ZGODOVINSKI ČASOPIS 44 • 1990 • 2 32I spisi je omeniti zlasti ' članke o vinodolskem zakoniku (1875) ter zgodovinske pri­ spevke o Kastvu. Leposlovju sta namenjeni dve knjigi (poezija L. Zaninija in roman E. Kuničića). Leta 1984 je v dveh knjigah izšel izbor poezije in proze Vladimirja Nazorja (Istarske teme) in pripovedno delo Viktorja Cara Emina (roman Presječeni puti) Tone Peruško (1905—1967) je eden najbolj poznanih istrskih kulturnikov zadnjih de­ setletij, izbor njegove publicistike je izšel v knjigi U svome vremenu (uvod je na­ pisal Stjepan Vukušić). Peruško je pisal o kulturnih vprašanjih, o zgodovini in o po­ litiki svojega časa. Mijo Mirković (Mate Balota) je avtor knjige Stara pazinska gi­ mnazija (prvič izšla leta 1950). Spomine na pazinsko gimnazijo, na kateri se je Ba lota šolal (1910—1914), dopolnjujejo študije, ki so jih napisali Z. Črnja, T. Peruško ir/ M. Franičević. Posebnost je knjiga Korneiija Budinicha (1873—1935) Arhitektonske študije. Avtor je-bil Rečan, svoje arhitekturne projekte je uresničeval na Reki, v Trstu, po Istri in drugod. O arhitekturi je pisal (njegovi spisi so izhajali v raznih jezikih) in izbor tega pisanja prinaša knjiga v prevodu (prevajalec je bil, vsaj kai zadeva krajevnih imen, neprecizen; Štanjel je postal Sv. Danilo, Stivan pri Devinu je lociran na Reko) ; knjigo je uredil Andrija Mutnjaković. Sesti letnik (1985) vsebuje dva zvezka Ekonomske historije Jugoslavije Mije Mir- koviča; s tem je delo doživelo že peti ponatis (prvič izšlo leta 1958). Uvodno študiju je napisal Vladimir Stipetič. Izrazito zgodovinska knjiga je Miroslav Bertoša: Etot, i etnis zavičaja. Objavljene razprave, eseji, fragmenti so namenjeni predvsem istrski historiografiji in-istrski-zgodovini s posebnim poudarkom na čas med 16. in 19. sto­ letjem. Peter Strčič, ki je napisal uvod, sodi, da more knjiga zaradi sodobnih meto­ doloških stališč »-plodno delovati na naše historiografsko gibanje«. Petar Šimunovič in Josip Bratulič sta po statistiki iz leta 1946 (izdelani za pariško mirovno konfe­ renco) Cadastre national de l'Istrie pripravila delo Prezimena i naselja u Istri v treh zvezkih; dva sta izšla v šestem letniku. Urednika in sestavljalca knjige sta prispevala tudi uvod. Leposlovje zastopa Lucifero Martini z romanom Opredjeljenje. V sedmem letniku (1986) je izšel tretji zvezek dela Prezimena i naselja u Istri (zvezek prinaša abecedna kazala). Dve knjigi Obzori istarskog narodnjaštva prinašata izbor gradiva iz najbolj poznanega lista istrskih Hrvatov Naša sloga (1870—1915). Po­ dobno knjigo,- vendar v krajši obliki, je že leta 1952 zasnoval Frane Barbalić (Na­ rodna borba u Istri od 1870. do 1915. godine prema bilješkama iz »Naše sloge«). Izbor je pripravil Josip Percan, napisal je tudi daljšo razpravo o Naši slogi. Danilo Klen je avtor knjige Šćavunska gesla. Galije i galijoti na istočnoj obali Jadrana, ki je izviren doprinos k pomorski zgodovini Jadranskega morja. Studijo o piscu je prispeval Petar Strčič. Maja Boškovič-Stulli je spominu svojega soproga Bernarda posvetila izbor istrske ljudske proze Zakopano zlato. Leposlovje zastopa roman P. A. Quarantotti Gambinija Crvena ruža. V osmem letniku (1989) se nadaljuje Percanov izbor iz gradiva, ki ga je objavila Naša sloga (Obzori istarskog narodnjaštva). Izbor iz spominov Carla de Franceschija (izšli prvič leta 1926 v Archeografo triestino) je pripravil Miroslav Bertoša (dodal je še predgovor in potrebne opombe). De Francescijeve Uspomene so dragocen vir za poznavanje istrskih razmer v 19. stoletju. Tri knjige Dragovan Sepie: Sudbinske di­ leme rađanja Jugoslavije predstavljajo pravzaprav popravljeni in dopolnjeni ponatis dela Italija, saveznici i jugoslavensko pitanje 1914—1918 (1970). Uvod in Šepičevo bi­ bliografijo je sestavil Petar Strčič. Andrija Mutnjaković je priredil