Filozofski vestnik Letnik/Volume XXII • Številka/Number 1 • 2001 • 55-81 TEORIJA OBLIK* T . H . IRWIN 1. Sokratska metoda in platonistična metafizika V vseh platonskih dialogih oseba Sokrat predpostavlja obstoj »oblik« (eide; Euthphr. 6d9-e l ; Men. 72c6-dl) , a večina raziskovalcev Platona meni, d a j e Teorija Oblik1 značilno platonistična teorija, kije zgodovinski Sokrat ni spre- jemal. Raziskovalci, ki ločujejo skupino zgodnjih »sokratskih« dialogov in ka- snejšo skupino »srednjih« dialogov, menijo, da j e bila Teorija Oblik uvedena v srednjih dialogih. Tisti, ki sprejemajo to ločitev sokratskih oblik in platonističnih Oblik, se sklicujejo na Aristotelove komentarje (Metaph. 987a32-'T0, 1078'T2-1079a4, 1086a37—bl 1). Kot pravi Aristotel, j e Platon razvil svojo teorijo nečutnozaznav- nih, ločenih Oblik kot odgovor na Sokratovo iskanje definicij v etiki, ker je menil, da sokratske definicije ne morejo veljati za čutnozaznavne stvari, ker so čutnozaznavne stvari podvržene spreminjanju. Platonovi pogledi na spre- minjanje so izšli (nam pove Aristotel) iz njegove zgodnje zveze s heraklitov- cem Kratilom. Aristotel nas torej navede, da pričakujemo, da se bo Platon, ko trdi, da so čutnozaznavne stvari pomanjkljive ali nepopolne, skliceval posebej na spre- minjanje. Ne smemo predpostavljati, da ima Aristotel nujno prav, j e pa edino *©Oxford University Press. Natisnjeno z dovoljenjem založbe. [Prevedeno po: T. H. Irwin, »The Theory of Forms«, v: G. Fine (ur.), Plato 1. Metaphysics and Epistemology, Ox- ford University Press, Oxford 1999, str. 143-170. Citati iz Platonovih dialogov so navede- nih po obstoječih slovenskih prevodih. V nekaterih primerih smo j ih prilagodili avtorje- vim prevodom.] 'Ta spis j e z nekaterimi spremembami izpeljan iz Plato's Ethics (Oxford University Press, Oxford 1995), 10. pogl. Moral bi poudariti, d a j e bil napisan kot del razlage Platonove moralne filozofije in zato ne pokriva vseh vidikov Teorije Oblik. Uporabljam veliko začet- nico v »Obliki« in imenih Oblik (»Pravično« itn.), da bi naznačil »platonistično« Obliko v nasprotju s »sokratskimi« oblikami. 5 5 T . H . IRWIN smiselno pregledati dialoge, da bi videli, ali so njegove trditve resnične ali plavzibilne ali razsvetljujoče. Da bi videli, ali ima prav, moramo ugotoviti, kaj misli in v kakšnem obsegu je njegovo trditev mogoče braniti na podlagi Plato- novih dialogov. Najbolj relevantni odlomki v dialogih - če so kakšni — so tisti, v katerih se Platon zavzema za nečutnozaznavne Oblike. To, kar pove o nečutnozaznav- nih Oblikah v kontekstih, v katerih predpostavlja, da obstajajo, ali kjer hoče o njih zbuditi uganke, je relevantno za razumevanje Teorije Oblik, ni pa nu jno relevantno za razumevanje njegovih argumentov za teorijo. Zato lahko upra- vičeno postavimo ob stran Parmenida in Timaja\ to sta kasnejša dialoga, ki obširno razpravljata o Oblikah, a zdi se, da predpostavljata pojmovanje, ki ga opisuje Aristotel. Da bi videli, kako Platon oblikuje to pojmovanje, si moramo pogledati srednje dialoge in še posebej Fajdona in Državo} 2. Spominjanje in Oblike Vidimo lahko, da so nekateri vidiki Aristotelove zgodbe plavzibilni, če se obrnemo k razvoju v Platonovi misli, ki ga ne omenja v tem kontekstu. Platon v Menonu preučuje nekatere predpostavke sokratskega raziskovanja. Preteh- tava pogoje za adekvatno sokratsko definicijo in se posveča razlikovanju med vednostjo in verjetjem. Implicira, da vednost sokratskih definicij ne more biti rezultat opazovanja, ampak obujanja spomina na predrojstno vednost. V Faj- donu potrdi Teorijo Spominjanja, a sedaj trdi, da so resnice, ki se j ih spomi- njamo, resnice o nečutnozaznavnih Oblikah, ki so priklicane v spomin iz ne- popolnih čutnozaznavnih primerkov (Phd. 74e8-75a3). Ker je spominjanje p o p o l n o - p o Menonu- ko imamo sokratsko definicijo, Platon trdi, da morajo sokratske definicije v prvi vrsti veljati za nečutnozaznavne Oblike. Država po- stavlja iste epistemološke in metafizične zahteve; trdi, da vednost v prvi vrsti ne more biti o čemerkoli čutnozaznavnem, ampak mora biti o nečutnozaz- navnih Oblikah. Platon nedvoumno pojasni, da govori o oblikah, ki zanimajo Sokrata. Vpelje »pravično po sebi« in vse druge stvari, ki se j im v dialektičnih razpra- vah primerno reče »Fpo sebi« {Phd. 65d4-5, 74a l l , 75cl0-d3, 76d7-9); to so natanko »bivajoče stvari« ali »bistva/bitnosti« (cf. ousias; 65dl3) , ki j ih j e po- skušal definirati Sokrat. Ko Platon enkrat pojasni, da govori o istih oblikah, o katerih je govoril Sokrat, zatrdi, da so te oblike nedostopne čutom (65d4-5). Kaj je s sokratskimi oblikami, da so po Platonovem mnenju nedostopne 2 O vrstnem redu platonskih dialogov sem razpravljal v Plato's Ethic, 1. pogl. 5 6 T E O R I J A OBLIK čutom? Na to vprašanje bomo lažje odgovorili, če razmislimo o tem, kakšne morajo biti sokratske oblike, če naj odgovorijo na vprašanja, na katera hoče Sokrat odgovore. 