V GORICI, v petek, 17. aprila 1874.
!L>ist 16.
r

Tečaj III.
List izhaja vsak petek
in velja s poštnino vred in v fiorici domu poslan: za celo leto 3 gold., za ppl leta 1 gold. 50 s., za četrt leta 80 sold.— Kdor sam po-nj pošilja, plača 2 g. 50 s. Za ude nar. - pol. društva y,G(frica‘‘ je cena določena, kakor za druge naročnike. Posamezni listi se prodajajo po 6 sold. pri knjigarju Sobarju na Travniku,
Naročnina in dopisi
naj se blagovoljno pošiljajo opravništvu v nunskih ulicah h. štev. 386. Vse po-šiljatve naj se fra n kujejo. Rokopisi se ne vračajo. Oznanila »e sprejemajo. Plača se za navadno vrstico, če se naznanilo samo enkrat natisne, 8 sold., če dvakrat, 12 s. če trikrat, 15 s.; za kolek vsak rat 30 s.
Peticija dr. Gorice do c. k. ministerstva. *)
Visoko c. k. ministerstvo !
Pred letom 1854 ste bile v Gorici dve sodniji, ena sekcija“ za mesto druga pa kot „ okraj na sodnija“ za Goriško okolico. Vsled ministerskega razpisa od 2. oktobra 1854 št. 253 ste pa te sodniji v eno samo v „meslno-j)oobl<isceno sodnijou v Gorici združeni. Ta sodnija ima dvojno področje, omejeno za mesto Gorico, in obširniše kakor vsaka okrajna c. k. sodnija. V prvih letih se je zdelo, da bode mestno-pooblaš-cena sodnija dvojni svoji nalogi popolnoma vstrezati mogla; od leta 1858 do 1862 so bila opravila celò redkeja postala, tako da, čeravno ni imela ta sodnija toliko u-radnikov, kolikor ste jih imeli do leta 1854 c. k. okrajna sodnija za goriško o-kolico, in pa sodnija I. sekcije, je vendar redno in v zadostenje vsa opravila opravljala. V teli letih je imela ta sodnija po 5 juridičnih uradnikov, 3 auskultante, 4 kanceliste in 5 diurnistov.
V letu 1859 je bilo vseh civilnih o-pravil št. 10557, in 35(3 kazenskih ; prišlo je na vsakega juridičnoga uradnika po 13% rednih, IG okrajšanih pravd, 48 dediščinih obravnav in 67 kazenskih opravil in med temi 39 ovadeb. To leto kaže to-raj skoro ravno toliko opravkov kolikor ste jih imeli v letu 1852 obe sodniji, I. sekcije in okolične skupaj. Razloček pa je velik med osebjem leta 1859 in onim, ki ste ga imeli omenjeni sodniji skupaj, ker je bilo leta 1852 pri obeh sodnijah 7 ju-
*) Advokatna kamora je poslala’ do ministerstva peticijo enakega zapopadka, kakoršnega jc predstoječa.
Ur.
EVFEMIJA.
Povest iz prvega stoletja kristijanstva.
Spisal A. Lakovič.
'	(Dalje.)
II.
Obrnimo svoje korake proti bregu a-drijskega morja; tu tik morja skoro stoji lepo, nizko a okusno poslopje. Krasen vrt se razprostira prek obrežja; košata drevesa dajajo zadosti varnosti pred solnčnimi žarki. Dan se bliža koncu, krasen večer je nastopil, hladen vetrič pihlja od zahoda, pioti jugu vidi se krasno razsvitljeno morje, žalujoče solnco ga za odhod zadnjikrat poljublja.
Tik morja na vzvišenem prostoru na nizkem stolu na pol ležaje sedi krasna de-
ridičnih uradnikov, 1 auskhltant, 5 kan-celistov, G diurnistov, in prišlo je na vsakega juridičnega uradnika po 14 rednih, 42 okrajšanih pravd, 23 sklenenih dediš-činih obravnav in po 111 kazenskih opravkov.
Od leta 18G2 pa je poskočilo število vseh opravkov in raslo leto za letom, pa ne da bi se bilo pomnožilo v primeri tudi osebje te sodnije, in je doseglo število v-soh civilnih opravkov leta 1873 število 15799, med kterimi se nahaja 113 rednih, 230 okrajšanik pravd, 207 sklenenih dediščinih obravnav, kazenskih opravkov pa št, 1979.
Osebja pa je imela ta sodnija v preteklem letu le malo in sicer: 4 juri (lične uradnike, 4 auskultante, 2 kancelista iiuG diurnistov. Prišlo je toraj v preteklem letu na vsakega pravnega uradnika po 28 rednih, 57% okrajšanih pravd, 51 sklenenih dediščinih obravnav in 494% kazenskih opravkov, med kterimi se nahaja 385 o-vadeb.
Ako se primeri to leto letu 1852, vidi se, da so je delo za vsakega uradnika pomnožilo v okrajšanih pravdah čez polovico, in v dediščinih obravnavali in rednih pravdah pa za dvakrat toliko. Se veča je razlika v kazenskih opravkih, ker že same ovadbe znašajo trikrat toliko, kakor v letu 1852, in celo število se je pomnožilo za čez štirikrat.