izbor literature o slavoloku • Sergijcev v Puli — Slavoluk Sergijevaca; izvor prinaša v prevodu več besedil, nastalih v razponu skoraj enega stoletja. Knjižna zbirka Istra kroz stoljeća je izjemen založniški podvig. Ko bo čez ne­ kaj let zaključena, bo 72 zvezkov predstavljalo pravo monografsko enciklopedijo Istre. Branko Marušič Beiträge zur historischen Sozialkunde. Wien : Institut für Sozial- und Wirt­ schaftsgeschichte, 1970— . Letos mineva dvajseto leto, odkar sta avstrijsko Društvo za zgodovino in narodo­ pisje in Inštitut za socialno in gospodarsko zgodovino začela izdajati časopis z zgor­ njim naslovom, ki je nato še podnaslovljen kot Časopis za nadaljnje izobraževanje učiteljev. To, da je ta publikacija pri nas tudi formalno prisotna šele pred njenim drugim jubilejem, je prav gotovo naključje, saj smo prepričani, da jo pozna mnogo slovenskih zgodovinarjev in narodopiscev, prav gotovo pa tisti, ki so kakorkoli vklju­ čeni v raziskovalno dejavnost. Zato menimo, da smo z letošnjim dogovorom o izme­ njavi publikacij med Dunajskim Inštitutom za socialno in gospodarsko zgodovino in 322 ZGODOVINSKI ČASOPIS 44 . 1990 Filozofskim inštitutom Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU samo omogočili tekoč vpogled v vse številke od leta 1989 naprej. Za tiste pa, ki »Prispevkov« vendarle še ne poznajo, navedimo nekaj občih po­ datkov: kot rečeno, je časopis začel izhajati 1970 in sicer izide vsako leto blok štirih tematskih številk (blok zato, ker je numeracija strani za cel letnik enotna). Vsako številko dopolnjuje »Didaktična sredina«, na katero pa smo opozorjeni v podnaslovu časopisa. Dejansko gre za šest strani »Prispevkov k didaktiki stroke« (Beiträge zur Fachdidaktik), katerih vsebina je običajno namenjena didaktični teoriji, večkrat pa na teh listih (drugačne barve) zasledimo poročila o strokovnih prireditvah. Skratka, časopis je tako vsebinsko kot oblikovno nadvse pregledno strukturiran. In vsakokratna vsebina: Dejali smo že, da so posamezne številke tematsko ure­ jene, mirno pa 'lahko dodamo, da so to pogosto kar nekakšni mini-zborniki, saj jih urejujejo avtorji kot E. Bruckmüller, H. Knittler, M. Mitterauer, R. Sandgruber, R. Sieder in drugi. Pri tem tako ti kot njihovi sodelavci izbirajo najrazličnejše teme. Oglejmo si nekaj najzanimivejših naslovov: Städtische Büegerfreiheit als Ursprung staatsbürgerlicher Grundrechte (št. 3/72) ; Wortgeschichte und Sozialgeschichte (št. 4/ 73) ; Feudalismus (št, 3/77) ; Technik und Gesellschaft im Mittelalter (št. 2/29) ; Pro­ blemfelder einer Sozialgeschichte der Kirche (št. 4/79) ; Malerei und Gesellschaft (št. 1/80); Von mittelalterlichen Ständeversammlungen zur Parteiendemokratie (št. 4/80); Frauerarbeit in der Geschichte (št. 3/81) ; Musik und gesellschaftlicher Wandel (št. 2/ 84) ; Volksfrömmigkeit (št. 1/85) ; Hunger (št. 2/85) ; Texte zur Frauengeschichte (št: 3/ 85); Probleme der Klassenbildung: Die Arbeiterschaft (št. 2/86) ; Geschichte der Se­ xualität (št. 1/88); Namengebung (št. 2/88) ; Bürgertum im 19. Jahrhundert (št. 3/88); Fasching (št. 4/88).* > _ Iz citiranih primerkov làhk'o sklepamo, da je vsaka do sedaj izdanih številk po­ svečena drugi temi. Nasprotno pa način koncipiranja izbranih tem podlega dokaj ute­ čeni formuli. Iz številk, ki so bile avtorju dosegljive, je namreč razvidno, da so pisci uvodne študije in nosilnega prispevka hkrati tudi redaktor ji posamezne številke. Takšna koncepcija sama po sebi ni nekaj novega, pač pa je bralec ugodno presenečen nad pedantnostjo vsakokratne vsebinske organizacije. Tako se pisci uvodne študije v njej ne ukvarjajo samo z napovedjo okvirne teme, temveč se posvečajo tudi osnov­ nemu kategorialnemu aparatu, tj. značilni terminologiji, ki se je vzpostavila skozi preteklo proučevanje obravnavane teme. • < ' Na primer: Roman Sandgruber