631
Aurel Šorobetea
POLDAN     Konj se pase na grobišču prve svetovne vojne in druge svetovne vojne. Varuje se sonca, se drgne ob slive in zlagoma stopa čez prvo svetovno vojno in drugo svetovno vojno. Pač, kamen je zbrušen, napisi jecljajo; ah, v teh vojakih ni nobene resnobe! Gledajo preko ograj za ženskami, v civilni vrvež; o nebo, kako se jim smeje bela deklica izpod breze!
632
Aurel Šorobotea
Gospe s tančicami
zbrano žalujejo
za padlim možem iz prve,
za sinom iz druge svetovne vojne.
O mir v popolni tišini;
tu jasno raste
ustavljen čas — v plitvini.
DEČEK S KNJIGO     Deček nese v roki visoko dvignjeno knjigo, samostan, cvetoč na prstih. Kaže jo vsakomur, in nikomur — streho templja. In veje veter z Eolove harfe, a knjiga je filter in zbira v koritih in naslovu fosfor v raze, pesek otožnosti, zlato, ki tli. Deček nese metulja na dlani, na platnicah ogenj šarenic odganja vraže —¦ meduze drhtijo v hipnozi pod egipčanskimi znamenji — skrivnostni starinski zapisi. Deček nese knjigo v roki, vzkipeva blazneža kesanje, oblika smrti,
dih vetra s pepelnato perutjo, dehtenje prerojenja, žrtvovanje.
Zbirajo pred njim se palčki in kriče mu: To ni knjiga, to je praprot s stranmi in sporami teme, in nič več nisi človek, zdaj si v zemlji le telo in korenika. Kričo mu: Nt knjiga,
zavijajo v smrt se njene strani, govori o Nikomer, o usodi molči, no pravi kam, ne pokaže smeri, proč z njo —¦ čimdalje! Deček jo nese v roki, jo razpre kot čeljusti zveri in skloni obraz, jo spozna;
633
Pesmi
brezljuden trg, vse v strahu beži, krog njega ograja, grmada gori. A knjiga, zahod se zabliska od latinskega bliska. Ce je ime svobodno, so črke — svoboda.
Poletje na kopnem,
odhod Švedov.
Po kamnitih ulicah
prenika popoldan
v trdnjavo.
Med cvetočimi zajčki,
po vseh terasah
tujost.
Ljubezen skriva cvetni prah
na dekletovi rami.
V gozdovih
cveto pajčevine,
cveti oddaljenost po hribih.
Žitnj griči
so nagnjeni proti preteklosti.
Na satju pripeke se senči mošt;
globoka okna v bršljanu,
pod jablanami knjige razprte.
0 nespremenljivost,
sprememba ekstaze.
DVIGA SE GORA     Kako srečen je videti
ta, ki sam pohajkuje po stezah
med belimi njivami, v siju svetlobe,
kako nadrobno stopa
fn daleč.
Onkraj trohneoih lesenih vrat,
onkraj vrtov z jablanami.
onkraj gričev,
onkraj cest
se dviga gora.
Ta, ki pohajkuje po stezah,
je videti srečen, presrečen,
POLETJE NA KOPNEM
634                                                                                                      Aurel Šorobotea
poletje, obilje
se spušča nanj;
a onkraj,
na zadnjem obzorju,
se dviga gora.
Ta, ki pohajkuje po stezah,
je resnično videti srečen,
spremljaš ga z okna
v sanjah, v daljavi,
kako previdno stopa v gozdove.
Ničesar ne skriješ
sredi prostorov,
opazovan na skrivaj,
z bolečino.
Iz večnega mraka smrek
sumljivo
prelit
s trepalnico risa
v jedro prostorov.
A onkraj njega, v zasedi gozdov se dviga gora.
(Iz zbirke Branilci, 1975)