju, vernosti,
skromnosti in cerkvenemu duhu.“

Težko, silno težko dohaja škofu v se¬
danjem času, dajati vernemu ljudstvu zadostno
število dobrih dušnih pastirjev. Dosego tega
namena ovirajo mnoge razmere, ki se ne
dajo lahko premagovati in odstranjati. Dra-
gota šolanja zabranjuje kmetu, vzdržati svo¬
jega sina do konca latinskih šol. Marsikateri
dijak je imel in še ima veselje do duhov-

57

niškega stanu, pa je od uboštva primoran
zapustiti gimnazijo in prestopiti v drugi po¬
klic. In vendar deli ljubi Bog milost poklica
v mašniški stan najgošče sinovom ubogih
stanov, kakor si je bil odbral že Kristus
apostole iz nižjih slojev.

Nadaljnja huda ovira so nravne razmere
sedanjega dijaškega življenja Dijak nahaja
v svetu, v katerem se suče, malo gorečnosti
do molitve, do posvečevanja nedelj in prazni¬
kov, do prejemanja svetih zakramentov. Po¬
redkoma sliši v pohvalo svete vere besedo,
ki bi ga za sveto Cerkev in za cerkveno
službo navdušila. Vede so neodvisne od vere
in Cerkve. Vera ni več vedam solnce, ki bi
jim svetilo in jih grelo; ni več poslanka
božja, ki vse nauke blagoslavlja; ni več
gospa in kraljica, ki varno vodi vede. Kako
bi se dijak v tako nemilih okolnostih naj
navduševal za versko službo ? — K temu
bodi dodano, da si ubožnejši dijaki ne mo¬
rejo izbirati med stanovanji; prisiljeni so
stanovati tam, kjer so za boljši kup sprejeti.
In v takih stanicah so večidel prepuščeni
svoji volji, in vrhutega še morebiti vidijo in
slišijo marsikaj neverskega in pohujšljivega.
V koliki nevarnosti so sirote, da popolnoma

-m  58  «<-

izgubijo vero in nedolžnost! Kaj čuda, da
verska vnemarnost mlademu človeku, ki je
že itak nagnjen k lahkomiselnosti, otemni
duhovniški poklic in mu ga grešne razvade
zadušijo? Marsikateri deček začne šole z
določnim duhovniškim poklicem, pa jih konča
z njegovo izgubo. In če stopi takšen dijak,
primoran od razmer, vendar še v bogoslov-
niško semenišče, kako težavno je, spečo vero
v njem vzbuditi, jo okrepiti in poglobiti,,
slabe navade zatreti, ki se, brzdane malo
let, pozneje le prerade vračajo. — Močna
ovira duhovniškega poklica je bila nekdaj
ostra vojaška postava, po kateri mora sicer
še zdaj vsak mladenič po dokončanem dvaj¬
setem letu na vojaško nabiro ; vendar pa mu
ne brani, postati mašnik, bodi da je bil kot
bogoslovec v vojake vzet, bodi da je dostal
službo vojaško. Mnogoteri so šli poprej s solz¬
nimi očmi mimo semenišča v vojašnico; ali
zdaj ni več tolikih zaprek v tem oziru.

Iz povedanega je razvidno, kako po¬
trebna in ne le koristna so dijaška seme¬
nišča. Prav primerno in stvarno pripazuje
provincijalni cerkveni zbor v Koloniji 1 :

1  Collectio Lacensis. Zvez. V. odd. 2. pogl. 25.
str. 367.

u-f  !XQ
Z/

„Nihče ne more tajiti, da se v zasebnih
hišah čimdalje manj goje pobožne vaje . ..
da vlada tam največja svobodnost mišljenja,
katero še pospešujejo razni časopisi, vsled
česar preti mladeničem ogromna nevarnost
duševne pokvarjenosti in pogubne razvade,
ki prezira svetno in cerkveno oblast ter o
vsaki priložnosti z nebrzdano strastjo za¬
ničljivo presoja in obsoja njene naredbe. £C
Temu se pridruži marsikaj, kar po besedah
slavnega papeža Leona XIII., posnetih iz
njegove okrožnice „Exeunte iam anno“ z
dne 25. grudna 1888, „marljivo vabi v greh
in v pogubo: brezbožne in pohujšljive gle¬
dališke igre, spisi in časniki, ki zasmehujejo
čednost, sramotne pregrehe pa poveličujejo ...
In ne moremo brez strahu gledati v prihod¬
nost, ker se neprenehoma mladini nekako
v naročje siplje seme novih zla. ££  Tudi od
javnih šol ne pričakuje veliki Leon XIII.
odpomoči v tem oziru. Nadaljuje namreč
svojo poslanico do škofov, pišoč: „Vi veste,,
kako je s šolami. V njih cerkvena oblast
nima odločivne besede, in ko bi bilo najbolj
treba nežna, mladostna srca skrbno in ne¬
utrudno vzgajati k izpolnjevanju krščanskih
dolžnosti, navadno niti govora ni o verskih

-m  60  m-

zapovedih. Starejšim dijakom pa preti še
večja nevarnost od krive znanosti, ki mnogi-
krat ne podaje mladini spoznanja resnice,
marveč jo le moti z dvomljivimi in s pre-
varljivimi naziranji.“

Najizdatnejše sredstvo zoper vse te in
enake ovire so dijaška semenišča, v katerih
se učeča mladež že pričetkoma varuje pred
okuženjem sveta, se napeljuje k pobožnosti
in si tako od Boga prejeti poklic za maš-
niški stan vedno boljinbolj v sebi čisti, krepi
in dopolnjuje. Ker so dijaški zavodi po
vsakdanji izkušnji tako mogočni pripomočki
k naraščaju izvrstne duhovščine, zato se
katoliški škofje ne ustrašijo nobenih žrtev,
kadar je treba zadostiti cerkvenim določbam
ter ali iznova ustanoviti ali pa vzdržati in
izpopolniti že obstoječa semenišča, iz katerih
bi jim naj vzklilo žlahtno cvetje v najkras-
nejši venec, ki so učeni in pobožni, za čast
božjo vneti in za neumrjočih duš vzveli-
čanje goreči duhovniki.'

' O razpravljanem predmetu najdeš blagi čita-
telj poduka v knjigi: Markuš Siebengartner, Reli-
gionslehrer am Alten Gymnasium in Regensburg,
Schriften und Einrichtungcn zur Bildung der Geist-
lichcn. Ubersetzt, erliiutert und mit ciner Geschichte
des geistlichen Bildungstvesens eingeleitet. Freiburg

V predstoječem odstavku je bil govor
sploh o pomenu, koristi in potrebi cerk¬
venih semenišč; naslednji odlomek pa veljaj
početku in razvoju dijaškega semenišča La¬
vantinskega. Kakor v drugih pobožnih usta¬
novitvah, tako tudi v tej cerkveni napravi
nikakor ne zavzema naša staročastita škofija
zadnjega mesta.’

im Br., 1902. 8°, str. XV -|-501. — Isto gradivo so
obravnavale tudi tri sinode Lavantinske: De Semi-
nario puerorum episcopali. (Gesta et statuta Synodi
dioecesanae, quam anno Domini 1896 constituit et
celebravit Michael Napotnik, Princ. Episc. Lavan-
tinus. Marburgi, 1897. Cap. XXIII. pag. 392—396). —
De Seminario dioecesano minori. (Actiones et Con-
stitutiones Synodi dioecesanae, quam anno sacro
1900 instituit atque peregit Michael Napotnik, Princ.
Episc. Lavant. Marburgi, 1901. Cap. XLVI. pag.
439—460). — De directoribus seminarji clericorum.
(Ecclesiae Lavantinae Synodus dioecesana, quam
anno Domini 1903 coadunavit Michael Napotnik,
Princ.Episc.Lavantin. Marburgi, 1904. Cap. LXXXI1I,
pag. 654—661). — Semkaj spada mični spis: Fr.
K. (Franc Kosar), Maksimilijanum-Viktorinum to je
mladenišnica ali dijaško semenišče za Lavantinsko
škofijo. (Slovenski Gospodar. V Mariboru, 1878.
Štev. 15, str. 117—118; štev. 16, str. 125—126 in
štev. 17, str. 133—134).

‘ K naslednjemu sestavku mi je največ pri¬
pomogel častivredni gospod Dr. Avguštin Stegen-

A 9

Kn. šk. Lavantinsko podporno društvo za
uboge dijake v Celju (1849—1852).

Ko so knezoškof Anton Martin leta 1846
zasedli škofijsko stolico Lavantinsko, tedaj
se je v škofiji nahajala edina gimnazija v
Celju, od koder je bilo pred vsem pričako¬
vati domačih pripravnikov za duhovniški
stan. Preblagi nadpastir je vedel iz lastne
izkušnje, s kako težavo se morajo boriti
ubožni dijaki, zraven pa še pogrešajo tako
koristnega duhovskega vodstva. Ni čuda, da
se izgubi marsikateri, ki je bil od Boga po¬
klican, delovati kedaj v vrtu in vinogradu
Gospodovem. Zatorej je skrbni nadpastir
leta 1849 pozval svojo duhovščino, češ, da
naj zbira mile darove v podporo vrlim celj¬
skim dijakom. Celjski meščani so vobče po¬
žrtvovalno skrbeli za siromašno dijaštvo; toda
vsled vedno večje draginje so morali omejiti
te svoje podpore. Povišalo se je obenem tudi
štev 'o podpore vrednih in potrebnih dijakov,
ker se je gimnazija pomnožila leta 1849 za
sedmi razred in leta 1851 za osmi letnik. Tako
je zdaj prav prišlo revnim gimnazijaleem, da

šok, profesor bogoslovja in prefekt v dijaškem
semenišču. Bog mu plačaj vso skrb in ves napor!

63

'Vfr5

se je zavzela duhovščina za nje. Pri du-
hovskem posvetovanju v Celju dne 20. sep¬
tembra 1849 je bila nabrana prva denarna
podpora. Tekom leta je vsota narastla na
412 goldinarjev in 34 krajcarjev, od katere je
bilo med petdesetere gimnazijalce od 2. do
7. razreda ter med dva učiteljska priprav¬
nika za hrano, stanovanje, obleko, obutev,
lekarno, šolske knjige in slične potrebščine
razdeljenih 367 goldinarjev in 28 krajcarjev.

Podporno društvo ni bilo pravo, po¬
stavno društvo, ker ni imelo ne pravil, ne
odbora, ne udnine. Ordinariat je sprejemal ra-
dovoljne darove; podpore pa sta delila celjski
opat Matija Vodušek in pred vsem gimnazijski
veroučitelj Janez Grašič kot miloščinar. Z
gmotnim uspehom prvega leta je veselo tek¬
moval viden in velik moralni prospeh, ka¬
terega rajni opat Vodušek ni mogel pre¬
hvaliti. Ko so se započele dajati podpore, so
se dijaki sedmega, tedanjega najvišjega raz¬
reda zavezali, da ne bo to leto nobeden iz¬
med njih napravil kake zmede in nerednosti,
ker bi ga sicer kaznovali tovariši sami. Ve¬
liko dijakov je hodilo prostovoljno slednji
dan k sveti maši; petindvajset jih je pristo¬
pilo k novoustanovljeni bratovščini krščan-

■m  64 «g-

skega nauka z obljubo, da bodo ob nedeljah
in praznikih popoldne obiskovali razlaganje
krščanskega nauka v mestni župnijski cerkvi
sv. Daniela. Pri storjeni zaobljubi so res
tudi vztrajali do konca šolskega leta. Zlasti
ugoden pa je bil napredek v šoli. V obna¬
šanju so vsi dijaki drugega, tretjega, četrtega
in sedmega razreda prejeli red „odlično“ in
ravnotako v znanju veronauka. Boljši dijaki
so lene in manje nadarjene sošolce priganjali,
da so se morali pridno učiti. S tem so blagi
mladeniči hoteli pokazati svojo hvaležnost.
Plemeniti Grašič je deloval že mnoga leta na
zavodu kot profesor, ali kaj enakega še ni
bil doživel.

Tedanjega celjskega opata, velikega
mladinoljuba, je to dejanje in nehanje živo
spominjalo na starokrščanske čase, ko so
diakoni delili miloščino med prve kristjane.
Navdušeno to tekmovanje se je nastopno
leto nekoliko poleglo. Po novouvedenem
naučnem načrtu se je od dijakov veliko več
terjalo; vendar pa so se še mnogokateri pro¬
stovoljno udeleževali cerkvenih opravil in
slovesnosti. Radi so prihajali v pomoč pri
slovesnih mašah, katere je služil opat v mi¬
tri in s pastirsko palico. Ker se je torej

Celjska duhovščina ok. 1. 1863.

Jožef Soler, Jožef Jeraj, Ivan Krušič,
Ferdinand Ramor, Matija Vodušek, Franc Janežič.

DRŽAVNA

lUCEJSKA KNJIŽNICA!

l  v LJUBLJANI i

Vr'' 65

način podpiranja dobro obnesel, je duhov¬
ščina radodarno prispevala vsako leto. Po
preteku prvega leta je blagodušni nadpastir
v okrožnici z dne 30. decembra 1850 po¬
vabil duhovnike, češ, da naj poiščejo v
čredi, sebi v pastirsko skrb izročeni, nade
in upa polnih dečkov, pa jih naj vzgojijo
za šolo in altar, ker bi sicer bilo zaman
podporno društvo, pa bi bila zaman novo-
otvorjena duhovšnica pri sv. Andreju ako
bi se ne oglašali za njiju mladeniči, ki so
božji ljubljenci, bogati na darinah duha in
nepopačenega srca, ki so dragocene posode
milosti ter najlepše upanje Cerkve in države.

Na god sv. Martina leta 1851 je pisal
skrbeči nadpastir o neizogibnosti deškega
semenišča: „Kar je katoliška Cerkev v

šestnajstem stoletju tako goreče priporočala,
to se zdi, da zahteva tudi potreba našega
časa — deških semenišč, da se v teh zavodih
poskrbi za dober in zadosten naraščaj du¬
hovniškega stanu. Mnoge sosednje škofije
se že veselijo teh cerkvenih zavodov; La¬
vantinska škofija bi pa le težko zbrala po¬
trebnih moči, da bi ustanovila deško seme¬
nišče. Novo organizovana in sedaj popolna
c. kr. gimnazija naj nam vsled našega pod-

5

66  m-

pornega društva nadomešča škofijsko deško
semenišče, kakor dolgo bota nauk in vzgoja
na tem zavodu stala na določno katoliških
tleh. Ves profesorski zbor c. kr. celjske gim¬
nazije mi je dal pomirljivo zagotovilo, ne
samo da bo vse učne predmete obravnaval s
katoliškega stališča, ampak tudi da bo učečo
se mladež z vso pazljivostjo navajal k čed¬
nosti in pobožnosti, kakor je to želja Njih
Veličanstva, našega presvetlega cesarja, in
je namen visokega c. kr. učnega ministerstva
. .. Ako bi se pa naše pričakovanje ne iz¬
polnilo, potem bomo pa svoje zadnje vinarje
darovali Bogu in njegovi Cerkvi, da se
ustanovi samostojno deško semenišče“.

Posebno pozornost je hvalevredno
društvo obračalo na dobra, zanesljiva sta¬
novanja. V šolskem letu 1850/51 je pri¬
ljudni opat Vodušek sprejel brezplačno na
stanovanje dva učiteljiščnika in dva gim-
nazijalca; podporno društvo pa jim je ku¬
pilo postelje, pulte in stole. S prvim ja¬
nuarjem leta 1852 se je za gimnazijalce
najelo skupno stanovanje v Tappeinerjevi
hiši ob mestnem jarku — zdaj se nahaja
v njej ljudska šola za celjsko okolico — z
■eno učno izbo in z eno spalnico za deset

67  m-

učencev. Nadzorstvo je prevzel drugi vero-
učitelj č. o. Roman Prettner, ki je prebival
poleg dijakov v isti hiši. Za perilo in hrano
so si morali študentje sami skrbeti. Vendar
že skupno stanovanje in nadzorovanje je
bilo zelo koristno za nje, ker so se od-

Nekdaj Tappeinerjeva hiša v Celju in sedež
Maksimilijanišča ( 1852 — 1864 ).

tegnili škodljivim vplivom slabih bivališč.
Vsled varnega stanovanja in izvrstnega nad¬
zorstva se je povzdignil napredek v uku in
krščanskem življenju. Prettnerjevo pohvalno
poročilo in vest o skupnem stanovanju sta
izpodbudila stare dobrotnike, da so za na¬
slednje leto potrojili svoje podpore tako, da

5 *

so znašale 1407 goldinarjev. Milostljivi kne-
zoškof sam pa so sklenili namesto podpor¬
nega društva, ki je od danes do jutri,
ustanoviti trajen deški zavod.

Kn. šk. Maksimilijanišče v Celju
(1852 oziroma 1855—1864).

Doslej so se podpore, nabrane med
letom, sproti porabile. Za semenišče pa je
bila potrebna visoka glavnica, da bi se go¬
jenci vzdrževali lahko z obrestmi. Edim>
na prostovoljnih letnih prispevkih se ne
more utemeljiti trajen zavod. Zategadelj je
bilo dne 13. avgusta razposlano duhovščini
vabilo za ustanovitev deškega semenišča, ki
so ga imenovali seminar, kn. šk. Maksimili-
anum, dijaški podporni inštitut, večkrat tudi
deški inštitut in konvikt. Dobri duhovniki,
pravi poslano vabilo, se ne rodijo, ampak
se morajo vzgojiti; za to pa stežka zadošča
kratka doba štirih let v bogoslovnici, in
neredkokrat je žal že prepozno! Zatorej pa
prav modro in z materino skrbjo naroča
sveta katoliška Cerkev ustanovitev deških
semenišč. Da se izvrstni duhovniki v naši
dobi vzgojijo, je treba rešiti dvojno težko
nalogo: najprej nepokvarjeno učečo se mla-

-m  69 aj¬

dino obvarovati krivih potov, ki se ji naj¬
večkrat odpirajo zlasti v mestih, potem pa
dati njeni znanstveni izobrazbi versko pod¬
lago, ker je vera svete Cerkve korenina iri
krona vseh znanosti. Vse to pa se dandanes
da doseči edinole z dobro urejenim deškim
zavodom, v katerem se šolska mladež
vpelje v cerkveno-versko življenje ter se
ga bolj privadi, kot priuči. Adolescens au-
tem iuxta viam suam, etiam quum senuerit,
non recedet ab ea. Mladenič pa, vajen svoje
poti, tudi v starosti z nje ne stopi. (Preg.
22, 6). Ob naši levi in desni strani so goreči
nadpastirji, podpirani od darežljive škofijske
duhovščine, že ustanovili deška semenišča,
in tudi mi že imamo deški inštitut .. ki pa
še pogreša dveh bistvenih pogojev, da bi
bilo naše veselje popolno: to sta zagotovitev
obstoja in potrebna razširitev, z eno besedo
pravilna ustanovitev dijaškega semenišča,
ki ga hočemo imenovati Maksimilianum. K
tej ustanovitvi se torej vabite!

Tekom štirih let je dobrotljivi nadpastir
za nameravani zavod žrtvoval 12.619 gol¬
dinarjev, stolni kapitelj je daroval 2111 gol¬
dinarjev; izmed korarjev je kanonik Jožef
Rozman vložil 800 goldinarjev; dekan We-

■m  70 m-

stermaier v Rogatcu je vplačal 1000 gol¬
dinarjev; opat Matija Vodušek v Celju, de¬
kan Koren v Starem trgu in dekan Kalin
na Slatini so dali po 500 gl d. Ostali dušni
pastirji pa so vsak po svojem premoženju
darovali po 20, 10, 6, 5, 4, 3, 2 in 1 gld.
na leto. Velike in male doneske je Bog bla¬
goslovil tako bogato, da je bila v štirih le¬
tih nabrana vsota 20.662 gold. in 28'/ 2  kr.

Ker je obenem prenehalo podporno'
društvo, se je iz tega denarja vzdrževal
deški inštitut v Celju, dokler ni bil s šol¬
skim letom 1855/56 spremenjen v Maksi-
milijanišče. Omislila se je čedna podoba sv.
škofa in mučenca Maksimilijana, ki je bila
dne 16. prosinca 1856 blagoslovljena. Ta
zgodovinski dan je bila pripravljalna hiša
zalo ovenčana, in srečnim gojencem se je
priredila agapa ali slavnostna gostba. Sicer
pa so si morali nekateri dečki med letom
po mestu pri dobrih rodbinah iskati milostne
hrane; sedemnajst gojencev je na semeniški
račun imela na hrani gospa Mukič; samo
le večerjo, obstoječo iz ene jedi, so imeli
vsi v zavodu. Ker je bilo vseh gojencev
triintrideset, so bili prostori — dve učilnici
in dve spalnici — prenapolnjeni. Zato je bilo

-m  71 sg-

število gojencev za naslednje leto znižano
na 24, ki so pa vendar vsi vso preskrbo
— hrano in tudi perilo — imeli doma v
zavodu. Vodstvo je oskrboval gimnazijalni
veroučitelj in profesor Ferdinand Ramor, za
katero važno službo je dobival le stanovanjski
prispevek v znesku 40 goldinarjev. Kuhinjo
pa je oskrbovala popolnoma zastonj njegova
blaga mati. Pevski učitelj Anton Zinauer je
poučeval gojence v dveh tečajih. Nastopno
leto je bilo mogoče najeti še več prostorov
v Tappeinerjevi hiši in leta 1863 še tudi
vrt. Število gojencev se je povišalo na se¬
demindvajset ; vendar več jih je moralo
iskati kosila zunaj pri dobrotnikih. Za tiste,
ki so imeli vso hrano v hiši, so morali starši
plačevati pičle mesečne prineske v denarju
(40 gld. na leto) ali v pridelkih. Navzlic
ubožnosti je zavod vendar dobro prospeval.
Nesebični Vodušek je večji del zaslug za
ta uspeh pripisoval zlasti vrlemu vodju
Ferdinandu Ramorju, ki je bil oster, a blag
značaj. Zadnje leto, ko je vodil in skrbel
za konvikt, se je nahajalo med 27 gojenci
15 odličnjakov; le dva nesrečneža sta do¬
bila dvojko; iz obnašanja pa so imeli vsi
red vzorno.  Poleti 1864 je Ramor odšel

kot župnik v Pišece; zavod pa se je preselil
v novi dom bolj sredi mesta.

Kn. šk. Viktorinišče v Mariboru
( 1859 - 1864 ).

Stara škofija Lavantinska je obsegala
vzhodni del Koroške in ves Spodnji Štajer,
izvzemši Maribor, Ptuj ter dekanije po Ptuj*
skem polju in v Slovenskih goricah. Škofijski
sedež je stal čisto na periferiji ali obodnici
v majhnem mestu sv. Andreja v Labodski
dolini. Po mnogih obravnavah se je končno
posrečilo, ves Spodnji Štajer združiti v eno
škofijo in škofijsko stolico postaviti bolj v
njeno sredino. S prvim junijem leta 1859 je
bil koroški del Lavantinske vladikovine od¬
stopljen krškemu knezoškofu; s prvim sep¬
tembrom rečenega leta je bil od Sekovske
škofije ločen Maribor, Ptuj in ostali sloven¬
ski del graške vladikovine. Dne 4. septembra
1859 je bila mestna župnijska cerkev sv;
Janeza krstnika slovesno povzdignjena v
katedralno ali stolno cerkev. V tesni zvezi
s temi pomenljivimi izpremembami se nahaja
tudi zgodovina deškega semenišča. Od de¬
narja, nabranega po šestih dekanijah koro^
škega dela za celjsko Maksimilijanišče, je

bilo krškemu nadpastirju poslanih 3753 - 08
goldinarjev; od sekovskega knezošlcofa pa
je bilo Lavantinskemu nadpastirju 9900 gol¬
dinarjev štetih od denarja, ki so ga nabrali
duhovniki novega dela sedanje škofije Lavan¬
tinske za graški deški zavod.

