Mehkužci Notranjskega Snežnika in okolice The Molluscs of Notranjski Snežnik and its Surroundings Jože BOLE UDK 594 »Notranjski Snežnik« Prispelo 8. 4. 1976 IZVLEČEK ABSTRACT Notranjski Snežnik (1796 m) je v Notranjski Snežnik (1796 metres) is Sloveniji najvišji vrh, ki leži zunaj Alp. the highest peak, lying outside the Alps V naravnem rezervatu, ki zajema vrh in in Slovenia. In the nature reserve, com- okolico nad višino 1450 m, je bilo najde- prising the peak and the environment nih 21 vrst polžev, v širši okolici pa 72 above the sea-level of 1450 metres, there vrst polžev in ena vrsta školjke. Poleg have been found 21 species of snails, in široko razprostranjenih vrst živijo v the wider surroundings, however, 72 Snežniškem pogorju v približno enakem species of snailes and one species of razmerju alpske, dinarske in alpsko di- shell. In addition to the widely spread narske vrste. Tu je mejni pas med alp- species there live in the Snežnik mon- sko in balkansko podprovinco. tain area, in an approximately equal ratio, the Alpine, Dinaric and the Alpine- Dinaric species. Here is the border zone betwen the Alpine and the Balcanic subprovinces. UVOD Notranjski Snežnik je leta 1964 postal naravni rezervat, saj je zaradi osam- ljenosti in višine (1796 m), ki ji daleč naokrog ni primere, pritegnil pozornost s svojo bogato floro. Za naravno znamenitost so ga proglasili zaradi posebne naravne lepote in izredno bogate flore. Rezervat na notranjskem Snežniku obsega vrhova Velikega in Malega Snežnika nad višino 1450 m oziroma svet nad subalpinskim bukovim gozdom. Rezervat meri 195,59 ha. Raziskovanja flore (T. W r a b e r , 1965, 1971) in vegetacije ( Z u p a n č i č , 1971) so dala zani- mive rezultate, zato smo začeli tudi z raziskovanji favne. Zanimala nas je predvsem malakološka podoba tega predela, ki na j bi imel zaradi višine že alpinski značaj, obenem pa leži globoko v svetu, ki je po geografski oznaki di- narski in tudi po vegetacijski razdelitvi spada v dinarsko območje. Snežnik je najvišji vrh Snežniškega pogorja in se dviga visoko nad Snežni- ško planoto, ki na južni strani meji približno na črti Gomance—Babno polje, na vzhodni strani poteka meja nad Cerkniško kotlino ter zajame Javornike, na zahodu pa mimo Pivke, Ilirske Bistrice do Gomanc. S tem je zajeta planota okoli Snežnika, ki se tudi geo'morfološko razlikuje od sosednjih nižjih planot. Snežni- ško pogorje je severozahodni del Dinarskega gorstva in se razteza v smeri jugovzhod—severozahod. Višinske razlike so za razpored polžev pomembne samo v najožji okolici vrha nad 1500 m. Planota okoli Snežnika je valovit svet z nadmorskimi višinami od 1000 do 1500 m. Zaradi majhne višinske razlike (okoli 400 m) so mehkužci daleč naokrog razporejeni zelo enotno. Število vrst pa se občutno zmanjša nad 1500 m in v mraziščih, ki jih je okoli Snežnika precej (npr. Grda draga, Peklo, Grčovec, Kosmate doline, Padežnici itd.). Geološke razmere so za mehkužce zelo ugodne. Največji del Snežniškega pogorja je iz krednega apnenca. Med skladi sivega in temno sivega polkristalne- ga apnenca so ponekod obsežni vložki krednega dolomita. Osrednji masiv Snež- nika je iz starejših skladov krednega in celo jurskega apnenca in dolomita. Na posameznih mestih najdemo celo eocenski fliš, ki ga predstavljata rumeni peščenjak in lapor. Ker je fliš v globačah, so tam tudi skromni izviri. Zaradi apnenega površja so v Snežniškem pogorju razviti