' V letu 1873 pa so se pridružile še pravde za male zneske, ktere so dale samo v treh zadnjih ’ mesecih 7G poravnav, 53 kontumacnih razsodeb vsled prejšnje obravnave. Ako ostane to primerje tudi v letu 1874 imelo se bo konec leta 304 poravnav, 212 kontumačnih razsodeb in 60
va, dragoceno a vendar iiaravno okinčana ; črni, dolgi, razvezani lasje pokrivajo jej tilnik, črne svitle njene oči žarijo se v žarkih pojemajoče solnčne svitlobe. Zamišljeno gleda, a vidi se, da mir i nemir se vojskujeta v njenem srci, da hladna vest poskuša dvoboj proti strahu i trepetu, koji od časa do časa njene ude potresa. Ne sliši, da se jej od druge strani jako podobna deklica približa, ne čuti mehke roke, katero jej je došla deva ljubeznivo i skrbno jo gledaje na glavo položila.
„Evfemija, sestrica mila!" nagovori jo došla.
„A Dora! Si ti!! Njisem te zapazila", odgovori milo tužno jo gledaje.
„Srco moje!" nadaljuje Dora, „Evfe-mija, kaj pa je tebi, kaj vznemirja liže od včeraj tvoj duh, kaka mòra tlači tvoje srce? Za Boga, prosim te, po lajšaj svoje srce, povej mi, kaj te muči ! “
razsodeb po prejšni obravnavi.
Te pravde za male zneske ne bodo skoro nič zmanjšale števila okrajšanih pravd, ker bi ne bila vpeljana obravnava za male zneske, bi ne bilo še % del vseh tožeb.
Naj se omeni še delo, ki ga imajo uradniki pri sprejemanju pravd za male zneske, za okrajšano obravnavo kazenskih ovadeb, in pa vsakovrstne komisije, posebno pri pravdah za motenje posesti, bode v-sakdo priznati moral, da so sedanji juri-dični uradniki te sodnije z delom preobloženi, da ga ne morejo opravljati tako, kakor to interes prava in strank zahteva, in da pri vsem tem se čez mero žrtujejo.
Ali to še ni zadosti. Z novim letom je prišel v veljavo novi kazenski obrav-ravn' red, vsled katerega je imenovan voditelj mestne sodnije za predsednika senatu sostavljenemu za obravnavanje vseh hudodelstev, ki ne spadajo pred porotno sodnijo in pa senatu II. stopinje za obravnavo o prestopkih. Drug juridičen uradnik pa je imenovan pa za uda prvega senata. Kako bode mogel gospod voditelj mestne sodnije voditi sodnijo, predsedovati dvema kazenskima senatoma in povrh tega še reševati vse na-nj spadajoče pravde pri mestni sodniji, in kako se bo mogel drugi uradnik te sodnije udeleževati vseh kazenskih obravnav pri c. k. okrožni sodniji in izdelovati pri mestni sodniji vsa nanj spadajoča dela, tega ne more nikdo razumeti.
Pri vsem vse hvale vrednem prizadevanji voditelja in družili juridičnih uradnikov, gredo pravde le polževo pot, ker se na prvo tožbo navadno še le čez tri do štiri mesece pervi narok napove in to y rednih in okrajšanih pravdah, in potem se navadno vsi naroki odkladajo na tri me-
„0 Bog . . . sestra . . . jaz nesrečna, jaz izdajalka."
„Ti izdajalka ! Evfemija! Ti! Bili tebe zmotiti mogli abotni bogovi ! *
„Ne, ne! Ne tako. Zvesta sem temu, komur smo zvetobo prisegli, nobena ne zem-ska, ne podzemska moč me ne bo prisilila odpovedati se onemu, katerega častimo kot zveličarja sveta. Raje naj me prej o vi valovi v svojo globino požrb! Toda vedi: Sempronij, oni razujzdani pagan, bil je sinoči, ko si ti strijca Valentinijana obiskat šla — tukaj pri meni, prosil je mojo roko, a odbila sem mu jo, v navdušenju seni se izdala, da sem Kristova nevesta. O kak je postal, kako mu je obraz zbledel, kaka je s zobmi škripal. Groze se i žuga o pogub vsem našim bratom je odšel. Moj Bog, kaj bo iz tega! Ne bojim se za svojo glavo, ne, veselim se umreti, da bom prej s Jezusom združena. Toda, ko bi naš sivolasi škof, naš Valentinijan, Erazma, Tekla,
sece. Tako ravnanje pa zakasnuje konečno rejenje pravd, prizadene dosti stroškov in dela škodo strankam in cesarskemn erarju, ker.uči skušnja, da čim hitrejše pravde tečejo, tem bolj se pravde množijo in tem več dobička na kolekih c. erarju dajajo.
Se druga prav huda neprilika pa tiči v združenji mestne-pooblaščene sodnije z okolico gorisko; v mestu Gorici je namreč največ laških prebivalcev, goriška okolica pa je vsa slovenska. V tej sodniji je toraj ljudstvo različnih narodnosti, laške in slovenske, združeno. Nasledki temu so, da se nastavljajo pri tej sodniji uradniki, ki sicer laški ali le po redkem tudi slovenski jezik govorijo in pišejo. Ne le tedaj, da v tej sodniji slovensko uradovanje mogoče ni kakor je to Slovencem v razvpitem členu 19. temeljnih prav zagotovljeno, je celò večina takih uradnikov, da Slovenca ne umejo.
