Jakob Maksimilian po v&miljenju božjem knezoškof Lavantinski, pristojnik trona sv. očeta papesša, doktor bogoslovja i. t. d. vsem vernim svoje škofije pozdrav i blagoslov v Gospodu! *) Danes, ko Vam, Preljubi! v prihodu postnega časa ta pastirski list pišem, obliaja sv. katoliška cerkev god sv. Joaneza Krizosloma (Zlatousta), kaferega ona prišteva ne le svetnikom božjim, ampak tudi svojim (cerkvenim) učenikom. Sv. Joanez Zlatoust, lako imenovan zavolj /Jate ali izverstne govornosti svoje, je bil nadškof (^pa(riarh) Carigradski **). Zares eden naj imenitnejših škofov sfarih kerščanskih časov ni bil samo le zvestt služabnik cerkve , kakor se spodobi svelniku božjemu, (vsaj je prognan zarad te svoje zvestobe uraerl v daljni deželi Pontus 14. dan seplembra 1. 407.), timveč je bil tndi izverstno učen v cerkvenih, pa tudi v posvetnih rečeh. On , toliko učen škof, je gotovo sposoben, razsoditi, kaj da mora šola kerščanska učiti in kako deca (otrokc) odgojevati, da postane koristna človeku ino človeštvu. 0 šoli tedaj piše sv. Joanez Krizostoni resnično i prelepo (v 60. bomiliji 'razlagajoči besede Jezusove o skerbi za otročiče , Mat. 18.): ,,Kaj bi žlahnejega bilo mimo voditeljstva duš ino kaj bJagejega od omike mladosti? Gotovo višej od vsakega malarja, visej *) Ta pastirski list velji posebno š o 1 i, zatorej vsega damo nTovarševim" tovaršem. Vred. *•) Carigrad ali Konštantinope), zdaj poglavitno mesto turškega cesarstva. od vsakega malarja, višej od vsakega podobarja ino od vseh drugih umetnikov cenim onega, ki zna omikati duha mlado s t nega". Te besede veleslavnega cerkvenega učenika mi ponudijo priliko, obširnejše govoriti o šoli kerščanski ino sicer 1. o nje znamenjih, ino 2. o nje sadu. Konečno Vam pa še nekaj iz zgodovine kerščanke šole povedati hočem. Keršcanki očetje ino matere! Vam pred vseni ino prav posebno veljii to razglaganje o šoli, Vas naj bolj tiče. Poslušajte zatorej zvesto inoje besede i se ravnajte po njih! 1. Katere so kolj prave i poglavitne znamenja kerščanske šole ? Hočeš spoznati, je li šola kerščanska, ni zadosti, da se oziraš na osebe, ki v šoli uče, — da preiskuješ predmele, ki se v šoli prednašajo , ali pa da preštevaš ure, v kojib se v tednu kerščanski nauk v šoli razlaga , — timveč treba je paziti na duha, ki v šoli veje. Zato rečem : Kerščansko-katoliška šola je le ona, v katerej veje pravi duh kerščanske-katoliške cerkve. Tudi lii imajo svoj globoki pomen besede apostola Pavla pisane do Korinčanov (II. 3. 6.) — ,,Duh oživlja". Kteri in kakošni duh naj bi pa oživljal i nadvladal vaše šole ino vel v njih z blagonosnoj sapoj? Sem že rekel: Kerščanski duh, duh k a t o 1 i š k e c e r k v e naj bi bil. To so moje priserčne želje. V tem i po tem duhu naj bi se tudi za naprej Vaša deca (otroci) v šolah omikovala in odgojevala! Morebiti je pa ta duh — kakor nasprotniki terdijo — duh teme, bežoč luč in učenost? Nikakor! Le recite , ali cerkev katoliška komu brani, nabirati si zakladov znanosti in učenosti; ali ona komu brani, vednosti svoje sebi ali drugim v prid obračali, ali pa z bislrim umom obdelovati polje človeškil) znanost? Gotovo bote odgovorili: Cerkev tega nikomur i nikdar ni branila. Glejte, očetje in matere! tudi Vašira decom (otrokom} resnice ino postave sv. katoliške cerkve že do zdaj niso bile, pa tudi ne bodo na poti, ino poleg kerščanskega nauka se bodo lahko naučila vseh vednosti ino reči, potrebnih za svoj stan i za prislužek kruha. Res je, da cerkev uči in svetuje, naj bi se mladež naj prej tega učila, česa ji je po nje stanu iao poklicu bolj potrebno; — res je, da cerkev svari pred tem, da se deca (otroci) ne premnogrga ino le poverhoma uče, kar glavo napihne ino serca ne zblaži. Ali cerkev, ki zarad šol lako svetuje ino lako svan, le svojo dolžnost izpolnuje ino pokaže, da ji je za res mar za blagor Vaših otrok. Ali