nas v svoji številki Magie der Industrie takoj v začetku seznani z osnovno problematiko izraza »industrijska revolucija«, s strukturo »industrializacijskih kriterijev«,... z različnimi interpretacijami pojma »podjetnik« in s tem avtorjem specializiranih prispevkov vsaj do neke mere prihrani obče poj­ movno razčiščevanje. Prav tako je premišljena tudi razporeditev posameznih razprav. Večina številk »Prispevkov« namreč dokazuje, da s samo tematizacijo niso izčrpane vse možnosti, temveč je pomembno tudi to, kako' obravnave iste teme sledijo ena drugi. Velikokrat celota izzveni povsem drugače, če se tudi v razredbi upošteva neka notranja dramaturgija. Poglejmo: Literarno-metaforičnemu in vabljivemu naslovu Magie der Industrie sledi Sandgruberjev tekst »Die industrielle Revolution« (z vsemi omenjenimi funkcijskimi značilnostmi večplastnega uvoda). Prav tako nič manj poet­ skega duha ne kažeta njegova soavtorja, Vera Maria Streller in Bernhard Denschner. Prva je svoj sestavek, prvi od treh strokovnih prispevkov številke, poimenovala z »Unternehmer. Fortschrittsträger, Ausbeuter, Dämon?« (V podnaslovu: Aus dem All­ tagsleben von Wiener Unternehmern um 1900), Denschner pa je svojemu pisanju, ki je uvrščeno na konec, dal naslov »Mythen der Industrialisierung«. Sredi tega zvezka sta nato umeščeni še dve bibliografski enoti — Sandgruberjev članek »Lebensstan­ dard und Industrialisierung« in obvezna didaktična priloga (Roman Sandgruber, Nie­ derösterreichische Landesausstellung 1989. Magie der Industrie. Ein Kurzführer; Heinz Blaumeister, Margit Sturm, Zur Industriegeschichte Niederösterreichs). Cisto na koncu nastopi Sandgruber sam še enkrat, le da tokrat samo kot avtor priložnost­ nega kolaža.2 kratkih replik industrija, industrializacija, ki so jih zapisali znani (Goethe,3 Rilke, Musil) in neznani avtorji4 in s tem samo še podkrepi našo ugotovitev, da gre za pravo dramaturško urejanje vsebine. 1 Podčrtani naslovi so dosegljivi na Filozofskem inštitutu Znanstvenoraziskovalnega cen­ tra SAZU. v prihodnje pa bomo poskušali kompletirati tudi vse starejše številke. 2 »Das überhandnehmende Mascinenwesen«. Eine Text-Collage. 3 »Das überhandnehmente Maschinenwesen quält und ängstigt mich, es wälzt sich heran wie ein Gewitter, langsam, langsam; aber es hat seine Richtung genommen, es wird kommen und treffen.« (Johann Wolfgang Goethe. Wilhelm Meisters Wanderjahre, zweite Fassung 1829), Beiträge zur historischen Sozialkunde, 2/89, str. 59. « »Rasend rauschen rings die Räder. Stemmen Steine sich entgegen, Rollend, grollend, stürmisch sausend. Reibt er sie zu Sand zusammen, Tief im innersten Geäder Seinen Fluch un seiner Segen Kämpft der Zeitgeist freiheitsbrausend. Speit er aus in Rauch und Flammen. (. . .)•• Karl Isidor Beck, 1846, Beiträge zur historischen Sozialkunde, 2/89, str. 60—61. ZGODOVINSKI ČASOPIS 44 . 1990 . 2 323 Sam zaključek torej dejansko ne more biti drugega, kot priporočilo predstavlje­ nega časopisa, s katerim avstrijski zgodovinarji skorajda razvajajo, tako svoje kolege kot bralce zunaj stroke. Oto Luthar Milan Sagadin, Kranj — Križišče Iskra. Nekropola iz časa preseljevanja ljudstev in staroslovanskega obdobja. Ljubljana : Narodni muzej, 1988. 158 strani priloge. (Katalogi in monografije ; 24). Odmev na oceno (ZC 44, 1990, str. 150—154). Kljub stiski s časom in zame že nekoliko odmaknjeni tematiki se moram ogla­ siti v zvezi z oceno moje obravnave izkopavanj na križišču pred Iskro v Kranju ki jo je za Zgodovinski časopis prispevala Paola Korošec — da namreč z odpravo ne­ katerih napak ne bi vnesli drugih. O kakšnem grobišču je govora, je razvidno že iz podnaslova knjige, zato povsem zadošča, če v tekstu govorim le o dveh etnično-kronoloških horinzontih. Avtorica ocene se pri najdbah, za katere so možne širše datacije, očitno vseskozi opredeljuje