3. Sokratska definicija v Evt i f ronu V Evtifronu Sokrat postopoma vpelje različne poteze oblik, ko Evtifronu pove, kakšne vrste odgovor j e potreben na vprašanje »Kaj je sveto?« Oblikam pripiše štiri poteze: 1. Obstajati mora samo ena oblika svetosti za vse svete stvari (dejanja, ljudi in tako naprej) (5dl -5) . 2. Biti mora uporabna kot merilo, s pomočjo katerega lahko presodimo, ali j e nekaj sveto ali ne (6e3-6). 3. Opisati j o mora biti mogoče brez eksplicitne reference na lastnosti - pravično in krivično, lepo in grdo, dobro in slabo - ki vodijo v spore (7cl0- d7). 4. Ona sama »oblika« (eidos) ali »ideja« (idea) svetosti je tista, »s katero so vse svete stvari svete« (6d9). Pravilni opis le-te mora opisovati potezo svetih stvari, ki razloži, zakaj so svete. Sokrat je pripravljen dopustiti, d a j e to, kar ljubijo bogovi, koekstenzivno s svetostjo (ker ima to za pathos svetosti; l l a7) , ne strinja pa se, da ta opis svetosti odgovarja na vprašanje, ki ga j e zastavil. Ali ima Sokrat te točke za štiri jasne trditve o oblikah? Ali pa ima zadnje tri za razjasnitev prve, tako da pojasnjujejo, kaj misli, ko govori o eni obliki? Ko reče, d a j e oblika to, s čimer so svete stvari svete, predpostavlja, da s e j e Evtifron s tem že strinjal, ko se je strinjal, da obstaja ena oblika (ephestha gar pou\ 6 d l l ) ; a iz njegovega izvornega vprašanja, naslovljenega na Evtifrona, to ni jasno.3 V vsakem primeru se zdi, da sta dve od teh trditev, druga in tretja, v prvi vrsti epistemološki, drugi dve, prva in četrta, pa v prvi vrsti metafizični. Ko Sokrat govori o uporabi oblike kot vzorca, s pomočjo katerega povemo, ali j e nekaj sveto, in o odstranitvi izrazov, ki sprožajo spore, govori o našem kogni- tivnem odnosu do oblike. Ko govori o razlagi, govori o dejanskem odnosu oblike do njenih primerkov. Zakaj bi morala razlaga oblike ustrezati tako epistemološkim kot metafi- zičnim zahtevam? Ni ravno očitno, da bo pravilen opis relevantne razlagalne poteze tudi odstranil izraze, ki sprožajo spore, in omogočil kognitivni dostop, ki ga Sokrat zahteva od merila. 11 Morda naj bi 6d4—5 impliciralo razlagalno zahtevo v kata ten anhosioteta. 5 7 T . H . IRWIN 4. Sokratska definicija v M e n o n u Ali pride Platonu na misel to vprašanje o metafizičnih in epistemoloških vidikih oblik? Evtifron kaže neko stopnjo samozavedanja, še posebej ob razliki med prepoznanjem razlagalne značilnosti svetosti in prepoznanjem nečesa, kar imajo svete stvari zgolj skupnega. Toda ni se nam treba omejiti na Evtifro- na; kajti Menon bolje pojasni, da Platon vidi razliko med Sokratovimi zahteva- mi in različnimi vprašanji, ki j ih zastavljajo. Drugače kot Evtifron priznava Menon, d a j e zahteva po sami obliki, ki naj bi pokrila vse stvari, ki nosijo dani predikat, sporna. Menon predpostavlja, da je lahko reči, kaj je vrlina, ker misli, da lahko odgovori na vprašanje tako, da poda seznam različnih vrst vrlin (Men. 7 le l -72a5) . Sokrat pa meni, da obsta- ja samo ena oblika, zaradi katere so vse vrline vrline in na katero bi se morali osredotočiti pri razjasnjevanju, kaj j e vrlina (72c6-d3). Tu Platon vpelje enotnost oblike v mnogih njenih primerkih ter njen merilni in razlagalni značaj. Morda hoče nakazati, da njen merilni in razlagal- ni značaj opravičuje trditev o njeni enotnosti. Če bi bila Menonova prva dom- neva pravilna, bi vrline preprosto sestavljale seznam in j im ne bi bilo skupne- ga nič drugega kot članstvo na tem seznamu. Platon odgovarja, d a j e na vrlini več kot preprosto pripadanje heterogenemu seznamu; vrline si delijo neko lastnost, ki razloži, zakaj si vse prave vrline zaslužijo veljati za vrline. Prepozna- ti to lastnost pomeni prepoznati »eno«, ki pripada vsem v mnoštvu (dia pan- ton, 74a9; cf. 75a7-8), nekaj, kar jim j e mogoče »univerzalno« pripisati (kata holou; 77a6). Te pripombe predstavljajo metafizično zahtevo. Sokrat doda epistemo- loško zahtevo. Menona prepričuje, da mora pravilni odgovor pri iskanju defi- nicije »odgovoriti ne le resnično, ampak tudi na podlagi tega, kar vprašujoči kasneje prizna, da ve« (75d6-7) ,4 Ta pogoj - ki naj bi bil značilnost dialektike v nasprotju z eristiko - je uporabljen pri Menonovem naslednjem poskusu