tudi kraški pojavi, kot so doline, drage, doli, vrtače in jame. Med jamami prevladujejo brezna, malo pa je ravnih ali poševnih jam. Geološka podlaga je taka, da tu lahko žive vrste, ki so indiferentne za podlago, pa tiste, ki so pretežno vezane na apnenec, in vrste, ki jih najdemo samo na apnencu. Za naselitev polžev so bile pomembne tudi pleistocenske poledenitve, ki so bile na Notranjskem Snežniku dokaj obsežne (S i f r e r , 1959). Ločnica večnega snega je bila komaj 1300 m nad morjem. V würmu je sneg pokrival vrh Snež- nika (1796 m), Planinico (1464 m), Zatrep (1458 m) ter dolino Padežnico, iz katere se je ledenik cepil v dva kraka in na severozahodu dosegel Gamance, drugi krak pa se je končal v Kostranskem doku. Pod snegom so bili grebeni t ja do Risnjaka, z nj ih pa so se spuščali manjši in večji ledeniki. Klimatske razmere so velikega pomena za razpored in sestavo malakofav- ne. Za toplotne razmere so značilne pogostne aperiodične spremembe, posebno močan vpliv imajo hitri temperaturni padci v vegetacijski dobi. Redke pa so visoke temperature; srednje julijske temperature so npr. za Mašun 5,3^ C, Les- kovo dolino 6,5^ C in Gomance 6,6^ C. Posebnost Snežniškega pogorja so manjše SI. 1. — Notranjski Snežnik (1796 m) z mejo rezervata. Fig. 1 — Notranjski Snežnik (1796 metres) with the border of the reserve in večje doline s toplotno inverzijo, kar se odraža na vegetaciji in tudi malako- favni. V teh dolinah vplivajo na razpored mehkužcev predvsem imikroklimatske razmere. Zelo pomemben dejavnik so padavine, ki jih je obilo, saj leži Snežnik v območju, kjer je več kot 3000 mm padavin na leto. Bolj kot množina padavin pa je pomemben razpored po mesecih. Maksimum padavin je v oktobru in novembru. Minimum padavin v vegetacijski dobi je v avgustu, vendar jih še vedno pade nad 130 mm (npr. Mašun 136,4 mm. Leskova dolina 138,6 mm, Go- mance 168,6 mm). Snežna odeja je v Snežniškem pogorju zelo debela in sneg leži pozno v pomlad, tako da je vegetacijska doba precej skrajšana, kar vpliva na sestavo malakofavne, deloma pa tudi na velikost osebkov v določenih popu- lacijah. Snežniško pogorje je po fitogeografski razdelitvi Slovenije (M. W r a b e r , 1969) v dinarskem območju, na zahodni strani pa meji na submediteransko ob- Sl. 2. — Zoogeografski položaj Notranjskega Snežnika in okolice (NS); ADR jadranska pod- provinca, ALP alpska podprovinca, BALK balkanska podprovinca, PANN panonska pod- provinca, a in b vplivi alpskih in dinarskih elementov. Fig. 2 — The zoogeographical situation of Notranjski Snežnik and its surroundings (NS); ADR the Adriatic subprovince, ALP the Alpine subprovince, BALK the Balkan subprovince, PANN the Panonian subprovince, a and b the influences, exerted by the Alpine and the Dinaric Faunistic elements. moč je. Večji del planote okoli Snežnika je pokrit z dinarskim jelovo bukovim gozdom, ki je tudi z mehkužci najbogatejši. Zaradi zmerne nadmorske višine, 1000 do 1400 m na južni in 700 do 1200 m na severni strani, ter ugodnih klimat- skih razmer je v tem gozdu največ montanskih vrst. Nad tem gozdom se raz- prostira subalpinski bukov gozd, ki je po sestavi malakofavne podoben prejš- njemu. Ta združba je v nadmorski višini 1250 do 1600 m. Nad njo je gozdno grmiščna združba ruševja, ki se začenja na severni strani v višini 1550 m, na južni pa okoli 1600 m visoko in seže pod sam vrh. Na vrhu Snežnika pa so alpinska travišča čvrstega šaša. Posamezne