PABERKI IZ PREVODA CELJSKE KRONIKE
Zgodovinski roman o vzponu in zatonu celjskih fevdalnih zvezd' je izšel v nemščini 1933, v letu pisateljičine smrti, pri Leykamovi založbi v Gradcu, v 42 {X)glavjih na 694 straneh osmerke. Izvirno besedilo romana, napisanega po zgodovinskih virih v obliki srednjeveške kronike, poživljajo posnetki starih risb v bakro-
X Ana Wambrechtsaraer: Danes grofje celjski in nikdar oeč. Prevedel Niko Kuret. Inicialke izdelal ak. slikar Janez Vidic. Opremila Nadja Furlan. Založba Obzorja Maribor 1957. Str. 608. (Knjižna zbirka Nova Obzorja.) 8«.
55
tisku, prikazujoči naše kraje in zgodovinske osebe. Delo je ustvarila slovensko-nemška pisateljica, domačinka iz teh krajev (Wambrechtsamerji so se uveljavili tudi v avstrijski publicistiki). V slovenskem jeziku je objavila eno delo, napisala pa jih je več, in sicer s tematiko iz naše preteklosti. V nemščini je napisala več del. Prevedla je tudi Zupančičevo Veroniko. Vsekakor je avtorica zanimiv dvojezični literat. Avstrijska literarna zgodovina (Nadler 1951, Giebisch 1948) je ne omenja. Po prevajalčevih najnovejših poizvedbah v Gradcu je »Wambrechtsamerjeva kot regionalna pisateljica sarmih slovenskih spodnještajerskih snovi popolnoma in najbrž namenoma pozabljena in zamolčana —¦ čuden razlog, ki se literamohistorično ne da vzdržati; razumljiv je samo psihološko zaradi izgubljene (odpisane) zemlje«.
Ugotoviti razmerje fabule do zgodovinske resnice zahteva podroben strokovni študij. V glavnem pa je razvidno, da je pisateljica ohranila zgodovinsko podobo, saj je zgodovinska zvestoba za kroniko prva značilna lastnost in je večja kot v umetniških zgodovinskih romanih. Prav tu se načenja vprašanje umetniške plati tega dela. Kolikor je bil vpliv virov močnejši, toliko je manjša lastna umetniška ustvarjalnost. Gre za zgradbo dela, za prikazovanje in razplet dogajanja. Pripovedovanje neposrednega opazovalca dela sicer vtis živosti, toda osebni kader enih edinih oči in ušes, kot bi se izrazili po današnje — filmsko — prečesto zaide v zagato, ker vsepovsod s to tehniko le ni mogel osvetliti vseh velikih dogodkov, ki sicer sodijo v roman. Prav zato so tista mesta površna in šibka. Večkrat skuša biti priča vsiljivo pričujoča, kar ni posrečeno.
Ves usodni potek zgodovine Celjanov zvemo pravzaprav deloma iz ust viteza Jošta Soteškega oziroma izpod peresa oprode Bertholda Apreharja, žolnirja in služabnika celjskih gospodov, ki je popisal po spominih, »kako so Celjski svojo kri in svoj dušni blagor spletkarskemu častihlepju žrtvovali«. V tem se torej niso pokazali vzvišena »bitja«, za kar jih je imel stari kronist. Prikazati to notranjo dramo značajev s primerno stopnjo domiselnosti, kar naj utemeljeno pripelje do že znanih zgodovinskih dogodkov, v tem bi se pokazala umetniška potenca romanopisca umetnika. Verjetno bi ta ubral tudi drugačno pot oblikovanja te prebogate snovi.
Glede sloga ni dobro, da razni pripovedovalci govore z enako besedo. Debiče s Planine ima prebujno stvariteljsko domišljijo. Tehnika nekaterih mest je poenostavljena in risana črno-belo, n. pr. dejanje ob Veronikini obsodbi. Naivno je opisana tatvina Štefanove krone, pa naj bi bila še tako resnična. Isto velja za ljubezen oprode in grofove hčerke. Ponekod bi si želeli več napetega razpleta.
Dobro je pisateljica prikazala krajevno in časovno barvitost z nekaterimi slovenskimi in hrvaškimi izrazi, z opisom folklornih posebnosti (noše) in podobami iz bajeslovja. V ta namen je uporabila znane literarne rekvizite, kot so sanje, prividi, tudi verski, čarni vpliv urokov itd., celo elementarna narava posega v usodna dejanje. S tem je ozračje časa in dogodkov posrečeno podano. Starinsko patino je dosegla v knjižnem besedilu s starinskimi in starejšimi izrazi ter oblikami (frug, hub an, ward, jetzo, nit, gen ipd.), dalje z grafiko (gehorsambster, Veste), z 2. os. mn. za vikalno obliko itd.
