EVALD FLISAR, TISOČ IN ENA POT
Bržkone bo Flisarjevo potopisno delo Tisoč in ena pot* po Gorjupovem Kitajskem dnevniku najbolj brano izvirno slovensko potopisno delo v zadnjih letih. Navadili smo se že, bralsko kajpada, na prednostno vrednost domačega prodora v svet, ne glede na vprašanje, ali je s tem komponenta verifikacije tehtnejša pri domačem ali tujem delu oziroma avtorju. Zdi se, da bi (ne-preverjejii) odgovor dal prednost naši izkušnji sveta, kajpada zaradi skupnega izhodišča, iz katerega stopata v »ocean svetovnih pustolovščin« tako bralec kot avtor. Slovenski prodor v svet je, če ga prepoznavamo v izključno pustolovski funkciji, tako kot pri Flisarju, vedno razpet med izhodiščem in ciljem, potjo in vrnitvijo, izkušnjo in njeno aktualizacijo.
Popotovanje po razsežnem vzhodnem svetu med Indonezijo, Malezijo,
(* Evald Flisar, Tisoč in ena pot, Pomurska založba Murska Sobota 1979, opremil in tehnično uredil Franc Mesaric, fotografije  Evald Flisar,  str.  509)
Marijan Zlobec
Singapurom, Tajsko, Laosom, Burmo, Nepalom in Indijo, povsem neobremenjeno s kakršnim koli političnim ali znanstvenim poslanstvom in tudi brez pravega globljega, konkretnega raziskovalnega namena, razen izkustvenega, kulturnega, duhovno-zgodovinske-ga, deloma političnega, etnološkega, tudi socialnega, in s predvsem reportažnim, v posameznih pasusih tudi esejističnim pristopom (izogibamo se sodbi, koliko so vse predstavitve pravilne) je bralsko privlačno. Predvsem so za delo značilne naslednje odlike ohranjanja pustolovsko veristične reportaže, konfrontacij evropske in azijske civilizacije (kulture) tudi skozi neuspele poizkuse, samoprevare o (ne)možnosti stapljanja s tradicijo vzhodnih načinov bivanja (in opisov bumerangov), odkritosti do tistih (ne)-moralnih tem, (čeri in norm), ki zlasti Slovencem krnijo reportažni domet in z lažno moralnostjo v precejšnji meri odločajo o (ne)pristnosti in (ne)identi-teti kake dežele oziroma njenega življenja, količine informacij politično-zgodovinske in kulturne narave, in naposled zaradi angažiranega, osebno prizadetega in zavzetega pristopa z ustrezno spretno stilno-jezikovno izde-lanostjo.
Evald Flisar opisuje svoje doživljaje v deželah, ki so zaradi lastne dandanašnji aktualno-politične prisotnosti v širši evropski zavesti še toliko bolj zanimive. Vsaj implicite so navzoče v delu tudi z lastno trenutno in polpreteklo politično segmentacijo, kar nemara daje pripovedi, na straneh, kjer je izpostavljena politična komponenta, videz družbenopolitičnega angažmaja, ne da bi kajpada pričakovali avtorjevo vrednotenje in opredeljevanje za ta ali oni sistem, vlado, oblast. Brzda je v ospredju Flisarjev izostreni občutek za naravni tok stvari, etos in humanizem, tako kot ga sam prinaša v tuji svet. In če vse bolj spoznavamo, da se ta v svojih človeških postavah niti ne razlikuje
702
703
Evald Flisar, Tisoč in ena pot
kaj dosti od evropskega, čeprav se včasih pokaže, da avtor ni o tem prepričan, a ga izdasta lastno vedenje in misel, se odmaknjeni svet ne zdi več daleč in tuj. Evropska izhodiščna izkušnja dovoljuje avtorju v prenekaterih odlomkih varljivi občutek nadmoči in prednosti, dokler se ne pokaže v svoji naivnosti, zaletavosti, trmoglavosti kot ne povsem pripravljen sprejemati in doumeti zapletne posebnosti posameznih dežel takih, kot so.
A tudi v tem je Flisar odkrit; v av-torefleksiji se sočasno z odkrivanjem
tujih dežel in družb poglabljamo tudi v njegovo popotovalno zorenje, intimno, antropološko, psihofizično bistvo. Ta dvojna perspektiva je v naši potopisni literaturi redka; avtorji večinoma zakrivajo njen drugi del (avtorefleksiv-ni), kot da je lastno izhodišče, ki edino omogoča pravo konfrontacijo, neaktualno. Flisar je napravil kvalitetni premik v tem smislu morda tudi zaradi močnejše notranje svobode ah nezave-zanosti kakršnemu koli posebnemu poslanstvu svojega (in ženinega) popotovanja.                       Marijan Zlobec