Za sosednjo sekovsko škofijo je namreč
že apostolski vladika Roman Zangerle leta
1842 odprl mali konvikt v Gradcu ter se je
potem tudi obrnil s prošnjo za podporo do
duhovnikov in vernikov svoje škofije. Slo¬
venski del je tedaj vplačal 9731 gld. 31 kr.,
pozneje vnovič za povečanje seminarja
3600 gld. 46 kr. in zraven je podaril še iz¬
rednih prispevkov 1902 gld., skup torej
15.223 gld. 56 kr. V tem znesku je bila
že zapopadena ustanova Blažičeva z 2000
gld., ne pa ustanova Senekovičina z 2800 gld.
in Standeggerjeva z vinogradom v vrednosti
1250 gld. Ker je bil denar, nabran po sub-
skripcijah ali podpisih, porabljen za stavbo
in povečanje hiše, je sekovski ordinariat iz¬
ročil Lavantinskemu le omenjene tri usta¬
nove, od vsote 13.223'56 goldinarjev pa le
znesek 5000 gld. Preostanek je bil zara-
čunjen za vzdrževanje gojencev iz sedanje
nove Lavantinske škofije, katerih je bilo

-es 74 gg-

vseh skupaj do tedaj 20, in stroški za nje
so znašali 7000 goldinarjev.

Tako je torej knezoškof Lavantinski v
oktobru leta 1859 prejel 9900 goldinarjev
zvezne veljave ali 10.400 goldinarjev avstrij¬
ske veljave, ki pa so se vsled konverzije
znižali na 10.000 goldinarjev av. veljave. Ob¬
enem so pa prestopili štirje gojenci graškega
Avguštineja: Janez Košir, Ivan Križanič, Franc
Ozmec in Janez Pignar, vsi doma v novi
Lavantinski, v Maribor in so bili prevzeti
v popolno oskrbo. Prebivali so v mali ško¬
fijski hiši, hrano pa so prejemali iz ško¬
fovske kuhinje. Gospodarstvo je vodil knezo-
škofijski oskrbnik Domaingo, nadzorstvo pa
je vodil Jožef Čuček, k orni vikar pri knezo-
škofijski katedrali. Zavod so imenovali po
slavnem Ptujskem škofu, mučencu in cerk¬
venem pisatelju, sv. Viktorinu, „Victorinunr\
Navadno je stanovalo v Viktorinišču deset
dijakov. Ker še ni bilo petrolejk, so zvečer
gorele za učence po tri sveče; kadar so pa
pisali naloge, so jim svetile štiri sveče. Že
za to svečavo se je na leto veliko potrošilo.
Obresti glavnice, poslane iz Gradca, nikakor
niso zadoščale. Blagodušni nadpastir je moral
iz svojega doplačevati. Da si polajša breme v

Jožef Čuček,

c. kr. gimnazijski profesor in vodja
Viktorinišča, pozneje dekan v Jarenini.

DRŽAVNA

LICEJSKA KNJIŽICA

v LJUBLJANI

-m  75

je zopet potrkal na srca darežljive duhov¬
ščine ter jo je dne 21. avgusta 1861 po¬
prosil prispevkov za popolno ustanovitev
semenišča zlasti za novi škofijski delež.

Dotična okrožnica se med drugim glasi:
Pogrešanje dušnih pastirjev v škofiji je vedno
večje. V tekočem letu je umrlo deset du¬
hovnikov, nekaj • jih misli v pokoj stopiti,
dvajset mest je itak nezasedenih, v bogo¬
slovju pa se nahaja samo 38 bogoslovcev
namesto 62. Dobrih in nadarjenih učencev
ni pogrešati med, Slovenci; pač pa nedostaje
pomoči in vzgoje za duhovski stan. Stara
škofija ima že za silo Semenišče, v katerem
dobiva deloma podporo 25 do 30 dijakov.
Ta zavod se naj zdaj pravilno ustanovi.
Nova škofija ima pa le 10.400 goldinarjev
z obrestmi 492 goldinarjev, ki nikakor ne
zadoščajo za vzdrževanje dijakov, katere je
škofijstvo prevzelo od graškega semenišča.
Čeprav so duhovniki novega deleža že po¬
prej veliko žrtvovali za sekovski zavod, je
vendar sedaj znesla subskripcija za Viktori-
nišče 8671 goldinarjev, katerim je milostljivi
nadpastir pridodal 2000 goldinarjev iz svo¬
jega. Skrbel pa je tudi za dom novemu za¬
vodu, ko je kupil leta 1861 hišo na glavnem

-Sg 76

trgu v Mariboru na vzhodni strani poleg du-
hovšnice in jo je dal zapisati na ime Lavan¬
tinskega deškega semenišča. Poslopje je
bilo lastno rodbini Loschnigg, ki se je od
nekdaj pečala z mesarstvom. Toda zadnja
dva lastnika Anton (1829—1850) in njegov
sin Jakob (1850—1860) sta se zadolžila
tako, da so po smrti Jakobovi upniki precej
izgubili. Hiša, cenjena na 9240 gld., je bila
na prostovoljni dražbi prodana za 10.000 gol¬
dinarjev. V škofovem imenu jo je kupil
trgovec R. Pachner. Viktorinišče se pa ni
v njo, marveč v Celje preselilo in tam zdru¬
žilo z Maksimilijaniščem leta 1864.

Kn. šk. MaksimilijanišČe in Viktorinišče
v Celju (1864 do 1871).

Ko je leta 1858 umirovijeni župnik Anton
Gasparini sporočil majhno volilo za Maksi¬
milijanišČe v Celju, je vprašala visoka vlada
celjskega opata Vodušeka, kakšen zavod je
to in zakaj še ni potrjen. Knezoškofijstvo
je samo sestavilo odgovor, češ, da podporno
društvo ni pravo, zakonito društvo, ker
nima ne pravil ne odbora, ter obstoji le v
pobiranju prostovoljne miloščine za uboge
dijake. Tako imenovani konvikt pa je le po-

izkus, kako bi se dalo gimnazij alcem oskrbeti
živež in dom; nikakor pa ni pravi zavod,
in njegovo vodstvo je le provizorno ali za¬
časno. Iz njega bi se naj polagoma izcimilo
in razvilo knezoškofijsko deško semenišče.
Slavna vlada je vseeno terjala, da se naj
omenjeno društvo kmalu ustanovi. Tako je
pritiskala deloma posvetna oblast, deloma
pa so silile dejanske razmere same, zlasti
negotovi položaj Viktorinišča v Mariboru,
da se je kn. šk. ordinariat slednjič odločil
za ustanovo dijaškega semenišča v Mariboru.
V ta namen je modri nadpastir priobčil zgoraj
omenjeno okrožnico in je kupil Loschniggovo
hišo, ki je bila vpisana na ime Lavantinskega
deškega semenišča; obenem je sestavil osnu¬
tek za ustanovo dijaškega semenišča Lavan¬
tinske škofije pod imenom „Maximilianum-
Victorinum“. V osnutku je govor o združe¬
nem zavodu Maksimilijano-Viktorinišču, kar
izpričuje, da je kn. šk. ordinariat nameraval
premestiti Maksimilijanišče v Maribor. Osnu¬
tek je obsegal sedem točk in sicer določbe
o zalogu, upravi zaloga, porabi zaloga, o
sprejemanju gojencev, odpustu, vodstvu in
redu gojencev ter o posebnih dolžnostih se-
meniščanov. Dne 12. grudna leta 1861 je bil

78 Sg-

načrt predložen vladi s prošnjo, da naj pri¬
skrbi najvišje potrjenje le-te za dobro dušno
pastirstvo prepotrebne in prevažne ustanove.
Vsled pomislekov finančne prokurature je
c. kr. namestnija terjala, da se naj ločijo
glavnice Maksimilijanišča od glavnic Viktori-
nišča, in da se naj njih postanek in razvitek
pojasni natanko. Toda preden je bila vloga
rešena v tem zmislu, je Gospod poklical
svojega zvestega služabnika Antona Martina
dne 24. septembra 1862 k sebi na zasluženo
plačilo.

Njegov naslednik, neodmorno delavni
in učeni Jakob Maksimilijan, je izvršil za-
početo delo. Ker je deški konvikt v Celju
že dobro prospeval in se v Mariboru ni
dala dobiti primernejša in večja hiša od
Loschniggove, je prejel celjski opat naro¬
čilo, da naj kupi Tappeinerjevo poslopje v
Celju, kjer so prebivali dijaki že enajst let.
Med tozadevnimi pogajanji je opatu ponudil
škofov brat Maks, tedanji celjski župan in
cesarski svetovalec, eno izmed svojih hiš
ob Graški cesti; zahteval je sicer 3000 gol¬
dinarjev več kot Tappeiner, vendar njegova
hiša je bila lepša in večja, ter je donašala
na leto 200 goldinarjev več stanarine. Iz-

Opat Matija Vodušek.

Ivan Krušic.

Janez Skuhala.

m 79 m-

vedeni opat Vodušek je toplo priporočil na¬
kup le-te hiše za 28.000 goldinarjev. Hiša
ni bila nikakor preplačana. Dotično zemljišče
ob Graški cesti z velikim vrtom in malo
hišico je kupil Maks Stepischnegg leta 1849
od Jožefa Gotscher-ja, lastnika žusemske
glažute, za 12.000 gld. zvezne veljave. Staro
hišo je še tisto leto 1849 povišal za eno
nadstropje, leta 1850 pa je postavil vštric
nje celo novo z dvema nadstropjema, po¬
znejše Maksimilijanišče. Cenili so jo na
32.200 goldinarjev avst. veljave. Sicer pa
je bilo vse posestvo zadolženo. Na zem¬
ljišču-vrtu so bili dolgovi vknjiženi še iz
leta 1789. Ker je bila posest vpisana v
deželni deski, je minulo več let, preden so
bili zbrisani dolgovi, in je bil izvršen prepis
na Maksimilijanišče.

Torej za ceno 28.000 gld. in za pokritje
prepisovalnih stroškov v znesku 1225 gld.
je dijaško semenišče dobilo novi hram, ki
je s prvim junijem leta 1864 prešel v ško¬
fijsko last. Hišo je bilo treba prenarediti za
novi namen, kar je stalo 3475 gld. in 65 kr.
Skupaj je torej veljala hiša 32.700 gld.
65 kr. Stavba je bila krasna, lega prijetna,
vrt prostoren. Neugodno je bilo, da ni imel

80 m-

zavod svoje domače kapele, in so morali
semeniščanje vsako jutro zahajati v javne
cerkve k sveti maši, in da so v tisti hiši
prebivale razne stranke, kakor višji sodnijski
uradniki, profesorji, med ostalimi glasovih
šolnik Dr. Gustav Adolf Lindner (rojen v
Rozdalovici na Češkem 1828 in umrl dne
16. oktobra 1887 v Pragi kot vseučiliščni pro¬
fesor). Zavod je prejemal 960 goldinarjev
letne najemnine; ali zavoljo najemcev ni
bilo lahko vzdrževati pravega hišnega reda.

Ob koncu septembra leta 1864 se je
začelo živahno življenje v novem semeniškem
domu. Nekaj pohištva je bilo prenesenega
iz Tappeinerjeve hiše, kjer se je nahajalo
doslej Maksimilijanišče; nekaj pa ga je bilo
pripeljanega po železnici iz Mariborskega
Viktorinišča. Po dovršeni pripravi se je pri¬
čela napolnjevati „ladja Noetova“, kakor je
poročal blagi opat Vodušek. Štirinajst učen¬
cev, došlih iz Maribora in Slovenskih goric,
je bilo sprejetih na ime Viktorinišča, ostalih
24 iz Savinjske doline in Posavja pa na ra¬
čun Maksimilijanišča. Vso hišo je vodil dne
13. avgusta 1864 imenovani ravnatelj Ivan
Krušič, c. kr. gimnazij alni profesor vero-
nauka. Za plačilo je imel prosto stanovanje

-*SS 81

in hrano. V prejšnjem provizornem zavodu je
opat Vodušek (iz Dramelj 1802—1872) spre¬
jemal gojence, vodil račune in poročal kn. šk.
ordinariatu ; v novourejeni konvikt pa je ško-
lijstvo samo sprejemalo prosilce, in račune je

Nekdanji Maksimilianum-Viktorinum v Celju
(1864—1872. Srednja hiša).

polagal semeniški ravnatelj, ki je stal v nepo¬
sredni zvezi s škofijstvom. Tako je postal za¬
vod polnopraven in postaven član med raz¬
nimi knezoškotijskimi inštituti ali napravami.

6

Dijakom ni bilo treba več po mestu
prositi hrane; vsi so bili z vsem preskrb¬
ljeni v hiši; ali prvo leto se je od vsakega
brez izjeme pobiral mesečni prispevek po
pet goldinarjev, od tistih pa, ki so vse pla¬
čevali, po deset goldinarjev. Toda že na¬
stopno leto so bili petnajsteri dečki sprejeti
zastonj, drugi pa na podlagi malih doneskov
in štipendij. Izpočetka je vodstvo popolnoma
plačujočim gojencem odkazalo lepše prostore
v drugem nadstropju; ali škofijstvo je za¬
povedalo, da se naj ubogi in premožni se-
meniščanje pomešajo med seboj. — Zdaj je
kn. šk. ordinariat vnovič predložil visoki vladi
nekoliko popravljeni osnutek za ustanovo
dijaškega semenišča „Maximilianum -Victori-
num“ v Celju. Kar se je že poprej namera¬
valo, namreč združiti Maksimilijanišče in Vik-
torinišče v Mariboru, to se je sedaj zgodilo
v Celju. Na željo vlade se je ločilo premo¬
ženje obeh zavodov. Maksimilijanišče je imelo
40.100 gld. s celjsko hišo vred, Viktorinišče
pa 33.936 gld. z mariborskim hišnim pose¬
stvom. Dne 18. svečana 1865 je poročala
veleslavna štajerska namestnija v Gradcu,
da je visoko c. kr. ministerstvo za uk in bo¬
gočastje vzelo pomenljivo ustanovo na znanje.

Dr. Iv. Mlakar.

Franc Korošec.

Anton Ribar.

Dr. Anton Korošec.


Združeno semenišče je izkraja prav
dobro prospevalo. Gojenci so se lepo vedli
in pridno učili. Koncem šolskega leta je
prejelo vseh 37 klasificiranih gojencev iz
obnašanja odlični red, 25 pa tudi odliko v
napredku. V šolskem letu 1868/69 je bilo
prvikrat sprejetih 50 dijakov, izmed katerih
je bila polovica odlikašev. Marljivi učenci
so včasi tudi kakšno igro uprizorili. Meseca
februarja leta 1870 so igrali poslovenjene
..Jagodice" Krištofa Schmida in vrhutega so
deklamovali v nemškem, latinskem, grškem
in laškem jeziku. Škoda, velika škoda, da
je črez nekaj let opešala rednost v zavodu.
Večina gojencev je bila sicer pridna, ali
nekateri poredneži so naravnost drzno na¬
stopali, kakor je bridko tožil ravnatelj. Kon¬
cem prvega tečaja leta 1870/71 se je prito¬
ževal predobri vodja, da se četrtoletniki ter
sedmo- in osmošolci ne držijo hišnega reda,
marveč da odhajajo in prihajajo, kakor se
jim poljubi; tudi v verskem oziru zaslužijo
grajo. Napredek pa ni bil ravno preneugoden.
Izmed 48 gojencev je bilo 19 odličnjakov,
in padli so le trije.

Kn. šk. ordinariat je poslal izkušenega
in modrega gospoda kanonika Franca Kosar

6 *

v semenišče z naročilom, da naj odpusti vse
nepoklicane in nepoboljšljive gojence. Za
zdaj je bila stvar še dobro poravnana; ne-
ubogljivci so skesani vpričo vseh gojencev
obljubili slovesno, da se hočejo v vsem po¬
boljšati. Vendar nesreča ni bila odvrnjena od
zavoda. Kn. šk. ordinariat je začel resno preu¬
darjati, bi li ne kazalo, semenišče iz Celja
prestaviti v Maribor, kjer bi se dalo laglje
nadzorovati. Previdni nadpastir se je kmalu
obrnil do vseh duhovnikov v dušnem pastir¬
stvu, predlagajoč jim glasovanje v tej važni
zadevi. Ako bi se zavod premestil v Maribor,
bi se hiša v Celju prodala ali pa vsa dala
v najem. Pretežna večina duhovnikov se je
strinjala s knezoškofovim predlogom. O pri¬
ložnosti zadnje pošiljatve denarja koncem
šolskega leta 1870/71 je kn. šk. ordinariat
o tem izidu obvestil semeniškega ravnatelja
pišoč: „Obenem se pripomni, da bo zavod
opuščen; zato se naj računi sklenejo, hiša
pa predela za stranke." Hiša z vrtom je
vnaprej prinašala po 1546 goldinarjev letne
najemnine. Meseca julija 1874 jo je kupila
baroninja Aliče pl. Lempruch, žena podpol¬
kovnikova, za 28.000 goldinarjev ter je pla¬
čala tudi prepisovalne stroške.

Tšržš  OJ

Kn. šk. Maksimilijanišče in Viktorinišče
v Mariboru (1871-1875 oziroma 1878-1910).

Dokler bi se ne napravilo v Mariboru
novo semenišče, je dajalo škofij stvo bivšim
semeniščnikom in tudi drugim pridnim gim-
nazijalcem mesečne podpore v znesku od 2 do
6 goldinarjev. Te podpore so delili učitelji
veronauka in sicer v Celju profesor Ivan
Krušič, v Mariboru profesor Dr. Jožef Pajek
in v Ptuju katehet Mihael Lendovšek. Leta
1871/72 je bilo na ta način podpiranih 47
dijakov: 28 na mariborski gimnaziji, in sicer
10 na račun Maksimilijanišča in 18 na račun
Viktorinišča, potem 19 na celjski in sicer
3 na ime Viktorinišča in 16 na ime Maksi¬
milijanišča. Leta 1872/73 je bilo 71 učencev
podpiranih in sicer 28 Maksimilijaniščanov
v Celju, 6 Viktoriniščanov v Ptuju, 13 Maksi¬
milijaniščanov in 25 Viktoriniščanov v Mari¬
boru. Za podpirance se je potrošilo 749 gol¬
dinarjev.

Vendar kn. šk. ordinariat ni doživel s
temi podporami veselih izkušenj. Obdarovanci
so smatrali podporo za navaden štipendij
brez vsake obveznosti ter niso mislili na to,
da so dolžni gojiti v srcu poklic za duhov-

-sr 86 m

niški stan. Duhovniki so zložili denar, da
se naj ž njim oskrbuje naraščaj za njihov,
ne pa za kateri drugi stan. Zato je škofijstvo
leta 1875 sklenilo, da se v prihodnje ne
delijo več take štipendije, temveč da se
obresti dolagajo h glavnici, potem pa pri
prvi priložnosti v Mariboru kupi primerna
hiša. Dne 15. septembra 1875 je bil stor¬
jeni sklep duhovščini dan na glasovanje.
Velika večina (258) je pritrdila predlogu; le
20 se jih ni izreklo zanj ;  12 pa je izrazilo
željo, da bi se naj do otvoritve novega semi¬
narja podpirali najubožnejši dijaki, da jim ne
bo treba pretrgati študij. In res so bili prav
revni učenci podpirani iz ustanove Elizabete
Senekovič in iz volila dekana Weixla, dokler
ni bil željno pričakovani novi deški zavod
otvorjen v Mariboru leta 1878.

Kn. šk. ordinariat je zastonj pričakoval,
da bo kupil pripravno hišo v Mariboru, na-
primer vilo Maksa barona Rasta, kjer se na¬
haja zdaj kaznilnica. Končno se je odločil,
postaviti novo poslopje. Potrebno zemljišče
je kupil od „konzorcija Badl-ov“, to je od
Jakoba Starejšega in Ignacija v Krapinskih
toplicah ter od Antona usnjarja v Mariboru
in Jakoba Mlajšega trgovca z usnjem na

Dunaju. Za stavišče v kotu med podaljšano
Gosposko in Meščansko ulico v obsegu 24
sežnjev širokosti in 50 sežnjev dolgosti je
bilo po pogodbi z dne 8. novembra 1876
plačanih 7000 goldinarjev. Načrt za novo
stavbo je naredil stavbni mojster Jožef Loben-
wein, ki je vodil tudi vse stavbinske priprave
kakor dovažanje lesa in kamenja, kopanje
vodnjaka in drugo stavivo. Stavitev je pre¬
vzel mojster Andrej Tschernitscheck, ki je
spomladi 1877 pričel z zidanjem. Stroški za
hišo z zemljiščem vred so znašali 51.870 gld.
31 kr., katerih polovica se je zaračunila
Maksimilijanišču in polovica Viktorinišču.
Da bi zavoda vsled ogromnih stavbnih plačil
ne trpela preveč, so se preskrbni knezoškof
obrnili do duhovnikov in vernikov s prošnjo
za mile darove.

V letih 1878 do 1883 je prejelo Maksi-
milijanišče 6616 goldinarjev prostih darov
in blizu 4000 gld. volil, Viktorinišče pa
2640 gld. daril in nad 23.000 gld. volil. Mili
nadpastir sam je daroval 2500 gld. v enakih
delih za obadva zavoda. — Stavba kot taka
je bila dovršena jeseni leta 1877; znotranja
oprava pa je bila pripravljena tako, da se
je zavod dne 1. maja leta 1878 slovesno

QQ ^y . T
OO

odprl in sicer s 14 gojenci, izmed katerih
so nekateri že umrli, kakor Alojzij Urban v
Egiptu (f 24. sušca 1893) in o. Nazarij Schon-
wetter (f 26. grudna 1908), drugi pa še bla-
gonosno delujejo v vinogradu Gospodovem
n. pr. kanonik Jakob Kavčič, profesor Dr. An¬
ton Medved, profesor Jan. Krst. Vreže, kn. šk.
duhovni svetovalec Jožef Atteneder in drugi.

Prvi rektor ali vodja in nekaj mesecev
edini predstojnik zavoda je bil profesor Ivan
Skuhala do leta 1886, ko je odšel v Ljuto¬
mer za župnika in dekana. V tisti dobi je
opravljal službo podvodja profesor Dr. Ivan
Mlakar, ki je potem bil vodja od 1886 do
1902. V tem času sta bila njegova namest¬
nika in pomočnika profesor Anton Ribar od
1886 do 1889 in profesor Jožef Zidanšek
od 1889 do 1902, ki je postal tretji vodja,
katero velevažno službo še danes opravlja.
Njegov sopomočnik in sicer spiritual je bil
od leta 1900 do leta 1905 profesor Jan. Krst.
Vreže. Njegovo službo oskrbuje sedaj kot
podvodja profesor Dr. Jožef Hohnjec. Od
leta 1893 sem poslujejo v semenišču tudi
prefekti, katerim je prištevati Franc Korošec
1893 do 1898, sedanji nadžupnik pri sv.
Križu poleg Slatine, in Dr. Anton Korošec

Semeniška kapela v Mariboru.

■m  90 ss-

1898 do 1902, katero leto je prevzel to
službo in jo še danes opravlja profesor Dr.
Avguštin Stegenšek.