združbe so razdeljene na več sub- asociacij in variant ( Z u p a n č i č , 1971), ki pa po dosedanjih ugotovitvah ne vplivajo na sestavo in razpored polžev. POLŽI NARAVNEGA REZERVATA Naravni rezervat na Notranjskem Snežniku obsega vrh in okolico nad subalpinskim bukovim gozdom in je vsaj deloma sklenjeno območje ter najzani- mivejši del za malakološke raziskave. Doslej so bile najdene naslednje vrste: Auritus nanus (Westerlund 1879) Auritus tergestinus (Westerlund 1878) Auritus waldemari (A. J. Wagner 1897) Pyramidula rupestris (Draparnaud 1801) Planogyra astoma (Boettger 1909) Avion suhfuscus (Draparnaud 1805) Eucohresia diaphana (Draparnaud 1805) Vitrea suhrimata (Reinhardt 1871) Aegopinella nitens (Michaud 1831) Aegopis croaticus (Ferussac 1832) Aegopis verticillus (Lamarck 1822) Deroceras agreste (Linnaeus 1758) Cochlodina fimhriata (Rossmaessler 1835) Cochlodina laminata inaequalis (Schmidt 1868) Charpentieria pirostoma (Boettger 1877) Trichia leucozona (Pfeiffer 1828) Trichia erjaveci hirci (Clessin 1883) Helicigona planospira (Lamarck 1822) Isognomostoma isognomostoma (Schröter 1784) Isognomostoma holosericum (Studer 1820) Helix pomatia (Linnaeus 1758) MEHKUŽCI V OKOLICI NOTRANJSKEGA SNEŽNIKA V popisu vrst iz okolice Snežnika so upoštevana najdišča nad 1000 m nad- morske višine med Mašunom in hrvaško mejo. Pri vsaki vrsti je dodana njena splošna razširjenost, ki je pomembna za zaključeno zoogeografsko analizo malakofavne tega območja. Cochlostoma septemspirale (Razoumovsky 1789), južnoevropska Auritus nanus (Westerlund 1879), severno dinarska Auritus tergestinus (Westerlund 1878), severno dinarska Auritus waldemari (A. J. Wagner 1897), severno dinarska Acicula gracilis (Clessin 1877), južnovzhodno alpska Renea spectahilis (Rossmaessler 1835), vzhodno alpsko dinarska Carychium minimum Müller 1774, evropsko sibirska Carychium tridentatum (Risso 1826), evropska Zospeum kusceri (A. J. Wagner 1912), severno dinarska Lymnaea peregra (Müller 1774), palearktična Cochlicopa luhrica (Müller 1774), holarktična Pyramidula rupestris (Draparnaud 1801), alpsko mediteranska Truncatellina cylindrica (Ferussac 1821), evropska Vertigo angustior Jeffreys 1830, evropska Vertigo pusilla Müller 1774, evropsko maloazijska Vertigo pymaea (Draparnaud 1801), holarktična Orcula conica (Rossmaessler 1837), južnovzhodno alpska Orcula doliolum (Bruguiere 1792), južno in srednjeevropska Pagodulina sparsa (Pilsbry 1924), alpska Pagodulina suhdola (Gredler 1858), alpsko balkanska Granaria frumentum (Draparnaud 1801), alpsko meridionalna Chondrina avenacea lepta (Westerlund 1887,) alpska Odontocyclas kokeili (Rossmaessler 1837), dinarsko južnovzhodno alpska Agardhiella truncatella (Pfeifer 1847), vzhodno alpsko dinarska Vallonia costata (Müller 1774), holarktična Vallonia pulchella (Müller 1774), holarktična Acanthinula aculeata (Müller 1774), zahodno palearktična Planogyra astoma (Boettger 1909), dinarsko vzhodno alpska, srednja Italija Ena montana (Draparnaud 1801), srednjeevropska Ena ohscura (Müller 1774), evropska Cecilioides aciculoides (De Betta 1870), mediteranska Punctum pygmaeum (Draparnaud 1801), palearktična Discus perspectivus (Mühlfeldt 1816), vzhodno alpsko balkanska Arion ruf us (Linnaeus 1758), zahodno in srednjeevropska Arion suhfuscus (Draparnaud 1805), evropska Vitrina pellucida {Müller 1774), palearktična Eucohresia diaphana (Draparnaud 1805), alpsko sredjeevropska Vitrinohrachium