Zadnji Mohikanec. i Povest Iz leta 1757. P« J. F. Cooper-ju predelal Al. Benkovi-5. 8 Ta hip je dvignil Huronec glavo iz colna, kjer je ležal na dnu, ter zmagoslavno zakričal in pocasi drčal s čolnom doli po reki. Vpitje in smeh se mu je odzval iz gozda. »Kaj naj zdaj počnemo?« je vprašal Heyward. »Kaj bo e nami?« Namesto odgovora si je Sokol s prstom krog napravil okrog glave in sicer tako pomembno, da ga nihce ni mogel napačno razumeti. »Tako obupen pa naš položaj vendar še ni!« je ugovarjal Heyward. »Huroncev še ni tu. Saj jim lahko zabranimo izjkrcanje in utrdimo naše voHliine.« »A s čim?« je mirno vprašal lovec. »Morda z Unkasovimi puščicami in ženskimi solzaini? Drugega nas ne čaka, kakor da umremo kot hrabri možje.« Na te besede je Čingagok odložil nož in tomahavk, si wel orlovo pero z glave ter si zamišljen pogladil skalpov čop, kakor bi ga hotel pripraviti za zadnji, grozni namen. »A čemu bi uinrli?« se je zdaj oglasila Kora. »Še en Izhod imate. Plavajte čez reko in bežite v gozd. Preveč ste le storili za nas, hrabri možje. Ni treba, da bi še dalje delili z nami žalostno usodo.« »Plemenit je vaš nasvet«, je ponovno odgovoril lovec, t»vendar je boijše za človeka, da umre v miru, kakor da bi živel s slabo vestjo. Kaj naj rečemo Munru, ako nas rvpraša, kje smo pustili njegova otroka?« »Pojdite in recite, da ste 'prišli po pomoč«, je rekla Kora. »Recite mu, da so naju divjaki odpeljali proti severu v gozde, da pa naju še lahko rešijo, ako se požurijo. Ako pa bo božja volja, da kljub temu prepozno pride njegoya pomoč«, je pristavila in odlocni glas ji je postal meheik, »potem mu sporočite ljubezen in aadnje vadihe njegovih otrok.« Ginjenost se je izražala v lovčevem trdem obrazu, ko je odgovoril po kratkem premišljevanju: »Pametne so vaše besede.« Nato se je obrnil k Indijancema ter se resno razgovarjal z njima. Starejši je nekoliko pomislil, potem pa je prikimal in rekel odlocno: »Dobro!« Nato si je nož in tomahavk vtaknil za pas ter stopil na robu otoka na kraj, ki je bil malo viden sovražnikom. Z roko je pokazal proti gozdom, skočil v vodo in izginil očem skrbečih prijateljev. Zdaj je Sokol stopil h Kori, ji prijazno stisnil roko ter rekel: »Ako vaju odpeljejo v «;ozdove, gredoc lomita mladike na grmičju kot znamenja in delajte z nogami kolikor mogoče vidne sledi.« Ginjen se je poslovil od Kore, žalostno za hip ogledoval puško, jo skril na varen kraj ter stopil tja, kjer je bil izginil Čingagok. »Ko bi nam ne bilo zmanjkalo smodnika«, je mrmral sam pri sebi, »bi nas ne bila zadela ta sraraota.« Trenotek nato je skočil v vodo in izginil. Vsi so se sedaj ozrli v Unikasa, ki je mirno slooel ob skali. Kora je nekoliko pomislila, pot«ia pa je pokazala v yodo in rekla: > . I $ »Vse kaže, da Huronoi niso opazili vaših prijateljev. Gotovo sta že na varnem. Zakaj ne greste za njimi?« »Unkas ostane«, je mirno odgovoril Mohiktnec. »Da s tem povečate grozoto našega ujetništva im napravite našo rešitev še manj verjetno? Pojdi, blagi mladenic, pojdi in ponesi mojemu očetu, kar ti naročam. Re«i mu, naj ti da sredstev, da odkupiš njegovi hčeri. Pojdi! Hočem tako — prosim te!« Mirni obraz mladega poglavarja se je pomracil, a ni se vec obotavljal. Stopil je na rob skale in se po-fr»anil v valovih. S trepetajočimi ustnicami se je Kora obrnila k Heywardu: »Dunkan, že večkrat sem vas slišala hvaliti, da znate dobro plavati. Slušajte me in posnemajte zgled teh priprostih, a zvestih mož.« »Ali Munro tako zvestobo zahteva od vajinega varuha?« je bridko vzkliknil Heyward. »Ne, tega ne morete zahtevati od mene.« »Sedaj ni čas za pomisleke in napačne nazore«, je odgovorila ona. »Tukaj nam ne morete več koristiti, a svoje dragoceno življenje ohranite za druge prijatelje, ki so vam bližji.« jrfeyward ni odgovoril, a ozrl se je na lepo postavo Elize, ki se ga je oklepala kot otrok. »Pomislite«, je nadaljevala Kora, kakor da premaguje budo bolest, ki jo je vzbudil njen strah, »pomislite, da najhujše, kar nam preti, ni drugega kot smrt, ki slehernega izmed nas zadene prej ali slej.« »A vendar je še hujše zlo od smrti, in to inora varuh odvrnitj s svojo prisotnostjo.« Kora ni rekla ni-5 več. Zakrila si je obraz hi p*ljalfl skoro oeMveetno seetro v notranjo votlino. VI. V ujetništvu. Tihota, ki je naenkrat nastala okrog Heywarda, je vplivala na njegovo razvneto domišljijo kot razburjajoče sanje. Skoro sam sebi ni verjel, da se je vse to res zgodilo. Ko se je pomiril in ni bilo ničesar več slišati o sovražnikih, ga je navdalo novo upanje. »Huroncev ni več videti«, je rekel Davidu, ki se še ni bil popolnoma zavedel; »skrijmo se v jarai, vse drugo pa prepustimo božji previdnosti.