Leta 1893 je bil namreč zavod izdatno
povečan. Prvotno se je bila pozidala po¬
dolgovata hiša, od vzhoda proti zahodu z
glavnim pročeljem v Meščansko ulico (Biir-
gerstrasse). Ko so pa rajni knezoškof Jakob
Maksimilijan (f 28. junija 1889) postavili
za svojega glavnega dediča deško semenišče,
je bilo mogoče hiši dostaviti in prizidati
dva velika trakta ali kosa ter dokupiti na
zahodni strani travnik, ki je bil večji kot
prvotno zemljišče. Ob tej priložnosti je bila
stara hiša prenarejena: prejšnji dve veliki
učni sobi, vsaka za 22 gojencev, in dve spal¬
nici so se razdelile v 8 manjših učilnic.
Vrhutega se je napravilo 9 novih in manj¬
ših spalnic. Stara obcdnica je postala pre¬
tesna, in zato se je v vzhodnem delu pri¬
pravila nova večja. Hišna kapela na vzhodni
hišni strani je bila tudi opuščena, in se je
velika in lepa kapela postavila v novem za-
padnem hišnem dostavku. Dne 16. septembra
1893 sem zalo svetišče slovesno blagoslovil
in sem po blagoslovitvi dragim semenišča-
nom razložil pomen in namen semenišča ter

Jože! Zidanšek.

Dr. Avg. Stegenšek.

Dr. Jožef Hohnjec

Jan. Krst. Vreže.

opisal potrebo kardinalnih ali poglavitnih
dejanskih čednosti. — Prvi duhovnik iz tega
zavoda je bil Franc Černenšek, bivši župnik
in dekan v Vidmu (f 1907).

Vsa hvala in čast gre Lavantinskim
duhovnikom, ki so nekako med seboj tek¬
movali, da bi novi škofijski inštitut po¬
vzdignili in mu zagotovili trajen obstoj. Na to
izredno darežljivost upam trdno in se za¬
našam neomahljivo, kadar mislim na ustano¬
vitev Mihaelišča in Rafaelišča, ki sta še oba
v božjih rokah, Najvišjih in največjih
zaslug za sedanje dijaško, semenišče so si pri¬
dobili blagopokojni knezbškof Jakob Maksi¬
milijan. Božja previdnost je hotela, da so oni
prvi združeni zavod v Celji ustvarili, kakor
so združeni zavod v Mariboru prestavili v
novo in prijetno poslopje in ga slednjič na¬
pravili za glavnega dediča svoje zapuščine.
Iz te se je hram proti severu povečal za
58.875 gld. 81 kr., olepšala kapela za 1000
gld., pa se je kupil od Antona Badl en oral
prostrani travnik za 10.000 gld., katerega so
zravnali, deloma obzidali in deloma z železno
ograjo zakrožili za 8500 gld. Za povečanje
in razširjenje zavoda se je vzelo iz zapuščine
41.284 gld. 85 kr. Drugo je bilo pokrito iz

-9K 92 m-

semeniškega zaloga. Od preostale zapuščine
velikega dobrotnika se je po razmerju pre¬
bivalcev stare in nove Lavantinske škofije
razdelilo na Maksimilijanišče 51.450 gld. in na
Viktorinišče 40.000 gld. Vsled tako okrep¬
ljenih fondov je odslej bilo mogoče, spreje¬
mati v zavod dvakrat toliko gojencev. 1

1  Koliko gojencev je bilo od 1878 do 1909
leta sprejetih, koliko je bilo maturantov in koliko
jih je vstopilo v bogoslovje, pokaži naslednji pregled:

Dobrotniki kn. šk. dijaškega semenišča.

Mnoge stare škofije imajo svoja velika
posestva, ki so jih prejele pri ustanovitvi
od vladarjev, in imajo svoje bogate zaloge;
Lavantinska škofija pa je bila že ob ustano¬
vitvi leta 1228 borna in kar je dobila po¬
lagoma skupnih zavodov, to se je ustvarilo
vse s prispevki domačih duhovnikov. O
dijaškem semenišču se sme celo reči, da je
bilo pozidano in da se vzdržuje izključno
od duhovniških žrtev. Semeniščanje se sled¬
nji dan, kakor se spodobi in je pravično,
pri skupni večerni molitvi spominjajo svo¬
jih blagih dobrotnikov, in po stenah za¬
voda visijo mnoge slike, ki predstavljajo
razne, za hišo posebej zaslužne može. 1  Pač

1  Izredno veliko truda je stalo, preden so
bile zbrane slike starejših duhovnikov dobrotnikov,
ker su se nekaterih podobe porazgubile, drugi pa
se sploh niso dali fotografirati ali vsaj slikati. Močno
bi želel, da bi se zbirale v vsakem župnišču podobe
vseh dušnih pastirjev dotične duhovnije. Za dobavo
v tej knjižici priobčenih slik so se posebej po¬
trudili : častivredni gospod profesor in prefekt
Dr. Avguštin Stegenšek, mnogočastiti gospod ptuj¬
ski prošt Jožef Ficek, mnogočislani gospod kanonik
Dr. Leopold Gregorec v Novicerkvi, velečastiti
gospod profesor Jožef Kardinar v Celju in visoko-

bo vredno, pravično in koristno, da naštejem
tukaj in vkolikor mogoče v slikah predstavim
in ovekovečim blagodušne dobrotnike, ki so
z malimi, zlasti pa tiste, ki so z velikimi
darovi po 2000 kron ali še več pomagali po¬
ložiti gmotni temelj sedanjemu semenišču.
Nekateri so darovali svoje prispevke seme¬
nišču na poljubno porabo, drugi so jih ome¬
jili na dijake iz svojega sorodstva ali iz
gotovih župnij in okrajev in so torej napra¬
vili semeniške ustanove, * 1  in tretji so odločili
svoj dar Maksimilijanišču ali pa Viktorinišču,
kateri pristavek in razloček pa ni več tako
važen dandanes, ko je škofija združena v
popolno enoto.

častiti gospod vseučiliščni profesor dr. Anton
\Veiss v Gradcu. Ker so bile od vseh vetrov
zbrane slike različne po velikosti in po svojem
stanju, je umevno, da je kliširanje in zednačevanje
podob napravilo veliko truda in neprimerno visokih
stroškov. Upam pa veselo, da bo tem večje veselje
vzbudila ta častna galerija dijaškega semenišča in
Lavantinske duhovščine.

1  Izkraja v letu 1864 je bila letna oskrba
enega gojenca zaračunjena na 100 goldinarjev,
pozneje v letu 1887 na 120 goldinarjev, dandanes
pa znaša vsled padanja denarne vrednosti 300 kron,
in še s tem ni izhajati zavoljo vedno večje draginje.

Anton KAŠek. Ign. Orožen.

-m  95 *»-

V prvi vrsti stojita med posvetnimi
dobrotniki J. Košar in Elizabeta Sene¬
kovič.  Volila za deško semenišče so na¬
pravile: Frančiška Hausmann,  hči last¬
nika novoceljske graščine, 400 gld. zvezne
veljave leta 1853, Marjeta Lamprecht,
posestnica pri sv. Petru niže Maribora,
200 gld. leta 1864, Ana Portugal,  hišna
lastnica v Mariboru, 100 gld. leta 1885,
Marija Rojko  pri sv. Petru niže Maribora
100 gld., Barbara  M ali  s pri sv. Martinu
na Paki 50 gld. in Ana Ne dok v Coge-
tincih 40 gld. Jurij Tadina,  usnjarski
pomočnik v Mariboru, je , sporočil leta 1861
100 goldinarjev. Neka neznana oseba je da¬
rovala po kanoniku Francu Kosarju 200 gld..

Za eno ustanovo se je izprva zahtevalo 2000 gld.
zato, ker so tedaj plačevali 5 odstotne obresti.
Toda danes bi popolna ustanova morala obsezati
7500 kron; torej skoro dvakrat toliko, ker se
plačujejo od državnih zadolžnic le po 4 odstotki;
vsaka glavnica pa se mora v državnih obligacijah
naložiti. Iz tega razvidimo, da starejše ustanove ne
zadoščajo povsem za redno sprejemanje gojencev,
ter se mora izpad pokrivati z ostalim semeniškim
premoženjem. Svoje dni so bile celo posamnc
ustanove sprejete, čeprav ni plačal ustanovnik
zadosti visoke vsote.

preužitkar F r. Kač je žrtvoval 50 gld., sol¬
čavski župljani so poslali starega srebra za
200 gld. Tudi iz nekaterih drugih duhovnij
so zabeleženi manjši zneski; vendar vobče
se mora reči, da posvetni škofij ani niso do¬
volj poznali vsekoristnega namena in po¬
mena škofijskega semenišča, ki bi jim naj
vzgojeval izvrstnih dušnih pastirjev. Zlasti
čudna pa je prikazen, da med dobrotniki za¬
man iščemo imena tistih mož, ki so nekdaj
kot gojenci uživali dobrote tega zavoda, in
so mnogi med njimi edino le tako mogli
vztrajati v svojih študijah; potem pa so si
izbrali posveten poklic in so dospeli do ne
vsakdanjega blagostanja. Hvaležnost bi jim
ne služila le samo v izredno čast, temveč
bi bila tudi v stalno korist drugim enako
ubožnim dijakom.

Plemeniti duhovniki, ki so se slednji po
svojih močeh spominjali v svojih oporokah
dijaškega semenišča z doneski pod 1000 gld.,
so ti-le: G a špar Albrecht  (f 1861), stolni
dekan, je volil 200 gld.; J. Čuček  (f 1887),
dekan v Jarenini, 300 gld. — Matija Doli¬
nar  (f 1883), župnik v Slivnici pri Mari¬
boru, je sporočil zaostanke na pogrebni štol-
nini v znesku 1129 30 gld. v 302 slučajih,

Jan. Evang. Bosina. Dr. Jožef Pajek.



-$SS 97 *s-

a semenišče je dobilo le okrog 200 gld.;
Anton Ferenz(f  1863), župnik pri sv. Ani
na Krembergu, je volil 500 gld.; Janez
Flucher  (f 1867), župnik v Svičini, je po¬
stavil celjsko Maksimilijanišče za glavnega
dediča, katero je po odbitih volilih in raznih
stroških prejelo od 4753"39 gld. premoženja
477-77 gid, za se j Anton Galuf  (f 1881),
dekan v Vuzenici, je imenoval tudi semenišče
za dediča, ki je od zapuščine 1381‘08 gld.
prejelo 414‘75 gld.; Anton Gasparini
(f 1857), upokojeni župnik v .Studenicah, je
zapustil polovico po izplačanih legatih preo¬
stalega premoženja (nekaj nad 100 gld.) celj¬
skemu Maksimilijanišču; Jožef  Go lin  ar
(f 1890), župnik pri Mariji Snežni, je volil
342'69 gld; Martin Groblnik  (f 1887),
župnik pri Belih Vodah, 100 gld.; Jožef
Hajšek  (f 1895), deficijent na Plešivcu, je
zapustil svoje premoženje 927-74 gld. se¬
menišču, ki je prejelo po odbitih stroških
318-91 gld.; J. Ivanc  (f 1893), dekan v
Šmarju, je sporočil 300 gld.; Anton Jaklin
(f 1867), župnik pri sv. Lovrencu v Slo¬
venskih goricah, 800 gld.; Ivan Janc
(f 1881), župnik v Solčavi, je najprej leta
1878 vplačal 100 gld. in potem je še sporočil

7

«s 98 gg-

100 gld.; Jožef Jeraj  (f 1892), župnik v
Žalcu, je daroval 100 gld.; Andrej  Jug
(f 1878), župnik na Rečici, je zapustil zavodu
628‘72 gld.; Janez  Jug (f 1883), župnik pri
sv.Lenartu,300gld.;Ivan Klančič  (f 1861),
župnik pri sv. Lovrencu na Dravskem polju,
je volil 200 gld; Lovrenc Kramberger
(f 1893), župnik pri sv. Križu pri Ljutomeru,
500 gld.; Martin Kramberger  (f 1885),
župnik v Artičah, je postavil semenišče za
svojega glavnega dediča; Franc Lipold
(f 1863), upokojeni župnik v Starem trgu, je
volil tretjino premoženja, ostalo po izplačanih
legatih, tako, da je zavod prejel čistih 721'09
goldinarjev.

Alojzij Mann  er  (f 1862), župnik pri
sv. Križu blizu Ljutomera, je sporočil 500 gld.;
Karol Merk  (f 1861), župnik pri sv. Juriju
ob južni železnici, je volil tretjino prosto pre¬
ostalega premoženja, ki je znašala 21L59gld.;
Matej Novak  (f 1885), župnik v Podsredi,
je izročil četrtinko premoženja Maksimilija-
nišču; Jan. Pevec  (f 1870), župnik na Pri¬
hovi, je daroval 300 gld.; Gregor Pirc
(f 1881), župnik v Šmihelu nad Mozirjem, je
volil 100 gld.; Anton Plevnik  (f 1869),
župnik v Žalcu, je zapustil 164‘64gld.; Mart.

Rubin  (f 1881), župnik v Kapeli pri Rad¬
goni, je volil 100 gld.; Martin Sevnik
(f 1892), župnik pri sv. Petru pod Svetimi
gorami, 500 gld.; Jurij Stepischnegg
(f 1862), župnik pri sv. Petru pod Svetimi
gorami, 400 gld.; Fr. Trafenik  (f 1886),
dekan v Skalah, je v testamentu zapisal seme¬
nišču 100 gld., potem se je pa premislil, češ,
da je bolje deliti dobrote, dokler še človek
živi, nego po smrti, ter je poslal škofijstvu
omenjeno vsoto s hranilnično knjižico.

Izredno darežljivi dobrotniki, ki so daro¬
vali Maksimilijanišču ali Viktorinišču ali pa
sploh deškemu semenišču po tisoč ali nad
tisoč goldinarjev, so pred vsem ti-le: Janez
Bo  sin  a (f 1909), dekan v Kozjem, je dne 20.
sept. 1890 plačal 1000 gld. 1  — Nikolaj
BIažič  (f 2. aprila 1866), župnik pri sv. Mar¬
jeti niže Ptuja, je vložil že za graški Avgušti-
nej 2000 gld. zvezne veljave kot ustanovo za
enega gojenca. Leta 1859 je ta denar 2100
gld. avst. vel j. prejel Lavantinski ordinariat.
Vrhutega je v svoji oporoki z dne 16. dec.
1863 postavil celjski Maksimilijanej za glav¬
nega dediča. Rajni Blažič je bil premožen in

1  Ig. Orožen, Das Bisthum und die Dioezese
Lavant. VI. Bd. Das Dekanat Drachenburg. Str. 128.

-os 100 m

obenem radodaren mož. V tedanji dobi, ko-
je bila morebiti edina hranilnica in posojil¬
nica na Štajerskem deželna v Gradcu, je bil
on za svoje župljane takorekoč posojilnica.
Ako je kdo hotel izplačati doto ali kupiti po¬
sestvo, ali če sta mlada zakonca hotela začeti
lastno gospodarstvo, je župnik posodil denar.
Zahteval je tedaj navadne obresti po 5%,
pa večkrat še teh ni terjal ali pa jih je celo-
popustil. V svoji oporoki je enemu dolžniku
200 gld. odpustil od 1000 gld., drugemu
pa ves dolg 265‘5 gld., tretjemu zopet za¬
ostale obresti v znesku 300 gld. Ravnotako-
je šest poslom zapustil po 500 gld., trem
po 400, ednemu 200, zadnjemu 100 gld.
Štirim vnukom je sporočil po 400, enemu
100, otrokom, katerim je bil krstni boter,
po 100 gld. Župnijski cerkvi je med drugim
prepustil ves zaostanek 1000 gld. na neplačani
štolnini. Vse njegovo premoženje je znašalo
26.163 gld. 71 kr. (med tem dvoje kmetij.
4 vinogradi z viničarijami, 400 gld. v graški
hranilnici, 9910 gld. izposojenih pri 22 raznih
strankah, 4733 gld. na premičninah), od česar
je semenišče prejelo 14.716 - 22 gld. .Slike od
njega ni nobene sicer, toda pri faranih je
njegovo ime še vedno v blagem spominu

Franc Križej

Mihael Piki.

Jožef Bratanič.

Jožef Kostanjevec.







in mnogoteri vedo še marsikaj dobrega in-
lepega o njem povedati.

Jožef Brat  a nič  (f 24. julija 1887),
župnik v Vitanju, je plačal leta 1882 za
semenišče 200 gld., leta 1887 je poslal s
prikritim imenom državno obveznico za
1000 gld., v svoji oporoki iz leta 1886 je
odkazal volilo za svete maše, potem po
100 gld. za ubožne zavode v krajih, kjer je
živel in služboval, kakor v Brežicah, Pod¬
sredi, pri sv. Primožu na Pohorju in v
Vitanju; ostalo premoženje pa je velel raz¬
deliti med dijaško semenišče in podporno
društvo duhovnikov. Le obresti bi naj uži¬
vali njegovi posli do svoje smrti. Maksi-
milijanišče je tako leta 1901 prejelo 3268'56
kron. 1  — Franc Tscheppe  (Čepe), umrl
1861 kot častni kanonik in dekan v Jarenini,
je napravil dve ustanovi za Viktorinišče v zne¬
sku 4000 gld. 2  — Martin Černe  (f 1864),
zlatomašnik v Krškem, je najprej obljubil
800 gld. „za Maksimilianum za nakup hiše
za dijake", ker mu je pa Bog dal dočakati
štiriinosemdeseto leto, je plačal dne 6. fe¬
bruarja leta 1863 tisoč goldinarjev za Maksi-

1  Ig. Orožen, op. cit. zv. VIII. str. 444.

2  Ig. Orožen, op. cit. zv.  I. str. 151.

-es 102

milijanišče. — Anton Dvoršak  (f 1889),.
zlatomašnik in župnik pri sv. Vidu pri Pla¬
nini, je dne 30. grudna 1887 poslal 5000 gld.
avst. velj. v državnih papirjih, da se usta¬
novi dvoje prostih mest v mariborskem
dijaškem semenišču in sicer prvič za gimna-
zijalce njegove rodovine, ki izhajajo iz Tinja
ali iz tamošnje okolice in so ubogi ter se
hočejo mašniškemu stanu posvetiti, drugič pa
za take dijake iz župnije sv. Vida pri Pla¬
nini. 1  — Jakob Duller  (f 20. sušca 1860),
župnik v Žalcu, je daroval skoraj vsako
leto celjskemu Maksimilijanišču po 100 gld.
in zraven še po 20 gld. za obleko za naj¬
vrednejšega in najrevnejšega gojenca. Na¬
posled je imenoval zavod za splošnega de¬
diča, ki je po odbitih volilih, stroških in dav¬
kih podedoval 4533 goldinarjev. — Anton
Ferme  (f 1892), župnik pri sv. Štefanu pri
Žusmu, je zapustil 2000 goldinarjev za usta¬
novo v Maksimilijanišču.— Matija Fritz
(f 9. grudna 1883), duhovnik nemškega viteš¬
kega reda in dekan velikonedeljski, je v svoji
oporoki iz leta 1882 volil Viktorinišču 1000’
gld., ki jih je nemški red izplačal, ne da bi

1  Ig. Orožen, op. cit. VI. zv. 244 str.

Franc Sorčič. Ivan Veiksl.

^4

•m  103

bil odbil pristojbinske stroške. Volilec je iz¬
razil željo, da naj bi zmeraj bil v mladi-
nišču en gojenec iz župnije sv. Marjete niže
Ptuja ali pa od sv. Nikolaja pri Ljutomeru.

Andrej Glavnik  (f 10. vinotoka
1869), župnik pri sv. Janžu na Dravskem
polju 1 , je postavil Viktorinišče za glavnega
dediča s pogojem, da se jemlje poseben ozir
na prosilce iz župnije sv. Janža na Dravskem
polju. Njegovo premoženje so bila večinoma
posestva, ki jih je podedovalo Viktorinišče
in sčasoma prodalo. Le oba vinograda v Sve¬
tinjah si je pridržalo. Ta sta donašala prav
malenkostne koristi, dokler so ju oskrbo¬
vali posvetni veljaki; šele tedaj, ko je ju v
oskrb prevzel vsakokratni svetinjski župnik,
so se izboljšali dohodki, ki pa so seveda
odvisni tudi od vsakoletne rodovitnosti. Kn.
šk. ordinariat je leta 1894 prejel 500 gld.,
1896 leta 400 gld., 1897 leta 300 gld., leta
1898 pa je doplačal 84 gld. 2  Viktorinej je

1  Fr. Kovačič, Trg Središče. Krajepis in zgo¬
dovina. Maribor, 1910. Str. 149 nsl.

2  Tukaj bodi omenjen vinograd Hrenca  pri
sv. Petru niže Maribora. Na nasvet kanonika Lov¬
renca Herga, upravitelja semeniškega premoženja,
ga je kupil kn. šk. ordinariat leta 1885 pri licitaciji
AVallnerjevih posestev za 6000 goldinarjev, čeprav

-m  104 ss-

skupno podedoval po rajnem Andreju Glav¬
niku 5500'14 gld., od katerih se je morala
plačati še pristojbina. Slednjič je semenišče
leta 1886, torej sedemnajst let po Glavni-
kovi smrti, prejelo 200 goldinarjev, ki jih
je rajni dobrotnik leta 1869 kratko pred svojo
smrtjo vložil kot vadium ali varščino v znesku
100 gld. pri dražbi posestva zakoncev Maurus,
a so se krivo zapisali pod imenom Maurus.
Odvetnik, ki je sicer nepoklican stvar zasle¬
doval, je dobil od te vsote 60 gld.

Anton Hajšek  (f 14. sušca 1907),
častni kanonik in dekan v Slovenski Bistrici,
je zasnoval ustanovo za enega gojenca a)  iz
svoje žlahte ali b)  iz župnije Makole ali
c)  vobče iz dekanije slovenjbistriške. V rečeni
namen je vplačal 1600 gld., drugo polovico pa
je postavil v svojo oporoko. Ker pa njegovo
premoženje ni znašalo toliko, da bi se po¬
polnoma pokrila vsa volila, je semenišče

■se je uradno cenil na 6635 gld. Vinograd z lepo
gosposko hišo in viničarijo v obsegu 15 oralov bi
naj služil semeniščanom kot nekaka pristava, kamor
bi na teden po enkrat popoldne napravili izlet, si
■oddahnili od učenja in se razvedrili. Vendar vinograd
je ležal predaleč, in njegovo potrebno prenovljenje z
ameriško trto bi bilo povzročilo neprimerne stroške.
In zato je bil leta 1909 prodan za 10.000 kron.

1O*

yn~,  l v»J

namesto 3200 l<ron prejelo po odbitih pri¬
stojbinah le 2565\14 kron. Vendar pa je
bil leta 1910 na ime ustanove za 933 kron
prevzeti vinograd prodan za 1200 kron
tako, da znaša ustanovljena glavnica zdaj
6032 kron. — Franc Jančar  (f 1889),
deticijent pri sv. Petru vštric Radgone, je
volil Viktorinišču 2200 goldinarjev. 1  —
Franc Klobasa  (f 1891), župnik pri sv.
Antonu v Slovenskih goricah, je napravil dne
17. avg. 1880 ustanovno pismo za brezplačno
mesto v Viktorinišču. Uživa pa ga naj ubog
dijak : iz sorodstva ustanovnikovega, iz žup¬
nije sv. Antona v Slovenskih goricah, iz žup¬
nije sv. Bolfenka v Slovenskih goricah, iz
župnije sv. Jurija ob Ščavnici in vobče iz
nekdanjega sekovskega deleža sedanje ško¬
fije Lavantinske. Poklic za duhovniški
stan se mora od prosilca brezpo¬
gojno terjati.  Kadar postane duhovnik,

1  Mislim, da bo semeniščane, ki dobršen del
svojih študij posvečujejo slovstvu, zanimalo poznati
dobrotnike, ki so delovali tudi na slovstvenem polju.
Zato sem navedel semtertam knjige, kjer se da kaj
več poizvedeti o dotičnikih. — O Francu Jančarju
primeri: Dr. Karol Glaser, Zgodovina slovenskega
slovstva. (IV deli). IV. del. str. 231—233.

mora kmalu po svojem posvečenju v maš-
nika služiti za ustanovnika tri tihe sv. maše.
Ustanovna glavnica je znašala 1910 goldi¬
narjev. za katere je bila kupljena državna
obveznica v znesku 2900 gld.. z letnimi
obrestmi 12P80 gld.

