List 41.
Krvava uš.
Jako nevarni mrčes, enak trtni uši, je krvava uš (Schizoneura, ali Aphis. lanigera), ki ima oci tega svoje ime, ker, če jo zmečkaš, da krvav sok od sebe. Ona je tudi iz severne Amerike konec poprejšnjega stoletja v Evropo se preselila, najprej v Skočijo; na Nemškem jo poznajo uže 40 let; v Avstriji dozdaj še ni znana.
Krvava uš je blizo 2 milimetra velika in rumenkaste, včasih tudi rujave barve. Posebno se iz tega spozna, da po hrbtu ima bele, bombažu enake, iz voščenih nitek obstoječe spuščaje, ki so večkrat 3 do 4krat dalji kakor život njen. Pomnožuje se pa ta krvava uš tako silno, kakor je to navada pri vseh plemenih krvavih uših. Ona (babica) zleze v jeseni 30 do 40 jajčic, iz katerih spomladi pride prvi zarod, po katerih se vsacih 15 do 20 dni zaredi drugi zarod ; one rodijo živo mladino, ki prvi čas svojega življenja biva v gori imenovanih bombažastih spuščajih, ki se večkrat odtrgajo in po vetru daleč krog in krog raz-neso V jeseni se prikažejo oni in one kot popolnoma izrejeni kriljati žužki.
Krvava uš se redi od soka jablan, zato navrta mlade nježne vejice jablani; kjer je vejica na^j^rt^ bila, se naredi rak, kateri se čez celo drevo^^^f^ ako ni hitre pomoči, potem pa celo drevo konfe^^^fel Po tem načinu so v Normandiji jablane na|'^i^i|tč čez 10 kvadratnih milj popolnoma pokončtap Me^ Eavno tako je grozno škodo ta uš naredila na^mtfL
škem, v renskih pokrajinah in v novejšem času na Virtemberškem.
Uže od daleč se poznajo drevesa, v katera se je ta krvava uš vrinila, kajti ona kažejo rakove izrastke in neko posebno bolehanje v vsem. Pri natančni preiskavi se vidi na spodnjin straneh mladih vejic bom-bažasta, belkasta prevleka, ki nekoliko na višnjevo barvo cika, katera izvira iz gori imenovanih voščenih spuščajev. Žival ta sedi v velicih trumah skupaj, ki obstoje iz bibic brez kril in velike množine mladih.
Kedar se je krvava uš zaplodila na kakošnem vrtu, ni skoro mogoče je več zatreti. Zato je treba paziti, da se ta mrčes kar brž iz začetka zasledi in vse stori, da se popolnoma pokonča. Zbor virtember-ških vino- in sadjerejcev v Schorndorfu 21. septembra je v tej zadevi nasvetoval to-le:
Najboljše sredstvo za pokončanje krvave uši je krtača, ko se začne razširjati po njem. Če je uš po-sella vejice za % do 1 metra na dolgosti z belimi lisami, treba je odrezati take veje in jih sežgati. S škarjami na preklo privezanimi se dado tudi najviše vejice odrezati.
Vsacih 14 dni potem je treba tako drevo natanko ogledati, ali ni nove zalege na njem, če gospodar tega ne stori, je vse drugo potem prepozno. Strohnena skorja drevesa se mora odstrgati, rane njegove skrbno zamazati, in da nova gnjezda krvave uši se ne napravijo zopet na drevesu, treba deblo njegovo in veje z apnico pobeliti. Da pa uši, ki pri korenini drevesa in v zemlji tičijo, ne morejo zlesti na drevo, treba je v začetku spomladi okoli debla ovezati trak, ki je namazan s katranom. Prav dobro se je potrdilo tudi to, da se jeseni zemlja za kak meter okoli drevesa okoplje in potem z apnom pomeša. Škropljenje dreves z milico (žajfnico), lugom, plinovo vodo, vodo pasjega zelišča in tobakovo vodo ne pomaga toliko, kakor poprej imenovana sredstva. Angleži so našli, da je dobro, če se tako drevo s trpentinovim oljem namaže. Za najbolje pa je pripoznano to, da se vsi deli drevesa, kjer je krvava uš se vgnjezdila, s petrolejem umijejo, in se bolne veje odrežejo in sežgo.
#
322