------ 323 ------ Ozir po domačii. Potovanje k sv. Križu pri belih Vodah. 9. avgusta t. 1. sem se napotil s svojo sestričino, ktera mi je na potovanji kot zvesta prijateljica v veselje in krajši čas služila. Ravno sem prišel na Sleme, to je, precej visok vrh, ki meji Koroško in Stajarsko, ko je začelo zlato-rumeno solnčice lukati iz-za Ježevega vrha, podpornika visoke v nebo strmeče Raduhe, in razpošiljati svoje kristalno-čiste žarke po moji domovini, romantični Solčavi. Vsedši se na zeleno tratico spomnil sem se Davidovih besedi, s kterimi je občudoval stvarjenje Božje, rekoč: „Etenim firmavit orbem terrae, qui non commovebitur." Razgled, kteri se ti tukaj ponuja, je nepopisljiv. Na jugu se dviga velikanska Veža, v zahodu gorata Rinka s sivo Ostrico, na severni strani zobata Olševa in v izhodu košata Raduha. Po Ostrici so se sneženi ostanki, kteri bodo letos obležali, v solnčnih žarih enako diamantom v dia-demu lesketali. Savinja se je šumljaje vila med tem-nozelenimi pašniki, kot srebern pas. Gorske ptice so posedale po ostro-zobatih robih omenjenih gord in dvigale se pod višnjevo nadstropje sinjega neba. Hladni vetrovi so pihali in bučeče se zaganjali od skale v skalo. Oddahnivši si enmaio sem pri odhodu izgovar* ------ 324------ jal druge vrstice že omenjenega, v starem zakonu naj-bogoljubnejega kralja, namreč: „Testimonia tua credi-bilia facta sunt nimis." Ob osmih sem prišel v Št. Jakob, kjer sem ravno gospoda župnika iz cerkve gredočega srečal. Cerkev sv. Jakoba stoji na prav prijaznem holmcu, raz kterega se lahko cela Koprivna pogleda. Drugo se mi je zdelo vse po navadi, samo pred cerkvijo sem zgrešil kokljo, ktera je vsako nedeljo svoja piščeta, farane, ljubeznjivo zbirala pod svoje perute, pa ne ogrevati jih, ampak obrisovati jim čelni znoj in hladiti jim vročo kri, to je, izgrešil sem lipo dišečo, prekrasno drevo, v kteri bi bilo, ako bi jo bil kdo ogladil (votla je že tako bila), gotovo imelo tudi toliko ljudi prostora, kot v isti, ki jo je dopisnik SS. izpod Junske doline omenil v „Slovencu" štev. 69. Ko sem pozvedal, kam da je prešlo velikansko drevo, odgovorili so mi župnik sledeče: „Ko smo obhajali lepo nedeljo, so mladenči na čast veči slovesnosti po navadi streljali. Nekdo pa je možnar k lipi prislonil, in prigodilo se je, da se je s silno močjo, ker je bil pretrdo nabit, v domače drevo zakadil in ga zažaril." Priporočivši se g. J. Laknarju, odrinil sem jo po dolgočasnem grabnu proti Črni. Cel6 dve uri dolgo pot sem občudoval malo pa zelo hrumečo tekočo vodo in razorano cesto, omiloval živino, ktera po nji voziti mora in premišljeval nečimernost faranov, da je ne popravijo. Na polovici poti sem k sreči srečal nekega v okolici bivajočega znanca, ki mi je sporočil, da so jo že letos šestkrat od konca do kraja popravili, pa vedno jo huda nevihta, ktera vse lijake navzdigne, pokonča, ter je tako oprostil svoje sobivalce vsega suma. Dalje naprej so začeli hribi manjši prihajati, ozek jarek se je s časoma spremenil v zeleno dolinico, in mislil sem, zdaj pa zdaj se mi bo prikazal prelepo pozlačeni križ s petelinom kviško na stolpu črnske farne cerkve; pa zastonj; ni bilo ne sluha ali duha o njem. Dospevši v Črno idem precej k cerkvi, al kako se prestrašim, ko vidim vso osmojeno in se širokimi deskami pokrito cerkev. Sedaj sem se še le spomnil prevelike nesreče, ktera je Crnjane pred tremi leti po ognji zadela. Stol-pova tvorina je za cerkvijo poravnana in med cerkvijo in duhovšnico stoji neka koliba, v kteri visijo novi prekrasno izdelani zvonovi, v Črno pripeljani 1. 1863. Vnanja oblika je jasen dokaz, da so delo izvrstnega zvonarja Samasa v beli Ljubljani; pa ko sem od znotraj pogledal veliki še čez 30 stotov težki zvon, sem zapazil, da se zelo luši in da so ga že v tem kratkem času več kot trikrat obrnili, kar me je opomnilo pregovora, da „ni vse zlato, kar se sveti." Na to sem se se svojo tovaršico podal k Matevžu, najznamenitejemu krčmarju v celi Črni, da sem se okrepčal z juho in kapljico dobrega vinca. Tamkaj sem našel šopek nemških kulturonoscev, ki pa razun nekaj rudarjev niso bili domači, ampak inostranci. Pogovarjali so se o preteklosti, sedanjosti in vojskinih zadevah; tudi o centra-listih in federalistih so marsikaj kvasili. Ker smo si bili čisto nasprotnih misli, zato sem se hitro odstranil in šel svojo pot, zdihovaje, da bi, ako bi me srečal kdo, ki s pametjo kupčuje, vkljub neugodnim časom je vsa-cemu za en groš preskrbel. V pol uri se je lepa črnska dolinica zopet spremenila v temen, kamenit graben, po kterem drvi dereč potočec. Na desno in levo se dvigajo veliki vrhunci, obraščeni z jelšo, brezo, smreko in mecesnom. Pihal je hladen veter, ki je omenjeno drevje sem ter tj& zaganjal, enako zelenemu morju. Ptičje petje je omolknilo in hitro sem se spomnil Slomšekovih besedi, ktere so izustili pri svoji tretji, pa žalibog poslednji obiskavi solčavskih faranov 21. junija 1861, priporočevaje mla- dini, pa tudi odraščenim, miloglasno, pošteno slovensko petje, rekoč: Kjer se pesem ne glasi, Tam poštenih ni ljudi J" In to je gola resnica. Kar jaz pomnim, vedno sem slišal, da so se v isti okolici pogajale velike hudobije^ tatvina in zelo umori, česar spominska znamenja silovito usmrtenih dokaj dokazujejo. Vendar pa moram omeniti, da domačinci niso tako slabo-značajni, ampak ptuji ljudje, posebno izprideni, z nožem vsako uro jaka postrežljivi in priredjeni Lahoni, kterih je po istih planinah kot listja in trave. Da imajo vzrok, klatiti se po istih krajih, zat6 ima skoraj vsak pred svojo lesena kočico naloženo kopo oglja, okoli ktere kot vrabec črn in marogast celi ljubi dan neprenehljivo teka. (Konec prihodnjič.)