Jožef Kostanjevec  (* 12. februarja
1803 pri sv. Marjeti niže Ptuja f 23. de¬
cembra 1866), stolni dekan v Mariboru, je volil
semenišču 1000 gld. — Jožef Košar,  go¬
sposki strežaj v Gradcu (f 19. januarja 1892),
je v svoji oporoki leta 1891 naredil usta¬
novo „za revnega in pobožnega ter za du¬
hovniški stan se pripravljajočega dečka, pred
vsem za take dijake iz rodu „„Košar v Co-
getincih““ župnije sv. Antona v Slovenskih
goricah ali sploh iz župnije sv. Antona ali pa
iz katere druge duhovnije. Podeljuje pa naj
ustanovo župnik sv. Antona.“ Kot varčen
komorni sluga .si je prihranil 20.550 gol¬
dinarjev, katere je večinoma zapustil bratu
v Cogetincih, deloma jih je pa razdelil med
dobre prijatelje in med cerkve v Gradcu,
Viktorinišče je kupilo za njegovo volilo dr¬
žavno obveznico za 3000 goldinarjev, pre¬
ostanek 60 gld. pa je vložilo v hranilnico,
— Franc Križej  (f 21. avg. 1859), ka-

Franc Lorenčič. , _ . Ivan Zorko. Franc Klobasa.

-m  107 m-

nonik in dekan pri Novi cerkvi, je sporočil
v kodicilu iz leta 1854 Maksimilijanišču
1000 goldinarjev zvezne veljave, katere je
izplačal glavni dedič in stričnik Janez Nep.
vitez Ressingen, lastnik graščin „Tabor in
Soteska 11 , ne da bi bil odtegnil pristojbine. 1

Jurij Kugler  (f 2. grudna 1861), žup¬
nik v Zrečah, je postavil za glavnega dediča
svojega pičlega premoženja Maksimilijanišče,
ki je dobilo zavsem 1409 - 53 goldinarjev. —
Franc Lorenčič  (f 17. julija 1907), žup¬
nik v pokoju v Radgoni, je sporočil Vikto-
rinišču svojo hišo v Radgoni z vrtom vred
v ceni 10.000 kron kot ustanovo, za katero
priporoča dijake iz svoje rojstne župnije sv.
Jurija v Slovenskih goricah- Vendar hiša
pripade zavodu šele po smrti oskrbnice, ki
mu je služila 43 let. Formalna ali oblikovna
ustanova ne bo napravljena, ampak volilo
bo pripisano osnovni semeniški glavnici, ker
se izda posebna ustanovna listina le tedaj,
kadar ima prosilce predlagati kdo drugi in
ne knezoškofijski konzistorij, ki je oskrbnik
semeniškega premoženja. — Boštjan Mag¬
dič,  župnik pri Gornji sv. Kungoti in umrl

Ig. Orožen, op. cit. zv. VIII. str. 178.

-$k 108

v pokoju pri sv. Juriju ob Pesnici leta 1894,
je izročil leta 1883 z ustanovnim pismom
1000 gld. Viktorinišču, za kar se je kupila
obligacija v znesku 1250 gld. s pogojem,
da se z obrestmi deloma vzgojuje učenec,
ki naj bo iz sorodstva ustanovnikovega, iz
župnije sv. Križa pri Ljutomeru, iz dekanije
sv. Jurija ob Ščavnici, 1  sin slovenskih staršev
iz nekdanjega sekovskega deleža. Poklic za
duhovniški stan mora brezizjemno imeti ter
mora, posvečen v duhovnika, kmalu opra¬
viti tri tihe svete maše za ustanovnika. Ako
bi bilo semenišče razpuščeno, tedaj se obresti
naj delijo kot štipendij od kn. šk. ordina¬
riata pod imenovanimi pogoji.

Jurij Matjašič  (« 22. aprila 1808
v Ptuju f 12. maja 1892), stolni prošt
v Mariboru, je v svoji oporoki leta 1883
postavil Viktorinišče za glavnega dediča.
Vendar dohodke bi naj deloma uživali nje¬
govi sorodni posli. Ko so le-ti drug za
drugim pomrli, je blagi mož leta 1892 izročil
6000 goldinarjev za „dijake, ki se hočejo
posvetiti duhovskemu stanu, in sicer najprej

1  Pri sv. Juriju ob Ščavnici je bil zadnji de¬
kan Jožef Simonič,  po čigar umirovljenju leta
1887 je bila dekanija zopet v Ljutomer preložena.

Štefan Pernavsl. Anton Ferme.

za take iz njegovega sorodstva, potem iz
župnije sv. Petra in sv. Pavla v Ptuju, sled¬
njič sploh za dijake iz nove dieceze. Po
njegovi smrti je semenišče še podedovalo
po odbitih stroških in pristojbinah 4273‘78
goldinarjev. 1  -— M i h a e 1 M i 1 o š i č (f 18. vi¬
notoka 1893), župnik pri sv. Benediktu v
Slovenskih goricah, je vse svoje premoženje
po izplačanih legatih volil Viktorinišču v
v znesku 4657'85 goldinarjev. — Dr.Jožef
Muršec  (1807—1895), c. kr. profesor na
višji realki v Gradcu, 2  je ustanovil v Vik¬
torinišču leta 1878 mesto za dijaka iz svo¬
jega sorodstva, potem iz župnije sv. Bolfenka
pri Bišu in Trnovcu, končno sploh iz no-
novega oddelka Lavantinske škofije. Pro¬
silec mora imeti trdno voljo, da postane du¬
hovnik v Lavantinski vladikovini. Predlaga
pa ga župnik pri sv. Bolfenku. Kar ne do-
seza letnega vzdrževanja, to morajo dopla¬
čevati starši gojenčevi. Poleg tega mora go¬
jenec vsako leto plačati eno sveto mašo
semeniškemu vodju, mora sam biti pričujoč
pri njej ter moliti za dobrotnika - ustanov-

1  Dr. Karol Glaser, op. cit. III. del, str. 286.

2  Dr. Karol Glaser, op. cit. III. del. 132 -134

stran.

nika. Vsega skup je plemeniti mož vplačal
za omenjeni namen 2400 gld. —Jakob  Go¬
mil  šak  (# 1. maja 1843 pri sv. Bolfenku
v Slovenskih goricah f 22. marca 1906
v Trstu), c. kr. profesor verouka na realki
v Trstu, je volil 1000 kron pod pogojem,
da se pridružijo ustanovi njegovega strica
Dr. Jožefa Muršec.

Sestavitelj predležeče knjižice
je napravil leta 1898 o priložnosti dvajsete
obletnice papeževanja Leona XIII. in pet¬
desetletnice vladanja cesarja Franca Jožefa I.
ustanovo 1  z 8000 K in sicer za dijake iz
svoje rodbine, ki so marljivi in čednostnega
obnašanja, potem iz svoje rojstne nadžupnije
konjiške, za revne in vredne učence na gim¬
nazijah v Celju, Mariboru in Ptuju, ki so
rojeni Lavantinci. Ako bi zavod kedaj dobil
svojo lastno gimnazijo, imajo pravico do
ustanove le tisti dijaki, ki obiskujejo seme-
niško gimnazijo. Gojenec mora za ustanov-
nika moliti in posvečen v mašnika zanj tiho
sveto mašo služiti. Semeniško predstojništvo
pa mora na god sv. Mihaela arhangelja opra-

1  Dr. Michael Napotnik, Actiones et constitu-
tiones Synodi dioecesanae. Marburgi, 1901. Stran
•411  nsl. ■

Jožef Slavič. Dr. Jožef Muršec.




k

viti daritev svete maše zanj in na namen,
da bi bilo semenišče po mogočni priprošnji
in brambi zastavonosca angeljev rodovitno
sadišče za duhovniški naraščaj Lavantinske
cerkve. 1  — Nemški viteški  red  je na
prošnjo milostljivega knezoškofa s pismom,
iz Dunaja dne 13. decembra 1861 poslanim
od velikega mojstra, Njegove cesarske viso¬
kosti nadvojvoda Maksimilijana 2 ,  pri¬
speval 1000 goldinarjev za deško semenišče
v Mariboru, ki koristi tudi slavnemu redu,
ker le-ta dobiva deloma iz škofijske duhov¬
ščine dušne pastirje za župnije, ki so mu
vdružene ali vtelovljene.

1  Samo le zavoljo doslednosti bodi omenjen
tudi tukaj : Dr. Karol Glaser, op. cit. del IV. str.
262—264. — Dr. Josef Pajek, Aus dem Garten der
Lavanter Diozese. Marburg, 1899. Str. 19—21. —
Personalstand des Bistums Lavant in Steiermark
ftir das Jahr 1903. Str. 217. In v vseh naslednjih
letnikih se pod naslovom „Katholische Literatur 1
nahaja zaznamek izišlih literarnih del. — Jernej
Voh, Premil, gosp. knezošlcof Dr. Mihael Napotnik.
(Slov. Gospodar. Cerkvena priloga, 1889. Štev. 11
in 12 ; 1890. Štev. 1 do 9).

2  Življenje blagodušnega nadvojvoda najdeš
lepo opisano v knjigi: Stoger, Max, Erzherzog von
Osterreich-Estc. Regensburg, 1866.

112

Ignacij Orožen (f 13. aprila 1900),
stolni prošt v Mariboru, je volil dijaškemu
semenišču denarno vsoto, čije obresti je
večidel uživala do svoje smrti njegova oskrb¬
nica Elizabeta Arnuš. Dne 20. junija 1909
se je pokrila ustanova z 2299'02 K za go¬
jenca iz Orožnovega sorodstva, ako je za to
sposoben, potem iz laške nadžupnije, iz žup¬
nije mozirske ali sploh iz nekdanjega celj¬
skega okrožja. 1  — Dr. Jožef Pajek  (f 25.
julija 1901), mnogoletni profesor verouka
na mariborski gimnaziji in potem stolni ko-
rar, 2  je sporočil 8000 kron za prihodnjo
lastno gimnazijo knezoškotijskega semenišča.
To je storil, mislim, v sporazumu s svojim
bratom J an e z o m P aj ek (# 27. marca 1833
na Prežigalu v konjiški nadžupniji f 19. jan.
1890), bivšim župnikom v Poličanah, ki mu
je bil zapustil vse svoje premoženje. — Šte¬
fan Pernavsl  (f 15. sušca 1879), župnik
v Kamnici, poprej 1861—64 na Remšniku,
je zapustil vse svoje premoženje (21.748T1

1  Dr. Karol Glaser, op. cit. del III. str. 287.
— Franz Pirkmaier, Monsignor Ignaz Orožen, in-
fulierter Dompropst, Jubelpriester, Protonotarius
Apostolicus ad instar participantium. Marburg, 1900.

8  Dr. Karol Glaser, op. cit. del IV. str. 204. •

Jurij Tutek. Franc Slanic.

DRŽAVNA

lUGEdSmtU^SA)

, v LJUBLJANI,

1 1Q

goldinarjev) Viktorinišču, ki je po odbitih
voli lih  in pristojbinah prejelo 17.822'18 gld.
V svoji oporoki z dne' 10. aprila 1874 je
določil, da se naj pri sprejemanju v zavod
upoštevajo dečki iz njegove rodbine; ako
pa takih ni, naj se jemljejo prosilci iz Kam¬
nice pri Mariboru, od sv. Lovrenca nad Ma¬
riborom ali iz župnije remšniške. Pravico
podeljevati ustanove ima vsakokratni nad-
pastir Lavantinski.—Mi ha el Piki  (# 1814
f 25. prosinca 1867), stolni prošt v Mariboru,
je postavil Maksimilijanišče. v Celju za glav¬
nega dediča svoje zapuščine 3565'95 gol¬
dinarjev, od katerih je zavodu pripadlo
2207'91 goldinarjev. Od teh je bilo 1400 gld
izposojenih na Piklovi domačiji pri njegovi
sestri Heleni Druškovič. Ta je leta 1881 v
svoji bolehnosti in stara že blizu 70 let za¬
prosila škofijstvo, da bi ji odpustilo ves ta
dolg. Ordinariat je dal stvar duhovnikom na
glasovanje, in 174 gospodov je bilo za to,
89 pa proti temu. Medtem je prošnjica umrla
še tega leta 1881, in zaostala vsota 1487'03
gld. je bila leta 1883 izplačana semenišču.
Piklovi sestri Barbari Obrož se namreč ni
priznala enaka ugodnost.

Vid Rižner,  umirovljeni župnik v

8

•m  114

Gnasu na Srednjem Štajerskem, je v svoji
oporoki z dne 25. svečana 1854 § 10 za¬
pustil dijaškemu semenišču kot ustanovo za
dijaka iz župnije sv. Marjete niže Ptuja
2000 goldinarjev zvezne veljave, katere je
njegov glavni dedič Leopold Schusters, urad¬
nik kn. šk. ordinariata sekovskega, izročil
dne 6. julija 1862 v državnih obveznicah
za 2000 gld. avst. velj. Lavantinskemu ordi¬
nariatu. — Veljavni Dr. Matija Robič
(rojen dne 21. avgusta 1802 v Pobrežu pri
Mariboru), c. kr. gimnazijalni ravnatelj, po¬
tem vseučiliščni profesor cerkvene zgodovine
v Gradcu, v šolskih letih 1843/44 ter 1859/60
„rector magnificus“, častni kanonik (f 20. pro¬
sinca 1892), je 1879 in 1886 daroval vselej
po 1000 goldinarjev mariborskemu seme¬
nišču. 1  — Peter Schetor  (f 23. sušca
1863), deficijent pri sv. Lenartu v Slovenskih
goricah, je imenoval v svoji oporoki z dne

1  Znameniti učenjak, odlikovan dne 10. junija
1890 z visokim redom železne krone tretje vrste,
je med drugimi znanstvenimi spisi na svetlo dal
izvrstno knjigo, kije doživela več izdaj : Geschichte
der christlichen Kirche. In popularer Darstellung
z ur Belehrung und Erbauung. Schaffhausen, 1872.
'Dritte Auflage. 8°. Str. XVI + 451. — Četrto po-

Mihael Milošič. Dr. Matija Robič.

državna
UCUSMDUIIHICA
v UUBlJAN'

■m  115 m-

19. svečana 1863 deško semenišče v Mari¬
boru za svojega glavnega dediča. Po odbitih
stroških je bilo juvenatu odkazanih 1397-63
goldinarjev. Rajni Schetor je bil sin ubogih
kočarjev v Slivnici pri Mariboru. V študijah
ga je podpiral učitelj Franc Ratej, dedek
slovenj bistriškega c. kr. notarja Franca Ra¬
tej. Služboval je pri sv. Petru poleg Rad¬
gone. Leta 1850 je moral vsled periodne
ali občasne zblaznelosti stopiti v pokoj in
je živel prehodno pri sorodnikih, pri usmi¬
ljenih bratih v Gradcu, pri notarju Francu
Ratej in slednjič pri sv. Lenartu. Notarju
je posodil 400 goldinarjev, katere je le-ta
v obrokih večidel izplačal leta 1867. —
Franc Schwarz  (f 25. novembra 1900),
župnik v Kamnici pri Mariboru, je postavil
v svojem testamentu z dne 12. septembra
1900 Viktorinišče za svojega glavnega de¬
diča. Sicer še pa ni rešeno sporočilo.

množeno izdavo je oskrbel benediktinec Dr. Kon¬
stantin Jan. Vidmar v dveh debelih zvezkih: Ge-
schichte der christlichen Kirche von Professor Dr.
Mathias Robitsch. Regensburg, 1889. I. Abteilung.
Christliches Altertum und Mittelalter. 8°. Str. XXIII
+664. — Regensburg, 1891. II. Abteilung. Die Neu-
zeit. 8°. Str. XII+616.

8 *

-S« 116 st$-

Elizabeta Senekovič, postrežnica
v župnišču pri sv. Ani na Krembergu, je v
svoji poslednji volji z dne 20. svečana 1843
odločila za glavnega dediča sekovski Avgu-
štinej pod pogojem, da se vedno v njem
vzdržuje dijak od sv. Ane, ki ga naj pred¬
laga domači župnik. Ko bi kedaj glavnica
ne zadostovala za letno oskrbo enega dečka,
se naj pusti obrestonosno ležati tako dolgo,
da vnovič naraste tako visoko, da bodo
obresti zadostovale za letne stroške enega
gojenca. Ko je dobrotnica dne 23. vinotoka
1847 umrla, bi se bila morala ustanova oži¬
viti; toda zapuščina je obtičala pri sodniji.
Izprva jo je prevzela patrimonialna sodnija
v Cmureku, potem sta jo zaporedoma spre¬
jela novo ustanovljeno c. kr. sodišče in fi¬
nančna prokuratura v Gradcu. Leta 1851
je bil sicer sprejet prvi gojenec v Avgušti-
nej na račun te ustanove, ali denar je bil
od finančne prokurature Lavantinskemu or¬
dinariatu šele 24. septembra 1859 izročen
v znesku 2087 gld. 34 kr. zvezne veljave,
za kar so bile kupljene državne obveznice
za 2800 gold. zvezne veljave. Sklepčnega
računa o upravi tega premoženja ni finančna
prokuratura položila sekovskemu škofijstvu,

Matija Fritz. Matej Slekovec.



v

-8* 117

tako, da se ne more dočista dognati nje¬
govo prvotno stanje. — Jožef Simonič
(=::= 1813 f 12. svečana 1895), dekan pri sv.
Juriju ob Ščavnici, je sporočil 2000 gold.
mladenišnici v Mariboru. 1

Franc Slanič  (f 12. septembra 1891),
župnik pri sv. Bolfenku pri Bišu in Trnovcu,
je Viktorinišče izvolil za svojega glavnega de¬
diča s pogojem, da se podpirajo dijaki iz žup¬
nij sv. Bolfenka, sv. Barbare in sv. Lenarta v
Slovenskih goricah. Kadar pa ni iz teh du-
hovnij prosilca, tedaj bodi pa sprejet proš-
njik iz nekdanjega sekovskega dela Lavan¬
tinske škofije. Seminar je po odbitih stroških
vsega denarja prejel 4255’53 gld. —Jožef
Slavič  (f 1899), župnik pri sv. Ani na Aignu
(„na Nemškem“) v sekovski škofiji, je zasno¬
val dne 15. grudna 1897 ustanovo za Vikto¬
rinišče, do katere imajo pravico pred vsem
njegovi sorodniki, potem ubogi dijaki iz
župnije sv. Križa pri Ljutomeru, nadalje iz

1  Fr. Kovačič, op. cit. Str. 130 in 131. —Jak.
Meško in Dr. Franc Simonič, Dr. Gregor Jožef
Plohl, imeniten humanist ali dobrotnik slovenski,
njegova domačija in rod v Ivanjkovcih. V Beči
1888. Med stranima 110 in 111 srečaš sliko in od
strani 110 do 115 najdeš spis: Zlatomešnik Jožef
Simonič.

ljutomerske in kapelske župnije ter vobče
sinovi slovenskih staršev iz nekdanjega se-
kovskega deleža Lavantinske škofije. Imeti
pa morajo vsi brez izjeme poklic za du¬
hovniški stan in sicer v Lavantinski vladi¬
ko vini, morajo biti čednega obnašanja ter
prav marljivi in dobri v napredku. Kadar
postane podpiranec duhovnik, mora za usta-
novnika in njegove prijatelje (seine Freund-
schaft) kar najbrže po mašniškem posve¬
čenju služiti tri tihe svete maše. Pravico,
gojenca imenovati, ima župnik pri sv. Križu
pri Ljutomeru. Ako bi se nehalo Viktori-
nišče, se naj obresti porabijo kot štipendije
za mariborske gimnazijalce pod ravno tistimi
pogoji. Podeljuje jih naj pa svetokriški
župnik. Za ustanovno glavnico je darežljivi
dušni pastir založil 11.037 - 49 goldinarjev.

Matej Slekovec  (f 15. grudna 1903),
župnik pri sv. Marku niže Ptuja, kn. šk.
konzistorijalni svetovalec, je izročil dne 15.
januarja 1900 dijaškemu semenišču 4000 K
kot ustanovo, ki jo naj uživa priden dijak,
kateri ima resnični namen, se posvetiti du¬
hovniškemu stanu. V prvi vrsti se naj po-
delivec, kn. šk. ordinariat, ozira na učence
iz ustanovnikove rodbine, v drugi na rojene

Ivan Trampuš. Franc Jančar.


Negovčane in Markovčane, v tretji in zad¬
nji pa na druge slovenske dijake. 1

Anton Martin Slomšek  (1800 —
1862), knez in škof Lavantinski, so darovali,
kakor je bilo že zgoraj povedano, za Mak-
similijanišče 12.500 goldinarjev in potem
še 2000 goldinarjev za Viktorinišče. Razen
tega so napravili za četrti razred ljudske
šole v Slovenjgradcu ustanovo z 2000 gld.,
ki bi se naj izplačali Maksimilijanišču, ako
bi se ne mogli izpolnjevati stavljeni pogoji.
Po novi šolski postavi je vsoto prevzel šta¬
jerski deželni šolski zaklad, in pritožba kn.
šk. ordinariata, ki jo je leta 1883 zahteval
za semenišče, je ostala brez uspeha. 2  —
Franc Sorčič  (f 22. novembra 1883),

1  Dr. Karol Glaser, op. cit. del IV. str. 161.
— Fr. Kovačič, V spomin Mateju Slekovcu. (V
Časopisu za zgodovino in narodopisje. Izdaje Zgo¬
dovinsko društvo v Mariboru. Maribor, 1904. Str.
52—69). Sestavek podaje življenjepis in književna
dela vrlega slovstvenika.

2  Franz Kosar, Anton Martin Slomšek, Fiirst-
bischof von Lavant, dargestellt in seinem Leben
und AVirken. Marburg, 1863 8°. Str. 326. — Dr.
Karol Glaser, op. cit. del III. str. 125—131. — Dr.
Anton Medved, Knezoškof lavantinski Anton Mar¬
tin Slomšek. A^ Celovcu, 1900. 8°. str. 191.

-mt  120  sg-

stolni prošt v Mariboru, je dne 11. julija
1877 izročil obligacijo za 2400 goldinarjev
škofijstvu za dijaško semenišče pod pogo¬
jem, da uživa obresti on sam do smrti, po¬
tem pa njegova hišinja. Po njeni smrti se
naj sprejme v konvikt gojenec, ki ima po¬
klic za duhovniški stan, in sicer pred vsem
iz ustanovnikove rodbine, potem iz nadžup-
nije rogaške in naposled sploh iz Lavantinske
škofije. Kar bi se pogrešalo za celoletno
vzdrževanje, to naj gojenec sam pridodaja.
Ako bi se razpustilo semenišče, razpolaga
z denarjem kn. šk. ordinariat. Gojenec mora
vsako leto dati vodju semenišča goldinar,
da služi za ustanovnika sveto mašo; vrhu-
tega se mora semeniščnik svojega dobrot¬
nika spominjati v molitvi in posvečen v
duhovnika tudi pri sveti maši. Od nave¬
dene obveznice za 2400 gold. je vsled raz¬
nih potroškov ostalo semenišču le 1901 gld.
kot glavnica za ustanovo Sorčičevo. 1

Jakob Standegger,  nadžupnik in
dekan v Ptuju, 2  je v zasebnem pismu dne

1  Dr. Karol Glaser, op. cit. del III. str. 286.

2  Njegov življenjepis najdeš v knjižici: Matej
Slekovec, Škofija in nadduhovnija v Ptuju. 1889.
Str. 185—187.

Jožef Simonič.