definicije. Končno se strinja, da »je vrlina, karkoli nastane s pravičnostjo, in slabost, karkoli nastane brez vsega tega« (78e8-79al) . Sokrat oporeka, da če ne vemo, kaj je vrlina, tudi ne bomo vedeli, kaj je katerikoli del vrline; torej ne bomo vedeli, kaj je pravičnost, in tako j e napačno (po merilih dialektičnega pogoja) omenjati pravičnost v definiciji vrline (79dl-e4) . Sokrat implicira, da ne moremo vedeti, kaj j e G, če j e v definiciji G ome- njen F, in ne vemo, kaj je F; in tako, ker vednost zahteva definicijo, ne more- mo vedeti, kaj je G, razen če lahko F definiramo neodvisno od G. To ni čisto 4Branje di'honproshomologe(i) eidenai ho eromenos brani R. W. Sharpies, Plato: Meno, Aris and Philips, Warminster 1985, ad loc. Nekateri se zavzemajo za popravek v prohomologe(i) »se strinja vnaprej«. MSS bere erotomenos »tisti, k i je vprašan«; eromenos j e popravek. 5 8 T E O R I J A OBLIK isto kot zahteva, predstavljena v Evtifronu, po odstranitvi spornih izrazov, mo- goče p a j o j e razložiti s to zahtevo. Kajti Sokrat bi lahko trdil, da čeje Gdefini- ran v razmerju do F, F pa ni mogoče definirati neodvisno od G, se bo naš začetni spor o tem, katere stvari so G, spet pojavil, ko bomo razmišljali, katere stvari so F. Dialektični pogoj je odprt za razpravo. Zdi se, da zavrača vzajemno odvi- sne definicije; a zakaj bi morali zavrniti take definicije kot odgovore na so- kratsko vprašanje? Sokratska definicija določa pristno razlagalno značilnost; zakaj bi bilo vedno mogoče specificirati to značilnost tako, kot zahteva dialek- tični pogoj? Dokler Sokrat sprejema tako epistemološko kot metafizično zahtevo, ne da bi povedal, katera je bolj pomembna ali kako naj se odločimo ob konflik- tih med obema, dela nalogo iskanja sokratske definicije pomenljivo težjo. Me- non je prav tako neuspešen, kot so bili Sokrat in njegovi sogovorniki v zgod- njih dialogih. Menon ne spodbija Sokratovih zahtev; verjame, da izvirajo teža- ve, s katerimi se sooča, iz Sokratovih zahtev o vednosti in definiciji. V tej veri se moti; ko vidimo, da se moti, se bomo morda vprašali, ali bi druge Sokratove zahteve vsakomur otežile poiskati zadovoljivo definicijo. Pri preučevanju na- daljnjih Platonovih razmišljanj o naravi oblik in naši vednosti o njih lahko upravičeno upamo, da bomo ugotovili, ali Platon sprejema tako metafizično kot razlagalno zahtevo, ki ju je naložil Sokrat, in kako ju je po njegovem mne- nju mogoče zadovoljiti. 5. Konvencija in objektivnost Kratil razjasnjuje nekatere predpostavke iz Menonao enotnosti oblike in njenem razlagalnem značaju. Dialog razmišlja o tem, ali j e »pravilnost imen« (383a4-b2) konvencionalna ali naravna.5 To vprašanje se deli v dve nadaljnji vprašanji: (1) Sta notranji značaj in struktura imen popolnoma konvencio- nalna? (Je »konj« bolj pravilno ime za konje kot »hippos«?) (2) Ali j e stvar narave ali konvencije, d a j e določeno ime pravilno ime za določeno vrsto stvari? Sokrat dopušča možnost, da sklicevanje na konvencijo utegne dati pra- vi odgovor na prvo vprašanje (435a5-d3), zavrača pa konvencijo kot odgovor na drugo vprašanje. Po Sokratovem mnenju pomeni konvencionalno, da ni ničesar na, deni- mo, samih konjih, zaradi cesar je pravilno dati enotno ime vsem konjem, ne 5 Kratilje dialog z nedoločnim časom nastanka. GI. J. V. Luce, »The Date of the Craty- lus«, American Journal of Philology, 90 (1954), str. 136-54; M. M. Mackenzie, »Putting the Cratylus in its Place«, Classical Quarterly, 36 (1986), str. 124-50. 5 9 T . H . IRWIN pa eno ime konjem in psom, kijih srečamo na lihe dni v tednu, in drugo ime konjem in mačkam, kij ih srečamo na sode dni. V skladu s tem pogledom ni ničesar na zunanji realnosti, zaradi cesa r j e pravilno razvrstiti stvari na en način, ne pa na drugega. Sokrat napade en motiv za konvencionalistični pogled tako, da napade protagorejsko stališče, da je »za vsakogar tudi tako, kakor se mu pač dozdeva« (386c4-5). Hermogena sprašuje, ali ima »vsak človek svojo zasebno bitnost/ bistvo (ousia) stvari« (385e5), ali imajo nasprotno stvari same na sebi neko stanovitnost (386a3-4), tako da se ne spreminjajo v skladu s spremembami naših pogledov na njih (386d8-e4). Sokrat brani svojo vero v objektivne stvari in lastnosti tako, da izhaja iz dejstva, da ločujemo boljše in slabše ljudi ter da tako ločujemo pametne od nespametnih ljudi (386bl0-12). Ce bi imel Prota- gora prav, potem ne bi smeli tako ločevati; kajti, ker bi imeli vsi enako pravil- na prepričanja, bi bili vsi enako pametni in tako ne bi bil nihče pametnejši od drugega (386c2-dl). Ko Sokrat