Kako je prevajalec opravil svoje delo? Prvič je izšel njegov prevod 1940 v založbi »Naše knjige« pri Jugoslovanski knjigami v Ljubljani na 492 str. osmerke — prevajalec je sedaj prvo izdajo izpilil z bolj izbrano besedo in frazo. V knjižni prevod je vnesel dokaj lokalizmov, starinskih izrazov, rekel in izposojenk, kajpada na drugih mestih kot v izvirniku. Najprej pa udarijo v oči številne slogovne posebnosti, to je besedni red: stava povedka in deležnika v odvisnikih — pa tudi v glavnih stavkih — na zadnje mesto, kar je značilnost našega starejšega sloga in kar je začel Levstik preganjati v Napakah. Tega in pa onikanja iz spoštovanja — tudi odsotnih oseb — izvirnik kajpak ne premore. Onikanje in povedkova stava zvenita slovenskemu ušesu zares starinsko!
Prevajalec — rojen sicer drugje — je že mlada in vsa dijaška leta preživel v Celju in v okolici Planine, kjer se je tudi osebno seznanil s pisateljico ter jo uvedel v slovensko književnost. Zato je bera njegovih lokalizmov in starejših ljudskih besedi kar precejšnja: nekaterih niti v Pleteršniku ni: blagastvo (Reich), Bošnjaki (po nem.), bukvozer (ustreza za Federfuchser?), cicaramo jahati (SP cucaramo), cin(e)k (majhen, malo), cinkelj, cinklinkelj (navček), debiče (za Dimlein, Mägdlein, junges Kind) — PI ne pozna, prev. navaja pod črto lokalizem za okolico Planine, devojke, dežel — nar. pesem pozna dežel, gospodin, gospodine (ima celo izvirnik za označitev hrv. okolja), gospoja, hiša v pomenu soba, izba, Hrovat, Hrovaško, jao mi, kakov, -a, -o, lojpa (tudi v izvirniku z razlago pod črto Vorhaus, veža
56
PI nima), mestjan, viestjanski, mojškrice, momci, vwslem, nekakav, netjak, odavni gost (spendender G.), omejnik (PI, SP: omejek), opasač (slov. pač pas, opasek, opasica). Peham, pehamski, pofrtičiti (za versalzen), pompljati (traben), poškodnik (nemara nova tvorba iz poškoden?), pojre, požre (157 za Mägdlein): PI požre, -eta, n. (zaničlj.) ein junges Madchen (von etwa 10—12 J.); prim, pösre, -eta, n. der Fratz; pri prevajalcu ne gre zgolj za zaničljiv pomen (str. 14 za Ludvika, ki »je bil še otrok«), kasneje rabi izraz tudi za starejša dekleta, s katerimi so se že šalili žolnirji — kako je med ljudstvom? NB. Pl določa izraz za vzhšt., t. j. »od Maribora na vzhodno stran«, kjer pa izraz dandanes ne živi, če je sploh kdaj ¦— verjetno gre za pomoto nam. jvzšt. Kot za dekle je mogoč tudi tu naravni spol: Ena izmed pozret je bila (17). Kako je z naglasom? NB. za prežun predvideva SP le zaničljiv pomen, izvirnik menda ne. Dalje: razkuzman (razkuzmati —¦ razkosmati), Pl navaja za vir Dolenjsko (Jurčič) — živi izraz tudi v celjskem okraju? Ce ne, ne ustreza krajevni barvitosti! Srečo, vojskna (po Pl), stolec, božji (mavrica), trijančenje (tudi izv. Trianschen), umetelnost, važa prsti (Erdklumpen, PI Rasen, ruša) — prsti je najbrž odveč, voza, zajem (Lehen), stara, mnogo rabljena beseda (prim. hrv. pozajmiti), žlavsa (izv. Wasser!) PI jvzhšt. brljuzga, plundra, iokovnik (Federwisch) PI in SP najbrž s pravilnejšo pisavo in naglasom žokalnik.
Dalje je prevajalec s pridom vpletal v knjižno besedilo izposojenke in spačenke, vzete iz nemškega jezika, znane v vsakdanjem ljudskem govoru, v knjižnem jeziku pa nekatere nedovoljene, in to na mestih, kjer ima izvirnik knjižne izraze. S tem se je prevajalcu še bolj posrečilo ustvariti krajevno barvitost in zgodovinsko patino. N. pr.: ajdovski, bilja, buteljni, fajmošter, farovž, frajman (tudi v nemškem jeziku že starejši izraz; Pl nima), gnadliv, kamra, kemenata (Pl nima), kinč, kilempet (vzhšt. kimpet, Kindbett, PI nima), klošter, kramar, lajdra, natura, pajdaš, pilpoh (Biilbech, smrekova smola; izraz poznajo naši starejši slovarji), puša (Puxe), (hud) regiment, šentovati, špampet (Spannbett), špelunka, štuk (Geschütz), fünf (tonf = tolmun, kor. nem. Tumpf), žlahta, žlampavi hlapci (Schlampenknechte), žold (voj. služba), žolnir in še kaj.