« »Spominjam se, da sem svoj glas z glasovi prijaznih deklic dvigal k Bogu«, je zmešano govoril pevec. »Potem pa me je doletela kazen za moje grehe — objelo me je žudno spanje in grozno vpitje mi je zvenelo v ušesa.« »Siromak! Vstanite, da vas peljem v zavetje, kjer ne 5x> slišati takih grdih glasov. Tam lahko pojete svoje psaline. Nihče vas ne bo raotil.« David se je trudno posmejal ter se dal, od Heywarda podpiran, peljati v ozko votlino. Heyward je nametal pred vhod kup sasafrasa ter sku6al v skali zakriti vsako sled odprtine. Potem je še od enotraj zagrnil vhod z volnenimi preprogami, ki jih je bil tu pustil lovec. To je napravilo jamo popolnoma temno, njen sprednji del pa je dobival slabo razsvetljavo od špiIje, skozi katero je tekel tok reke ter se nekaj sežnjev miže zopet družil z drugim curkom. Ko je bil vhod dobro zadelal, je Heyward bodril in tolažil cteklici ter celo dovolil pevcu, da je zapel hvalno pesem. Eliza si je obrisala solze in vsi so si oddahnili. Naenkrat pa se je zunaj oglasilo divje tuljenje. »I-zgubljeni smo!« >je zakričala Eliza in padla aestri v najročje. »Ne še!« je rekel Heyward preplašen, a neustrašen. »Niso nas še izsledili. NašM so padle tovariše, zato tako kriče.« A grozni glasovi so prihajali čedalje bliže; ves otok jih je bil že poln. Ko se je naenkrat prav pred vhodom v jamo oglasil krik, je Heyward že mislil, da so jih izsledili. Skrb pa ga je minila, ko je izprevidel iz glasov, da so se sovražnild zbrali na kraju, kjer je bil Sokol pustil svojo puško. Naenkrat so pričeli divje kričati: »Dolga puška! Dolga puška!« Heyward se je spomnil, da so dali to ime sovražniki glasovitemu lovcu in gozdnemu tekaču angleškega tabora, ki je bil, kakor je sedaj izprevidel, do tega trenotka njegov tovariš. »Dolga puska! Dolga puška!« je šlo od ust do ust, dokler ni bila vsa tolpa zbrana okrog trofeje, ki je zapuščena tu ležeča oznanjala Indijancem lastnikovo smrt. »Odlooilni trenotek je tu!« je Heyward pošepetal sestrama. »Ako ne izslede našega zavetišča, potem smo rešeni. Vsaj toliko zdaj vemo, da so naši prijatelji srečno ušli. Upajino, da nam v pičlih dveh urah Webb pošlje pomoc.« Potekala je minuto za minuto v grozni tišini. Medtem sb divjaki pazno in skrbno nadaljevali svoja raziskavanja. Nekajkrat je slišal Heyward, kako so drseli njih koraki tik mimo sasafrasove pregraje. Slednjič so se veje neko liko upognile, ogel prepfoge je padel na tla in v jamo je prodrla slabotna svetloba. 1 Trepetaje je Kora objela Elizo, Heyward pa je planil pokoncu. Takoj nato se je s sredine otoka oglasil krik, ki je oznanjal, da so bili že prodrli v sosednjo jamo. Minuto pozneje je kazala množica in moč glasov, da je vsa tolpa afora-aa olarog njtti. _,„„. \ .^ Ker sta bili jami tako blizu druga drugi, se je Heyward ustopil pred deklici in Davida, da bi jih 3 svojiro telesom čuval pred napadom. Drzno je stopil tik do tenke pregraje, ki jih je ločila od sovražnikov, in pogledal skozi odprtino. Prav pred njim je stal orjaški Indijanec ter tovarišem nekaj ukazoval. Sosednja jama je bila polna divjakov, ki so preobračali in preiskovali priprosto lovčevo opravo, kakor bi hoteli najti mrtvo truplo tistega, ki s» ga imenovali »Dolgo puško«. Nazadnje je eden izmeci divjakov vrgel naročaj vejevja na kup, ki ga je bil Heyward napravil pred vhodom, ter mu tako zaprl razgled, obenem pa odprtino še bolj zadelal. Heyward si je oddahnil ter se olajšanega srca vrnil v sredo votline, odkoder je imel skozi razpoko razglcd po reki. Indijanci so izpremenili svojo nakano ter drli iz jame nazaj na kraj, odkoder so bili prišli. Kmalu je naznanjalo tožno kričanje, da so se tam zbrali okrog mrtvih trupel svojih tovarišev. »Odšli so, Kora!« je pošepetal Heyward. »Rešeni smoT Hvalimo Boga, da nas je milostno rešill« »Da, zahvalimo Boga!« je rekla Eliza in padla na kolena. Toda ta hip ji je beseda zastala na jeziku. Obraz ji j& prebledel, oči so ji od groze obstale na neki tocki. Heyward se je ozrl in ugledal v razpoki nad vhodom zlobno se režeci obraz Zvitega lisjaka. Zgrabil je aa samokres ia ustrelil. Ko se je bil dim raikadil, ni bilo ye« videti. iedajalskega vodnilta. .. . (JDaije prihodnl*«.)