poskrbi za Hermogenovo strinjanje o različnih stopnjah mo- drosti, sklene, da mora biti nekaj, po čemer imamo lahko prav ali ne, in da mora biti to narava, ki j o imajo stvari po sebi, neodvisno od naših verovanj o njih (386d8-e5). Sledi, da govorimo pravilno ali nepravilno, kolikor govori- mo ali ne govorimo o stvareh, kot objektivno so (387bl l -c5) . Ker je poime- novanje dejanje, kije del govorjenja,je tudi poimenovati mogoče pravilno ali napačno (387c9-d8). Ustrezna funkcija imena je poučevati in razločevati bit- nost/bistvo stvari (388b6-cl) in pravilno ime bo to funkcijo opravljalo. So- krat meni, d a j e ime pravilno, kolikor izraža »oris« (typos) svojega referenta. Boljši ko j e oris F, bolj pravilnoje ime F; in dokler j e izraženega le nekaj orisa F, ime še vedno poimenuje F (431c4—433a2). Predpostavka, da so nekateri predikati imena, ki ohranjajo orise, j e osno- va razprave z Menonom. Kajti Sokrat predpostavlja, da Menon, ko uporablja besedo »vrlina«, ohranja oris izvirne narave, kot j o dojema Sokrat. Zakaj So- krat to predpostavlja? Domnevno j e mogoče, da se nekatera imena (ali doz- devna imena) tako slabo povezujejo z realnostjo, da ne ohranjajo orisa nobe- ne izvirne narave ali pa kombinirajo elemente dveh narav tako pomešano, da ne moremo določno reči, katera narava je poimenovana. Menon bi morda trdil, da ni ničesar, kar imajo stvari na njegovem seznamu vrlin skupnega, ali da j e to, kar imajo vse skupnega, dejstvo, da j ih konvencionalno prepoznamo kot vrline, ker ustrezajo konvencionalno prepoznavnim vlogam. Po drugi strani pa bi morda rekel, da če je kaka kvaliteta osebe na široko občudovana ali če jo občudujejo določeni ljudje, potem je vrlina, in da to pomeni biti vrlina. Ta odgovor ne deli vrline v mnoge in ne ponuja golega seznama. A to ni take vrste odgovor, ki zadovolji Sokrata. V Evtifronu razmišlja o odgovoru te vrste 6 0 T E O R I J A OBLIK in ga zavrne, nastopajoč proti predlogu, d a j e treba svetost definirati kot to, kar ljubijo bogovi. Sokrat zavrne odgovor te vrste, ker meni, d a j e na samih vrlinah nekaj, zaradi cesar je primerno, da j ih uvrstimo na seznam vrlin. Predpostavlja, da obstaja vprašanje o objektivnem značaju vrlin, na katerega lahko odgovorimo pravilno ali nepravilno, .Krači/predstavlja metafizični pogled na jezik in njego- vo podležečo realnost, ki j o predpostavljajo Sokratove zahteve v Menonu in zgodnjih dialogih. Sokrat se posveti obstoju pravih vrst in pristnih objektivnih podobnosti, ki opravičujejo naše klasificiranje stvari, kot ga opravljamo. Pred- postavlja, s čimer se Menon strinja, da obstaja enotno merilo, izpeljano iz narave samih dejanj in značilnosti, ki opravičuje našo sodbo, da so vsi tipi vrlin pristne vrline. Zaradi zahteve po objektivni razlagalni lastnosti je zahtevo po enotni de- finiciji težje zadovoljiti. Če bi bil Sokrat zadovoljen z enotnim opisom, ki us- treza »F«, ki velja za vse i^je, bi mu Menon lažje ustregel. Ker pa zahteva objek- tivno razlagalno lastnost, ni zadovoljen z odgovori, ki ne podajo razlage prave vrste. Na koncu Kratila Platon razmišlja o implikacijah svojega pojmovanja ob- lik za heraklitsko doktrino večnega toka. Sokrat in Kratil se strinjata, da obsta- j a »nekaj lepega in dobrega samo na sebi in je takšno tudi vsaktero izmed bitij« (439c7-dl) . Nato Sokrat povpraša o možnosti spreminjanja v oblikah: »Pretehtavajmo tedaj tisto samo na sebi, ne, ali je kakšen obraz lep, ali j e kaj te vrste lepo - dozdeva se, da vse to teče - marveč bova rekla za lepo samo na sebi, da ni vedno takšno, kakršno je, ali pač?« (439d3-6). Strinjata se, da se sama oblika ne more spremeniti brez tega, da preneha biti oblika, kot je (439d8-10). V mislih morata imeti spreminjanje, ki zadeva lastnost, ki naredi obliko za obliko, ki je. Če bi trikotnost prenehala implicirati tristranskost, to ne bi bilo spreminjanje iz enega stanja trikotnosti v drugo; to bil bi neobstoj trikotnosti. Torej, če bi oblika lepote izgubila svojo bistveno lastnost, bi tako domnevno spreminjanje impliciralo, da ni oblike lepote. Morda bi lahko oporekali, da ta argument spregleda možnost, da reče- mo, d a j e bila lepota v Partenonu ena stvar, da pa je postala nekaj drugega v katedrali v Chartresu, ker j e lepota Partenona precej drugačna od lepote ka- tedrale v Chartresu. Zakaj temu ne bi rekli spreminjanje v lepoti? Platonov odgovor j e odvisen od pojmovanja oblik, ki ga Sokrat brani proti Hermoge- novemu konvencializmu. Ena oblika lepote je tista, ki povzroči, d a j e res, da sta tako Partenon kot katedrala v Chartresu lepa; nima ne posebnih potez grškega templja ne posebnih potez gotske katedrale in torej domnevno spre- minjanje v lepoti ni zares spreminjanje v sami lepoti, če obstaja enotna oblika take vrste, kot j o ima v mislih Sokrat. 