Vsem tem neprilika m ni mogoče drugače v okom priti, kakor s tem, da se sopet loči okolica goriška od mestne pooblaščene sodnije in ustanovi za njo posebna okrajna sodnija v Gorici, in da ostane me-stno-pooblaščena sodnija z omenjenim področjem za mesto Gorico, kakor je to že bilo pred letom 1854.
Ako se v poštev vzame, da ima okolica goriška brez mesta Gorice, 15 županij in 30202 duš, mora se priznati, da sme ona zahtevati, da se za njo ustanovi posebna okrajna sodnija, in to tem več, ako se pomisli, da šteje n. pr. okrajna sodnija v Cirknem le 8724 duš.
Ta nova okrajua sodnija bi ne prizadejala državi nikakih stroškov, kajti ti bi se pokrivali samo s koleki in še bi kaj čistega dobička ostalo, in vrh tega bi vse dediščine davščine bile čist dohodek. Glede na to, da hitro in cenò oskrbljevanje pravnih zadev dela narode zadovoljne in vladi udane ; glede, da se to za okolico gorisko ne da drugače doseči, kakor s tem, da se loči okolica goriška od mestno-pooblaščene sodnije, glede na vse zgoraj omenjene druge tehtne razloge podaja slovensko-na-rodno polttiško-društvo „Goricau visokemu c. k. ministerstvo prošnjo, naj bi v zmislu
§. 2 postave od 11. junija 1868 št. 51) po storjenih potrebnih korakih, okolico gorisko, ki je sedaj z mestno-pooblaščeno' sodnijo v Gorici združena, od le sodnije ločiti iu zanjo posebno okrajno sodnijo v Gorici ustanoviti blagovolilo.
Nekaj o šolah ia šolskih postavah.
II. *)
Ako bi vže hoteli skrčiti hojo v šolo, naj bi se to godilo rajši od spodej, ker po tem bi mladina velike škode ne trpela; — šolala bi se malo let, ali to z vspelioln. Naše šole ne bi bile pri tolikem pomanjkanju učiteljev prenapolnjene, otroci bi redno napredovali; — v šoli bi bilo živahnejše, — šole bi postale resnično zavodi — prave ljudske šole, a ne pestoval niče.— Živahno in resno podučevanje odgoji stalno marljivo mladino, iz katere je pričakovati značajnih mož iu žen ; šola-pestovalnica pa plitve omahljive glavice. Človeku je to najljubše, za kar se je naj več trudil. Ako ne bode otrok žrtoval za nauk časa in truda, bo li nauk in šolo visoko cenil? — Kar je igraje dobil, igrača mu bode.
§§. 21. in 22. postave od 10. inaici ja 1870 bi se po prenaredbi deželn. zbo ra glasila: § 21. »Da se izračuni znesek, ki je za vsako učiteljsko mesto odločen, razdelijo se šolske občine po poprečni ceni za živijenje najpotrebnejših reči in po drugih krajnih okoljnostih na 3 vrste/
»To razdelitev napravi deželn. šolski svèt.......“ § 22. »Najmanjši zuesek go-
tove letno plače, katerega ima učitelj pravico tirjati, znaša: v občinah I. vrste 600 gl d., v občinah II. vrste 500 gld. in v občinah III. vrste 400 gld.
Ta dva §§ sta le vtem spremenjena, da je odpadla 4. vrsta šolskih občin z u-čiteljsko letno plačo 300 gld.; vse drugo bistveno je ostalo. Po § 21. se bodo toraj razdelili šolski krogi v šolske občine treh vrst, po ravno tem načelu (po poprečni ceni za življenje naj potrebniših reši...) kakor so bile leta 1869 razvrstene. Da
*) Glej štev. 14. „G1.‘
ni ta podlaga merodajna, rekel bi, za našo deželo popolnoma btez veljave, na katero se nihče ne more opirati, bode menda slehernemu dovolj jasno. Vendar naj navòdein v pojasnilp izgled tistim, ki se sò sedanjimi šol. postavami malo pečajo. Po gori o-menjenim § so bile šol. občine leta 1869 razvrstene, po katerem je prišla črniška šolska občina v II. vrsto, šempaška v III. in oseška v IV. vrsto; ali kanalska v II. ročiujska v III. in gorenjepoljska v IV. vrsto itd. Ne najdemo ga, ki bi si upal trditi — a gotovo ne dokazati, da je v Šempasu živež dražji, nego v Oseku; v Černičah dražji, nego v Šempasu itd. Nao-pak se pa prav lahko dokaže, da v vseh 3 imenovanih krajih je živež domačega pridelka enake cene; inostranski pridelki pa da so v večili krajih vse priročniše, n. pr. stacune, rokodelci, mesnica, pošta, lekarni-ca itd. Stanovniki manjših krajev izdajo marsikateri sold za donašanje drobnino iz večih krajev. Podlaga razdelitvi šol. občin je toraj le imaginarna (domišljena), ki se z dejanskimi razmerami dežele ne sklada. Deželni šol. svet ne iuiajoč nobene stallie, določene podlage, razdelil bode naj hrže naše šolske občine na dve vrsti, ker I. vrste bodo najbrže samo ljudske šole v Gorici, takò, da precej po vpeljavi novo prev-strojene šolske postave ne bode marsikateri občini ne pravično ne ugodno.
