O Mevlji (brez Klandra)
Neke lanske sobote sem v Delu ošvrknil Dušana Mevljo, čigar nenehno obregovanje ob Partljiča menda že vsem preseda. Nisem pa imel namena resno polemizirati z njim. Njegovo repliko v naslednjem sobotnem Delu bi bil prenesel molče, če ne bi bilo v njej nekega čudnega stavka. Tisti Mevljev čudni stavek pa se je nanašal na neko mojo že pozabljeno osebno prigodo:
Ob televizijskih Ščukah, torej pred skoraj petimi leti, je urednik borčevskega tednika TV-15 moj zagovor Ščuk vrgel v koš, objavil pa le neugodne odmeve. A to seveda ni bilo nič posebnega. Takšne stvari so se v preteklosti pač dogajale. Žal pa Mevlja še zdaj (glej Delo od 10. 12. 83) odobrava to, da moj pozitivni odmev ni bil objavljen! Skratka, od neke nedemokratične prakse se ni distanciral niti za las.
Vzeti sočloveku besedo in njegovo pisanje vreči v koš je torej za Mevljo toliko kot nič. Nasprotno pa je sam zelo občutljiv za lastno čast. Če npr. kritično spregovoriš o njegovi (doslej že bogve kolikokrat objavljeni!!) anatemi Ščuk, ti Mevlja brž zabrusi, češ da ne spoštuješ svobode mnenj.
Sicer pa končujem ta politični prepir. Bralci Sodobnosti so kulturni, misleči ljudje. Znane so jim Ščuke in znana vsa ta polemika, zato naj o njej sami razsojajo.
Le o Partljiču naj še nekaj dodam. Nedavno je Partljič na RTV govoril o sebi in mimogrede dejal, da so bile televizijske Ščuke zanj »nesreča«. Ni pa pojasnil, ali s tem misli na tisti politični vik ali na kaj drugega, morda na samo televizijsko priredbo odrskega izvirnika. Je pa hkrati o tem svojem delu govoril z ustrezno samozavestjo in samospoštovanjem. Toda Mevlja je vse tisto »slišal« drugače: svoje Ščuke je Partljič baje kar počez označil za »nesrečo«! Mevlja si torej zlahka najde »argumente«. Prav mu pride celo bosa laž.
Peter Leveč
705
Naša jutranja obzorja