1  91  :

~Xu x

20. grudna 1853 ponudil graškemu kn. šk.
ordinariatu svoj vinograd pri sv. Trojici v
Halozah, češ, da že čuti, da je star in da
mu pojemajo duševne in telesne moči. Ker
se navadno po smrti z duhovnikovim pre¬
moženjem slabo godi, in se njegova naj¬
boljša volja ne izpolni, zato želi, dokler še
živi, napraviti ustanovo za dijaško seme¬
nišče. Od leta 1813 sem, torej že 40 let,
je duhovnik, ali ni si mogel veliko prihra¬
niti. Edina njegova posest je vinograd pri
sv. Trojici v Halozah, ki ga je 1846 kupil
za 2300 goldinarjev zvezne veljave. Od
tedaj nima nič več čistega denarja na raz¬
polago ter si mora pomagati s ponapred-
ščino na rento ali dohodek ptujske nad-
župnije. Posestvo obsega osem oral zemlje;
od teh je 2 V 2  orala vinograda, drugo je
gozd in so pašniki, njive, travniki in Sa¬
dovnik. Zraven je gosposka hiša in vini-
čarija. Vinograd prinaša na leto približno
3 štrtinjake in 3 vedra vina. vedro po 6
goldinarjev, kar znaša 198 gld, stroški pa
dohajajo do 80 gld. Semenišče naj sprejme
vinograd kot ustanovno glavnico za enega
dijaka. Zeli pa, da bi svet o tej zadevi
ničesar ne izvedel, ker ne išče druga, nego

-at 122

da bi svoje gmotne razmere uredil pred
smrtjo. Po nasvetu kn. šk. ordinariata je
svoj vinograd prodal Avguštineju za fiktivno
ali izmišljeno ceno 1200 goldinarjev zvezne
veljave s priznano pravico, da sme enega
gojenca predlagati za zavod. Jeseni leta
1856 je bil prvi semeniščan sprejet na ime
Standeggerjevo. Leta 1862 je ustanova pre¬
šla Lavantinski škofiji v last, seveda tudi
po tistem potu navidezne prodaje za 1260
goldinarjev avst. veljave. Vinograd je v
letih 1855 do 1865 donašal na leto po 100
goldinarjev čistega dohodka. Leta 1887 je
bil prodan pa za 1100 goldinarjev avstr,
veljave zakoncema Jakobu in Mariji Vido¬
vič, ki sta polovico kupne cene ročno izpla¬
čala, drugo pa sta poravnala leta 1894. Končno
še bodi omenjeno, da je mnogočislani Stan-
degger kot častni kanonik dne 21. prosinca
1863 vnovič žrtvoval Viktorinišču 500 gld.

Dr. Jakob Maksimilijan Ste¬
pi s-chne  gg  (=::= 22. jul. 1815 f 28. jun. 1889)
knezoškof Lavantinski, so kot stolni korar
ves čisti dohodek svoje učene razprave
„Abhandlungen liber Religion und Kirche“ 1

1  Naslov obširne knjige se glasi: Abhand-
lungen tiber Religion und Kirche. Graz, 1857. 8°.


(t SfM/fr/Vsdj /////Z' 'Zr/At/t/

■//•/ ( ~Z/t t s/.r ff/M/klai/n/// .//. /Juh '/*•

■//fti/i m/f//ei tfiUvtt. J0. *Ju*u. jtrn/M/si/rn /6<.rfji?(dfi§

>


’:J7

državna

(licejsm m im  |

.v LJUBU A N],

I

v znesku 589 gld. darovali dne 3. avgusta
1863 semenišču. Kot nadpastir so leta 1877
k stavbi novega poslopja prispevali 2000 gld.
in leta 1878 k opravi domače kapele 500 gld.
Naposled so v svoji zadnji volji z dne 28.
avgusta 1886 postavili deško semenišče za
glavnega dediča, češ, „da bi se vzgoja do-

VII -j- 447 strani. Razen mnogovrstnih razprav,
raztepenih po časopisih in znanstvenih listih, so
rajni knezoškof Jakob Maksimilijan spisali še med
drugim te-le knjige: Die christliche Ehe nach ka-
tholischer Lehre. Marburg, rs68. Seiten 36. —
Weisungen an die Geistlichkoit der Diozese Lavant
fiir ihre seelsorgliehe,Amtstatigkeit in Ehesachen.
Marburg, 1868. Grofi 4°.' S. 35.’.:— Papst Pius IX.
und seine Zeit. Wien, "1879. I. Bnd. 8°. VI -+- 478
Seiten. II. Bnd. 8°. V + 452. — Compendium des
katholischen Eherechtes. Marburg, 1882. 8°. S. 150.
— Maximilian. Schauspiel in vier Aufziigen. Ge-
schrieben zur Eroffnung des F. B. Knabenseminars
Maximilianum-Victorinum. Von J. M. (In Versen).
Marburg, 1878. Seiten 46. — Lesefriichte. Von J. M.
(Die Broschure erschien im Auslande). — Življenje-
pisne črtice je priobčil Jernej Voh, Dr. Jakob Ma¬
ksimilijan Stepišnik, knezoškof lavantinski. (Drob¬
tinice. XXIV. letnik. Uredil Dr. France Lampe.
V Ljubljani, 1890. Str. 83—99). Idem, Njih eksce-
lencija prem. gosp. knezoškof Dr. Jakob Maks.
Stepischnegg. (Slovenski Gospodar. Cerkvena pri¬
loga. 1889. Štev. 5 do 10).

124 m

mače škofijske duhovščine še bolj olajšala,
zlasti z ozirom na pomanjkanje duhovnikov,
ki se najbrž ne bo še tako kmalu odpra-
vilo.“ Zapuščina je znašala 147.527'85 gld.
ki se je po odbiti desetodstotni pristojbini
porabila na že zgoraj opisani način.

Anton Šerf  (f 19. junija 1882), žup¬
nik v Svetinjah, je sporočil Viktorinišču
2000 goldinarjev brez posebne obveznosti. 1
— Franc Šrol  (# 1829 f 31. dec. 1885),
župnik v Ljutomeru, 2  je zapustil vse svoje
premoženje v znesku 12.518-34 goldinarjev
Viktorinišču, ki je po izplačanih volilih in
drugih stroških še za se ohranilo 9506-68
goldinarjev. Ustanovnik je želel, da se na¬
pravite dve štipendiji za semenišče, do ka¬
terih imajo prednost dijaki od sv. Lovrenca
v Slovenskih goricah; ako bi pa od tam ne
bilo prosilcev, se naj podelite pa dijakom
iz Svičine, kjer je tudi župnikoval rajni Šrol.
„Imenovati gojenca ali oddati ustanovo“ ima
pravico vsakokratni župnik pri sv. Lovrencu
v Slovenskih goricah. — JožefToporišič
(# 19. decembra 1822 v Dobovi f 29. ok¬
tobra 1892), župnik pri sv. Lovrencu nad

1  Dr. Karol Glaser, op. cit., del II. str. 181.

2  Dr. Karol Glaser, op. cit., del III. str. 149.

1  9 ^

1 —J ^

Mariborom, je dne 3. grudna 1891 izročil
kn. šk. ordinariatu hranilnih knjižic za 16.337
gld. 28 kr. v korist Maksimilijanišču; ven¬
dar obresti si je pridržal, dokler bo živel
sam ali pa njegova postrežnica. Potem pa
se naj ustanovi dvoje mest za „dečke lepega
obnašanja in dovolj talenta", ki študirajo z
dobrim uspehom ter imajo določno voljo po¬
stati duhovniki. Prednost za prvo mesto
imajo dijaki iz sorodstva v Dobovi in v Ka¬
pelah pri Brežicah, za drugo pa dijaki od
sv. Lovrenca nad Mariborom. Kar preostane
od obeh ustanov, se naj porabi za druge
namene semenišča. Zavod je po odbitih stroš¬
kih in pristojbinah prejel 14.094'38 goldi¬
narjev.

Ivan Trampuš  (f 1886), dekan v Za¬
vrču, je v svoji oporoki z dne 27. svečana
1880 volil svoj vinograd v Vrbanjščaku
in travnik Viktorineju s pogojem, da ga
ohrani do svoje smrti njegova nečakinja
Antonija Herkovič, rojena Trampuš. Le-ta
je po smrti svojega strica prosila, naj se ji
vinograd, ki je bil dne 3. maja 1886 uradno
cenjen na 1565 goldinarjev, prepusti v po¬
polno last, ker se mora ves predelati in po¬
trebuje mnoga popravila, česar ne more ona

storiti kot začasna lastnica. Škofijstvo je
prošnjici vinograd za 1000 goldinarjev od¬
stopilo pod pogojem, da je plačala tudi per-
centualne stroške 100 gld. Semenišče je tako
po rajnem dekanu Trampušu dne 1. sve¬
čana 1887 prejelo tisoč goldinarjev. — Jurij
Tutek  (f 6. aprila 1891), župnik in dekan
pri sv. Lenartu v Slovenskih goricah ter
častni kanonik, je imenoval dijaško seme¬
nišče za svojega glavnega dediča. Viktori-
nišče je po odbitih stroških in vseh pristoj¬
binah prejelo 2194T2 goldinarjev. — Ivan
Veiksl  (f 21. sušca 1870), dekan pri sv.
Barbari v Halozah, je leta 1869 sporočil
2000 goldinarjev Viktorinišču kot ustanovo
za dijake pred vsem iz svoje rodbine, po¬
tem pa iz župnij sv. Barbare in sv. Jurija
v Hočah.

Ivan Vojsk  (f 26. septembra 1865),
župnik pri Spodnji sv. Kunigundi, je ime¬
noval Viktorinišče za svojega glavnega de¬
diča. Od 2705'94 goldinarjev njegove za¬
puščine je prejel zavod po odračunjeni pri¬
stojbini 1237 gld., katerim je bil vinograd
v Polenšaku, cenjen na 600 goldinarjev, pri¬
štet. Leta 1891 ga je škofij stvo prodalo za
700 goldinarjev župnijski nadarbini v Po-

Franc Šrol.

državna

5EJSKA KHJiŽlil

v LJUBLJANI

-3* 127

lenšaku. — Ivan Zorko  (f 4. avgusta
1887), župnik pri sv. Nikolaju nad Laškim,
je že leta 1878 odločil Maksimilijanišče za
svojega glavnega dediča pod pogojem, da naj
preskrbuje enega dijaka iz Brežic, zlasti iz
njegove rodbine Zorko. Kar bi se pogre¬
šalo na obrestih, naj doplačuje gojenec. Za¬
vod je prejel 4143 - 77 gold.

To bi bila častitljiva, ne zavsem dovr¬
šena vrsta blagopokojnih dobrotnikov manj¬
šega semenišča Lavantinskega. Ona nam
jasno in glasno oznanjuje neusehljivo rado¬
darnost, pa nam neovržno dokazuje občudo¬
vanja vredno požrtvovalnost Lavantinskih
duhovnikov. Povrni mili Bog rajnim prav
bogato vso njihovo darežljivost, nam živim
pa jo milostno ohrani! Beneficientiae
autem et communionis nolite obli-
visci: talibus enim hostiis promere-
tur Deus! Dobrotljivosti pa in po¬
delitve ne zabite: s takimi darit¬
vami namreč se prizaslu  žuj  e Bog  !
(Hebr. 13, 16).


Dom sedanjega kn. šk. dijaškega se¬
menišča.

Dijaško semenišče stoji ob severnem

robu mariborskega mesta ter je na jugu
ločeno po meščanski ulici  (hišna št. 12)
od poslopij ces. kralj, višje gimnazije in

Sedanje kn. šk. dijaško semenišče od jugozapada.

-3B 129

ces. kralj, učiteljišča, na vzhodu pa po
zgornji gosposki ulici  (hišna št. 53) od
zasebnih hiš; na severu meji s svojim ku¬
hinjskim vrtom na mestni park  ali vrt
za sprehajanje, na zahodu pa z velikim
hišnim vrtom na podaljšano gledališko
ulico  ter na predmestne vile ali dvorce.
Pred hišo se nahaja 3 - 35 m široki vrtec z
železno ograjo. Poslopje samo je 47 m
dolgo ter sega za 33y 2  m proti severu z
dvema krakoma ali laktoma, med katerima
je v sredi malo dvorišče (19 1 2  •' 17 m), ki
ga krasita lepa lipa in čedna črešnja;
zraven pa se nahaja vodnjak. To majhno
dvorišče se za 6 m dalje proti severu raz¬
teza do gospodarskega poslopja s perilnico,
z drvarnico in živinskimi hlevi. V velikem,
s sadonosnim drevjem povrstoma zarastlem
vrtu za gojence je postavljeno kegljišče z
dvema tiroma vštric. Otvorjeno je bilo slo¬
vesno dne 4. vinotoka 1893.

Glavno poslopje s podzemeljskimi kletmi
za vino ter zelenjad in drva ima pritličje
in dvoje nadstropij, v katerih so prostori
razdeljeni tako, da so proti ulicam sobe,
proti dvorišču pa notranji. 2‘61 m široki
podolžni in 2‘72 m široki počrezni hod-

9

130

nild. Vodovodna naprava se nahaja v
vzhodnem počreznem hodniku v vsakem
nadstropju po ena, potem v kuhinji in pe-
rilnici tudi po ena — torej štiri pipe. Po¬
dolžni trakt ima v nadstropjih še po en
zunanji l - 42 m široki hodnik na železnih
traverzah z železno ograjo. Enostavno pro¬
čelje je za 11 oken dolgo. Vsredi stoji
rizalit ali napust s tremi okni za 15 cm
naprej. Pritličje je močno kakor iz seka¬
nega kamenja narejeno in konča z
opasnim okrajkom. Vrh njega se dvigajo
na voglih hiše in rizalita ali izstopa štirje
pilastri, ki vežejo nadstropji in podpirajo
preprosti venčni okrajek. Zidovi v obeh
nadstropjih so gladki, le napust je lahno
rusticiran, kakor iz sekanega kamena se¬
stavljen. Obenem ima trivoglata čela vrhu
oken prvega nadstropja in ravne kape nad
zgornjimi okni; v stranskih plateh fasade
so spodaj nad okni krožna čela, zgoraj pa
obdaje okna samo droben okvir. V obče
napravlja zgradba na zunaj mil in prijeten
vtis na gledalca-obiskovalca.

Ako stopimo skozi vrata z letnico
1877 pod ravno kapo, pridemo v majhno
predvežo in po peterih stopnicah do dveh

Tloris prvega nadstropja.

še praznih niš ali školjkovitih izdolbin ter
do hišne ograje in podolžnega hodnika, ki
vodi na levo v pevsko sobo št. I, v sobo

za moške posle, v bolnišnico,^razna stano¬
vanja in shrambe, na desno pa v pevsko
sobo štev. II (kos prvotne obednice), v ku-

-9S 132


hinjske prostore in v novo obednico. Od
nadstropja do nadstropja vodi po dvakrat
14 lesenih stopnic, skupaj torej po 28. Iz dru¬
gega nadstropja do podstrešnega vhoda ali do
vrat na dilje prekoračiš 14 stopnic. V prvem
nadstropju se nahaja v rizalitu stanovanje
vodja, ob straneh sta po dve učni sobi, vsaka
z deseterimi pulti za deset gojencev. Podobno
je razdeljen glavni kos v drugem nadstropju
z izbama učnega prefekta v sredi. V obeh
nadstropjih najdeš spalnice za gojencem sicer
v prvem pet in v drugem štiri z 80 poste¬
ljami, ki so po velikosti prostorov v raz¬
ličnem številu razdeljene. V prvem nad¬
stropju na severnem koncu zapadnega dela
zapaziš stanovanje podvodja, nad njim pa
domačo, 16 - 5 m dolgo in 9 m široko kapelo
z zakristijo. V vzhodnem laktu so spodaj dve
prazni sobi in knjižnica s peterimi omarami;
ravnotako sta zgoraj še dve sobi, ki bi se po¬
rabili, ako bi se pomnožilo število gojencev.

Razsvetljavo v učnih sobah oskrbujejo
petrolejke in v spalnicah sveče. Kar se
tiče ventilacije, so v učnih sobah poleg
stanovanj vodja in prefekta samo le pod
stropom okrogle luknje, zadelane s predrto
zvezdo, in vodijo do zračnega kanala ali

-$?B 133 SS-

toka v zidu. V kapeli in v obednici je po
dvoje ventilatorjev ali vetril, katerih vsako
obstoji iz odprtine, zadelane z mrežo, pri
tleh in pod stropom. Odprtine so v zvezi z
navpičnim zračnim kanalom. Ostali prostori
nimajo vetril.

Najlepši prostor v zavodu, kakor se
spodobi, je hišna kapela posvečena brez
madeža spočeti devici Mariji. Skozi tri
pravokotna okna, ki so znotraj še za polu-
krog povišana in v tem delu zazidana, pri¬
haja od zahodne strani bogata luč v sve¬
tišče. Tla so iz šamotnih ploščic sestav¬
ljena. Zrcalnati obok sega do 6•70 m vi¬
soko ter je s kapami razčlenjen, stene pa
so razdeljene po pilastrih, ki nosijo kose
ogredja s konsolami. Stene so poslikane
s temnozelenimi preprogami, obok pa je
okrašen s svetniškimi podobami. Slikarija je
stala zavod 2000 kron. Napis znotraj nad
vhodnimi vratmi — ob straneh visita glinasta
škropilnika z napisom: Benedictus, qui

venit in nomine Domini — nam pove leto
in umetnika : JACOBUS . & ANTONIUS .

BROLLO . PINIT (!) ANNO . MDCCCXCIV.
Jakob Brollo in njegov akademiško naobra-
ženi sin Anton, oba iz Gemone (Humina) na

■m  134


Furlanskem, sta prištevati najboljšim sli¬
karjem, ki so v novejšem času hodili iz
Italije k nam na delo. 1  Ker je kapela na¬
menjena Mariji Brezmadežni, je prav pri¬
merno, da je poslikan njen obok s podo¬
bami preblažene Device. Na severnem
koncu osrednjega zrcala zapaziš podobo
Marijinega oznanjenja, na jugu zagledaš
sliko njene žalosti, ko drži pod križem v
naročju mrtvo truplo Vzveličarjevo, v sredi
stropa pa občuduješ predstavo Marijinega
vnebovzetja. Krasna skupina živahnih spod¬
njih angeljev, med katerimi nosi eden ban-
derce z napisom Salve Regina,  je posneta
po enakoimenovani sliki pobožnega Pavla
pl. Deschvanden, rojenega 1811 v Stansu
na Švicarskem in umrlega 1881 tudi tamkaj;
poleg te ljubke jasne skupine plavata dva
bolj temna angelja ; v sredi slike pa se dviga
deviška mati Marija med pojočimi in na
glasbila, kakor na pihalo in harpo ter orgije
igrajočimi angeljčki in hiti naproti presveti
Trojici, ki jo čaka, obkrožena od neštetih čet
komaj vidnih krilatcev, s krono v oblakih.

1  Dr. Avguštin Stegenšek, Dekanija Gornje¬
grajska. V Mariboru, 1905. Str. 179—181.

Notranjščina semeniške kapele.

135  § 1 ?-

Na banjastih podnožkih osrednjega obo-
kovega zrcala se menjajo okrogli medaljoni
s podobami štirih evangelistov nad stran¬

skima stenama in štirih latinskih cerkvenih
očetov nad skončnima stenama. Vmes bleste
skupine raznih liturgiških simbolov ali zna¬
menj, n. pr. monštranca, kelih s hostijo,

-m  136  m-

ciborij s knjigo, desetere božje zapovedi, in-
fula, tiara, ime Jezusovo z znamenji Kristu¬
sovega trpljenja, Jagnje božje. Pri simbolih se
ponavlja okrasek: trodelno banderce z dvema
bakljama in oljičnimi vejicami pod simbolom
in po dve palmovi vejici za njim. Nad
vratmi zakristije je naslikan sv. nadangelj
Mihael in nad vratmi kapele sv. Rafael,
voditelj mladeničev. Sv. arhangelj Gabriel
se pa itak lepo vidi na stropu v sliki
Marijinega oznanjenja. Vse te slike in
okrasbe se vrlo dobro prilegajo svetišču,
kjer se shajajo k vsakdanjim molitvam in
pobožnostim mladeniči, ki se pripravljajo za
vzvišeni stan duhovniški. Marija, trije nad-
angelji, angelji, evangelisti, cerkveni učeniki
in drugi svetniki ter pomenljivi simboli —
vse to napeljuje semeniščane k skrbni pri¬
pravi na sveti poklic.

Na zapadu vidimo najprej podobo sv.
Matevža, ki zre zamišljen v se. Vzveličar
ga je poklical, ko je sedel pred svojo
cestninarsko hišico blizu Kafarnavma, ter
ga je odredil za apostola. Odslej je vedno
spremljal Jezusa in po njegovi smrti je po
raznih deželah oznanjeval njegovo edino
vzveličavno vero. Sv. Matevž je prvi po-

1 Q7

v(P*

pisal Jezusovo življenje in sicer v aramaj-
skem jeziku, ki so ga tedaj govorili j udje
po Palestini. — Vštric zremo sliko sv. Lu-
keža, ki opira levico na tablico s podo¬
bama Marije device in božjega Deteta;
na mizici pa stoji posodica z barvo in s
čopiči. Sv. Lukež je bil sin paganskih
staršev v Antiohiji ter izučen zdravnik,
kakor trdijo veljavni biblicisti. Jezusa ni
videl, šele od sv. Pavla je izvedel o njem in
je potemneomajljivo vanj veroval. Zvesto je
spremljal svojega duhovnega očeta sv. Pavla
na njegovih apostolskih potovanjih in mu
je pomagal pri razširjevanju svete vere med
neverniki. Tedaj so bili razni pisatelji že
popisali Jezusovo življenje in delovanje ;
sv. Lukež pa, naobražen učenec Pavlov, je
sklenil vse popisati natanko in po vrsti od
kraja do konca; zato pa ima tudi on edini
očarljivi opis Jezusove mladosti. Ker je
tako izvrstno z besedami naslikal življenje
Marije device in Jezusa božjega Sinu, pre¬
den je začel učiti, ni čuda, da se je mislilo
in se še misli, češ, da je bil slavni Antio-
henec slikar in je umel s čopiči slikati.
To misel izraža tudi naša nastenska podoba.
Lukežev evangelj je zares velika in krasna

1

±  »-'O Pšv

slika, ki jo je sv. mož poklonil svojemu
odličnemu prijatelju Teofilu, kakor tudi
veličajno „dejanje apostolov".