V slehrnem stanu nahajamo več vrst služeb, takò, postavimo, pri vojakih, pri duhovščini itd.; da se so vpeljale tudi pri šolstvu — naj mlajšemu stanu — razne vrste plačil, je vrlo koristno in pospeševalno za šolstvo. Bodete pa dve vrsti plačil, zadovolili učitelje? Bodo se mari mladi učitelji prizadevali, pomakniti se na višjo stopnjo ; trudili se in prizadevali dolžnosti svojega stanu natančno spolnovati; brigali se po svojem stanu in poklicu se dalje izobraževati ako nijuiajo upanja, da bi na boljšo stopnjo dospeli — in to vsled pičlega števila služeb II. vrste?
Razvrstitev šolskih občin sega globo-kejše v šolstvo nego se na prvi pogled zdi; zato trdim da bi se morala ne le 4. vrsta pridržati, ampak pristavila naj bi se še 5.
ko bi drugi bratje i sestre, ko bi nedolžna kri zavoljo mene . . . "
»Evfemija! Predraga, pomiri se, pomiri ! Ne bo tako zlo, i če tudi bi nevihta nad nami vstala, vedi, da ti nijsi kriva, da je božja volja, da pride čez nas grenka skušnja. Reči si morala, kar si rekla. Vendar če hočeš, pojufrnjem je Gospodov dan, prašale bodeve našega častitega škofa. Suženj Kaji je zvest i vdan nam brat, spremljal nas bo ... a tiho, nekdo se bliža/ Komaj Dora to izgovori, pred n ju stopi ponosen Rimljan ; vidi se mn da je plemenitega stanu; razne brazde po obrazu pričajo, da vojni šum i krik mu nij neznan; dragocena toga pokriva mu možka ramena, levica drži mogočen, dvorezen, dolg meč. Plamen šviga iz oči, ustna trepetajo a vendar možko zakriva dušno svojo vzburjenost.
»Salvete! Zdravstvujti hčerke!" doni iz njegovih ust ter se vsede na njihovo stran.
»Ave pater!" odmeva se nježnji od-ssdrav.
»Evfemija ! " obme se oče h starejši, »Evfemija ! čas je da resno premišljujemo o tvojej bodočnosti, vzrastla si; treba si pojiskati sodruga za pot tvojega življenja. "
„0 oče!" vsklikne deva bleda kot
smrt.
»Kaj ! ? Slušalo boš. Dogovoril sem se s Sempronijem ; poroko hočemo praznovati v teku meseca dni/
»Predragi oče, nij mogoče to. Jaz sem se zavezala za vse dni, zvestobo, kojo . / »Toraj je res! “ rjove razljuteni oče, toraj je res, kar je, kakor sem mislil, kvasil Sernpronij ; tedaj je resnica, da ti hčer plemenitega Rimljana si se udala brezver jiikom. O bogovi! bogovi ! Jupiter, kde imaš svoj strel, Vulkan, kdo je tvoj bat, Mars kde tvoje orožje .. "
»Oče! oče!" vskikneti devi.
»Ne oče, ne, ljuta guja, ampak orodje osvete v rokah bogov/ — Rekši i z vz burjeno desnico potegne ojstri meč izza pasa ter zasuknivši ga nad glavo, ijovè kot de-
reča zver zamahne nad Evfemijo. To dà devici kot brzonogi jelen poskočiti na noge ter spustite se pred vzburjenim očetom v beg; _ kajti življenje akoravno grenko je vendar le sladko — oče za njima, one pred njim v dir i skok prek obala sinjega adrijskega morja. A glej čudo! angclj nedolžnosti . čuva nad nedolžnostjo : očetu se spodtakne, pade ter v nezavesti obleži. Preden se oče zave g z ini le ste devici, kot da bi je globina morja požrla. Razsrden vstane oče, jezò i togotò se, s zobmi škripaje vrne se v opustošeno svojo palačo, izdajaje svojo hčeri pogubi i peklu, pro-kljinjevaje njih nehvaležnost ; ubožec ! nij poznal moči onega, koji je dejal: »Vsak, ki zapusti svojo hišo, ali brate, ali sestre, ali očeta ali mater zarad mojega imena, stotero se mu bo povrnilo i večno življenje
bo dobil."
(Dalje prih.)
ali celò 6. vrsta šolskih občin. Razumò se, da razloček učiteljsko plače med posames-nimi vrstami ne bi bil 100 gld., ampak morda 50 ali še manj.
Pri tej priložnosti naj navGdem načelo, po katerem naj bi se šolske občine razvrstile, katero mi je nek šolnik razkladal, in katero tudi meni dopada, ker se mi zdi na sleherno stran pravično. Šolsko občine naj bi se razdelile po .šlevila otrok in po nepo srednjih davkih dolio n c šolske občine. Ker, kolikor več dela za splošno omiko, za napredek in blagostanje, toliko več truda ima ; po vsej pravici mi tora j tiče veča odškodnina. Kolikor več davkov plačuje šolska občina, toliko več doprinaša ona k vzdrževanju šolstva istega okraja; toraj po pravici lahko zahteva zmožnojšega in boljšega učitelja. Po taki razdelitvi bi se ne godila krivica nobeni občini. Bliže ležeče vasi bi se rade združile v eno veliko šolsko občino, ker bi po tem imele eno dobro šolo mesto dveh slabih ali srednjih. Občine bi se ne mogle pritoževati, ker tam, kjer številke govorò, potihnejo vsi drugi razlogi.
