Stran 407.
Poučni in zabavni del.
Tovarišici.
Črtica Maksima Bjelinskega.
Iz ruščine prevel Slavko K. S.
V mesecu majniku smo, a še vedno je mrzlo. V Petrogradu je majnik čuden. Ali nebo je jasno.
Sedem je že odbila. Po Luteranski ulici gre mlada devojka. Videti je, da je tujka. Črne oči ji zro nemirno okrog, in na licu se ji pokazuje rudečica od hitre hoje. Zdaj pa zdaj stisne plaho rudeča ustna. Rada bi vprašala mimoidoče, je-li še daleč do Tavrijskega vrta, toda ugle-davši bliskajoče se gumbe vojakov, zibajoče se postave delavcev, skrbna lica meščanov in drzne gizdaline, jo vsakikrat prevzame strah. — Devojka je oblečena v črno obleko, katero pa drži privzdignjeno, da se vidijo majhni čreveljčki; modri nedrec je obšit z baržunastimi
Stran 408.
trakovi in s pisanimi zrnci iz stekla, na glavi je pa stoji ulično starinski klobuček z belim peresom. — Vedno se zdi devojki, da jo gledajo mimoidoče gospe porogljivo. Na jednem mestu zidajo hišo. Kraj plota je narejen ozek prehod iz desk. Pred prehodom se prostira precej velika luža, v kateri se zrcali [solnce. Tu zadene ob častnika, se spodtakne in si zmoči čreveljčke. Od jeze ji stopijo solze v oči. No, v tolažbo se ji prikažejo zdaj zeleni vršiči dreves. »Gotovo je to Tavrijski vrta, si misli, in jeza jo mine počasi.
Iz prehoda stopi na čist in širok tlak. Skozi okna rumene hiše zadiši po zelju in po svežem kruhu. V progasti stražarnici stoji stražar. „Vojašnica!" de sama pri sebi. Sedaj srečava inteligentnejše obraze. Gospodične z naočniki, neskrbno počešljane, hite z zvezki in s knjigami dalje v živahnem razgovoru mej seboj. V njih podobah najde devojka nekaj znanega; v njih pogovoru se glase glasovi, ki spominjajo na deželo.
Devojka z belim peresom na klobučku se ohrabri. Neha jo njena nenadna obleka spravljati v zadrego.
Res, tu je Tavrijski vrt. Pot je potlakana s širokimi ploščami in onkraj jarka štrli kvišku lesen plot iz kolov, ki so obraščeni z mahom. Visoko drevje šumi tiho, nagibaje se čez ograjo.
„Je*li to Tavrijski vrt?" praša bojazljivo.
Odgovori se ji, da je.
Srce ji prične močneje biti, in devojka pospeši korake.
Ondu jo morda že pričakuje Zankevič. Vidi ga v duhu pred seboj: visoke postave, plavih las, bliskajočih se očij in šaljivega govora. Vedno ima ogrnjen paletot z baržunastim ovratnikom, nosi sive rokavice in svitel cilinder. Kako jo bode pričakal? Prav jednostavno. Stisnil ji bode roko in se nikakor ne bo čudil, da je našla vrt in njega, saj ve, da je možno njeni ljubezni vse storiti. In potem se bodeta izprehajala in se pogovarjala. Prašal jo bode, je-li njena mati zdrava, — kako se kaj živi v Bogorodični ulici in bode-li ona kmalu odšla v blagoslovljeno Borzno.*) Tako jo bode povpraševal. — A kaj potem? Bode-li kaj zinil o oni stvari? Mati je stara in ne more je v vsem poslušati. Čas tudi biti; čas je toraj, pomisliti na lastno srečo. Ako bi bila imela pred tremi leti več poguma in bi bila storila zadnji korak, — vsi drugi so bili že storjeni — ne bilo bi treba pretrpeti toliko hudega. Ali tedaj ni hotela pobegniti z Zanke* vičem, akoravno so jo vrh tega ljudje razupili po vsem okraju . . .
Pri tem spominu zarudi in sram jo je. Bridkost pretrpelega zasramovanja ji napolni iznova dušo.
Zato je v Petrogradu, — nadaljuje svoja premišljevanja, — druga stvar. Že jeden mesec se shaja z Zanke-vičem, a nihče ne ve tega, niti ne sluti, celo mamica ne, ki je zakopana v svoje opravke in v skrbi, v razgovore in prepire s senatskimi pačitelji pravice . . .
*) Borzna je mesto v ruski guberniji Černigovo na reki Borzni, ki se izliva v Dnjepr.
Smehljaj se ji zaziblje krog usten in veselo se ozre okrog.