za zgodnejše možnosti kot jaz. Pri nekaterih bolj upravičeno (npr. gro­ bova 153 in 176, vendar je njuna popolna vklopljenost v grobišče očitna, pri citiranju paralel pa je po mojem mnenju metodično pravilneje upoštevati mlajše in sintetično delo, posebno če gre za istega avtorja), pri drugih najdbah pa je ta odločitev manj upravičena (glavnik, steklo, sponka za ogrlico — glej opombe 320 a do 323 a, op. 379 ter V.Bierbrauer, Invillino I, MBV 33, 1987, Text, 162s; ibid. 278, 281 in 293s, tip Ic, Tafel 152, 4, 12 in Tabelle 8 — zlasti še glede na našo najdbo T 48, 5; pa tudi S. Ci- glenečki, Potek alternativne ceste Siscia—Akvileja ... AV 36, 1985, 265s — T 5, 53, 54, 55 itd.). Pri vseh pa so te možne zgodnejše datacije nakazane že v tekstu. V vsakem primeru pa je treba grobišče obravnavati kot tvorbo, ki kaže logično zgradbo in raz­ voj, zato kontekst grobišča ni zanemarljiv element. S. tega stališča mi tudi ni spre­ jemljiva datacija spone iz groba 266 (in spone iz groba 3 v Batujah) v pozno antiko, saj bi potemtakem zaradi te edine najdbe po avtoričinem mnenju morali suponirati poznoantično fazo celotnega batujskega grobišča, ki vendarle kaže zelo enotno po­ dobo. Podobno je s spono iz našega groba 13. 2e po opisu groba je jasno, da zaradi povsem specifičnih dislokacij nekaterih delov skeleta spono z veliko večjo verjet­ nostjo prisodimo grobu 13 kot grobu 15. Ce pa že vztrajamo, da ne spada v ta grob, je prav lahko tudi mlajša in torej rezultat kasnejšega posega v grob 13, ki je povzro­ čil tudi omenjene dislokacije (glej npr. M.Richter, Hradištko u Đavle, Monumenta archeologica 20, 1982, si, 105, 13 — 2. in 3. četrtina 13. stol.). Pripomba o sponah v grobovih 6 s Hajdine in 14 z Bleda — Pristave je odveč, ker sem obe navedbi že sam izločil iz obravnave. Veliko novost mi predstavlja avtoričino pripisovanje stekelc iz groba 183 (t. i. »vetri dorati«) slovanskemu obdobju 9. stoletja. Ce moramo res že spregledati grobno konstrukcijo in položaj groba na grobišču, pa so vendarle povezave tega predmeta s poznoantično kulturo (in paralela z grobiščem v Lajhu) toliko očitne, da bi priča­ koval vsaj takšno argumentacijo pri zanikanju te trditve, kot je bila navedena v nje­ no potrditev. Vendar so vse te pripombe pravzaprav manj pomembne. Poglavitni rezultati, ki jih skušam utemeljiti v svojem delu in ki jih ocenjevalka zanika, so naslednje : izlo­ čitev mlajše faze ketlaške kulture, pomen groba 169 za datacijo začetka ketlaške kul­ ture in pojav grobišč ob cerkvi v času ketlaške kulture. Prva trditev temelji predvsem na izrazito pogostih kombinacijah nekaterih (tudi po dosedanjih razdelitvah) starejših elementov (noži, prstani, uhani, obsenčniki) v grobnih celotah ter na njihovem položaju v vertikalni in horizontalni stratigrafiji. Za obsenčnike in uhane v tekstu izrecno poudarjam, da je ločevanje na podlagi tehno­ logije izdelave nemogoče (45s) oziroma da ne gre za ločevanje na podlagi tehnologije izdelave (47s). Protiargumente bi torej pričakoval predvsem na področju, na katerem so bile trditve postavljene. Pri interpretaciji groba 169 pa je treba izhajati iz dejstva, da grobna celota ni pomešana. To je preprosto dejstvo, ki je razvidno tako iz opisa kot iz dokumentacije (risarske in fotografske). Vsi predmeti so bili najdeni izrazito na mestu nošenja, grob­ na jama pa v tistem delu povsem nedotaknjena (ohranjena je tudi deska pod skele­ tom). Vse špekulacije v zvezi s tem so povsem odveč — če nastopa problem pri in­ terpretaciji, je to problem interpretacije. Sicer pa — povsem podobna pašna spona je bila najdena tudi v Brodskem Drenovcu (I. Vinski-Gasparini — S. Ercegovič, Rano- srednjovjekovno groblje u Brodskom Drenovcu, Vjesnik arh. muzeja u Zagrebu, 3. serija I, 1958, T XIII, 5 — prva desetletja 9. stoletja), Z. Vinski v citiranem članku pa