ne? Prave učenosti se cerkev kar ne boji, vsaj prava učenost katoliške vere nikouiur ne spodkopava, le plitva ali puhla učenost človeka ošabnega stori ino garaoti, da se cerkvi izneveri. Cerkev svan le pred učenostjo, ki vero zametuje i Boga taji. Še enkrat torej rečem : Kerščansko katoliška šola je ona, v kateri veje ali vlada katoliški duh, to je: v katerej se vsi šolski predmeti tako uče, prednašajo ino obravnavajo , da se resnicana ino postavam katoliške cerkve nikdar ino nikakor ne nasprotuje. Ogovarjajo sicer nekteri, terpravijo: Posvetni šolski predroeti: branje ali čitanje, pisanje, računstvo, jezikoslovje, zgodovina, zemljepis, spoznava prirode i. t. d. niso v nikakoršni zavezi z verskimi rečrai. Jaz pa temu nasproti odgovarjam: Učitelj more vsakega teh imenovanih predmetov prednašati ali v katoliškem duhu, ali v nekatoliškem ; ja nekaterih teh predmetov še prednašati ne more učitelj , da bi v verske resuice in nauke ne zadeval; n. pr. : otroci v šoli berejo ali čitajo v berilu od Boga, od stvarjenja sveta, od spoznave zemlje ino neba, od človeka, od živali ino drugih stvari. Je li mogoče, da bi se učitelj pri branju i razlaganju takih reči celo zogibal verskih resnic ino naukov ? Ni je mogoče! Učitelj, ako je mož prav zvest kerščansko-katoliški veri, bo decoin vse te reči razlagal po naukih katoliške cerkve, jih bode tako v katoliški veri poterdeval, jim Ijubezen do Boga prižigal, bo Vain očetom ino materam pomagal, otroke v kerščanskem duhu odgojevati. Postavim pa: Učitelj bi ne bil tako zvest in terden v veri, vpra.šara: Bi li taki učitelj gotovo Vaše otroke podučeval v katoliškem duhu? IVIenda ne! On bi znabiti v šoli pri tej ali drugi priliki razodeval svoja katoliški cerkvi nasprotna mnenja. Mislim sicer in zaupam, da se kaj takega ne bo zgodilo — le to pravim, da je mogoče tarn, kjer ni duha katoliške cerkve v šoli. Naj vani to še bolj an tanko v izgledih dokažem: 4* Vi, ki ste v šolo svoje dni hodili, znate, kako radi ste poslušali ali prebirali zgodbe sv. pisma, kako so Vas te zgodbe budile in vnemale za pobožno življenje, Vas svarile pred grehom. Da bi pa v tej ali drugi šoli bil učitelj, ki bi decom, akoravno ne rekel, pa vendar zastopiti dal, da kar sv. pismo pripoveduje o Bogu, o stvarjenju, o raju (paradižu), o grehu izvirnem (poerbanem), o potopu sveta, o prerokih, o Kristusu i. t. d., vse to ni ravno lako golj resnica. Bi li ne bilo to veliko pohujšanje Vašim otrokom, katere je Bog Vam izročil ino jih tudi iz Vaših rok tirjal bo? Pravijo znabiti nekteri: vsaj duhovniki kerščanski nauk v šolah razlagajo. Naj skerbijo, da bodo otroci tudi v kerščanskem nauku dobro podučeni — ino po tem se ni treba bati, da bi otroci v veri bili zmoteni. Ali pomislite, predragi: Nekaj ur vsaki teden v šoli kerščanski nauk razlagati, še ni zadosti, — duhovnik ino učitelj morata eden drugega podpirati, obadva v ravno taistera duhu katoliške cerkve otroke podučevati. Hočete Vi tedaj, ljubi moji! za svoje otroke kerščanskokatoliško šolo ino kerščanski poduk, mora tudi biti Vaša skerb ino Vaše neprestano prizadevanje, da bodo možje kerščanskega duha v Vaših šolah učili ino šole vladali. Kakoršne učitelje ino šolske svetovalce si bote izvolili po postavi, katera Vam to pravico daje, take bote imeli šole. Se ve, da bote tudi za to enkrat Bogu odgovor dajali. Sad, katerega bodo Vaše šole rodile, bo pričeval od duha, ki v njih vlada. Prav serčno želim, da bi bil sad dober; pa vsaj dober mora biti ino bo, ako bo tudi drevo, katero saditi bote Vi poraagali, dobro, to je: od pravega kerščanskega duha vsajeno drevo. ,,Vsaj dobro drevo nemore obroditi slabega sadii", pravi Kristus. (Mat. 7. 18.