hreve (Ferussac 1822), južno alpska Vitrea diaphana erjaveci (Brusina 1870), vzhodno alpsko dinarska Vitrea suhrimata (Reinhardt 1871), alpsko meridionalna Aegopinella nitens (Michaud 1831), srednje in južnoevropska Aegopis croaticus (Ferussac 1832), severno dinarska Aegopis verticillus (Lamarck 1822), balkansko vzhodno alpska Limax einer eonig er (Wolf 1803), evropska Lehmannia marginata (Müller 1774), evropska Deroceras agreste (Linnaeus 1758), zahodno paleai^ktična Euconulus fulvus (Müller 1774), holarktična Cochlodina costata commutata (Rossmaessler 1836), vzhodnoalpsko karpatska CocJilodina duhiosa (Clessin 1882), južnovzhodno alpska Cochlodina fimhriata (Rossmaessler 1835), vzhodnoalpsko dinarska Cochlodina laminata inaequalis (Schmidt 1868), severno dinarska Itala ornata (Rossmaessler 1836), vzhodno alpska Charpentieria pirostoma (Boettger 1877), severno dinarska Charpentieria succineta (Rossmaessler 1836), južnovzhodno alpsko dinarska Ruthenica filograna (Rossmaessler 1836), vzhodno in srednjeevropska Iphigena pUcatula (Draparnaud 1801), evropska Iphigena asphaltina (Gradier 1856), južno alpska Iphigena ventricosa (Draparneud 1801), evropska Laciniaria vetusta (Rossmaessler 1936), južno in vzhodnoevropska Monachoides incarnata (Müller 1774), srednjeevropska Trichia hispida (Linnaeus 1758), evropska Trichia leucozona (Pfeiffer 1828), južnovzhodno alpska Trichia lurida (Pfeiffer 1828), južnovzhodno alpska Helicodonta ohvoluta (Müller 1774), južno in srednjeevropska Helicigona intermedia (Ferussac 1821), južnovzhodno alpska Helicigona hirta (Menke 1830), severno dinarska Helicigona planospira (Lammarck 1822), južnovzhodnoevropska Isognomostoma isognomostoma (Schröter 1784), alpsko karpatska Isognomostoma holosericum (Studer 1820), alpsko zahodno karpatska Cepaea nemoralis (Linnaeus 1758), zahodno in srednjeevropska Helix pomatia (Linnaeus 1758), južnovzhodnoevropska Pisidium amnicum (Müller 1774), palearktična PRIPOMBE K POSAMEZNIM VRSTAM Pri opisu vrste Auritus waldemari (A. J. Wagner 1897) je avtor opozoril ( W a g n e r , 1897: 617), da živi pri Podgori v Loški dolini skupaj z vrsto A. tergestinu (Westerlund 1878) in da med njima ni prehodnih oblik, kar do- kazuje, da sta to dve vrsti. Z i l c h in J a e c k e l (1962: 32) pa menita, da je A. waldemari le najsevernejša rasa vrste A. tergestinus. Na mnogih mestih v Snežniškem pogorju pa smo našli A. tergestinus in A. waldemari skupaj. Obliki se dobro razlikujeta in nimata prehodnih oblik, kar dokazuje, da sta dobro diferencirani vrsti. Planogyra astoma (Boettger 1909) je bila najpre j opisana z Durmitorja kot Vallonia astoma. G i t t e n b e r g e r (1967: 70—75) je vrsto postavil v rod Spe- laeodiscus in opozoril na nova najdišča v Karavankah, Kamniških planinah, v Črni gori, Hercegovini, Srbiji in Dalmaciji. Podrobna konhološka in anatomska analiza ( G i t t e n b e r g , 1972) pa je vrsto uvrstila v rod Planogyra iz družine Valloniidae. Zanimivo je, da je bila ta vrsta dolgo prezrta, čeprav je pri nas dokaj razširjena v montanskem pasu nad 800 m. V Snežniškem pogorju je bila najdena na mnogih mestih, najnižje v Leskovi dolini 780 m, kar je tudi eno na j - nižjih najdišč, najvišje pa pod vrhom Snežnika 1750 m visoko. Najpogostnejša je v grušču in rahli zemlji. Aegopis croaticus (Ferussac 1832) je precej variabilna vrsta in prehaja v obliko, ki je sicer označena kot Ae. carniolicus (Pfeiffer, 