Na nasprotni strani se nahaja podoba
sv. Janeza, katerega je poklical Jezus v
apostolsko službo ob srečni uri, katere ni
mogel pozabiti nekdanji ribič. V svojem
evangelju jo je ovekovečil, pripovedujoč o
poklicu sv. Andreja in sebe samega, da je
bilo to okoli desete  ure  (Jan. 1, 39),
to je ob štirih popoldne. Tako je poveli¬
čeval in blagoslavljal srečno uro svoje iz¬
volitve za poslanca božjega. Jezus je svo¬
jega deviško-čistega učenca nad vse ljubil.
Na gori Tabor je bil sv. Janez priča Jezu¬
sovega izpremenjenja, pri zadnji večerji je
slonel na prsih ljubljenega mojstra, z Ma¬
rijo je stal pod križem, prihitel je prvi iz¬
med apostolov h grobu častito vstalega
Vzveličarja, in pri ribjem lovu je prvi spoz¬
nal Gospoda, ribiče pričakujočega ob
jezerskem bregu. Njemu, orlu med evange¬
listi, je Jezus razodel skrivnosti polne pri¬
hodnje veke svete Cerkve, kar je veliki
videc na otoku Patmosu veličastno popisal
v skrivnem razodetju. Na naši sliki ima
poleg knjige, ki nas spominja evangelja

139 gg.

in treh njegovih listov, še svitek razodetja.
Izredno pomenljiv je četrti evangelj, ki je
ravno Janezov. Ko je glasoviti apostol za¬
stavil pero, da bi ga spisal, je bil že okoli
sto let star in je živel v Efezu. Prosili so
osivelega blagovestnika škofje v prokon-
zularski Mali Aziji, kjer so se nevarno ši¬
rile razne krive vere o Jezusu, naj jim iz
svojih spominov zapiše pravi nauk o Vzve¬
ličarju.  Pred njim so ležali že evangelji sv.
Matevža, sv. Marka in sv. Lukeža, tako, da
je to, česar ni našel v njih, sam začrtal in
je zlasti skrbno in vestno zbral celo vrsto
krasnih, najvzvišenejših pridig in pogo¬
vorov Jezusovih. In tega ni storil suhotno,
marveč z vso ljubeznijo se je vglobil in
zamaknil v Jezusovo življenje, mišljenje in
govorjenje, in nihče ni tako globokoumno
razjasnil resnice, da je Jezus Kristus Sin
božji, druga božja oseba v presveti Tro¬
jici, od vekomaj do vekomaj. Veličastno za¬
čenja njegov evangelj: In principioerat
Verbum, et Verbum erat apudDe-
u m, e t Deus eratVerbum. V začetku
je bila Beseda, in Beseda je bila
pri Bogu, in Bog je bila Beseda.
(Jan. 1, 1).

■m  140  m-

Zadnja podoba predstavlja sv. Marka,
ki je bil doma v Jeruzalemu, kjer je nje¬
gova mati imela svojo hišo, v kateri je
rada sprejemala Jezusove apostole in učence,
sploh kristjane. Marko, tudi Janez Marko
imenovan, je pozneje včasi spremljal sv.
Pavla na njegovih apostolskih potovanjih,
včasi pa se je pridružil sv. Petru, ki ga je
posebno ljubil kot svojega duhovnega sina.
Ko je prvak in knez apostolov pridigoval v
Rimu, so želeli njegovi poslušalci, da bi se
njegove pridige zapisale, ker izgovorjena
beseda kmalu mine. Sv. Marko je potem
kratko popisal po oznanjevanju sv. Petra
Jezusovo življenje in delovanje. Sv. Hieronim
poroča v svojem znamenitem spisu o slovi¬
tih možeh (pogl. 1), da je sv. Peter pohvalil
in odobril Markovo delo ter ga je s svojo
veljavo in oblastjo cerkvam očitno brati za¬
povedal. Pravijo, da je sv. Peter poslal
Marka v stari Oglej, od koder je luč svete
vere tudi v naše kraje prisijala. Zanesljivo
je, da ga je kot oznanjevalca božjega kra-
ljevstva poslal v Egipt v slavno Aleksandrijo,
kjer je kot škof goreče deloval do svoje
mučeniške smrti. Sovražniki so ga mučili in
vrgli v tamnico, kjer se mu je prikazal, ka-

-gg 141

kor piše častitljivi Beda v svojih bukvah o
mučencih, Gospod sam v podobi, v kakršni
je hodil po zemlji, in ga je pozdravil, rekoč:
Pax tibi, Marce ! Marko, mir s teboj ! Drugo
jutro zgodaj so prihruli pagani v ječo in so
ga mučili, dokler ni med mukami izdihnil
svoje svete duše, kar se je zgodilo dne 25.
aprila leta 68. Leta 815 so bili njegovi
sveti ostanki od benečanskih trgovcev iz
Aleksandrije preneseni v Benetke, ki so ga
izvolile za svojega poglavitnega patrona, pa
so njemu na čast pozidale prekrasno bazi¬
liko in so si za svoj grb odbrale znamenja
sv. evangelista : leva z mečem, katerima se
pristavlja navadno še pozdrav Gospodov:
Pax tibi, Marce !

Štirim evangelistom odgovarjajo štirje
cerkveni očaki in učeniki: sv. Ambrozij in
sv. Avguštin, sv. Hieronim in sv. Gregorij
Veliki. Ker so bili najodličnejši možje svoje
dobe, in se njih podobe v semeniški kapeli
nahajajo, da bi bili vzori in varihi mladine,
ki koprni po duhovniškem stanu, zato je
potrebno, da se ti velikani natanje pred¬
stavijo gojencem, ki si sicer ne morejo ni¬
česar koristnega misliti pri pogledu na sliko,
katere ne umejejo in o nji ničesar ne vedo.

Sv. Ambrozij (f 397) je bil cesarski na¬
mestnik v Milanu, tedanjem glavnem mestu
zapadnega dela rimskega cesarstva, in že star
44 let, ko ga je ljudstvo vsled čudeža iz¬
volilo za milanskega nadškofa. Zastonj seje
z vso silo branil izredne časti in težke
službe, saj ni bil poučen v bogoslovniških
vedah in znanostih. Kot nadpastir se je šele
lotil s čudovito marljivostjo teh težkih na¬
ukov in je s pomočjo učenega duhovnika
Simplicijana predelal in si prilastil vse, kar
so dotlej pisali najizvrstnejši pisatelji o Bogu,
o Cerkvi, o svetem Pismu, o odrešenju in o
Vzveličarju, ter se je vsled svoje izredne
nadarjenosti in neodjenljive pridnosti v vseh
teh predmetih tako udomačil, da ni bil samo
izboren pridigar, ampak še izbornejši pi¬
satelj, čigar beseda še danes blagodejno doni
na naše uho. Kakšen sijajen vzgled za di¬
jake ! Gojencem, ki se pripravljajo na
mašniški stan, je posvetil posebno knjigo o
njihovih dolžnostih. Med največje njegove
zasluge pa spada, da je za sveto Cerkev
pridobil najslavnejšega Afričana, sv. Avguština.

Avguštin, rojen v Tagasti v Numidiji
leta 354, je bil zelo nadarjen ali ubog
deček tako, da je mogel le vsled blago-

dušne podpore, torej neke vrste štipendije,
ki mu jo je dal prijatelj očetov, dovršiti svoje
študije. Še precej mlad je postal že učitelj
govorništva v Kartagini, v Rimu in potem v
Milanu. Toda čimbolj je napredoval v znanju,
tembolj je — v nepopisno žalost svoji ljubi
materi Moniki — propadal v nravnem živ¬
ljenju. Po svoji bogoljubni materi je dobro
poznal katoliško vero, a jo je preziral, ker
so strasti, zlasti napuh in mesenost, osle¬
pile oči njegovega duha. Sv. Monika je ne¬
prenehoma za izgubljenega sina molila in se
solzila. Nesrečnežu so luskine šele odpadle
v Milanu, ko je začel obiskovati pridige
slavljenega govornika in nadškofa Ambro¬
zija. Pač vsled goreče molitve svoje ljubeče
matere in vsled ganljivih govorov sv. Am¬
brozija se je začel Avguštin kesati svoje
dosedanje lahkomiselnosti ter resno poko¬
riti. Popustil je svetno službo, pa je stopil
v meniški stan in je bil kmalu posvečen v
mašnika in je postal škof v Hiponu, mestu
severne Afrike, kjer je bil prvoboritelj za
katoliško stvar do svoje smrti, ki ga je do¬
hitela leta 430. Za čast božjo in vzveliča-
nje duš vneti nadpastir je napisal celo
biblioteko bogoslovnih del in razprav.

Nihče ni tako krasno, tako globokoumno
govoril in pisal o milosti božji in o njenem
delovanju kot on, ki je bil sam otrok po¬
sebne milosti božje, ki ga je potegnila iz
brezdna zmot in pregreh. Prav primeren mu
je častni naslov doctor gratiae, učenik mi¬
losti. Njegov najbolj znani rek je: Inquie-
tum est cor nostrum, doneč requiescat in
te, Deus! Nemirno je naše srce, dokler ne
najde pokoja v tebi, o Bog! Ž njim zače¬
nja mnogoizkušeni mož svoje nedosežno
lepe izpovedi. (Confess. lib. I. cap. 1.)

Slavni Hiponec je bil v prijateljski
zvezi s sv. Hieronimom in si je dopisoval ž
njim. Le-ta najučenejši cerkveni oče. čigar
slika se tudi lesketa v semeniški kapelici,
je bil po rojstnem kraju Dalmatinec, torej
v ozemlju današnje južne Avstrije doma.
Kot mladenič je silno hrepenel po izobrazbi.
Šolal se je v Ogleju, potem v Rimu ; na to
je odšel v slavni Trevir, kjer so tedaj slule
visoke šole. Ker ni imel veliko denarja,
si je sam prepisoval znamenita dela, da bi
si tako zbral majhno lastno knjižnico. Za
svojega prijatelja Rutina je prepisal sv.
Hilarija razlago psalmov in njegovo delo o
sinodah. Iz Trierskega mesta se je vrnil v

Gojenci osmošolci (in sedmošolci) v knjižnici.

J. Rehar, A. Klobasa, A. Somrek,

. Kuk, J. Slavič, F. Strižič, K. Arlič, A. Slik, L. Petrovič.

DRŽAVNA

UCEJSMMlCA

v LJUBLJANI

1  4 -^

I I *-* <čSYv

Oglej ter je od tam s tovariši z velikim
trudom in trpljenjem potoval črez Balkan v
Carigrad in preko Male Azije v Antiohijo,
kjer je zbolel vsled prevelikega napora.
Potem se je več let mudil in trudil v pu¬
ščavi, da bi enako napredoval v čednostnem
življenju, kakor je uspeval v znanju. Po
raznih potovanjih se je slednjič naselil v
Betlehemu, kjer je sveto Pismo prestavil iz
hebrejščine v latinščino tako dobro, da so
še sedanji sveti oče Pij X. pooblastili zna¬
menite učenjake benediktinskega reda, češ,
da naj zopet določijo to Hieronimovo be¬
sedilo, ki je bilo pokvarjeno v teku mno¬
gih stoletij vsled netočnega prepisovanja in
tiskanja. Slavni Stridovčan (f 420) si je
pridobil neminljivih zaslug s svojimi klasi-
škimi spisi o različnih bogoslovniških pred¬
metih in cerkvenih rečeh. Hvalo mu je pel
že sv. Avguštin, rekoč: Hieronvmus, homo
doctissimus et omnium trium linguarum
peritus. Sulpicij Sever ga omenja, pišoč:
Eum omnes boni admirantur et diligunt. In
učeni Erasmus je Hieronimovo pisavo povzdi¬
goval nad Ciceronovo: In Hieronvmo quae
phrasis, quod dicendi artificium! Quo non
christianos modo omnes longo post se in-

10

-m  146

tervallo reliquit, verum etiam cum ipso
Cicerone certare videtur; ego certe, nisi
me sanctissimi viri fallit amor, quum Hiero-
nymianam orationem cum Ciceroniana eon-
fero, videor mihi nescio quid in ipso elo-
quentiae principe desiderare.

Dve sto let pozneje kot zgoraj pro¬
slavljeni trije sodobniki je živel in blago¬
slovljeno deloval sv. Gregorij Veliki. Bil je
iz bogate senatorske rodbine, odbran in
vzgojen za državno službo. Pobožna mati
Silvija mu je vdihnila globoko ljubezen do
svete Cerkve. Izprva je opravljal službo
pretorja v Rimu, potem pa je izpremenil
svojo palačo v samostan menihov benedik¬
tincev ter se jim je sam pridružil v pri¬
jetni mu tihoti in samoti. Toda božja pre¬
vidnost ga je posadila na Petrov prestol,
s katerega je v najnevarnejših časih pogumno
in modro vladal Kristusovo kraljevstvo na
zemlji. Bolehal je sicer vedno, ali srčnosti
ni izgubil nikdar. Reči smemo, da je iz
bolniške postelje vodil in vladal ves kr¬
ščanski svet. Boril se je zoper razkol, zo¬
per Longobarde, zoper bizantinski cesarski
dvor. Svoja modra pisma je pošiljal na
razne kraje Evrope. Zlata vredni listi so še

ohranjeni, kakor tudi njegovi krepki cerkveni
govori in marsikateri drugi izvrstni spisi.

Med njimi sluje zlasti „liber regulae
pastoralis“ ali navodilo za oskrbovanje uče-
niške, mašniške in pastirske službe. V
prvem delu razpravlja sv. pisatelj o potreb¬
nih lastnostih za duhovniški stan, da bi za-
branil, ne qui nullis fulti virtutibus, nequa-
quam divinitus vocati, sed sua cupidine
accensi, culmen regiminis rapiant potius,
quam assequantur; v drugem delu kaže,
kako naj kleriki živijo; v tretjem uči, kako
se naj ujema nauk z življenjem; in v če¬
trtem svari, da naj dušni pastir pridno pazi,
da ne bo napuh napolnil njegove duše in
ga oplenil čednosti. Jasna in poduka polna
knjiga se je v srednjem veku nujno pripo¬
ročala duhovnikom v vsakdanje branje.
Toplo to priporočilo ima še dandanes svojo
vrednost in veljavo. Sv. Gregorij je nadalje
visoko povzdignil cerkveno petje, ki še
vedno nosi njegovo ime: cantus Gregoria-
nus; zložil je več prekrasnih cerkvenih hi¬
men. Gregor Veliki (f 604) je največji in
zadnji pisatelj na papeškem prestolu v staro¬
krščanski dobi. Za njim je sledil propad
naobrazbe in omike, ker so stari Rimljani

-m  148 «g-

izumrli ter so na njih mesto stopili novi in
čili, a ne še olikani narodi.

Po teh, kakor zanesljivo upam, koristnih
ovinkih se vrnem nazaj k popisu seme-
niškega svetišča. Na severni strani koncem
kapele stoji preprosti altar š tabernakeljem

' Altarna slika: Brezmadežna,
med dvema klečečima angeljema in še-
sterimi bronastimi svečniki in s križem
nad njim. Altarna slika predstavlja brez
madeža spočeto Devico. Marija kleči vrh
zemeljskega obla, krog čigar se ovija mo¬
dras z jabolko v žrelu, ter stopa z desno

-sr 149 m-

nogo kači na glavo. Pobožno sklepa roke
in ponižno poveša oči ter goreče moli. Z
neba se siplje svetloba na njo. Belo obleko
ji zagrinja višnjev plašč, črez rameni ji pada
prozoren pajčolan. Angelj na njeni desni
sedi na oblakih in kaže gledalcu deviško
lilijo, kakor bi ga vabil, da naj posnema
prečisto Devico; angelj na njeni levi pa
kleči kot zastopnik semeniščanov in ji da¬
ruje kitico, spleteno iz belih, modrih in
rdečih cvetlic, najbrž kot znak rožnega venca
in drugih molitev, s katerimi bi naj častili
gojenci Devico in Mater nedolžno. Slika
meri brez okvirja 190 : 121 cm. Umetnik
se je na kroglji podpisal: Franke 878. Za¬
vod je mojstru leta 1878 plačal za dično
in mično sliko 200 goldinarjev 1 . — Poleg

1  Ivan Franke, rojen dne 16. maja 1841 v
Poljanah pri .Škofji Loki, je dovršil leta 1859 ljub¬
ljansko gimnazijo in se posvetil slikarstvu. Mudil
se je več let v Benetkah, od koder je potoval na
Kitajsko. Leta 1859 je bil imenovan za profesorja
risarije na gimnaziji v Kranju, od koder je prišel
v Novo mesto in 1891 na realko v Ljubljani, kjer
je postal leta 1898 cesarski svetovalec in je 1908
kot profesor VII. činovnega reda stopil v pokoj.
Bil je tudi predsednik slovenskemu umetniškemu
društvu. Izprva je slikal portrete ter cerkvene po-

-ŠK 150 «š-

altarja stoji na vsaki strani na podstavkih
po dvoje svetnikov. Kazalo bi, da se više
postavijo ti kipi, kakor so stali tudi v stari
kapeli visoko v dolbinah v štirih kotih. Statue
predstavljajo sv. Maksimilijana in sv. Vikto-
rina, sv. Hieronima in sv. Alojzija, ki jih
zavod časti kot svoje posebne varihe in
branitelje.

Sv. Maksimilijan, po rodu Celjan, je
škofoval v Lavreaku ob Aniži. Iz gorečnosti
do svete vere Jezusove se je vrnil v Celje,
da bi tudi svoje someščane pridobil za Kri¬
stusa; a svoje navdušenje in svojo domo¬
vinsko ljubezen je poplačal s smrtjo. Po¬
dobe n. pr. sv. Mihaela za Cerklje pri Kranju
(1864) in križev pot (1889), sv. Janeza krstnika za
Zgornji Brnik, sv. Ksista za Predoslje in Brez¬
madežno za naše semenišče.

Vrli slikar se je rad pečal tudi s slovstvom.
Spisal je »Umetniške starine po Gorenjskem" leta
1885, poglavje „o srednjeveški umetnosti 11  na Kranj¬
skem v glasovitem delu „Oesterreichische Monar-
ehie in Wort und Bild“, o »Slovenski umetnosti"
(1902 in 1903 v Slovanu I) in o svojem potovanju
na Kitajsko leta 1887. V novejšem času piše te¬
meljito „o naših zgodovinsko-umetniških spominkih.
(Dom in Svet. XXIII. 5 : 1910. str. 210 nsl.) —
Leta 1886 je priobčil „Umetno ribarstvo" in leta
1889 „Nekoliko besedi o ribarstvu na Kranjskem".

i iVi

VTF*. -L i_/ J

ganski sodnik ga je velel obglaviti, česar
nas spominja meč in palma v njegovih
rokah. Na prostoru obglavljenja je po sta¬
rem izročilu nastal studenec, ki še dandanes
izvira. In na kraju, kjer je bil slavni škof
mučenec izprva pokopan, stoji sedaj lična
cerkev sv. Maksimilijana v Celju; njegovi
ostanki pa počivajo v Pasovi. Kot zaščitnik
semenišča, ki nosi po njem tudi ime, velja
že od leta 1855 in se njegov god (f 12.
oktobra 284) vsako leto primerno praznuje.
Kip nam ga obrazuje s škofovsko mitro na
glavi, s pastirsko palico v levem naročju,
z mečem v levi roki in z desnico k blago¬
slovu povzdignjeno.

Sv. Viktorin, ki velja kot semeniški za¬
vetnik od leta 1859 in se tudi njegov god slo¬
vesno praznuje, je rojen Ptujčan in je do¬
bival skrbnejšo odgojo v grščini kot v latinščini
po tedanjih razmerah in običajih. Odrastel si
je izvolil stan retorski; vendar preden se je
izobrazil za spretnega govornika in zagovor¬
nika, je bil vsled vzornega, bogoljubnega živ¬
ljenja in vsled vzglednega, čednostnega ob¬
našanja po božji previdnosti odločen za višjo
službo cerkveno. Postal je škof v Ptuju. Kip
nam ga predstavlja v nadpastirski obleki s

škofovsko infulo na glavi, z naprsno verižico
in s križem, s pastirsko palico in z mečem v
desnici, v levici pa s knjigo.

Kako vzgledno da je živel sv. Viktorin
in kako uspešno je deloval, nam izpričuje
slavni Stridovčan sv. Hieronim, ki ga ime¬
nuje steber katoliške Cerkve ter ga prišteva
latinskim cerkvenim očetom. Hvali ga in
poveličuje, da je kazal svojo skromnost,
blagost in značajnost tudi v tem, da ni na¬
stavljal nikomur zanj k in spletek, marveč
da je bil do slehernega odkritosrčen, bodi
prijatelj bodi zopernik. Veljavni mož je v
polni meri zaslužil častni priimek „ steber
svete Cerkve“, ker je neupogljivo branil
večne resnice zoper najsilnejše ugovornike,
ker je krepko in pogumno branil svojo
ljubljeno mater Cerkev zoper neštete here¬
tike tiste dobe. Kdor preudari, da je pre¬
blagi nadpastir ustno in pismeno širil svete
resnice, da je ustno in pismeno odstranjeval
krive nauke, pa da je nasproti nasilnim pre¬
ganjalcem svojih ovčic neustrašno postopal,
tisti mora priznati, da je bil sv. Viktorin
neumorno delaven vladika, da je bil izredno
učen bogoslovec, vnet in zavzet in spreten
zagovornik nebeških resnic ter da je bil

-ess 153 m-

dober pastir svoji čredi v najhujših ne¬
varnostih.

Sv. Viktorin je bil veselje, dika in čast
ptujske, pa tudi vesoljne Cerkve. Kar je učil
druge, to je izvrševal najvestneje sam, kar
je pokazal zlasti v trenutku, ko se mu je
približal slavni konec slavnega življenja na
zemlji. Za ves svoj nepopisni trud za slavo
božjo in vzveličanje neumrjočih duš je pre¬
jel nevenljivi venec svetega mučeništva.
Častno je premagal svet in smrt, izpoinivši
ves pomen svojega lepega imena: Viktorin,
Premagavec. Ob krutem Dioklecijanovem
preganjanju kristjanov je bil tudi Viktorin
dne 2. novembra 303 mučen, ali kakor sv.
Hieronim pravi, je bil venčan s častnim
vencem mučeništva, inclyto martyrio coro-
natus est. Koliko je mest na svetu, a kako
malo jih ima svojega lastnega zaščitnika in
posebnega variha. Ptuj je toliko srečen, da
se sme ponašati s razsvetljenim škofom in
mučencem sv. Viktorinom. Da bi ga le po
zaslugah tudi častil in slavil, v čednostih pa
posnemal in nasledoval!

Sv. Viktorin je pri svojih mnogovrstnih
poslih in velikih dušnopastirskih skrbeh na¬
šel še toliko zlatega časa, da je mogel lepo

-$SS 154 «4

število slovstvenih del zapustiti svojim po¬
tomcem. V njegovem življenju pač ni bilo
praznega trenutka. Delal je neprestano s
pridigovanjem božjih resnic in s spisovanjem
prekoristnih knjig. Sv. Hieronim poroča v
74. poglavju svojega znamenitega zapisnika
cerkvenih književnikov, da je Viktorin
Ptujski spisal razlage za prve tri knjige
Mozesove, za preroke Izaija, Ecehiela in
Habakuka, za Ekleziastesa, za Visoko pesen
in za skrivno razodetje sv. Janeza apostola;
da je sestavil razpravo zoper vse krivovere
onodobne in da je poleg tega napisal še
mnogo druga. Razložil je tudi prvo knjigo,
s katero pričenja novi zakon, namreč evan-
gelj sv. Matevža, kakor trdi sv. Hieronim
v svojem komentarju Matevževega evangelja.
Vrlemu Ptujčanu se prilastujejo tudi dve
do četiri pesni.

Veliko učenih mož se je z vsemi
močmi pobrinilo za slovstvena dela našega
sv. Viktorina, ki je prvi v latinščini znan¬
stveno razlagal sveto Pismo. Prepisovala so se
naj prvo njegova dela prav skrbno in pozneje
so se enako pridno ponatisnjevala, tako,
da se je ohranilo še po volj no število raz¬
nih rokopisov, in da se šteje prav obilo

Gojenci (sedmo- šesto- in petošolci) v učni sobi.

Gojenci na hodniku.