6 1 T . H . IRWIN Medtem ko bi bilo treba v podrobni razpravi o tem odlomku reči kaj več, pa bodo te pripombe pokazale, kako je povezan z začetki Kratila in tako z vprašanji o sokratski definiciji. Ta odlomek nas tudi vrača k Aristotelovim ko- mentarjem. Je namreč v dialogu, kije poimenovan po Kratilu; vpeljuje doktri- no večnega toka; in vztraja, da morajo biti oblike zunaj večnega toka. Ali potr- juje Aristotelove komentarje o izvoru Teorije Oblik? Podobnosti med tem odlomkom in Aristotelovimi komentarji so dovolj tesne, da prepričajo nekatere kritike, d a j e to Aristotelova edina osnova za njegovo trditev o Platonu in Kratilu. A preden se strinjamo, moramo zabeleži- ti nekatere razlike med našim odlomkom in Aristotelom: (1) Odlomek ne trdi, d a j e karkoli v večnem toku. Stavek, ki se nanaša na večni tok, j e »dozde- va se, da vse to teče« (439d4), a ta stavek j e del vprašanja, o katerem Sokrat pravi, da o njem ne bo razmišljal. (2) Ne pravi, da ima biti v večnem toku karkoli opraviti z biti čutnozaznaven objekt. (3) Ne pravi, da to, kar j e v več- nem toku, ne more biti spoznano; pravi samo, da oblike ne bi mogli spoznati, če bi bila v večnem toku. Torej odlomek navkljub prvemu pogledu ne podpira Aristotela; če je to edina osnova za njegove trditve, je bil izredno nepozoren bralec. Nekateri kriti- ki bi raje sprejeli to konsekvenco, kot dopustili, da bi imel Aristotel kako dru- gačno osnovo za svoje trditve." A preden se odločimo tako ali drugače, bi mora- li pregledati druge dokaze, ki bi bili lahko relevantni za sodbo o Aristotelu. 6. Argumenti v Fa jdonu Fajdon nas najprej spomni, da so oblike stvari, ki j ih je Sokrat poskušal opisati v svojih razmišljanjih, in nato trdi, da imajo te oblike poteze, ki nam iz zgodnejših dialogov niso znane. Platon uvede štiri nepoznane trditve o Obli- kah: (1) Nij ihmogoče zaznati s čuti, ampak samo z umom (Phd. 65d4—66al0). (2) Oblika F se razlikuje od čutnozaznavnih F-jev, ker ima lastnosti, k i j ih ne more imeti noben čutnozaznaven F, in je torej ni mogoče spoznati s čuti (74a9- b7). (3) Cutnozaznavne stvari so vedno podvržene nenehnemu spreminja- nju, medtem ko so Oblike popolnoma nespremenljive (78cl0-e4).7 (4) Ker je Oblika lepote to, kar dela predmete lepe, je ni mogoče enačiti s cvetočo barvo ali simetrično obliko ali čimerkoli podobnim (100c9-dl) . 0 Za skrajni primer zavračanja Aristotelovih zaslug, gl. C. H. Kahn, Plato and, the Socratic Dialogue, Cambridge University Press, Cambridge 1996, str. 81-87. Gl. npr. str. 82: »To pripisovanje Kratilu j e videti kot aristotelski sklep iz prenagljenega branja dialoga, ki nosi to ime. Bolj dojemljivo branje istega dialoga kaže, da Kratil ni bil nekdo, o katerem bi Platon menil, da se od njega lahko kaj nauči.« Prim. str. 81 op. 20, str. 87 op. 30. 7 C/. Rep. 495al0-b3, 508d4-9, 518e8-9, 525b5-6, 534a2-3. 6 2 T E O R I J A OBLIK Prva naloga in terpre ta je razumeti vsako od teh trditev o Oblikah. Druga na logaje razumeti, ali sodijo skupaj in kako; ali vzpostavljajo konsistentno ali smiselno pojmovanje Oblik? Zdi se, da bi Platon želel, da bi prvo trditev razu- meli preko druge. Najprej preprosto zatrdi, kot da bi bilo to očitno, da ne moremo doumeti sokratskih oblik preko čutov. Videti je, da se zanaša na očit- no nenavadnost reka, da vidimo ali slišimo hrabrost ali pravičnost. A ne za- došča se strinjati, da so take trditve nenavadne; razumeti hočemo, zakaj so nenavadne in kaj je na čutih in Oblikah, zaradi česar so Oblike čutom nedo- stopne. Zdi se, da na to vprašanje odgovarja Platonova druga trditev. Tretja trditev nas pripelje nazaj k Aristotelovim komentarjem o Platonovi misli o Oblikah. Drugače kot v Kratilu pravi, da so čutnozaznavne stvari v nenehnem spreminjanju, in tako nekako potrjuje Aristotelove komentarje. A za Aristotelovimi trditvami zaostaja, ker, kot se zdi, ne ponudi večnega toka v čutnozaznavnih stvareh kot razloga za verjele v nečutnozaznavne Oblike. Pla- ton predstavi tretjo trditev kot posledico prepoznanja Oblik, ki jih je že potr- dila druga trditev. Kojih Platon predstavi, se zazdi druga trditev bolj temeljna kot tretja; videti je , da se na tej točki ne strinja z Aristotelovo razlago. Četrta trditevje čisto jasno relevantna v luči razlagalne vloge Oblik. Vide- li smo, da Sokrat v Evtifronu in Menonu vztraja pri tej razlagalni vlogi. A njeno mesto v Fajdonuje težko razrešljivo. Platon navaja primere (barva in oblika kot opisa lepote) nesprejemljivih opisov Oblik, ne pove pa, kako naj iz teh primerov potegnemo posplošitve ali kako naj to četrto trditev o oblikah pove- žemo s katerokoli od prvih treh. Če bomo odgovorili na nekatera od teh vprašanj, bomo dobili jasnejšo podobo pojmovanja Oblik, ki ga Platon razvija v Fajdonu. 