§ 32 postave 10. marci ja 1870, ki določuje opravilne doklade šol. voditeljem— naj so ravnatelji ali nadučitelji, — je deželni zbor opravilne doklade kar z dvojko delil ; odbivši isto popolnoma na dvorazred-nicah, in pustivši na večrazrednicah le polovico. O tein bi se dalo mnogo za in proti govoriti; naj rečem tudi jaz svojo.
Voditelj šole naj je eno-dvo-ali več-razrednice je ud krajnega šolsk. sveta in kot tak so-odgovoren za šol. premoženje, a posebej še za vradna pisma, za red in disciplino v šoli itd. Ker se njegovo delo in skrb njegova množi sò številom razredov, takó bi bilo naj pravi čniše, da bi voditelja odškodovali po številu razredov, ki jih vodi. Vže voditelj enorazredniee naj bi vžival malo opravilno doklado po 20 ali 30 gld. na leto, na dvorazrednici dvakrat toliko na trirazrednici trikrat toliko itd. Tako je deželi», zbor koroški vže leta 1871 spremenil deželno postavo v tej zadevi, odloči vši vsakemu voditelju za vsak razred po 30 gld. brez razločka na vrsto šolske občine, v kateri služi, kar je visoka vlada potrdila, in je vže zdavnej v dejanju izpeljano. Enako postavo imajo salisburška in druge dežele.
JOopi^i.
Od beneške meje. 12. aprila. Pred letom je pisal »Glas" prav jedrnato o potrebi i napravi meščanskih šol v naših trgih Reč sicer na videz počiva a v dejanji ni tako.
Kdor pozna delavnost sedanjega deželnega šolskega nadzornika i njegovo domorodno ljubezen do ljudske šole ter omike, kdor pozna njegovo uravnavo ljudskih šol na Štajerskem ; si pač lahko misli, da tudi pri nas ne bode počival, dokler šol boljše ne uravna, kolikor je namreč mogoče pri sedanjih postavah i okoliščinah. Prvi korak je uže storjen. Naš dež. šolski nadzornik je bil pred velikonočjo ves mesec pri naučnem ministerstvu v svetili zarad uravnave ljudskih šol. Slišimo, da prvi sad tega posvetovanja bo menda ta, da so vsaj deloma uresniči splošnja želja, kojo je »Glas‘* uže mnogokrat i krepko povdarjal,
da naši trgi (lobodo jako potrebne meščanske šole. Te bodo toliko veče važnosti, ker v sedanjem času kmetu skoraj ni več mogoče sina pošiljati v mesto, i ker bodo menda z bolj zdravim blagom pripravnici segale pod pazduho.
Da pri sedanjih učiteljskih močeh o-menjeni napredeki uravnava ljudske šole ne more biti delo enega leta jo jasno, ali vsaj mali začetek želimo i tudi menda smemo upati za prihodnje šolsko leto. Naj se zgodi !
Iz Dornberga, 12. aprila. — (»Glasove/* v Dovnbeif/u — puntarji), tako je pisala »Soča" št. 11 po sporočilu tukajšnjega, dobro znanega poročevalca svojega. Zakaj se je prepir — o puntu mi tukaj ne vemo — vnel, to je zamolčal; imel je tudi vzrok o tem molčati; pač pa je brcnil po našem občespnšlovanem kaplanu zarad njegovih govorov v cerkvi, češ da so pedantni, pohujšljivi za mladino. O ti nedolžno jagnje, kaj neki te je tako zbodlo? — G. kaplan je razlagal pri krš. nauku šesto zapoved božjo. Mi smo bili pričujoči, pa se ne spominjamo, da bi bili slišali le eno besedo spodtikljivo za mladino; spregovoril je pa h koncu prav resne besede, ki so se nekaterim prav prilegale, nar hrže-dopisniku samemu; ker le oni pes cvili, kojega vdariš. — Zakaj se je pa bil prepir vnel ono nedeljo ? Mi smo mislili o tein molčati ; saj ni možem pristojno, paziti na vsako žabje regljanje, kedarkoli se o-glasi. Ali Dornberška žaba be je v 15. št. »Soče" sopet oglasila in kvakala o našem kaplanu glede njegovih naukov.