1859). Položaj te oblike pa bo treba še raziskati. Rod Cochlodina ima v Snežniškem pogorju štiri vrste. Zanimiva je vrsta Cochlodina duhiosa (Clessin 1882), ki je šele pred kratkim dobila položaj samo- stojne vrste ( N o r d s i e c k , 1969: 1—20). V Snežniškem pogorju je južna meja njenega areala z najjužnejšim najdiščem v Smrekovi Dragi 10 km jugovzhodno od vrha Snežnika. Vrsto Cochlodina laminata zastopa podvrsta C. 1. inaequalis (Schmidt 1868), ki sega na sever do Postojne, tam pa prehaja v podvrsto C-1. grossa (Rossmaessler 1835). Posebno problematiko odpirata vrsti Charpentieria pirostoma (Boettger 1877) in Ch. succineata (Rossmaessler 1836). Na mnogih mestih v višinah med 1000 in 1400 m najdemo populacije vrste Ch. pirostoma, ki so zelo podobne ti- pični populaciji z Risnjaka. Na Snežniku je vrsta zelo pogostna, hišice pa so manjše, saj so visoke le 11—13 m, vendar imajo za vrsto značilno hruškasto ustje in nizka razmaknjena rebrca na površju hišice. Precej redkejša je vrsta Ch. succineta. Najbolj tipično oblikovane hišice so v Grdi dragi. Te so na površju zelo drobno progaste, ustje pa je širše. Prehodnih oblik nismo našli. Zanimiva je vrsta Trichia leucozona (Pfeiffer 1828), ki ima na Risnjaku in Mali Kapeli južno mejo areala. Vrsta je zelo variabilna in je iz literature poznanih več podvrst in varietet, vendar nekaterih zoogeografsko ni mogoče natančneje opredeliti. V Snežniškem pogorju prevladuje oblika z zaprtim pop- kom, ki je bila prvotno opisana kot Tr. leucozona erjaveci (Clessin 1887). Ker pa je B r u s i n a že pred tem opisal vrsto Tr. erjaveci (Brusina 1870), so J a - e c k e l & K l e m m & M e i s e (1859: 187) predložili novo ime Trichia leucozona australis. Skupaj z njo živi Trichia lurida, ki močno variira, dokaj pogoste pa so oblike z visokim in zaokroženim svitkom. V naravnem rezervatu je bila najdena tudi podvrsta Trichia erjaveci hirci (Clessin 1883). To je prva najdba te gorske vrste v Sloveniji. Ima veliko podvrst, ki so razširjene po dinarskem svetu do Albanije. Podvrsta Tr, e. hirci je razšir- jena od južnega Velebita do Snežnika, ki je obenem najsevernejše znano najdišče. Helicigona hirta (Menke 1830) je bila najdena pri Klanski polici, v Leskovi dolini in pri gradu Snežniku v Loški dolini. To so nova najdišča za Slovenijo, saj je sicer poznana le s Kočevskega. Od školjk živi v malih vodah le vrsta Pisidium amnicum (Müller 1774), ki je npr. pogostna v mlakah v Travnem dolcu in v Veliki padežnici. ZOOGEOGRAFSKI PREGLED Zoogeografski pregled malakofavne Snežniškega pogorja lahko naredimo skupaj za naravni rezervat in za širšo okolico, ker živi v njegovi okolici večina vrst, ki jih najdemo v rezervatu. Edina izjema je vrsta Trichia erjaveci, ker je bila njena podvrsta Tr. e. hirci najdena samo v rezervatu nad gozdno mejo. Položaj Notranjskega Snežnika je izredno zanimiv, ker leži v dinarskem območ- ju, vendar ima zaradi višine alpinski značaj. Ker leži večji del raziskovalnega ozemlja še v montanskem pasu, je najmočnejši vpliv široko razprostranjenih vrst, ki pa niso pomembne za preučevanje razmer v najmanjš ih zoogeografskih enotah. To so holarktične, palearktične, evropske, srednje in južnoevropske ter druge vrste, ki s svojimi areali segajo daleč v sosednja območja. Teh vrst je največ in smo jih našli 47 ali 63,5 ®/o. Vse druge so alpske, dinarske in alpsko dinarske in jih je 27 ali 36,5 Vo. Iz te skupine je le sedem vrst, ki so