7. Čutnozaznavne enake stvari in Oblika enakosti Da bi Platon pokazal, da oblika ne more biti čutnozaznavna, trdi, da se enaka polena in kamni zdijo enaki enemu in ne drugemu, oblika pa teh last- nosti ne more imeti; »absolutno enake stvari« se nikoli ne zdijo neenake, pa tudi enakost ne neenakost (Phd. 74b7-9).8 8 Med razpravami o Phd. so: N. R. Murphy, The Interpretation of Plato 's Republic, Claren- don Press, Oxford 1951, str. I l l , op. 1; G. E. L. Owen, »A Proof in the Perildeon«, v: M. C. Nussbaum (ur.), Logic, Science and Dialectic, Cornell University Press, Ithaca 1986, 9. pogl.; 1. natis v: Journal of Hellenic Studies, 77 (1957), str. 103-111; K. W. Mills, »Phaedo 74bc«, Phronesis, 2 (1957), str. 128-47, in 3 (1958), str. 40-58; C. A. Kirwan, »Plato and Relati- vity«, Phronesis, 19 (1974), str. 112-29; str. 116-17; D. Gallop, Plato: Phaedo, Clarendon Press, Oxford 1975, str. 121-122; D. Bostock, Plato 's Phaedo, Clarendon Press, Oxford 1986, str. 73-77; T. Penner , The Ascent from Nominalism, Reidel, Dordrecht 1987, str. 20- 65 T . H . IRWIN Platonova trditev o enakih stvareh sproža več vprašanj: (1) Pravi, da se podobna polena in kamni zdijo »enemu [...] enaki, drugemu neenaki«.'1 Ali je referenca na dozdevanje bistvena za argument? Ali Platon meni, da se pole- na morda zdijo enaka in morda neenaka, oblika pa se ne more pojavljati na take različne načine? Ali preprosto meni, da so polena hkrati enaka in neena- ka, toda oblika ne more biti oboje?"' (2) Ko se zdijo »enemu [...] enaki, dru- gemu neenaki«, »enemu« in »drugemu« lahko pomeni bodisi »eni (drugi) osebi« (grški zaimek moškega spola) ali »eni (drugi) stvari« (grški zaimek srednjega spola). V prvem primeru Platon govori o različnih dozdevanjih za različne ljudi; v drugem govori o relativnosti glede na različne stvari. (3) Kak- šnaje moč množine v zvezi »enaka polena in kamni«? Govori Platon o določe- nem paru polen in meni, da se zdi hkrati enak in neenak? Ali pa govori o razredu polen in meni, da vključuje tako enake kot neenake primerke? Ta različna vprašanja nakazujejo kar precej možnih interpretacij. Ne bomo pregledali vseh, bi bilo pa koristno nakazati filozofsko poanto, ki bi izšla iz nekaterih tistih, ki so jim dali prednost. Če vzamemo »zdi se« neveridično (tako, da ne implicira prave enakosti in neenakosti), se nasprotje med enakimi poleni in obliko skriva v tem, kako se zdijo. Obliki enakih stvari manjka lastnost, da se morda zazdi neenaka, ki j o imajo enaka polena: torej (pravi Platon o tem stališču) oblika ni identična enakim polenom. Možen ugovor temu stališču j e mogoče uvideti ob razmiš- ljanju o očitno vzporednem argumentu: morda se komu zdi, da število plane- tov presega številko devet; število planetov se ne more zdeti večje od števila planetov; torej število planetov ni enako devetim. Ta očitno vzporeden argu- ment je neveljaven; torej, če je zares vzporeden argumentu, k i j e pripisan Platonu, j e tudi slednji argument neveljaven. Če vzamemo, da enakost in neenakost polen izhajata iz relativnosti (tako da je en seženj dolga palica enaka drugi en seženj dolgi palici, ne pa čevlju), potem Platon trdi, da j e oblika nerelativno enaka, tako j e enaka, ne da bi bila čemurkoli enaka. To bi se morda zazdelo prav nesmiselno pojmovanje enake 22, 33-40, 48-52, 352; N. P. White, »Forms and Sensibles«, Philosophical Topics, 15 (1987), str. 197-214, in »Plato's Metaphysical Epistemology«, v: R. Kraut (ur.), Cambridge Compa- nion to Plato, Cambridge University Press, Cambridge 1992, 9. pogl, str. 280-283; G. Fine, On Ideas, Clarendon Press, Oxford 1993, str. 331-332. 9 Dativa v to(i) men ... to(i) d'ou bi bilo mogoče prevesti kot »v enem oziru ... v drugem oziru«. Različica besedila (tote men ... tote d'ou) bere: »se včasih zdi enak, včasih ne.« 1(1 Gl. Penner, op. cit., ter White, »Forms and Sensibles« in »Plato's Metaphysical Episte- mology«. Grški glagol, preveden kot »zdeti se« {phainesthai), ima lahko veridičen pomen (»očitnoje«, uporabljen skupaj z deležnikom) in neveridičen pomen (»zdi se, d a j e « , uporabljen skupaj z nedoločnikom). Ker Platon tu s phainesthai ne uporablja ne deležni- ka ne nedoločnika, nam manjka slovnični ključ do pomena glagola. 