Vzrok prepira je bil ta: Sfcarašinstvo je 8. svečana sklenilo, da se imajo drevesca iz občinskega vrta domačim sosedom po dve in dve mi dražbi prodati. — Odločeni dan dražbe* pride, ali za dražbo so bile ostale le bolj revne in majhne drevesca, lepše in boljše je šestka tukajšnjih Sočanov popved izbrala in deloma sebi prihranila, deloma daljnim prijatlom odposlala. Za zvržek pa niso marali obči n ai ji, od tod prepir v občini. In ravno oni Mr., o katerim piše „S." da je miril, je nar več prepira delal ; razume se, da je izmed sest-ke »Sočanov*. — Razim te šestke »Sočanov" — je bila vsa občina razkačena vslcd onega krivičnega početja, in po pravici,
Kaj pa je Dornberško »žabo" vznemirilo, da je v 15.’ št. „S.“ sopet zakva-kala? — Glejte velikonočni ponedeljek je g. kaplan v cerkvi govoril o dvojni ljubezni do Boga in do bližnjega in konečno dostavi: »Jest vem in spoznam, da vi moje nauke radi in z veseljem poslušate, bodite stanovitni v tem tudi za naprej, in ne posnemajte onega dopisnika nekega lista, ki pravi, da moj nauk je pedanten, dolgočasen in nič veljaven".— Da je vam, g. dopisnik nauk g. kaplana, sploh beseda božja, dolgočasen, ni čuda, saj vam vedno v glavi vrti le: briškola, šipol itd. Kdo da ste, poznamo vas dobro, ko bi se ne bili tudi sami izdali, ko vas je vsa občina, da celo ves občinski zastop v živo prijel, zakaj da ne pustite v miru našega g. kaplana, katerega vsi spoštujemo in brez katerega bi žalostno bilo v naši fari. To Tam pa povemo, pustite našega
kaplana v miru; enkrat za vselej, drugače bomo z Vami postopali, Kakor gre pobalinom. Ali ste že pozabili, kako se Vam je uni dan z nekim Pervačanom zgodilo. O tem škandalu ste imeli poročati, pa ste sopet molčali. — Kdo je vzr čil preteklo nedeljo ono ne vol jo med fannani, kakor Vi. Kdo je puntar kakor Vi. — To za zdaj. Ako Vam ni zadosti, Vani postrežemo bolje; imamo še neki zgled Judeža Iškarjota.
S Tominskega 15. aprila. — Velikonočne praznike je bil državni poslanec Winkler v Tominu in prišli so se mu poklonit nekteri župani, udje cestnih odborov, ter mu izrazili svoje zaupanje in prisrčno zahvalo, ker se je tako vspešno v drž. zboru potezal za njih (morda tudi svoje?) materialne koristi in pridobil nekoliko tisoč za neko cesto na Tominškom. Obljubil jim je neki, da jim hoče vsako leto, dokler bo drž. poslanec, nekaj na Dunaji pri beračiti in pomagati njih materijalno stanje zboljšati.
Ko bi bili naši hribovski prebivalci boljši politiki in bi ne- bili oslepljeni po neki sebični in sedaj vsegamogočni Tominški koteriji, bi drugače sodili Winkler-jevo postopanje v drž. zboru. N»? tajim sicer— česar tudi ne stori zadnji »Glasovi", precej opportuuitatni članek — da ta denarna podpora ne bo v korist hribovcem; ali ti tisoči bodo sčasoma tudi precej »slani". Kaj nam pomaga, če imamo takega poslanca, ki sicer priberafii nekaj tisoč goldinarjev, ter ž njimi zadovoli nek tore sebičneže, druge nevedne pa slepi; zraven pa se izneveri, ali vsaj ne sme ravnati po načelih, ktera zastopa narod slov niški in gotovo tudi ogromna večina ujegouh volilcev? če se združi in brati sè zagrizenimi sovra'ni-niki narodnosti slovenske in cerkve katoliške? če v vsem prikimuje ministerstvu in sedanjemu vladnemu sistemu Ì če z liberalci vred pomaga škofe in duhovščino vklepati v verige? (Glej zadnji Stremeyer-jev govor v gosposki zbornici. — Ur.) Winkler je sicer rekel pri neki priložnosti, da bomo znali ceniti korist in vrednost novih konfessionalnik postav še le čez več let, ali tako drzen menda vendar ni, da bi mislil, da bomo prej verovali njegovim besedam, kakor besedam Pi j a IX in vseh drugih škofov Avstrijskih. Vsak pravi katoličan naj položi roko na srce iu naj se praša, ali za more še z mirno vestjo zagovarjati in odobravati, kar j-1 papež obsodil in škod soglasno zavrgli? Res žalostno je, da ne rečem kaj hujšega, da je mnogofcii-služeni Winkler tako daleč zabredel in tako zastopa katoliške Goriške Slovence ; on ima morda za-se tudi dobre namene, ali njegovo sedanje postopanje gotovo ni hvalevredno, ker s teni se širi med Goriškimi Slovenci politična korrupcija.
—y—
Ogled.
