382 Kako zeleno krmo ohraniti sladko. Komu ni znano, koliko neprilik lahko dela vreme gospodarju, kadar spravlja seno, posebno pa otavo! Zlasti škodujeta dež in slabo jesensko vreme po bolj mrzlih deževnih krajih, kakor n. pr. pri nas na Kranjskem na Pivki, koder jim je le redkokrat mogoče otavo srečno pod streho spraviti. Mnogo naših krmskih rastlin pa niti shrauiti ne moremo, temveč jih moramo, precej zelene pokrmiti. To in vremenske neprilike so dale uže marsikomu kmetovalcu premišljevati, kako bi jih odpravil. Posebno Angleži, ki imajo jako vlažno in zato malo ugodno vreme za spravljanje sena, poskušali so, kako bi ohranili zeleno krmo zdravo, to je, da bi ne zadahnila, ne splesnila in da bi bila takega okusa, da jo živina rada uživa. Sicer je naprava tako zvanega kislega sena znana, podobna je napravi kislega zelja. Skisano seno ima pa mnogo napak, največe so pa te, da trava izgubi vsled ski8anja mnogo redilne vrednosti, da se živina le počasi navadi taki krmi, ki ni nič kaj posebno zdrava in katera poleg tega slabo vpliva na okus mleka in še slabše na okus masla. Iz gori navedenih vzrokov so uže dolgo časa mislili angleški gospodarji, kako bi si ohranili zeleno krmo, ne da bi jo sušili, tako da bi ostala sladka, nepokvarjena, užitna in da bi ne izgubila tečnosti. To se jim je v resnici posrečilo pred nekaterimi leti, in danes je način toliko dovršen, da je naša časnikarska dolžnost o njem poročati vsaj na kratko slovenskim gospodarjem. Predno bodemo pisali o predmetu samem, hočemo poprej našim čitateljem povedati nekaj o prirodoslovji, da bodo potem laže umeli osnovno podlogo imenovanemu načinu ohranjevanja krme ter vedeli ceniti posamezna dela pri tem ravnanji. Vse, kar nastane na svetu vsled životne moči, t. s. rastlinske in živalske tvarine, razpade in se razkroji po smrti dotičnega bitja, in tisto, kar se naredi ob razpadanji in razkrajanji, da tvarino, iz katere vzraste novo bitje. Smrt enega bitja da življenje drugemu. Razkroj živalskih ali rastlinskih ostankov sicer provzroča med drugim tudi zrak (kisik), a to le počasi. Na pr.: Dobro posušeno seno, shranjeno na suhem prostoru, lahko postane stotine let staro, predno popolnoma strhleni; dobro presušeno in prekanjeno svinjsko meso ne zgine ter se drži mnogo let. Stari Egiptčani so znali mrliče hraniti na tak način, da so danes čez 4000 let dobro ohranjeni meso je sicer posušeno in trdo kot kamen, a vendar ne gnilo. Nasprotno pa, če leži trava ali mokro seno na kupu, meso pa na vlažnem zraku, prične vse to gniti in hitro razpadati. Kaj je temu vzrok? Male rastlinske stvarce, ki prihajajo iz zraka in ki se precej ugnezdijo v vsakem odmrlem bitji, kakor hitro je dovolj vlage toplote in zraka. Te rastlinske stvarce, ki so največkrat tako majhne, da jih vidimo le z drobnogledom, imenujemo glivice. Ako ni vlažno, ne rasto glivice. Suho seno ostane zdravo, vlažno pa zgnije. Tudi zrak je potreben glivam v rast. Mleko se skisa na zraku, ako pa deneš dobro, sladko, sveže mleko v ploščevinasto posodo, katero napolniš od vrha ter jo zalotaš, ostane ti mleko, ker ne prihaja v posodo nič zraka, zdravo. Tudi toplota je potrebna tem glivam. Zmrzlo meso ostane ti toliko časa zdravo, dokler je zmrzlo. A tudi prevelika toplota uduši glivam rast. Slavni francoski učenjak Pasteur naredil je po8kušnjo, da vse te glive poginejo ob toploti, ki je veča nego 50° C. Na to izkušnjo se opira shranjevanje marsikaterih reči ter tudi sena po načinu, katerega hočemo popisati. Predno pa pričnemo, hočemo še nekatere vzglede navesti. Na-molzeno mleko ima uže v sebi glive, katere ga bodo skisale. Nalij pa tega mleka v steklenko in jo dobro zamaši z zamaš-kom; steklenko deni potem v vročo vodo za toliko časa, da bode mleko toplo med 60 do 70° C. Ta toplota uniči vse glive, in mleko ti ostane sladko najmanj en teden, to je toliko časa, da pride zopet skozi zamašek nekaj novega zraka, ž njim pa drugih gliv. Ako narediš ravno tako z moštom, ostane ti delj časa sladek, ker so uničene za nekaj časa glive, ki delajo, da mošt kipi. Preidimo torej k naši reči. Recimo, da smo pokosili jeseni bujno rastočo deteljo, a vreme nagaja in ni je mogoče porušiti. Ako jo pustimo na njivi, izpere jo dež in tako bode k večemu še za nastil. Ako jo zmečemo na kup, zgreje se in postane popolnoma neužitna. A vendar je mogoče tako deteljo ali travo, zeleno tur-ščico itd. tako shraniti za zimo, da ostane sladka in užitna. To pa tako: Deni zeleno in nekoliko uvelo krmo v jamo, ki je obzidana. Z zrakom pridejo med krmo tudi glive, in te jo prično kmalu kvariti, a to ne Podoba 67. 383 precej, ampak šele tedaj, kadar se poprej zgreta krma zopet nekoliko ohladi. Zakaj šele takrat? Zato ker se krma zgreje nad 50° C, a ob tej toploti so glive vse Podoba 68. uničeoe. Goiti začne šele krma, kadar se shladi in kadar se je lotijo nove glive. Ako hočemo torej krmo dobro ohraniti, treba jo je potem, kadar se zgreje od 55 do 60° C, obvarovati novih gliv in zraka, in ker so prejšnje vse uničene, ni mogoče, da bi krma potem še gnila, ker ni v njej več gliv, katere ravno povzročujejo gnilobo. Obvarujemo jo pa, ako jo močno stisnemo precej potem, ko se je zgrela od 55 do 60°C in stisneno ohranimo dotle, da jo začnemo rabiti. Ker so pa izkušnje pokazale, Podoba 69. da se ob stenah teh jam kakih 10%* na debelo vendar nekaj krme skisa in sicer ravno toliko, kolikor pri kupih, katere naredimo nad zemljo, zato je bolje, ako ne delamo takih dragih jam, ampak kar nad zemljo naredimo primerne kupe od krme, katere lahko stiskamo. Podoba 67. kaže tak kup, in iz njega je lahko razvideti vso to napravo in vse delo. Pritiska mora biti na vsak kvadratni meter 500 %, če ga je več, tem bolje. Podoba 68. kaže vzvod, s katerim se verige skupaj vlečejo in potem pripno. Tako se dela pritisek. Najbolje je na obeh straneh ob enem pritiskati, kakor kaže podoba 69. Na levi strani podobe 69. je videti, kako stoji vzvod, kadar se prične pritiskati, na desni strani pa, kako stoji ob konci pritiska. V prihodnjem listu hočemo po- pisati, na kaj se je ozirati, ako tako hranimo zeleno krmo.