Pred njo je vhod v vrt. Vojaki v svitlih čakah in rudečih nesramnicah stoje tu. Lepo oblečeni otroci, pod varstvom odgojiteljic in polnoprsnih dojk hodijo ven in noter. Tudi ona se pridruži množici.
Vstopivši že začuti hlad vrta. Gost drevored se ji odpre. Brzo hiti po cesti mej vrstami dreves, izmej katerih se zeleni velikanska livada. Solnčni žarki padajo samo poševno še na travnik.
„ZIi se mi, da sem na določenem prostoru".
Vzame iz žepa papirček in se nasmehne, Ondu v kotu je narisala znana roka dve glavici, izlivajoči ustna v poljub.   Skrbno zamota zopet v papirček in ga spravi.
Zebe jo v prste; ali v grmorju na livadi poje dlavček, ne meneč se za mraz.
Devojka posluša pazljivo njegovo petje. Kar se prikaže izza drevja suha postava v dolgem kaftanu ozkih rokavov in s kapo na glavi. Poželjivo gledajo njegove oči in usta so mu odprta. Krog njega poskakuje deček zamazanega obraza in zamazane obleke.
»Slavčka morava ujeti" reče s tankim glasom strastno oni v kaftanu. »Za gnezdo pograbim, pa mir Bog!"
In oba preskočita jarek in stečeta v grmovje.
Slavec umolkne.
»Zlobneži!" pravi tiho devojka.
Gre dalje, nadejaje se, da kmalu pride do grička, kjer je klopica. Mej potoma razmišlja, kaj poreče Zanke-viču. Pri tem se spomni vseh razgovorov ž njim — i onih v Borzni, i onih v Petrogradu.
Prvi razgovor je bil povsem čuden. Zadel jo je kakor blisk iz neba. Mesto „ne" je odgovorila »d a", ker je bila čisto zmešana in opojena od radostnega strahu. Tedaj je šumelo drevje, staro, prastaro kakor to ogromno solnce je leže nizko na žarnorudečem oblaku in lesketajo gledalo skozi lističe vrtne hišice. Boke so se nežno oklepale rok. O, zakaj se ni ta blaženi trenotek izpremenil v večnost! Zatem je užila mnogo sreče, bridkosti in graje, ali blaženstvo prvega sestanka se ni več vrnilo. Zankevič se je vedno protivil poroki, rekoč, da je nesrečen z ženo. Pa jo je vender vabil s seboj. Ni-li blaženstvo živeti z ljubljenim možem? In ni-li bilo to v njeni moči? Se-li ni sama odrekla tedaj njega? Zdaj je v Peterburgu, in Zankevič na drugih tleh. Vedno se šali in imenuje ljubezen radovednost in samo zakon smatra za resno stvar. Treba ga je spomniti njegove dolžnosti. Ako sam ne izpregovori o tem, bode pa ona. Ni treba več ceremonij, treba je le dejanja. In tudi mati se more naposled izmiriti s tem . . . samo da se izvrši čim preje.
Zopet srečava inteligentneje obraze. Lepa devojka govori, igraje se z zlatimi naočniki, o »Fechnerovem zakonu" dostojanstveno nagibaje plavolaso glavico. Go-spodič s širokim klobukom in z visokimi cipelimi nese knjige in se smehlja dvema mladima črnolasima gospodičnama v ogrinjalih.  Na  klopeh sede  tu  in  tam gospice
Stran 409.
resnega obraza tudi v ogrinjalih in zdaj pa, zdaj pretrgajo čitanje zamišljeno zroče po mimoidočih.
Na desni se pokažejo beli zidovi nizkega dvorca in se zrcalijo v čisti vodi ribnika. Iz dimnika se vije proti nebu dim kakor čokoladni prah. Breze pobešajo do tal svoje veje . . .
Glej, tu je griček! Obilno ga solnce obseva. Slamniki otrok se rumene in begajo doli in gori; glasovi done kakor petje piščali in zvonk kose. Elopica je prazna. Sede na njo. Prišla je prej, nego Zankevič.
Dolgo časa že sedi. Iz daljave se čuje godba. Vrani krokočejo brez prestanka in krože po zraku. Modro nebo se razpenja nad livadu, katera se prostira pod njo kakor zelen prt.   Otroke  že odvajajo njihove varuhinje domov.