Avstrija. Kdor je še kaj upanja imel do naše gosposke zbornice, da ona ne bo šla tako daleč v proticerkvenih postavah kakor zbornica poslancev, tega je razprava o prvi konfessionalni postavi popolnem preverila, da naša gosposka zbornica v svoji večini nič ne zastane v liberalizmu in ra-dikalstvu od zbornice poslancev ; kakor v-
selej, pokazala so jo tudi zdaj le pajdasica in pokorni sluga slednjo. Prva konfessio-nalna postava jo bila sprejeta v gosposki subornici z veliko večino glasov, kakor smo že zadnjič slutili.— Razprava o tej postavi se je začela 10. t. m. Nazoči so bili skoraj vsi čislaj anski Škofje, ki so udje gosposke zbornice, razim peterih. Zadržaui so bili, velevažne razprave se udeležiti: knezo-nadškofa Goriški in Zadrski, knezo-skofje Solnograški, Ljubljanski in Vratislav-ski, koji slednji ima pravico sedeti tudi v na8i gosposki zbornici, akoravno je sedež njegove skotijo na Pruskem. Prvi dan so zoper postave govorili grofFalkeuhayn, kardinali Rauscber, Ta ni oc z y in Sclnvarzenberg pa škofa Gasser in Wiery. Za postave pa TscUabuscluiigg, Ameth, Neumann in Hotler. — Drugi dan 11. t. m. proti: škof Ste-pišnek, knez Czartoriski in knez Wiudisch-griitz; za pa Uve (nekdanji minister prava,) grof Hnrtig in grof Anton Auersperg. — Da bi imeli mi prostora saj glavne točke vsakega govornika posneti, bi naši bralci lahko siimi sodili, kako plitvi in vsakdanji so Li i ugovori liberalnih gospodov proti tehtnim dokazom konservativne in pravne stranke. — Med vsimi proti-govoruiki, ki so nasvetovali, naj gosposka zbornica prejde na dnevni red o konfes. postavah, odlikoval se je, razuu Leo Thun-a, kardinal Rauscber, nadškof Dunajski, znan že od nekdaj kot logičen, bistroumen govornik; izvrstni so bili tudi govori grofa Fal-kenhayn-a poročevalca manjšine, kardinala Seliva r cen berg-a, škofa Briksenskega Gas-serja. In vsem tem tehtnim dokazom so nasprotniki odgovarjali se sploh puhlimi frazami, kojih lahko vsak dan bereš v liberalnih časnikih. —
Kot čarobna repata zvezda med vsimi govorniki se je svetil pa konečni govor grofa Leo Thun-a, nekdanjega ministra za uk in bogočastje. Grof Leo Tinin ima kot govornik evropejsko ime; v tem govoru je pa samega sebe prekosil. Njegov govor je bil tako bistroumen, tako sijajen, tako veličasten, da so prijatelji in neprijatelji strmeli. Celo nasprotni sovražni časniki so prisiljeni pripozaati, da tak govor bi bil osupnil angležki parlament ali nekdanji senat Napoleona III., da v pruski zbornici zastonj iščeš takega govornika. „Vaterland“ pa pravi, v angležkem parlamentu bi bili po takem govoru postavo saj odložili, povsod pa v Evropi, kjer so konstitucionalne vlade, bi bil prvi neogibljivi nasledek takega govora, da se parlament razpusti in vladni sistem prekucne. Pa naši gospodje t parlamentu imajo debelo slonovo kožo, ministri še debelejšo. Oni ostanejo gluhi iu slepi proti vsakemu dokazu.— Ena glavnih toček Thun-ovega govora je bila ta : Ako je že dejansko v Avstriji politična brezverska stranka, s katero je treba računiti, naj se razmere države do te stranke določijo in oniej.o, kat. cerkev naj pa se pusti v miru. — Konečno nasvetuje tudi on, naj gosp. zbornica preide na dnevni red in s tiiii dokaže, da je še mogoče na-njo se zanašati in ž njo govoriti; drugače bi bilo t» i j o v in zadnji dokaz, da pravice ne išči več pi i iijoj. — Vse zastonj! Njemu sku a ugovarjati žlahtni Lichtenfels, kot glavni proti-govornik večine, med tem pa
pade v omedlevico, da so ga morali nesti iz sobane. Vsa zbornica je bila preplašena in iuinisterstva predsednik kriči po dvorani: vode, vode ! ! — V resnici vode je treba tem gospodom, da si razgrete možgane o-hladijo. — Prigovor pravi, nomen-omen, pa pustimo to. Seja se je morala vsled tega pretrgati in odnesti do ponedeljka. Nasproti grof Thun-ovem govoru odlikoval se je Auersperg-ov s kavalirsko — trivi-jalnostjo.
Donuico novice.
(Prci'zviseni nadškof) so 13. aprila delili v svoji domači kapeli nekaterim osebam viso-cega stanu prvo sv. obhajilo in sakrament sv. birme. Med 4 birmanci bil je tudi čez 50 let stari baron 4V. oče čvetero otrok.
(..Slovenske ]\[aticeu) udje so naprošeni, da odrajtajo do konca tega meseca (aprila) letamo za 1. 1874 in tudi ostanke, kdor jih ima.— (Mnogi p. n. društveni ki niso poslali še po knjige za 1. 1873.)
Poverjen ik goriški.
(Na Vogrskem) seje učitelj Jak. Furlani odpovedal službi zavoljo bolehnosti.
(Prihodnji teden) vlije v Ljubljani dvorni zvonar Samassa druge tri zvonove za sv. Goro. Tehtali bodo po velikosti 24, 9 in G centov. Na sv. Gori pripraljajo prebivalcem iz Ljubljanske tovarnice primerno stanovanje v zvoniku. Visela bota po dva in dva zvonova v vrsti, zarad tega je bilo potrebno nekoliko zvonik pripraviti, kar zopet novce stane. Ako-ravno so Slovenci do sedaj nepričakovano veliko darovali za to veličastno zvonilo, naj bi blagi darovalci ne pozabili, da se še vsak dar in dar ček hvaležno sprejema.