Ob razvozlavanju manj jasnih mest ter ob primerjavi nekaterih odstavkov z izvirnikom se da ugotoviti naslednje (prevod krajevnih imen bi bilo treba posebej preveriti). Prevajalec, enako vešč obeh jezikov, je s spretno domiselnostjo prevedel mnoga mesta po svoje kar zahtevnega teksta. Vmes je najti le nekaj manjših spodrsljajev: na str. 8 v njegovi službi (Joštovi?) je pravilno: v njihovi (in ihrem D.); na str. 9 v drugem odst. sp. je izpadel cel stavek dveh vrst in s tem odstavek (odstavek tudi str. 7 pred Tako imam); str. 10 služi našemu gospodu mora biti množina (unsren Herren dient); Fuchs (15) ni lisec; predrzne oči (fürwitzige Augen) bo za ein junges Dirnlein prehud izraz, kvečjemu objestne, sicer radovedne (19); sopara (145) za Dunst tu ne ustreza; na str. 145 zg. v 4. vrsti je izpadel stavek Bili smo dolgo zdoma (že v 1. izd.); str. 195 je izpadel odstavek dveh vrstic; str. 236: zato je sladko plačilo pričakoval dafür ni toliko vzročna kot predmetna zveza (za to); posodica (na verižici?) za Fläschlein ne ustreza (236); posnemanje otroškega govora (371) je samo v prevodu, in še to le v 2. izd., a je primerno; str. 453: ker da si hoče Celjan pod pretvezo mladega L. zgolj Avstrijo ... pridobiti ta zgolj na nepravem mestu spremeni smisel, prav: le, samo pod pretvezo (nur unter dem Vorwand!); Urni in dobri sli so, če povedek na začetku stavka bi izražal misel bolj nedvoumno (482); turške vojske (Türkenkrieges wegen!), ki jo Hunyadi vodi je tu lahko dvoumno (486).
Slovenski prevod se lepo bere, saj upošteva vse zahteve tekoče materinščine, da je bralec vesel čistega besedila. Manjše slovnične, pravopisne in slogovne lapsuse komaj opazi (večina jih je že v 1. izd.), n. pr. nedoslednost v rabi prislova oziroma predloga naproti, nasproti (stališče SP samo je dovolj težavno!): sinje oči... žarele nasproti (11); z vabečo gorkoto prihaja nasproti (37); gre v teh dveh primerih za »naključje«? Ali »sovražni namen«? Na str. 312 pa: gredo v napadu sovražniku naproti. »Prijazen namen«?! Ali str. 400: nam je... mrzla noč prihajala naproti; na str. 16: p-rp-^pn se užene in ne koristi je nikalnica odveč ali pa je zameniati veznik z »dokler«; 31: sem poleg marsikaterega viteza... videl svojega očeta je nerodno povedano, pač poleg mnogih vitezov, saj bi sicer šlo za — več njegovih ečetov; 33: so lizali... plameni pričakovali bi predmet (kljub nem. lecken), bolje šviga'i; p(esoči (44), v 1. izd. je pravilno: sukal sekiro in skobelj (227) je nerodna zveza; obesek, čigar (236); vejica za in (če sledi odvisnik) je sicer po SP pravilna, a proti njej sta se utemeljeno oglasila že Gradišnik in Lokar v JiS, ker res ne ustreza. Prevajalec je pri tem sam nedosleden, ker že tudi on piše primere: str. 124:
57
je bil umrl, in komaj; 329: mlad, in ko je. Verjetno bo ta vejica sploh odveč! Kot je nepotrebna vejica pred in v priredjih, kar je najbrž ostalo pod vplivom izvirnika: To je bil... hrib, in njegov... hram se je bleščal (10); je vlekel... na polje, in žanjice . . . so... odhajale (60); umikaš se ji, in lahko bi ji bilo v S7nrt (136); Bog za to ve, in nam vsem (161); v obeh zadnjih primerih še izvirnik nima ločila! Ali ni tisto »občutje« za vejico zelo nedoločljiva stvar? Kdo bi jo mogel do kraja dognati? Tako se n. pr. spremeni občutje za ločilo v deležniškem okrajšanem stavku, brž ko spremenimo besedni red: Čudno se opotekajoč (SP z vejico), je hodil po sobi (take primere z vejico ima tudi Kuret) je prav isto kot Opotekaje se je hodil po sobi; gre za eno, strnjeno misel ali predstavo, ki je ne gre razbijati s premorom. Po deležniku na začetku radovedni nestrpno hitimo k vsebini osebka in povedka. Občutek za presledek ali za ločilo dobimo šele, če stavek obrnemo: Hodil je po sobi, čudno se opotekajoč ali opotekaje se. Tako so v SP pod 4 a 1. odst. dvoje vrste primeri, z vejico in brez nje.
Niko Kuret je domiselno ponašil za nas domačijsko pomembno literarno delo in s tem opravil zgledno prevajalsko nalogo. Prijetno in zanimivo branje zgodovinskih dogodkov z domačih tal bo vedno našlo, tudi med izobraženci, hvaležne bralce, kar dokazujejo že knjigotrški uspehi in knjižničarska evidenca tega prevoda. Založba je poskrbela za prikupnejšo izdajo, kot je izvirnik. Krasijo jo ustrezne inicialke, ki jih izvirnik nima — tudi prva izdaja prevoda ne tako bogatih! — lepa oprema s tiskom in papirjem vred. Leopold Stanek
58