Preseda ji čakati. Vstane in obide vrt; gost in precej zanemarjen je. Stezice se vijo zdaj ob bregu ribnika — zdaj zopet navkreber. Visoko zgorlj je vodomet, padajoč kakor mavrica iz samih briljantov, kateri gori vrb. Srebrnoliste vrbe se ogledujejo v črni vodi. Lasta-vice švigajo po zraku. Medene plošče odmevajo pod njenimi nogami. Devojka se zdrzne. Za čas jo prevzamejo čudne misli. Ta zgodovinski vrt pripelje ji pred oči sliko preteklosti. In v senci dreves na izdolbenih klopeh, katerih zadnje noge so globoko okopane v zemljo, se prikažejo dvojice v zlatih kaftanih in v krinolinah.
Devojka pride mimo »karusela", kjer se z izprem-ljevanjem kričeče godbe vrte oguljeni konji in vozovi. Krepak vojak se vozi, objemanje z jedno roko zarudelo dekle in blaženo se smehljaje gleda po ljudeh. Okrog stoječi otroci zro zavidno nanj.
Od tu se vrne na grič, tresoč se od bojazni, da morda še ne najde tamkaj Zankeviča, ki je mej tem že lahko prišel in odšel. Res, klopica je še prazna. Začne jo mučiti strah.
Pred njo ravno zahaja solnce. Mej drevjem se prične mračiti. Oblaki se raz vlačijo nad hladnim solncem. Nižje, na sijajno zelenem lazurnem nebu se kopičijo oblački, zlatorumeni kakor zlato runo, a še nižje, na jantarovorumenem robu se črnijo skozi mrežo vejic črne strehe hiš. Siva debla oddaljenega drevja zde se ti rožno-barvna. Po vsem pa razlivajo solnčni žarki zlatorumeno barvo.
„ Zakaj ne pride Zankevič ? Kaj ga zadržuje ?a
Ko jo je vabil na sestanek, se je smejal zadregi devojke, katera ni razumela, čemu je treba za sestanek ravno Tavrijskega vrta; in v njegovem pogledu je bilo polno uganjk.
Obletava jo ta in ona slutnja . . . Mej tem stopa na griček mlad človek v kratkem plašču in tenkih nožic. Izpod mehkega klobuka mu padajo lasje čez pleča kakor volna. Mal obraz, kjer se vrte radovedno male zaupne oči, obrača na desno in levo kakor ptica.
Približavši se devojki, privzdigne malo klobuk in reče neprisiljeno skozi nos:
„Morda se motim, morda tudi ne . . . Ste-li vi — Marta Sergejevna Golobova?"
Devojka pobesi plaho oči. Potem odgovori obotav-Ijaje se: „Sem. — A zakaj? Čemu vam to?" In hoče vstati.                                                         (Konec prih.)
Stran 417.
Poučni in zabavni del.
Tovarišici.
Črtica Maksima Bjelinskega.
Iz ruščine prevel Slavko K. S.
(Konec.)
Ali on ji poda roko in pravi naj sede. „Pridem od  Zanke viča", nadaljuje on z nasmehom in se začne zavijati v haljo. „Da, res, pismice imam..."
Golobova prebledi. Pričakovanje ji stiska srce. Vidi, kako privleče  mladi človek  s  svoji  ploščatimi prsti po
vrsti iz širokega žepa jedno številko časnika, mastno tobakarnico, šop zamazane vate s kruhovimi drobtinami in naposled svetel zavitek, zapečaten z vijolčastim oblatkom.
„Tu, izvolite!"
Marta vzame pismo in gleda bojazljivo na adreso, ker si ga ne drzne odpreti.
„Je-Ii morda bolan?" praša šepetaje, težko sope in poslušaje, kako ji burno bije srce.
Mladi človek pihne bučno skozi nos, stisnivši usta in sede na klop. Potem reče opiraje s lakti na kolena in drgnoč si lice: „ Prečita j pismice!0
Golobovi se skrčijo prstki. Toda opogumivši se, raztrga omotek pisma.
Nagne se z licem nad pismo, in belo lice ji zatemni šopek las, ki se lahno ziblje.
Prebravši pismo, obrne se devojka k mlademu človeku. Oči so ji široko odprte, kakor da so se razširile od ledene žalosti. Ali on jo gleda brezčutno, gladeč si z roko obraz. Zatem pomane s prstom v očesnem kotičku nekak prašek in pripoveduje pozorno gledajoč devojko, ostudno migaje z ustnicami, da Zankevič ni vsega napisal. Ni se samo na veke združil s svojo ženo, katera je podedovala precejšnjo vsoto, temveč je že odpotoval v tem času čez mejo.
„A to vam javljam  po  njegovem naročilu0, konča.
Golobova zajoče. On pa porine roko v žep in odide tiho žvižgaje.
