407
Nad agonijami sveta
Igo Gruden.
l\|ad agonijami sveta in žitja,
ko svet se ruši v brezno imrtvih dni
vseh narodov in bednih vseb ljudi,
v resničnost tvojega sem zdvomil bitja,
prelomil sem se v dvom ob tebi, bog,
kot brodolomec vržen ob čeri.
Mladosti krik ni trgal me v odkritja skrivnosti večnih iz sanjavih dni: med žejnimi zdaj mož sem sredi vpitja zatrobil psom in lovcem v votli rog — naj pade, kar ni vredno, da živi!
O daljna zarja, iz krvi prelit j a med nas stopila v dan boš iz noči: ugasi zvezde sanj in tihožitja, da v duši jasna sled ibo tvojih nog,