11 Primfte denuncianta ii »Slovenec« od 20. maja 1936 prinaša ppd tem naslovom sledeči dopis: »Ppd tem naslpvom je prinesel »Učiteljski tpvariš« z dne 19. marca 1936 daljši članek, podpisan od šplskega upravitelja Lojzeta Zupanca. V tem članku vzbuja pisec usmiljenje pri bravcih, ker učitelji tako silno trpe pred denuncijanti. (Podčrtal jaz L. Z.) Potem pripoveduje sledeče: »Znan mi je slučaj, ko je učitelj s paličicp, s katero je učencem na stenskem zemljevidu razkazoval zemljepisne znake, mimpgrede opozoril učenko na njenp nepazljivost in motenje pouka. Napravil je »dejanje«, ki ga zakon o narodnih šplah zabranjuje. A učenkin pče, znan izsiljevalec in pijanec, je napisal učitelju pismp ter zahteval 200 Din, sicer da ga bo ovadil pristojnim oblastcm, ker je z »udarcem« napravil učenki na roki ppškpdbo. Učitelj se je zavedal, da je storila paličica samo rahel in omembe vreden opomin in kajpa ni reagiral na to izsiljevalno pismo. Kmalu pa se je moral za to »poškodbo« zanimati na spdišču, kamor je bil pozvan na zadevno ovadbp. Tamkaj pa sos pomočjo zdravniškega pregleda ugotovili, da je imela učenka na rpki poškodbp, ki je izvirala iz opekline na zapestju, torej na najabčutljivejšem mestu roke. Prebrisani roditelj in inicijator njegove ovadbe sta bila torej le premalo prebrisana, ko sta učenki namazala rokp na tem občutijivem mestu z neko tekočinp, ki je pustila sicer sledove, a ne v podplutbi (udarec!), temveč v mehurju in značilni rdečkasti koži v njegovi okolici (opeklina!). Vem, \sega tega bi ne bilo treba, če bi se ta učitelj iz principa niti ne dotaknil s paličico učenke, tudi najboljši pedagog stori včasih v okoliščini težkih razmer (prenapolnjen razred itd.) malo pogreško. In še to: ovaditelj je vložil ovadbo po nasvetu tribuna, kateremu je bil učitelj trn v peti radi tega, ker ni trobental v njegpv politični rog. Le-ta je pomagal očetu pri zasnovi tega umazanega dejanja in žel z njim vred tudi zasluženo sramoto ter si prislužil legitimacijo denuncijanta.« Vse to pripovedovanje ne pmenja niti kraja niti imena nesrečnega pčeta, pa se mi vendar zdi potrebnp par besed dodati k temu članku šol. upravitelja Zupanca: Moj sin mi> je ponovno tožil, da ga dražijo součenci z nazivom »kralj«. Sicer je to lep naziv, ker pa se ga šolski otroci poslužujejo zato, da tovariša dražijo, sem se obrnil na šolskega upravitelja Zupanca z dopisom, v katerem sem ga pozival, naj pri otrocih izposluje, da zbadanje mojega sina opuste. Moje pismp je bilo precej rezko {podčrtal jaz L. Z.), to pa zato, ker sem slišal od otrok, da je šolski upravitelj, čeravnp znabiti nehote, dal šolskim otrokom povod za zbadanje mpjega sina in drugih mojih otrok. To pismo je upravitelj poslal okrajnemu načelstvu v Ljubljano, ki ga je uradnim potom odstopilo drž. tožilstvu; tp pa me je tožilo po § 302 kaz. zakona. Pri razpravi je mpj zagovornik v moje opravičenje pojasnil ves slučaj. V pdgovor na tP je g. upravitelj pred sodiščem natančnp opisal vse dpgodke tako, kakor so gpri med »—«. (Podčrtal jaz L. Z.) Ko je na to moj zagovomik opozoril šolskega upravitelja, da me je nazval v članku »Učiteljskega tovariša« znanega izsiljevalca in pijanca, je šol. upravitelj odvrnil: »Tam sem imel v mislih nekoga drugega.« Pri tej trditvi je ostalo kljub temu, da mu je moj zagovornik predočil, da je nempgoče, da bi se zgodila dva popolnoma enaka slučaja, zlasti je nemogpče, da bi bili dve učenki dobili enaki poškodbi na rpki, ki bi izvirali iz opeklin na zapestju, da bi bili namazani z jedko tekpčino, ki je pustila sledpve itd. itd. (Podčrtal jaz L. Z.) Naj zvc javnost o vsem tem. Jaz pa vprašam šolskega upravitelja Zupanca, če mi je pripravljen dati za »znanega izsiljevalca in pijanca« primerno zadoščenje« ali pa s polnim pogumom zapisati in povedati, da gre gori navedeni članek v »Učiteljskem tovarišu« name. potem si bpm ppiskal zadpščenje sam. — Petek Alojzij, krošnjar, Škocijan pri Turjaku.« Tako. Člankar je potreboval tprej cela dva meseca, da je reagiral na moj članek v »Učiteljskem tovarišu«. Sam priznava v uvodu svojega članka, objavljenega v »Slovencu«, »da učitelji tako silno trpe pred denuncijanti«. Kako, da se je baš on oglasil na moj članek v »Učiteljskem tovarišu«, mi je uganka. Saj moj članek vendar ni, kakor Petek sam priznava, omenjal niti kraja niti imena prizadetega učitelja in očeta. Jaz mu tega ne zamerim. Mpgoče si bp o tem, na njegpv apel, javnost ustvarila svoje posebno mnenje. Kaj pa naj mu še pdgpvorim, če sam piše, da sem pred sodiščem natančno opisal vse dogodke tako, kakor sp gori med »—«? Zame je to pojasnilp zadostovalp, za sodnika menda tudi, ker ga je upošteval. Pa naj javnost z\e tudi to, da je bilp omenjeno pismo ne samp rezko, ampak v nasprotju z vsemi pravili, ki veljajo za dostojncga in krščansko usmerjenega človeka. Ker pa sem bil zase prepričan, da je Petek kot oseba zame čisto brezpomemben, če ne bi nanj vplivala neka tretja oseba, sem mu pred sodiščem ta prestppek blagohotno oprostil, le s pripombo, če bp svoje nepremišljeno dejanje pismeno preklical (na kar je njegov zastopnik na sodnikovo izrecno vprašanje pristal!) in če se bo s tem sprijaznilo tudi drž. tožilstvo v Ljubljani, ki je Petka zasledovalo po § 302 kaz. zakona. Ker pa do danes Petkovega pismenega preklica v tej zadevi še nisem prejel, kljub temu, da je od razprave minilo že več ko mesec dni, dpmnevam, da se drž. tožilstvo v Ljubljani najbrže ni sprijaznilp z mojim oproščujočim nastppom napram Petku. Mogoče je baš radi tega objavil svoje vrstice v »Slovencu« od 20. maja, ki pa so pri vseh pametnih ljudeh naletele na gluha ušesa. Moja vest je čista. Poimenskp pozvan po Petkovem članku sem s tem nanj odgovoril, čudim pa se, da se je Petek oglasil na moj članek »Primite denuncijanta«, ko sem vendar mislil, da on ni z njim prav nič v »žlahti«. Zahvaljujem se mu pa na tem mestu, da je s svojim pdzivom na moj članek osvetlil vso zadevo s tiste plati, ki jo jaz zaradi dostojnosti svpjega članka v »Učit. tovarišu« nisem mogel. Lojze Zupanc, šplski upravitelj v Škocijanu pri Turjaku.