Stev. 9.                       V Ljubljani, 1, kimavca 1907.                   Leto VIH.
Pesmi Borisova
Jesen.
fovrnila se jesen              Cvela hruška, jablana         Shrambe vse napolnjene
je v deželo spet;                nam je na pomlad,             so s pšenifico;
kainorkoli se ozreš,            a sedaj že kaže nam          dosti je za kruliek bo
vidiš njeno sled.                 svoj obilni sad.                  in potičico.
                                      Jeseni v lesu.
        Bodl tisofkrat pozdravtjen,                   Pesem v tvojih se vrhovlh
          veličastni ti moj lesl                            vedno nam glasila je,
          Kakor spomeniki davnl                         smeh na licih, radost v srcu
            družba zdi se mi dreves.                      vedno z nami bita je.
             In v teh spomenikih dragih                  Odletel od tebe dalef,
             davne pravljlce žive,                            veHčastni ti moj les,
             kl na dneve mi mladosti                       ptičkov zbor je, in nad tabo
            mnog sladak spomin bude.                   legel mrak je Črezinčrez.
           Zbudi spet se, les, v življenje               Kol jeseni veter listje
          in s sladkostjo me obdaj,                     razpodf na vse strani,
          s kakršno obsipal zvesto                      narazen odšli smo znand
          družbo našo si nekdaj!                        zlatih, solninih, mladlh dni.
                                         Zbudi spet se, les, v Življenje
                                        in zašum) sladek spev,
                                       ki nekdanje srete naše
                                      le staboten bo odmev . . .
                                    Zašel bo dan . . .
          Zašel jc dan, in mirno spanje               ZaSel bo dan, In v večno spanje
          priroda spava vsa;                              zasplš, zemljak-trpin,
          skrbi in trud ves pokopan Jet               in za bolestl vse nekdanje
          ki mučtl je duha.                                 dobiš plačilo vrh viSln!

—*   194   ~-Stankove želje.
Da peroti bi imel,                              Da bi glas kot ptit imel,
s ptičkami bi v gaj zletel;                 pesem tako bi zapel,
tam po vejah bi skakljal,                   da vzradostil bi ves svet,
lepih dni se radoval.                         vsem pregnaJ iz srca led.
Da peroti bi imel,
v daijnje bl nebo zietel
nebeščane obiskat,
k angelcem se radovat,
Jutro.
PetellnCek sred vasi                           Hlapec krmi že konjlCe,
se postavlja in kriCi:                         gospodar družino kliče;
wNa nogč, zaspanci vsl,                     ptič v grtnovju žvrgoit,
jutro je — ki-ki-ri-ki !M                      solnfeca se veseti.
Stvka v hlevu tožno muka, ker pastir — zaspani Luka — solnca Se ni bil vesel, kar je v roke bif prijel . . .
Večer.
V zarj! veCerni gorijo                        Zvezdice zablestijo
daljnje gorfe,                                      v tiho noC,
v jasnem solnčnem Skrtatu                ptički pojo melodijo:
polja žarž.                                         MLahko noč!"
Materine želje.
Dete nedolžno,                Dvignejo naj te
sladko zaspi.                   gori v nebo,
božje oko tiaj                 da se smehtjalo
nad tabo bedi.                ti ličece bo.
Angelci strune                 Da bi ostalo
ubirajo naj,                     Hčece tl
pesetn nebeško               v sreči žareče
ti svirajo naj.                  vse zive dni 1 . . .