6 4 T E O R I J A OBLIK stvari. A morda Platon sprejema tako pojmovanje, ker meni, da ne moremo razumeti nobenega relativnega predikata, ne da bi se sklicevali na neki pred- met, ki nosi predikat v nerelativnem smislu, in ne da bi ga poznali.11 8. Oblika in »mnoštvo« Če odlomek v Fajdonu potegnemo iz konteksta, j e težko izbrati med raz- ličnimi interpretacijami. Če pa ga obravnavamo skupaj z drugimi očitno rele- vantnimi odlomki v Fajdonu in drugje, bomo morda našli razloge za to, da bomo dali prednosti eni interpretaciji pred drugo. Druga mesta, kjer Platon uporablja »enemu« in »drugemu«, ko sooča obliko in mnoštvo, kažejo, da ima v mislih »enemu človeku« in »drugemu človeku« {Hp. Ma. 291dl—3; Smp. 21 la2-5) Verjetno ga ne zanima relativnost glede na različne stvari. Zdi se tudi, da ga v prvi vrsti ne zanima možnost dozdevati se enak in neenak, v nasprotju z biti enak in neenak. Kajti v očitno podobnih kontekstih običajno govori o »mnoštvu Fjev«, ki se zdijo F i n ne-F\ veridičnem smislu {Hp. Ma. 289b5-7; Rep. 479b6-7), tako da se dozdevanja različnih ljudi zdijo kot sredstvo za odkrivanje dejstva o samem mnoštvu Fjev. Platon pripiše »soprisotnost nasprotij« (kot temu rečejo nekateri moder- ni avtorji), ne le soprisotnosti nasprotnih dozdevanj, mnoštvu i j ev . Obliko F, ki ne more biti hkrati Fin ne-F, sooča z »mnoštvom Fjev«, ki so hkrati Fin ne- Fali hkrati F in nasprotje F. Lepo {kalon) dekle je tudi grdo {aischron) v pri- merjavi z bogovi {Hp. Ma. 289a2—c6). To, da pokopljemo svoje starše in da nas pokopljejo naši otroci, j e v nekaterih okoliščinah prav {kalon) in v drugih sramotno {aischron) (293b5-e5). Mnoštvo lepih stvari (pravičnih, enakih in tako naprej) je hkrati lepih in grdih {Rep. 479a5-bl0). V nasprotju s stvarmi F, ki so hkrati Fin ne-F, mora biti oblika Fbrez te soprisotnosti nasprotij {Smp. 210e5-211a5; cf. Hp. Ma. 291dl-3) . Prav v Fajdonu Platon z argumentom o enakih stvareh pokaže, d a j e mnoštvo i j e v v nenehnem spreminjanju (78dl0- e4), ne le, da se zdi, da so v spreminjanju. Če naj bi bili enaka polena in kamni primeri mnoštva Fjev, ki so hkrati F in ne-F, ali so posebni primerki ali tipi? Na enem mestu Platon omenja lepo dekle, k i j e tudi grdo {Hp. Ma. 289a2-c6). Na drugem omenja to, da pokop- 11 Owen, op. cit.; C. Strang, »Plato and the Third Man«, Proceedings of the Aristotelian Society, suppl. vol. 37 (1963), in Bostock, op. cit., str. 77, 79-80, trdijo, d a j e Platonovo verjetje v Oblike odziv na neke vrste relativnost v določenih predikatih. Ta pogled kritizi- rata N. P. White, »Perceptual and Objective Properties in Plato«, Aperion, 89 /4 (1989), str. 45-65; 45-57; Fine, op. cit., str. 161-168. 6 5 T . H . IRWIN ljemo svoje starše in da naši otroci pokopljejo nas, tip, ki ima drugačne parti- kularne primerke, nekatere pravilne in druge sramotne (Hp. Ma. 293b5-e5). Ne misli, da j e partikularen primerek tega tipa dejanja hkrati pravilen in sra- moten. V tem primeru je soprisotnost nasprotij pripisana tipom, ne primer- kom teh tipov.12 Drugi odlomki torej ne kažejo nedvoumno, da se mora argument o enakih polenih in kamnih ukvarjati z primerki ali da se mora ukvarjati s tipi. A to vpra- šanje je pomembno. Kajti Platon ne meni, d a j e ta argument omejen na enake stvari; meni, da velja tudi za pravilne, dobre, pravične in druge stvari, ki zanima- jo Sokrata v njegovih raziskavah. Če se ukvarja s primerki in naj bi njegov argu- ment posplošili na te druge lastnosti, potem mora trditi, d a j e vsako partikular- no pogumno dejanje hkrati pogumno in strahopetno, vsako partikularno pra- vično dejanje hkrati pravično in nepravično in tako naprej. Če pa se ukvarja s tipi, potem ni zavezan nobeni taki trditvi o partikularnih dejanjih. Da bi videli, čemu je Platon zavezan, se lahko nadal je vprašamo o soprisotnosti nasprotij: kaj je z njo narobe in zakaj bi morala biti oblika brez nje? V skladu z enim pogledom karkoli, kar je hkrati Fin ne F, ni izvirno F; j e v sebi protislovna entiteta.13 č e je Platon tega mnenja, se odvrača od čutno- zaznavnih enakih stvari, ker jim manjkajo minimalni logični pogoji za to, da so sploh pristne entitete. Pri Platonu je težko najti kakršnokoli osnovo za tak argument. Čisto ja- sno poudari, da soprisotnost nasprotij v mnoštvu Fjev vključuje različne polo- žaje ali različna razmerja: to, da nas pokopljejo naši otroci, j e prav v eni situa- ciji in sramotno v drugi, ni pa hkrati prav in sramotno brez do loč i tve . \ Državi 4 Platon formulira načelo, k i j e nekako podobno Načelu