(Pretečen ponedeljek) je prišla deputa-cija iz Ajdovščine poklonit se in zahvalit državnemu poslancu Coronini-u za „ obljubi j en o “ ravnopravnost in vpeljavo narodnih jezikov v srednje naše šole. Tominci in tudi v Sežani so nekateri, ki bi radi na medvedovo kožo pili.
(Volitve za mestno starešinstvo.) Leta 1871 izvoljeni gg. Mihelič, Luzzatto, Marzini, Paternolli, Attems, Gorjup in Jona izstopijo, in mesto njih volili se bodo v pozneje naznanjenem času novi odborniki in sicer za prvi volilni razred 2, za drugi razred 4 in za tretji volilni razred tildi 3 zastopniki. Dnevi volitve se naznanijo pozneje, toliko pa zamoremo reči vže danes, da taka „klerikalnau večina, kakor-šna je sedaj z Isonzo-vim Perinelli-em na čelu, menda ne bode veliko truda prizadela, da se vgnjezdi, a klerikalna večina in Isonco-pa-tron na čelu je vendar le - - ironija.
Razne vesti.
— Družba sv. Mohora. Ne manj ko lani se je število družnikov tudi letos izdatno pomnožilo; skoraj za 2000 bode letos število više kakor lani. Do konca aprila so bili neutrudljivi poverjeniki okoli 23.800 starih iu novih udov pri družbi naznanili. Imenik za koledar se marljivo sestavlja in tiska; ko bode popolnoma sestavljen, naznani se natančno število udov po raznih škofijah.
— II kmetijski družbi za Koroško je pristopilo, odkar svoj Časnik tudi v slovenskem jeziku izdaja, mnogo novih udov, kar je naj bolji dokaz, kako važen je bil sklep kmetijske družbe kterega smo po „Besednikuu tudi mi priobčili.
— Z Dolenskega se piše „Slovencu:a Neka žena iz našega kraja je hotela svojemu na ljubljanskem gradil zaprtemu sinu za velikonočne praznike nekoliko postreči. Spekla mu je tedaj kolač, ter ga z meseno priklado vred nesla v Ljubljano, kjer se ji dovoli, da sme o-biskati zaprtega sina in prinesene reči mu izročiti. Pa sin materi vse zopet da nazaj ter ji reče: „Mati nesite to, kar ste prinesli, zopet domu, ker povem vam, da se mi doma še nikdar tako dobro godilo ni, kakor tukaj.u Ni tedaj čuda, da soljudje, kterili nič več ni sram, ječe in zapora več ne boje, ker dobro vedo, da imajo po ječah veliko boljše življenje, kakor doma.
— Rojanska čitalnica je darovala za zidanje ,,narodnega domau v Novemmestu 100 gl.
v
Čitalnični odbor, kot stavbeni odbor n. d. so zahvaluje za to zdatno podporo in vabi druga narodna društva ta čin pomemati.
— Prepoved. C. kr. namestništvo v Trstu ostro prepoveduje porabo dinamita, s kte-rim nekteri malopridni ribòi ribe love, in obeča, da se liže snuje prav sposobna in oj tra postava, ktera bo sploh uredila vsa vodila za ribštvo.
— Priporočenje banke »Slovenij e.u Slo?. Gosp. piše; „Ker potečejo z letošnjim letom z večine zavarovanja župnijskih hiš in cerkev, je preč. Lavantinsko škofijstvo na prošnjo ravnateljstva banke „Slovenije“ naslednji razglas po škofiji razposlalo; Banka „Slovenijau je do-zdaj vse svoje zaveznosti zvesto zvrševala, ima poglavitni namen: braniti, da denar iz naših dežel v tuje ne teče, in s čistini dohodkom podpirati domače dobrodejne naprave. Ravnateljstvo je tudi izreklo, da hoče vsako leto 5°/o čistega dohodka iz zavarovnine cerkvenih poslopij Lavantinske škofije izročati škofijstvu za cerkvene namene. Glede na vse to priporoča škofijstvo banko „Slovenijou čast. dulnfvenstvu, le da škofijstvo samo nobenega poroštva ali kake odgovornosti za bodočnost s rem ne prevzame, in tudi cerkvenim predstojništvom ne hrani, ako so pri drugih zanesljivih društvih zavarovati hote. — Upamo, da bodo sklenjeni računi ob priliki občnega zbora banke „Slove^ nijew prihodnji mesec pokazali, da je zaupanja ▼redna.“ Enako vabilo in priporočilo razposlal je tudi ordinarijat Goriške nadškofije.
Borsni kurzi naDunaji 16. aprila.
Enotni drž. dolg. v papirju .	.
„	»	«	» srebru . .
Drž. posojilo leta 1860	. . •
Akcije narodne banke ....
, Kreditne akcije..................
London .........................
Napoleon d’ or..................
Cekini..........................
Adžjo srebra....................
gl. kr. 69.25 73.35
103.50 960.—
101.50 111.80
8.96
•
Odgovorni izdavatclj in urednik: ANTON VAL. TOMAN —
Tiskar: SEITZ v Gorici.