razširjene v južno- vzhodnih Alpah in v Dinarskem gorstvu. Razmerje med alpskimi in dinarskimi vrstami je dokaj uravnoteženo. Alpskih vrst, ki imajo v Snežniškem pogorju ali na Risnjaku in v okolici južno vzhodne meje arealov, je le deset, dinarskih vrst pa le devet. Svet okoli Snežnika je torej prehodno ozemlje, kjer so precej enakomerno pomešane alpske in dinarske vrste, in tu nekje moramo potegniti mejo med alpsko in dinarsko favno. V H a d ž i j e v i (1931, 1935) zoogeografski razdelitvi Jugoslavije ta predel ni upoštevan, ker je takrat pripadal Italiji, vendar ga lahko smiselno priključi- mo slovenski krajini (craina slovenica) balkanske podprovince (subprovincia balcanica), ta pa -spada v provinco Alp (Alpae s. lat.). Ker je Snežniško pogorje na meji med alpsko in dinarsko favno, ki ista tu enakovredni, moramo na tem območju iskati mejo med alpsko in balkansko podprovinco. Po malakofavni so- deč, bi morali celo slovensko krajino izločiti iz balkanske podprovince in jo priključiti triglavski krajini (craina triglavensis) alpske podprovince. To pa je naloga posebnih zoogeografskih raziskav. VARSTVO Sedaj je zavarovano samo območje nad subalpskim bukovim gozdom in je z odredbo (Ur. 1. SRS, št. 4/64) proglašeno za naravno znamenitost. Omenjena od- redba pa se nanaša le na varovanje flore in vegetacije. Ze preliminarna opazo- vanja favne pa so dala rezultate, ki pričajo, da je Notranjski Snežnik tudi zoološko pomembna lokaliteta, k jer se mešata dinarska in alpska favna, in da je tu pomembna zoogeografska meja. Ob morebitni dopolnitvi odredbe bi kazalo zajeti tudi favno tega zanimivega območja. V »Inventarju najpomembnejše na- ravne dediščine Slovenije« je na strani 630 pripomba, da bi bilo primerno raz- širiti naravni rezervat na pas subalpinskega bukovega gozda, ki nima gospodar- skega pomena. Malakološka raziskavanja v okolici rezervata so pokazala, da je subalpinski bukov gozd zelo bogat, saj se v njem število vrst polžev, v pr imerja- vi s številom vrst iz rezervata, skoraj potroji. Razširitev rezervata na pas sub- alpinskega bukovega gozda bi bila z malakološkega stališča upravičena, verjet- no pa velja podobno tudi za druge živalske skupine. ZUSAMMENFASSUNG Notranjski Snežnik (1796 m) liegt im Gebiet zwischen den Alpen und den Dinariden und ist der höchste ausserhalb der Alpen gelegene Gipfel Sloweniens. Das Reservat bildet eine ökologische Einheit, welche das Gelände von der oberen Grenze des subalpinen Buchenwaldes bis zum Gipfel umfasst. Die Umgebung des Reservates erfühlt das Bergland zwischen 1000—1450 m Seehöhe. Die geologische Struktur ist ziemlich einheitlich. Die Kreide und Dolomite sind vorherraschend, nur hie und da ist jurassischer Kalkstein vorhanden. Die klimatischen Bedingun- gen sind für die Mollusken günstig. Die Niederschläge betragen 3000 mm jährlich und sind auch auf die Sommermonate verteilt, so dass im August ein Sommer- minimum mit über 130 mm auftritt. Die Vegetation ist ein sehr bedeutender Faktor. Die Umgebung von Notranjski Snežnik ist ein sehr waldreiches Gebiet. Hier findet man verschiedene Subassoziationen des dinarischen Buchen-Tannen- waldes, welche malakologisch sehr reichhaltig sind. Der subalpine Buchenwald reicht bis zur Seehöhe 1450 bzw. 1500 m, darüber folgt die Latsche mit kleinen al- pinen Wiesen. Malakologisch wird das Gebiet des Notranjski Snežnik seiner geographischen Lage entsprechend vor allem von den weitverbreiteten (holarktischen, paläarkti- schen, eurosibirischen, europäischen, mittel — und südeuropäischen) Arten bevöl- kert. Diese Gruppe ist mit 48 Arten vertreten. Eine kleine Gruppe sind die alpi- nen Arten (10) mit Verbreitungszentrum in den Alpen, welche auf dem Snežnik ihre südöstliche Grenze erreichen bzw. südlich von Snežnik immer seltener vor- kommen. Die dritte Gruppe sind die dinarischen Arten (9) mit Verbreitungszent- rum auf dem nördlichen dinarischen Gebiet, welche auf dem Snežnik ihre nord- westliche Grenze erreichen. Eine besondere Gruppe sind die Arten (6), welche in den südöstlichen Alpen wie auch in den Gebirgen der nordwestlichen Balkan- halbinsel vorkommen. Das Gebiet von Snežnik liegt an der Grenze bzw. im Grenzgeb- iet zwischen der alpinen und balkanischen Subprovinz. LITERATURA G i t t e n b e r g e r , E., 1967: Cochlodina laminata (Montagu) in ihrem südöstlichen Verbreitungsgebiet. Arch. Moll., 96 (1/2): 25—37, Frankfurt a.M. G i t t e n b e r g e r , E., 1967: Beiträge zur Kenntnis der Molluskenfauna Oesterrichs. Basteria, 31 (4/5): 70—75, Leiden. G i t t e n b e r g e r , E., 1969: Beiträge zur Kenntnis der Pupillacea I. Die Spelaeodi- scinae. Zool. Mededel., 43 (22): 287—304, Leiden. G i t t e n b e r g e r , E., 1972: Beiträge zur Kenntnis der Pupillacea 2. Die Gattung Planogyra (Valloniidae) in Europa. Basteria 36 (2—5): 63—74, Leiden. H a d ž i , J., 1931: Zoogeografska karta kr. Jugoslavije. Zbirka karata Geografskog društva 2, Beograd. H a d ž i . J., 1935: Kurze zoogeographische Übersicht Jugoslaviens. Verh. int. Ver. theor. angew.LimnoL, 7: 36—45, Beograd. Inventar najpomembnejše naravne dediščine Slovenije: 1976, Ljubljana. J a e c k e l , S . &W. K l e m m , &W. M e i s e , 1958: Die Land — und Süsswasser- Mollusken der nördlichen Balkanhalbinsel. Abh. Ber. Mus. Tierk. Dresden, 23 (2): 141—205, Dresden. M a n o h i n , V., 1957. Podnebje Snežnika in okolice. Prebiralni gozdovi na Snežni- ku, 4: 17—22, Ljubljana. N o r d s i e c k , H., 1969: Zur Anatomie und Systematik der Clausilien, IV.Cochlodi- na duhiosa und ihre Stellung im Genus Cochlodina. Arch. Moll., 99 (1/2): 1—20, Frankfurt a.M. P e t e r l i n . S., 1965. Novi zavarovani naravni objekti. Varstvo narave, 2—3: 219 do 227, Ljubljana. Š i f r e r , M., 1959: Obseg pleistocenske poledenitve na Notranjskem Snežniku. Geografski zbornik, 5: 27—80, Ljubljana. W a g n e r , A.J., 1897: Monographie der Gattung Pomatias Studer. Denkschr.Akad. Wiss. Wien, 64: 565—632, Wien. W a g n e r , A.J., 1915: Beiträge zur Anatomie und Systematik der Stylommatopho- ren aus dem Gebiet der Monarchie und der agrenzenden Balkanländer. Denks- chr. Akad. Wiss. Wien, 91: 429—498, Wien. W r a b e r , M., 1969: Pflanzengeographische Stellung und Gliederung Sloveniens. Vegetatio, 17: 176—199, Den Haag. W r a b e r , T., 1965: Botanični rezervat na Notranjskem Snežniku. Varstvo narave, 2—3: 189—194, Ljubljana. W r a b e r , T., 1971: O flori in vegetaciji botaničnega rezervata na Notranjskem Snežniku. Mladinski raziskovalni tabor 1970: 93—110, Ljubljana. Z i l c h , A. & S. J a e c k e l , 1962: Mollusken. Die Tierwelt Mitteleuropas, Ergän- zung, 2 (1), Leipzig. Z u p a n č i č , M., 1971: Vegetacijski profil Snežniškega pogorja. Mladinski razisko- valni tabori 1970: 66—91, Ljubljana. Avtorjev naslov — Author's adress: dr. Jože BOLE, Biološki inštitut Jovana Hadži j a S AZU, Novi trg 3, YU — 61000 LJUBLJANA