Domača vzgoja. Prva in najpoglavitnejša vzgoja otrok je domača ali družinska vzgoja, to je vpliv, ne samo starišev na otroško nrav, temveč vsega osobja, kar ga je v domači liiši. Glavna vzgojitelja doma sta oče in mati. Kako žalostno je videti siroto pri tujih, neskibnih ljudehl Kdo naj jcj bode oče? — Kdo tnati? — Res, pomilovanja vredno tako dete, moralo bi se kasneje v šoli vse drugače vzgojevati, nego pa uže v družini dobro vzgojena deca. Najvažnejša je tedaj domača vzgoja. Uže v starih časih so ljudje to vedeli, ker so puščali otroke do sedmega leta v družini. Prve vzgojiteljice bile so jim matere, ali tudi dojnice. Zato so i morali otroci najbolj spoštovati svoje stariše. Dandanes je veljava in strogost pri očetu, Ijubezen in miloba ter najbližnja, tedaj prva vzgoja pri materi. Če tudi je to splošno ločeno drugo od drugega, vender naj se družite veljavnost z ljubeznijo in strogost z milobo. — Mati je, katera čestokrat z otrokom občuje, ga vadi hoditi, prve besede izgovarjati itd. Včasih jej pomaga pri tem poslu pestunja, ako jo ima. Se ve, da so i tu izjeme, kakor povsodi, da se vse to delo prepust: postrežkinji ali kakovi drugi osobi, ne glede na to, ako ta zna vzgojevati in kakd vzgojuje. V tem se marsikatera mati jako pregreši, ako še, mogoče zaradi drugega posla, vso vzgojo otrokovo prepusti poslom, ki jih ne pozna. Taki stariši pozabijo dolžnosti, katere uže narava sama zahteva, in katere jim je Bog v srce vsadil. — Kjc je materina in očetova vzgoja pri otrocih v sirotišnicah in kje pri onih v rešilnicah? 19* Otroku mora biti dom in družinska vzgoja, svet in ujega vzgoja v manjši meri, da si prilasti raznih lepih čednosti, mnogo neznanih besed, pojmov itd. Saj to se pri malem otroku najlažje doseže, ker se človek po izkušnji v prvih treh letih več nauči, ko v treh akademičnih. Tedaj mora družinska vzgoja toliko vplivati na otroka, da si pridobi obilo znanosti in ročnosti. Vpliv na otroka ima v prvi mladosti vsa njegova bližnja okolica, vsa bitstva, s katerimi v dotiko pride. Na deželi je i prav zato dete drugače vzgojeno, kakor v mestu. Ko na pr. po mestih mnogoteri otrok, poljskih pridelkov in dr. ne pozna, znano je to kmetskemu otroku, in ko slednji ne pozna, na pr. toliko raznih rokodelcev in stanov, ki so v mestib, je to prvemu lehko znano itd. Zopet drugačna je vzgoja bogatih in revnih otrok, kakor tudi vzgoja za svoje otroke skrbnih in nebrižnih starišev. Mnogo bi se dalo o tem govoriti, a naj bo tu le splošno nekaj o družinski vzgoji omenjeno. Družinska vzgoja ali vzgoja otrok v družini je tedaj tolike veljave, da — smelo trdim — najbolj vpliva na kasnejše življenje človeško. Dete se mora vaditi ubogljivosti, pokornosti, delavnosti, varčnosti ali štedljivosti in druzih lepih čednosti uže od starišev, od domače družine, da bo i tako. Res je, da se kasneje marsikateri v slabi tovaršiji spridi, vender mu donč vedno materine besede in njeni dobri nauki na uho, ko je prej mnogokrat slišal, kaj je prav, kaj ni prav. Vest ga mori v kasnejših letih, zakaj ni slušal koristnih opominov skrbnih starišev, in še pride marsikateri sprijenec na pravo pot. Zato tudi otroci v vsem posnemajo svoje stariše, in resničen je pregovor: BJabolko ne pade daleč od jablana". Stariši ne smejo gojiti prepira, slabih vzgledov in druzih za vzgojo otrok škodljivih strasti in nečednosti. Ako bi se ravno kedaj kaj naopačnega irnelo dogoditi, naj se stori to prikrito. Otrok ne sme o tem nič vedeti, da, še celo slutiti ne sme. Kako naopačno je pa nekod, posebno na deželi, da se družina pogovarja med seboj, kakor da bili sami odrasli pametni ljudje, ne misle, da imajo znabiti kopo otrok v druščini. Spominjam se besed, katere je najpametnejši čestokrat izustil, ako je hotel včasih kaj povedati, kar ne bi bilo za nas (otroke), če smo bili pričujoči, — in to so bile besede: »Poglej, kako je oblačno, dežvalo in gromelo bo!" — Kmalu se je pogovor na druge reči zasukal. Je pa i dandanes tako? — Žalibog, da se tako redki slučaji nahajajo v sedanjem času, ko bi odrasli pazili na besede govoreče vpričo otrok; zato uže hočejo včasih otroci več vedeti, ko pa odrasli ljudje. Koliko veselje bi največ vsakega presenetilo, ako bi se povsod prav vzgojalo. Zato se mora dete versko prav vzgojevati, da bode tako, kakeišno si želirao. Koliko velja pa človek brez vere? Otroke vzgojajo prvič stariši ali njih namegtniki, potem pa bratje, sestre, hlapci, dekle i. dr. Ker je poglavitna skrb otroške vzgoje starišem prepuščena, zato je tudi le njim v pregreho šteto, ako otroci niso dobri, ali niso prav vzgojeni. In prav govori naš slavni pedagog, ranjki škof A. M. Slomšek, ko pravi, ,,da prvi naglavni greh naših šol so stariši, kateri se le na šolo zanašajo in otroke doma v božjem strahu uteraeljiti zainude. Kar mati pri otroku zarnudi, se teško kdaj popravi; česar oče nad detetom ne stori, šola tudi ne izvabi. Roditelji se zanašajo na učitelje, učitelji pa na stariše in deca ostanejo surovina". — Da bodo bratje in sestre mlajšim le v dober vzgled, za to imajo skrbeti stariši, kateri naj prve, kakor zadnje otroke prav poučujejo, prav vzgojujejo, in gotovo ne bodo starejši mlajšim na kvaro. Težavnejše se ve da je to pri poslih. Dojnice, pestunje, dekle, hlapce, pastirje in druge ne moreš tako naglo spoznati; ne veš kakšna je njihova nrav, kako so vzgojeni. Kako lehko se zgodi, da ti tu v kratkem času posel pokvari dete, ne vede, kako. Ako mu (detetu) nagaja, mu kake reči neče takoj dati ia ga tako najprej vjezi, privaja ga nečednosti, jeze. Če ga uči povedati o kakej reči drugače, kakor se je zgodilo, privaja otroka, da laže. Mnogo je takih vzgledov, katerih se ima družinska vzgoja ogibati. Učitelj naj pozneje skrbf, da šolska vzgoja podpira domačo vzgojo in da se družinska vzgoja s šolsko združuje. Zdravko.