A. Moric, F. Krpač, M. Zafošnik, J. Messner,
F. Ilešič, A. Špari, J. Petrovič, H. Kafer.

tiskanih izdav. V rokopisu je ohranjena
Viktorinova razprava o ustvarjenju sveta in
so okovarjene njegove sholije za Janezovo
apokalipso. Viktorinovo razpravo o ustvar¬
jenju sveta je tiskano prvi priobčil angleški
literat Viljem Kavej leta 1689 v Londonu,
drugi J. Walker leta 1740 v Oksfordu in
tretji Bayle v Londonu leta 1741. Po Wal-
kerjevi izvrstni izdavi je razpravo pona¬
tisnil glasovih patrolog Andrej Galandij
leta 1768 v Benetkah, in po tej je oskrbel
katoliški duhovnik Jakob Pavel Migne leta
1844 najnovejšo in najpopolnejšo izdavo.
Viktorinove sholije k apokolipsi je prvi¬
krat na svetlo dal benediktinec Bazilij
Milanij leta 1558 v Bononiji; to izdavo je
porabil Andrej Galandij, in njegovo je po¬
natisnil slavni Migne leta 1844.

Viktorinov komentar k Janezovi apoka¬
lipsi je bil večkrat po tisku razglašen n. pr. v
letih 1543, 1545, 1549, 1618, 1644, 1677,
1754. — Prva pesem, ki se skoraj splošno
prilastuje našemu Viktorinu, „de Jesu Chri-
sto Deo et homine“ je tiskana v zborniku
starejših pesnikov cerkvenih, ki ga je oskr¬
bel Albert Fabricij v Bazileji leta 1562.
Druga pesem, slavospev o veliki noči „de

-ss 156 s&

pascha seu de ligno vitae“,se nahaja navadno
v zbornikih spisov sv. Ciprijana, n. pr. v
kritiški izdavi vseh del Ciprijanovih, katero
je oskrbel bivši minister za uk in bogo¬
častje, Viljem Hartel, na Dunaju leta 1871.
Sv. Viktorinu še pripisujejo slavospev o
svetem križu, hvalnico sedmerih Makabej¬
skih bratov mučencev, pesen zoper Marci-
jona in Marcijonite in spev zoper Mani-
hejce. — Dunajska ces. kr. akademija zna¬
nosti prirejuje že več let (od 1888) kri¬
tiško izdavo književnih del „Victorini
Petaviensis“. Kateri Lavantinec ne bi željno
in radovedno pričakoval obljubljene izdave?
Le-ta glas je avtorja pričujočega delca
odvrnil od edicije Viktorinovih spisov,
kakor si jih je bil zložil in uredil po naj¬
boljših izdajah. — Iz povedanega je razvidno,
kako neumorno in vsetransko je bilo delo¬
vanje vse slave vrednega škofa, pisatelja,
zagovornika svete Cerkve, nasprotnika vseh
krivovercev, svetnika in mučenika, očeta in
učitelja cerkvenega, sv. Viktorina Ptujskega. 1

1  Sveti Viktorin, škof Ptujski, cerkveni pisa¬
telj in mučenec. Njegovo življenje in delovanje na
podlagi najstarejših virov in po najnovejših pri¬
pomočkih opisal Dr. Mihael Napotnik. Na Dunaju,
1888. 8°. Vlil + 278 Str.

-m  157  m-

Naj se semeniščanje vzgledujejo nad nje¬
govimi sijajnimi čednostmi ter navdušujejo
in tolažijo z njegovimi zmagami črez svet in
smrt!

Sv. Hieronim. Sv. Alojzij.

(Izklesal J. Gschiel.) (Izrezljal J. Gschiel.)

O sv. Hieronimu, vzoru po izobrazbi
koprnečega dijaka, je bil že zgoraj govor.
Soha nam ga predočuje kot cerkvenega
pisatelja; v desnici drži pero, v levici
knjigo in pri nogah mu leži lev v spomin
na njegovo prebivanje v puščavi in v znamenje

njegovega poguma v obrambi svete Cerkve.
Zato bodi kar naravnost tukaj predstavljen mo¬
gočni zavetnik nedolžne mladine, angeljski
mladenič sv. Alojzij. Bil je sin (# dne 9. sušca
1568) knežje rodovine Gonzaga ter izvrstno
vzgojen na vladarskih dvorih v Florenci in
v Madridu. Vendar bogoljubni kneževič ni
maral za ves posvetni blesk in sijaj, tudi
ne za kneževino Castiglione, ki bi mu bila
morala pripasti kot sinu prvorojencu. Vsto¬
pil je rajši v družbo Jezusovo, da bi postal
kedaj mašnik. V redu očetov jezuitov je še
bolj rastel v čednosti; a je že dne 21. ju¬
nija 1591 umrl, šele 23 let, 3 mesce in
11 dni star. Nalezel se je bolezni, ko je
nesebično stregel okuženim bolnikom v Rimu.
Izvoljeni mladenič je vzgled, kako se mo¬
ramo pripravljati na vreden prejem zakra¬
mentov svete pokore in svetega rešnjega
Telesa; je vzor, kako se mora družiti
marljivost v učenju z lepim obnašanjem in
s pobožno molitvijo; pred vsem pa je
krasen vzor sramežljivosti, čistosti, nedolž¬
nosti. Kot angelj devištva se časti in slavi
po vsem svetu. Kip nam ga predstavlja v
obleki klerika s križem v desnici in z lilijo
v levici, katera znaka kažeta njegovo lju-

■£B 159 m-

bezen do križanega Vzveličarja in do neo¬
skrunjene čistosti. 1

Opisani štirji kipi so bili leta 1878 na¬
ročeni v Gradcu. Napravil jih tedaj pri¬
znani, sloveči podobar Jakob Gschiel, ki je
bil rojen dne 6. julija 1821 v Obersalbergu
(v sekovski župniji Pollauberg). Do 24. leta
je delal kot pomočnik pri nekem rezbarju
v Pischelsdorfu in potem pri M. Rosen ber-
gerju v Gradcu. Želja po umetniški izo¬
brazbi ga je gnala na Dunaj, kjer je obi¬
skoval še staro umetniško akademijo pri
sv. Ani. Po treh letih pridnega učenja se je
naselil 1856 v Gradcu, kjer je odslej živel
skoro edino za krščansko umetnost. Izvršil
je nedogledno vrsto podob za cerkve po
Štajerskem in v drugih deželah, kakor
za Koroško, Kranjsko, Hrvaško, potem za
Moravsko, Gornje Avstrijsko, Ogrsko in
za Marianhill v Afriki. Umrl je v Gradcu
dne 15. prosinca 1908, počiva pa na Stein-
felderskem pokopališču. Prijatelji in po-
speševatelji cerkvene umetnosti mu ho-

1  Kdor želi natanjši pouk o proslavljenem
varihu krščanske mladine, tisti beri: M. Meschler
S. J., Leben des hi. Aloysius von Gonzaga. Freiburg
im Breisgau, 1908. 9. Aufl. Mala 8°. XII-f312 str.

čejo postaviti primeren nagrobni spomenik. 1
Tudi njegova žena Ana je bila kiparica in
je izdelala kipa sv. Ane in sv. Ožbalta za
podružnico sv. Miklavža v mozirski žup¬
niji. — Končno še bodi omenjena dvojna
vrsta 2 - 50 m dolgih klopi v kapeli — devet na
vsaki strani, razdalja med dvema nasloni -

1  Josef VVastler, Steirisches Kiinstler-Lexikon.
Graz, 1883. Str. 31—33. — Ludwig v. Kurz, Das
Werk des Steirischen Bildhauers Jakob Gschiel
(1821—1903). Nach dessen Aufzeichnungen zu-
sammengcstellt. Graz, 1910. 8°. 28 str. — Od 22.-26.
strani našteva pisatelj vsa umetniška dela, ki jih
je rajni Gschiel napravil za Lavantinsko škofijo,
a) Stadt Marburg. Dom- und Stadtpfarre St.
Johann Baptist.  1891. Zehn Apostel-Statuen, hi.
Michael, hi. Raphael (170 cm. hoch). — Fiirst-
bisch. Hofkapelle derUnbefleckten Emp-
fiingnis Maria.  1859. Kruzifix, hi. Maria, hi.
Johannes Evang. — Priesterhaus-Kirche z um
hi. Aloisius.  1864. HI. Augustinus, hi. Ambro-
sius, hi. Hieronymus, hi. Gregorius, Figur des
Glaubens, zwei sitzende Engel, Hoffnung und Liebe
darstellend (fiir die Kanzel), hi. Theresia, hi. Bem-
hard. — Kapelle der Unbefleekten Emp-
fangis Maria im F. B. Knabenseminar.
1878. HI. Maximilian, hi. Viktorinus, hi. Aloisius,
hi. Hieronymus. --Fiir die Schulschrvestern
in Marburg.  1879. Hl.Familie (3 Fufi 6 Zoll hocli,.
Stein). 1881. HI. Antonius von Padua (Stein). —

•m  161 so¬
loma 8 2 V, cm — in vštric altarja stoječa za¬
kristija, katero razsvetljuje navadno okno,
in v kateri se nahaja omara iz nekdanje
kapele šolskih sester, ki je služila za altar,
pred katerim so sestre delale svoje redov¬
niške obljube, in zdaj služi za oblačenje
duhovnikov k sveti maši. Nadalje najdeš

Slovenische Vorstadtpfarre zur hi. Ma¬
ria. 1877. Kruzifhc, hi. Johannes, hi. Josef.  — Vor-
stadtpfarre St. Magdalena. 1871. Immakulata.
— In anderen Kirchen der Stadt. 1878. HI.
Maria und hi. Johannes beim Kreuze. 1880. HI.
Anastasius.

b) In den iibrigen Pfarren und Filialen der
Diozese. St. Anton in Windischbiiheln.  1873.
Immakulata. 1875. HI. Aloisius. — St. Barbara
bei Ankenstein.  1857. Hi. Barbara, hl. Anna,
hl. Joachim, hl. Johannes, hl. Luzia, hl. Franziskus,
drei sitzende Engel. — St. Barbara bei Wurm-
b e r g. 1869. Hl. Barbara, hl. Katharina, hl. Agnes,
zwei Engel. — Maria Himmelfahrt in D o-
berna.  1871. Hl. Petrus, hl. Paulus, hl. Cyrillus,
hl. Methodius. — Maria Namen in Dobova.
1874. Hl. Grab. — Heiligste Dreifaltigkeit
in Windischbuheln.  1864. Hl. Maria HimmeLs-
konigin, Immakulata. 1866. Hl. Franziskus Seraph.
1867. Hl. Maria mit dem Jesukinde, heiligste Drei¬
faltigkeit, zwei Engel. 1869. Guter Hirt, Diabolus,
ein Baum, Kruzifix, Pieta, hl. Franziskus Seraph.
Friedhof-Kruzifhi. 1870. Kruzifix. 1872. Schmerzhaft

11

tu omaro za mašno obleko, umivalnik,
klečalo, križ in dve stenski sliki s trnjem
venčanega Vzveličarja in žalostne Matere
božje.

Več slik visi tudi v obednici. Nad go¬
sposko mizo zagledamo posnetek najboljše
Marijine slike benečanskega mojstra Janeza

Mutter. 1873. Zwei schweben.de Engel (Reliefs), hi.
Maria mit dem Jesukinde, hi. Antonius Einsiedler,
hi. Joseph. — HI. Anna in Frauheim.  1889.
HI. Anna, hl. Theresia, hi. Franziskus, hi. Magda¬
lena, hi. Michael, Engel, Ornamente (zum Hoch-
altar). 1890. HI. Maria-Lourdes, hl. Agnes, hl. Aloi-
sius, Ornamente. — Hl. Maria in Fresen.  1859.
Hl. Maria mit dem Tesukinde, Friedhof-Kruzifix.

St. Ge or gen a. d. Po fini tz. 1875. Hl. Maria
mit dem Jesukinde. — St. Georgen inAVindisch-
biiheln.  1875. Unsere Liebe Frau. — St. Geor¬
gen an der Siidbahn bei Reicheneck.  1873.
Immakulata. — Hauptpfarre St. Georgen  in
G o n o b i z. 1869. Hl. Georg, hl. Petrus, hl. Paulus.
1871. Zwei stehende Engel mit Leuchtern. 1872.
Heiliger Schutzengel, Engel mit Lilie. — H e i 1 i g-
steDreifaltigkeit in Grofisonntag.  1864.
Altar-Leuchter. 1866. Hl. Maria-Hilf, hl. Maria-Trost,
zwei Engel. — St. Martin in Haidin.  1874.
Skulpturen zur Kanzel, hl. Martinus, hl. Petrus, hl.
Paulus. 1877. Immakulata, hl. Agnes, hl. Rosalia
(zum Marien-Altar). — St. Jakob in AVindisch-
biiheln.  1858. Hl. Maria mit dem Jesukinde. 1860.

163 Kš-

Bellini (f 1516), ki jo je dovršil leta 1487.
Devica je vsa zatopljena, njeno Dete pa
stoji na ograji pred njo z odprtimi ustni¬
cami ter gleda v daljavo, kakor če bi vse
presenečeno zrlo svoje prihodnje trpljenje.
Za Marijo je razpeta preproga, in poleg
zavese se vidi daljna pokrajina z dvema

HI. Jakobus. — Heiligste Dreifaltigkeit in
Kleinsonntag. 1869. HI. Maria, Engel.  — HI.
Maria in Kostreinitz. 1859. HI. Antonius
Einsiedler, hi. Dominikus, hi. Katharina von Siena,
hi. Rochus, hi. Valentin. — Heiliges Kreuz
bei Sauerbrunn.  1870. Kruzifix. 1871. Skulptu-
ren zum Rosenkranz-Altar. 1872. Skulpturen zum
St. Joseph-Altar. — St. Lorenzen ob Marburg.
1865. Friedhof-Kruzifix(7 Fufihoch). — St. Johann
Bapt. in Luttenberg.  1894. HI. Maria-Lourdes,
hi. Antonius, hi. Aloisius, Ornamente. — St. Mar-
gareten  an  der  P 6 fi nit  z. 1858. HI. Martinus,
hl. Franziskus, hi. Apollonia, hi. Agnes, Friedhof-
Kruzifix.

St. Martin bei Oberburg.  1870. Maria-
Himmelskonigin. — St. Martin bei Wurmberg.

1872. Hl. Martinus, hl. Augustinus, hl. Nikolaus.

1873. Immakulata. —OberSt. Kunigund.  1868.
Hl. Johannes. Bapt. -- St. Jakob in Pameče.
1858. Heiligste Dreifaltigkeit, hl. Anna, hl. Josef,
hl. Joachim, hl. Ulrich, hl. Blasius, hl. Jakobus, En¬
gel, 1860. Friedhof-Kruzifix. 1871. Hl. Jakobus (6
Fufi hoch), hl. Matthaus, hl. Johannes (je 5 Fufi

11 *

-3K 164 m-

vitkima drevescema v ospredju. Po teh ima
tudi slika svoje ime: Marija z drevesci,
die Madonna in einer Landschaft. Pre¬
prosti posnetek so zavodu darovali knezo-
škof Jakob Maksimilijan, blagega spomina.
Na nasprotni steni vidimo dve stari sliki

hoch).  — Heiliges Kreuz in Poltschach.
1857. Christus, hi. Johannes, hi. Maria, hi. Petrus,
hi. Paulus, hi. Magdalena, Gott Vater, zwei Engel
(zum Kreuzaltar). 1864. Pieta, hi. Simon, hi. Joachim,
hi. Anna, hi. Josef, vier Kapitale. — HI. Geist
in Polstrau.  1870. Immakulata. — St. Georgen
inPrafiberg.  1864. HI. Anna, hi. Oswald. —
St. Lorenzen  in  Ran  n. 1871. Auferstandener
Heiland. — Trappisten abte i zu Reichen-
burg.  1S88. Immakulata (Stein). — St. Bartho-
1 o m a u s i n R e i f n i g g. 1870. Kruziflx (5 Fufi hoch),
drei kleinere Kruzifixe. — St. Rupertus ob
Tiiffer.  1867. HI. Rupertus. — St. Nikolausin
Saldenhofen.  1873. Immakulata und Thron zu
derselben. — St. Michael bei Schonstein.
1884. Sitzende hi. Maria mit dem Jesukinde und
Thron. — St. Joseph in Sternstein.  1863.
HI. Cyrillus, hi. Methodius. 1869 HI. There-
sia. — St. Veit bei Montpreis.  1866. HI.
Margareta, zwei Engel. — St. Andreas in
Witschein.  1871. Kruzifix. — St. Agiden bei
W 6lian.  1874. HI. Paulus, hi. Petrus. — St. Lo¬
renzen in IVuchern.  1884. HI. Maria mit dem
Jesukinde, hi. Josef, zwei Engel. 1885. Zwei stehende
Engel (zu den Seitenaltaren).

sv. Maksimilijana in sv. Viktorina, ki kle¬
čita na oblakih. Napravljeni sta bili naj¬
brž tedaj, ko so odprli po njiju varovana
zavoda v Celju (1855) in v Mariboru
(1859). Severno steno krasita sliki papežev
Leona XIII. v barvah in Pija X. v fotogra-
vuri in že obledeli fotografiji dveh posled¬
njih domačih nadpastirjev.

V učnih sobah, v spalnicah in v vseh
drugih prostorih visijo podobe Križanega
iz lesa. Izbe prvega nadstropja začenši od
vzhoda krasijo različne podobe, kakor Je-
zusček in Janezek pod palmovim listom,
kamenotisek v barvah; Valentin Wiery, kne-
zoškof krški, kamenotisek; Štefan Pernavsl,
od Janeza Dietz leta 1881 z ogljem risana
doprsna podoba. Nadalje papež Leon XIII.,
knezoškof Mihael, knezoškof Jakob Maksi¬
milijan, povečana z ogljem risana podoba;
fotografija Slomšekovega spomenika v Ma¬
riborski katedralni cerkvi. V sobah osmo¬
šolcev najdeš kamenotisek Fran Levstik,
Leo XIII., tablico s 60 malimi snimki rimskih
umetnij; in sedmošolcev kamenotisek Slomšek
iz leta 1850, in tudi od Janeza Dietz z
ogljem risano podobo Lovrenc Herg in ka¬
menotisek Jakob Maksimilijan. V pevski

sr/-Z  -LUVJ Priv

sobi zapadno od glavnega vhoda stoji mavčni
ulitek doprsnega kipa papeža Pija IX. na le¬
senem podstavku v naravni velikosti.

V drugem nadstropju začenši od vzhoda
zazreš po sobah od J. Dekleva leta 1894 z
ogljem risane doprsne podobe, vsaka za
16 K: Mihael Milošič, Franc Jančar, Matija
Fritz, Franc Slanič, (vmes Franc Jožef I.,
Leon XIII., knezoškof Mihael); nadalje od
Janeza Dietz izgotovljeni podobi Ivan Tram¬
puš, Franc Šrol in pa Franc Schvarz 1 * * * * * * * 9 .

1  Za dobavo raznovrstnih podob je bilo po¬

trošenih 584-12 kron. Celjski fotograf Viljem Pick
je prejel za dve fotografiji semeniškega prvega (se¬

daj okoliška šola) in drugega (sedaj Kolencova hiša)

sedeža v Celju 12 kron. — Slikar Ivan Žabot je

dobil za sliko rajnega Antona Ferme, da se klišira,

14 kron. Gospodu dr. Avguštinu Stegenšek je bilo

22‘30 kron odštetih in sicer za 17 fotografij v ve¬

likosti 13X18 cm po 90 h in za 14 v razsežnosti

9 : 12 cm po 50 h. Za različne liste, dopise, po-
šiljatve je bilo plačanih 29’61 kron. — Ces. in
kr. dvorna fotokemigrafa C. Angerer & Goschl na
Dunaju (XVI/1 Ottakringerstrafie 49) sta za klišeje
(avtotipije in fototipije) zaračunila 355-71 kron. —
Za 1010 svetlotiskov treh cerkvenih knezov je bilo
150-50 kron poslanih umetniškemu zavodu „Maks
Jaffe“ na Dunaju (XVII/3 Leopold Ernstgasse 36).

Spomina in pozora je vreden v dvorišču
vzidan rimski nagrobni kamen na desno od
vrat, ki vodijo v Gosposko ulico.  Našli
so ga leta 1877 nad sv. Petrom pri Mariboru
v vinogradih z okoliškim imenom Celestrin,

Rimski nagrobni kamen.

in ga je kot spomenik preteklih časov in
štajerske zgodovine tedanji c. kr. konser¬
vator Adolf Muellner z lastnim dopisom z
dne 12. julija poklonil kn. šk. ordinariatu
za dijaško semenišče „kot eminentno javno

poslopje^, da se vzida v njem. Ker je Cerkev
vedno rada gojila znanost in umetnost ter
spomenike, zato je bil blagi darovatelj pre¬
pričan, da bo tudi ta domovinski monument
vzela v svoje varstvo. Kamen, marmor, je
76 cm širok in 122 cm visok ter ima ob
straneh napisa dva zavita stebriča, spodaj
pa kot okrasa dva delfina. Napis se glasi:

AVSSCVS
SATVRNINI ET
VERECVNDE
C. O. V. F. S. ET
AVITO. F. ANXXV

kar čitaj: Ausscu(s) Saturnini (filius) et Ve-
recunde c(oniugi) o(ptimae) v(ivus) f(ecit)
s(ibi) et Avito f(ilio) an(norum) XXV. Bese¬
dilo pomenja, da je neki Avskus, sin Satur-
ninov, še živ postavil ta spomenik najboljši
svoji ženi Verekundi in pa svojemu sinu
Avitu, ki je umrl petindvajset let star. 1  Ime

1  Muellner, Mitteilungen der k. k. Zentral-
Kommission fiir Erforschung und Erhaltung der
Kunst- und historischen Denkmale. Wien, 1878.
Str. LXXXIV. — Corpus inscriptionum latinarum,
suppl. III, 3. Št. 11.720. — Marmornati spomenik
sta vnovič pregledala Frankfurter leta 1886 in dr.
Premerstein leta 1890 in 1904. (Primeri Jahrbuch

-m  169 m-

„Auscus“ je bilo najdeno tudi na nekem
nagrobnem kamenu, ki so ga leta 1888 od¬
krili v Tinjah na Pohorju. * 1  Delfin je dolgo
živeča povodna žival, o kateri se je že v
starih časih govorilo, da je ljudem prijazna
in da spremlja ladje ter potovalce razveseljuje
s svojim igranjem in skakanjem po morskih
valovih. Na nagrobnih spomenikih velja kot
simbol potovanja iz tega življenja v drugo in
razveseljevanja, katero bi naj umrli užival
po smrti.

Takih starin in umetnin bi še več rabilo
dijaško semenišče, kakor bi mu koristile kot
učila prirodoslovne zbirke. Vse to bi služilo
gojencem kot pripomoček pri učenju. Tudi
knjižnica bi se morala leto za letom dopopol-
njevati. in enako dobro bi bilo, ko bi po učnih
in drugih sobah še zdaj prazno in hladno zi¬
dovje oživljale raznovrstne slike in blažile
oskrbovancem vkus. Seveda je treba za takšno
hišno opravo in pripravo časa, pred vsem pa

der k. k. Zentral-Kommission 1904.1. str. 185). Tudi
rajni dr. Jožef Pajek je opisal in razložil (nekoliko
drugače) znameniti spomenik. (Beri njegovo raz¬
pravo: Die Fiirstbischofliche Residenzstadt Marburg
mit ihren Vororten. Ein culturhistorisches Essay
liber die Vorzeit. Marburg, 1900. Str. 21—23).

1  CIL, n. 11.715.

denarja in denarja. Zategadelj se naj do¬
brotniki v prihodnje dragovoljno spominjajo
semenišča — zlasti nekdanji gojenci — z
darovi, volili in ustanovami, tako, da se
zavetišče povzdigne, okrepi in vedno na vi¬
šini, času primerni, ohrani. Z ozirom na mile
doprinose za dobro reč velja: Več ko
dam, več imam!