} 2. Naj Vam pa še povem, kakor sem obljubil, kakošen sad dobra kerščanska šola obrodi. Dober sad dobre kerščanske šole je : koristne znanosti ino zvedenosti, tudi s(rah božji, zlasti pa živa vera, ki je šolarju še v poznih letih ino v vseh okoliščinah življenja zvesta (ovaršica, voditeljica v sreči, da ne prevzetava; tolažnica v nesreči, da ne obupa. Kerščanska šola uči človeka, spoštovati slarše ino druge predpostavljene, spolnovati zvesto dolžnosti svojega stana, čislati postave i urade, ravnati vselej pošteno ino pravično s svojini bližnjim. Vprašajte, ljube duše ! one nesrečne Ijudi, katere zavolj njih hudodelstva v ječe zapirajo ino kaznujejo, vprašajte umorivce, roparje, tate, pred katerim v sedajnih časih še cerkev, ja še celd presveto Rešno Telo varno ni, vprašajte jih, kaj je bilo pred vseni krivo, da so tako daleč zašli, tako globoko v budobijo zabredeli! Odgovorili Vam bodo: Mladi nismo bili v kerščanskem duhu ne podučeni, ne izrejeni; to zanemarjanje je bil studenec naših hudobij, naše i vaše nesreče. Zato še enkrat rečem, kar dobro pomnite: Kerščanski nauk samo le na pamet učiti, Ie nialo ali nič kaj ne pomaga, timveč d u h sv. kerščanske vere mora prešiniti vsega človeka, vse njpgove moči', uiora spremljati vsa človeška djanja ino nelianja, vse človeške misli, želje in občutke, mora biti človeku vodilel po vseh potih življenja. Tako človeka v kerščanskem nauku podučcvatiino v kerščanskem duhu odgojevati, je sv. katoliška cerkev že od nekdaj ukazovala i si prizadevala, ter je bila prepričana, da ona pobožji volji ni le učiteljica, ampak tudi odgojiteljica kerščanske mladine. Ne rečem pa, da bi le cerkev sama imela pravico ino dolžnost, otročiče odgojevati, timveč poleg cerkve imajo to pravico i dolžaost tudi drugi, posebno starši. Kje je pa katoliška cerkev od nekdaj kerščansko mladino podučevala in odgojevala ? V kerščanski šoli. V tej je ona skerbna mati zbirala otročiče, jih h kerščanskerau življenju napeljevala, jih podučevala v sv. veri ino v drugih koristnih rečeh. Pa kar ne rečem, da bi potem samo Ie cerkev v šoli zapovedovati imela. Tudi deželska oblast ali deržava ima svoje pravice do šole, katerih pravic ji cerkev nikdar odrekala ni. Res je pa tudi, da cerkev je bila mati šol, ker ona je šole vtemeljila. Temu pričuje zgodovina. Po onih žalostnih ino strašnih časih, ko so se narodi preselovali (375. do 568. po Krist. rojstvu) ino so vse nekdanje šole i prejšnjo omiko vzemljo zateptali, kdo je bil, ki je pervi začel šole stavljati ino divje ljudstva omikati ? Sv. katoliška cerkev. Ona je tedaj perva vnovič zacela po samostanih (kloštrihj šole narejati, je mladino v njih zbirala, podučevala ino omikovala. Pa vsaj mi ni treba v tako starodavne čase nazaj segati, da Vam dokažem, da je sv. katoliška cerkev zares mati kerščanskih šol. Vi očetje ino matere znabiti sami znate, kako se je pričela šola pri Vas ali v Vaši soseščini. Skerbni mešnik so bili, ki so se otročičev usmilili, so jih ob nedeljah ali ob delavnikih k sebi v hišo poklicali, da so jih tamo učili Boga spoznavali, čitati ali brati, tudi nekoliko računiti i pisali. Deca, ki so rada v lako šolo hodila ino se pridno učila, so ob nedeljah ino praznikih očetu i materi ino ostalim domačim iz katekizma, iz evangelja ino ix zgodeb sv. pisma ludi iz drugih knjig brala. Vse je bilo veselo take šole. Od Ieta do leta se je več otrok v tej šoli nabiralo. Hiša duhovskega učitelja je začela pretesna prihajati, duhovski učitelj sami niso več mogli toliko otrdk podučevati. Začeli so zato farmane (župljane) nagovarjati, ino so še sami pomogli, da se je posebna hiša za šolo pozidala. Najeli so si cerkvenika (mežnarja), ki jim je v šoli podučevati pomogel. Zdaj pa je šola ta že po postavah osnovana. — Kamor zdaj kolj po slovenskej zemlji pogledaš, povsod, v vsakej fari ali duhovniji najdeš šolo. Naj bi Ie bile te šole zmerom po volji sv. cerkve Vam, Vašim otročičem ino vnukom k časni ino večni sreči! Blagoslov božji naj bode vselej nad Vašimi otroci ino šolami! A m e n.