Začne se temniti. Oblački nad jantarovo progo so že otemnili in bledorožnati polumrak pada na vse predmete. Golobova sedi ko prava sirota. V nejasni sliki se ji stavi črna bodočnost pred oči. Polagoma ji padajo solze po licih na svilene kite. Grozna osamljenost se ji prime, da jo popolno izsesa, umori z žalostjo in ostrupi s kvivičenjem.                        ¦
„Čemu naj še živim!0
In vender še ljubi življenje, saj tudi drugi žive. Vsi žive, vsem je dobro!
In pred duhom vidi voz prvega razreda, kjer sedi Zankevič na divanu in se šali s staro ženo. Morda ji ravno pripoveduje svoje ljubavne dogodke. Oba se po-smehujeta neumni devojki, katera sedi tam v Tavrijskem vrtu in se muči ponižana in zavržena. Ali pa morda molči premišljeno, da ne prebudi ljubosumnosti zaradi preteklosti ...
„Preteklost? Kaj je preteklo?0
Prsti ji zapokajo brezupno. Pogledavši na ribnik, kjer se zibljejo na temnem vodnem zrcalu srebrni valčki, ji strese mraz telo; in z rokami si pokrije obraz.
„ Strašno!0
V  vrtu so še ljudje. Globoko vzdihne. Ona je tu čisto tuja. Zlohotno zveni njihov smeh v mokrem zraku, in govor se ji zdi zloben.  Marta  spusti roke na kolena.
V   daljini, v drevoredu, zavitem kakor doga, premika se mej drevjem ženska postava. Hitro se približuje. Lahko jo ogledaš. Ograjena je z debelim ogrinjalom in ima priprost  klobuček  na  glavi.  Kroj   črne  obleke  ni
Stran 418.
nikakor moden. Komaj do polovice vidiš njen obraz, ker stopa vpognjene glave. Krene na griček.
Golobovi je, kakor da jo je nekaj zbodlo v srce. Naenkrat pozabi vso svojo bridkost in ne obrne očij od postave. Ona se približa, sede naglo na klop in vzame iz žepa zavitek s cigaretnim duhanom. Ogrinjalo se raz-mota. Zlasti lasje se ovijajo nežnega tilnika. Lice Martine sosede je bledo in suho ter izraža prezirno krotkost in gnjevno sočutje. Od kotičev rožnorudečih ustnic se prostirati dve rezki črti in njene velike oči gledajo skrbno.
Golobovo prevzame skoro vso mrzlična vznemirjenost.
Mej tem zvijejo prozorni prstki njene sosede sval-čico tanko kakor slemnata bilka.
Zdaj se pa primakne Golobova k nji in reče veselo: »Saša, mila moja Saša, zdravstvuj! . . . čuden slučaj . . . Niti mislila nisem, niti slutila!"
Soseda jo pogleda začudeno.
„Jaz sem Golobova? Kaj si že pozabila?! . . . Saša . . .  Kako je to mogoče? ... Te li ni sram!. .."
»Golobova? Oh moj Bog!" izpregovori Saša z zamolklim glasom, zagledavši se pozorno v sosedo, in naenkrat se ji zažari obraz in modre oči ji zaiskre. Začne ji stiskati roko: „Martica Golobova . . . Zdaj vidim!. . . A kako ..."
Živo se poljubite. Golobova se zajoče.
„No, kaj pa ti je?B praša Saša in se nagne k nji. „Nežna dušica! . . . Ah, ali si se izpremenila, Mar-tica! . . . Vzrasla si . . . No, kaj pa ti je vender? In zakašljavši, gleda zaljubljeno v tovarišico, kateri lijejo solze potoma iz očij.
„Tudi ti si se izpremenila, Sašica!" reče Golobova in otira vzdihovaje in smehljaje  z  robcem   orošena lica.
Dolgo si gledata v oči Marta ne izpusti Sašinih rok iz svojih.   Obedve  molčita   iz  ginjenosti; ta čas  se
jima zdi srečen.
„Izpoznala sem te po cigareti", prične Marta. „Take smo delale v odgojevališču. Seli še spominjaš, kako si ti kadila, in kako sem stražila? ... In kako je naji zasačila Olga Ivanovna?"
„Spominjam se".
Nasmehnivši se, loti se Saša zopet duhana, osvo-bodivši si preje roke. ^
„Si-li že dolgo v Peterburgu?" praša prižigaje žveplenko.
Marta pove svoj dogodek. Potem se oddahne in reče; „V dobrem času sem te našla! Ti si me tako potolažila, Sašica!"
„S čim?"
„S te o), da te gledam!" odvrne Marta. „Bila sem žalostna, Sašica!" pristavi žalostno. „Oh, Sašica, Sašica!"