Sklepna beseda o pomenu in namenu
dijaškega semenišča Lavantinskega.

Kaj je pravi pomen in namen našega
deškega semenišča, to lahko posnamemo iz
mojega pozdravnega govora do semeniščni-
kov, potem iz podanega obrisa njegove
zgodovine, zlasti iz sestavka o njegovih
dobrotnikih, ki v svojih oporokah in usta¬
novnih pismih z vsem poudarkom nagla-
šajo svojo voljo, da morajo prosilci za
vsprejem v semenišče brezizjemno imeti
poklic za duhovniški stan.

Visoko nalogo dijaškega semenišča na-
glašajo prav krepko vse ustanovne listine,
vsa domača pravila in drugi razni doku¬
menti in monumenti. Že osnutek ustanov¬
nega pisma z dne 12. grudna 1861 (Ent-
wurf der Stiftung eines Knabenseminars

der Lavanter Diozese unter dem Namen
Maximiliano-Victorinum. Marburg, am 12. De-
zember 1861. Anton Slomschek, Fiirstbi-
schof) začenja z določnimi besedami: „Um
bei dem fiihlbaren Mangel an Seelsorgern
fiir einen tiichtigen Nachwachs des Dio-
zesan-Klerus Vorsorge zu trefFen und der
Vorschrift der katholischen Kirche (Concil.
Trid. sess. XXIII. de reform, cap. 18) zu
entsprechen, ist die Griindung eines Kna-
benseminars fiir den neu arrondierten
Lavanter Kirchensprengel ein grofies Zeit-
bediirfnis. Der Zweck dieser Stiftung solle
vorziiglich sein: armen Studierenden die
Mittel und die Anleitung zu verschaffen,
sich fiir den geistlichen Stand heran zu
bilden.“ V tretji točki o porabi ustanovnih
zakladov (§ 3. die Vervvendung der Stiftungs-
fonde) stoji pisano: „Die Stiftung ist ge-

widmet fiir arme studierende Jiinglinge der
Lavanter Diozese, welche fiir den geist¬
lichen Stand einen besonderen Beruf zeigen,
von katholischen Eltern abstammen, die
sich eines guten religiosen Rufes erfreuen,
velche geniigende Talente besitzen ... in den
Sitten ausgezeichnet und korperlich kraftig
sind, von denen sich hoffen lafit, dafi sie

1  79

VTr^ X ! Lj

einst der Kirche wie dem Staate niitzliche
Dienste leisten werden. Auch Sohne be-
mittelter Eltern konnen aufgenommen wer-
den, insoferne sie die erforderlichen Eigen-
schaften besitzen und ihre Angehorigen die
Kosten entweder ganz oder teilweise
tragen.“ Peta točka o odpustu gojencev
(§ 5. die Entlafiung der Zoglinge) zapove¬
duje med ostalim: , Jeder Zogling hat,

wenn nicht friiher, am Schlufie des Schul-
semesters auszutreten, der sich fiir den
weltlichen Stand entscheidet oder fiir den
geistlichen Stand untauglich befunden wird.“
Le-te jasne določbe so sprejete in se
ponavljajo v ustanovni listini z dne
12. sušca 1879, štev. 816. (Stiftung des
Knabenseminars der Lavanter Diozese unter
dem Namen Maximilianum-Victorinum in
Marburg. F. B. Lavanter Ordinariat am

12. Marž 1879 Nr. 816. Jakob Max. Stepi-
schnegg, Fiirstbischof). Začetek pisma se
dobesedno enako glasi; tako skoraj tudi
točka 3. in 5. In semeniška pravila z dne

13. septembra 1879 (Statuten des Maximi-
lianum-Victorinum. Marburg am 13. Sep¬
tember 1879. Vidi Jacobus Maximilianus,
Princeps-Episcopus) učijo o cilju zavoda

Gojenci: višegimnazijciln tamburaši.


1 '/O

'Sfr*  I « U

(I. Art. § 1. Von dem Zweke des Seminars)
tako le: „Das vereinigte F. B. Lavanter
Diozesan - Knabenseminar Maximilianum-
Victorinum ist eine kirchliche Anstalt, in
welcher nach Vorschrift des heil. Kirchen-
rates von Trient (sess. XXIII. de reform, c.
18) studierende Knaben und Jiinglinge Auf-
nahme und Pflege finden, um im Geiste der
heiligen Kirche von friiher Jugend an zum
Priesterstande erzogen zu werden.“ Štirinajsta
točka o čednostih in nravnem zadržanju
gojencev (III. Artikel. Von den Tugenden
und dem sittlichen Verhalten der Zoglinge.
§ 14) se prelepo glasi: „Samtlichen Zoglingen
liegt die besondere Verpflichtung ob, nach
Tugend und Frommigkeit zu streben und
ihre jugendlichen Herzen in derselben zu
iiben und auszubilden, weil frommer Sinn
und Tugendvandel neben der allgemeinen
Verbindlichkeit, die sie hierzu als Christen
haben, auch die notwendige und erste Be-
dingung ihres kiinftigen Berufes zum Priester¬
stande ist. Wie einst von den Sohnen Aa-
rons, so fordert der Herr auch von ihnen:
Sie sol len heilig sein, rvieauchich
heilig bin, ich der Herr,  der  sie
h e i li  gt. (Lev. 21, 8).

•m  174 s&-

Zgoraj omenjeno temeljno ustanovno
pismo s hišnimi postavami vred je bilo
dne 12. sušca 1879 od kn. šk. ordinariata
doposlano tudi visoki ces. kralj, namestniji
v Gradcu, kakor je razvidno iz njenega
odgovora z dne 28. junija 1879 štev. 8279,
s katerim je obenem še terjala izkaze o
semeniškem premoženju. Ko so ji bili ti
z dopisom z dne 19. februarja 1881 štev.
562 predloženi, jih je vzela na znanje ter
z odlokom z dne 24. aprila 1882 štev.
5271 zopet vrnila ordinariatu, en izvod
ustanovne listine s hišnimi pravili vred pa
si je pridržala za svoj arhiv. — Prepis na¬
vedene ustanovne listine, poverjen od no¬
tarja dr. Franca Firbas dne 23. marca 1903,
je bil priložen prizivu kn. šk. konzistorija
kot pravnega zastopnika dijaškega semenišča
z dne 14. marca 1903 štev. 968 zoper od-
meritev pristojbinskega namestka za VI. deset¬
letje, ki je znašal visoko vsoto 10.419'40
kron. Priziv je bil po c. kr. finančnem
okrajnem ravnateljstvu v Mariboru pred¬
ložen finančni deželni direkciji v Gradcu.
Le-ta je priziv odbila dne 2. decembra 1903
štev. 34650. Vnovič vloženemu rekurzu dne
1. svečana 1904 štev. 103 je c. kr. finančno

-e* 175

ministerstvo z odlokom z dne 2. junija 1905
štev. 83261 ex 1904 ugodilo ter glasom do¬
pisa Mariborskega finančnega okrajnega
ravnateljstva z dne 18. novembra 1905 štev.
21940 deško semenišče oprostilo pristojbin-
skega namestka za VI. desetletje (1901 do
1910).

V slovesnem oklicu kn. šk. konzistorija
z dne 17. julija 1878 do častivredne du¬
hovščine so priobčeni bistveni pogoji za
vsprejem v deški zavod, izmed katerih se
koj prvi  kaj določno in brezovinčno glasi:
„Beruf zum Priesterstande, ausnahmslos, also
auch bei jenen, welche die volle Sustenta-
tionsgebiihr zu bezahlen bereit sind; denn
das Knabenseminar ist nicht ein Konvikt
oder eine einfache Versorgungsanstalt; der
Zweck desselben ist ganz ein anderer,
namlich Jiinglinge, welche sich dem Priester¬
stande widmen vollen, fiir diesen Stand
heranzubilden. Es konnen daher in das
Knabenseminar Berverber auch von besten
Fahigkeiten und musterhafter Gesittung nicht
aufgenommen werden, wenn sie keinen Be-
ruf fiir den geistlichen Stand zeigen, oder
wenn ihre Eltern und Angehorigen sie diesem
Stande zuzufiihren nicht Willens, oder wenn

dieselben gar kirchenfeindlich sind.“ Takisto
uči tudi znamenita škofijska sinoda leta 1900,
ki pravi: „Seminarium puerorum dioecesis
Lavantinae ecclesiastica institutio est, in qua
e praescripto Concilii Tridentini (sess. XXIII.
cap. 18. de reform.) pueri et adolescentes,
qui bonis litteris vacant, suscipiuntur et
aluntur, ut a iuvenili aetate in sanctae
Ecclesiae špiritu ad statum sacerdotalem
educentur.“ Nadalje določuje ta častitljivi
škofijski zbor: Alumni in seminarium
non suscipientur... nisi sua mdole
et voluntate spem attulerint, eos
ecclesiae Lavantinae sacro mini-
sterio perpetuosetradituros  esse. 1
Vzvišeni pomen in smoter deškega seme¬
nišča Lavantinskega je bil povsem jasno iz¬
ražen in živo naslikan v pesniškem prologu,
ki ga je neki gojenec pri slovesni akademiji
dne 2. sušca 1894 navdušeno govoril.

In kaj poslopja tega je namen?

Kaj mi storiti čemo v njem?

1  Actiones et constitutiones Synodi dioecesa-
nae, quam anno sacro 1900 instituit atque peregit
Michael Napotnik, Princ. Episc. Lavantinus. Mar-
burgi, 1901. Cap. XLVL art. I. § 1; art. XIII. § 69.
pag. 443.456.

Namen prevažen ! Tu oblažiti
Si moramo srca in izobraziti
Se za najvažniši, najlepši stan:

Da narodu krščanskemu vsi vneto
Nekdaj oznanjevali bomo vero sveto,
Da ga vodili nekdaj
V nebeški bodemo presrečni raj!

Angelj iz slike Brezmadežne.

Zato pa same nas najprej
Krasiti moral čednosti bo cvet;

Potem bo do nebeških mej
Sledil nam narod vnet.

Pokorščina, gorečnost,

Navdušenje za vero — te kreposti tri —
Naj bodejo vodilke nam do konca dni!

Da to pa se zgodi,

Pomogli hišni bodejo patroni ti:

Marija, Viktorin srčan,

Alojzij, Maksimilijan.

Ni torej treba nam strahu.

Krepko stopili lahko bomo v svet
In tamkaj se borili brez miru
Za čednosti teptanih roj neštet 1 .

Ves pomen in namen našega zavoda je
torej, da se vanj sprejemajo in v njem
vzgojujejo nadarjeni ter vzgledni mladeniči,
ki imajo resno in odločno voljo, da se po¬
svetijo duhovniškemu stanu v domači škofiji,
ne v kateri drugi tuji. Deček, ki vstopi z
drugo voljo v seminar, ne sliši vanj, mu
dela krivico, jemlje poklicanim podporo v
dosego zaželj enega poklica ter jim tako krati
pravico, pa nima in ne more imeti blagoslova
in tudi ne sladkega notranjega miru. Za po¬
svetne poklice in stanove morajo skrbeti

1  Kitice so povzete iz semeniške kronike,
čije prvotni naslov na prvi zunanji strani se glasi:

„1878. Anmerkungsbuch fiir das F. B. Knaben-
seminar Maximilianum-Victorinum zu Marburg". Po¬
zneje je bilo nad tem naslovom pripisano: „Statu-
ten und Classification 11 . Zgorajšnji navedek najdeš
pod letnico 1894.

svetne naprave, ne pa ravno cerkvene
ustanove.

Vsako leto se oglasi v semenišče ve¬
liko število dijakov, kar bi bilo za prihodnji
naraščaj dušnih pastirjev prav dobro in ve¬
selo znamenje. Vendar izkušnja uči, da
mnogoteri starši ne poznajo ali nočejo po¬
znati pomena in namena našega malega se¬
menišča ter prosijo za vsprejem svojega
sina v zavod le zato, ker je tam ceneje
preskrbljen s streho in z živežem kot po
drugod, in ker se tam zvesto in vestno pazi
in gleda nanj.

Lavantinsko dijaško semenišče je bilo
ustanovljeno, da bi si v njem nadepolni
mladeniči, ki čutijo v sebi poklic in nagib
do mašniškega stanu, pridobili potrebnih
vednosti in čednosti ter se srečno obvaro¬
vali pred nevarnostmi prevarljivega in za¬
peljivega sveta. Ne da se sicer tajiti, da
dosežejo tisti mladeniči, ki med grešnim
.svetom ohranijo nedolžnost življenja in ne
izgubijo duhovniškega poklica, da dosežejo
pravim, taki krepostneži večjo zmago in so
višjega spoštovanja vredni; in dvomiti tudi
ni, da si med svetom živeči dijaki pridobijo
več izkušenj, ki konviktistom ostanejo ne-

180

znane, izkušenj, ki dobro služijo duhovniku
v dušnem pastirstvu — toda koliko jih je,
ki bi med svetom prišli do vsestranske
zmage? Veliko se jih, okuženih in ostrup-
ljenih po hudobnem duhu časa, v lastno
škodo ustavlja božjemu glasu, ki jih kliče
in vabi v službo božjo; drugi pa poslušajo
sicer mogočni klic božjega glasu ter ubo¬
gajo — ali kako sila težko se odvadijo in
iznebijo slabih navad, ki so si jih prilastili
med nevarnim in viharnim svetom.

Z ozirom na to vobče priznano res¬
nico sta moja dva premilostljiva prednika
po vseh svojih močeh skrbela za ustanovo
in otvorjenje manjšega semenišča. In du¬
hovščina brez razločka: korarji, dekani, žup¬
niki, kapelani in že umirovljenci so pri
svojih pičlih dohodkih prihranjene vinarje
radi žrtvovali in so radodarno pošiljali
svoje doneske, da bi pripomogli oskrbeti
vernikom vrlih duhovnikov. Od svetnih ljudi,
postavim od plemičev, od drugih višjih sta¬
nov, od meščanov in tržanov, je malokdo
kaj daroval za prekoristno semenišče. Ven¬
dar zdaj prosijo tudi iz teh krogov za
vsprejem svojih sinov v diecezni zavod,
podučeni od vsakdanje izkušnje, kako ne-

varno je tako zvano svobodno, prosto živ¬
ljenje za dečke, in bi radi svojega otroka
obvarovali pred presilno nevarnostjo ter
ga dali poučiti v katoliško-krščanski ver¬
nosti in vzgojiti v katoliško-nravnem živ¬
ljenju.

Pri tem nehanju in dejanju pa ne mi¬
slijo, da bi njihov sin in gojenec cerkvenega
zavoda vstopil v duhovniški stan. Tudi ne
vprašajo, ima li sinek željo in namen in
trden sklep: se posvetiti službi božji. Taki
in enaki učenci ne bi smeli siliti v škofijsko
zavetišče, ki mora skrbeti za zadostni na¬
raščaj v duhovniškem stanu. Če bi pri tako
tesni zvezi, kakršna se nahaja med gojenci
v zavodu, slednji imel drug namen; če bi
hotel eden biti učitelj, drugi sodnik ali od¬
vetnik, tretji zdravnik, uradnik ali vojak, bi
se li v takih razmerah ne omajal duhovniški
poklic še pri tistih, ki ga resnično imajo in
s seboj v zavod prinesejo? Globokega ob¬
žalovanja in vsega odpora je vredna pri¬
kazen, da se najdejo drzni in brezvestni
ljudje, ki semeniščnikom naravnost odgo¬
varjajo vstopiti v duhovšnico, jim jemljejo
ves višji polet in jim prigovarjajo si izvoliti
drug stan, ki pa zanj nimajo poklica in ve-

-m  182  m-

selja, nimajo ne zmožnosti, ne priprave in
ne vzgoje.

Duhovniki, neredkokrat prav revni, si
odtrgujejo od lastnih ust in pomagajo s
plačili, da bi pridni in vzgledni mladeniči
dosegli sveti poklic, po katerem od mladih
nog koprnijo — zato bi se nikakor ne
smeli priporočati in sprejemati v zavod ne¬
zanesljive!, ki ne mislijo postati duhovniki,
ali katerim starši in sorodniki celo branijo,
da prejmejo svoj čas mašniško posvečenje.
Tako početje nasprotuje glavnemu namenu
cerkvenega semenišča. Taki prosilci se mo¬
rajo odvračati in odbijati od zavoda, čeprav
je včasi težka odklonitev, ker se vidi dobra
volja staršev, ali pa se sklicuje in kaže na
nado, ki bi se od prihodnjega moža pri¬
čakovala v drugem stanu.

Za take mladeniče bi koristno in pri¬
merno bilo svet-no semenišče. V cerkveno
semenišče se pa nepoklicani ne smejo spre¬
jemati; kajti le-to ima izključni namen, di¬
jake, ki čutijo v sebi poklic za vzvišeni stan
duhovniški, pripravljati in voditi, da bi po¬
stali hrabri in goreči razširjevalci božjega
kraljevstva na zemlji. Taki duhovniki pa
tudi neprenehoma poveličujejo uro, dan,

Gojenci v nižji gimnaziji.

-SS 183 «V.

teden, mesec in leto, v katerem so vstopili
v blaženi cerkveni zavod. V tem zmislu je
izdala tudi slovita sinoda, praznovana leta
1900, prekrasno poglavje o manjšem ško¬
fijskem seminarju. O da bi se le natanko
izpolnjevale modre te določbe sinodalne ! 1

1  V veseli spomin na šolsko leto 1909/10 naj
bodo tukaj priobčena imena sedanjih semeniščanov.
Drugošolci:  Breznik Ivan od Sv, Trojice v Slov.
goricah ; Cafuta Anton iz Leskovca; Karo Anton
iz Vranskega; Kančič Jakob iz Št. Petra pri Rad¬
goni ; Konrad Jožef od Sv. Ane na Krembergu;
Križan Ivan iz Rogatca ; Lorger Alfonz iz Galicije ;
Pajk Mihael iz Zabukovja; Papež Matija iz Čreš¬
njevca ; Plaveč Franc iz Braslovč in Vošinek Jožef
iz Slovenske Bistrice. — Trctješolci:  Amon
Jakob iz Olimja ; Artič Franc od Sv. Roka ob Sotli;
Časi Anton od Sv. Frančiška v Straži; Greif Ivan
od Št. Janža na Dr. polju ; Izek Anton od Kapele
pri Radgoni; Kaiser Franc iz Kamnice ; Klemenčič
Andrej od Sv. Križa pri Ljutomeru; Klobasa Jožef
od Sv. Jurija ob Ščavnici; Kramberger Alojzij od
Sv. Lenarta v Slov. gor.; Rautner Vincencij od Sv.
Petra pod Sv. gorami; Sturm Jakob iz Slov. Bi¬
strice ; Tomažič Anton od Sv. Miklavža pri Or¬
možu ; Vrhjak Alojzij iz Pameč ter Zafošnik Mi¬
hael iz Slov. Bistrice. — Četrtošolci:  Babšek
Jožef iz Makol; Ciglar Alojzij od Sv. Marka pri
Ptuju ; Črnjavič Jožef od Sv. Križa pri Ljutomeru ;
Farkaš Alojzij iz iste župnije; Gračnar Alojzij od

Sed iam „sat prata biberunt“. Pa že
,,so dosti pile livade“. Že dovolj mi je pod
peresom zrasteP sestavek o dragem in milem

Sv. Vida pri Planini; Hrašovec Alojzij od Sv. Ju¬
rija ob Ščavnici; Ilešič Feliks od Sv. Andreja v
Slov. gor.; Kolšek Konrad iz Polzele ; Krpač Franc
od Sv. Martina pri Slovenjgradcu; Moric Adolf
od Sv. Petra pod Sv. gorami; Rudolf Jožef iz Sliv¬
nice pri Mariboru; Senekovič Feliks od Sv. Ane
na Krembergu; Sunčič Alojzij od Sv. Križa pri
Ljutomeru in Šketa Jožef iz Braslovč.

Petošolci:  Aušič Martin iz Sromelj; Cepin
Martin iz Pilštanja; Jerebič Franc iz Svetinj ; Krošl
Jožef iz Brežic ; Marinčič Ivan od Sv. Trojice v Halo¬
zah; Molan Franc iz Dobove; Munda Vincencij od Sv.
Tomaža pri Veliki Nedelji; Pirš Alojzij iz Laporja ;
Rančigaj Ivan iz Gomilskega ; Tovornik Franc iz
Kalobja ; Urleb Franc od Sv. Jurija ob Juž. žel. in
Zmazek Franc iz Male Nedelje. — Šestošolci:
Habermuth Avguštin od Sv. Primoža na Pohorju ;
Kovačec iz župnije Sv. Petra in Pavla v Ptuju;
Kožuh Jožef od Sv. Lenarta v Zabukovju; Mirt
Jožef iz Rajhenburga ; Ortan Ivan iz Hoč; Predi-
kaka Ivan od Sv. Vida pri Ptuju ; Rakun Franc od
Sv. Martina na Paki; Remic Ivan od Sv. Mihaela
pri Šoštanju in Satler Franc od Sv. Antona v Slov.
gor. — Sedmošolci:  Arlič Karol od Sv. Janeza
na Peči; Krevh Matija iz Starega trga; Lorger
Evgen od Sv. Lenarta nad Laškim ; Messner Ivan
iz Mute; Mohar Anton iz Gomilskega; Petrovič
Jožef iz župnije sv. Petra in Pavla v Ptuju; Rehar

vr^. -L 0*J

mi zavodu. Zato pa končajmo, jaz pisanje in
bralci čitanje knjižice, ki jo spremljaj vselej
in povsod bogat blagodat božji!

Jožef od Sv. Martina v Rožni dolini; Sternad Fri¬
derik od Sv. Benedikta v Slov. gor.; Špari Avgu¬
štin iz Jarenine in Žmavc Jožef iz Bočne. — Osmo¬
šolci:  Klobasa Andrej od Sv. Jurija ob Ščavnici;
Kozar Martin od Sv. Antona v Slov. gor.; Kuk
Jožef iz Konjic ; Slavič Ivan iz Ljutomera ; Somrek
Antonij iz Makol in Slik Alojzij od Sv. Petra pri
Mariboru.

Kazalo

< 8 >

Vtisnite si te moje besede v svoja srca
in v svoje duše! (Devt. 11 , 18).

Stran

Naslov. 1

Vodilni rek. 2

K vpeljavi skromnega delca . . . 3—4

Govor do semeniščanov.

Pozdrav, govorjen v kapeli Maribor¬
skega dijaškega semenišča na praznik
brezmadežnega spočetja device Ma¬
rije, dne 8. grudna 1909 ....  5—44

Semeniške zgodovine obris.

Uvod v obris zgodovine kn. šk. di¬
jaškega semenišča v Mariboru ali o
početku in pomenu, o koristi in
važnosti dijaških semenišč . . . 62—68

Kn. šk. Lavantinsko podporno društvo
za uboge dijake v Celju (1849—1852) 62—68

Kn. šk. Maksimilijanišče v Celju (1852
oziroma 1855—1864). 68—72

VTT^

187 j&-

Kn. šk. Viktorinišče v Mariboru (1859

do 1864).

Kn. šk. Maksimilijanišče in Viktorinišče
v Celju (1864—1871)

Kn. šk. Maksimilijanišče in Viktorinišče
v Mariboru (1871—1875 oziroma

1878—1910).

Dobrotniki kn. šk. dijaškega semenišča
Dom sedanjega kn. šk. dijaškega se¬
menišča .

Sklepna beseda o pomenu in namenu
dijaškega semenišča Lavantinskega
Kazalo.

72—76

76—84

85-92
93 127

128—170

170-185

186—187

DRŽAVNA \

UGEJSKH.tlJllNICM

v LJUBLJANI/

in.j-