Neprotislovnosti; vztraja, da »isti predmet gotovo ne more sočasno v enakem položaju in raz- merju opravljati ali prenašati dveh nasprotnih stvari« (436b8-9). Ne pravi, da je nekaj v sebi protislovno, če je F z enega vidika in ne-Fz drugega vidika. Vse njegove opazke kažejo, da ima nasprotne lastnosti čutnozaznavnih enakih stvari za popolnoma kompatibilne. Drugi interpreti mislijo, da Platon meni, da mnoštvo Fjev ne more biti primerno za to, da izvemo pomen F ali pridobimo koncept F, če j e hkrati F in ne-F. Če učenje koncepta zahteva, da smo seznanjeni z nedvoumnim primer- kom, stvari Fin-ne-Fpa niso nedvoumni primerki F, potem ne moremo prido- biti koncepta Fiz mnoštva .Fjev.14 12 O naravi »mnoštva Fjev« gl. Murphy, op. cit., str. 110; Owen, op. cit., str. 174 op. 32; J . C. B. Gosling, »Republic V: Ta Polln Kala«, Phronesis, 5 (1960), str. 116-128. 13 Gl. W. D. Ross, Plato's Theory of Ideas, Clarendon Press, Oxford 1951, str. 38; Mills, »Phaedo 74«, 2. del. 14 Bostock, op. cit., str. 97-98, zelo jasno predstavi ta argument (izpeljan iz Owen, op. cit.) . 6 6 T E O R I J A OBLIK Ta interpretacija počiva na dveh predpostavkah o Platonu: (1) Mnoštvo i j e v , ki prenaša soprisotnost nasprotij, so partikularne stvari. Če bi bili tipi, Platon ne bi rekel, da so denimo partikularna pravična dejanja tudi nepravič- na; torej bi lahko še vedno (kolikor pove) nudila nedvoumne primerke pravi- ce.1'1 (2) Predpostavljati mora, da pridobitev koncepta zahteva poznavanje ned- voumnih primerkov. Če bi lahko razumeli argument o enakih stvareh samo tako, da bi se zana- šali na te predpostavke, bi bile razumne. A če je argument o enakih stvareh dokaj razumno mogoče interpretirati drugače, moramo pogledati druge kon- tekste, da bi videli, ali podpirajo ti dve predpostavki in ali so naklonjeni eni ali drugi interpretaciji argumenta o enakih stvareh. S prvo predpostavko je mogoče na kratko opraviti. Platon nikoli ne trdi in ne predpostavlja (vnobenem kontekstu, razen Fajdona74, ki je sporen), da lahko sklepamo na soprisotnost v primerkih iz soprisotnosti v tipih. Tako skle- panje je takojasno nelegitimno, da bi potrebovali res dobre razloge za to, da ga pripišemo Platonu. Nobenega dobrega razloga nismo našli. Druga predpostavka, o Platonovih pogledih na pridobivanje konceptov, potrebuje izčrpnejšo razpravo. Platon nikoli eksplicitno ne zagovarja izjave, da potrebujemo nedvoumne primerke F, da bi dobili koncept F. Toda preteh- tati moramo domneven dokaz, da se opira na tako trditev. 9. Zakaj so čuti nezanesljivi ? Interpreti, ki menijo, da Oblike nudijo nedvoumne primerke (ali »po- polne vzorce«) za pridobivanje nekaterih konceptov, se pogosto sklicujejo na odlomek v Državi 7, ki govori o povezavi med čuti in soprisotnostjo nasprotij. Ko Platon opisuje razvoj mišljenja in refleksije, posebej omenja matematične lastnosti. To so tiste, za katere nam čuti ne dajo zadovoljivega odgovora: »Jaz razločujem med dvema vrstama predmetov: med predmeti, ki ne pobudijo duha k razmišljanju, koj ih zaznamo, zato ker je dovolj, če jih samo zaznamo, in predmeti, ki silijo k razmišljanju, ker sama zaznava ne zadostuje« (Rep. 523al0-b4) . Med primeri, ki ne spodbujajo k razmišljanju, je naše zaznavanje 15 Ko Bostock pravi, da bo poskušal pokazati, da, po Platonovem mnenju, ne moremo najti »nedvoumnega primerka poguma ali lepote ali pravičnosti«, pravi, da plačilo dolga ni nedvoumen primerek, ker obstajajo okoliščine, v katerih ne bi smeli vrniti, kar smo si sposodili {op. cit., str. 97). A ta zgled kaže samo, da ima poplačilo dolga - kot tip - tako pravične in nepravične primerke. Nič od tega, kar pravita Platon ali Bostock, ne kaže na to, da bi morali sklepati, d a j e vsak primerek tipa hkrati pravičen in nepravičen. Torej utegnejo biti nekateri primerki tipa (kot kaže ta zgled) nedvoumni primerki pravičnosti. 6 7 T . H . IRWIN prstov. Med tistimi, ki spodbujajo k razmišljanju, j e naše zaznavanje njihove velikosti in majhnosti. Platon razloži, kaj pomeni reči, da čuti včasih ne spodbudijo mišljenja. Pojasni, da ne misli na zaznavno napako ali iluzijo (ki na primer izhaja iz tega, da gledamo prste od daleč; 523b5-e2). Ukvarja se samo s primeri, v katerih čuti poročajo, da j e ista stvar velika in majhna ali trda in mehka (523e2—524a5). Da bi razumeli ta odlomek, si moramo odgovoriti na dvoje vprašanj: (1) Kakšen kontrast namerava Platon potegniti med čutom in mišljenjem? (2) Kaj pomeni, če rečemo, da je »ista stvar« velika in majhna? Platon pripiše »isti stvari« soprisotnost nasprotij, k i jo običajno pripisuje mnoštvu i