Prevzame jo živahna brbljavost. Malo po malem postane Zankevič središče vsega razgovora. Treba ji je bilo, da je potolažila svojo bol komu. Govore o izdaji svojega ljubčka, se je jezila, in glas se ji je tresel od zadržanega joka.
Saša je mej tem kadila, cesto in globoko potegnila dim in ga puhnila v zrak.
„Nekako čudna je", misli si in bolj gine ji zanimanje za tovarišico, čim bolj je ta razvijala podrobnosti nesrečnega dogodka.
Marta prestane.
„Saša!" vsklikne vznemirjena, „ti me preziraš? . .. Reci! . .    Zakaj si me tako pogledala! . . . Sašica!"
„Ti si nervozna!" pristavi tovarišica, in obraz se ji zmrači.
„Da, res je, Sašica, res!" In umolkne,
„Ah, Sašica, kaj naj počnem!" prične po kratkem molku zopet tožno in pogleda prosečo Sašo.
Saša zakašlja in odvrne: „Nič. Pa se ti več ne ljubi".
Marto razžalijo te besede.
„Jaz se utopim!" reče mračno in pogleda po strani na ribnik.
„Pa, to bi bilo neumno!" odvrne ji tovarišica s posmehom.
„Boga mi, Sašica, jaz se utopim!" ponovi Marta, a Saša ji ne odgovori.
V vrtu je zavladala tišina. Polumrak je postal siv. Na levo se razgublja grmovje v mraku. Nebo se je za-temnilo. Tam, kjer je zašlo solnce, bledi rumena zarja. Le slabo se čuje tam iz daljave mestni hrup.
B Sašica!" pravi graja je Marta Saši, „zdi se mi, da še ne veš, kaj je taka žalost ..."
»Mogoče", odvrne ji ta.
„Ti si to rekla s takšnim glasom", doda Marta po kratkem molku, „ kakor da čutiš v srcu še večjo žalost... Ah, Sašica, ni žalostneje usode nego ranjeno srce".
»Krasne besede, Martica!" zašepeče Saša. In iz-nova nastane molk.
BBi ji-II povedala vse?" misli si Saša, katero grize spomin svojega in tujega trpljenja. Te muke ji niso nastale iz jalovih osnov lastne sreče, temveč imajo drug značaj. Ondi je bilo koprnenje, in ono je vleklo za seboj prave fizične muke, malone na veke neizogibljive . . . Koliko solz, koliko vzdihov, neznanih in zamrlih v ka-menitih grobovih ledenomrzlih tunden*) in koliko uničenih žitij! Tropoma beže pred njo znani obrazi, bledi in polni muk, strmo zroč v njo. Težko ji je. Srce jo zaboli in utrujena prša se napolnijo z ljuto boljo. On, njen mož, on je tndi v tej tropi!
»Ne, ne, ne povem ji . . . čemu?"
Tožno pogleda okrog sebe. Drevesa se ji zde, da so kuštravi orjaki, oblečeni v žalno obleko. Srdili so se v svoji tožni nepremičnosti in si podajali z divjim obupom roke mej seboj. Naenkrat vstane in reče: nNo, z Bogom, Martica! . . . Marta se zdrzne. »Ti že greš?" krikne s sočutjem. »Govoriva še malo . . . Sedi, povej mi kaj o sebi! No, kako je? . .  Kaj delaš?  Učiš se za
*) Tundre, finsko Tuntur, zovajo se velike močvirnate ravnine v severni Sibiriji tja do Belega morja; pristopne so samo po zimi.
doktorat? ... Ne? ... Si-li na pedagogskem kurzu? ... Nič ne delaš? . . . Spominjaš se li, ti si delala prej . . ."
„Da ... ne ... nič! .. . Delala, a ne to . . . samo tako ... Z Bogom, dušica !a
BPočakaj!a vsklikne Marta, nežno jo prijemši za ramo. »Pojdi k meni . . . Mamica bode zelo vesela . . . Idiva!"
„Ah, jaz ravno časa nimam!« odvrne Saša in se zavije čvrsto v ogrinjalo.
„No, te pa spremim do doma . . ."
„MiIa moja, oprosti mi, ali jaz, ... jaz grem drugam ... z Bogom !a
»Vsejedno te spremim !a reče Marta vznemirjeno se smehljaje in se trese od mraza. „No, samo do vrtnih vrat . ... Povej mi vsaj, kako ti . . . si li res srečna?"
„Po svoje! zašepeče Saša mračno.
Tovarišica jo pogleda za vidno. Spustita se po gričku nizdol in izgineta v tihi, mirni noči, katera je mej tem razprostrla svoja črna krila nad spavajočo naravo.
Stran 419.